- 1432
244. poglavje.
Pojasnilo.
Maršal Bernard je sedel pri svoji pisalni mizi.
Bil je zatopljen v či tanje nekega akta, ki je dospel pred malo urami. Poročilo je vidno vzbudilo največje zanimanje uradnika: nanašal seje na izpovedi Helene, kije bila še vedno v preiskovalnem zaporu v Avgusti.
iAli je nedolžna ali pa prav nevarna hudodelka", menil je Bernard dvomljivo, ko je prebral protokol. .,Druzega mi ne bo preostalo, kakor da jo spravim sem; morda se mi posreči zadevo pojasniti/
Maršal je vzel pero v roko in pisal na uradni formular:
Ukaz policijski oblasti v Avgusti,
Južna Karolina.
V	preiskovalnem zaporu se nahajajoča Helena Sever se ima takoj v varnem spremstvu spraviti v Novi Jork.
Osrednja oblast Zjedinjenih držav.
Maršal Bernard.
Maršal je vzel usodepoln list in jo stopil v sosednjo sobo, kjer je bilo nekaj mladih uradnikov.
„ Brzojav se mora takoj odposlati!" ukazal je maršal kratko. „Pri prihodu preiskovalne jetnice me takoj obvestite!"
Potem se je Bernard vrnil v svojo delavno sobo.   ]
A komaj se je pol ure tam mudil, ko mu je bila naznanjena neka dama.
„Imam nujne opravke!" zaklical je maršal nejevoljno. „Kdo je dama?"
*	Imenuje se Marija Gould in bi rada z Vami govorila 'r nujni zadevi", odvrnil je uradnik, katori je naznanil tujko.
- 1438 —
_Ah, gospa Gould 1” zaklical je Bernard radovedno. ..Prosim, naj vstopi.u
Cez nekaj minut so se vrata odprla in Marija je naglo stopila v sobo.
Odgrnila je svoj pajčolan in razkrila smrtnobledi obraz, v katerem so se lepe oči svetile v strahoviti tožnosti.
-Veselo porodilo imam za Vas“, zaklical je Bernard, ko je Marijo uljudno pozdravil.
.Ali je moj nekdanji soprog ujet?* prekinila ga je Marija pričakovalno.
..Ne, to ne, a Vaša prejšnja družabnica, katera se je baje udeležila umora Vašega očeta, Helena Sever, kakor se imenuje, je zaprta v Avgusti.”
Marija je prestrašeno zaupila in padla na stol. •
Maršal je v skrbeh hitel k nji, a Marija se je že zopet zavedla.
.,Za Boga, kaka zmota!" zaklicala je obupno. „Reva je nedolžna! — O, jaz preslepljena, sedaj sem tej nesrečnici pripravila nove muke."
..Ne razumem Vas, gospa Gould", dejal je Bernard začudeno. -Saj ate mi vendar sami rekli — —“
„Vse, — vse vzamem nazaj"1, tarnala je Marija. „Pre-alepljena sem bila, — da, sovražila sem ubogo, ker sem mislila, da je v zvezi z onim lopovom; a oči so se mi odprle, sedaj vem, da je on, oni Sever, jedini morilec mojega očeta.1"
„Da, — a razjasnite mi stvar bolj natanko*, zaklical je Bernard. -Saj ste enkrat vse drugače pripovedovali; bil sem skoraj prepričan, da je bila tudi ona Helena Sever sokriva Umora."
„Ne, ona je nedolžna!“ rekla je Marija vsa iz sebe. „0, J«z zavržena; sedaj sem pripravila ubogo bitje, hčer grofa Ostro-vrharja v naj večjo nesrečo. Nikdar, — nikdar si ne bom odpustila moje nepremišljenosti!"
-A, od kod pa sedaj veste, da je dama nedolžna f*" vprašal Jo Bernard začudeno. „Saj ste mi vendar pripovedovali, da je Helena Sever hči ubožanega avstrijskega meščana —--------------------“
-Vse Vam hočem povedati, potem mo pa sodite", ječala j® Marija. -Oni Sever, moj mož, jne je pred kratkim obiskal, imela sem ga skritega!"
— 1434 —
..Kako, ali slišim prav?“ zaklical je iznenadeni maršal. *Oni Sever je bil tu, — in Vi me niste obvestili ?“
.Odpustite mi", stokala je Marija. „Saj sem ga tolikanj ljubila, presenetil me je, pomiril mojo razkačenost in mi rekel, da je nedolžen. — in jaz sem mu odpustila.11
Grinjeno je gledal uradnik na ubogo ženo, ki je pred njim padla na kolena; občudoval je ljubezen, katera je celo hudodelcu odprla roki.
Vzdignil jo je in peljal obupano na stol.
„Povejte mi vse“, prosil je. „Ne zamolčite mi ničesar, morda se da še vse poravnati. “
Naglo je pripovedovala Marija, kako je Sever prišel k nji.
Maršal je zvedel, da je zločinec varal soprogo in ogoljufal zaupljivo bitje na najnesramnejši način.
Ko je slišal o tatvini v vili, je Bernard srdito zarohnel:
-Lopov Vas je ho.tel samo okrasti! Vse je bila laž, rabil je le denar. Razun tega se je hotel skriti pred svojimi zašle-dovalci."
Marija je samo prikimala.
Potem je Bernard hitel k pisalni mizi.
Naglo je zapisal:
Ukaz policijski oblasti v Avgusti,
Južna Karolina.
Ukaz glede prevoza preiskovalne jetnice Helene Sever se s tem prekliče. Dama so naj takoj izpusti iz zapora. A naprosi naj se jo, da naj ostane še nekaj dni v mestu, ker se ji bodo sporočile nekatere vaŽ-nosti. — — Odgovor se pričakuje.
Osrednja oblast Zjedinjenih držav.
Maršal Bernard.
„Ta nujni brzojav naj se takoj odpošlje v Avgusto!" »»'' klical je maršal v sosednjo sobo.
Bernard se je obrnil k Mariji.
Ta jo še vedno smrtnojbleda slonela v stolu; podobna j® bila obsojeni, katera je pričakovala svojo usodo.
— 1435 —
^Napravili ste mi mnogo sitnosti, gospa Gould“, rekel je Bernard resno. „Ne samo Helena Sever, ampak tudi moj najzvestejši in najboljši uradnik, polkovnik Rogeis, je radi Vas trpel. — Jaz sem v jako mučnem položaju.*
„Kaznujte me, gospod maršali* zaklicala je Marija obupno. »Obtožite me; vse bom molče prenesla, ker vem, kako zelo sem grešila!“
„A pomirite se vendar, gospa Gould“, tolažil je maršal. ■»Ravnali ste po Vašem mnenju prav; jaz Vam samo očitam, da ste onega zločinca k sebi vzeli. To je skoraj kaznjivo, — a 8aj ste bili sami najbolj prevarani.41
Marija je prijela Bernardovo roko in jo je hotela poljubiti, a ta ji je. odbranil.
^Nikakor; odpustim Vam, gospa Gould. V eni uri bo Helena Sever prosta; Vaša izpoved je prišla ravno ob pravem času, ker sem pred pol ure odposlal brzojav, s katerim sem ukazal prepeljanje nesrečnice v Novi Jork.“
.Ljubi Bog; to tudi 1" zavpila je Marija. .A vse hočem poravnati; obiskala bom ubogo, ji vse povedala. Kje pa je? — Prosim, povejte mi kraj l~
„ Prepričan sem bil, da bodete krivieo zopet popravili, &ato sem brzojavil, naj se Heleno prosi, da ostane še nekaj dni v Avgusti. Peljite se tje in tolažite siroto, ki je trpela pod groznim sumom. “
„0, kako sem Vam hvaležna!u zaklicala je Marija. „Da, ^koj se odpeljem, na kolenih jo bom prosila odpuščanja; prepričana sem, da mi bo odpustila, ker je tako čisto, nesebično bitje. “
„Da bi mi bili le vse to takoj povedali, ko je hudodelec aginil“, grajal je Bernard, ^potem bi ne bilo te nezgqde.“
„Moja žareča osvetoželjnost pustila me je na vse pozabiti", ^klicala je Marija jokaje. .Vozila sem se okoli brez cilja, Povsod sem iskala lopova, a vse zaman. Nakrat mi je prišlo misel, da je nesrečna gospa Sever zaradi mene na sumu; Pretrgala sem moje potovanje, da Vam vse povem.“
*Hvala Bogu, da še ni prepozno*, rekel je Bernard resno. Sporočite ubogi revi moje iskreno obžalovanje, da sem jo imel sumu; a to je bila moja dolžnost, drugače nisem mogel ^vnati.“
- 1436 -
„Krivda je le moja“, zaklicala je Marija. „Z Bogom, gospod maršal, še enkrat srčno hvalo za Vaše odpuščanje.*
Maršal je bil zopet sam; a bil je silno razburjen nad tem, kar je ravno slišal.
„Moj ubogi Rogers'1, dejal je. „Oni ničvrednež je tudi tebe sumničil, a poravnal bom, kar sem zakrivil.*
Mislil je na oni večer, ko je sprejel policijskega polkovnika s tolikim nezaupanjem.
Sedaj šele je spoznal, da je imel Rogers prav, ko je trdil Helenino nedolžnost.
Pred svojimi očmi je videl visoko, blago postavo policijskega polkovnika, kakor je takrat pred njim stal in odklonil aretiranje Helene.
Vedel je, da je bil Rogers z dušo in telesom udau svojemu poklicu; kako trdno je moral biti mož prepričan o raz-padljivosti one obtožbe, da je zaradi tega celo vložil prošnjo za odpust.
Bernardu je bilo znano, da je njegov nekdanji zvesti tovariš zapustil Novi Jork, zato je vzel papir in je pisal:
..Moj ljubi Rogers!
Dovolite mi stari prijateljski ogovor; približujem se Vam, ker moram poravnati veliko krivico.
Ko ste oni večer, po Vaši vrnitvi, odklonili moje povolje, sem se pač jezil na Vas, a v moje naj' globokejše obžalovanje sem zvedel, da sem se motil-Odkrito Vam priznam, da ee Vas je obrekovalo. Žali sem se dal po navideznih dokazih prepričati o Va^ krivdi, zato tudi hladen sprejem na oni večer.
Pozabite vse. Pomislite, da smo ljudje in s® večkrat zmotimo. Prizanesite mi mojo zmoto, stopit« zopet v Vašo službo, katero vem, da jo ljubite.
Vso drugo Vam povem ustmeno. — Še eno: Kot policijski polkovnik ne morete več nastopiti službe, ker je to mesto že oddano; a za Ve« imam drugo mesto, višjo stopinjo, ki je primero® Vašim sposobnostim.
— 1437 —
Imenujem Vas torej za svojega prvega uradnika, za načelnika Novo-Jorške kriminalne policije.
V	starem prijateljstvu Vaš
Bernard, zavezni maršal."
Maršal je vtaknil list v uradni kuvert, potem je pritisnil na gumb električnega zvonca.
Postaren uradnik je stopil v sobo.
„Jaz imam za Vas neko tajno naročilo, gospod Garet‘% rekel je Bernard. „Dovolim Vam za sedaj en mesec dopusta in primerno svoto, da morete poiskati nekdanjega policijskega polkovnika Rogersa.”
*Saj ste stari znanec njegov", nadaljeval je Bernard, „torej Vam bo lahko ga zaslediti. Ako ga dobite, izročite mu to pismo in prinesite mi takoj odgovor.“
Neka veselost se je pokazala na obrazu uradnika.
„Ali pride gospod Rogers nazaj ?“ vprašal je obotavljaje.
„Upam“, odvrnil je Bernard prijazno. *Za slučaj, da moje naročilo izpolnite v mojo zadovoljnost, čaka Vas v plačilo za Vašo radovoljnost višja služba."
245. poglavje.
V sponah zapeljivko.
Vrnimo se zopet k hudodelski dvojici Severju in Mer-C0di, ki je ta čas v Georgetovnu živela prav veselo.
Od one komedije obupnosti v konverzacijski sobi hotela preteklo več dni, v katerih čudna zakonca nista prišla k obedu.
Zavezni tajnik Grant je bil ves obupan, ker jo mislil, da Je divji soprog začel sumiti ali pa je znova trpinčil svojo ženo.
- 1438 -
Pozabil je svojo visoko službo in se ni zmenil za slabe posledice, katere bi utegnile priti-, ako bi se zvedelo za prepovedano ljubezen; vse mu je bilo enako, ker ga je lepa žena oklenila v nerazvezljive spone.
Končno ni mogel več prenašati te negotovosti.
Podkupil je natakarja, na kojega molčečnost se je lahko zanesel, ker mu je plačal veliko svoto.
Sever je ravno v svoji sobi z Mercedes obedoval, ko mu je njegova zaveznica pokazala majhen listek, katerega ji jo ravnokar natakar skrivaj izročil.
„Sedaj j« čas, da navidezno vračam vročo ljubezen mojega čestilca*, zaklicala je veselo, „on je brez rešitve zaljubljen v me; — tu beri.“
Sever je odprl listek in bral. Glasil se je:
»Oboževana draga gospa!
Zakaj se me ogibljete? Ali se jo kaj prigodilo, da se odtegujete družbi?! Pišite mi vzrok; prosim-
—	rotim Vas za to; natakar, kateri Vam je prinesel listek, je zanesljiv.
Ako Vas je oni ničvrednež morda trpinčil: potem gorje mu!
Ne pustite delj časa čakati; umiram nestrpnosti, ker Vas ne smem videti; ali ne občutite ničes8J zamo? Vaši pogledi, če jim smem verjeti, govorili^
o	naklonjenosti? Razodel som Vam svojo ljubezen* Vaš odgovor sem si raztolmačil kot ugodnoga zani01 O, dajte mi gotovost, dovolite, da še enkrat z Vaffli govorim; — izpolnite mojo željo!
Na veke Vaš
„To je več, nego sem pričakoval1*, rekel je Sever, ko je prebral listek. »Kaj misliš sedaj začeti?“
„Čakaj en trenotek, Artur“, odvrnila jo Mercedes.
Hitro je napisala nekaj vrst, in izročila skrbno zapečateno pismo skrivaj natakarju, kateri je medtem vstopil.
- 1439 —
Ta je pokimal, da razume in je vtaknil list v žep. Potem Je spravil posodo proč in je tiho zapustil sobo.
»Jaz sem mojemu čestilcu pisala, da ga pričakujem danes P°poludne v konverzacijskem salonu; tam se po obedu ni bati, bi naju kdo motil.“
»Potem mu pa hlini vročo ljubezen, da s Teboj zbeži”, ‘kjal je Sever.
»Brez skrbij, Artur“, zaklicala je Mercedes, „čez malo dni bo§ imel veselje, Tvojo »odpeljano soprogo” zasledovati."
Popoludne se je podal gospod Grant z utripajočim srcem v majhni salon, kamor mu je bila Mercedes velela priti.
Uradnik je uduševal vse notranje glasove, ki so mu odpotovali od tega smelega koraka. Trdno je bil odločen, si na v®ak način pridobiti lepo ženo.
A dolgo je moral čakati, predno je prišla Mercedes.
Komaj je še mogel ukrotiti svojo razburjeno kri, ki mu vse čute spravila v valovanje.
Končno je vendar vstopila Mercedes.
Podobna je bila mučenici, ki si želi konec svojega trpanja.
Njen žalostni pogled je bil obrnjen v tla; tavala ja naprej ®akor mesečnica in s pretresujočim vzdihom padla na divan.
Tajnik je takoj hitel k njej, a prestrašil se je, ko je zajedal njen spremenjen obraz.
»Kaj se je zgodilo?“ zaklical jo. »Govorite, draga obože-v»na, _ Vaše molčanje me naredi blaznega!"
»Končano je", dihnila je Mercedes. »Le malo ur še in 611 a bom na veke teh muk!“
»Moj Bog, kaj slišim; ali Vam nisem prav nič?* zaklical gospod Grant iz sebe. »Brez Vas ne morem živeti^ — ne ^Udito me s temi groznimi besedami.“
»No, jaz nočem delj živeti*, rekla je Mercedes s slabim ^asom. »Samo z Bogom Vam hočem reči, potem me pelje moja
1	v nepoznano posmrtno življenje/
^Živeti morate zamel“ zaklical je uradnik. »Jaz Vas ne Ustim; ob moji strani morate zopet najti mir Vašo duše!“
— 1440 —
Zadnja zdržnost tajnikova je zginila.
Pritisnil je lepo ženo na prsi in poljubil njena ustna z vročimi poljubi.
^Mercedes, predraga11, jecljal je v ljubavni blaznosti, _kaj ne, da me ljubiš, da si moja, — moja, — do smrti."
Bujna postava dražestne žene je počivala brez upora v rokah moža.
„Da, — ljubim Vas, gospod Grant", šepnila je. .Ljubim Vas že dolgo, — a moj mož, — njegova strašna ljubosumnost,
—	o, Vi ga še ne poznate, v jezi je besen!*
„Pri	meni	si varna, preljuba", zaklical je tajnik	ognjevito.	*Ne	bojim	se Tvojega moža, — naj le pride."
„A jaz sem njegova žena", zdihnila je Mercedes in se naglo izvila iz objema ljubečega. „0, če bi naju kdo zalotil tu, umrla bi sramote."
„Bodi brez	skrbij, moj mili angelj", rekel je gospod	Grant.
.Natakar	mi je	zvesto udan, on straži pri vratih."
Mercedes se je zopet stisnila k ogoljufanemu.
..Moj mož ima sum", šepetala je, ter svoji beli roki ovil* okolo vratu presrečnega. -Sedaj spi; drugače bi bila že prej prišla."
Uradnik je bujno postavo strastno privil k sebi.
.Pojutrajšnem hoče z mano odpotovati", nadaljevala je Mercedes. .V Mehiki Imava posestvo, katero oskrbujejo zanesljivi podložniki. Kadar bom enkrat tam, me no boš nikdar ve£ videl!"
„Ti se ne boš vrnila ž njim tjekaj 1" zaklical je uradnih odločen. ..Jutri zbežim s Teboj, potem naj Te pa zaman išče.'
„Tega vendar ne moreš storiti, moj preljubi", šepetala j® lepa zapeljivka. „Pomisli vendar Tvojo visoko službo; moj mo* bi Te naznanil, potem si osramočen pred svetom."
Gospod Grant je zamišljeno zrl predse.
„Stoj, jaz vem pomoč, ljubica!" zaklical je veselo. takar je na moji strani; meni na ljubo bo govoril, kar hoče^ Piši Tvojemu možu pismo, v kojem mu sporočiš, da ne mor^ dolj prenašati življenja ob njegovej strani in si bodeš Tvoj? trpljenje zato na vekomaj končala. Jutri zapustiš skrivaj hotel’ prod mestom Te bodem jaz pričakoval z vozom, ki naju bo pelF | k železniški postaji. Eno mojih posestev je oddaljeno saiB0 ^ nekaj milj od tu; tjekaj To popeljem in se še po noči \rn^
l*f*W
^Oprostite, gospa SeverB je ležeč na kolenih prosila z gin-’j:"!	....	v' ‘j . „Milo Vas prosim, oprostile mi! Nisem
lahkomiselno ravnala. Kot žrtev grozne prevare sem nnpravila ono ovadbo, vsled katere so Vas zaprli.”
(i J
II
v Georgetovn. Drugo jutro bom kakor po navadi pri zajutreku, natakar bo pridal, da sem bil vso noč v hotelu. Tvoj klobuk bodo našli pri bližnji reki. Vse bo mislilo, da si mrtva: a kakor hitro Tvoj soprog odpotuje, prihitim v Tvoj naročaj. “
Mercedes je stisnila robec pred obraz.
-Ali me pa ne boš nikdar zapustil, dragec?" zaihti. življenje ima za mene le malo vrednosti, saj sem bila trdno odločena, se končati, rajši pa zopet umrjem, kakor bi nosila sramoto, da bi me imenovali Tvojo — ljubico."
.Ali, moje sladko srčice. kaj pa misliš o meni*?“ zakliče gospod Grant nejevoljno. -Kakor hitro se Tvoj soprog vrne y Meksiko, se skrivaj s Teboj poročim: kadar bo pa ta vrag Umrl, Te javno priznam kot svojo soprogo.“
Mercedes se vrže z radostnim vzklikom gospodu Grantu Oa prsi in ga skoro zaduši s svojimi poljubi.
„Da, zaupam Ti, ljubček moj“, reče z očarujočim glasom. -Jaz čutim, da misliš pošteno z menoj, nesrečnico; zato me Yzemi, dragec, — jaz sem Tvoja.u
Potem se hitro izvije objemu presrečnega Granta.
*Zdaj ne smem dalje ostati, moj ljubi*, reče nežno, „moj soprog bi se lahko zbudil in me pogrešal; potem bi bilo z najinimi lepimi ljubezenskimi sanjami za vedno pri kraji.“
Lepa žena še enkrat pritisne srečnega ljubimca na svoje ^ujne prsi, potem hitro zapusti salon, kjer je nova žrtev brez Pomoči zapadla temu ženskemu demonu.
Grofic« -beračica
til
— 1442 —
'246. poglavje.
Brezsrčna zapeljivka.
Ko jo Mercedes svojemu tovarišu pravila o svojem pogovoru z zaveznim tajnikom, bil je Sever iznenaden nad toni hitrim uspehom.
„Tudi jaz nisem bil len1-, meni Sever. ,,Tvoj dvorilec je pred nekaj dnevi sprejel velike svote: ta denar ima pri sebi: s tem je tudi zadnji premislek izginil.1*
„Kje naju zasačiš na „begu“?" vpraša Mereedes radovedno.
„Ne daleč od kraja, kjer sva se takrat vsedla v voz, ki nas je peljal v Georgetovn“, reče Sever mirno. „Na železniških postajah bi tako snidenje vzbudilo pozornost, zato hočem takoj za Vama hiteti;	za hitrega konja je že preskrbljeno.	Zavezni
tajnik je sam, z	njim bom kmalu gotov. *•
-Potem pa morava precej dalje potovati1-, reče Mercedes.
„ Gotovo “, pritrdi Sever. „Sicer pa nima to nobene nevarnosti Areč; 14 dni smo že tukaj, zduj seje pazljivost na postajah že procej zmanjšala. “
„Jaz imam neko slutnjo, da se nama kmalu nekaj straž' nega pripeti”, meni Mereedos premišljajo.
„Ah, ne bodi vendar tako babjeverna-*, reče Sever.
San Frančišku si tudi tako govorila, in vendar sva srečno u&l3 3 plenom.‘-
„Ali si dogodek na vrtu, kjer je mladi Tajlor prislui' koval, že pozabil?“ vpraša Mercedes. .Ali	Ti imaš prav,	govoriva rajši o čem	drugim: kaj bova najprej	začela*?“
„To je vse odvisno od najinoga jutrajšnjega uspeha-*, odtf govori Sever. „ Jaz pošljem najin kovčeg jutri popoldan na p* stajo; za to je že skrbljeno, da Tvoj ljubimec o tem niče*«*1 ne izve/
..Dobro*-, reče Mercedes. „ Potom bom z gospodom GrantoJ® jutri dopoldan Še enkrat govorila: do tja se bo morda že rn^0 pokesal, ali to nič ne dene. Povedala mu bom, da Ti nek# slutiš, in mo komaj za trenotok samo pustiš. Zato se mor^ jutri dopoldne dlje časa sprehajati, da še enkrat lahko govori®1
— 1443 —
z zaveznim tajnikom. Jaz sera komaj upala, da se v tako kratkem času odloči.“
„Ti si očarujoče lepa“, odgovori Sever. nS svojo izvan-redno lepoto si mu zmešala glavo. “
„Da, nihče se mi ni mogel zoprstaviti*, meni Mercedes samozadovoljna. „ Ali zdaj moram gledati, da dobim kmalu večje svote v svojo last. Nisem več tako mlada; in včeraj sem zapazila pri svoji toaleti celo nekaj malih gub pri ustih; to je znamenje, katerega ne smem prezreti. “
rLe potrpi še nekaj mesecev11, reče Sever. „Če se nama vse posreči, potem bodeva imela ogromne svote, potem bodeva bogata. Kadar bodeva imela denarja v neizmerni množini, nama bo prav lahko, se odtegniti zasledovalcem/
Mercedes je imela prav s svojim domnevanjem, da se bo zavezni tajnik kosal radi svojega vratolomnega sklepa.
Kakor hitro ni imel uradnik demonično lepe žene pred očmi, se jo kesal radi svojega delovanja.
Gospod Grant je mislil na svoje pošteno ime, na visoko uradniško stališče, katero je zavzemal; skrivanje lepe žene na njegovem posestvu je bilo, .čeprav romantično, vendarle zelo nevarno.
Če bi kateri njegovih uslužbencev izklepetal, moral bi Zapustiti službo, da, morda celo deželo.
Radi tega je skoraj obžaloval svoj sklep, a vendar ni vedel, kako bi ko izvil iz te delikatne zadeve.
Sicer jo slika bujne, zapeljivo lepe žene večkrat vstajala pred njegovimi duševnimi očmi, ali gospod Grant je drugo jutro po zadnjem pogovoru z Mercedo to Btvar veliko trezneje premišljeval kakor dan popreje.
Svoje besede seveda ni mogel nazaj vzeti, ali o dogovorjenem begu ni hotel več govoriti. Da, mislil je oelo na to, da Oiirno pusti lepo ženo odpotovati, čeprav je čutil, da Mercedes nikdar ne pozabi.
Siromak ni premislil, kakšno moč je že imela lepa kača Qad njim. Ko je danes zjutraj sprejel njeno pisemce, v katerem je Mercedes prosila za razgovor, bili so vsi njegovi pametni sklepi brez vse pomoči izgubljeni.
— 1444 —
To pot našel je gospod Grant Mercedo že ▼ konverzacij-skem salonu.
Hotel je hiteti k ljubljeni ženi, ali ona ga z obema rokama odvrne.
„Kaj Ti je, ljubica?" vpraša gospod Grant prestrašono.
„Nič", zašepeče Mercedes ter spusti lepo glavo trudno pasti na blazino, ,samo posloviti sem se hotela od Tebe."
.Posloviti?" reče uradnik preplašen. ,,Kaj to pomeni, ali si pozabila, kar —-----------“
*Ne, ničesar nisem pozabila4*, šepne zapeljivka. „Ali jaz Tvoje velikodušne ponudbe no morem sprejeti, ker sem v tej noči, v kateri nisem mogla spati, svoj sklep predrugačila. Ti si visok uradnik, slučaj bi lahko izdal, da sem pri Tebi; če bi moral pustiti svojo službo, bi si večno to predbacivala."
^Ali ljuba moja dušica, nikari se tega ne boj", zakliče zavezni tajnik goreče, „moji ljudje so zanesljivi; a če bi tudi ta slučaj nastopil, bi vse eno lahko bil s Teboj zedinjen. Jaz sem zelo bogat, kaj vprašam za časti in službo."
.Jaz še nisem pri kraji", zašepeče Mercedes. .Moj soprog mora nekaj siutiti, ker me straži kakor jetnico; samo opravek, ki ga ima danes zjutraj, mi je omogočil, da sem lahko semkaj prišla."
Gospod Grant potegne lepo ■ženo na svojo srce", zdaj je bil trdno namenjen, si Mercedo pod vsakim pogojem priboriti: pogled na lepo ženo razpršil jo vse pametne sklepe.
-Nocoj Te odvedem", reče s trdnim glasom. _Na Tvoji strani našel bom neizmorno srečo, zato pusti vse žalostno misli.“
..Ne", roče Mercedes s trudnim glasom, „bojim se, da se me kmalu naveličaš, moj sklep je trden: jaz hočem umreti."
..Mercedes, ljubica!" zavpije gospod Grant v najvočjein obupu. .Pusti to strašno misel! Kaj hočeš tudi mene umoriti?'*
„Ne, pozabi me, moj dragi; trdno sem prepričana, da| najdeš še svojo srečo na strani drugega bitja", zastoče brezsrčna koketa. .Tu glej", — pri teh besedah potegno malo bodalce iz svojo obleke, .to je moj zadnji prijatelj, na kate-rega se lahko zanesem."
Gospod Grant ji je hotel orožje izviti, ali Mercedes j® bliskoma skrije.
Zavezni tajnik zgubil jo zadnji ostanek svoje premišlj©'
nosti.
- 1445 -
V	duhu vidi to očarujoče lepo telo v krvi in lepe ude v smrti otrpnele; to je bilo več, kakor je mogel prenesti.
„Ne delaj me blaznega, Mercedes1', jo prosi. „Tvoja smrt je brezdvomno tudi moja; zakaj nočeš biti z menoj združena? Glej, prisezam Ti pri vsem, kar mi je ljubo in sveto, da se Ti nočem preje približati, dokler ue postaneš moja soproga."
Mercedes nasloni lepo glavo na rame razburjenega moža, medtem ko njene krasne oči globoko zro v njegove.
„Moj dragi", vzdihne, rali me boš tudi vedno ljubil? Saj Ti zaupam, Ti edinoljubljeni, a tudi jaz Ti prisegam, če se kdaj od mene odvrneš, se usmrtim pred Tvojimi nogami.-
Gospodu Grantu se je zvrtelo v glavi; vroča ljubezen njegove oboževane ljubico potegnila ga je nepremagljivo s seboj.
„Nikdar Te ne zapustim, sladka moja Mercedes", ji srčno priseza. „ Vsaka minuta, katero ne porabim v svoji službi, naj bo Tvoja; v Tvojem objemu se hočem od dnevnega truda odpočiti, Ti ljubki moj angelj."
Lepa žena ga žareče poljubi na ustna.
„Zdaj poslušaj moj načrt, ljubica", nadaljuje gospod Grant. „Meni zvesto udani natakar izpričal bo, kakor sem Ti že rekel, mojo navzočnost v hotelu za to noč. Pošljem Ti po zanesljivem Človeku uspavalen prašek, katerega lahko skrivaj streseš soprogu v čaj. Zbudil se ne bo preje ko jutri zjutraj; Ti se pa splaziš ob 11. uri iz svoje sobe. Natakar Te pelje po zadnjih stopnjicah na ceBto in Te spremi do vrat, kjer Te bom z vozom pričakoval. Ob eni uri sva na postaji, nočni vlak pride pol ure pozneje, potem sva v nekaj urab na mojem posestvu. Jaz hitim takoj nazaj, tako da sem ob 7. zjutraj zopet v hotelu in pomirim morebitna vprašanja radi mojega zgodnjega vstajanja z jutranjim sprehodom. Tvoj soprog se ne bo zbudil pred 9. uro; ^ko najde Tvoje pismo, bo mislil, da si mrtva; potem bodo še "Tvoj klobuk našli pri reki. Tvoj tiran odpotuje in midva se za vedno združiva.*-
„Tvoj načrt, je jako dobro premišljen", reče Mercedes. *Zdaj, ko sem s Tvojo prisego radi moje bodočnosti pomirjena, httam samo še to eno željo, da bi bila za vedno s Teboj zdru-žena.“
„Ta želja se Ti ktnalo izpolni, ljubo srčece1*, reče gospod Grant ljubeznivo. »Rekla si mi, da je Tvoj soprog bolehen; prosil bom nekega prijatelja v Meksiki, da mi o njem vedno
— 1446 -
poroča. Morda mu ni sojeno več dolgo življenje, potem bodeš tudi pred svetom moja draga soproga.“
»Prav imaš, on je zelo bolehen44, reče Mercedes. „Od svojih starišev sem bila prisiljena, da ga poročim; sovražila sem tega ostudneža, ki je že v zgodnji mladosti lazil za menoj. Ni si bilo misliti večjega nasprotstva; on, šestdesetletni starček, in jaz, mlada neizkušena deklica. Ali bogat je bil zelo!”4
»Toraj radi tega nesrečnega denarja so Te prodali, Ti revica44, zakliče gospod Grant užaljen. »Ali potolaži se, moja ljubezen Te bo za vso prestano bolest odškodovala. Nebo Ti napravim na ti zemlji.4*
„0, jaz sem vsa srečna4-, odgovori prevarljiva žena. »Ven-darle sem našla srce, katero me ljubi; zdaj šele bo imelo življenje za me vrednost.4-
»Gospod Grant pokrije lepi obraz s svojimi vročimi poljubi.
»Ali sedaj zdravstvuj, ljubček moj4-, nadajjujo Mercedes. »Moj soprog se lahko kmalu vrne; on ne sme zvedeti, da sem svojo sobo v njegovi odsotnosti zapustila.*
»Na svidenje danes po noči44, zakliče gospod Grant sla-dosti opojen. »Jutri bodeš moja za vedno I-4
247.	poglavje.
Na begu.	{
Nočne sence ležale so na tihem mestu, čigar ulice so bile kakor izmrte.
Tudi v hotelu bilo je že vse temno, ker so že vsi gostje šli k počitku.
Zdaj se priplazi temna postavu po hodniku.
Bil je natakar, katerega je zavezni tajnik podkupil.
Mož obstane pred vratmi, ki »o peljale v Mercedino sobo-
- 1447 -
Tamkaj posluša pazljivo, če se nič sumljivega ne gane, potem rahlo potrka na vrata.
Brezglasno se odpro, in temno zavita	ženska	oseba se pri-
kaže na pragu.
„Pst, — peljem Vas li gospodu Grantu, milostljiva-, zašepeče natakar. „Ali Vaš soprog	spi?u
„Da, on trdno spi, pijača	je izvrstno	učinkovala",	bil	je
odgovor.
Kakor sence se plazita po dolgem hodniku, in hitita po zudnjih stopnjicah na dvorišče, kjer prisluškuje obstaneta.
Natakar odklene previdno stranska vratiča: ki so peljala na cesto, ki je bila temna in prazna.
Molče hitita po praznih ulicah, dokler ne prideta do mestnih vrat.
Tu stopi visoka moška postava iz sence grmovja.
„A1 i si Ti, ljubica ?“ zašepeče glas gospoda Granta.
„Da_, šepne Mercedes. ..Daj, da se hitro oddaljiva, jaz imam smrtni strah!”
Zavozili tajnik zašepeče nekaj besedi natakarju, na kar se ta hitro odstrani.
„Pridi, draga moja-, roče uradnik. _Voz je le nekaj korakov oddaljen. “
Kmalu je bila zaljubljena dvojica pri vozu, malem kole-seljnu.
Gospod Grant vzdigne svojo ljubico v voz, potem se sam vsede na kozla in požene konja.
Kmalu dospe voz na glavno cesto.
„Ni nama treba tako hitro voziti", se obrne zavezni tajnik k svoji 'lepi spremljevalki, „ob eni uri sva na postaji."
„Ah, jaz sem presrečna, moj dragi”, reče Mercedes. .Če moj soprog le prehitro ne zbudil"
„Ali je pil pijačo?" vpraša gospod Grant.
„Stresla sem prašek v čaj", zašepeče Mercedes. Danes je hotel biti sam; ali prepričana som, da je precej popil ono pijačo, ker je tožil, da je silno utrujen."
„Potem bodi brez skrbi, ljubica", reče uradnik, „pred jutrom 8e ne prebudi!" —
Mesec priplaval je izza oblakov ter razsvitljeval prazno Slavno cepto, na kateri se je peljal koleselj gospoda Granta.
L
Ure so prešle, in od daleč se je že videla luč, ki je pričala, da je postaja že v bližini.
Kar Mercedes slabotno vzklikne.
