Zapiski, ocene in poročila
CEŠKO-SLOVENSKI SLOVAR FRANA BRADAČA*
Leta 1967 je bila natisnjena druga, predelana izdaja Ceško-slovenskega slovarja. ; Hvaležnost za to izdajateljsko dejanje morda vendar dovoljuje tudi pomisleke in nekaj ; pripomb o filološki strani tega dela.
Piva izdaja Bradačevega slovarja je izšla v Ljubljani leta 1929. Ta slovar je bil po obsegu bistveno manjši (315 str.), sestavljen po razmeroma starejših virih, kakor jih < navaja avtor sam (J. Stepan, Novy kapesni slovnik češkonemecky 1909, J. F. Su- \ mavsky, Ceskonemecky slovnik, 1851, A. Zavadil, Cesko slovinsky slovnik. Dr. J. \ Heizet a Vojt. Prach, Cesko nemecky slovnik, 1916) in na podlagi lastnih avtorjevih opomb pri prevodih iz češčine.
Pri razširitvi in predelavi te prve izdaje slovarja si je Fran Bradač očitno vzel za pod- ; lago razlagalni slovar Františka Travnička Slovnik jazyka českeho, četrta, predelana ; izdaja iz leta 1952. O tem nam priča ne le izbira gesel, temveč pogosto tudi posamezni [ frazeološki primeri, in sicer ne le običajni, kot npr. šlapat komu na po(y — komu na! prste gledati (552, T 1503), šlapat si na jazyk — žužnjati, nejasno govoriti (552, T 1503), ' koukati jako sova z nudli — čemerno, grdo gledati (520, T 1432), temveč tudi iz starejše [ frazeologije: jsem tomu räd — veseli me (451, T. 1303), uriznouti (prav: uriznouti) si kšandu — osramotiti se (156, T 784), šlapat si na rozum — neumno govoriti (ravnati) (552, T 1503) in dandanašnje nerabljene: byt jako racochejl, mit tilavu jako racocheji
— imeti razkuštrane lase (451, T 1302), nikomu ani cek — nikomur niti »mu« (31, T 137) in dr. Podobno so tudi razlage nekaterih besed prevodi Travničkovih razlag, npr. radiovka \
— plačata čepice, barel — ploščata čepica, baret (451, T 1304), mit na kaliänku — byt \ ve velikem nebezpeči, blizek smrti — biti v veliki nevarnosti, biti blizu smrti (125, T 614), ramenäf — obojetnik, človek držici s obema protivnvmi stranami — obojak, človek ki drži z obema nasprotnima strankama (452, T 1307), kalenda — žena pijici räda kavu, kaiickärka — ženska, ki rada kavo pije (»kofetarica«) (125, T 613), rabicovd zeđ — zdrätene site a omitnutä — ometan zid iz žične mreže (451, T 1302). '
Vendar ima razlagalni slovar docela drugo funkcijo kot dvojezični. V razlagalni slovar ¦ gredo tudi pokrajinski izrazi, ki jih tudi izobraženi Ceh na splošno ne pozna, s katerimi se sreča enkrat, dvakrat v življenju in jih seveda vidi v slovarju. Zaradi tega je F. Trav- '
* Pripombe k razpravi: str. 76: namesto Učni programi je prav... načrti; str. 82: 6. in 7. odstavek (ta'se nadaljuje na str. 83) se nanaša na podiplomski študij (opozorilo F. Jakopina); str. 118: namesto Valentina Orožen beri Martina .. .; v razpravi se ne upoštevajo demonstratorji.
• Fran Bradač: Ceško-slovenski slovar, Ceško-slovinskv slovnik, Ljubljana 1967, str. 738.
158
niček uvrstil v svoj slovar tudi zastarele besede, arhaične (starinske), narečne, ljudske, redke, posamične in vulgarne (prostaške), seveda pa jih zaznamuje z zvezdico, navaja stilno obarvanost, ekspresivnost, pri starejših ali malo rabljenih besedah pogosto tudi avtorja, pri katerem se taka beseda najde.
Dvojezični slovar, ki naj pomaga razumeti tuja pisana in govorjena besedila, pa ima seveda druge naloge; iz tega pa bi moral izhajati tudi drugačen pristop h gradivu. Fran Bradač je v svoj slovar sprejel velik del Travničkovih gesel, vendar brez kakršnihkoli pripomb o stilu in pogostnosti ali starosti besede. S tem je precej zmanjšal možnost praktičnega izkoristka slovarja, ki je sicer dober pomočnik pri branju in pri starejšem klasičnem slovstvu, ni ga pa mogoče uporabiti kot priročnik za aktivno obvladanje današnje češčine.
Brez kakršnihkoli oznak so druga poleg druge razvrščene besede sodobnega knjižnega jezika, ostarele besede, starinske in narečne. Poleg današnjega jmeno — ime je tudi arhaično jme — ime (124, T 603 kazalka na jmeno), junak — junak; vitez; mladenič in danes že redko ali zastarelo jonak — junak, mladenič, jun — mladenič, junec — junec, junak in junoš — mladenič (124, T 607). Podobno je poleg gesla pradlena brez kakršnekoli pripombe navedeno tudi staro piadli (oboje navedeno kot perica) (387, T 1231), starejši oul — ulj (315, T ne navaja) poleg današnjega ül — panj (587, T 1598), šanda (546, T 1489) s kazalko na kšanda — obramnica; hlačnik, naramnica (156, T 784) koleg knjižnega šle — naramnice, hlačniki (552, T 1503). Podobno tudi pogovorno rajče — paradižnik (452, T 1306) poleg knjižnega rajske jablko — rajsko jabolko, paradižnik (452, T 1306), splošno pogovorno rajtky je prevedeno »jahalne hlače« (452, T 1306), knjižnega naziva »jezdecke kalhoty« pa prav tako kot pri Travničku ni.
V slovarju Frana Bradača so brez oznake tudi češki izrazi, ki so čisto narečni, npr. obleč — obleka, oblečka — ženska spodnja obleka (265, T 1056), okäl — veliko okno (294, T 1084), žucbla — blebetač (738, T 1798), žuchlati — blebetati (738, T 1798), žvachel ~ žveček (738, T 1798), krdel — krdelo, čreda; množica (150, T 757) in drugo.
Podobno tudi izrazi, ki jih Travniček označuje kot zastarele, npr. pivodus — pivski bratec (331, T 1161), žoldan — sultan in žolddnka — sultanova žena (738, T 1797), caJ(a, plochy kolač, placka, vanočka — povalnik, ploščat kolač; pastila, kroglica (v zdravilstvu); sladkorček (30, T 133), lelik — spleten las, kita (167, T 830), lemeš — lemež (pri plugu) (167, T 830) in še drugi.
V nekaterih primerih so kot gesla navedene ekspresivne besede ali besede iz splošnega pogovornega jezika, knjižna beseda pa ne —• očitno zaradi tega, ker je taka beseda tujega izvora in jo ima v isti podobi tudi slovenščina. Pri človeku pa, ki ne zna dobro češko, mora nastati vtis, da v češčini take mednarodne besede ni, da v njej obstajajo samo češke besede. Tako npr. ni uvrščena beseda raketa (T 1306), ampak samo splošno pogovorno češko rachejlle — raketa (451, T 1305) in zastarela rachomejtie — raketa (451, T 1305). Ni gesla auto (T 35), ampak samo splošno češko pogovorno autäk (pravilno z mehkim /) — avto, in danes nerabljeno autas (z meh. /) — avto (3, T 35).
Tudi prevod pogosto ne zajame stilne obarvanosti posameznih besed; npr. v geslu kača (125, T 611) je poleg pomena »vrtavka, volk« (otroška igrača) tudi ekspresivni »bas (gosli)« in »nedobitna blagajna«; ni pa povedano, da se beseda kača v tem pomenu pojavlja le v žargonu zločincev (T ima pripombo »v latovščini«). Knjižnega izraza nedobytnä pokladna pa v slovarju sploh ni. Podobno je tudi ekspresivni kaSäk preveden z nevtralnim »lonec za kavo« (125, T 613) itd. Ekspresivnost izgubljajo tudi frazeologizmi
159
posel boži — blisk (369, T 1213), jiti do prčic — mir dati (391, T 1239) in še drugi. Podobno so tudi češki narečni in zastareli izrazi zelo pogosto prevedeni z izrazi današnja knjižne slovenščine.