„Kaj Ti je, ljubica", vpraša gospod Grant šepetaje svojo lepo tovaršico.
„Ali ničesar ne slišiš?" vpraša Mercedes.
Uradnik ustavi konja, medtem ko je pazljivo prisluškoval v daljavo.
Prestraši se.
Na glavni cesti čulo se je zdaj čisto razločno peketanje hitro tekočega konja; — ali je bil kak zasledovalec?
Gospod Grant, požene hitreje svojega konjička, ali samo kratko se je peljal, ko zapazi v slabotni mesečini jezdeca za seboj.
V največji hitrosti se je ta bližal.
Čez nekaj trenotkov se že ustavi peneči konj zraven voza odvoditelja.
..Gospod Munoz!“ zakliče zavezni tajnik v naj večjem strahu.
„Ah, le poglej", se zasliši glas . Mereedinega soproga. „Moja slutnja me torej ni varala; visoki uradnik, gospod zavezni tajnik, mi odvaja mojo soprogo!"
Morcedes obupno vzklikne ter omahne očividno onesve-ščena nazaj v voz.
Gospod Grant je bil v največji togoti.
Zastonj dolal si je največja očitanja, da ni vzel nikakega orožja s seboj; razločno je videl samokres v roki svojega nasprotnika.
„Ne trudite se, gospod zavezni tajniku, meni Sever zaničljivo, „saj vidite, da imam že napeti samokres; ni Vam treba iskati po žepih, ker Vam itak no dajem časa, da bi streljali.^
Škripajo z zobmi posluša uradnik to porogljivo govorjenje-
V svoji grozni razburjenosti ni niti zapazil, kako postavno je sedel nasprotnik v sedlu; pohabljenost navidezno starega, prhlega moža je popolnoma izginila.
*Vse ste prav zvito začeli, to moram reči", se Sever porogljivo zasmeje. „Samo škoda, da sem vidol svojo drago soprogo, ko mi je stresla prušek v čaj. Seveda sem se varovali dotakniti se one pijače; hlinil sem trudnost, da sem v svoje naj-
1449 —
večje iznenadenje videl, kako je moja draga soproga po noči bežala.u
„Piše mi sicer to drago bitje, da bo iskala smrt4", nadaljuje porogljivo, „a dovolil sem si dvomiti o tem, posebno ko eem videl, da se odpelje z nekim gospodom. Ali ste morda hoteli s svojo ljubico skupno umreti, gospod zavezni tajnik?"
„ Prihranite si svojo porogljivost", zakliče gospod Grant togotno. „Vi ste tiran, kateri to ubogo angeljsko bitjo na naj-eurovejši način muči!"
„Dokažite mi to!" zakliče Sever. »Mercedes je moja soproga; zahtevam jo od Vas nazaj, ali naj morda pokličem policijo na pomoč V*
Uradnik ni slutil, kakšna vražja, dogovorjena igra se je tu pred njim igrala: bil je vos iz sebe, da mu hočejo lepo ljubico iztrgati.
„Plačam Vam vsako svoto", zakliče konečno. »Samo pustite mi Vašo soprogo."
„Ne, ne mislim na to”, zakliče Sever navidezno v največji togoti. „Ker sem se namenil jutri zjutraj od Georgetovna odpotovati, se bodem kar zdaj peljal na kolodvor. Seveda vzamem svojo ženo seboj, moja prtljaga jo na srečo že na postaji.*
..Vaša žena me ljubi; od Vas noče ničesar vedeti", zakliče gospod Grant obupno.
-To mi je pač vsejodno”, odgovori Sever. »Zahvalite svojemu stvarniku, da Vas nisem takoj ustrelil; tako boste pa svojo odpeljatov drago plačali."
„Kaj mislite s temi besedami?" zakliče zavezni tajnik prestrašen.
„Kaj morda mislite, da nimam nikake pričo za Vašo brez-Ifestno počenjanje?" so mu Sevor roga. „Imam v Georgetovnu Prijatelja, ki mi je udan na življenje in smrt; vzel je pot čez 'Coljo; tjakaj poglejte, tam sedi na konji!*
To jo bila sicer velika laž, ali gospod Grant je popolnoma izgubil svojo glavo; čutil je, da se mu kri ledeni po žilah.
Mercedes je ležala kakor mrtva v vozu ter ni dala glasu °d sebe.
„Kaj p« hočete od mene?” vpraša zavezni tajnik v zadregi.
- 1460 -
.Hočem Vara samo veselo novico naznaniti, da bode jutri ves Georgetovn vedel, da je visokospoštovani zavezni tajnik Grant po noči odvedel soprogo uglednega meksikanskega meščana; nasledke si lahko sami naslikate!“
Gospod Grant je bil strahu kar nem. Videl se je v duhu izbacnjenega iz službe, osramočenega tako, da se mu je vse rogalo, — in to vse radi lepe žene, soproge drugega.
Vsa njegova ljubezen do Mercedes izginila je pred mislijo na preteče mu onečaščenje.
Drugega mu ni preostajalo, kakor da naprosi svojega togotnega nasprotnika, naj ga ne tira v nesrečo. Čoprav se je globoko sramoval; mu vendar ni preostajalo drugega.
.Priznam, da sem grešil“, reče konečno sc obotavljaje. ...Moja ljubezen do Vaše soproge me je premagala; prosim Vas, molčite radi te moje zgrešitve!“
Sever je triumfiral; njegova žrtov je prosila.
.Dobro, gospod Grant", začne čez nekaj časa. Videli boste, da nisem taka živina, kakor mislite; hočom Vam odpustiti in — molčati."
.Hvala, tisočera hvala“, zakliče zavezni tajnik veselo.
Komaj jo verjel svojim ušesom, da se je zlobni nasprotnik, ki ga je imel v posti, tako hitro potolažil.
Zdaj se je skoro sramoval, da je varal tega moža, kateri mu je celo odpustil, da mu jo žono odvedel.
Zavezni tajnik ponovil je svojo zahvalo, katero je Sever molče sprejel.
.Zdaj Vam hočem nekaj predlagati-, reče Sever. .Vlak proti vzhodnim državam pride ob polu dveh, do tja lahko pridem na postajo. Da se ne zbudi kaka pozornost, hočem ž« nocojšnjo noč odpotovati s svojo soprogo; kakor vidite, sen) veliko preblagodušen, da bi Vam delal nadaljne sitnosti. w
porabite mojega konja; kateri je lastnina gospoda 1____________ v	O. ^
ulici. Recite mu, da ste jezdili na izprehod; moj prijatelj bo tega moža pregovoril, da bo molčal. “
.Moj Kog, kaj ve več oseb za to zadevo V“ zakliče zavezni tajnik prestrašen.
.Seveda, to ni šlo drugače1*, odgovori Sever mrzlo. „Moj prijatelj, ki tam pri gozdu na mene čaka, je s pomočjo svojih služabnikov vse poizvedel. Seveda ne morete zahtevati, gospod
j
- 1451 -
zavezni tajnik, da tudi jaz tem ljudem denarja darujem, da zamolčijo, da mi je visoki državni uradnik hotel ženo odvesti.&
..Ne, tega nočem14, zagotovi gospod Grant. ..Rad žrtvujem neko svoto za molk onih osebi"
..Ali nočete o tem z mojim prijateljem sami govoriti?'-vpraša Sever hitro. ..Samo zažvižgam in on pride semkaj.“
..Ne, za Božjo voljo, opustite mi to sramoto", zakliče uradnik.
Sever se je radoval, ker prijatelja sploh ni imel. a vedel je že naprej, da ee bo Grant branil.
„Koliko mislite, da bo znašala svota, gospod Munoz?" nadaljuje zavezni tajnik. -Nujno Vas prosim, zmenite se sami s svojim prijateljem, rad plačam vsako svoto, da se bo le molčalo. “ —
-Ali naj pošljem gospoda v hotel V vpraša Sever porog-ljivo. —
„Ne, prosim Vas, dajte* mu sami denar", zastoka gospod Grant.
„ Ali Vi pozabljate, da že nocoj odpotujem", odgovori Sever prežeče.
,.To nič ne škoduje", zakliče gospod Grant. „jaz imam precejšnje svote pri sebi; še enkrat Vas prosim, označite visokost svote, da bodo molčali.”
„I)obro, dam Vam potem Častno besedo, gospod, da nihče ne zve o Vašem počenjanju."
„Tu je najprvo oni, ki mi je konja posodil, dva služabnika, natakar", nadaljuje Sever kakor v samogovoru, ,,da, ne verujem, da se bo zamolčalo pod 50.000 dolarjev; a s to svoto tado gotovo zadovoljni. Obžalujem, gospod Grant, uli z manj kakor 200.000 dolarjev se ta neprijetna stvar ne bo dala za-
folčati.-
Zavezni tajnik je bil kakor od strele zadet.
„Ali ta svota je grozno visoka!- zakliče obupno. „Ali res Mislite, gospod Munoz, da bodo služabniki toliko zahtevali za »voj molk?“
„Gotovo“, odgovori Sever mrzlo. „Sieer »mo bili jako °prezni, a vendar je tem ljudem znano, da je visoki uradnik Pri tej stvari prizadet. Moj prijatelj je bogat in odklanja, kakor jaz, vsako odškodovanje; mi smo poSteni možje, ki Vaše ^vnanje, gospod zavezni tajnik, smatrajo za nepremišljeno rav-
- 1452 -
nanje zaljubljenca. Od mene se nimate ničesar bati; dam Vam na to svojo častno besedo.“
Gospod Grant je uvidel, da mu drugega ne preostaja, kakor plačati. Vedel je, da se gospod Munoz povrne s svojo soprogo v Meksiko; potem je bila vsa ta stvar pokopana.
Vzdihuje potegne svojo listnico, ki je le nekaj več kot ‘200.000 dolarjev shranjevala. Sever je kaj dobro poizvedoval; natančno je vedel, koliko je imel bogati mož pri sebi.
Udan v svojo usodo vzame uradnik bankovce iz Ustnice in jih da svojemu nasprotniku.
„Tu je denar*, reče udano. ^Zanašam se na Vašo častno besedo, gospod Munoz.u
„Lahko to storite', ga veselo zagotovi Sever, „nihče ne izve o tej stvari, če bi se pripetilo, da bi bili služabniki 2 manjšimi svotami zadovoljni, naročim svojemu prijatelju, da Vam ostali znesek nazaj pošlje.*
.,Ni potrebno", zakliče gospod Grant, „samo pripravite dotične osebe, da bodo molčale; pomislite, da jo od tega odvisna moja služba, in moje visokospoštovano imo!u
Sever ga še enkrat zagotovi občne molčljivosti, potem hitro skoči raz konja in se vsede na kozla koleseljna.
„ Ali Vaša soproga je brezza vestna!* zakliče gospod Grant, >• katerem se je ljubezen do lepe žene zopet zbudila.
„Ne skrbite za to, gospod zavezni tajnik*, zakliče Sever, in prime za vajeti, „jaz bom svojo drago soprogo kmalu k zavesti pripravil."
„Z bičem, kaj ne?" reče uradnik zaničljivo.
„To Vas čisto nič ne briga*, odgovori Sever mrzlo. „Ab, kmalu bi bil nekaj pozabil. Tukaj imam še pismo za Vas; ki ima nekaj stvari, katere Vas bodo gotovo zanimale. Berite to, kadar se vrnete v hotel; trdno sem prepričan, da se mo bost& Se dolgo spominjali. In zdaj zdravstvujte, gospod zavezni tajni^ sicer še vlak zamudim.”
Škripaj« z zobmi je uradnik zaostal, še vedno je držal konja za uzde, medtem ko je nepremično zrl za vozom, v* katerem je ljubica nezavestno ležala.
Bil je brez moči, ker ni mogel ničesar storiti proti svojemu zagrizenemu nasprotniku; pred njegovo dušo stala j® zapeljivo lepa ljubica, katera je morala zdaj vso togoto srditeg* soproga prenašati.
— 1453 —
Konečno sede na konja in dirja v največem diru nazaj v Georgetovn.
Ko je dospel tja, peljal je konja k označeni hiši, ali šele po daljšem trkanju so mu odprli in z začudenim glavomajanjem Otti odvzeli konja.
Potem plane siromak v hotel, kjer ga je natakar pričakoval. —
„Kaj že nazaj, gospod zavezni tajnik?" se natakar začudi.. »Mislil sem, da pridete šele proti jutru. “
Gospod Grant hitro odmaje, potem hiti v svojo sobo, kjer fcemudoma naredi luč.
Potegne pismo iz žepa, odpre zavitek in bere z neoznačenimi čutili:
..Spoštovani gospod zavezni tajnik!
Ko boste brali te vrstice, sedel bom s svojo soprogo že davno v železniškem vlaku. Upam, da se bo do tja „uboga trpinka“ že prebudila iz narejene nezavesti. Srčno se Vam zahvaljujem za meni oddano svoto denarja, katero sem prejel za molk. Ker sem jaz edini, ki ve o tej zadevi, in ker denar nujno potrebujem, bom denar sam obdržal. Delil ga bora s svojo ..soprogo1- in Vas prosim, da ne delate radi Vaše nesrečne ljubezni nikakih neumnosti. Polovico denarja oddam svoji „soprogi“, to je njen dobro zasluženi delež, ker je svojo ulogo tako izvrstno igrala.'-
„Tri sto vragov!- vzklikne gospod Grant, ko je prebral f%n°. „0, jaz zaupljivi tepec, se pustim od take zavrženke " ^S)titi, ki me brezslutnega v družbi s svojim tovarišem na tako ^sramen način oropa. In pri tem jih niti ne smem preganjati, fleer se izve moja lahkomiselnost! O, to je preveč! Se pamet
Zgubim! “
Na pol nezavesten se zgrudi močni mož na stol; togota te sramote hotela ga je zadušiti, — o, visoki uradnik | i^stal je žrtev zločinske dvojice!
— 1454 —
Ko se je Seveijev voz nekoliko oddaljil od za veznega tajnika Granta, zadoni Mereedin glas iz voza:
„Ali nisem svoje uloge izvrstno igrala, Artur V-
„Izborno“, ji odgovori Sever, ter udari po konju, da bi s« pravočasno prišel na kolodvor.
„Prišel je še dovelj zgodaj, daje odpravil prtljago, medtem je Mercedes preskrbela vozne listke.
Bogata napitnina ja prouzročila, da jima je dal konduktef prazen kupe.
Ko je vlak oddrdral, potegne Sever smeje bankovce iz žepa.
/Tu, dete, je tvojih 100.000 dolarjev; zdaj bo gospod Grant kmalu dospel v Georgetovn. Rad bi videl njegov obra?« ko bo to imenitno pismo bral; jaz mislim, ta pogled bi se n« dal preplačati."
248.	p o g 1 a v j o.
Prosta.
Nesrečna Helena je bila še vedno v preiskovalnem zapor*1 v Avgusti.
Imela je samo to tolažbo, da so ji pustili zvesto Jun5* katera je po možnosti skušala potolažiti svojo gospo. —
Helena je sedela pri oknu in premišljevaje zrla na pus^ dvorišče sodnijskega poslopja. Zamorka jo ravno pospravljaj! ter sem in tja skrbno pogledala na vitko postavo svoje gosj „Ali ni gospa še nič zvedela, kako bo še pri sodniji11 vpraša Juno čez nekaj čaea.
pNe, od svojega zadnjega zasliševanja sem glede svoj* usode popolnoma negotova", odgovori revica.
„Da — Juno to pozna“, meni zamorka togotno. „Pri ^ piranju je policija precej pri rokah; — za izpustiti, da, 1,1 to se lahko dolgo 6akat“
- 1455 —
Trpinka pri oknu je molčala; kaj naj bi tudi odgovorila.
Od onega dne, ko je skrivaj zapustila hišo starišev, ji jo sledila nesreča. Žalostne dogodke, katere je morala revica prenesti, smatrala je kot kazen radi svoje takratne nepremišljenosti.
Kolikokrat, si je želela smrt; samo njen otrok, njena Lidija, je bilo edino, kar jo je še vezalo na življenje.
Trdno je bila prepričana, da je njen ljubček v Severjevi oblasti, medtem ko jo sama v ječi koprnela..
Samo zaupanje v Boga je Heleno obvarovalo obupnosti in ji pomagalo strašne udarce usode premagati z mirno udanostjo.
Tiho trkanje na vrata zbudilo jo je iz tožnega premišlje-
#	Vanja. —
Stari preiskovalni sodnik vstopi.
„Ravnokar sem dobil povelje novojorške oblasti", reče stari gospod resno. „Želi, da bi Vas tja poslali.“
Helenin ljubki obraz postane snežnobel; krčevito se drži stola, da ne bi padla.
„Torej vendar1", zašepeče s tresočimi ustmi. „Niso se prepričali o moji nedolžnosti, o Bog, kakšna strašna usoda mi je Namenjena."
*Za sedaj nimate ničesar hudega pričakovati", jo je tolažil usmiljeni uradnik. „Vaša prepeljatev v Novi Jork bila je Že od začetka gotova stvar. Zasliševanje se bo tam nadaljevalo; t°i’ej nikar ne obupajte, vse zna še dobro iziti."
i	„Kot jetnica	prepeljana1*, ihti Helena.	„0, ti dobrotni
Bog tam zgoraj, kaj ni moja strašna usoda že poplačala edine j. ^premišljenosti mojo mladosti; ali naj končam svoje življenje
v jedi-----------y>|-
■j	Sodnik jo bil	globoko	ginjen.
*. • „Vaša prepeljatev se	bo kolikor možno	obzirno vršila' ,
L	prijazno. „Oni	detektiv,	ki ima tudi nekaj	sočutja do Vas,
> bo spremljal na potovanji; nihče ne bo izvedel, da sto
jetnica.u
'Helena mu poda svojo tresočo roko.
„Ah, Vi dobro mislite z menoj, sprejmite mojo srčno 2ahvalo; nikdar ne bom pozabila Vaše dobrote", zašepeče a t> 8labim glasom.
Stari gospod je čutil, da ga hoče ginjenost premagati; f*kel je fie nekaj tolažilnih besedi, in potem hitro zapustil sobo-
— 1456 —
Zdaj sc ni mogla Juno več premagovati; logotno plane izza posteljnih zagrinjal, kamor se je pri vstopu sodnikft umaknila.
„Tega Juno ne trpi!“ zakliče zvesta zamorka vsa iz sebe. ,.Gospa bo videla, kadar bo na poti, — jo bo Juno kmalu rešila."
_Ne, tega ne boš storila, Juno“, reče Helena milo. .,Tako ravnanje bi me še bolj sumničilo: če bi tudi lahko bežala, bi mi to malo pomagalo, ker bi morala kakor kak izvržek begati l>o gozdih."
„Vedno še bolje kakor pa v ječi!“ zakliče zamorka divje. „Juno tega no trpi, da bodo gospo zaprli, — ustavila bo vlak,
—	bo vse postrelila, kateri bodo hoteli držati njeno gospo 1“
_Juno, — Juno!** zakliče Helena boječe, „ali se hočeš tudi ti ugonobiti ?!“
Ali zvesta zamorka bila jo vsa iz sebe. llito vrgla se ja Heleni k nogam tor poljubovala rob njene obleke.
„To je Juno vse eno!“ vpije strastno, ..Juno hoče rad« umreti, če je le gospa prosta.“
Helena je bila sama pol v nezavesti; čutila je, da bo kmalu z njeno močjo pri kraji.
„0, če bi Lidije ne bilo, potem bi bila smrt vroče zaže-Ijena dobrota'*, zašepeče z bledimi ustni.
Globoka tišina je vladala po sobi, le sem in tja pretrgana od divjega ihtenja zamorke. — —
Zdaj se začujejo na hodniku hitri koraki.
..Zdaj pridejo po me", si misli Helena obupaje.
Vrata se hitro odpro in stari preiskovalni sodnik vstopi z veselim obrazom, ter hiti k Heleni.
„Ali ste pripravljeni na veselo novico?" vpraša sočutno in ogleduje smrtno bledi obraz.
Helena pokima s svojo lopo glavico, medtem ko se ji opirala na natanko poslušajočo zamorko.
..Ravnokar sem dobil drugi brzojav iz Novega Jorka“, na' daljujo stari gospod. .Čudne reči so se morale tam pripetiti! a prepričali so se o Vaši popolni nedolžnosti, prosta ste!“
Sodnik jo skoraj obžaloval, da je v svojem veselji HeleH1 povedal to nepričakovano vest.
Helena je ležala kakor mrtva v naročji zamorke; sa®° veselo bloščeče oči zrle so nopopisno hvaležno na sodnika.
— 1457 -
„Niso to sanje ?“ vpraša konečno. „Jaz sem prosta; — oič več na sumu?“
.Kakor je videti, se je Vaša nedolžnost popolnoma izka-zala“, zakliče uradnik sočutno. -Ali ponavljam, da so se morale v Novem Jorku čudne reci dogoditi, ker stoji tu v brzojavki, da naj še nekaj dni ostanete v Avgusti, ker se Vam hoče važne reči sporočiti.“
..Jaz naj še tukaj ostanem ?* vpraša Helena začudena. „Da, tu berite sama.“
.... Grospo Heleno Sever, naj se naprosi, da še nekaj dni °staue v Avgusti, ker se ji bodo važne reči sporočile.**
Helena je bila silno razburjena.
Da poročila ne pridejo od Severja, je bilo gotovo. Zločinec ni imel z oblastvijo opraviti. Mogoče da se tičejo ta skrivnostna Oznanila česa druzega, — mogoče Lidije!
Ali smem sedaj zapustiti sodnijsko poslopje?*
Gotovo", zakliče prijazni uradnik. »Ukaz se glasi, da ste takoj prosti. Nadalje Vam izrečem svoje prisrčno sočutje radi ^aše hude iMode. Obžalujem, da smo Vas morali radi ukaza v'sje oblasti prijeti; ali sedaj ste popolnoma opravičeni.*
»Smatrajte to izkušnjo kot migljaj iz nebes--, nadaljuje 8^i'i sodnik resno, ,,mislite na moje takratno opominovanje, Vl'nite se k svojemu očetu; prepričan sem, da Vas bodo tam Pfesrčno sprejeli.*
»Le mojega otroka hočem še poiskati, potem hočem še 6&krat kleče prositi očeta odpuščenja“, prosi Helena. „Moja Lidija je edina moja sreča; ona se nahaja v rokah mojega 8°proga, kateri jo je odvedel.1*
»Onega Severja iščejo vsa oblastva*, reče stari sodnik. *Ne verujem, da se bo mogel še dolgo skrivati, potem se Vam aš otrok izroči.*	•
»Ah, želim, da bi se Vaše besede kmalu uresničile“, vzdihne
želena.
Potem se jokaje poslovi od človekoljubnega uradnika, ka-ji jo z največjo obzirnostjo ponudil nekaj denarja.
Ali Helena je zahvaljuje odklonila to ponudbo, ker je imela
11	neko svoto denarja, katera jo je za prve tedne obvarovala b‘)de. —
S tajnim začudenjem opazoval je sodnik, kaka čista, samo-8°be zatajujoča duša prebiva v tej plemeniti ženski; spremil jo
61a
k ;	'V a- ■ ■
— 1458 —
je do glavnih vrat, in zrl za njo, dokler mu ni izginila izpred oči.
Zamorko poslal je že poprej uradnik, da poskrbi za svojo gospo malo sobico. — — —
Mlada dama pustila je svoj naslov pri preiskovalnem sodniku, ker se bo ono tajno naznanilo gotovo najprvo poslalo na sodnijo.
Sodnik je naprosil Heleno, da pošlje vsaki dan zamorko v sodnijsko poslopje, da bi kake slučajne novice takoj izvedela.
A prešlo je nekaj dni, ne da bi se bilo kaj zvedelo.
Sodnik je takoj brzojavil v Novi Jork, da je Helena izpuščena iz zapora; na kar je prišla lakonična brzojavka z besedami:
„ Novice za gospo Sever na potu.
Bernard.1*
To je bilo vse, kar je Helena do sedaj izvedela.
Njeno pričakovanje je bilo do skrajnosti napeto; zaman je premišljevala o onih tajnih migljajih; zdaj je upala, zdflj zopet se bala za svojo bodočnost. —-------------------—	— — — —
Kar so jo izpustili, pretekla sta že dva dneva.
Večer je že napočil.
Zamišljeno je Helena sedela v svoji sobi, medtem ko j0 Juno imela opravka v kuhinji.
Kar začne Helena poslušati.
Ali se ni to pri njenih vratih tako čulo kakor šumenj6 ženske obleke?
Zdaj se je celo zdelo, kakor da je nekdo vzkliknil.
Tesno je postalo Heleni, in vstala jo.
Zdaj se tiho potrka.
„Naprej!“ zakliče z brezsapnim pričakovanjem.
Počasi se vrata odpro in neka ženska postava se prikaže
Gost pajčolan ji pokriva obraz, postava je bila še doatna. —
Ker še Helena ni naredila luč, je v poltemi le slabo razločevala tujko.
Ta oseba ni dala nobenega glasu od sebe; ali Heleni se je dozdevalo, da je zelo razburjena.
^Želite z menoj govoriti?" vpraša prijazno. „Moje ime je Helena Sever."
„Da", reče tujka, in hiti k Heleni.
Še predno se je Helena zganila, se je tujka vrgla pred njo na kolena ter odgrnila pajčolan.
,, Odpustite", zašepeče z zadušenim glasom, »odpustite!“
„Moj Bog, ali prav vidim!“ zakliče Helena iznenadena. »Ne, ne motim se, Vi ste ... ."
„Marija Gould, nesrečnica, ki se je težko pregrešila nad Vami", zastoka tujka.
249.	poglavje.
Dve ženi.
Heleni je zastala sapa.
Kako je prišla k nji Marija? Ali je bila to resnica, in ne slika njene domišljije?
Ali obupni klici proseče so ji rekli, da ni sanjala.
»Odpustite, gospa Sever!" prosi Marija s pretresujočim glasom. .0, prosim Vas, odpustite mi; saj nisem lahkomiselno Rešila. Kot žrtev strašne prevare storila sem one usodepolne korake, ki so prouzročili, da so Vas prijeli."
Helena je strmela.
Torej Marija je bila uzrok njene zadnje težke izkušnje.
In ta je še vedno klečala pred njo, ter se ni upala vzdigniti svojega od bolesti razinučenega obraza.
»Ne, Vi mi ne morete odpustiti mojega ravnanja*1, ihti Marija, ko Helena še vedno molči. »Zaslužim, da me sovražite
111	zaničujete.**
- 1460 -
Pri teh obtožujočih besedah se Helena predrami iz svoje otrpljenosti.
Hitro se pripogne ter hoče Marijo vzdigniti.
„Pustite me tukaj klečati", zakliče Marija jokaje. „Koliko-krat sem Vas, čisto plemenito dušo, žalostila in sumničila. Poslušajte mojo izpoved in potem me pahnite od sebe: saj boljšega ne zaslužim. “
Helena imela je srčno sočutje z revico, katere bledi, • izhujšani obraz je kazal grozne bolesti: hitro se odloči in položi svoje nožne roke krog Marije.
,, Vstanite, gospa Gould“, ji zašepeče z milini glasom. „Mo-jemu srcu je osveta tuja ostala; odpuščam Vam vse, da celo potem bi Vam odpustila, če bi radi Vaše krivde bila v brez-častnem zaporu.u
„0, Vi ste angelju, ihti Marija ter poljubi roke branečo se Helene. ..Jaz ne zaslužim Vaše velikodušnosti. Ah, če bi vse vedeli, kar sem zagrešila, potem bi mi gotovo ne odpustili/’
^Ponavljam Vam, da vso odpustim", reče Helena milo.J ..Da, če ste me tudi še tako globoko užalili, celo moje življenje uničili, to bi Vam še v smrtni uri odpustila."
„Zdaj šele čutim, kako nehvaležno, osvete željno bitje da sem", reče Marija. „Pred Vašo plemenito velikodušnostjo se šele vidi moje grdo ravnanje v vsej svoji zanikrnosti !"
Helena je obžalujočo vzdignila.
Peljala jo omahujočo k zofi, kjer se je Marija do smrti utrujena zgrudila.
„Kaj sto morali prestati v ječizakliče vsa iz sebe.
„ Nikdar — nikoli si ne bom odpustila svoje neumne lahkover-nosti, katera Vas je tako onesrečila."
-Ali sedaj morate slišati mojo izpoved", nadaljuje Marija*
„ničesar vam nočem zamolčati, ne — nobene ozirnosti za me, jaz sem naj hujšo kazen zaslužila."
,Nikari ne govorite tako, gospa Gould", zakliče Helena ^Ponavljam Vam, da nisem nikdar z jezo mislila na Vas.u
„Ali še mislite na one strašno dneve", zakliče Marija> „one grozne ure, ko ste stopili med mene in onega moža? Nje' gova demonična lepota mo je omrežila, verjela sem njegovih besedam, medtem ko ste vendar Vi bila postavna soprog* Arturja Severja."
- 1461 -
-Takrat ste me svarili", nadaljuje Marija z ugašajočim glasom, „a on, katerega sem imenovala svojega soproga, imel je mojo dušo kakor s čarovnimi sponami uklenjeno; verjela sem, kar je govoril, in Vi revica ste morali radi moje zmote trpeti v blaznici!'
Helena je le z grozo mislila na one strašne ure, katere je preživela v blaznici, medtem ko je Marija začela krčevito ihteti. —
Helena nežno položi svojo roko krog nesrečnice, ali Matija jo skoro divje odrine.
-Jaz ne zaslužim Vaše angeljske dobrote*, zakliče skoro jezna. -Sovražite me, — zaničujte me, jaz nisem vredna, da ležim pred Vami v prahu."
^Pomilujem Vas, gospa Gould", reče Helena presrčno. »Naš odrešenik je umiraje odpustil svojim sovražnikom, zakaj naj bi “
„Ne imenujte me Gould", zakliče Marija rezko, „Vi ste Prava soproga Arturja Severja, jaz sem samo prevarana ženska, to bi se radi svoje sramote najrajši zarila v zemljo. “ —
-Takrat sem verjela besedam mojega zapeljivca", nadalje brezsapno. -Vi ste ga bolje poznali. Vaše čisto srce Vam J0 reklo, da je on morilec mojega očeta; ali jaz zaslepljenka ^smekovala sem Vaše besede; verjela sem onemu možu, ki me J® tako sramotno varal.“
-Zakaj pa mene zavračate?" vpraša Helena s prisrčno čutnostjo.
-Že takrat imela sem usmiljenja z Vami, ker sem takoj Pr> prvem snidenju spoznala Vaše nedolžno srce, zdaj sem z Božjo pomočjo prestala zadnjo skušnjo, torej pustite, da bo *8e pretečeno pozabljeno."
-Poslušajte šele mojo izpoved, gospa Sever", prosi Marija j^aje. -In šele potem se odločite, če morete mojo velikansko toivdo pozabiti.-
«Kmalu, ko so Vas odpeljali, so začeli Arturja Severja ^Uničiti", nadaljuje svojo pripovest. -Zapustil me je, in tudi . 1 »te takrat izginili. V meni se je rodila nezaupnost in zato J® dobil v zagrenjeni duši prostora strašni sum. Mislite si, verjela da ste Vi skupno s Severjem proti meni intrigirali, verjela 8eQ[i, da ste v sporazumljenji z mojim tako imenovanim sopro-prišli k meni kot družabnica. Temno sovraštvo me je
— 1462 -
prevzelo; želela sem osvete, celo prisegla sem na grobu svojega očeta, da bom Vas in Severja večno preganjala.**
-Oni sum je bil v Vašem položaju opravičen4*, reče Helena prijazno. ..Veliko bi jih bilo tako ravnalo; v tem ne morem ničesar zaničljivega videti."
„ Poslušajte me dalje*, zakliče Marija jokaje. ..Moje sovraštvo je bilo tako veliko, da sem zaveznemu maršalu Bernardu pripovedovala o mojem sumu. Najprvo je ta uradnik zmajal z rameni, potem je molčal k mojemu natolcevanju; in potem je
veijel. —+   Zdaj se je zgodilo nekaj nezaslišanega! Neki
večer, ko sem hotela zapustiti svojo hišo, mi stopi nasproti neka postava. Imela sem jo za sliko svoje razburjene domišlije; — a bil je Artur Sever."
„Kako, — ali prav slišim!" zakliče Helena začudeno. ,, Poiskal Vas je?"
,.Da“, zastoče Marija. „Ko sem prišla k zavesti, stala setf v sobi, in pred seboj sem videla svojega uničevalca. Hotel« som ga izročiti sodišču; a zdaj se je začel opravičevati in ja* nesrečnica, — o, nikari me ne preklinjajte, — jaz sem ga poslušala."
Helena je zadrževala sapo; pogleda ni odmaknila od smrtno-bledega obličja nesrečne Marije.
_Ne sprašujte me po strašnih lažeh, katere mi je pripO' vedoval", nadaljuje Marija. *Dovolj, da se mu je posrečilo, m* oslepariti. Opravičil se je glede umora mojega očeta, pripovedoval, kako si je želel nazaj k meni; — o, jaz nesrečnica, ljubila. sem onega človeka vroče, — srčno, — z žarečo strastjo Verjela sem njegovim besedam, ki niso bile druzega ko podi* laži; — ne, jaz ne morem vsega pripovedovati, umrla bon1 sramu", zakliče z obupnim glasom. -Dovolj — skrila sem ga fl* svojem posestvu."
Helenino srce je vzkipelo sočutja; nehote potegne Marij11 k sebi.
„Kako, — Vi ne pahnete mene, zavrženke, od sebe?" & kliče Marija in njena nežna postava se strese mrzlično. „(}osp* Sever, — Vi se ne odmaknete od mene; kaj niste čuli, kar se$ Vain ravnokar pripovedovala V*
Vse, — vse sem čula!" zakliče Helena ter se bori s solzah „Vi ste bolj obžalovanja vredni, kakor jaz; moja nesreča iz?*11* pred Vašo strašno usodo!"
- 1463 -
„Še nisem pri kraju“, reče Marija. „Le samo poslušajte! Artur Sever mi jo pripovedoval, da niste nikdar bila njegova žena! Ah, saj ne morem vseh laži ponavljati; sram me je, če le na to mislim, na kako podel način sem se takrat dala premotiti, — dokler se mi niso nekega dne oči odprle, — grozno prebujenje sledilo je kratkim sanjam ljubezni/
*	Artur Sever je samo zato prišel, da bi me okradel*, nadaljuje Marija z ugašajočim glasom. „Svoj podli načrt je deloma izvršil; one laži, katere mi je oni podlež našepetal, sem vse natančno povedala maršalu Bernardu; jaz sem onega uradnika k temu privedla, da Vas je pustil prijeti. Vse nezgode zadnjih tednov sem samo jaz provzročila. — Ali mi morete tudi še zdaj odpustiti, gospa Sever?!“
.,Da!" zakliče Helena z močnim glasom. „Vse, — vso Vam odpustim; kaj so vse moje bolesti proti Vašim duševnim mukam!“
^Marijina moč je bila pri kraji; njena lepa glava omahne Ha Helenino ramo.
^Pustite, da klečim pred Vami“, jo prosi. „Jaz nisem čredna, da se dotaknem robu Vaše obleke.-Ali Helena objame nežno obupano ženo.