F. Bradač, razume se, ne navaja vsega, kar je v Travničkovem slovarju; iz bogatega gradiva izbira, vendar ne zmeraj res najbolj posrečeno. Npr. v geslu šepl — (547, T 1492) navaja poleg drugega neobičajno septmy — pošepetan (T zaznamuje *), v nasprotju s Travničkovim slovarjem dodaja še nerabljen samostalnik šeptač in šepfdk — »šepetač, šepetalec«, izpušča pa splošno pogovorno šeptanda (T 1492). Podobno je med gesla sprejeto nerabljena lialenda (125, T 613) — ženska, ki rada kavo pije (»kofetarica«), izpuščeno pa je splošno iialaf (T 613) in podobno.
Čeprav naj bi slovar obsegal — po avtorjevem predgovoru — tudi izraze današnjega govornega jezika, se ti v bistvu skoraj ne navajajo. Toda prav govorni jezik dela tujcem precejšnje težave, posebno če ne živijo v češkem okolju. Zakaj običajni govorni jezik je na večini ozemlja Cehov ostala splošnopogovorna češčina, ki se od knjižnega jezika razlikuje ne le po glasoslovnih (y-e/, e-j, protetični v-, redko u-ou na začetku besede) in oblikoslovnih spremembah, temveč ima tudi precejšnjo količino izrazov in Irazeologizmov, ki jih v knjižnem jeziku ni. Ker pa se neknjižna sredstva zmeraj bolj uveljavljajo tudi v dramah, v filmu, v prozi, pa tudi v pesmih, potrebuje tujec pomoči tudi tukaj. Slovar bi mu moral pomagati dešifrirati tudi dialog govornega jezika, npr.: Maš prachy? Ne, jsem švorc (= Maš kaj špage? Ne, sem suh). Knjižno: Imaš denar? Ne nimam ga. Glede tega pa Frana Bradača slovar žal ne pomaga. Na str. 387 npr. sicer najdemo izraze prachač in prachaf ter neobičajno in v Travničku nenavedeno prachaf in piacttänili (pravilno pracharniii) — prevod »bogataš« spat ne podaja ekspresivnosti teh izrazov — ni pa navedena osnovna beseda, iz katere so ti izrazi napravljeni, tj. samostalnik iz splošne pogovorne češčine prachy (T 1233). Podobno so tudi v geslu pasek (324 T 1236) navedeni pomeni »pas /tek/; proga, trak, plasa« m celo tudi sploh nerab-Ijeno pasek na krk — ovratnica (T ne navaja), manjka pa tam dandanašnji splošnopo-govorni pasek v pomenu »moderno in opazno oblečeni mladenič«, včasih tudi »huligan« (česar pa ne navaja niti Travničkov slovar).
V Bradačevem slovarju pa je vrsta izrazov, ki jih v današnji češčini ni in ki jih ne navaja niti Travničkov slovar niti prva izdaja tega slovarja (Vaša-Travniček, 1937), pa tudi ne najnovejši Slovar češkega knjižnega jezika, ki ga v našem času izdaja Zavod za češki jezik Češkoslovaške akademije znanosti. Vrste teh besed ni najti niti v 1. izdaji Biadačevega slovarja. To so npr. izrazi sovač — sovji samec, sovka — mlada sova, adj. sovovy /poleg splošnega sovi/ — sovji (520), opravdovati — resnico potrjevati (304), plematenost — napačnost, nesmiselnost, (402), pfemluvač in pfemluvitel — pregovar-jalec (402), radodajny in radodärny — svetovalen (451), radomluvny — zgovoren, ki rad govori (451), radospal — zaspanec (451), ceckaii — sesati, cizati (31), cecni — sesalen, prsen (31), požadač — prosilec, zahtevalec (386), kadout — šušmar, mazač (125), kadi-delnik — prodajalec kadila (125) idr. V to skupino spadajo tudi izrazi, ki jih ni v zgoraj navedenih slovarjih in jih je Bradač prevzel iz 1. izdaje svojega slovarja, npr. žženy
— žgan (378), žživf — žgoč, palec (738), lehkozbrojny — lahko oborožen (166), lehkozily
— lahkoživ (166), napadač — napadalec (216), napadlivy — pozornost zbujajoč (216), leboslovi — lobanjeslovje (822), lebozpytec — lobanjeslovec (822) in drugi.