„Ne, — Vi se ne smete poniževati“, reče milo. „ Klečite pred večnim Bogom, ne pa pred slabotnim človeškim bitjem, katero je samo grešilo 1“
„Tega ne verujem1-, šepne Marija. „Vi niste zmožni kakega prestopka. “
«0,. vendar", odgovori Helena žalostno. „Tudi jaz som si j naložila veliko krivdo na svojo dušo; zapustila sem domačo
>	hišo, da grem za ljubljenim možem; moja uboga mati je radi *e!?a umrla žalosti.“
„Ah, kaj je vse to proti mojemu pregrešku", zakliče Marija Neutolažljivo. „Mislite vendar na svetopisemske besedo:	Žena
i' opusti očeta in mater, ter gre za možem svojega srca.” -Spoštuj očeta in mater14, šepeče Helena nazaj.
„če je to vsa krivda vašega življenja, potem je lahko . *nh'no prenašate*, zakliče Marija. „Artur Sever je bil z Vami 1 Postavno poročen, — moj zakon pa“, nadaljuje šepetaje, „bil je |( Nepostaven; jaz nem brezčastna, — omadeževana, ki ne sme Nikomur več zreti v oči“.
— 1464 —
Helena je videla v polumraku od žalosti razjedeno lici mlade žene. In ljubezen, ki jo je preje čutila za Marijo, je zope visoko vzplamtela.
„Nikari tega ne mislite", reče presrčno. -Nikdar Vam n< bom odrekla svojega spoštovanja. — da, nikdar ne bom prenehala, Vas ljubiti."
-Kako, - slišim prav!" stoee mučena. ..Vi izgovarjati besedo -ljubezen1'; — Vi bi me zamogli ljubiti, — mene, zani čevano*. ki Vas je s smrtnim sovraštvom preganjala?!-
-Da, to storim", reče Helena. ..Jaz ne poznam sovraštva samo odpuščanje; a za Vas, nesrečnica, čutim le globoko it presrčno ljubezen. Naj se celi svet od Vas obrne, jaz ne bofl nikdar prejenjala Vas ljubiti."
„To je preveč", zaihti Marija. -Jaz ne zaslužim Vaše ljubezni. Ne, to je nemogoče! Kako morete Vi meni, — meni, -■ svoji sovražnici odpustiti!"
-Marija", reče Helena s solzami zadušenim glasom.
-Helena, — draga Helena!" se razveseli sirota. _0 Helena!"
In obe ženi se trdno objameta.
-Hočem ti biti zvesta prijateljica*, reče Helena skesan ženi, medtem ko ji Marija vroče poljubuje lice.
„Mojo st-čno kri — za tebe!" zakliče Marija. -V sili if smrti tvoja za vedno!“
• •+»
wSi#v.!Ž
„Vašega odpotovanja no bom oviralu je rekel kriminalni uradnik, „in poskrbel bom tudi, da nihče ne izve, kdo je hudodelca ovadil u
„HvaIa Yam“ jo rekla Merceda „izvedite torej, da stanuje Artur Sever — v sosedni hiči.“
C2
— 1465 -
250.	poglavje.
Iznenadenje.
Trajalo je precej časa, da so se pomirili razburjeni občutki °beh žena.
Marija je bila veselja kar iz sebe.
Vedno iz nova potegnila je Heleno na svoje srce, da se prepriča, da niso to le sanje.
Gorečo je želela, izvedeti Helenine doživljaje, ter jo toliko Časa prosila, da se je ta udala in novi prijateljici povedala svojo žalostno usodo.
Marija je bila groze kar iz sebe nad toliko nesrečo, ki se Heleni pripetila; vedno zopet je prekinjala njeno pripovedovanje z burnimi samoobtožbami in nežnimi besedami srčnega sočutja.
Ko je Helena končala, vrže se ji Marija na prsi.
.,0 ti revica“, toži skesana. ^Kakšne grozne doživljaje si korala prestati radi mene! Če bi bila tebi takrat verjela, kaj Vs® bi bilo drugače izteklo.u
^Kdo ve, zakaj mi je Bog te izkušnje naložil1*, reče He-taia zamišljeno. -Pri vsem tem me je pa večni Bog vendarle v Najtežavnejših položajih vedno Ščitil. “
.,Samo to mi reci", prosi Marija, ..zakaj si takrat prišla k meni za družabnico; to zagonetke nisem mogla nikdar rešiti".
„Tega še sama ne vem'1, odgovori Helena sanjaje. „Bilo kakor da mo je neka nevidna, tajna moč k tej čudni odločitvi prisilila. Da, bila je naravnost demonična sila, ki me je vlekla k mojemu soprogu, neki meni nerazjasniv upliv, ki je v§e moje misli imel uklenjene.“
Marija jo je poslušala z zadržano sapo.
„Ti jako natanko rišeš čustvo, ki je vedno tudi mene Povzelo, če sem gledala v oči tvojega soproga; bilo je nekaj nesumljivega, nekaj, kar me je takorekoč začaralo; njegov l’°gled naredil me je za njegovo brezvoljno orožje."
*	Najbolj čudno je to, da je oni vpliv na me hipoma prevohal", reče Helena. .Bilo je onega strašnega dno, ko si ti 1Zyedela smrt svojega ljubljenega očeta. Pogled v zbegano lice
— beračica.	62
— 1466 -
mojega soproga je zbudil v meni slutnjo, da je on morilec. Moja ljubezen, če jo še smem tako imenovati, spremenila se j® v gnus; od onega dne videla sem v njem samo zločinca, kateri se ne ustraši nobenega zlodejstva."
*In takemu možu sem jaz verjela!“ zakliče Marija obupnosti, skrila bi se sramote v najpustejšo puščavo.“
„Ti vendar nisi mogla vedeti, da je bil hudobnež ž« oženjen", tolažila je Helena jokajočo. „Ko je zvedel, da me je moj oče zavrgel, zapustil me je; bilo mu jo samo za moje premoženje. Zato je iskal svojo srečo v Ameriki in Ti, uboga, postali1 si njegova žrtev."
„Ha, našla ga bom!" vsplamtela je Marija. rTebe in sebe bodem grozno maščevala."
„Osveta je moja, pravi gospod*', odvrnila je Helena resno. -Nekdaj bo stal pred večnim sodnikom; rajši trpim, ko bi vin' čala hudobno s hudobnim."
„Da, Ti si angolj", rekla je Marija iskreno. „A hudobij® onega moža so tolike, da mora soditi pozomska pravica. Zan**31 se, draga Helena, Artur Sever bo vzel strašni konec.*
Helena je molčala. Njeno mehko srce ni imelo nobeneg* sovraštva do nezvestega soproga.
„In Tvoj otrok je v njegovih rokah?'' je nakrat vprašal® Marija.
„Da", odgovorila jo Helena žalostno. »Odpeljal mi ga J0 že prej; takrat so mi je z božjo pomočjo posrečilo mojo ljub' ljenko iztrgati iz njegovih rok, a sedaj se mu jo posrečila flje' gova nakana; Lidija jo v njegovi oblasti."
..Iskali ga bodevo", zaklicala jo Marija. ..Da le enki'llt nnjdeve njegovo bivališče, nama ne bo težko otroka osvoboditi’
»Kakor jaz poznani mojega moža. se mi bo kmalu sa111 približal", rekla je Helena, „saj hoče, da se vrnem k njefllU' Ker sem se trdovratno branila, izpolniti njegovo zahtevo, J0 odpeljal Lidijo in grozil, da jo umori, čo so ne udam."
»Lopov!“ zavpila je Marija razkačeno. „Kako je moM0^ Tebe, nedolžno bitje, na tako grozen način uničiti!"
„On so ničesar ne boji", pritrdila jo Helena. ..Mislim, ^ se mu ne more nihče upirati, kdor ga popolnoma no pozn1*.' njegova res satanska lepota, njegovo fino vedenje, vso se zdru^’ da more nesrečnež najti vedno nove žrtve."
— 1467 —
Marija je molče gledala v tla.
Tudi ona je bila podlegla onemu zagonetnemu možu; Helena je imela prav, ko je naglašala Severjevo satansko moč. —
„Da bi bil le polkovnik Rogers tu“, rekla je Marija premišljuje, .on bi bil mož, da bi Tvojega moža izrodil zasluženi kazni. A ta pogumni, odločni uradnik je stopil iz službe, ker verjel na Tvojo krivdo. Tudi to sem si bridko očitala, ker Bern vzrok, da se je oni zaslužni uradnik sprl z maršalom Bernardom."
„Kako?“ vprašala je Helena začudeno. .Polkovnik Rogers j« zavoljo mene stopil iz službe ?“
„Tako je“, potrdila je Marija žalostno. ..Maršal Bernard mi je hudo očital, da sem mu z mojimi podatki odtujila polkovnika; a poklieal ga bo nazaj."
Helena je bila ginjena.
Ko jo je vse zapustilo, je polkovnik Rogers zvesto ostal pri aji; on ni verjel v njeno krivdo in se je radi svojega prepričanja celo sprl s svojim predstojnikom.
Prosila je Marijo, naj ji vse pove o tem čudnem dogodku; a ta ni vedela nič druzega ko to, kar je vže povedala
Heleni.
Na to je pripovedovala Marija, kako je Sever drugič Prišel k njej, a nakrat se je prekinila in zaklicala:
„Ne, ali je verjetno I Sedaj lahko vidiš, draga Helena, v takem dušnem stanju sem bila, da sem Ti najvažnejše pozaba povedati."
„Le poslušaj”, nadaljevala je, .povedala sem Ti prej, da te Sever rekel, da si hči politično razvpitega meščana in se ^Tige grdobije, katerih izgovoriti se niti ne upam. Takrat sem verjela, da sem nekega dne dobila obisk, katerega sem sprejela z nezaupnostjo, da sem se prepričala, da me je Sever Nalagal. Ugani, draga Helena, kdo me je obiskal?"
Ta je osupnjeno gledala na Marijo, katera jo je iskreno °bjela.
„Bil je neki gospod iz Avstrije11, zaklicala je Marija. „Ti Sa dobro poznaš, ljuba Helena, bil je Tvoj oče, — grof Ostro-yi-har.“
Ulasen krik se je razlegal po majhni sobi.
- 1468 —
„Ali slišim prav?“ vprašala je Helena. „ Moj oče .je bil pri Tebi, — kaj je rekel ?“ ,
„Tvoj oče je iskal Tebe, predraga*, zaklicala je Marija.
Dobil je pismo, v katerem se mu je poročalo, da Te je nekdo videl v Zjedinjenih državah. Na prevožnji je zvedel Tvoj oče, da se je Sever v drugič oženil, zato me je poiskal, da bi zvedel vse podrobnosti o tem slučaju.
„On je iskal mene?u ponovila je Helena s tresočim se glasom.
,,Da", odvrnila je Marija. -Po grofu Ostro vrharju sem zvedela, da si bila Ti prava žena Arturja Severja in da je mene na najnesramnejši način nalagal. Sicer je oni zločinec še enkrat omajal mojo nezaupnost s svojimi prisegami, a končno nisem mogla delj prenašati te negotovosti in hitela sem s Tvojim očetom v mojo vilo, kjer je bil Sever skrit. — Ko sem dospela tje, ga ni bilo več tam. Moja denarna omara jo bila s silo odprta, on je bil mene, zaupljivo, okradel!"
Spomin na ono strašno uro je premagal ubogo Marijo, da je glasno jokaje padla v Helenine odprte roke. Končno se je tej posrečilo, nesrečnico pomiriti.
„Ali je moj oče govoril o meni?* vprašala je boječe.
„Seve“, zaklicala je Marija. ..Ko sem bila še mnenja, da je Sever resnico govoril, mi je dokazal, da si njegova hči. Za-govarjal Te je zoper obtožbe onega ničvredneža, kakor more govoriti le oče o svojem ljubem otroku. Potem je Tvoj oče odpotoval, da bi Te poiskal; to se mu ni posrečilo, kajti pri moji vrnitvi sem zvedela, da je šel nazaj v Avstrijo."
Helena je sedela poleg Marije, nakrat pa je padla na kolena, sklenila nežni roki in je zaklicala z nepopisno iskre-nostjo:
J3 Bog v nebesih, zahvalim Te za Tvojo dobroto; odvalil se mi je kamen od srca, kateri me je leta in leta težil, — moj dragi oče mi je odpustil!"
— 1469 —
251.	poglavje.
Hudodelec in njegova tovarišica.
Sever in Mercedes. sta prišla na svojem potovanju v državo Alabama in sta se v nje glavnem mestu naselila za daljše bivanje.
Najela sta, kakor prej, razkošno opremljeno stanovanje, kjer je živela Mercedes precej sama zase, medtem ko se je Sever prej ko slej bavil z igro.
Njegov denar je skopnel kakor sneg pred pomladanskim solncem; a več ko je zgubil, tem večje svote je stavil, tako da Je nekega večera ves svoj denar, razun par sto dolarjev, zaigral. —	— — — —	— — — —
Mercedes je ležala v gugalnem stolu in je čitala neki francoski roman.
Sever je stopil bled in razburjen v sobo.
„No,	dragi Artur, Ti se pa zelo kislo držiš", šalila	se	je
tepa žena.	„Ni mi treba biti	vedeževalka, da Ti povem,	da	si
Kotovo nesrečno igral."
.,Tako je", vzdihnil je Sever, ki je davno opustil svojo preobleko. „Zgubil sem velikanske svote, zato moram še danes ^ečer dobiti vračilo. Ali bi mi mogla posoditi 10.000 dolarjev?*
„Ne, Artur", odvrnila je Mercedes odločno. „Dala sem Ti vže 10.000	dolarjev, katerih	nikdar več ne vidim; sedaj sem
namenila, da obdržim moj denar sama."
„Saj nočem, da mi kaj daruješ!" zaklical je Sever. „Vse ^°biš nazaj."
^Obžalujem, Artur, a poslala sem večji del mojega denarja v inozemstvo v varnost", odvrnila jo Mercedes mirno. „V Ameriki mi postajajo tla prevroča, zato se preselim v Evropo;
*	Parizu ali Londonu ne vpraša nihče po prejšnjem življenju Mercedes Iturbidove.“
Sever je jezno stisnil zobe.
Opazil jo sicer, da je bila Mercedes odposlala večjo svoto; a sumil je, da je imela lepa žena vedno še kakih 30.000 do 40-000 dolarjev pri sebi.
— 1470 —
,,Torej mi v resnici nočeš ničesar dati!44 zaklical je razkačeno.
„Ne morem14, rekla je Mercedes hladno. _Teh par tisoč dolarjev, katere Se imam, ne morem pogrešati.“
Sever je zganil z ramami in je delal, kakor da bi se zadovoljil s tem odgovorom, a temni pogled izpod njegovih nagu-bančenih obrvi govoril je o sklepu, ki ni obetal nič dobrega za Mercedes.
Ta je dobro zapazila pogled, a je brezbrižno dalje kramljala s svojim tovarišem.
„A kaj mi je sedaj početi ?“ vprašal je ta plaho.
*	Ostani pri meni in zabavaj me, meni je zelo dolgčas11, smejala se je Mercedes razposajeno.
Sever jo je zaničljivo pogledal.
*če ne veš nič boljšega, potem rajše molči44, rekel je nejevoljno.
„Mislim, da imaš velikanski načrt, kateri naju bo obogatel44, rogala se je Mercedes.
.Na to še ni misliti14, odvrnil je Sever. ^Policijske oblasti so povsod obveščene, torej moram dobro paziti.“
„Potem se le čudim, da greš v klub44, ugovarjala je Mercedes.
„Tam sem bolj varen, ko kje drugod14, odvrnil je Sever. „Policija ne sluti, da sem toli drzen; do sedaj mi še ni nihče stavil zvitega vprašanja."
„Le dobro pazi, včasih pride nevarnost nepričakovano; če te v klubu spoznajo, si izgubljen.“
„Ne boj se; bil sem še v drugih zadregah, iz katerih sem se končno zmuzal. Sicer je tu poročilo o najinem nastopu v San Frančišku; staro damo je zadela kap, Tvoj ženin se je ustreMl.“
Mercedes se je stresla.
^Tega nisem hotela44, rekla je tiho.
,Pusti vendar ta čuvstva usmiljenosti4*, rogal se je Sever-„Načrt, kakoršen je bil Tvoj, moral je rodbino gnati v obup: jaz nisem dvomil ne on trenotek, da pride po našem odpoto' vanju do nesreče.14
Mercedes je temno zrla predse.
^Ko bi bila to slutila, bi bila morda opustila zadnji korak'* šepetala je zamišljeno.
— 1471 —
„Ha, ha, hau, smejal se je Sever glasno, »meni se kar zdi, da si se Ti, mnogoizkušena, zaljubila v onega mladega fanta. “
^Zaljubila, — ne“, odvrnila je Mercedes ter z neko grozo gledala svojega tovariša. *Viljem je bil prijeten družabnik, ki ttie je goreče Jjubil; ponovim, njegova smrt me žalosti.*
„Ali nočeš obleči žalne obleke?“ zasmehoval jo je Sever.
..Pusti ta zbadanja, Artur1*, zaklicala je Mercedes. „Res je, da sem padla, a vendar še ne tako globoko, da bi mogla smehljaje iti čez moje žrtve, kakor Ti.“
„Tako je prav, le postani sentimentalnarogal se je Sever. ..Morda si pozneje sezidaš v inozemstvu vilo v samotnem kraju in boš lam živela ob spominih. “
„Morda boš imel prav-, rekla je Mercedes mirno. „ Nekoč sem imela tudi jaz srce; takrat, ko sem bila komaj odrasla iz otročjih let. Moj ljubimec mi je postal nezvest, od tistega časa sem bila druga; dobri kal v moji duši je bil uničen, nastopila sem pot hudodelstva.*
Sever je zganil z ramami in se obrnil.
„Nečem Te delj časa motiti v tvojem razmišljevanjir, rekel je malomarno in zapustil sobo.
Mercedes je vzela časnik z mize in je pazljivo brala natančni opis dogodkov, ki so odločili nad usodo rodbine Tajlor.
Čudno je bilo, a hinavski ženi se je vendar smilil Viljem, za katerega je imela neko nagnenje, medtem ko ni občutila ni sence kesanja nad svojo zlobno igro s tajnikom Grantom.
Obšla jo je celo neka mržnja do Severja in mislila je, se ločiti od svojega tovariša.
Pogled na satansko lepega moža jo je napolnil z grozo; skliceval se je na svojo opetovano srečo, ki ga je vedno rešila iz rok svojih zasledovalcev. Ako bi jo aretovali ž njim, potem bi pretila Mercedes ostra kazen.
A če bi ne bila več pri njem, potem je upala hinavska žena, da bi se lažje skrila.
Tako je premišljevala Mercedes, ko se je spravljala k počitku.
Ker je nastopil Sever v Montgouneri kot njen brat, imela sta vsak svojo sobo, ki sta bili zvezani le z enimi vrati.
Ta je Mercedes kakor navadno zaklenila in potem legla v posteljo.
— 1472
A spati ni mogla, akoravno je bila utrujena.
Vedno znova se je zbudila iz lahkega polsna, ker ji je razburjena domišljija kazala krvavo truplo mladega Tajlora.
Videla ga je, kako je ležal s prestreljenimi prsi v sobi njene vile v San Frančišku in so steklene oči obupno zrle v njo. Potem se ji je pokazal bledi obraz gospe Tajlor, ki je plavala kakor v jezi proti uničevalki njene sreče.
Z lahkim vzdihom je planila kvišku.
A kaj je bilo to; strah ali resnica V
Natanko je videla Mercedes skozi vrata pregradka, kako se je v njeni sobi premikala senca.
Kakor vse Meksikanke, bila je tudi ona praznoverna; sen in resnica sta se združili v njenih razburjenih čutih in tresla se je strahu, da bi ne prišli maščevalni duhovi njenih žrtev k postelji in bi jo ne mučili do smrti.
Prešlo je precej časa, a nič se ni genilo.
Mercedes je previdno vzdignila svileno odejo in je boječe gledala izpod nje.
Skozi zagrnjena okna njene sobe prikradla se je bleda svetloba lune in je razširila le nejasen svit.
A ničesar ni bilo videti, ni slišati, akoravno je Mercedes zadrževala sapo in pazno poslušala na vsak šum.
Ali se je varala?! —
A Mercedes je predobro videla ono nejasno postavo.
To iy bila podoba domišljije, ker je bila popolnoma zbu-jena. —
Končno se je vendar ohrabrila in je hitela iz pregradka k sobnim vratom.
Boječe je gledala naokoli, potem šele se je upala, splaziti se do okna.
A to je bilo zaprto; vrata so bila zaklenjena, — nihče se ni mogel vtihotapiti.
Pomirjena je šla Mercedes nazaj v posteljo, a počitka n»
našla.
Šele proti jutru je rahlo zadremala.
- 1473 -
252.	poglavje.
Izdajalka,
Bilo je že blizu poludne, ko je Mercedes vstala.
Ko se je oblačila, so bile njene misli še vedno pri grozni katastrofi, katero je provzročila; s strahom je mislila na umor, katerega je imela na vesti.
S silo se je otresla Mercedes teh tužnih mislij.
Kaj jo pomagalo sedaj njeno kesanje? Mrtvi ne vstanejo več, zato je bilo bolje, na vse pozabiti.
Lepa žena je stopila k svoji pisalni mizi, jo odprla in vzela iz nje neko škatljo.
V tej je spravljala Mercedes svoj pridržani denar, katera svota je znašala, kakor jo Sever prav slutil, kakih 50.000 dolarjev.
Ker je hotela danes popoludne nekaj stvari nakupiti, vzela je Mercedes iz škatlje bankovec za 1000 dolarjev.
Že jo je mislila zapreti, ko se ji je nakrat zdelo, da se je kupček bankovcev zmanjšal.
Naglo jih je vzela ven.
V hipu so bili prešteti in Mercedes je prestrašeno padla na 8tol.
Manjkalo je 12.000 dolarjev.
Mercedes je še enkrat štela, a z istim uspehom, denar je manjkal.
Takoj ji je bilo jasno, da je bila okradena.
A kdo je mogel to storiti V
Mercedes je imela, strežnico, katera je pa le v njeni navzočnosti prišla v sobo, ta.torej ni mogla biti.
V tem ji je prišel grozen sum: spomnila se je hudobnega Pogleda Severja, on, — njen tovariš je moral biti tat.
A kako mu je bilo mogoče priti v njeno zaprto sobo, v*ata so bila zaklenjena in okno zaprto.
Mercedes je vedela, da Severju ni nič nemogoče.
Takoj se je lotila preiskati vrata, ki so peljala v sobo ^jonega tovariša.
C,L'a
— 1474 -
A zaman jih je ogledovala; videti ni bilo nobenega sleda, da bi se bila šiloma odprla.
Vže je mislila opustiti svoja pregledovanja, ko ji je nakrat prišlo na mar še zapah preiskati.
Tiho jih je odprla in pahnila zapah ven.
Mercedes se je komaj premagala, da ni zakričala od začudenja, kajti na zapahu je opazila celo vrsto zarez, drugo poleg druge.
Sever jih je moral vrezati, ko njo ni bilo doma. Tako mu je bilo po noči lahko z ozkim in špičastim orodjem zapah odriniti in po izvršenem ropu zopet nazaj pomakniti.
Mercedes je bila besna od jeze. Njen pogled ni obetal nič
prida.
učakaj, nesramnež1’, siknila je skozi svoje bele zobe. „Za to se boš pokoril."
Mercedes je bila kakor spremenjena in skrajno ogorčena proti Severju.
To je bila torej zahvala za njen neprestani trud, pridobiti bogastvo. Njune zlobne načrte je skoraj sarua izvrševala in pošteno delila s Severjem plen.
Takrat v San Frančišku jo je že hotel ogoljufati za 20.000 dolarjev, sedaj se je po noči prikradel v njeno sobo, da si je s silo prisvojil zabranjeni denar.
A vzlic svoji osvetoželjnosti ni strastna žena z ničemer izdala vihar, ki je v nji divjal.
Severja je pozdravila z navadno prijaznostjo, na njegovem prežečem pogledu je spoznala, da je bil on v resnici storilec«
Mercedes si je izmislila načrt, kateri naj bi jo osvobodil njenega tovariša in ob enem zadovoljil njeno osvetoželjnost.
Vodela je, da je bilo obljubljenih 20.000 dolarjev na Se-verjevo prijetje. A preteklo je že dosti časa, odkar se je bil razglasil iskalni list; v Montgomeriju je bil menda malo poznan, zato je Sever tudi lahko javno nastopil.
Mercedes je pravilno sumila, da nje no bodo iskali tu N' južnih državah, zato je bila namenjena se za vodno znebiti svojega tovariša.
Sever ni slutil, kaj mu je namenila lepa žena, ker je bil:1 pri obodu nenavadno zgovorna in Ijubezrijiva.
- 1475 -
Mislil je, da Mercedes do sedaj še ni zapazila pomanjkanja denarja; če bi se to pozneje zgodilo, bi bil vrgel sum na kakega uslužbenca.
„Ti si zelo brezskrben*, dejala je Mercedes med razgo-v°rom, ..pri belem dnevu hodiš ven in ne pomisliš, da se podaš ,v nevarnost.‘-
„Neumnost", odvrnil jo Sever zaničljivo. „Noben človek misli, da sem tu; v sosedni hiši stanuje celo skriven policaj, 8 katerim dostikrat v kavarni skupaj sedim.u
„Ti si predrzen14, zaklicala je Mercedes navidezno v skrbeh. t,L« pazi, nesreča mnogokrat nepričakovana prido.i-
Sever se je smejal tem besedam in je zagotovil, da se ®lttia bati nobene nevarnosti.
Temnilo se je močno, ko je zavita ženska postava smukala skozi stranska vrata iz vile.
Sever je bil šel v klub in Mercedi se je zdel čas ugoden, izvrši svoje maščevanje.
Tekom popoludiie je od soprebivalcev vile po zvitih vpra-^Djih zvedela, da bo tajni policaj danes zvečer doma.
Z malo koraki jo osvetoželjna Meksikanka dosegla svoj
Vedela je, da je bilo njeno podjetje nevarno, a zana-sala 80 j« na svojo lepoto in mično plačilo, katero bi zamogel uradnik ^lužiti; zato se tudi ni bala aretovanja.
Mercedes se ni varala.
To jo videla pri prvem pogledu na mladega uradnika, ki Začudeno gledal svojo obiskovalko. ,
Mercedes je vrgla svojo oglavnico nazaj in je s skrivnim Poveljstvom opazila, da je njena dražestna lepota tudi tu izbila svoj čar.
>	.,Ali želite zaslužiti veliko svoto denarja, gospod V” vpta-je Mercedes z zapeljivim smehljanjem.
„Oe se združi s častjo in vestjo, zakaj ne!" odvrnil je
^dnik.
»Hodite brez skrbij, ta svota je razpisana za prijetje novar-**» hudodelca!"
— 1476 —
.Ali veste njegovo bivališče?“ vprašal je skrivni policaj
prežeče.
„To je odvisno od okolnosti", odgovorila je Mercedes. „Jaz sicer vem, da se z mojim pojasnilom nekako podam v Vaše roke, a upam, da se bodete ozirali na moje želje."
..Razumem“, smehljal se je spretni policaj. „Ne bojte se; Vi ste tovarišica onega moža in bi se ga radi na lep način otresli: ali imam prav?“
„Jaz nisem deležna njegovih hudodelstev", lagala se je Mercedes. ..Njegov pravi značaj sem šele spoznala, ko sva bila že dolgo skupaj; prostosti mi ni hotel dati, zato mi ni pre-ostajalo drugega, ko da storim današnji korak.“
,,Ponavljam, da se nimate ničesar bati", zaklical je tajni policaj, katerega je razburila nada na prijetje hudodelca in gotovost plačila. ,.Moja častna beseda, da se Vam nič hudega ne zgodi."
Potem Vam hočem zaupati*, odvrnila je Mercedes odločno. ,,Ali ste že kaj slišali o nekem Arturju Severju, ki se tudi Gould imenuje?"
,, Sever?" ponovil je tajni policaj začuden. „ Gotovo, a tega hudodelca ni bilo mogoče najti; če se ne motim, je za njegovo prijetje razpisanih 20.000 dolarjev."
,,Tako je", odvrnila je Mercedes. ^Bivališče tega hudodelca mi je znano; lahko ga Vam izročim!"
„Za to bi Vam bil zelo hvaležen11, odvrnil je detektiv veselo. „Ker bom po aretovanju tega hudodelca pomaknjen v višjo službo, sem rad pripravljen, Vam precejšnji del darila prepustiti."
„Jaz ne zahtevam vinarja'1, zaklicala je Mercedes s plani' tečiihi očmi. ,MoiS me je smrtno užalil, zato ne zahtevam od Vas drugega, kakor da lahko jutri mirno zapustim mesto.11
.Zanesite se na mojo besedo", odgovoril je uradnik resnO’ „Odpotovanje se Vam ne zabrani. da, skrbel bom, da nihče n® izve, kdo je naznanil hudodelca.1'
Hvala Vam", rekla je Mercedes. „Povem Vam torej, d® stanuje Artur Sever v sosedni hiši; povedal mi je celo, da j6 ▼ kavarni sedel poleg Vas.“
Detektiv se je udaril po čelu.
— 1477 -
„Da, moj Bog, prav imate”, zaklical je jezno. „Gospod se mi je zdel znan, a vedel nisem, kje bi ga bil kdaj videl; sedaj mi pade v glavo, podoba na iskalnem listu je bila vzrok."
„A prosim Vas, ravnajte prav previdno", svetovala jo Mercedes. -Hudodelec je nenavadno prekanjen; ni prvikrat, da se je odtegnil svojim zasledovalcem v zadnjem trenotku."
-Danes po noči ga bom aretoval", zagotovil je uradnik. »Oblastvi sprva ni treba o Vašem naznanilu kaj zvedeti, ker imam pri roki dva zanesljiva poduradnika."
-Potem je najbolje, če pridete zjutraj okolu 8. ure", rekla je Mercedes.
»Sever pride pozno iz kluba, a ob tem času je gotovo doma v trdnem spanju; tu Vam dam hišne ključe in Vas bodem z Vašimi uradniki pričakovala. Iz moje sobe peljejo vrata v sobe hudodelca, tam Vam ne more zbežati."
Nepopisno sem Vam hvaležen", zaklical je uradnik in z občudovanjem gledal lepo ženo. -Prosim Vas samo, da jutri zjutraj s prvim vlakom mesto zapustite, ker bi zamogel hudodelec pri zaslišanju povedati stvari, ki bi Yras utegnile zaplesti. Jaz bodem zaslišanje po možnosti odlašal, a pozneje bi ne mogel zabraniti zasledovanja."
Mercedes se je zahvaljuje priklonila in se potem poslovila od uradnika, kateri jo je uljudno spremil do hišnih vrat.
Kmalu je bila zopet v svojem stanovanju.
Hitro je Mercedes uredila svoje reči, da bi se jutri zjutraj ne mudila po nepotrebnem, potem je vzela knjigo v roko, da bi si kratila čas do odločitve.
Kmalu po polnoči je slišala Severja domu priti.
Mercedes je ugasnila luč. da bi njen tovariš mislil, da se je podala k počitku.
Previdno je lezla k vratom, katera so bila zastavljena z raznimi stoli, da bi Sever pri kakem drugem poskusu krasti naletel na nepričakovane ovire.
A to noč menda ni imel takih namenov, kajti Mercedes je dobro slišala, da je šel v posteljo.
Kmalu je globoka tihota pričala, da je zaspal.
Tiho je lezla izdajalka na mostovž in je pazno poslušala fia dogovorjeno znamenje, s katerim bi detektiv oznanil svoj prihod.
— 1478 —
253.	poglavje.
A reto vanj e.
Počasi je pretekal čas, tako da je Mercedes komaj še zatirala svojo nestrpnost.
Končno se jo vendar zaslišalo trikratno luhko trkanje na vratih.
Bilo je dogovoijeno znamenje.
Mercedes je tiho odprla.
-Ali spi V" šepnil je uradnikov glas, ki je stopil z dvema policajema na hodnik.
„Da", rekla je Mercedes. .Dve uri je že v svoji sobi. Pojdite hitro. “
Uradniki so šli kakor strahovi skozi sobe, v katerih je prebivala Mercedes.
-Ali naj užgem luč?“ vprašala je ta.
-Ni treba**, odvrnil je detektiv. -Pod plašči imamo svetilke/ —
Sedaj so stali vsi štirje pred vratmi, katera je Mercedes previdno odprla.
Detektiv je prisluškoval, a ni ničesar slišal ko globoko dihanje spečega, ki je le malo korakov od njega ležal v postelji.
-Naprej!“ ukazal je glasno.
V	trenotku je bila soba razsvetljena.
Bliščeči žarki svetilnice so padli na posteljo, v kateri je hudodelec prestrašen skočil kvišku.
' -Prokleto“, zaškripal je Sever, ko je spoznal uniformo uradnikov.
A ni se še mislil udati, temveč je hitro zgrabil samokres, ki je visel nad posteljo.
A predno je mogel orožje rabiti, je bil detektiv priskočil in mu nastavil nabasani revolver na prsa.
„Genite se", zavpil je grozeče, „in ustrelim Vas!"
Peneč se od jeze se jo dal Sever razorožiti, medtem ko je pošiljal proti odprtim vratom najsrditejše poglede.
- 1479 -
„Kaj hočete od mene?“ zarohnel je. »Kdo Vam da pravico, prilomastiti v moje stanovanje in z mano ravnati kakor z banditom ?“
„V imenu postave ste aretovani!“ bil je mrzli odgovor uradnika.
,,Čosa se me obdolžuje; jaz se bodem pritožil", besnil je Sever. .,Kako se drznete, mehikanskega podanika na tako zvit n uči n aretovati!*
,Ne trudite se z izgovarjanjem", odvrnil je detektiv zaničljivo. „Mi prav dobro vemo, da je hudodelec Artur Sever v naših rokah."
Vzlic svoje zavednosti se je Sever zelo prestrašil.
„Tega gotovo niste slutili dejal je detektiv, ki je opazil Severjevo osupnenost. »Prevarnega ste se čutili, to je bil Vaš pogin!“
»Recite raje, moja tovarišica meje izdala11, zaklical je Sever temno. „Peljala Vas je skozi svojo sobo, tako Vam je bilo lahko me napasti.”
Uradniki so izvlekli verige, da bi ga uklenili in so se bližali hudodelcu.
»Nazaj!“ zavpil je divje. ..Sledil Vam bom prostovoljno, ukleniti se ne pustim —"
»Ali me imate res za tako neumnega", rogal se je uradnik. »Enkrat ste že ušli oblasti, sedaj Vam to ne bo tako lahko. Naprej 1“ obrnil se je k policajema, »uklenite ga!"
Nastal je ljut boj, ker je Sever napel vse moči, da bi uradnike vrgel ob tla.
A združena moč vseh treh mu je bila prevelika.
V par minutah je sedel uklenjen na postelji.
V divji jezi je stokal in zaman poskušal se osvoboditi.
A kmalu je videl, da je ves trud zaman, zato se je udal
v svojo usodo.
Detektiv je bil naročil voz, kateri je moral priti čez nekaj minut.
Medtem je preiskal uradnik vse omare in skrinje, da bi našel kake kompromitujoče spise.
Vse najdene stvari, med temi neka denarna vsota, so se zapečatile, a detektiv je vedno stražil hudodelca z nastavljenim revolverjem.
— 1480 — '
Sever je do tje sedel v. temnem razmišljevanju; nakrat je zarenčal:
„Zakaj ne aretujete one kače? Sicer me je ovadila, a tudi ona je kriva.u
Policaj ni trenil z očesom.
»Iskalno pismo se glasi na Arturja Severja*, odgovoril je mrzlo. »Jaz nimam naročila, tudi damo aretovati.1'
,,Ona je ravno tako kriva, kakor jaz", zaklical je hudodelec. »Obžalovali bodete še, ako jo pustite prosto. Njeno ime je Mercedes Iturbide: v severnih državah bi jo takoj prijeli!"
Uradnik se je zaničljivo obrnil.
»Častivredna dvojica", mislil je. »Drug druzega skuša v nesrečo spraviti. Skoraj mi je žal, da sem dami zastavil svojo besedo; a zgodilo se je. Če je res kriva, pride prej ali slej pravici v roke.“
Sever je skoraj divjal, ko je videl, da je detektiv pustil Mercedo v’ mini, in prisegel je na tihem grozno maščevanje izdajalki.
A vse njegovo razsajanje ni nič pomagalo; škripaje z zobmi je moral gledati, kako se je Mercedes veselila njegovega stanja.
Sedaj se je slišalo drdranje voza.
Ker se policaji niso upali hudodelcu odvzeti spone, zavili so ga v odeje, tako da je bila samo glava videti.
Potem sta ga vzela poduradnika na svoje močne roke in sta ga nesla na stopnice.
Mercedes je stala pri vratih, ko so Severja nesli mimo.
Bliskoma se je nagnila k njemu.
»To je moja osveta za ukradeni denar", zašepetala mu je.
, »Satan'-, škripal je Sever. »Varuj se mo, — drugače -
Drugo je bilo nerazumljivo.
Hudodelca so vzdignili na voz, potem so vstopili še vsi trije policaji in voz je oddrdral.
Soduijsko poslopje v Montgomeri je bilo zunaj mesta; tam so bile tudi ječe. —
Svetloba zorečega dneva je slabo razsvotila temna poslopja, ko se je pripeljal voz z uklonjenim hudodelcem skozi odprta vrata. —
»Koga ste pa ujeli?" godrnjal jo vratar.
— 1481 -
Takoj moram govoriti s preiskovalnim sodnikom”, za-klieal je detektiv. „Gre se za prav nevarnega hudodelca."
Vratar je pogledal na uro.
„Pol petih“, dejal je dvomljivo. „No, poskusil bom in zbudil g. R . . . .; ali se pa res tako mudi?1*
„Seve, seve1-, zagotovil je tajni policaj. „Pošljite takoj po zapiral ca, naj odpre najbolj varno sobo v preiskovalnem zaporu."
Zmajavši z glavo je odšel vratar.
Ni bilo dolgo, ko je prišel zapiralec. Bil je star, a še krepek mož, ki je presenečeno gledal čudno culo v vozu.
Prijeti!" ukazal je detektiv in oba policaja sta vzdignila Severja iz voza.
.,Tu, vzemite obleko in druge stvari", zaklical je tajni policaj zapiralcu in pokazal na Severjeve reči.
Ta si je vse naložil in hitel naprej, da bi odprl varno sobo v preiskovalni ječi.
Policaja sta nesla svoje breme v drugo poslopje in sta šla tam skozi dolg hodnik.
Zapiralec ju je došel in je ravno mislil kaj bolj natančnega po izvedeti, ko so se odprla vrata in sta dve lepi dekliški glavi pogledali na hodnik.
Takoj se mi poberita!" ukazal je starec.
„Vaši hčeri sta pa zali4’, dejal je eden policajev.
„Ah, težava je z njima", godrnjal je zapiralec. „Dokler sto bila otroka, je še šlo, a sedaj, ko je Lucija stara 17 in Neli celo 18 let, zdaj ju komaj zadržim med štirimi stenami. “
.,No, to si vendar lahko mislite, da hočejo mlada dekleta »•azvedrilo imeti”, smejal se je uradnik.
Zapiralec ni odgovoril, ker so dospeli do vrat za Severja odločene sobe.
V	hipu je odprl starec težka vrata.
Severja so nesli notri in položili na priprosto posteljo.
Detektiv jo tudi vstopil in velel Severju odvzeti verige.
„Tu je ena vaših oblek”, obrnil se jo potem k hudodelcu. ^Preiskal sem jih, in se morate za sedaj zadovoljiti s temi oblekalni."
Sever ni odgovoril.
Potegnil je odojo nase in obrnil obraz od govorečega.
- 1482 -
_ Ali je soba tako varna, da je izključen beg ?“ vprašal je detektiv.
..Gotovo", odvrnil je zapiralee zanesljivo. -Saj je odločena za največje hudodelec.“
Uradnik je zadovoljno pokimal in je zapustil sobo s svojima spremljevalcema, zapiralec pa je skrbno zaklenil vrata.
Detektiv je stopil iz poslopja in se je obrnil proti krasni hiši, v koje prostorih so se vršile sodnijske obravnave.
Tam gaje v neki sobi pričakoval stari preiskovalni sodnik ki je bil zelo nejevoljen, da se ga je tako zgodaj budilo.
-Ali vže gori?11 zaklical je vstopivšemu uradniku zlovoljno. _Kaj ste pa našli tako važnega, da me celo iz postelje kličete?!"
Tajni policaj je postrežljivo poslušal očitanja.
..Tako važno je, da si smem dovoliti to motenjeu, odvrnil je in potegnil iz £epa časnik. ./fu, prosim, poglejte, gospod sodnik!"
„To je starodavni iskalni list.u, godrnjal je ta. -Prav, spominjam se, Artur Sever alias Gould, zelo nevaren hudodelec, se išče.“
..Ta mož se nahaja v preiskovalnem zaporu", dejal je detektiv ponosno. , Danes po noči sem ga are to val. “
„Kaj?“ zaupil je sodnik in skočil kvišku. ..Ali je pa res on, ali se ne motite j1"
„Ne, sploh je že sam priznal, da je iskani Sever/
-No, čestitam Vam“, dejal je sodnik. .,20.000 dolarjev nagrade je lepa vsota in poleg tega še povišanje. To je sreča/
,,Ali ste sedaj še jezni, da sem motil Vaše jutranje spanje?" vprašal je detektiv smehljaje.
..Bog obvaruj, takoj bodem brzojavil v Novi Jork, da je dolgo iskani končno vendar ujet“, zaklical je sodnik veselo. -Skrbel bom, da bo hudodelec tukaj obsojen; saj veste, da so Alabama, Misisipi in Lujzinna pod eno osrednjo oblastjo. Ker je pa oni Sever izvršil v Lujziani celo vrsto zločinov, bomo imeli zanimivo pravdo, katero bom po možnosti izkoriščal zase." —
-To je popolnoma prav", odvrnil je uljudno detektiv.
-Ali je hudodelec dobro spravljen?“ vprašal je sodnik.
*
— 1483 —
„Prepričal sera se osebno o varnosti preiskovalnega zapora", odvrnil je uradnik. ,.Nemogoče je zbežati!"
*Naprvo bom poslal tje stražo dveh vojakov11, zaklical je sodnik.
„6e danes dopoldne se bo začelo zaslišavanje. No, jaz vidim začudene obraze naših tovarišev v Novem Jorku; ti bodo gledali za naš srečen lov.“
254.	poglavje.
Slovo.
Vrnimo se sedaj k Heleni in Mariji, katere smo zapustili v Avgusti.
Težko izkušeni ženi sta sklenili iskreno prijateljstvo, a zaman je prosila Marija svojo novo prijateljico, naj gre ž njo v Novi Jork, da bi tam v njenem krasnem posestvu našla domovanje.
Prosila in rotila je Heleno s solzami, naj ji izpolni to željo; a ta se jo stanovitno branilu, ker je hotela najprvo poiskati svojega otroka. --
Tako je prišel slovesa dan.
Marija je dobila pisma, ki so pospešila njeno vrnitev v Novi Jork, a zdelo se ji je strašno, komaj pridobljeno prijateljico zopet izgubiti. —■ — — — —---------------— — — — «— —
Obe ženi sta sedeli v Helenini sobici, medtem ko je Juno na hodniku urejevala prtljago odhajajoče.
„Pojdi saj za nekaj tednov z menoj", prosila je Marija jokaje. „Le misli, kako sama in zapuščena bom sedaj, — ko nimam nič, — nič več na svetu. ■'
Helena jo je nežno pritisnila na srce.
„Saj bi neizrečeno rada izpolnila Tvojo željo", šepetala je, .a pomisli vendar, da je oni hudobnež odpeljal mojega otroka.
— 1484 —
Morda je v bližini, a se ne upa k meni, ker ve, da si Ti tu. Zanesi se, Marija, kakor hitro bom imela otroka, pridem takoj k Tebi in hitim potem — v roke mojega očeta.’
-A če se Sever nič ne oglasi*. vprašala je Marija, ..kaj potem V!"
„Našla ga bom", odvrnila je Helena milo. „Neki notranji glas mi pravi, da mi bo Lidija zopet dana."
..Potem te samo eno prosim", dejala je Marija. „Ti si revna; kako moreš brez denarja potovati, vzemi vendar majhno vsoto, katero sem Ti že opetovano ponudila.u
..Ne morem", odvrnila je Helena odločno. „Ne huduj se name, da sem odbila Tvojo velikodušno ponudbo, ljuba Marija, a nemogoče mi je od Tebe vzeti denar. Nekaj imam še; naprej bo skrbel Vsemogočni."
Marija je udano molčala.
Mnogokrat je vže bila ponudila Heleni denar, a ta je vedno odklonila ponudbo hvaležno in odločno.
Helena je imela tudi še drug vzrok, da ni marala spremiti Marije na njena posestva.
Z njenim finim čuvstvorn je slutila, da bi pogled na njo, vzlic. Marijine zveste ljubezni, s časom vplival sramotilno na njo. Helena je bila Severjeva prava soproga, medtem ko je bila Marija ogoljufana: kaka čuvstva je morala nesrečnica premagovati, ee je vsak dan občevala z ženo nekdaj vroče ljubljenega moža. — —
..Jaz bom Juni malo pomagala", zaklicala je Marija nenadoma in hitela iz sobe.
Zamorka je stala na hodniku, zraven Marijinih kovčegov, ker je imel voz vsak hip priti.
„Ali bi mi izpolnila eno prošnjo, JunoV" šepetala je Maiija.
..Rada, — Juno vse stori, kar gospa hoče“, odvrnila je zamorka.
Torej poslušaj, Juno; Ti veš, da je Tvoja gospa revna-Kmalu bo potovala dalje, a branila se jo od meni vzeti potrebnega denarja."
„Da, -- gospa je taka", potrdila je zamorka. .Gospa raj® strada, ko da bi vzela vinar, katerega ni zaslužila."
„Jaz bi ne imela miru ne po noči, ne po dnevi, če bi vedela, da moja prijateljica trpi pomanjkanje", nadaljevala j®
— .1485 —
Marija naglo. „Ti si zvesta, zanesljiva oseba, ali hočeš vzeli denar, da bi v bedi priskočila Tvoji gospodinji na pomoč: saj ji ni treba vedeti, da je od mene.4*
„Gotovorežala se je Juno veselo. „Gospa se lahko zanese, — da bo Juno prav zvito ravnala, — gospodinja nič zvedela.'*
„Dobro, Ti zvesta duša, tu imaš 5000 dolarjev, shrani jih dobro, da denarja ne zgubiš. Kadar bo ta svota porabljena, pišeš mi takoj v Novi Jork, potem pošljem več, — tu je moj naslov. “
Zamorka si je v smešni zadregi praskala kodrasto glavo.
„To prav dobro**, dejala je končno. „A Juno ne zna pisati.1* —
„No, pa koga prosiš, da Ti bo par vrst napisal**, tolažila je Marija. „Jaz bi bila nesrečna, ko bi vedela, da je moja prijateljica v bedi.“
„Gospa lahko brez skrbij**, zagotovila je zamorka. „Juno raje do smrti delala, ko da bi pustila gospo stradati, — sedaj bodem drugače delala, vedno le moj denar dala, če gospa ne bo imela več, — ona nič zapazila ne bo. ’
„Dobro", zaklicala je Marija in pogladila žametasto-mehko lice mlade zamorke. „ Varuj skrivnost, drugače Tvoja gospodinja no bo vzola ničesar. “
Juno je veselo spravila kupček bankovcev v žep; zvesta duša je bila presrečna, da njeni ukazovalki no bo več treba trpeti pomanjkanja.
V tem se je zaslišalo drdranje voza: čas je bil odpeljati se.
Helena je stopila iz svoje sobice, ker je bila namenjena prijateljico spremiti na kolodvor.
Juno je pomagala damama obleči plašče in je potem hitro znosila Marijine kovčege na voz.
V nekaj minutah sta dospeli na kolodvor, kjer je bil vlak proti severu vže pripravljen.
Marija je prosila kondukterja za prazen voz in je šla s svojo prijateljico notri, ker se je imel vlak šele čez en četrt ure odpeljati.
Obe gospe sta bili zelo razburjeni in sta komaj zadrže-- v»li solze.
— 1486 —
*Le kmalu pridi k meni, Helena11, ihtela je Marija. „Jaz Te bom nepopisno pogrešala; le pomisli, da sem popolnoma sama.
„Pridem, ljuba Marija", zagotovila je Helena jokaje. „Oe Bog hoče, bom Lidijo kmalu našla; potem takoj izpolnim mojo obljubo. “
„Ali nočeš pisati svojemu očetu?“ vprašala je Marija. „Jaz ne vem njegovega naslova; le misli, kako stari gospod hrepeni po Tebi."
„Le pusti, da najdem svojega otroka", rekla jo Helena. .,Jaz bi ne našla miru, ko bi vedela, da je moja ljubljenka v Severjevih rokah.u
„Kako si srečna", vzdihnila je Marija. „Ti imaš še očeta, otroka, — a jaz u
„Ti imaš prijateljico, katera Te nikdar ne pozabi", šepetala je Helena. „Moja ljubezen naj Ti nadomesti vse, kar si izgubila, draga Marija."
Marija je skrila svoj objokani obraz na Heleninih prsih. „0, Ti blaga“, ihtela je. „Za vse moje razžalitve in zasledovanja si mi dala ljubezen, oh, jaz niti no zaslužim, da mi izkažeš prijateljstvo — — “
„Tiho vendar, Marija, pusti preteklost v miru", prosila je Helena milo. „Skrajni čas je, znamenje odpotovanja se je ravno oglasilo; z Bogom, draga."
..Helena, moja ljuba, draga Helena", ihtela je Marija obupano.
..Morda pridem kmalu k Tebi", tolažila je ta. „Razun tega Ti bom dostikrat pisala, da boš vedela, kje so nahajam. A sedaj z Bogom, draga Marija, ločiti se mora ve!"
, Helena se jo nežno izvila iz rok obupane Marije, pritisnila ji je še en vroč poljub na tresoči ustni in je zapustila voz.
Dolgo je še stala z Juno na peronu in je gledala za vlakom, dokler ni zginil v daljavi.
• •
— 1487 —
255.	poglavje.
Nova nevarnost.
Drugega dne je tudi Helena z Juno zapustila Avgusto in »e je peljala v Kolumbijo, ker je mislila, da se Sever tam nahaja.
Ko bi bila mogla slutiti, da je bil hudodelec ob tem času jetnik v Montgomeri, bi bila gotovo tjekaj hitela. A Helena je le redkokedaj brala časnike in ni torej ničesar zvedela o usodi svojega moža.
Sploh je imela pa druge skrbi, ker je bil potrošen zadnji ostanek njenega denarja.
S strahom je mislila na novo bedo, medtem ko jo je ob enem zasledovala skrb za usodo ubogega otroka noč in dan.
Ker je Juno sama skrbela za živež in vse potrebe, ji ja Helena izročila vse, kar je še imela. Vsak dan je pričakovala, da ji bo zamorka povedala, da je pošel zadnji dolar in zato je dala v nekem časniku natisniti inserat, da išče izobražena dama primerne službe.
A poročila, kojega se je bala, ni bilo.
Juno je prej ko slej gospodinjila in skrbela, da njem ljubi gospej ni ničesar manjkalo.
Seveda se je to Heleni čudno zdelo: da, prišla ji je celo misel, da si je morda Juno pridobila denar na nepošten način namenila se je, zvedeti resnico.
..Ali imaš še kaj denarja, Juno?" vprašala jo zamorko.
Ta je osupnjeno pogledala.
„Kako mislite to, gospa?" odvrnila je nezavzeto.
„Čudim se, da toliko časa shajaš z majhno svoto, katero sem Ti dala", rekla je Helena resno.
„Juno ima še denar1', odvrnila je zamorka mimo. „0, Juno z®lo štedljiva, — denarja še za dolgo.“
„To ni mogoče]!11 zaklicala je Helena prestrašeno. ,.Za ^oga, Juno, povej mi odkrito, Ti vendar nisi —----------------u
„Zmaknila?“ dopolnila je ta smeje, a zjasnim poglodom. »Ne, gospa, — — Juno ni nikdar kradla, — -luno se nikdar zlaže svoji gospej."
- 1488 —
„A jaz vendar no zapopadem, kako moreš s temi dolarji toliko časa gospodinjiti", rekla je Helena zmaj a vsi z glavo in zapustila Juno.
Helena se je spomnila, da je Juno prej dobila mnogo napi vnine; ali morda sedaj vporablja ta denar ?
Ta misel jo je ganila skoraj do solz; a Juno tudi o tem ni hotela ničesar slišati in je pokazala Heleni svojo premoženje, katero je imela všito v nekem Žakelj eku.
„Ne vinarja nisem posodila gospej*-, zagotavljala je ope-tovano. „Juno bi gotovo povedala.“
S tem odgovorom se je morala Helena zadovoljiti, ker je Juno trdila, da ima še vedno denar od gospodinje.
V	Kolumbiji je stanovala Helena v gostilni, koje gostje so skupno obedovali.
Nekaj dni sem je prišel tujec, ki je pri obedu sedel poleg Heleno in je svojo lepo sosedo vedno nadlegoval z uljudnostmi' Bil je še mlad mož, kojega precej čedni obraz je govoril o divji razuzdanosti. Vsi gostje so bili zelo ljubeznjivi z gospodom Longom, tako je bilo.tujcu ime, ker je imel enega najbogatejših nasadov bombaža v Južni Karolini.
Heleni je bil vsiljivi človek nepopisno zopern.
Med obedom je le redkokedaj obrnil svoj pogled od lepega bledega obraza Helene, koje odlično, ponosno vedenje j0 razuzdancu močno ugajalo.
(jospod Long je bil radi kupčije delj časa v Kolumbiji in je ubogo Heleno vedno zasledoval z drznim govorjenjem, katero
je ta ponosno zavrnila. —------------
Nekega dne je šla njegova usiljivost tako daleč, da je po obedu hitel za Heleno po stopnicah.
•	V tem je stopila Juno iz sobe njene gospodinje in je me' rila razburjenega moža z začudenim in ob enem jeznim pogledom.
Tudi gospod Long je menda Juno spoznal, kajti mnnrft* je nokaj nerazumljivih besed in šel po stopnicah doli.
Helena je bila iz sobe nad smelostjo naselnika in se j0 namenila prej ko mogoče zapustiti to hišo.
Brez sape je hitela v svojo sobo, kamor ji je Juno sledila „To hudobni človek**, rekla je zamorka, ..Juno ga dobro pozna. “ •
Helena je vprašuje pogledala služabnico.
Kmalu se je prikazal višji paznik, surov človek in krut zatiralec delavcev.
„Torej to je tista kanalja, ki je pobegnila,“ je zarohnel nad Juno.
„Vse je laž — jaz nisem nikdar tu delala41 je kričala zamorka kakor iz sebe.
o;i
— 1489 -
„Da‘-, nadaljevala je ta srdito, „on prav zloben človek, ki vedno tepe uboge zamorce, — on jih že veliko ubil, — ali podil s psi, — nič usmiljenja imol.u
Vzemi drugo sobo, Juno“, prosila je Helena.
„To nič ne pomaga", odvrnila je zamorka. „On bo prišel za nama, —	o, jaz	dobro vem,	— kadar zalezuje kako	dekle,
—	potem je	kakor besen, — a	pri gospej se	mu	ne bo	posre-
čilo, — Juno bo stražila/
„To je pa grozen človek1*, zaklicala je Helena boječe. .,Gotovo“, pritrdila je zamorka. „On je hudobnež, — ko-jega se vse boji, — je že mnogo zamorskih deklet bičal do smrti, ker niso hotele ničesar vedeti o njem; — gospa se ga morate zelo varovati, — ker je sposoben za vse hudobije/
„Ljubi	Bog“,	mislila je	Helena. „Ali	še	nisem	dovolj
trpela, da mi zopet	pretč nove	nevarnosti."
„To je samo zato, ker je gospa tako lepa", dejala je Juno naivno. »Gospod Long bi imel rad vsa lepa dekleta zase, — znan je po vsej okolici, da grozno trpinči svoje delavce/
„Ali policija -trpi take surovosti ?u vprašala je Helena razkačeno.
»Policija1-, smejala se je Juno na vse grlo. „Tu v Južni Karolini ne sme zamorec nič ziniti, če se pritoži, pravi policija: Tiho, zamorec, — saj ne verujemo, kar rečeš; — potom ga zopet pošljejo k svojemu gospodarju, ki ga strašno pretepe/ »Grozovito!* zaklicala je Helena, tresoča se strahu. »Ah, želela bi, da bi imela to deželo vže za hrbtom.”
»Pri Vas je to nekaj drugega, gospa“, zakliče Juno. „Pri gospej misli policija vse drugače, zato se gospod Long ne bo Upal biti surov. Toda — on je zloben človek, .— ki se plazi Naokoli kakor ropar, — njegovo srce je črno, — čisto črno."
Seveda se Helena po teb besedah zamorke ni pomirila, lego se je gospodu Longu še bolj umikala kakor do sedaj. Ponosni bogataš je bil radi tega še bolj divji, ker je iz-
vedel, da je Helena revna in da išče službo. — —
Ko jo Helena nekega dno šla po glavni ulici Kolumbije, *topil je nakrat gospod Long na njeno stran.
Revica se prestraši in odgovori na uljudni njegov pozdrav
*	lahkim nagnenjem glave.
»Vedno se mi umikujete, gospica Sever11, začne gospod ^ong hinavsko. .,jaz se no morem spomniti, da bi Vas bil kdaj
Grofica iiuračica
— 1490 -
užalil, in bi Vam bil zelo hvaležen, če bi mi povedali vzrok Vašega umikanja/
„Ne razumem Vas, gospod Long", odgovori Helena ponosno. „Ker ne želim občevanja s tujci, zato se umaknem vsakemu bližanju."
„Pa vendar ne boste od sebe pehali človeka, ki Vam v resnici le dobro želi*, zakliče posestnik živahno, medtem ko je njegov žareči in poželjivi pogled neprenehoma visel na njeni fini in plemeniti postavi.
»Obžalujem, da moram tudi Vašo prijazno ponudbo zavrniti11, odgovori Helena mrzlo, in pospeši svoje korake.
Razuzdanec ostal jo na njeni strani.
„ Gotovo me je kdo pri Vas opravljal-, reče z nejevoljnim glasom. „Kdo ve, kakšno laži so o meni pripovedovali."
Motite se, gospod Long“, ga zavrne Helena. „Moje obnašanje je proti vsem jednako, ali kavalir bi se zadovoljil z mojmi pojasnilom.”'
Gospod Long pogleda kakor tiger na tresočo se osebo, k> je hitela dalje.
„To jo mogoče moda v severnih deželah", meni zanič' ljivo. ..Poznan sem v celi okolici kot najbogatejši in najuglednejši farmar in nisem vajen, da se moje pazljivosti zavračajo.*
„Jaz jih nisem nikdar zahtevala", odgovori Helena ostrO’
„ Vsaka druga mlada dama štela bi si v čast, če bi se njo brigal!“ zakliče razuzdanec preteče. „Če se mene razžali' sem jaz v položaju, da to poplačam.“
Helena se hipoma ustavi.
Obraz ji je žarel razburjenosti, radi česar je še bolj ug®| jala gospodu Longu.
»Ali mi hočete morda pretiti, gospod Long?" zakjič® jezno. ..Nikdar nisem verjela, da bi se kak gospod tega P°' služil! — Zdaj me zapustite, sicer pokličem kakega policistu \ pomoč!"
Helena se pri teh besedah obrne od gospoda Longa 111 gre hitro v nasprotno stran.
Gospod Long se ni upal, iti za njo, a pogled, katerega poslal za njo, ni naznanjal nič dobrega.
- - -* •*» «
— 1491 —
256.	poglavje.
Surova samovoljnost.
Drugo jutro se jo Helena preselila v malo sobico, ki je bila od onega hotela precej oddaljena; tudi hrano je imela tukaj, samo da bi gospoda Longa več ne srečala.
Videti je bilo, da so je ta surovež radi odločnega Heleninega nastopa umaknil, ker ga ni bilo več videti.
Heleno jo to zelo veselilo, ali Juno je skrbno zmajevala z glavo, ker je nespravljivo osveteželjnost gospoda Longa kaj dobro poznala.
Mlada dama je tudi danes šla v upravništvo časopisa, ker so bila tjakaj naslovljena pisma, ki bi na njen inserat prišla.
Dobila je dve pismi.
Helena ju zapečateni vtakne v žep, ter se poda z novim upom proti domu.
Kmalu je prišla k hiši, kjer je stanovala.
Ravno je hotela iti po stopnicah, ko je od zgoraj začula nenavadni šum.
Pospešila je svoje korake, ker se ji jo dozdevalo, da sliši Junin glas.
„Ali me hočete izpustiti!" vpije zamorka divje. „Ničvred-neži, — izpustite me, sem Vam rekla."
„Tiho, zamorka", se oglasi globok moški glas. „Bodi čisto mirna, sicer poskusiš takoj bič!“
Prestrašena hiti Helena čez hodnik in vstopi v svojo sobico. —
Tam so stali trije ogoreli, surovo izgledajoči možje, ki so obupno se branečo Juno držali.
„Kako se predrznete, usiliti se v mojo sobo?“ zakliče Helena vsa ogorčena. „I\aj naj to pomeni, takoj pokličem policijo; — izpustite mojo služabnico !“
,Oprostite, gospica“, reče eden od njih tako uljudno, kakor mu je bilo mogoče, ,ta zamorka je ubegla delavka plantaže, katora ima po kontraktu še več let delati."
„To ni res!" vpije Juno divje. „Vse je zlagano, — Juno nisem nikdar bila delavka, — vse je debela laž."
— 1492 —
»Tiho, kanalijal“ zarjove mož. ..Tukaj ta dva paznika sta priča, da je to, kar sem rekel, resnica41, se obrne k Heleni. »Popeljemo jo seboj na plantažo, od katere je zbežala.“
Helena je bila vsa obupana.
Slutila je, da se proti nji pripravlja novo lopovstvo.
Kakor blisk je hitela po stopnicah doli na cesto.
Olajšano vzdihne, ko zagleda v bližini hiše dva policaja, katera je z nekaterimi koraki došla.
»Ah, prosim Vas, gospoda", prosi Helena, »pridita z menoj, mojo služabnico mi hočejo protipostavno iztrgati!"
Policista sta začudeno pogledala v krasno in tako bledo lice prosilke, potem sta pohitela, da bi ustregla njeni želji.
V	hišni veži prišli so jim pazniki plantaže nasproti; vlekli so branečo se Juno s seboj.
»Stojte!" zakliče eden redarjev. „Kako pridete do tega. da vlečete seboj služabnico te gospe?"
„Ker je zbežala z naše plantaže*, odgovori eden paznikov" predrzno. „Ona mora še čez eno leto delati na plantaži in je že predujem dobila. He, Jones, Šarli, ali ni tako?“
»Gotovo", pritrdita vprašanca. »Ta prokleta zamorka nam je zbežala; mi to lahko dokažemo."
Policist se obrne k Heleni, ki je bleda ko smrt poslušala te laži.
»Tukaj ni nič pomagati, gospica“, reče obžalujč. »Kakor hitro zamorko dva belokožca reklamirata, no pomagajo nobene nasprotne trditve; zamorci pač nimajo nobene pravice."
»Ali moja služabnica ni bila delavka na plantaži!" zakličo Helena obupno.
„Ce morete to dokazati, gospica, potem jo to nekaj drugega", zakliče redar. ..Ali imate že dalje časa svojo služabnico V"
»Ne", odgovori Helena v zadregi. »Priznati moram, da sem jo šele pred kratkim vzela k sebi, ali Juno se nikdar ne laže. "
„Ha-ha-ha!" se pazniki surovo nasmejejo. »Zamorec in se ne lagati, — to druhal preveč dobro poznamo; bajko Vam je natvezila, gospica, to lahko verujete!"
Helena je izprevidela, da je bilo vse zgubljeno.
- 1493 -
Zdaj so ji iztrgali zadnje, kar je imela, njeno zvesto to-varšico, katero je tako presrčno ljubila.
Pred vratini je stal voz, v katerega so pazniki surovo pahnili zamorko. Eden paznikov skoči na kozla.
„Še trenotek!* zakliče Helena. „Kam peljete mojo služabnico '?“
Paznik zmaje z rameni in	hoče	pognati konja,	ko	mu
policaj hipoma pade v vajeti.
^Zahtevam, da se izkažetezakliče uradnik. „Če hoče gospa to stvar dalje zasledovati,	mora	vedeti, ,kje se	nahaja
njona služabnica; toraj hitro, sicer Vas peljem na stražnico.“
Godrnjaje potegne nagovorjeni nekaj umazanih listin iz žepa, ter jih nejevoljno pomoli policaju.
„ Gospoda Longa plantaža*, bere	ta glasno.	„Ta plantaža
je	več milj odtod oddaljena; po celem	mestu	jo poznajo.“
Policaj da listine nazaj pazniku,	kateri	jih	zopet vtakne
v	žep in potem divje udari po konjih.
Voz je zdrdral doli po cesti ter hitro izginil Heleni izpred oči.
Ta se zahvali redarju za njegovo	postrežljivost ter se	ža-
lostna vrne v svojo sobico.
Tam pade jokaje na stol.
Kaj naj bi sedaj počela?! Mariji pisati in ji popisati njeno &ovo nesrečo ?
Zdaj ni imela ničesar več’; ali naj bi se vrnila k svoji fiovi prijateljici V
Sramežljivost in ponos sta jo zadrževala! Ali tako gre v ^ajvečjo bodo; kdo zna, kakšne nove nevarnosti ji prete; mogoče, da se ji celo gospod Long zopet približa?!
Že je sklenila, da piše Mariji, ko se domisli pisem, ki jih J® danes prejela v upravništvu časopisa.
Hitro jih odpre.
Prvo pismo je bilo iz Karlestovna: jako prijetna služba 86 ji je ponudila.
Ali vrniti se v mesto, kjer sta bila Edgar in Eliza, tega 111 hotela za nobeno ceno.
Odpre drugo pismo in bere sledečo vrstice :
Jz Vašega inserata v „South Karolina Cro-nicle* sem sprevidela, da ste sposobna za vodstvo gospodarstva na mojem posestvu. Kot stara, bolehna vdova živim sicer zase, tako da boste na mojem samotnem gradu imeli le malo zabave. Na to Vas naprej opozorim. Nasprotno Vam pa ponudim mesečno 150 dolarjev in vse prosto, ter mislim, da se tudi v drugem oziru ne boste imeli pritoževati. Jaz stara žena si želim občevanja z izobraženo damo.
Ako Vam moje ponudbe ugajajo, Vas pričakujem v teku nekaterih dni.
Harieta Burke.
Grad Herveidale,... 18 ... pri Kolumbiji.
Helena se je takoj odločila, da sprejme to službo.
Tukaj je bila v bližini Jun« in je lahko storila potrebu0 korake, da jo oprosti.
Takoj napiše nokaj vrstic na gospo Burko, v kateri se zahvali za prijazno ponudbo, ter pove gospej, da pride že drugo jutro v njen grad.
Potem piše tudi Mariji, kateri vse pove, kaj se je prip^ tilo v zadnjih dneh.^Trosi svojo prijateljico, naj si ne dela rad1 nje nikakih skrbi, ker ima sedaj dobro službo, kjer si bo kmal*1 prislužila toliko svoto, da bo lahko nadalje poizvedovala.
Obe pismi nese na pošto, potem se vrne v svojo sobo, d* pospravi svoje reči.
Zdaj je tudi premišljevala, kako bi svojo Juno zopet do bila. —
Jasno ji je bilo, da je gospod Long samo iz maščevanj* odpeljal njeno služabnico; od strani tega moža morala se Jf vsega bati, zato je bila srečna, da jo ravno sedaj dobila službo
Če gospod Long še dalje tako brezobzirno ravna, potef’ se more še bati, da tudi njo dobi v svojo oblast.
Mogoče, lla jo pusti skrivaj napasti in odpeljati.
Mrzlica je spreletela revico, če jo le mislila na tak slu#*
- 1495 —
Mogoče, da je bila gospa Burke kaka ugledna oseba, ki bi svetovala, kako da lahko nazaj dobi svojo Juno.
S to mislijo se Helena vleže, da bi se precej drugo jutro peljala v grad Herveidale.
Revica, — ona pač ni slutila, da se hoče naravnost podati v tigrov brlog.
257. p o g 1 a v j e.
V	gradu Herveidale.
Helena je drugo jutro zgodaj zapustila Kolumbijo.
Priprost voz, kateri jo je peljal v njeno novo domovino, je hitro drdral na široki cesti, vijoči se med obširnimi njivami.
Helena ni opazila, da jo je kočijaž večkrat tako čudng ogledoval in potem mrmraje nerazumljive besede pred se, pognal konje.
Če bi bila čula opazko tega moža, bi bila še vspričo gradiv katerega je zdaj z začudenimi očmi ogledovala, zbežala.
Herveidalski grad je bil krasno poslopje, ki je slikovito stalo na griču: krog njega so se razprostirali velikanski nasadi. Vse je pričalo o velikem bogastvu posestnice.
Mnogoštevilni služabniki, večji del zamorci, so hodili pred hišo, kateri prostor je bil olepšan- s krasnimi cvetličnimi nasadi in z vodometi.
V	odprtih šupah je bilo videti bogate ekvipaže; povsodi je vladalo preobilje, ki je solidno krasoto očetovskega gradu Ostrovrha še daleč presegalo.
Pri vratih pričakovali so Heleno v bogati livreji služabniki, ki eo jo spoštljivo peljali v krasno opremljeni salon.
^Milostljiva gospa takoj pridejo14, zašepeče eden služabnikov ter se s svojim tovarišem spoštljivo odstrani.
— 1496 —
Helena jo občudovala krasno opravo, ki je bila razpostavljena v tej veliki sobi, čeprav je kazala preobilica ukus ne prav omikanega človeka.
Ni ji bilo treba dolgo čakati.
Čez nekaj minut se odpro stranska vrata, in starejša dama stopi v salon.
Helena se prikloni ter imenuje svoje ime. medtem ko zvedavo pogleda gospo Burke.
Ta že prej ni bila lepota; zdaj je izgledala, čeprav je imela komaj petdeset let, kakor kaka starka.