Med izdelavo slovarja je avtor do neke mere spremenil način obdelave gesel, v končni redakciji pa gesel ni poenotil. Kot samostojna gesla so navedeni npr. abeceda, abece-ü6f, abecedni, abecedne (1), balienka, bahenni, bahenik, bahna, babnač, balinaty, batineti, balini, bahnice, bahnik, bahnina, bahnisko, bahniti se, bahnity, bahno, bahnovina, bahnovity (5), v isto geslo pa so uvrščeni npr. väh-a, -ač, -dni, -ati, ave, -avec, -avost, -avy, -ovy (609).
160
Avtor slovarja bi bil tudi moral pregledati nova pravila češkega pravopisa, ki so v veljavi že od leta 1958 in se po njih piše npr. sirup, ne pa syrup-, z enim, ne z dvema s se pišejo saci, savec, sufiny (528), in drugo. Izrecnih napak je v slovarju sorazmerno zelo malo; tako npr. ni samostalnika cavyk — hrup, vrišč, prepir (31), ampak samo množinsko cavyky (T 136), ki je pa tudi navedeno v geslu; očitno tiskovna napaka je plyne (337) z enim namesto z dvema n, strumek (s krožcem na u) (610) namesto stromek in podobno. Napačno zaznamovanje samoglasniških dolžin je sorazmerno redko.
Kaj nam te pripombe povedo o slovarniški praksi in s tem o eventualni novi izdaji tega češko-slovenskega slovarja?
Zastarelih, malo rabljenih ali narečnih besed je v slovarju Frana Bradača čezmerno veliko (prim. npr. str. 30—31, gesla cabiti do cejkati), iz Travničkovega slovarja bi bilo treba izbirati bolj kritično, z večjim upoštevanjem »današnje« (podčrtala F. B.) knjižne in govorne češčine — kakor to sicer pravi v predgovoru avtor sam.
Je pa treba povedati, da v izbiri gesel ta slovensko-češki slovar ni izjema. Drugače dober češko-bolgarski slovar Cvetane Romanske, posebno njena 3. izdaja iz leta 1961, je prav tako pod vplivom slovarja Vaša-Travnička poln narečnih, krajevnih in zastarelih besed, ki jih na Češkem in Moravskem poznajo samo poznavalci stare češčine ali dialektologije. Prednost tega slovarja pa je, da dosledno navaja stilistične oznake in pripombe o starosti posameznih besed in o tem, kje se pojavljajo.
Travničkov slovar obsega tudi razmeroma le majhno količino izrazov današnje splošne pogovorne češčine — toda to ni čudno, saj je bila večina njegovega gradiva zbrana pred več kot 40 leti in torej danes po malem že zastareva. Med drugimi strokami pa tudi slovaropisje (leksikogralija) doseza novo stopnjo; dela z veliko zanesljiveje zbranim gradivom in lahko na podlagi bogatih virov presojajo tudi pogostnost posameznih izrazov. Poleg tega mislim, da je prav v češkem — tudi prevodnem slovarju — nujno navajati vsaj najosnovnejše pripombe o stilistični uvrščenosti besed (knjižni, govorni, arhaični, zastareli, narečni), včasih tudi o pogostnosti in starosti besed, kar je nujno zlasti tedaj, če naj bo slovar tudi nekako pomagalo za prevajalca; sedaj prevodi posameznih gesel Bradačevega slovarja sicer ohranjajo predmetno vrednost češkega besedja, manj pa njegovo stilistično kakovost.
Čeprav sem se namerno omejila zlasti na pomanjkljivosti Ceško-slovenskega slovarja dr. Frana Bradača, ni mogoče prezreti tudi njegovega velikega pomena; ta je zlasti v precejšnjem obsegu dela, v splošno dobrih prevodih, pa še v tem, da brezdvomno precej prispeva k našemu vzajemnemu zbližanju. Le da bi se njegova naslednja izdaja morala bolj prilagoditi današnjemu stanju češčine; s tem bo njegova vrednost še narasla.
L u d m i I a Novakova Filozofska fakulteta Praga