Njene poteze so bile surove ter so uplivale neprijetno, medtem ko je zoprno prijazni posmeh krožil okolu brezzobih ust. —
„Ah, Vi do cela odgovarjate utisu, katerega sem si o Vas naredila, gospica Sever", zakliče dama s hripavim glasom. ..Prepričana sem, da se bodeve še prav dobro razumeli, — prosim, sedite zopet."
Helena pade nazaj v naslanjač, postala je pod bodečim pogledom gospe Burke nekam boječa.
Dama ni naredila ugodnega utiša na njo: bilo je celo nekaj zoprnega v njenem obnašanji, in Helena si je mislila, da ga ne more biti večjega nasprotstva, kakor ta grad in njegova lastnica.
„Sprejela som Vaše pismo“, roče gospa Burke. »Tukaj imamo samotno življenje, ker radi mojega bolehanja malokdaj pridem v mosto. Vi ste mlada in lepa, gospica Sever, težko Vam bo, deliti mojo samoto."
»Nasprotno", odgovori Helena. .,Ker sem vedno le bolj zase živela, mi je moj novi delokrog lo dobrodošel."
Gospoj Burke se je to dozdevalo neverjetno, ali rekla ni nič o tem ter lo s pozornost vzbujajočo prijaznostjo govorila o navadnih stvareli.
..Dovolite mi vprašanje, gospa Burke”, začne Helena po nekaterih uljudnih ovinkih, »ali se no nahaja tu v bližini plantaža nekega gospoda Longa?!"
Gospa Burko je dobila nakrat hud napad kašlju, tako da nekaj minut ni mogla odgovoriti.
Konečno vzame robec od obraza in olajšano vzdahne.
..Ta grdi kašelj", toži gospa, „tiu ne da miru no po duevi ne ponoči. Ali kako ste rokli, gospica Sever, — ah tako, če je
— 1497 —
tu v bližini gospoda Longa plantaža. Da, — daleč ni od tukaj, a nekaj angleških milj je pa vendarle. Ali koga tam poznate Helena se ohrabri in pove, kako soji njeno Juno odvedli. ..Da, to je hudo, — zelo hudo“, meni gospa Burke, ko je Helena končala. .Jaz pridem le redko kdaj v dotiko z gospodom Longom, vendar bom poskusila, da Vam nazaj dobim Vašo služabnico. Sicer pa“, nadaljuje, „kaj to de, služabnica je služabnica, dam Vam jih pol ducata na razpolago.*
..Zelo bi Vam za Vaš trud bila hvaležna", odgovori Helena. .Moja .luno je tako zvesta duša, da jo imam v resnici rada: no bi mogla pretrpeti, če bi jo izgubila.“
.Po možnosti Vam hočem pomagati", jo prijazno zagotovi gospa Burke. .Ali zdaj pojdite z menoj, gospica Sever, hočem Vam pokazati Vaše sobe."
Helena je pričakovala, da bo njeno stanovanje v bolj oddaljenem delu grada, zato ni bila malo začudena, ko ji gospa Burko pokaže celo vrsto elegantno opremljenih sob kot njeno bodoče stanovanje.
.,Kot predstojnica morate jako elegantno nastopati, ljuba gospica Sever“, odgovori gospa Burke na začudeno vprašanje Helene. .Tukaj v južnih deželah smo jako razvajeni; mislim, da se boste kmalu vdomačili.”
Helena se je s srčnimi besedami zahvalila gospej Burke, ali v svojem srci je čutila neko tesnobo, dozdevalo se ji je, kakor da jo neki nevidni glas svari pred novimi nevarnostmi.
.,Le odpočijte se, gospica Sever", reče gospa Burke. „Pri-fokujem Vas k obedu v jedilni dvorani.“
Zdaj je bila Helena sama, ali občutila ni veselja, da so je fijena usoda zboljšala, dozdevalo se ji je, kakor da ji leži mora Da prsih. Prehodila je vse sobe, ki so v resnici kazale kne-ževsko bogastvo. Toaletno orodje bilo je iz masivnega srebra 'delano: povsodi se je kazalo bogastvo posestnice, posebno v dragocenih podobah in v krasni opravi, ki je bila povsodi raz-, Postavljena.
Helena stopi k visokemu oknu in pogleda skozi kristalne Sipe. —
Pod oknom razprostiral se jo krasen vrt.
Širokoperosne magnolije stale so zraven vitkih juka-drevos, •fttidtem ko je naokoli duhtelo celo morje krasnih cvetic.
- 1498 —
Na oni strani vrta rezal je širok vodeni jark plodovito ravnino.
Tam so se začeli bombažni nasadi, ki so se razšiijali v nedogledno daljavo.
Helena je videla v teh velikanskih nasadih kopice delavcev zamorcev, katere so pazniki priganjali k največji delavnosti; da, s svojimi ostrimi očmi je celo zapazila, kako je tu in tam priletel bič na naga pleča.
Z gnevom je odvrnila oči od te slike, ki se je tako slabo prikladala krasni okolici lepega gradu; mislila je nato, da se z njeno zvesto Juno morda v istem trenotku ravno tako kruto ravna; že samo ta misel prisilila je solzo v njene lepe oči.
‘
Vrt je bil zapuščen. V žarkih pekočega solnca letali so pisani metuljčki od cvetke do cvetke ali pa so izginjevali v temnih senčnatih hodnikih, katere so vstvarile doli viseče veje magnolijev.
Ali se hi tam premikala neka oseba ?
Helena je pozorno gledala v poltemo razprostrtega magno-lijevega drevoreda.
Osebo, ki je tamkaj bila, je le nejasno razločevala.
Ali da je to bil mož, o tem ni bilo nikakega dvoma!
Ali se je kak služabnik tam nahajal? To skoro ni bilo verjetno.
Zdaj se oseba pomakne uekaj naprej, a v naslednjem trenotku Be obrne in izgine v gostem grmičevju.
Zdaj vzklikne Helena.
„Ali ni bil to gospod Long, oni razuzdanec ?!"
- 1499 -
258.	poglavje.
Ječarjeve hčere.
Med tem dogodkom nahajal ae je Sever	še	vedno v preiskovalnem zaporu v Montgomeriju, kamor	ga	je pripeljalo
Mercedino izdajstvo.
Pri zasliševanji je le malo govoril in na nujna vprašanja sodnika le redko kdaj kaj zinil.
Spoštovanja vredni uradnik je bil po tej trdovratnosti do skrajnosti razsrjen; ali Sever se je le malo brigal za pikrP govorjenje, katero je moral poslušati; vso njegove misli sukale so	se	le okrog tega. kako bi zbežal iz ječe.
A videti je bilo, kakor da je to nemogoče;	ker so obla-
stva v Montgomeriju dobro poznala svojo odgovornost.
Ne glede na dobro zavarovano sobo stala je noč in dan straža dveh mož pred edinim izhodom iz preiskovalnega zapora.
Stari ključar je pazil z argusovimi očmi na svojega jetnika in odgovarjal na radovedna vprašanja svojih hčera, ki so se živahno zanimalo za lepega jetnika, z nejevoljnim mrmranjem.
Starec je bil poosebljena službena gorečnost; nikomur ni dovolil pogledati jetnika ter Severja vedno sam peljal k zaslišanju. Navzočnost nekaj vojakov je vsak poskus ubežati vnaprej onemogočila. —	—	—	—	— —	—	— —	—
Ječarjevi hčerki, Neli in Lucija, sedeli sta v svoji sobi.
Stari uradnik jo moral prečuti marsikatero opazko radi svoje strogosti, s katero je lepi deklici zadrževal od vseh zabav, od svojih mlajših tovarišev.
A ječar se je zato malo brigal; njegova žena je bila mrtva, in bal se je, da bi lepi deklici imeli radi svoje lepote prekmalu ljubavna znanja.
Pri vsi svoji godrnjavosti je bil vendar dober oče, ki je svoje otroke presrčno ljubil.
Neli, starejša hči, je hitro vezla blazino za očeta, medtem ko je Lucija nekaj šivala.
„Če bi le vedela, kdo je oni čudni jetnik, katerega je oni dan privlekel detektiv B. .začne Neli.
— 1500 -
„Cisto natanko sem ga videla, ko so ga policisti mimo nesli", odgovori Lucija. „Hu, njegovo oči, kar za bati se jih je; po noči sem o njih sanjala!"
„No, tako hudo vendar ni bilo", meni Neli. „Bil je pač goreč pogled, ki je žarel iz njegovih velikih oči, ali jaz se jih nisem bala."
.,Na vsak način je nevaren zločinec", reče	Lucija.	„Saj
se nahaja v	sobici, kjer so sicer zaprti roparji in	morilci.	Oče
ga tudi straži z največjo pazljivostjo, in zastonj ne stojita vojaka pri izhodu.
*Rada	bi ga enkrat videla", zašepeče Neli in	nasloni	svojo
lepo	glavico	na nežno roko. „Ali to je nemogoče."
„Kako	nemogoče?" vpraša Lucija začudeno.	..Skozi	malo
okence pri vratih ga lahko natanko ogleduješ; tudi jaz sem oni dan notri gledala, ali takrat kazal mi je ravno hrbet."
-Ali, Lucija, premisli vendar, če bi te bil oče pri tem zasačil!" zakliče Neli.
.Ah kaj", odgovori mala, „bilo je ravno ob tem času; saj veš, ko oče spi po kosilu."
„Silno rada bi videla tega moža!" zakliče Neli. „,Naj se zdajle upam?"
^Gotovo, le pojdi", se zasmeje Lucija. „To nihče ne opazi, da si bila tam."
„Ali oče trdno spi?" vpraša Neli.
Gotovo, pred pol ure se ne zbudi; ali kmalu se vrni, mogoče, da pride kak sodnijski uradnik sobe pregledat."
Neli je vstala in se hitro splazila ua hodnik.
Dolgi samotni hodnik jo bil prazen: čuti ni bilo nobenega glasu; druzega ni slišala Neli kakor redno hojo straže, ki je hodila pred hišo sem in tja.
Kakor kaka vila hitela je po hodniku, dokler ni dospela do Sevorjeve celice. — — —
Zločinec je sedel ravno na stolu in sanjavo gledal na malo omreženo okence, ki je bilo v vratih.
Ldal bo je v svojo usodo, ker je bil beg kljub vsemu premišljevanju iz dobro zavarovane hiše nemogoč.
Njegovo edino upanje je slonelo na toni, da mu bo morda mogoče pri prevažanju v Novi .lork uteči, a zvedel je, da ga prepeljejo uklenjonega y glavno mesto, in tako jo bil tudi ta up uničen.
- 1501 -
Videl je, kaka sodba ga je pričakovala, da ga je za njegove zločine čakala smrtna kazen.
A občutil ni nikakega kesanja radi svojih lopovstev; ta mož je poznal samo užitek, da ga je pa dosegel, se ni zbal nikakega zločina.
Pri tem ga jo navdajala strahovita togota nad Mercedo, ki ga je pahnila v propad.
če bi imel le za nekaj trenotkov lepo ženo v svoji oblasti;
—	gotovo bi bila delila usodo Manuelite.-----------------------------
Še vedno je zrl na malo okence.
Ali sedaj se zgane in začudeno zre na malo odprtino.
Lep dekliški obraz se jo prikazal v nji.
Sever ogleduje ljubke poteze, — zrl je v veliko temne °Či, ki so ga pomilovaje pogledale.
Nehote vstane, da bi hitel k vratom, — zdaj izgine °braz. —
Sever se premišljajo vrne k sedežu.
Kje je le že videl ta lepi dekliški obraz?
Ha, zdaj se je spomnil, — onega jutra, ko so ga zveza-a°ga nesli po hodniku, — takrat sta dve deklici pogledali pri Qekih vratih. Ena od onih je bila prej pri okencu. — — —
Med tem, ko je Sever premišljeval o čudni prikazni, je ^eli prihitela v sobico, kjer jo je Lucija pričakovala.
„Ali si ga videla ?“ jo radovedno vpraša.
Neli zamišljeno pokima.
„Da“, reče tiho, „videla sem ga; in on me je tudi zagledala
«Ali se nisi zbala njegovih demoničnih oči?11
»Jaz ne najdem nič zlobnega na tem možu“, odgovori ^eli, „Sicer je pa pozornost vzbujajoča prikazen. On ne izgleda *akor kak hudodelec; kdo ve; morda je celo nedolžen 1“
»Ne, tega ne verujem1*, zakliče Lucija. „Oni dan sem Poslušala, ko je oče govoril z nekim uradnikom o tom jetniku, zvršil jo več nenavadnih zločinov; oče je celo rekel, da ga 0(lo gotovo obesili/
V	Neline lepe oči stopijo solze.
»Tega skoraj ne morem verjeti*, zašepeče. „On ni prvi ^dolžen, katerega so obsodili; če bi le vedela, česa ga dolžijo.'1
»Tiho“, zakliče Lucija, „oče prihaja.“
— 1502 -
Uradnik stopi v sobo svojih hčera, a videti je bilo, da ni dobro spal. ker je bil jako slabe volje.
Stokaje je padel na stol, tako da sta ga Neli in Lucija začudeno pogledali.
„To prokleto trganje me je zopet prijelo11, se jezi starec. ..Že vidim, kako bo zdaj zopet z menoj. Zopet bom moral več tednov ležati v postelji; naposled se bodo tega bolehanja naveličali ter me poslali z malo pokojnino k vragu."
„Saj tega nihče ne opazi, če ostaneš v sobi", meni Neli.
Jetnike bo paznik pripeljal, ki te bo rad opravičil."
„Eden mora vendar biti prisoten, kadar se jetnikom prinese jesti", reče stari mož. „Tu jo treba le kake pomote, ali pa $eden jetnikov se pritoži, in vse se izve."
„Ali ne bi bilo mogoče, da medve prevzameve nadzorstvo ?“ reče Lucija. „Saj se tudi me spoznave r postrežbi, in te lahko nadomestujeve."
„ Menita", godrnja stari ječar, ali njegovo lice se je začelo jasniti.
„No, radi mene", reče konečno. ,Gledal bom, da ostanem kolikor mogoče na nogah, če morem nekaj dni počivati, seru morda v nekoliko dneh zopet dober."
*Got,ovo, očka", zakliče Lucija, „le dobro se pazi, medve bove že poskrbeli za tvoje jetnike; lahko so zaneseš, da se ne pripeti niti najmanjši pregrešok.
„Prav", reče stari ječar zadovoljno. „ Vem, da sta zanesljivi deklici; le dobro pazita, da podložni pravočasno prineso kosilo v različne sobe. to je poglavitna stvar. Lucija se z Neli lahko menjava; saj hvala Bogu, nimamo veliko jetnikov tukaj."
*Zdaj se le takoj zopet vlezi, očka", so mu prilizuje Lucija. „ Takoj ti pripravim čaja, ki ti bo gotovo dobro del."
„Prav imaš, dete", reče stari mož in zapusti z Lucijo sobo. —
Neli je bila sama.
„ Torej bodem sedaj tega skrivnostnega človeka večkra1 videla", reče sanjavo pred sc.
„Njegove čudne oči; vodno jih vidim prod seboj, — nikdf»r ne pozabim tega pogleda. Ah, moj Bog, — tako mlad, —- in tako lep, - in vendar zločinec!"
4
• • •
— 1503 —
259.	poglavje.
V	jeci.
Pod preiskovalnimi ječami so se nahajale prostorne kleti, v katerih je bila napravljena tudi kuhinja za jetnike, ki so bili v preiskavi.
Poldan se je bližal, zato sta stala hlapca že pripravljena, da sprejmeta pripravljena jedila.
„Zdaj pride kmalu stari sitnež*, meni eden hlapcev. „ Vedno sem vesel, kadar je kosilo razdeljeno, ker se medtem ne neha zmerjati.1'
Ker so se v istem trenotku odprla vrata, je umolknil; ali mesto pričakovanega starca je stopila nežna deklica v kuhinjo.
„Ah. gospica Nelii* zakliče kuharica, „to je pa kaj redek poset. Kje pa ostaja Vaš oČe?“
„Nekaj je bolan’1, odgovori Neli. ..Trganje ga sili, da ostane nekaj dni v postelji, zato hočem jaz prevzeti nadzorstvo."
Mlada hlapca sta bila zelo zadovoljna ter sta na tihem želela, da bi starega ječarja le prav dolgo trgalo, saj lepa in mlada deklica gotovo ni bila tako stroga kakor on.
Rado volj no vzameta težko jedilne košare in gresta za ljubeznjivo zastopnico svojega predpostavljenca navzgor.
Noli je dobila od svojega očeta natančna navodila.
Odklenila je razna vrata in pazila na to, da je dobil vsak jetnik svoj predpisani delež.
Neli se je malo brigala za začudene poglede, s katerimi so jo jetniki ogledovali.
Mirno je dajala svoja nakazila in zapustila s kratkim pozdravom sobo.
Zdaj je bilo odpraviti samo še enega jetnika — Severja.
Ječar je svoji hčerki strogo prepovedal, odkleniti Severjevo sobo.
Ukazal je dati jetniku njegovo jed skozi zaklopo, ki se je nahajala v vratih.
Neli je čutila svoje srce biti, a premagala se je, kar se je bala, da bi hlapca zapazila njeno razburjenost.
— 1504 —
Zdaj je stala pred težkimi železnimi vratini.
Pogleda skozi malo okence v sobo, kjer je zločinec zamišljen sedel na svojem stolu.
„Prinašam Vam jesti“, reče prijazno.
Sever se zgane, ko zasliši mil dekliški glas.
Zopet zazre lepi obraz s temnimi oči, ki so ga pomilovaje gledale.
Počasi vstane in gre proti vratom.
Neli odpre hitro zaklopnico.
V	največje začudenje hlapcev vzame sama kosilo in je poda skozi zaklopnico jetniku.
Ali zdaj prešine žareča rudečica njen ljubki obrazek.
Skoraj bi bila spustila ploščo s skledo na tla, tako so se ji tresli* roki.
Dozdevalo se je Neli, kakor da so se vroča ustna pritisnila na njeno malo roko.
Ni se upala pogledati v sobo.
Hitro zapre zaklopnico, odslovi hlapca in hiti v svojo sobo. —
Neli se ni zmotila, — Sever je v resnici ‘poljubil nežno ročico mlade deklice.
Ko je zopet zagledal lepi obraz pri oknu, si jo njegova ;najdljiva glava hipoma nekaj izmislila.
Hotel je mlado deklico preslepiti s svojimi blestečimi lastnostmi, ter jo za se pridobiti!
Sever je takoj spoznal, da ima tu nedolžno in nepokvarjeno dakliško dušo pred seboj; lahko mu bode nedolžnega otroka preslepiti.
Mogoče, da pride sedaj vsaki opoldan, potem bi lahko ž njo govoril, ter ji dokazoval, da je nedolžen. ----------------------
Sever je komaj pričakoval vočera; upal je že; da mu bode mogoče govoriti z mlado deklico.
Zelo je bil iznenaden, ko mu močne možke roke pomolijo večerjo.
Lucija je prevzela razdelitev večerje; ker jo jo pa bilo groza pred zločincem, stala je bolj v ozadji vrat in ukazala hlapcu, naj da jed skozi zaklopo.
Drugi dan je dobil Sever obed zopet od moškega.
— 1505
Postavil je skledo na mizo; — njegovo zadnje upanje se je uničilo.
Zdajci pazljiveje posluša; — ali niso to bili lahki koraki na hodniku?
j Obrne svoj pogled na okence v vratih in veselje ga prešine, ko zagleda lepi dekliški obraz v njem.
To pot ni hitel k vratom, temveč mirno obstal na svojem prostoru, da bi dolgo zaželjene gledalke ne preplašil.
„Zakaj pa ne jeste"? Ali Vam morda jed ni povoljna?" vpraša Neli prijazno.
Navadna jetniška hrana seveda ni bila po njegovem ukusu, ker pa ni imel sredstev, moral se je ž njo zadovoljiti.
..Nekaj bolan sem1*, reče z medlim glasom.
„0, potem pa pustim takoj poklicati jetniškega zdravnika", zakliče Neli skrbno.
čutil je iz njenega glasu, da se ji smili.
„Ne, le pustite, gSšpica“, reče toplo, ..zdravnik mi ne more j pomagati; bolezen, ki jo menim, kljuje na mojem srcu.“
.Česa Vas pa dolžijo?'1 vpraša Neli z žensko zvedavostjo.
Sever je bil silno vesel, da ni mlada deklica ničesar vedela o njegovih pregreških. To mu je prišlo ravno prav.
„Nikari ne	sprašujte po tem, gospica^,	ji odvrne.	„Kaj
pomaga, če Vam	povem,	da sem nedolžen, saj	mi tako ne	boste
Verjeli. “	>
„Kako, —- Vi ste nedolžni?!" zakliče Neli z nezakritim sočutjem.
„Dau, pritrdi Sever žalostno. ,,Saj se ne zgodi v prvič, da »umljive ljudi kar utaknejo v preiskovalni zapor.u
„Ah, to je	vendar	strašno11, reče Neli s	tresočimi ustmi.
'Moj, Bog, kako	strašno	mora to biti.“
■Neizkušena deklica je verjela besedam zvitega hudodelca. Niti trenotek ni mislila, da bi utegnile biti same laži.
..Vaša nedolžnost se gotovo kmalu izkaže1*, zakliče sočutno, "potem bodete pa zopet prosti."
„To se ne zgodi tako lahko", odgovori Sever bolestno. »Nagromadile so se sumljive okolnosti tako čudno, da, če se ne 2f?odi kak čudež, je moja obsodba neizogibna. —
Neli* je hotela nekaj odgovoriti, kar se zgane. —
03a
— 1501) —
-Slišim, da nekdo prihaja", zašepeče hitro. „ Zdravi! Jutri opoldan zopet pridem." —
Sever jo ostal zopet sam. A zdaj je imel njegov lepi obraz vesel izraz.
čutil je novo življensko moč v sebi, ker bo neizkušena deklica verjela njegovim besedam.
Oe ji potem reče, da je strastno zaljubljen v njo, potem gotovo vse stori, da ga osvobodi." —
Ali bo pa imela tudi to moč? — Sever se zadovoljno zasmeje; vedel je, da lepa deklica razpolaga z različnimi pomožnimi sredstvi.
„Če se mi posreči, da večkrat govorim ž njo”, zašepeče, „potem mi ne bo težko si srce tega lepega dekliča osvojili. Svojo nesrečo ji naslikam na najbolj pretresu joč način, ona sama naj mi odpre ječo in vrne vroče zaželjeno svobodo!"
• •
260.	poglavje.
V	levovem brlogu.
Helena jo bila že nekaj dni v gradu Herveidale. —
Mlada dama je sedela na vrtu, ki se je daleč razprostiral. Široki jarek ga je ločil od nasadov bombaža, na katerih so se zamorci v žarečom solncu trudili.
Helena je sanjavo opazovala igrajoče metuljčke, ki so letali krog krasnih cvetlie, medtem ko so nad njo v gos! ih magnolinih vejah ptuji ptički žvrgoleli.
Nesrečna grofovska hčerka je bila zatopljena v jako žalostne misli; sama ni vedela vzroka, da so jo obšlo. Dozdevalo so ji jo, kakor da se ji bliža nova nesreča.
Obnašanje gospe Burke se ji jo že od začetka sunino zdelo. —
Opazila jo, da vočkrat služabniki šepetajo in Heleno tako čudno ogledujejo; nadalje ji je bilo zoperno-prijazno obnašanja stare gospe zelo neprijotno.
- 1507 —
Kakor je bilo videti, je bila docela neolikana, ošabna oseba, ki ni poznala večjega veselja, kakor da je svojo jezo hladila nad služabništvom.
Helena je opazila, da se jo gospa Burke večkrat podala, oborožena s pasjim bičem, v služabniško sobo. Večkrat je tudi slišala vpitje in pa pokanje, kakor od biča. Vse to je pomagalo, da je bila vznemirjena.
Gospa Burke je dala Heleni več zamorskih deklic v postrežbo, ali te so bile tako plašne, da je Helena mislila, da jih najskrajnejša bojazen zadržuje, sicer bi ji marsikaj povedale.
Sicer si je pa marsikatero čudno stvar raztolmačila z razmerami v južnih državah vladajočimi, zato ni vpraševala po čudnej grajščakinji.
Helena je zapustila svoj senčnati prostor in šla dalje naprej po vrtu.
Vsi ti krasni nasadi bili so trdo delo zamorcev, ki so za svoj trud biJi tako slabo plačani.
Kaj je pomagalo, da so odpravili sužnjištvo? Ubogi zamorci so bili prisiljeni, da so delali, če niso hoteli lakote umirati. Navadno so imeli predujem; potem niso smeli toliko časa plantaže zapustiti, dokler niso predujem odslužili. Bič je igral slej svojo žalostno ulogo: bilo je sužnjištvo pod drugim imenom.
Helena jo dospela na konec vrta.
Visok nasip je obdajal vrt, a na posameznih krajih peljale so stopnjice navzgor, tako da je Helena lahko prišla na vrh nasipa.
Pri njenih nogah so jo vil širok jarek kakor srebrn trak skozi planjavo. Na oni strani začeli so se bombažni nasadi, na katerih je več sto črnih na pol golih delavcev pridno delalo. Med njimi jahali so pazniki, ki so s svojimi težkimi biči vsako trenotno utrujenje na strašen način kaznovali.
Helenino mehko srce je bilo polno sočutja z ubogimi zamorci, ki so za slabo plačilo zbirali zaklade svojemu gospodarju.
Ravno je hotela zapustiti nasip, ko zapazi neko na pol golo zamorko, ki je pazljivo gledala proti nji.
Bila je preveč oddaljena, da bi jo zamogla. Helena dobro spoznati: ali dozdevalo se ji je, kakor da bi jo zamorka z nenavadno pazljivostjo ogledovala.
- 1508 -
Ali to so videli tudi pazniki, in Helena je videla, kako je eden hitro prijahal k zamorki in s svojim težkim bičem udrihal po nji.
Heleni se	je dozdevalo, da sliši težke	udarce, ki so	padali	na goli život nesrečnice; tako je paznik	gonil svojo žrtov
neusmiljeno k delu.
Ravno so je hotela Helena ogorčena oddaljiti, ko je nova prikazen obudila njeno pozornost.
Prikazal se je jahač, ki je na krasnem konji jahal med spoštljivo ga pozdravljajoče paznike.
Tujec je prišel v bližino jarka, kjer je za trenotek obstal in pazljivo zrl na nežno Helenino osebo.
Helena se zelo prestraši, — da, tu ni bilo dvoma, jahač je bil gospod Long, surovi razuzdanež.
Ali gospa	Burke ji je vendar pravila,	da so njegovi	nasadi	nekaj milj	oddaljeni od njenih.
Ali je bil na posetu na tej plantaži?!
Zopet začuti Helena ono tesno čustvo, katero jo je redkokdaj zapustilo, kar je bila v gradu Herveidale.
Hitro zapusti nasip in gre po senčnatih potih proti gradu. —
Gospa Burke se je za danes oprostila, ker se ni čutila dobro. Zato je šla Helena v svoje sobe.
Ker so vsa okna njenih sob šla na vrt, ni zamogla zapaziti jezdeca, ki je Čez dobro uro prišel pred grad in naravnost hitel v palačo.
Bil je gospod Long, ki je takoj poiskal gospo Burke.
Long je vstopil rožljajo z ostrogami v sobo bolno graščakinje.
„Kje je ona?" vpraša tiho.
„Gori v njenih sobah", odgovori gospa Burke, tor se pred gospodom Longom prikloni.
„Ste li dobro igrali svojo ulogo?" vpraša ošabno.
•	„ Menim da, gospod Long", odgovori gospa Burke. „Ona
misli, da som jaz lastnica Hervoidala: to jo le sreča, da ni nikjer popraševala, sicer bi nikdar no prišla somkaj.-
— 1509 —
Gospod Long vrže klobuk, in bič na stol.
„To je bilo res predrzno1', meni z velikim veseljem. ,Sicer pa moram biti jako pazljiv, ker sem s policijo v Kolumbiji popolnoma navskriž. Če bi lepa tujka zadela rogoviliti, bi imel pričakovati veliko sitnosti ; to je kočljiva stvar."
„Gospica Sever vendar nima nobenih prič; če bi pripovedovala, kaj da se ji jo prigodilo v Herveidalu, ji nihče ne verjame!“ zakliče gospa Burke.
,Motite se", odgovori graščak. „Ta dama je izvanredno lepa, s tem je pri sodnijah že veliko dosegla. Razun tega je jako plemenitega rodu, — in ima uplivne prijatelje v Novem Jorku. Jaz sem vse to poizvedel in zato je treba največje pozornosti."
nDa, lepa je gospica Sever", pritrdi gospa Burke, „lepa kakor angelj. Veste kaj, gospod Long poročite se vendar s to damo, veseia bo, da postane gospa v Herveidalu. "
^Starate se, gospa Burke", odgovori gospod Long porogljivo, ..sicer bi ne govorili takih neumnosti. Ne, jaz hočem to lepo ženo, ali nikdar ne bi žrtvoval svoje prostosti. Ženiti so. — ha — ha, — še tega bi se mi manjkalo, ljubeznivega soproga igrati. Kaj še!"
„To se Vam ne bo lahko posrečilo", meni gospa Burke. ,Ona je samostojna; značaj, ki se ne uda dobrovoljno kaki skušnjavi."
„Potem jo pa prisilim", zaškriplje gospod Long togotno. -Pred pretečim bičem se brez obotavljanja uda.”
^Svarim Vas, milostivi gospod!" zakliče gospa Burke skrbno. „Ne zaupam dosti našim belim služabnikom. Vrag zna 'meti vmes svoje kremplje, če ti zvedo za Vašo nakano, potem ^as pa nič ne reši zapora."
„Saj ji hočem samo pretiti", so uda gospod Long. „Še v kislih mi ne pride, da bi jo trpinčil; ali moja mora biti, in ftoben zlodej mi tega ne zabrani!"
..Le glejte, da preide vse to brez šuma, gospod Long", reče gospa Burke. „To pot imam neko slutnjo, da ne pojde stvar tako gladko kakor sicer."
,Molčite, stara sova', mrmra gospod Long, ..ne brigajte Se za to: ž njo bom že sam gotov; pojutranjem jo ovijem krog l)rsta, zanesite se na to."
..Hočete li zdaj k nji?" vpraša gospa Burke.
— 1510 —
»Hotel sem to storiti, ali na nasadih je sam vrag všel z verige", meni gospod Long. „Saj veste, gospa Burke, da sem pustil črno služabnico gospice Severjeve odvesti. Ta črni zlodej je kar iz sebe. V verige je ne smem dati, ker prihajajo uradniki vsak trenotek nadzorovat; iz tega uzroka je tudi ne morem pustiti izbičati. Tako so morajo pazniki zadovoljiti, da ji sem in tja kako gorko pripeljejo, ne upa se pa nobeden prav do nje, ker je vedno kakor da bi divjala."
_Da, a radi tega Vam ni treba biti na bombaževih nasadih, gospod LongV“ reče gospa Burke.
-Žal, da to moram“, zakliče graščak z divjo kletvijo. ..Ta črna mrha podšuntala je vse druge delavce: kakor je videti, proti upor; — te vrage se komaj ukroti.“
,Izpustite vendar to zamorko'-, meni gosp;i Burke.
..Da takoj leti v Kolumbijo in tam nebo in pekel proti meni naščuje“, zakliče gospod Long. „Ona je v stanu in mi pošlje policijo na vrat, ker me pozna in bo precej slutila, da je njena gospa v mojem gradu. Ne, to ne gre; moram jo na drug način pripraviti, da bo mirovala. Ge bi se ne bal, da se mi delavci spuntajo, bi jo kar ustrelil, — ali tako — - —“ Njegove besede so zamrle v nerazumljivem mrmranji. Hitro pobere klobuk in bič, in brez pozdrava zapusti
sobo. —---------
Uboga Helena, v kakšne roke si prišla!
Navidezna gospa in posestnica gradu Herveidale je bila le gospodinja, ki je igrala ulogo grajske gospe. Urad je bila lastnina gospoda Longa in Helena je bila v rokah surovega ostudneža!
— 15L1 —
261.	p o glavj o,
Na plantaži.
Kaj se je med tem zgodilo	z Juno? —
Paznik pripeljal je zamorko na plantažo.	Ta je	bila pri
gradu Herveidale, kjer je bila	Helena, ne	da	bi	to	slutila,
jetnica gospoda Longa.
Juno je bila spotoma taka kakor da je do cela zdivjala. Pazniki so bili vesoli, ko so prišli z uporno zamorko na plantažo.
-Čakaj, ti črna kanal ija!"	vpije eden.	„Zdaj	ti	hočemo
kožo ustrojiti, ti si pravi satan!'-
..Samo poskusite!“ kriči Juno divje. _Kadar pridejo beli Uradniki nadzorovat, — jim Juno pokaže svoj hrbet, potem greste vsi v ječo.1"
Pazniki so poslušali to govorjenje z zakrito jezo.
Juno jo imela prav; bičati je niso smeli, ker je na gospoda Longa plantaži vladala stroga kontrola od Longu neprijaznih vladnih uradnikov.
Jezno zapustijo borno kočo, katero so zamorki nakazali.
Mesto njih prišel je nadpaznik, surov človek, katerega so se radi njegovo brezozirne surovosti najbolj bali ubogi zamorci.
..Ah, to je torej tista kreatura, ki je pobegnila", reče porogljivo.	•
„Vse je laž!" vpije .Juno vsa iz sebe. ..Jaz nisem nikdar tukaj delala. — to ste si le izmislili !u
-Mirno”, preti brezsrčni, »še ena beseda in te pustim bi-fa-ti na smrt!"
..Le poskusite!" vpije .Juno divjo. »Vse je lo prazno prošnje, delavce se ne sme več tepsti!“
„Oho, to hočemo takoj videti!“ vpijo surovež in udari z bičem Juno čez golo roko, da je bolesti zavpila.
„Tu imaš še eno, da ne postaneš kriva*, se ji roga in jo 'Klari še na drugo roko.
Zdaj ni imela zamorka nobenega glasu, a pogledala je 8v°jega mučitelja s tako divje pretečim pogledom, da se je nekako prestrašeno umaknil.
— 1512 —
Zdaj ji vrže malo culico.
„Tu imaš tvojo delavno obleko, doli s tvojo obleko!41 vpije nad nesrečnico.
Juno se mu umakne, ali paznik jo prime za lahko oblačilo.
.,Ah, kaj pa je to?1' zakliče začudeno.
Začutil je zavitek bankovcev, katere je Juno ušila v svojo obleko.
Zamorka se je obupno branila, ali paznik strgal je lahko obleko na cunje, tako da mu je ostal zavitek v rokah.
„Prav vidim, saj to je denar11, se začudi. „Ti zamorka, si to gotovo ukradla!“
Juno plane kakor divja mačka na ropaija njenega zaklada, a nov udarec z bičem jo odžene.
Veselo utakne paznik denar v žep in smeje zapusti kočo. —
,,To mi bodeš drago plačalu, zaškriplje Juno. ..Le počakaj, ti me ne poznaš."
Hitro sleče raztrgano obleko, ter vrže delavsko krilo čez sebe, gornji život je ostal gol.
Potem vzame vrč z vodo, ki je stal v kotu koče, strga svojo obleko na kose, katere pomoči v vodo in jih polaga na skleče rane od biča.
Pol ure pozneje se zopet vrne nadpaznik in pelje Juno med vodnim kričanjem na bombaževo polje, kjer nakaže zamorki prostor za delo. — — —  ------------------—	— —-------------—	—
Uboga Juno je že reč dni delala v žgoči solnčni vročini, videti je bilo, da se je udala v svojo usodo.
Ali pazniki so se motili, če so mislili, da se je odpeljana zamorka udala.
Juno je bila neprestano delavna, da se grozno maščuje.
V	tem namenu jo bila še potrjena vsled tiranskega ravnanja, katerega je morala prestati od paznikov. Brez tožbe sprejemala jo zamorka skeleče udarce z bičem, a temni pogledi žarečih oči niso obetali nič dobrega. Kmalu je bil nje načrt dozorel.
„Zapustite me takoj,u jo ukazala Helena ponosno; „taka sramotna prevara se mi še ni primerila; še nocoj se vrnem v Kolumbijo.u
„Tega ne verjamem,11 je rekel gospod Long, „nekaj časa niurute še tu v gradu ostati.11
04
- 1513 —
Po noči je sprejela obisk njenih črnih sodelavcev in sodelavk.
Z živimi besedami je spodbujala nesrečnike, naj ne trpe več tega ravnanja in naj se maščujejo nad svojimi mučitelji.
V	malo dneh je zadobila tolik upliv nad zamorce, da so bili ti pripravljeni se na dano znamenje vzdigniti.
A .Tuni se še ni zdel čas ugoden in zato je svetovala nesrečnim tovarišem, naj še potrpe nekaj dni, akoravno je sama komaj zadržala svojo osvetoželjnost.
Čudno je bilo, kak vpliv si je pridobila Juno nad delavci: ta se je le dal pripisati izobraženosti, katero si je polagoma prisvojila po občevanju s Heleno.
Kmalu so delavci videli v mladi zamorki svojo kraljico, na koje migljaj bi bili vsi radovoljno žrtvovali svoje življenje.
Nekega dne je delala Juno na plantaži blizu jarka, ki jo je ločil od vrta.
Nakrat je zagledala na nasipu, ki je obdal vrt, žensko postavo.
Pogledala je bolj ostro tje in bi bila kmalu od strahu zakričala, ko je v dami spoznala predrago gospo Heleno.
Torej je bila vendar prišla v roke razuzdanca!
Juni je hotelo pri tem spoznanju počiti srce, a premagala se je tembolj, ker je v tem trenotku pridirjal paznik, ki jo je z neusmiljenimi udarci z bičem po lepem telesu priganjal k delu. —
A sedaj jo je samo ena misel napolnila: rešiti gospodinjo ali pa ž njo umreti.
Pazniki so dobro videli naraščujočo nejevoljo delavcev: slutili so tudi, da je Juno vzrok, a da se pripravlja punt, tega niso mislili.
Juno je komaj še ukrotila svojo osvetoželjnost, zato se je, ko je videla svojo ukazovalko, namenila, v naslednji noči kaznovati krvoželjne mučitelje.
Kakor strah lezla je v temi po barakah zamorcer; povsod je čakajočim tovarišem zašepetala, naj bodo prihodnjo noč pripravljeni.
Njen odlok se je pozdravil z neprikritim veseljem, ker so ubogi zamorci videli pred seboj usodo, ki je bila popolnoma enaka suženjstvu.
Grofica — b«račica.	M
— 1514 -
Žene in otroci naj bi s svojo majhno imovino bežali v gozd, medtem ko bodo možjo z Juno prej kaznovali njihove mučitelj p.
Potem se bodo raztresli in si v državi Georgija poiskali dela, ker so vodeli, da se bo gosposka malo brigala za njihovo tisodo.
Saj so bili prosti delavci, tudi ni bil punt na bližnjih farmah nič redkega, samo na plantaži gospoda Longa se še ni primeril, ravno vsled neusmiljenosti, ki jo udušila vsak upor.
Drugo polnoč se jo imel vzdigniti punt.
Juno je imela upauje, da bo med to rabuko osvobodila svojo gospo, ker je zvedela, da so v gradu skoraj sami črni uslužbenci, katere je gospod Long tudi na najostudnojši način trpinčil.
Co bi bila Helena sedaj videla Juno, bi se bila čudila, kako se je spremenila.
To ni bilo veselo dekle, ki jo smeje skakalo okoli kakor škrat; ne, — Juno je v teh dneh postala žena, ki je z alri-kansko divjostjo iskala maščevanja.
Njena lepota je prišla v tem ponosnem obnašanju, s katerim je vladala svoje tovariše, k polni veljavi; majhni roki sta bili mnogokrat krčevito stisnjeni, medtem ko so nerazumljive divje besede izdale vihar, ki je besnel v njeni notranjosti.
Ko je šia v svojo borno lcočo, žarel je divji ogenj v njenih temnih očeh.
-Tako, zdaj kmalu povrnem", mrmrala je predse, ..pazniki ne bodo tako kmalu tepli zamorcev. A ti lump, — gospod Long!" zaklicala je grozeče. „Ti so boš stokrat pokoril, kar si grešil na moji ubogi gospodinji. Ha, — le spi, ničvrednež, kmalu bo Juno motila tvoje spanje; potem gorje tebi, — tresi se pred Junino osveto!”
- 1515 —
262.	poglavje.
V	naj večji sili.
Ker je bila gospa Burke baje še drugi dan slaba, je ostala Helena v svojih sobah.
Danes se ji je zdel tihi grad nenavadno živahen.
Crni služabniki so skrivno šepetali med'seboj, medtem ko so izvanredno plamteče oči pričale, da jih razburja poseben dogodek.
A Helena je v Herveidalu doživela že toliko posebnosti, da tudi čudno vedenje služabnikov ni delj promišljevala.
Z branjem si je kratila čas, akoravno je krasni dan vabil na vrt.
A tam jo bila plantaža blizu, morda je bil gospod Long še tam, zato je raje opustila doli iti.
Dan je pojemal, vže se je začelo mračiti, ko so se odprla Vrata v Helenino sobo.
Prestrašeno je ta zakričala in skočila kvišku.
Gospod Long, razuzdanec, je stal v njeni sobi.
Zakaj so pa tako prestrašite, gospica Sever?" vprašal je prijazno. Ali imam tako grozen obraz, da se me bojite?*
Helena ni zamogla izustiti glasu.
Stala je, podoba največjega strahu, v najbolj oddaljenem kotu sobe.
Kako je prišel gospod Long k nji V!
Naselnik je uganil misli svoje žrtve.
„Čudite se gotovo, me tukaj videti, gospodična Sever?" dejal je smehljaje. ,No, to ni nič posebnega, jaz sem ravno tu doma."
.,Zapustite me", treslo se jo iz Heleninih smrtnobledih
Usten.
,,Ne mislim na to“, odvrnil je naselnik surovo. »Dovolili bodete vendar, da stanujem v mojem gradu, gospica Sever?-
.V Vašem gradu?“ zaklicala je Helena trepetajoč od
8trahu.
„Gotovo, Herveidale je moja last“, dejal je gospod Long *fiimo.
— 15IH —
„ln gospa Burke V"
rJe moja gospodinja, ki je igrala uiogo grajščakinje, ker bi drugače težko bili prišli k meni. Ali imam prav?"
.Zapustite me takoj!" velela je Helena ponosno. ..Tako nesramna goljufija se mi še ni primerila. Še danes zvečer se vrnem v Kolumbijo."
..Ne verujem”, odvrnil je gospod Long mirno. „Nekaj časa bodete že še morali tu ostati."
Helena mu ni dala odgovoru, temveč je hitela k vratom, da bi zapustila sobo.
Gospod Long ji je zastavil pot.
..Ne trudite se, gospica Sever", rogal se je. ..Brez moje volje ue morete zapustiti Herveidale."
..Ali ine hočete šiloma pridržatizaklicala je Helena
jezno.
..Zakaj pa ne?” zasmehoval jo je razuzdanec. ..Vi ste prva lepa dama. ki biva nekaj časa v tej sobi."
.Ničvrednež!" zavpila je Helena obupno, -bojta se pravičnosti !"
„Kjer ni pričo, tam tudi ni sodnika", rekel je gospod Long smehljaje. -Tako kakor Vi je govorila že marsikatora Vaših prednic, a končno so se vse udale.“
Pri teh besedah je dvignil svoj bič in je kakor nehote udaril po zraku.
..Poskusite me udariti!" zavpila je Helena divje. ..Nesramnež, ki žugate z bičem slabej žoni!"
..To je zadnje sredstvo", odvrnil je razuzdanec z glason), ki je Heleni zastavil kri. ..Do jutri zjutraj imate čas premišljevati, ako se do tedaj niste odločili, nokaj časa v mojej družbi prebiti, potem Vas bodem k temu prisilil."
,.Ne, nikdar!1’ zaklicala je Helena, -rajši smrt, ko tako sramoto."
-To so rekla tudi druga dekleta", odvrnil je gospod Long mrzlo, ..končno so se vsa spametovala. »Sploh se no trudite zb0' žati; grad se straži, beg jo nemogoč. “
-Ali še voste, gospica Sever, kako ste me zavrnili v Ko' lumbiji?" nadaljeval je. „ Takrat ste bili ošabni proti meni, a sedaj so se časi spremenili. Danes Vas nočem delj časa nadl0'
- 1517 -
govati, ker vidim, da Vas je moje razkritje zelo razburilo, a jutri pričakujem drugačen obraz/
Hotel je oditi, a Helena ga je zadržala.
Ves njen srd je zginil pred groznim strahom; strah, kateri je premagal celo njen ponos.
^Opustite Vaše nesrečno početje", prosila je obupno, „jaz sem nesrečnica, katero usoda kruto zasleduje, pustite me odhajati, prosim, — rotim Vas za to.“
Naselnik je z žarečimi očmi gledal Heleno, ki je stala pred njim s sklenjenima rokama in je tigra v človeški podobi prosila usmiljenja: tako lepa se mu še ni zdola nikdar.
,To bi moral norec biti", odgovoril je smeje. ,.Tako lepe žene, kakor ste Vi, morda ne bo Herveidale nikdar več videl. Ne, ostane pri dogovoru, jutri zjutraj pridem zopet."
^Hudobnež!14 zavpila je Helena, a naselnik je ni več slišal, ker je bil vže zapustil sobo.
Nesrečnica se jo zgrudila.
Njene slutnje jo niso varale.
Bila je v rokah razuzdanca, čigar brezorožna žrtev je imela postati.
Ne, to so ni smelo zgoditi, — nikdar!
Hitro se je vzdignila in šla k oknom.
Ta so bila v precejšni visočini nad kamenitimi stopnicami, ki so obdajalo grad. Tu zdolaj naj bi se razletel njen nožni život, predno bi surovi zasledovalec dosegel svojo žrtev!
Zopet jo je prekletstvo njene lepote pripeljalo v ta grozni položaj.
O, kako je proklinjala ta dar narave. Drugim je prinesel bogastvo in srečo, njej pa bedo in nesrečo!
Obupana je tekla skozi svoje sobe, ki so bile kakor iz-mrte, ker njene črne služabnice so bilo izginile.
Hotela je odpreti vrata na hodnik, a zaman, bila so zaprta. —
Obšel jo je obup, groza jo je premagala in dobrodejna nezavest objela je njen duh.
i
— 1518 —
Gospod Long je sedel z gospo Burke v svojej sobi.
„Na, jutri torejdejala je dama z zoperno zaupljivostjo. ^Čestitam Vam, milostni gospod, gospica Sever je najlepša Vaših zmag."
„Že danes zvečer bi si jo bil prisilil pred noge, a še to noč moram na Holbijevo plantažo."
„Zakaj, — kaj se je pripetilo?* vprašala je gospa Burke začudeno.
„Holbija bom prosil, da mi prepusti nekaj paznikov1*, odvrnil je gospod Long nejevoljno. „Delavei se še komaj ukrote; pomoč moram dobiti, drugače bo nastal očitni upor.u
„Vsemu je kriva služabnica moje jetnice1-, nadaljeval je srdito. „Odkar sem to pripeljal na plantažo, so delavci kar od zlodja. A to mora biti drugače; kakor hitro bom imel paznike, bodem z največjo strogostjo privedel upornike nazaj k njihovi dolžnosti/
rLe pazite, milostni gospod'1, svarila je hišnica. „Ali še veste, kako je nastal punt na Hornbloverjevi plantaži ? Tu je bilo vse uničeno, delavci so zbežali in policija se ni zmenila za voditelje, meneč, da so druge stvari bolj važne, ko zasledovanje trpinčenih zamorcev."
„Seveda policija je na strani zamorcev, škripal je na-selnik. „Mi bi se jih ne smeli pritakniti, ker so zamorci prosti možje. A jaz jih bom vže ukrotil, jaz sem mož zato!"
„Delavci so pa grozno ogorčeni, gospod", ugovarjala je gospa Burke.
.,To je res. Meni se je nekaj zamorskih deklet dopadlo, zato so njihovi sorodniki iz sebe. Ena teh prismojenk je šla celo v vodo. Sicer je nastal grozovit škandal, ko so našli njeno truplo, a jaz sem tuleče ženske z bičem spravil k pameti.“
.,Služabniki v gradu se nekaj časa prav čudno vedojo“, dejala je gospa Burke v skrbeh. „Ljudje so skoraj nesramni, posebno črni Tom prav razsaja. “
-Zakaj mi to šele zdaj poveste", vskipel jo gospod Long. .Ponovim Vam, starate se, gospa Burke; če ne znate odločno nastopiti, potem se rajši poberite." A-
Hišnica je surovega gospodarja grdo pogledala, a ta se ni brigal za svojo zaveznico.
Stopil je k vratom in zaklical na hodnik:
„Tom naj pride takoj notri h
Kmalu je močan zamorec stopil čez prag.
„Tu sem!“ zavpil je naselnik.
Tom je obotavljaje ubogal.
„Slišim, da si trmoglav11, kričal je gospod Long. „Čakaj,
— tu, — ha, — nal"
Pri vsaki besedi ga je z bičem udaril po hrbtu.
Tom se je vil od bolečin, a izustil ni glasu.
„Tako, za danes imaš dovolj, dečko“, rogal se je gospodar. „Ako še enkrat zvem, da si uporen, Te pustim do krvi bičati;
— ven!“
Tepeni je lezel čez prag, a njegove temno plamteče oči so značile, da je mislil na maščevanje. .
rVidite, gospa Burke, tako se mora ravnati s črnimi psi!" vpil je gospod Long. „V prihodnje prosim, da prevzamete sami kaznovanje, drugače sva ločena!“
S surovo kletvijo je naselnik zapustil sobo, koje vrata je Zaloputnil za seboj.
,-Menda me je sit1*, mrmrala je hišnica. ,.No, zaradi mene; denar, katerega sem dobila za moje usluge, mi zadostuje za življenje.u
Zunaj na hodniku je stal kaznovani Tom.
„Le čakaj, ti lump. danes po noči se ti bo vrnilo", mrmral je.
Tom je, kakor vsi drugi uslužbenci, vedel za skrivnost delavcev; nestrpno je pričakoval trenotek, kateri bi ga maščeval ^ad surovim gospodarjem.
— 1520 —
263.	poglavje.
Punt.
Na vzhodu je bledi svit barval obzorje. Naznanjal je, da se kratka noč bliža koncu in da bo ubogim delavcem napočil nov dan napornega dela, krutega trpinčenja.
Globoka tihota je vladala nad ubornimi kočami delavcev. Nič ni dalo slutiti, da jih je čulo sto in sto, da bi se osvobodili rok sovraženih mučiteljev.
Celo pazniki danes po noči niso imeli skrbij, v njenih hišah je vse mirno spalo; kako bi si tudi mogli misliti, da bodo trpinčeni zamorci otresli svoj jarem.
Juno je stala v svoji koči kakor kneginja, ki pričakuje svoje podložnike.
Njene žareče oči so hotele prodreti temoto; tako je stel na pol nagi otrok narave in čakal.
Moška postava je stopila v vhod koče.
„Cas je“, šepnila je Juno. „Dan se bliža. Ali so odšle žene in otroci ?“
„Da“, odvrnil je zamorec. „Vže pred urami so zapustili naselbino, na jutro bomo raztreseni po vsej deželi.-
„Prav tako1*, zaklicala je Juno. „Sedaj pojdi, skrajni čas je.“
Oba sta stopila iz uborne koče.
„ Kakor hitro zaslišite moj žvižg, morajo vsi zamorci hi' teti iz barake-, ukazala je Juno. »Paznikov je samo šest, te ja lahko premagati. Peljite jih iz njihovih stanovanj, a ne tepite jih, predno nisem še enkrat z Vami govorila, — naprej!"
iWož je zginil med kočami.
Juno je prijela za težek bič, ki ji je visel na pasu. Vzdig' nila ga jo in parkrat švignila ž njim po zraku, kakor da bi g,,! hotela poskusiti.
/Pako, to je bič nadpaznika“, dejala je zase. ..Včeraj & , je povsod iskal; — tisti bič, — s katerim je Juno tepel, čakaj, sedaj je Juno na vrsti.u	j	<
Lahkih korakov je hitela zamorka čez prostor, kateri )c je ločil od paznikovih hiš.
— 1521 —
Pred naj večjo se je ustavila.
Bilo je bivališče nadpaznika.
Juno je s pestjo udarila na okno.
.Odpreti!" vpila je, .slišiš, gospod,	—	hitro	odpreti!“
Znotraj so se slišali glasovi.
Koraki so so približali oknu, ki se	je kmalu	na to odprlo.
..Kaj za vraga se pa godi tu?" vpil je nadpaznik. „Kdo ropoče?“
.,Jaz sem!" odgovorila je Juno ponosno. „Ali gospod ne pozna June?u
„Prokleta ženska!" zatulil je razkačeno. ..Čakaj, jaz Ti bom namazal to drznost."
Mož je zginil od okna.
Juno je vzdignila roko k ustom.
Glasen žvižg je zadonel.
Vrata hišo so se odprla.
Nadpaznik oborožen z bičem planil je ven.
Kakor besen se je hotel lotiti June, ko ga je stoteri krik prestrašil.
Kaj je bilo to; ali so hudiči ušli iz pekla?!
Od vseh strani pridrvele so črne postave, tulile in razsajale.
To niso bili ljudje, to so bili besniki, ki so hoteli vračati dolgoletno trpljenje.
V	hipu je bil nadpaznik obdan, bič so mu iztrgali iz rok 'd moža zvezali kakor snop.
.Prepustite ga meni!" velela je Juno. ..Pojdite po ostale Paznike, pripeljite jih tu sem!"
Kakor vihar drvila je osvetoželjna množica k stanovanjem njihovih mučiteljev.
..Poslušaj me!" zavpila je Juno nadpazniku. ..Ti uk krat tepel, še veš, — tu imaš vse nazaj 1“
Lepi polni roki sta vihteli težki bič.
Tleskajo so padali udarci na život surovega
..Milost, milost", stokal je. ,Ne ubij r	.e,
oh
• Kje imaš moj denar?“ vpila je	/en	ž	njim,
dfugače Te bičam, da umreš 1“
Mož jo je jezno pogledal,	a.
Znova je padel bič na	život.
64 a
— 1522 -
..Nekaj", prosil je. „Denar je v moji sobi, pod blazino postelje."
„ Gorje Ti, Če si se zlagal", zavpila je Juno razkačena. „Ubijem Te!"
Zamorka je hitela skozi hišna vrata v stanovanje uradnika. —
Za časa njene odsotnosti se je trudil nadpaznik, da bi se osvobodil, a zaman; zamorci so zvezali svojega mučitelja kakor brezoblično culo.
Kmalu se je vrnila Juno s svojim zakladom.
A razun tega nesla je v roki še usnjato denarnico; to je tudi našla v postelji uradnika.
Juno je vedela, da je dobil surovi človek od gospoda Longa večje svote. To je bila kupna cena za mlada zamorska dekleta, katera je nadpaznik poslal v grad Herveidale.
Sedaj so se vrnili zamorci.
V sredi so vlekli ostalih pet paznikov, ki so bili od strahu bolj mrtvi ko živi.
V trenotku so jih zvezali in zmetali ob tla poleg njihovega predstojnika.
Juno je pomigala z roko, na kar je nastala popolna tihota, katero so motili le vzdihi zvezanih.	,	j
Mlada zamorka je stala na stopnicah paznikove hiše, njeno plamteče oči so ponosno švignile čez množico, koje oboževana voditeljica je bila v tem trenotku.
-Dolga leta ste se pustili trpinčiti14,	začela je Juno	z	do-
nečim glasom, ^sedaj leže gospodje pred Vašimi nogami, ne bodo Vas mučili dalje. Tam na poljih so Vas Ijffiali; sedaj se maščujte !"
Besno vpitje iz sto grl je odgovorilo Juninemu govoru.
Kakor tolpa krvoločnih volkov planili so delavci na svoje mučitelje, kojih glasni kriki so dokazali, da so trpinčeni za-mKTci povrnili dobljene udarce z obrestmi.
P'a//Jiiki so bili že na pol mrtvi, ko je Juno zopet ukazala mir. —
Občudovanja vreden je bil	vpliv,	kojega je	izvrševal;'
mlada zamorka i.\a svoje tovariše:	vsi so	jo ubogali.
„Oni mož", pri idu je pokazala Juno na nadpaznika. -j? najhujši izmed vseh, on Vos je najbolj mučil, zato in še *;1 druga sramotna dejanja si je zaslužil veliko denarja, - tu je ’
- 1523 -
Juno je posegla v denarnico in privlekla iz nje število bankovcev, katere je izročila najstarejšemu zamorcu.
„To si bodete potem razdelili*, zaklicala je. „To je denar, kojega se drži Vaš pot in Vaša kri, pa tudi čast Vaših hčera.”1
Glasni klici pohvale in jeze so jo prekinili.
^Poslušajte me!“ zavpila je Juno na ves glas. „Največji tiran pa še ni kaznovan, to je gospod Long sam. On je s pomočjo tega ničvredneža oskrunil Vaše hčere; on Vas je leta in leta na najnesramnojši način ob pičli plači silil k najtežjemu delu. —
Prosti ste bili le po imenu; v resnici pa ste bili sužnji!
Gospod Long ima na vesti še več sramotnih dejanj, odpeljal je mojo ubogo gospodinjo in jo gotovo trpinčil. Tam je njegov grad, služabniki so na naši strani, kaznujte hudobneža, kakor zasluži !*•
Maščevalen krik iz sto grl je zadonel v krogu.
rStojte!“ zaklicala je Juno, ko je videla, da so zamorci že vdrli proti gradu. .Naj grem jaz prva tje, da osvobodim svojo gospodinjo. Čez pol ure pridete lahko za menoj; ta čas znesite jetnike na tak kraj, kjer jih ne bodo takoj našli, da se morete spraviti v varnost. “
Radovoljno so pritrdili zamorci in so vlekli zvezane paznike v bližnji gozd.
Juno pa je drvila naprej, kakor bi jo podil.
Komaj se je dotikala tal, tako je letela, da je dospela do bombaževih nasadov, skozi katere je tudi tekla v diru.
Pred njo je bil široki vodni jarek s svojimi strmimi bregovi. -
A Juno ni zamudila trenotka, poznala je kraj, kjer je bilo Položenih nekaj desak čez jarek.
V	hipu je bila tam in šla na drugo stran vode. Naglo je splezala na nasip, hitela skozi vrt in brez sape dospela do vhoda v grad.
Tam so stali črni uslužbenci, ki so slišali šunder v daljavi.
Ker jim jo bila vsem skrivnost razodeta, so nestrpno pričakovali poročila o posrečenem načrtu.
„Delavci so prosti; pridejo kmalu. Doli z Vašimi mučitelji!“ zavpila jo Juno uslužbencem.
Radosten krik je zadonel iz skupine.
— 1524 —
*Kje je moja gospa, katero je gospod Long zaprl F zaklicala je Judo s strahom. *Kje je gospod Long?*
„Gospoda ni v gradu, odjezdil jeu, oglasil se je Tom, danes od svojega gospoda trpinčeni sluga. „Jaz vem, kje je .Tvoja gospodinja, pojdi hitro z menoj!“
Medtem ko so razjarjeni sluge hiteli proti sobi gospe Burke, zginila sta Tom in Juno v temoti veže.
264.	poglavje.
Zopet združeni.
Ko se je Helena zbudila iz svoje smrti podobne nezavesti, bilo je že pozno v noči.
Vse grozno, kar ji je pretilo na jutro, stalo je jasno pred njeno trepetajočo* dušo; bila je v roki malopridneža, pomoči ni bilo.
Padla je na kolena in obrnila lepe solzne oči proti nebu.
„Vsemogočni", šepetala je, „ varuj me, da ne padem nesramnežu v roke, brani me ubogo pred strašno usodo, katera mi preti. Če še nisem dovolj trpela, obvaruj me vsaj najhujšega, sramote, katere bi ne mogla prenesti.“
Helena je bila trdno odločena, da seyujši vrže čez oknoi ko da bi se udala zlobnežu.
A upala je še vedno, kakor se vsako trpeče srce do zadnjega trenotka oklepa nade.
Boječe je poslušala nesrečnica na vsak šum, kateri je prihajal od zunaj.
Zdelo se ji je, da sliši v daljavi glasove, — ali se je motila?!
Ne, ni se varala, od daleč je prihajal nek šum na njeno prisluškujoče uho.
Naglo je skočila kvišku in odprla okno.
— 1525 —
Od plantaže so doneli klici velike množice; kaj se je tam godilo?!
Zaman se je trudila, s svojimi očmi prodreti temoto; ničesar ni bilo videti, a vpitje jo postajalo glasneje.
Na vzhodu se je mračil dan; jutro se je bližalo.
Ali bo sedaj prišel njen zasledovalec?!
Srce se ji je vstavilo ob tej misli. — — — — —
Nakrat je Helena zakričala strahu.
Na hodniku so se čuli koraki, ki so se hitro bližali vratom.
Prišlo je grozno; že zdaj, — vse je bilo izgubljeno!
Helena je hitela k oknu in je z grozo gledala na medlo razsvetljeno dvorišče, na kojega kamnitih ploščah bo v malo trenotkih ležal njen razbiti život.
.Oče v nebesih, odpusti mi, — v sramoti ne morem živeti", molila je. „V Tvoje roke izročim svoj duh."
Vže se je mislila zagnati čez okno, ko jo je znan glas ustavil.
-Gospa. — gospa!' vpila je Juno na hodniku. „Ali me slišite, — jaz sem, Vaša Juno."
,Bog v nebesih, zahvalim Te!“ zaklicala je Helena in padla na kolena.
.Vrata so zaprta*, oglasila se jo Juno.
Zamorka jo obupno tresla težke duri.
,Stopi nazaj“, dejal je Tom svoji tovarišici. „Jaz sem že na to mislil in prinesel sekiro s	seboj!“
Pokaje so padali udarci na	visoka	vrata.	Les je	škripal,
vrata so se razletela in Juno je smeje in jokaje planila v sobo.
..Gospa, — ljuba gospa!“ vpila je radostno. „Vendar, vendar Vas imam zpp^t;!"
Helena je pritisnila zvesto zamorko na svoje srce.
-Ti dobra, blaga dušau, šepetala je. -Če bi ne bila sedaj prišla, bi bila mrtva ležala pod oknom. Hudobnež mi je dal premisliti do danes zjutraj; a rajše bi bila umrla, ko se njemu udala. “
Juno je zavpila veselja, ko	je slišala,	da	gospod	Long	še
ni	dosegel svoje nesramne namere, ker	je	bila mislila, da	je
njena gospodinja vže podlegla njegovej krutosti.
nGospa zdaj hitro iti*, dejala je Juno. „Gospod Long zna kmalu priti; a čudil se bo, ha — ha — ha!“
- 1526 —
Helena si je hitro ogrnila plašč in je sledila njeni zvesti služabnici.
Ko sta hiteli po stopnicah doli, slišali sta iz spodnjih prostorov glasne krike bolečin.
Tam se je vila gospa Burke pod udarci, katere so ji naložili ogorčeni služabniki.
„Skozi vežo ne moremo'1, šepnila je Juno, „pojdive skozi vrt, gospa, ker po cesti lahko pride gospod Long.u
Helena je hitela z Juno k vratom, ki so peljale na vrt.
„Smrt in pekel, kaj pa je to, — bežati hočel“
Bil je gospod Long, ki se jo bil ravno vrnil iz tujo naselbine. —
rHitro skozi vrt!" zavpila je Juno. „ Delavci morajo takoj priti, potem bo on preganjan."
Sedaj se je začelo drvenje na življenje in smrt.
Helena je tekla s svojo služabnico po senčnatih potih vrta; za njima je dirjal naselnik, katerega so pa težki škornji ovirali pri naglem napredku.
Helena in Juno sta dosegli nasip.
Hitro sta šli po stopnicah, katero so peljale na vrh in sta dospeli na pobočje, ko je bil gospod Long ob vznožju nasipa.
„Ha, sedaj Vaju imam!u vpil je zmagovalno.
Naselnik ni mislil, da bo Helena skočila raz strmega nasipa, a vedel ni, kaka junakinja je čuvala njegovo žrtev.
V	hipu je Juno vzdignila svojo gospodinjo.
Krik se je razlegal po zraku, — gospod Long ga je besno izustil, ker je videl, da sta bežeči nepoškodovani hiteli naprej.
Juno je bila skočila v velik kup peska, ki je njo in njeno gospodinjo obvaroval škode.
Naselnik je skočil za njima, a zapletel se je z dolginu ostrogami, tako da sta ga zasledovani prehiteli.
Pred njima je ležal vodni jarek, čez katerega jo držala ozka brv.
Juno je zopet vzdignila z močnima rokama svojo drago gospo in je varnih nog hitela čez šibeče se deske.
Helena je bila na pol nezavestna od samega strahu; komaj je šla naprej.
A Juno ni mislila božati: spustila je Holeno iz rok, da 1» se ozrla po preganjalcu.
\
— 1527 —
Naselnik je zmagonosno zavpil, ko je videl, da se je Helena kakor mrtva zgrudila.
^Čakajškripal je. .Sedaj Te imam, moja golobica, pokorila se boš za Tvoj beg, — brezvoljno orožje bodeš pred mojimi nogami prosila usmiljenja!"
Naglo je šel čez brv.
V	tem se je Juno bliskoma pripognila, — strašen poteg-ljej, kateremu je sledil težak padec.
Visoko je plusknila tiha globoka voda in se krožila v majhnih valovih nad glavo potapljajočega.
Juno je bila z vso močjo potegnila deske k sebi; brv je padla v jarek in ž njo naselnik.
Gospod Long se je pri padcu močno poškodoval na glavi.
Na pol nezavesten plaval je proti strmemu bregu, kjer ga je Juno pričakovala.
.Ha, ničvredni lopov!" vpila je divje. .Sedaj si izgubljen, gospod Long, bedno moraš utoniti!"
Juno je vzela bič s pasa in je neusmiljeno pretepala razuzdanca.
Ta je zaman poskušal se povspeti na strmi breg, ves trud je bil zastonj.
Znova je zažvižgal Junin bič na njegove rame, tako da je padel nazaj.
Le malo sekund, potem je bil gospod Long mrlič.
.Utoni, hudobnež!" vpila je Juno divje.	.Ti	lump,	ki	si .
onesrečil toliko deklet, — to je Tvoja kazen!"
.Juno, ljuba Juno", prosil je Helenin mili glas. ,Ne pusti ga poginiti, potegni ga ven, prosim Te.“
„Ne“, odgovorila je zamorka. .On hotel Vas pahniti v nesrečo, nobena smrt preslaba zanj.u
„Jun<3, izpolni mi to prošnjo", prosila je Helena znova. "Nihče naj ne pogine radi mene, misli na Odrešenika, ki je umirajoč odpustil svojim mučiteljem."
Še enkrat je vsplarntela vsa jeza v Juninih očeh, potem posegla čez pobočje, zgrabila naselnika, ki se je ravno po-lapljal, za ovratnik in ga potegnila na breg.
A razuzdanec je bil tolikanj utrujen in ranjen,	da	se	je
tokoj zgrudil.
- 1528
„Le moji gospej imaš zahvaliti življenje1*, vpila je zamorka. ..Moja gospa je angelj, predobra za ta svet; —• de bi nje ne bilo, bi Te bila pustila utoniti. ^
Naselnik je čudno pogledal nežno postavo Helene, potem so se mu zaprle oči, — postal je nezavesten.
Juno je hitela k svojej gospodinji in je omahujočo potegnila s seboj.
Nakrat sta se ustavili.
Zmedeno vpitje je prihajalo na njeno uho.
..Gospa!u zakričala je zamorka. ..Vidite, graščina gori!"
Juno je imela prav, kajti iz velikega temnega poslopja, ki je bilo le malo videti v jutranjem mraku, švigali so rudeči plameni, ki so se bliskoma razširjali.
To je bilo maščevanje trpinčenih zamorcev na plantaži gospoda Longa!
265.	poglavje.
V	satanovi oblasti.
Med temi dogodki preživel je Sever v preiskovalnem zaporu v Montgomeri vse stopnje nade in obupnosti.
Osrednja oblast v Novem Jorku silila je na prevoz hudodelca v glavno mesto, medtem ko so hotele sodnije južnih
držav Severja prvo obsoditi radi njegovih v St. Louis in M s
izvršenih hudodelstev.
Sever je dobro vedel, da mu v Novem Jorku ne bi bilo mogoče zbežati, medtem ko bi mu v Montgomeri hči zapirale;' lahko pripomogla k begu.
Njegova usoda je bila torej odvisna od volje južnodržavnih sodišč. A ker ni' mogel zvedeti obravnav, tikajočih se njegove osebe, trpel je peklenske muke.
Neli je prišla, kakor mu je bila obljubila, opoludno p° razdelitvi jedi, k njegovemu oknu.
- 1529
Povedal ji je pravljico o svoji nedolžnosti in nesrečni zvezdi, ki ga je pripeljala v zapor.
Neizkušeno mlado dekle mu je verjelo in globoko obžalovalo njegovo žalostno usodo, a za sedaj je ostalo pri tem, ker je Neli zamogla le nekaj minut ostati pri oknu.
Sever je videl, da bi na ta način le počasi prišel do cilja.
Moral si je takoj zagotoviti Nelino naklonjenost, da bi na ta način izpeljal svoj beg.
Sever je bil dober poznavalec žensk, zato je kmalu opazil, da si Neli v svoji nedolžnosti ni vedela tolmačiti občutov, katere je gojila zanj v svojem srcu.
To spoznanje moralo je sicer priti, a Sever tega ni mogel pričakati, ker bi ga najmanjše obotavljanje lahko uničilo.
Ko je to premišljeval, spomnil se je nakrat oblasti svojega pogleda. — Satanska moč, s katero je že toliko žena premagal! — Morda bi te oči tudi tu izvršile svojo čarovno moč. —----------—
Opoludne se je zopet prikazal na oknu Nelin ljubki obraz.
Ubogi otrok je bil zelo začuden, ko mu Sever ni po stari navadi prijazno prišel naproti, temveč je mirno obsedel na svojem stolu.
Ker je skrivno ljubljeni glavo z roko podpiral, mislila je Neli, da ni zapazil njenega prihoda.
Gospod Sever!“ poklicala je tiho.
Hudodelec se je počasi vzdignil in šel proti vratom.
..Kaj neki imate danes’?“ čudilo se je mlado dekle. „Ali stoji Vaša zadeva slabše ali —“
„Nič o tem\ odvrnil je Sever skoraj osorno, .,a ljubše bi »mi bilo, ko bi za naprej ne prihajali več k menil11
Velike rujave oči mlade deklice so bile polne solz.
Užaljena se je hotela obrniti, a se ni mogla, ker je Severjev plamteči pogled visel na njenem obrazu.
-Več naj ne pridem?” šepetala je. „Sem Vas li razžalila, Rospod Sever?"
.,Ne. niste me razžalili, a — jaz, — jaz ne morem Vašega Pogleda več prenašati!"
Neli se je glasno jokala in je hotela bežati proč, a nekak čuden pogled hudodelca jo je zopet zadržal.
.Ali veste, zakaj ne morem več prenašati Vašega pogleda?*' Nadaljeval je Sever z ognjenim pogledom.
- J 530 —
Mlado dekle je zmajalo z glavo, med tem ko so lepe oči očitajoče gledale preljubega moža.
.Ne'?u — „No potem Vam bom povedal", šepetal je Sever z glasom, ki je pretresel Neli. .Jaz sem nesrečen, obupan, ker me napolni neka strast, katero moram pridržati zase, ker sem reven jetnik, ki trpi pod strašnim sumom. “
Neli ga je vprašujoče pogledala.
„Zakaj pa nočete več z menoj govoriti ?u vprašala je tiho.
.(), kako me mučite1*, zdihnil je Sever. „A jaz ne morem več prenašati tega trpljenja. Zvedite torej, draga Neli, da Vas ljubim od prvega trenotka, ko sem Vas ugledal, vroče in iskreno;
—	ali razumete sedaj bol, ki me napolnuje?“
Lepo dekle je rahlo zakričalo, — obraz njen je zginil od okna.
Sever je prisluškoval; čul je, kako je Neli hitela par korakov dalje; potem se je ustavila.
Blisk zmage je švignil čez obraz zločinca, ko je slišal, da se je Neli počasi vračala.
Obraz je zakril z rokama in se zdihovaje naslonil na vrata. —
Malo sekund za tem se je prikazal Nelin zarudeli obra« na oknu.
Mlada deklica se je prestrašila, ko je ugledala ljubljenca tako obupanega pri vratih, najraje bi bila planila k njemu in se mu jokaje naslonila na prsi.
Sever je spustil roki doli in je navidezno začuden pogledal v ljubki obraz Nelin.
.Kaj“, jecljal je. .Vi se niste odvrnili od mene, od moža, ki je ožigosan in na sumu V Ali vidim prav, — ali mi le razburjena domišljija kaže Vašo podobo?"
.Ne, jaz ne verujem na Vašo krivdo'-, šepetala je Neli z žalostnim glasom, ter je ponudila hudodelcu svojo majhno tresočo roko skozi okrižje, _Vi ste blug in dober, jaz —	"
-Neli, moja ljuba, sladka Neli", zaklical je Sever z za-držano sapo.
Prijel je nožno roko mlade deklice in jo pokril z vročimi poljubi.
.Ti mili angelj'-, šepetal ji je, povej mi, ali ni to šeni*"
.Ne-, dejala je Neli sramežljivo. .Dolgo Vas že ljubim, 11 sama nisem vedela; saj nisem slutila, kaj je ono zagonetno čuvstvo *
- 1531 —
„ Reci mi Ti in Artur", prosil je Sever. Sedaj čutim zopet nov pogum v sebi, ker vem, da me Ti, predraga, ne boš pozabila; — ali hočeš to storiti, Neli, — ali me boš vedno ljubila?"
.,Do smrti", šepetalo je mlado dekle. „A“, nadaljevala je takoj potem boječe, ..kaj pomenijo te besede, — moj Artur, ali imaš tako malo upanja, da bo Tvoja nedolžnost prišla na dan?"
..Žal, da me obdaja cela mreža sumov, mreža tako nepredirna, da nimam skoraj nikaeega upanja”, odvrnil je Sever zamolklo.
..Za Boga, to tudi še!" zaklieala je Neli obupno. »Povej mi, dragi, kaka kazen Te čaka, če boš po nedolžnem obsojen? Dolgoletna ječa, kaj ne?"
..Ne, še kaj hujšega", odgovoril je Sever čmerno. „S smrtjo bi moral pokoriti moj namišljeni pregrešek."
Nelin obraz je postal smrtnobled.
Prijeti se je morala okrižja, da ni padla.
.,Sledim Ti, ljubček", zdihnila je. ..Brez Tebe ne morem več živeti!"
, Tvoj e žrtve-ne morem odobriti, srce moje", prosil je Sever. »Pozabi me, to je bilo predrzno od mene, Tvoje mlado življenje prikleniti na moje izgubljeno.-
..Nikdar, — nikdar!* zavpila je Neli obupno. ..Tvoja smrt je tudi moja!a
Smrtna tišina je vladala, pretrgana le od srce pretresu-jočega ihtenja uboge deklice.
..Ali ni mogoče Te rešiti ?" vprašala je Neli nenadoma.
..O pač", dejal je Sever otožno, „samo ne Vem, če bi se dalo izpeljati."
»Povej, kaj bi te rešilo?" silila je Neli. ..Povej mi, rada bi umrla zate, da bi le Tebe osvobodila, predragi."
-Če bi mogel zbežati”, rokel je Sever žalostno, „ potem se lahko otresel suma. Ker sem premožen, bi imel v svobodi tisoč potov in sredstev na razpolago."
-Tiho", šepnila je Neli nakrat, „nekdo prihaja po hodniku; danes zvečer bom zopet pri Tebi."
Sever je slišal, da je ljubica odhitela.
Zmagovalno se je vrgel na stol.
To sc je bolje posrečilo, nego je pričakoval. —
- 1582 -
Zopet je preslepila satanska moč njegovih očij mlado, nedolžno dušo; sedaj mu je bilo lahko, ubogega otroka prido-dobiti za svoje namere.
Sever je vedel po Neli, da je zapiralec zbolel, a slutil ni, da so vojaki stražili preiskovalni zapor.
Mislil je, da bi Neli s ključi njenega očeta lahko odprla ječo, potem bi po noči splezal čez visoki zid, ki je obdal sod-nijska poslopja. Da bi bil enkrat na prostem, potem bi se ne bal nobenega zasledovalca; le. izdaja bi ga mogla izročiti sovražnikom. —----------------------—	—	— —  ----------—	— —- — —
Večer je bil že davno napočil, a Neli se še vedno ni prikazala.
Ali jo je kak nepričakovan dogodek zadržal?!
Minila je ura za uro, a pričakovane ui bilo k oknu.
Vže se je mislil hudodelec nejevoljno podati k počitku, ko je rahel glas vzbudil njegovo pozornost.
Čutiti je bilo, kakor da bi se ključ previdno obrnil v ključavnici. Sever je stal z utripajočim srcem in poslušal čudni šum: a ta je zopet prenehal.
Ali niso tu škripala vrata?!
Sever je komaj zadržal radostni vzklik, ko je v poltemi opazil, da jo zavita postava stopila v sobo.
.Neli", šepetal jo s tresočim glasom. „Predraga, si-li resT
Mlada deklica je stala tiho pri vratih: ujen vitki život se je tresel strahu.
.Tiho, Artur", šepnila jo. ..O Bog, kaj som storila!"
Hudodelec je pritisnil nežno postavo na svoje srce.
-Moja preljuba, sladka Neli", dejal je radostno.
Kakor onemogla ptičica ležala je v njegovih rokah.
-Morala sem že danes s Teboj govoriti", rekla je jokaje -Premisli, Artur, jutri bo moj oče zopet vstal in prevzel službo."
Sever se jo močno prestrašil.
-Potem Te pa več videl ne bom", odvrnil je brezglasno-
-Zato sem prišla danes k Tebi", rekla je Neli hitro. ,-U1' i-ija ve vse, ona zunaj straži, da naju nihče ne preseneti. ^ sedaj mi povej, preljubi, kako Ti zamorem pripomoči k begu. kajti ta misel me navdaja vedno."
— 1533 —
Sever je pritisnil vroč poljub na Neline rožnate ustne.
Ah, Artur, — dragi Artur", ihtela je mlada dekUca in jokaje ovila nežni roki okolu njegovega vratu.
.A sedaj govori, kako Ti morem pomagati V" nadaljevala je takoj potem. .Minute so dragocene/
.Brez Tebe, predraga, bi ne maral za prostost", zaklical je Sever. ..Pojdi z menoj, ljuba Neli, srečna bova oba.“
.0 tem govoriva pozneje14, prosila je mlada deklica. .Povej mi samo, kako Ti morem pripomoči k begu.11
.Glavna stvar je, da ne pade nate sum“, dejal je Sever. .Ker bo pa to nemogoče, moraš z menoj bežati. Najbolje, še to noč, ker me vsak dan lahko prepeljejo v Novi Jork. Našel bom sredstva in pota, da prideva oba čez zidovje ječe, gotovo je kje kako mesto, da se lahko prepleza. “
.To bo prav lahko“, odvrnila je Neli. .Jaz vem, kje stoji lestva, a Ti pozabiš naj večjo težavo. “
.Novo oviro vprašal je Sever preplašen.
.Da, skoraj nepremagljivou, odvrnila je mlada deklica. *Pred edinim izhodom preiskovalne ječe stražita dva vojaka.“
Na to ni bil hudodelec pripravljen; tako oviro je bilo težko premagati.
Neli je opazila plašljivost ljubljenca.
..Ohrabri se, Artur", šepnila je, ..morda bi mogla omogočiti, da bi vojaki slabo stražili."
.To bi hotela, Neli?“ čudil se je Sever.
.Vse, — vse bom poskusila, da zadobiš prostost!' zaklicalo je mlado dekle ljubeznjivo. »Danes po noči je nemogočo bežati, a prihodnjo noč bodeš prost!"
Sever je privil mlado deklico na svoje prsi in pokril njen °braz z vročimi poljubi, katere je ubogi otrok strastno vračal.
V	tem je rahlo potrkalo na vrata.
-Lucija mi daje dogovorjeno znamenje*, šepetala je Neli, se naglo izvila iz Severjevih rok. .Z Bogom, Artur, do jutri zvečer — —
Zadnji vroč poljub, potem je naglo kakor gazela zbežala hodnik.
Zopet se je zavrtil ključ v veliki železni ključavnici.
Sever je slišal odhajajoče korake sester, — čez malo minut Je vladala smrtna tihota. — — —
- 1534 -
Zmagovalno je poiskal hudodelec svoje ležišče; z uspehom današnjega dne je smel biti zadovoljen.
Ječarjeva lepa hči je bila njegova zaveznica: ljubila je nepremagljivega moža z žarom prve ljubezni. Skrivna moč Severjevega ognjenega pogleda preslepila je tudi nedolžnega otroka.
Hudodelec je sedaj vedel, da Neli ne bo prej mirovala,
, dokler ne bo zadobil vroče ljubljeni mož svojo prostost.
266. poglavje.
Ponesrečen beg.
Druzega dne je zapiralec res vstal, kor se je čutil zopet popolnoma zdravega.
Veselje, da je med tem časom vse v redu šlo, je celo starega sitneža spravilo v dobro voljo.
..To me veseli, otroci, da ste na vse dobro pazili", rekel je svojima hčerama, ko se je vrnil od prvega obhoda. „ Včasih sem si sicer želel, da bi imel mesto vaju par krepkih dečkov; a vedve sta čvrsti deklici, istega plemena, kakor vajin stari oče.“ —
Ko bi bil mogel ječar slutiti, kaj se je vse pripetilo med tem časom, bi gotovo ne bil tako miren, a deklici nista izdali ni z eno potezo, da sta v zvezi za osvoboditev Nelinega ljubimca.
Popoludne je bil Sever peljan k zaslišanju.
Neli je boječe gledala skozi odprtino vrat, ko se je vrnil-
Prestrašila se je, kajti njegov smrtnobledi obraz ji je po-vedal, da je jetnik dobil slabo poročilo.
Ker je ječar počival na zofi, hitela je deklica k Severjevi sobi, kjer jo skozi majhno okno ugledala svojega ljubljenca, jo ves potrt sedel na st.olu.
— 1535 —
„Artur“, šepnila je, „povej mi, kaj se je zgodilo, umrem od strahu!"
Hudodelec se je bližal vratom z omahujočimi koraki.
„Vse, — vse je izgubljeno*, odvrnil je zmedeno. „Yže jutri me bodo prepeljali v Novi Jork."
„Moj Bog, — moj Bog!" zaklicala je Neli in obupno vila roki. —
A misel, ljubimca na veke izgubiti, dala ji je nov pogum.
Ubogi otrok je hipno čutil, da je ljubezen v njej vzbudila junakinjo.
„Ne obupaj", zašepnila jo Severju. „Vse hočem poskusiti, da bodeš mogel še danes zbežati; za sedaj pa z Bogom, Artur!"
Neli je hitela nazaj v sobo svoje sestre.
„Lucija, ljuba Lucija!" zaklicala je v solzah. * Premisli, v že jutri ga bodo prepeljali v Novi Jork, ali ne veš nobenega sveta, ljuba sestra?"
Ta je zamišljeno zrla predse; nakrat pa se je zasmejala.
„Ti se smeješ", rekla je Neli užaljena. „Ali veš, da ne morem več živeti brez Arturja! Ce umre on, je tudi moja usoda odločena!"
,,A poslušaj vendar, Neli", prosila je Lucija in objela sestro. »Saj še ne veš, zakaj sem se smejala, prišla mi je smešna misel, s katero bi jetnik morda zadobil prostost."
„Povej mi jo," prosila je sestra, a Lucija je smejo odbranila.
„Ne, jaz se hočem tudi udeležiti osvoboditve", zaklicala je. „Ti nimaš nič druzega narediti, ko da spustiš Tvojega ljubimca danes zvečer iz sobe. Oče ne bo slutil, kdo mu je ključe vzel, ker sum gotovo ne bo padel na naju. Mislilo se bo, daje jetnik neke vrste čarovnik in se je naredil nevidnega.
Stražo prepusti meni; jaz bodem skrbela, da Vama ne bo zastavila poti. Kako bodem naredila, je moja stvar!"
Proti večeru se je podala Lucija v mesto, po kupčijah.
Ko se je vrnila, je bilo precej temno.
Voliko dvorišče, ki je obdalo sodnijsko poslopje, je bilo Prazno, le dva vojaka sta stopala enakomirnih korakov pred Vl'atmi preiskovalne ječe gori in doli.
Lucija je nesla košarico, v kateri je bil zavitek; v drugi Pa je imela veliko canjo, ki je morala imeti precejšno težo, ker mlado dekle zdihovalo.
- 1536 -
Vedela je, da sta bila vojaka, katera sta imela danes zvečer stražo, Irca; na to je sezidala svoj priprosti načrt.
Lucija je stopila s prijaznim pozdravom k njima: vojaka sta, vesela spremene, takoj začela klepetati.
„No, gospica," meni eden, .tako ste stokali, ko ste šli čez dvorišče. Kaj pa imate tako težkega v košari?"
,.Kriv je hlapec," odgovori Lucija slabe volje. ..Zbolel je, ter ni mogel po steklenice, ki so tu notri. Iz prijaznosti in za dobro napivnino vtihotapi sem in tja za jetnike kako steklenice vina ali žganja. Tako je zdaj zopet nekaj tega prepovedanega blaga naročil pri trgovcu. Zdaj me je pa trgovec toliko časa prosil, da naj steklenice seboj vzamem, da sem mu ustregla; seveda je trgovski vajenec nesel košaro do vrat.*
.Glej no, potem pa jetniki ne žive tako slabo," meni vojak, ter gleda poželjivo na košaro.
„Saj so samo v preiskovalnem zaporu,“ odgovori Lucija. „Pri teh ni tako strogo kakor v kaznilnici. Košaro postavim tačas, da nesem cekar v hišo, semkaj-le k zidu: takoj zopet pridem."
Vojak ji uljudno odvzame košaro.
,Vraga, ali je težka!" zakliče. .Koliko steklenic pa imate tu notri, gospica V"
,.Ne vem, mislim pa, da je šest ali osem stekieuic," odgovori Lucija in gre proti vratom.
Vojaka ostaneta sama.
Komaj je Lucija izginila v hišni veži, ko vojaka planota kakor krvoločna volka po košari.
.Poštei, koliko jih je notri, Patrikl"
.Osem, — devet, — doset. — enajst, — dvanajst, — na, saj	sem si takoj mislil, košara	je bila vražje težka."
..Veš kaj, Patrik, vzemiva jih nekaj ven; deklina	je	nekaj
klepetala o osmih steklenicah,	jaz sem vražje žejen/
.Jaz tudi, Jimi, — sicer	imaš pa prav; nama se	no	more
nič zgoditi, tudi če se cola ta stvar izve. Lucija je sama rekla, da ne sme nihče o tem kaj zvedeti: torej se nama ni treba ničesar bati. Vzemi dve steklenici!"
.Ali no bo to nekam malo?"
..No, pa vzemi ri^e tri in jih postavi tja zadej: tam jih ne bo nihče iskal. ' —
Požrtvovalnost mladega dekleta je ganila Severja. Navdajala, ga j0 resnična hvaležnost do Nelly, ki ga je hotela obva-i'ovati strašne usode. Strastno jo je objel in njeno zalo lice i vročimi poljubi.
06
- 1537 —
Ko se je Lucija vrnila, hodila sta vojaka, kakor da se ni ničesar pripetilo, zopet pred vratmi sem in tja.
„Tu, gospiea, je Vaša košara,“ reče Patrik.
„Hvala lepa," odgovori Lucija in izgine s svojo košaro v hiši.-----------
„Zdaj sem pa radoveden, kaj sva vlovila,u zakliče Patrik čez nekaj časa. »Prijatelj, daj sem steklenico; sveder, da zamašek ven potegnem, imam pri sebi.-4
..Pravi Irec sploh ne gre iz hiše brez tega orodja," prikima drugi. „Tukaj je steklenica.*
,,Tri sto vragov, to je zelo staro žganje, le poskusi enkrat!“
Nagovorjeni vojak si privošči požirek.
..Zlodej, saj piješ, da je človeka kar groza!“ zakliče Patrik, ter mu iztrga steklenico in izlije ostanek v svoj goltanec, ki je bil tudi jako obširen.
Drugo in tretjo steklenico sta ravno tako hitro izpraznila.
Potem je pa prehitro uživanje močnega žganja premagalo (*elo ta izvežbana pijanca.
»Zelo sem zaspan,“ mrmra Patrik. „Pazi malo, če nihče ae prihaja. Saj je že temno, le malo se odpočijem.*
Še predno je zamogel drugi vojak kaj odgovoriti, sedel je Patrik na kameuito klop pred hišo ter kmalo spal spanje pravičnih.
Drugi vojak se je še nekoliko časa branil omotici.
Konečno sede tudi on s polglasno kletvijo k svojemu to-varišu.
.,Samo malo si odpočijem," meni omamljen. ,,Straža je kmalu končana, potem-----------------.“
Čez nekaj minut je smrčal kakor žaga.  ---------------
Lucijin ljubki obrazek se prikaže pri	vratih;	njene	ostre
°či so celo v temoti opazile speča vojaka.
Brž pohiti v sobo k sestri.
„Hitro, Neli; oba spita," zakliče sestri.	„Zdaj	je	treba bi-
teti; straža se kmalu menja."
»Tiho, za božjo voljo,” zašepeče Neli. „Le pomisli, Lucija, oče je ravnokar šel v Severjevo sobo."
..Kaj pa hoče tam V" vpraša Lucija začudena.
Grollea beračica	•	85
— 1588 -
..Mislim, da hoče Arturju povedati, da naj se pripravi za jutri opoldan*, odgovori Neli obupano. „Če se tam dolgo zamudi, je vse izgubljeno."
..Tega ne stori, zanesi se na to", zakliče Lucija. ..Tu leži pismo, katero je že dolgo pričakoval; prinesla sem ga s pošte. Le pusti meni storiti; videla bodeš, da se oče kmalu povrne."
..Ali me oče ne	bo pogrešal vpraša	Neli	boječe.
„Ne, tudi za to	pusti mene skrbeti; le	lezi semkaj na	zofo.
Kakor hitro gre oče v svojo sobo. vzemi ključe s podstavca in odpri vrata Tvojemu ljubimcu. Saj Te hoče potem kje počakati:1'
,.Da“, odgovori Neli jokaje. „Kakor hitro bo prost, mi bo pisal,	kje da je; ah, če bi že le bilo tako daleč.	Ali sedaj,	Lucija, hiti, v smrtnem	strahu sem!"
Lucija je že odprla vrata in tekla ko veter po hodniku.
Kljnčai' je ravno v istem trenotku stopil iz Severjeve sobo.
..Kaj pa je, dete?u zakliče svoji hčerki.
..Pismo od strica iz C a, na katerega si tako dolgo
čakal, je prišlo1’, pripoveduje Lucija brezsapno.
-O, to me veseli !u zakliče starec.
Hitro zaklene vrata Severjeve sobe in hiti z Lucijo v svoje stanovanje.
Oba stopita v sobo, kjer je ležala Neli na zofi.
„No, kaj pa ti je, dote?" vpraša ključar skrbno.
Neli je bila njegov ljubljenček, ker je bila docela podobna njegovi ranjki soprogi.
„Glava mo boli, očka", odgovori mlada deklica, _a ja brez vsega pomena."
..Kaj je dekličem dandanes že", mrmra stari in gre Lucijo v svojo sobo.
Komaj so se vrata za njima zaprla, je Neli skočila z zofe? hitro vzela ključe in stekla na hodnik.
Cez nekaj trenotkov je dospela do Severjevo sobe in od' klenila vrata.
„Artur, pridi hitro", zašepeče, -skrajni čas je že!'
Jotnik je hotel Neli objeti, ali ona so ga je ubranila.
„Trenotka nimaš zgubiti*, reče tiho. „Hitro pridi!k
Neli pusti vrata odprta, da bi se mislilo, da jo jetnik ’ pomočjo ponarejenega ključa bil osvoboden.
Zdaj hiti s svojim ljubčkom čez hodnik.
— 1539 —
..Popeljem Te na dvorišče-, zašepeče Neli. „Tam Ti pokažem lestvo, s pomočjo katere lahko prideš na zid. Na drugi strani je globok jarek, a pesek je tam in lahko skočiš doli, ne da bi se kaj poškodoval. Pišeš mi pa kmalu, kaj ne, Artur '?u
„Ali nočeš z menoj bežati, ljubica moja?1- vpraša Sever, ki je bil v resnici hvaležen deklici, ki je šla na njegovi strani.
»Ne, samo na poti bi Ti bila; kadar boš pa na varnem, pridem k Tebi, če boš hotel,u odgovori Neli.
Dospela sta do hišnih vrat.
Ravno je Neli hotela odpreti vrata, ko se začujejo enakomerni koraki.
»Menjava straže," zašepeče Neli trepetaje. ..Hitro nazaj v sobo, Artur, predno je prepozno."
' Sever je slišal, da so bili vojaki pred vratmi.
Obrnil se je, ter hitro šel nazaj v svojo sobo.
V	smrtnem strahu je Neli docela pozabila, da bi zaklenila Severjeva vrata.
Z omahujočimi koraki je šla v svojo sobo ter se jokaje ^rgla na zofo. —
Medtem se jo vršil na dvorišču razburljiv prizor.
Četovodja se je čudil, da mu straža na njegov poziv ne Ogovori.
Ko je pa zadonelo glasno smrčanje na njegovo uho, za-Pazil je, da sta vojaka na kameniti klopi sladko spala.
S kletvami in nekaterimi sunki je spravil oba grešnika noge.
„Za vraga, kako se podstopita na straži spati!“ zarohni prestrašenima vojakoma.
Patrik je jecljal nekaj nerazumljivih besedi, pri čemer je °Pazil četovodja, da se junaka nenavadno sem in tja gugljeta.
»Pijana sta, lumpa!“ vpije četovodja. »No, le počakajta, ,0 vaju bo drago stalo, — naprej — stopaj 1“
Četovodja izgine z nesrečnima junakoma v nočni temini.
Nasprotno se pa stari ključar prikaže pred vratmi.
»Kak semonjski šunder pa je to,k mrmra nejevoljno, »kdo pa tako vpil tukaj ?“
»Vojaka sta na straži spala," reče eden stražarjev.
»No, potem bi bil kak jetnik, če bi bil iz sobe, prav lahko uWal,- godrnja ključar. „Bog nebeški, zdaj mi prihaja na
če sem preje tudi zaklenil vrata pri onem nevarnem zlo-
— 1540 —
čincu"? Lucija je prišla med tem vmes s pismom; takoj moram iti pogledat!"
Uradnik hiti v sobo, strga ključe s podstavka in gre k Severjevi sobi.
Tiho pritisne na kljuko.
Smrtni strah ga obide, vrata so bila odprta.
„Gospod Sever!" zakliče v temno sobo.
-Tu sem," mu ta nejevoljno odgovori iz postelje. „Kaj hočete od mene?"
.Samo prepričati se hočem, če je vse v redu," meni uradnik s tresočim se glasom, ter skrbno zaklene vrata.
-Jaz — tepec," mrmra jezno, ..sam sebi bi dal zaušnic« radi svojo nemarnosti. Ta človek bi bil lahko ušel; in vsa odgovornost bi bila mene zadela. Sicer je pa to čuden slučaj, d« straže spijo, medtem ko jaz vrata odprta pustim; skoraj čudno
—	hm, — hm!"
Medtem ko je bil ječar odsoten, bili sta njegovi hčerki ' smrtnem strahu.
Ko je čez nekaj časa navidezno mirno stopil v sobo, stf Neli in Lucija komaj zakrivali svoje začudenje. —
-Očka gotovo misli, da je sam pustil vrata odprta," šepeče Lucija, ko je šel uradnik spat.
Neli ni odgovorila, nego bridko ihtela v blazine svoj postelje.
Uucija je zaman poskušala pomiriti revico.
Bilo je vse zastonj, ker je mlada deklica le mislila žalostno usodo njenega ljubimca.
„In jutri naj gre proč“, toži Neli. „Ah, ko bi ga mogl* j spremljati; rada bi ž njim delila ječo in smrt."
V	tej strašni noči ni mogla zaspati. Temno in pra20l ležalo je pred njo življenje; kaj naj dela na svetu brez lju^ ljenega moža?-------------------------------------------------------- |	1
Tudi Sever ni mogel spati.
Tako blizu je bil svobodi, ko ga je zla usoda zopet vrg*1 s v zadnjem trenotku v ječo.
„ Ju tri me prepeljejo v Novi Jork", si je šepetal v nirai® j misli zaglobljen. „Naproti grem strašni usodi; povračilo za m0)1 zločinstva je smrt pod roko krvnika!"	i	t
- 1541 —
267.	poglavje.
Zašli sta.
„ Jaz ne morem dalje, draga Juno, — moje moči so pri kraji.1-
,,Samo še kratek kos pota, gospa, tukaj ne moreve ostati, to močvirje je usodno, — po noči se vzdiguje iz njega strupena 8opara: — tam-ie, samo malo sto korakov pred nama je suha *emlja.“
Uboga Helena se je naslanjala na roko zveste zamorke, ki je ljubljeno gospo skrbno vodila čez drn in strn.
Konečno sta dospeli na označeno mesto.
„Če bi le že zapustili ta velikanski gozd", toži Helena. »Od danes zjutraj že blodive po ti nedogledni divjini in ne tooreve najti izhoda.”
Juno pogleda mračno na velikanske vrhove dreves, ki toiso pustili videti najmanjšega koščka neba.
Kakor velikanska ječa oklepal je pragozd obe zašli ženski.
Zamorka vkljub že tolikokrat izkazani bistrovidnosti ni niogla priti na pravo pot, in ni mogla tajiti, da je s svojo gospo v tej praznoti brez vsega cilja blodila na okrog, da, k svoji naj-) večji grozi je celo zapazila, da sta tekali v velikem krogu.
Solnce je bilo od drevesnih vrhov popolnoma zakrito, zato I* J® bilo ravnanje po nebu popolnoma nemogoče; beg odvisen je bil le od srečnega slučaja.
Nastajajoča temota jo kazala, da noč ni bila več daleč.
j
-luno je nabrala suhega losa, da bi užgala ogenj in He-Vo po možnosti branila škodujoče megle, j!	Ker je bila pod velikanskim drevjem dušljiva vročina, ni
*aoiorka napravila lope iz vej. ji .	Naredila je svoji gospej iz listja mehko ležišče, na katero
ji ubožica, zavita v svoj plašč, takoj padla.
Utrujenost je premagala celo Helenin glad. Juno ni za-^°gla vkljub svoji spretnosti ujeti nobene divjačine; zato so b*le jagode in nekaj sadja edina hrana.
— 1542 —
Helena je že trdno spala, ko je zamorka še vedno sedela pri malem ognju, v mračne misli zaglobljena. Zrla je v ugašu-jočo žrjavico.
Na obnožju malega grička, ki je bežečima služil za prebivališče, razprostiralo se je daloč naokrog močvirno vodovje male reke.
Zaman je Helena ponujala zamorki svoj plašč, ker je bila Juno le oblečena v lahko delavsko krilo.
Heleni je bilo mučno, da je bila njena zvesta služabnic* na pol gola, ali Juno jo je smeje zagotovila, da se v tej alri-kanski obleki prav dobro počuti.
Juni je bil ta gozd tuj.
S svojo gospo je pribežala v njega, da bi se slučajnih preganjalcem odtegnili, a ni slutila, da se ta divjina tako dale< razprostira.
Ivonečno je tudi Juno poskusila spati.
Ali nejasno, bojazljivo čuvstvo jo je vedno znovega pr0' budilo, da je strmela v temoto.
Površina vode na obnožju grička se je natančno razločila
Nakrat se Juno zgane.
Opazila je podolgast, črn predmet na sivi vodni površini
Počasi gnalo ga je naprej.
„Vendar sem preneumna14, mrmra Juno nejevoljno. ..Dr0' vesno deblo je,	kakor jih	je že dosti mimo plavalo.*•
Opazila je, da je bilo dosti drevesnih debel v gozdu	r&t'
tresenih.
Tudi na obnožju griča je bilo nekaj teh debel, katere j* reka pri veliki vodi semkaj priplavila.
Zdaj se Juno zopet zdrami in strmi po posušenih dr^ vesnih velikanih, ki so ležali naokrog in katere se je koiufll videlo v temini.
»Vsa sem	zmešana",	si misli, .,dozdevalo se mi je,	kafc°r
da se tak hlod	pregiblje;	neumnost; vsi mirno leže —u
Pomirjena nasloni zamorka glavo nazaj in zapre oči.
Juno se ni motila, ko je opazila neko premikanje B>* naplavljenim lesom.
Kakor dolga temna senca plazilo se je nekaj počasi l,i vrh griča.
— 1543 —
Bližje, vedno bližje prihajala je strahovita prikazen, dokler ni prišla do speče Helene.
Zdaj obstane.
Pripravlja se na napad brezbrambne žene.
Zopet se .luno hipoma prebudi iz spanja.
Njene ostre oči so takoj ugledale temno nočno prikazen, ki je bila le malo korakov oddaljena od gospe.
Tih vzklik se izvije zamorki iz ust.
Potem prime z roko v dogorel ogenj.
Iskre se razpršijo na vse strani.
Hripavo hropenje se zdaj začuje od prikazni.
Svitloba, ki jo je razprostiral znova užgani ogenj, raz-svitljevala je ta nočni prizor.
Blizu Helene čepel je velikanski aligator, in ravno odprl svoje žrelo, ki je imelo velikanske zobe, da bi prijel Heleno.
Goreče poleno se zasveti v zamorkini roki.
Ravno ko se je hotel nestvor zagnati na spečo Heleno, priskoči Juno in mu sune goreče poleno v oko.
Zdaj se začuje stokanje in hropenje oslepljene živali.
Velikanski rep bičal je tla.
Zopet se zaiskri goreče poleno — in aligator se je spustil v beg.
-Moj Bog!" zakliče Helena ter plane pokonci. „Juno, kaj se je zgodilo?!"
..Krokodil je bil tukaj, gospo hotel snesti", odgovori zamorka in zažene goreče poleno za bežočo živaljo.
Z grozo je Helena slišala, v kaki nevarnosti se je zopet nahajala.
Juno je bila znova njena rešilka.
.,0 Juno, kako bom kdaj poplačala Tvojo požrtvovalnost", reče hvaležno, ..Ti junaška deklica; brez Tebe bi že davno hudega konec vzela."
Ali Juno je smeje zavrnila zahvalo, ter le prosila svojo ljubo gospo, da se zopet vleže, medtem ko je znova nametala lesa na ogenj, da je vzplapolal v visokem plamenu.
Potem vzame zamorka goreča polena in jih vrže med c|^bla, ki so ležala na vznožji hribčka.
Kmalu je izdalo hropenje in glasno čofotanje vode, da je htiel aligator, ki je prilezel na hribček, družbo.
- 1544 -
Šele, ko ge ni med debli ničesar več ganilo, nehala je zamorka.
„Zdaj gospa čisto mirno spite“, reče k Heleni. „To noč ne pride noben aligator več, — se zelo bojijo ognja.1-
Komaj se je začel svitati dan, vzdigneta se Helena in Juno, da bi ta grozni griček zapustili in znova začeli svojo težavno potovanje.
Gosta megla zabranjevala je razgled; ni se videlo dalje kakor le nekaj korakov.
Kar Helena prestrašeno vzklikne, tako da Juno prihiti na njeno stran.
„Poglej vendar, Juno!" zakliče Helena, „krog in krog je voda, vse je preplavljeno; zgubljeni sve.“
In v resnici se je mala reka po noči tako vzdignila, da je bil gozd v nedogledni daljavi pod vodo.
Gotovo so	močni	nalivi to provzročili, da je	voda stala
tako	visoko, da	je celo	naravni most, čez katerega	sta včeraj
prišli na griček,	bil pod	motnimi valovi izginil.
Celo zamorka je	bila v prvem trenotku radi	tega osup-
njena.
Lahko je več tednov trajalo, da se vodo odtečejo; do tja* sta lahko že davno lakote umrli.
Ali poldivja deklica vedela jo tudi v tej sili za pomoč.
Mirno pelje svojo gospo k žapuščenemu ležišču in jo prosi, da naj malo počaka.
„V eni uri prideve prav lepo od tukaj", reče smehljaje. „Juno bo za to skrbela.“
Zamorka je opazila, da so	naplavljena debla večinoma	od
tulpinih	dreves.	Les teh dreves	je neprimerno	lahak, tako	da
se Juno	domisli	narediti iz teh	debel plav.
To	ni bilo	težko, ker so	povsodi rastle	lijane tor visela
po vseh drevesih; te so bile tako močne in trdno, da so vn'* prav dobro nadomestovale.
Juno privali primerno deblo v vodo, ter ga pritrdi u* zemlji, potem pririne še drugo deblo, katero pritrdi k prvemu-
V	komaj eni uri je iz dvajsot debel naredila lep, moče*1 plov, na katerem bi imelo deset oseb prav lahko prostora.
— 1545 —
Zamorka vzame na plov še dolgo vejo, katoro misli porabiti kot krmilo, in hiti potem k Heleni, ki je med strahom čakala na gričku.
„Tako, gospa1-, zakliče Juno smeje se veselo, ter se globoko prikloni. „Voz že čaka; takoj se lahko odpeljeve.1-
Začudena je šla Helena za svojo služabnico, ter je bila veselo iznenadena, ko je zagledala plov.
Megla se je začela dvigati in le sem in tja podila se je mala meglica po vodi.
Zamorka nanosila je še nekaj vej iz goščave na plov, da bi Helena bolje sedela, potem je odvezala plov od brega ter ga potisnila v vodo.
Ker je voda precej drla, prišel je plov kmalu precej daleč od brega.
_Na ta način prideve kmalu iz gozda", reče Juno k Heleni, „plov naju hitro nese naprej, potem kmalu zopet prideve do ljudij.”
Helena je bila tako vesela radi svoje rešitve, da je skoro pozabila na svoj glad, ki so je vedno občutneje oglašal.
Ali zamorka je zapazila, da je njena gospa radi pomanjkanja hrane skoro omedlela in pazila je, kako kaj užitnega preskrbi.
Ker je deroča voda sama gnala plov naprej, ni bilo po-troba pomoči s krmilom.
Juno je torej namočila nekaj mahu v vodo in ga razprostrla na plovu. potem je na njega nagromadila suhljadi in jo užgala. na to pa pustila, da je pogorela do žrjavice.
_I)a se plov ne vname, sem moker mah podložila", pojasni Juno na Helenino začudeno vprašanje. „Tam le je tudi nekaj vžitnega."
Helena se začudeno ozre, ali zagledala ni drugega kakor peakasti nasip, ki se je prikazal v vodi.
Juno je obrnila plov k temu nasipu, in skočila v pesek, ki ji je skoraj do kolen segal.
Začudeno je Helena gledala, kako je zamorka z malo vejico previdno delala luknje v pesek. Ni si zamogla raztolmačiti tega početja.
„Tu, gospa!" zakliče zamorka, in pokaže Heleni konec vojice, na katerem se je držala rumenkasta tekočina.
— 1546 —
,,Kaj je to, Junor1 vpraša Helena. .,Ne razumem Tvojega početja. “
Medtem je zamorka živahno brskala po pesku, iz katerega je množico okroglastih stvari izbrskala.
.Tu, želvina jajca", reče Juno svojej gospej, ..imajo prav dober ukus."
Ko je Juno položila jajca na žrjavico, gledala je Helena precej nejeverno nanje, a prijetni duh, ki so ga pečena jajca razširjevala, je kmalu pregnal vse premisleke. Jajca so bila izvrstna.
Kmalu sta si potolažili glad in Juno je zopet odrinila plov od peska.
Znova jih je objela gosta streha pragozda v vsej svoji veličini in krasoti; reka je šumela v neštetih kanalih skozi molčeči les, ki je bil tako neprodirno gost, da bi se kdo peš težko preril skozi goščo debel.
Žive duše ni bilo videti, samo glasovi različnih tičkov doneli so iz vej, tudi tu in tam kako pljuskanje, ki je kazalo, da se je velikanski aligator prikazal na površji vode.
Plov zdrsne v kanal, čez katerega so visele velikanske veje. —
Helena sedela je na kupu mahu ter ogledovala krasno cvetje, ki se je zagorelo rudeče svetilo skozi gosto perje, — zbirališče različnega mrčesa, ki je žareče kelihe poželjivo obkrožal. '
...luno!” zavpije Helena prestrašena, poglej nad nami. kakšna strašna žival, doli hoče skočiti!“
Zamorka prestrašena pogleda na označeno mesto.
Na veji, ki je visela riad vodo, čepel je velikanski jaguar, čigar krasno barvasta dlaka se je ostro razločevala od temne drevesne skorje.
Krvoločno je gledal kralj amerikanskih gozdov na plov, kjer se je nahajal njegov plen.
Velikanske mišice se stegnejo, — gibčni život se skrči na skok. —
Še trenotok, in velikanska mačka plane na plov.
V	tem trenotku največje nevarnosti napela je zamorka vse svoje moči.
Z drogom pomagajo, porinila je bliskoma plov naprej.
/
— 1547 —
Voda je visoko zabrizgala; — jaguar je zgrešil plov ter skočil v vodo.
Juno je težki drog potegnila iz vode, ter ga vihtela visoko v zrak, medtem ko je Helena strahu omamljena padla na kolena. —
Zdaj se jaguar prikaže iz vode ter plava divje tulec za plovom.
Le še nekaj korakov je oddaljen od plova.
Težki drog zamahne po zraku na čepi njo tuleče zverine, ki je pod silo udarca izginila pod vodo.
Ali čez nekaj trenotkov se zopet prikaže ter z groznim tuljenjem plava za plovom.
,,A, ti še nimaš zadosti!“ kriči Juno. „Na — —“
•Jaguar prijel se je s svojimi čapami za plov, ko je drog rz velikansko silo drugič lopnil na njegovo glavo.
Glava zverine pade naprej, le kremplji so se držali v mehkem lesu.
Še silen udarec, — in žival plavala je ubita v vodi.
Jaguar je bil mrtev.
Juno prihiti ter s trudom potegne velikansko žival na
plov.
..Ta koža bo lep koc za gospo", reče Heleni, ki je bila bleda ko smrt. „Meso je užitno; ima ukus kakor svinjina.*'
Medtem ko jo plov počasi plaval dalje, je zamorka dela zverino iz kože ter jo razprostrla na plovu, da bi se posušila.
Potem razbije čepinjo doqej.a ter vzame iz nje možgane, s katerimi potem kožo od znotra^aobro namaže.
Končno zavije kožo skupaj, ker so morali možgani kožo ustrojiti; odreže nekaj mesa od jaguarja in vrže drugo v vodo, kjer so aligatorji takoj planili po ostankih kralja gozdov.
Helena je s strahom gledala na velikanske čeljusti groznih vodnih prebivalcev, ki so svoj plen potegnili v grgrajočo vodo.
To noč jo je le večni Bog in pa duševna prisotnost vrle zamorke obvarovala enake usode.
Poldan se je bližal.
He vedno je plaval plov med visokimi drevesnimi stenami, ki so obdajale šumečo reko.
— 1548 -
Treba je bilo vse spretnosti zamorke, da je obdržala plov sredi reke, ker se je preplavljenje razprostiralo daleč v gozd.
Tudi živali, ki so sicer prebivale v gozdu, poiskale so si zavetja na gričih, ki so se povsodi med plitvo vodo vzdigovali.
Tu so stali velikanski jeleni in srne v gosti gneči ter začudeno gledali na mimoplavajoči plov, medtem ko so z drugih gričev prerijski volkovi poželjivo zrli na potovalki.
Med njimi zvijalo so se kače klopotače, gadje in druga strupena golazen.
Helena je bila srečna, da ji ni bilo treba druge noči prebiti med temi živalmi, ker je bil plov, čeprav ne preveč varno, vendar dokaj boljše zavetišče.
Konečno se je okolica spremenila.
Zemlja se je vzdigovala, voda ni več prodirala v gozd, temveč šumeče drla med visoki bregovi.
Kmalu so se pojavili tudi vrtinci, skozi katere je zamorka z občudovanja vredno spretnostjo speljala plov.
Bregovi postajali so vedno višji, da, na nekaterih krajih skaloviti, tako da ni bilo mogoče misliti na izkrcanje.
Juno je zelo skrbelo, ker se je čulo od daleč zamolklo bobnenje; katerega šuma si ni zamogla raztolmačiti.
Zdaj, — pri nekem ovinku — slišalo se je daljno šumenje razločneje.
„Vodopad“, reče Juno lakonično, ter napne vse sile, da bi plov vstavila.
Ali ves trud je bil zaman.
Voda je z bliskovo naglico drla naprej ter plov z ne/,a-držljivo silo gnala s seboj. ^
Helena, obupana vsled nove grozno nevarnosti, padla je na pol nezavestna na svoj sedež, medtem ko se je zamorka še vedno obupno trudila z drogom ustaviti plov.
Konečno pusti vse neplodne poskušnje, ker je bilo treba vse sile zastaviti v boju z vodami vodopada.
Kmalu se je natančno klicalo bobnenje vodopada.
Pred očmi bežečih žensk dvigalo se je polno skal, med katerimi je voda šumeče drla.
Potem je vodna ravnina hipoma izginila, a beli penasti stebri kazali so, da je tukaj padala reka iz precejšnje visočine.
— 1549 —
Celo v tem groznem trenotku ohranila je zamorka svojo duševno prisotnost.
S hitrim pogledom zapazila je zamorka, da na levi strani voda ne pada naravnost iz visočine.
Tjakaj pripelje omahujoči plov.
Helena zaupije glasno, ko zadoni krog nje gromenje vo-dopada. —
Kakor blisk šine plov navzdol ob pretečih pečinah v brodeči vrtinec, ki je razburjeno vodovje v divji igri razprostiral.
Za trenotek izgine plov v megli pen, ki je visela nad vodopadom.
Potem se prikaže v reki pod vodopadom ter hitro plava naprej med visokimi bregovi.
„Čez smo, draga gospa !u vpije Juno, ter zmagonosno vihti drog, „in tam, gospa, le poglejte, gozd se bolj svetli, — kmalu bo pri kraji 1“
268.	poglavje.
Iz dežja pod kap.
Helena se je komaj zavec!^ da je res ušla tej strašnej nevarnosti, ter se srčno Bogu zahvalila za novo čudežno rešitev.
Zamorka je govorila resnico.
Gozd je bil v istini pri kraji.
Pred njim ležala je bolj plitva ravnina, le tu in tam pokrita z drevjem; tudi mali, z goščavo pokriti griči dali so okolici bolj slikovito lice.
Bregovi postajali so nižji in kmalu je Juno našla mesto, kamor je zapeljal# plov.
Helena je bila srečna, ko je njena noga zopet stopila na trdna tla.
- 1550 -
Od strahu in prestanega truda je bila izvanredno utrujena.
Tudi zamorka je bila zadovoljna z daljšim počitkom, ker se je v zadnjih urah prenaporno trudila.
Predno se je zamorka udala počitku, splezala je na neki grič, da bi pregledala okolico.
Videti je bilo, da tu ni človeške naselbine, da se tu inudi sama divjačina: človeka ni bilo nikjer videti.
„ Prišli sva daleč na jug", reče zamorka Heleni. „A ne more biti preveč oddaljeno od Kinstreta: tam sem že enkrat bila, tam najdeve prijazne ljudi.“
Helena vzdihne, ker je imela le nokaj dolarjev pri sebi.
Ali -Juno smehljaje potiplje usnjato denarno mačko, katero je imela skrito pod krilom.
Vzemi vendar moj plašč, Juno", jo prosi Helena. .Tvoj zgornji život je ves gol; ti se boš prehladila."
Juno se glasno zasmeje.
„Zamorka — in pa prehladila, ha, ha, ha, gospa: Juno je prejo vedno tako hodila. Ali pozneje vzamem jaguvar-jovo kožo krog sebe", dostavi Juno, ..kmalu bo ustrojena, potem bom 'i zelo dobro izglodala."
na nji pridove gotovo v Kinkstre; mogočo šo nocoj.“
Helena je bila zelo zadovoljna in Juno se odpravi, da plov močno zveže, ker je pri dolgem potovanji precej trpel.
Tako je bila v svoje cWe zamaknjena, da je proslišala peketanje konjskih kopit, tSPe šele zganila, ko jo surov glas zavpil:
„He, — kaj se tukaj godi?"
Presenečena pogleda Juno na breg, kjer sta stala dva čudna jezdeca.
Bila sta ogorela, krepka moža, ki sta kakor priraščona sedela na svojih, po indijansko osedlanih konjih.
Njihova obleka jo bila iz fino ustrojene, mehke jelenje •"■a kože, in šivi so bili okrašeni z raznobojnimi okraski, široki mehki klobuki pokrivali ao glave teh divjih*ruož; dolgi puški sta ležali prod njima na sedlih in v pasu imela sta samokrese in nože.
kor kakšna zamorska princezinja", meni Helena prijazno. ..Ali bodeve plov šo kaj rabili, Juno?"
n Gotovo", odgovori zamorka. »Mislim, daje ta reka Vinja;
- 1551 —
Zamorka je premišljajo gledala; tuja jezdeca nista izglodala posebno zaupljivo.
..Ali no znaš govoriti, zamorka?" zakriči starejši jezdec. ..Takoj povej, kako si prišla z gospico v ta kraji*!"
„Zašli sve; v gozdu je moja zamorka potem naredila plov, na katerem sve se po reki doli pripeljali", odgovori Helena s tresočim glasom.
„Ni se Vam treba bati zase, gospica", zakliče jezdec, „nismo ljudojodci, a ono črno mrho tam le hočem naučiti govoriti!"
V	trenotku se je mož dvignil v sedlu.
Kakor senca zletela je vrv skozi zrak.
Potem obrne jezdec z divjo kletvijo konja na okrog.
.Prokleto", zaškriplje. -Ta živina ima vraga v sebi."
Juno je naprej videla, da bo jezdec vrgel na njo svoj laso in se bliskoma vrgla na tla, tako da je preteča zanjka čez njo zletela.
Jezdec vzdigne sedaj puško.
A prodno je še mogel nameriti, vrgla se je Helena pred * svojo služabnico in jo braneče objela s svojimi rokami.
,Umorite naju obe!" zakliče jezdecu, „no bojim se smrti, končajte naju!"
Mlajši hitro prijezdi k divjemu starcu in mu reče nekaj besedi.
,.Hadi mene", reče starec čez nekaj časa. ,.Pa uredimo to stvar v taboru. Naprej, gospica, z nama morate!"
,.Kam?“ vpraša Helena boječe, ker so je novih novar-nosti bala.
„Samo četrt ure daleč, v na^Jffborišče", meni starec nejevoljno. „Tam lahko govorite s kapitanom, ki se jutri zopet vrne." —
Helena je še vedno držala zamorko objeto, med tem ko jo proseče gledala proti govorniku.
„Prosim Vas, gospod, pustite naju, da grevo svojo pot', ga prosi. ..Ubogi begunki sve; in jaz nimam druzega kakor nekaj dolarjev, katere Vam rada dam."
.Ah, neumnost, zaradi Vašega denaija nam ni", zakliče
*	starec zlovoljno, „hočemo se prepričati, če nista morda ogledu-hinji. Vrag naj zaupa policiji; ni v prvič, da so nam poslali žensko na sled.”
I'
- 1552 —
Helena je izprevidela, da ji ne kaže druzega nego iti z jezdecema, ker ubežati bi bilo brez uspeha.
S težkim vzdihom dvigne Juno jaguvarjevo kožo in gre s svojo gospo, medtem ko sta jezdeca jahala na straneh.
„Bojim se, da sva padli razbojnikom v roke“, zašepeče Helena zamorki.
Juno le prikima, ter temno pogleda starega jezdeca. — Kmalu zavijeta jezdeca v neko zatišje; čez nekaj sto korakov se odpre od visokih gora obdana dolina, v kateri je taborila divje izgledajoča družba.
Tod so stale malomarno postavljene listnate ute, katerih prebivalci so prišlece radovedno ogledovali.
Povsodi so ležali divje izgledajoči možje v travi, ter prihiteli, da si jetnike ogledajo.
Bilo je približno petdeset razbojnikov navzočih: konji so se pasli v visoki travi.
,,Kaj si pa s seboj pripeljal, Don?“ zakliče surov glas. .Ah, gospico, za vraga, ta je lepa; no, kapitan je bo vesel.“ Helena je občutila smrtni strah, saj ji je pretila ona grozna usoda, kateri je v Hervejdalu komaj ušla.
-Zakaj pa nisi zamorki dal takoj po glavi?" zakliče razbojnik iznova. „Saj vendar veš, da kapitan zamorcev ne mara?“ Don mrmra nekaj nerazumljivih besed.
Razbojnik surovo odtrga zamorko od Helene.
..Obesite jo!" zatuli svojim tovarišem. ..Tam le je lepa veja za to mrho.'-
Ali Helena je bila	strani	svoje	zveste tovarišice.
„.Juno, moja Juno!“ zakliče jokaje ter objame svojo služabnico. „Nihče naj se ne podstopi, da bi ti kaj storil!“
Od vseh strani planejo razbojniki, da bi zamorko odvedli, ali Helenina lepota in njene prošnje so tudi najsurovejšo izmed teh ljudi omehčale.
Toda krvoločnost bi bila vse eno zmagala, če ne bi v zadnjem trenotku stopil neki star razbojnik med divjo druhal-„Nazaj!“ zakliče z gromovitim glasom. »Kapitan odloči jutri sam, kaj naj se zgodi s to zamorko. Zvežite jo, ker ji n1 >
zaupati; gospice naj se nihče ne dotakne, — sicer —-------------------“
Zadnje besede izgovoril je ostro preteče.
— 1553 —
Godrnjaje ubogali so razbojniki, ker je starec zastopal kapitana v njegovi odsotnosti.
Helena ni hotela zapustiti zamorke, dokler se ni Juno nežno izvila iz njenega objema ter razbojnikom ponudila svoje roke, da jih zvežejo.
V	trenotku je bila zvezana kakor kaka vreča ter vržena na tla, kjer jo je starec, ki ji je že pri vodi pretil, še parkrat osuval.
Heleno je peljal stari razbojnik v prazno lopo, katero je ubožici nakazal kot ležišče.
Na pol onemogla pade Helena v ti siromašni koči na tla.
Zavrnila je vsako hrano, ker jo je nova strašna nevarnost skoro vso omamila.
Večer je napočil.
Naokrog prižgali so ognje, in Helena je lahko natančno slišala govorjenje razbojnikov.
„Prokleto je lepa ta gospica“, se zasliši glas od ognja.
„Da, kakor nalašč za našega kapitana; od onega dne, kar , mu je Roza zbežala, ni več z njim izhajati. Samo temu se Čudim, da ni vsaj pol tucata izmed nas takrat postrelil. No, upam, da ga spravi gospica na druge misli.“
„He, trčimo na zdravje naše nove kapitanke'1, tulili so od žganja hripavi glasovi.
Helena se je zgražena zgrudila na svoje ležišče, bila je vsa iz sebe.
Ostudnežu, bogatemu gospodarju Herveidala je ubežala, samo zato, da bi padla v krvave roke vodje razbojnikov.
\
(>5»
— 1554 —
269.	poglavje.
Med upanjem in bojaznijo.
Obupan se je Sever vrnil po ponesrečenem begu v svojo ječo. —
Brez spanja prebil je celo noč, ker so ga drugi dan imeli odvesti v Novi Jork.
Tam mu je bila za beg vsaka pot zaprta: ujegova usoda se je morala končati.
V	tej strašni noči mu je zbegana domišljija pričarala vsa njegova zločinstva pred oči. V teh brezkončnih urah prikazale so se mu vse njegove žrtve z grozno natančnostjo, stale so pred njim, da bi jih bil lahko otipal ter ga karajoče ali pa preteče gledale.
Ta sta stali Helena in Marija, kakor blede sence pri njegovem ležišču; krvavo truplo Lujize prikazalo se je pred njegovimi preplašenimi očmi, medtem ko so ga žareče oči zadušene Manuelite gledale s sovraštvom in gnusom. Tudi gospa Vatson se mu je v megli prikazala, Edvard, Mabel, gospa Tajlor in Viljem, —*vsi so plesali krog njegovega ležišča.
Grozne prikazni so šole izginile, ko je napočilo jutro, ki se je jelo svetli ti skozi okno ter osvetilo prestrašeni obraz zločinca. —	,	/.
Severje vedel, da ga odvedejo takoj po obodu; bojazljivo je čakal na Neli, ki je morala vsak trenotek priti.
Začuli so se rahli koraki.
Konečno se prikaže lepi a smrtnobledi obraz ljubice pri okencu.
Sever se zgane.
..Artur*, zašepeče Neli.
Sever se opoteče proti vratom.
„Vse je izgubljeno, draga Neli1*, zašepeče ves iz sobe. -V nekaterih urah me odvedejo v Novi Jork; izgubljen sem!“
„Ne, to se ne sme zgoditi, to noč ti pomagam, da zbežiš-Ce moreš le še ta dan tukaj ostati, — potem je tvoj be£ zagotovljen.u
— 1555 —
Sever nezaupno zmaje z glavo.
nTo je nemogoče", reče žalosten, ,,saj me opoldan odvedejo.”
,,Jaz ne morem dalje tukaj ostatiu, zašepeče Neli. „Ob tem času hodijo uradniki dostikrat po hodniku, — ali sedaj sem si nekaj domislila; naredi se bolnega, Artur. Tako bled si; zahtevaj odloga, ker si bolan!*
Mlada deklica se zgane in izgine od okna, ker so se zaslišali koraki na hodniku.
„Kaj vse ljubezen ne premore*, si misli Sever. „Toda njen svet je dober; morda se mi posreči, zdravnika pre variti."
Zločinec je v resnici tako izgledal, da je bilo mogoče, da izvede svojo ulogo.
Glava mu je gorela kakor ogenj, ker ga je grozna noč do skrajnosti razburila.
Vrže se torej zopet na svoje ležišče, trdno odločen, da Nelin svet izvrši. —
Opoldan mu prinese stari ječar obed.
Uradnik je bil vesel, da mu ne bode več treba paziti na nevarnega jetnika; vedel je, kakšna odgovornost je ležala na njegovih ramenih.
„Tu je Vaš obed", zakliče skozi okno. „Hvala Bogu, da je zadnjikrat", mislil si je na tihem.
Ali Sever se ni ganil, ležal je nepremično.
-Kaj nonete vzeti skledo?" godrnja stari paznik nejevoljno.
Jetnik malo zastoka.
rNo, kaj se Vam je pa pripetilo?" vpraša uradnik. „He, gospod Sever, kaj me ne slišite ?“
Ali zločinec mu ne da odgovora.
„Torej moram res sam k njemu-*, mrmra paznik in odklene železna vrata.
„Kaj Vam pa je?“ vpraša jetnika in stopi k njegovi postelji.	§
Ponoči sem zbolel", zašepeče Sever komaj razumljivo. ►Mrzlica meje prijela; prosim, pošljite po jetniškega zdravnika."
„Šamo toga mi še manjkau, mrmra paznik. „Zdaj, ko sem ee veselil, da se ga znebim, mi pa še zboli.“
,Nejevoljno zapusti sobo, da ustreže želji jetnikovi.
Sever je bil v smrtnem strahu.
— 155B —
če reče zdravnik, da se ga lahko prepelje, potem je vsako upanje pri kraji.
Končno pride jetniški zdravnik.
A prišel ni sam.
Uradnika, ki sta imela Severja uklonjenega prepeljati v Novi Jork, sta ga spremljala.
Zločinec je čutil kri oledeniti v svojih žilah.
Zdaj je bilo vse odvisno od zdravniškega izreka.
Njegovo upanje je izginilo.
Videl je, da se ta mož ne pusti tako lahko preslepiti; da, pelo to je moral pričakovati, da ga kot simulanta še pazljiveje stražijo.
Spremljevalca sta že zvedela od paznika, da je jetnik zbolel.
Radi te zapreke sta bila precej nejevoljna, ker sta bila iz Novega Jorka poslana in mogoče je bilo, da morata sedaj ostati nekaj dni v Montgomeriju.
Zdravnik stopi k postelji bolnika in ga potiplje za žilo.
„Nekaj mrzlice", mrmra za se. ^Jetnika lahko prepeljete", reče potem glasno.
Pred Severjeve oči se je vleglagosta megla; njegov zadnji up je zginil.
Zdravnik je šel proti vratom, spremljevalca pa stopita k jetniku.
..Napravite se“, ukaže eden. nraaio časa imamo."
Sever udano vstane z ležišča. '
Ravno jo hotel zdravnik zapustiti sobo, ko zasliši tiho rožljanje.
Obrne se in vidi, kako drugi spremljevalec po mizi razprostira verižice za roke in noge.
..Ali odvedete jetnika uklenjenoga?" vpraša zdravnik in stopi nazaj v sobo.
„Dau, odgovori uradnik. nUkaz se glasi, da moramo nevarnega zločinca uklonjenoga prepeljati v Novi Jork.“
,.Tega ne morem dovoliti", meni zdravnik. ..Jetnik ima lahko mrzlico: če ga pa uklenete, se mu stanje lahko poslabša."
„Ukazu se ne moremo protiviti!" zakliče spremljevalec.
„Tako, — no, potem pa počakajte do jutri, do tja izgiu« mrzlica", odloči zdravnik. rJaz nisom vedel, da hočoto jetnika
1557
ukleniti, sicer bi se bil temu takoj uprl. Jetniku bom nekaj zapisal; do jutri bo gotovo že toliko okreval, da ga lahko prepeljete tako, kakor Vam je ukazano!'4
Sever bi bil pri zdravnikovih rešilnih besedah skoraj veselja zavriskal.
Ena noč je bila še pred njim, in v tej bo rešen. -
Stari paznik stopi nejevoljno v sobo svojih hčera, kjer sta ga Neli in Lucija z utripajočimi srci pričakovali.
Neli je mislila, da omahne, ko je videla spremljevalce stopiti na hodnik.
„Ali je jetnik že odšel?" vpraša Lucija.
-Ne, še do jutri ga imam na vratu", godrnja starec nejevoljno. ^Boga sem že zahvalil, da sem te odgovornosti prost, pa mi ta človek čez noč zboli, da zamore šele jutri od tukaj. Kar obupal bi človek/-
Neli je komaj zadržala vzklik veselja; :in tudi Lucija je komaj obvarovala svojo mirnost.
Ko je ječar zapustil sobo, pade Neli jokaje svoji sestri krog vratu.
„Ah, če se le nocoj vse dobro izvrši41, zašepeče. „Jaz imam tako čudno slutnjo, kakor da mi preti nekaj groznega.u
Tudi Luciji ni bilo lahko pri srcu.
Bala se je, da bo njena sestra kot Severjeva pomočnica poklicana na odgovor.
Medtem pa je bilo treba ljubčeku sestre pomagati, in zato je Lucija z veseljem obljubila svojo pomoč,
To pot ni bilo mogoče straže opijaniti, ker sta Irca dobila tako strogo kazen, da se druge straže ne bodo zlepa opijanile.
Vojaka, ki sta tako zanemarjala svojo dolžnost, seveda nista povedala, kako sta prišla do žganja, sicer bi bil stari Paznik kmalu zvedel, da sta njegovi hčeri v tajni zvezi s
To pot si je Neli sama izmislila drzen načrt, ki naj bi dal ljubčeku izgubljeno prostost.
Sicer je bila v nevarnosti, da jo pokličejo kot njegovo Pomočnico na odgovor, ali deklica je bila odločna, tudi kako kazen sprejeti, samo da se njen ljubček odtegne preteči grozni usodi. —
- 1558 —
‘270. poglavje.
Ljubezen do groba.
Ko je paznik prinesel Severju večerjo, opazil je na svoje veselje, da je jetnik zapustil posteljo.
_Ali Vam je bolje?" vpraša napeto.
„Da, precej sem boljši", odgovori Severin vzame skledo. —
„Hvala Bogu, da se tega človeka znebim ", si misli stari uradnik, toliko časa ne bom imel miru, dokler ne bo ta nevarni zločinec na poti." —
Zopet je bil Sever sam.
Bojazljivo je prisluškoval, če ne zasliši lahkega Nelinega koraka.
Minute so mu tekle s svinčeno počasnostjo; Sever se je komaj upal dihati.
Konečno — se zasliši tih glas od vrat.
Previdno se ključ zasuče in vrata se počasi odpro.
.,Neli", zašepeče Sever vzradoščen.
*Artur“, odgovori mlada deklica. -Ah, koliko sem danes trpela; bojazen za tebe me je skoro umorila/
Sever je opazil, da je imela deklica temno suknjo čez roko. —
..Kaj pa imaš tukaj?" vpraša zločinec.
.Star plašč in kapo mojega očeta", zašepeče Neli. „Straže so to pot zanesljivi ljudje, katere ne premaga nobena izkušnjava, zato moraš kot paznik preoblečen zapustiti jetnišnico."
Sever je bil ginjen tolike požrtvovalnosti mladega dekleta-
Občutil je za Neli resnično hvaležnost, ker ga je obvarovala tako strašne usode.
Strastno je objel deklico in pokril ljubki obraz z vročimi poljubi.
..Ali nočeš z menoj priti?“ je vprašal nežno.
-Ne, zdaj ne”, mu brani Neli. .Najprvo moraš ti biti n« varnem, potem mi boš lahko pisal, kje da se nahajaš. Mene ne bodo zlepa sumili, ker bodo mislili, da so ti prijatelji p O' inagali."
— 1559 —
„Naj zdaj poskusim ubežati V1- vpraša Sever čez nekaj časa, med katerim se je z Neli ljubkoval.
„Da“, šepeče Neli in solze so ji dušile glas. »Pozneje bi straža lahko kaj sumila, ker gre oče vedno rano spat. Pridi, Artur!”
Oba zapustita sobo, katero Neli previdno zaklene.
Potem sta lezla Sever in Neli kakor sence po slabo raz-svitljenem hodniku.
Nakrat se je Neli prestrašeno ustavila.
„Oče!-i šepnila je. „Zapušča hišo."
V resnici sta slišala, kako je stopil ključar iz svoje sobe In šel proti hišnim vratom.
Uradnik ni mogel zapaziti beguncev, ker sta bila skrita za nekim stebrom.
„Kaj počneva sedaj?" tarnala je Neli. „Predno se oče ne vrne, ne moreš iz hiše."
..Ali straža ne more misliti, da sem kak poduradnik vprašal je Sever nestrpno.
„Ne. to je nemogoče, ti uradniki spe v nekem drugem poslopju in so že vsi odšli; to bi vzbudilo sum/
Med tem razgovorom sta korakala begunca dalje in sta oziraje se na vse strani bila sedaj pred vratini v stanovanje zapiralca.
Sedaj so se zaslišale od hišnih vrat razločne stopinje. Uradnik se je vrnil.
Sever je osupnen obstal na mestu.
V smrtnem strahu so gledale njegove oči na kljuko hišnih ki se je v tem hipu nagnila doli.
en trenotek — in ključar ga vidi. —
|em se je čutil potegnjenega v stran, je v zadnjem hipu potegnila svojega ljubimca v sobo. fi je bivala ona z Lucijo.
.Tu, hitro v kot za omaro, tu si varenu, šepetala je polna ihu.
Sever je ubogal na pol mehanično in ne za trenotek prehitro, ker je ključar ravno vstopil.
,Pojdite vendar spat, otroci1-, rekel je hčerama. .Precej Pozno je že, glejta, da se zgubita v postelje!“
— 1560 —
Takoj, oče“, odvrnila je Lucija, ki je že premagala svoje iznenadenje nad čudnim dogodkom. „Le teh par ubodljajev še, potem sem gotova."
Sever je stal v temnem !;otu za omaro, in se ni upal geniti.
_Kje si pa ravnokar bi, oče?" vprašala je Lucija.
„Pogledat sem šel, če še ne pride zdravnik", dejal je starec. .,Prepeljalei so jezni radi zamude in so zdravnika toliko časa nadlegovali, da jim je obljubil, da pride danes še enkrat pogledat nevarnega hudodelca. Eden izmed njili hoče še danes brzojaviti v Novi Jork, da se jutri odpelje z jetnikom v Novi Jork; prej bi se pa rad prepričal, če bo mogel zločinca uklenjenega prepeljati!"
Dekleti sta komaj skrili prestrašenje nad tem nepričakovanim poročilom.
Na ta način se bo Severjev beg takoj zapazil.
Kake muke je tačas prestal hudodelec, se ne da popisati.
Vse je bilo sedaj odvisno od tega, če bo dobro izkoriščal trenotke, v katerih se bo podal ključar z zdravnikom v Severjevo sobo.
Končno so se vendar zaslišale na hodniku stopinje.
Takoj potem je nekdo potrkal na vrata.
Ječar je vzel zvezek ključev s stene, kamor ga je Neli še v zadnjem trenotku obesila.
Zgrabil je svetilnico i.. stopil pred vrata na hodnik, kjer ga je čakal zdravnik. —	*
Hitro, Artur-, zašepetala je Neli, „pojdi hitro, no traJ notka ne smeš zgubiti, za], isti naglo hišo in obrni se na de&fl proti zidu, jaz Ti sledim čez par sekund.“	m
Sever je zavihal ovi itnik plašča gori, potisnil kjudHgfl obraz in je hitrih korako\ zapustil sobo.	'
Ko jo stopil na hodni c, je natanko slišal, kako odprl vrata njegove sobe.
V	hipu je odprl hudodelec hišna vrata in je hit^B stopnicah doli mimo vojak« v v temno dvorišče.
„Kaj neki ima daues ključar”, dejal je eden vojakov za-čuden. ,,Zopet drvi ven; to je vendar čudno. “
A tovarišu ni bilo treba odgovoriti, ker so se hišna vrat® znova odprla.
C‘ ‘S >	^
ee
J5	ES3
ce	rt
0 'C ^6	čl, s
KJ .a
^	c
®	'ST
 x>
■ >	g
1 -š -	-§
.•	a
§	s
I	55
Hj	O
JA ■
d	9
•=»	0)
o	a
f.	93
b£	c«
oj c3
:>-f c«
T3 O C
45 «s «
C5T3 S
r2 o © .£. > *^ Cfi’	rv
£ O «
® O-., o •X; V '~ O) © ^ •«—. u
s o 2 ■>* c
» rt J?
« ~ «!
— 1561 -
Neli se je prikazala.
Ali ni prišel oče ravnokar ven?u vprašala je.
„Seve, gospodična, šel je proti oni strani“, zaklical je eden vojakov in pokazal na desno.
„Hvala“, odvrnilo je dekle in zginilo v temoti. — —
Ječar je bil dospel z zdravnikom do Severjeve sobe.
„Notri je že tema", je dejal. ,,Upam, da ni bolj bolan; večerjo je snedel.11
Vrata so se počasi odprla, tako da je svetilniea uradnikova malo razsvetlila sobo.
„Gospod Sever, tu je zdravnik, da Vas še enkrat pogleda,
—	ali še čujete?“
Nobenega odgovora.
^Menda že spiil, dejal je zdravnik in stopil k postelji.
„1, kaj pa je to?“ rekel je ječar osupnen. ,,Postelja je prazna."
Posvetil je na stol, na tla, celo pod posteljo.
Uradniku je stopil mrzel pot na čelo.
„ Gospod Sever!“ je zaklical še enkrat glasno; a odgovora ni bilo. —
„Moj Bog, ali sanjam, — ali čujem", dejal je prestrašeni uradnik. ,Vrata so zaprta, — okrižje pred oknom nepoškodovano, — meni naj —“
„ Zbežal je!“ prekinil ga je zdravnik. „Ko bi ne vedel, da ste star, pošten uradnik, bi moral misliti, da ste Vi pripomogli hudodelcu zbežati; a ta slučaj je izključen. Pomočnika je moral imeti, morda kakega poduradnika.”
„Ti so odšli že pred dvema urama“, zdihoval je ječar, •»takrat je bil jetnik še v svoji sobi, razun tega sta vendar vojaka pred vratmi; ta dva ne pustita nikogar mimo ko uradnike in zdravnika.”
„Pojdite brzo!“ zaklical je zdravnik, .,morda nam vesta strsvži kaj bolj natačnega povedati “
Moža sta šla hitro po hodniku.
Pri vratih do ključarjevega stanovanja se je ta nakrat ustavil.
„En trenotek“, zaklical je zdravniku.
Grofica — beračic*.	#6
- 1562 -
Potem je šel v sobo, vzel 8 stene samokres in se zopet pridružil razburjenemu zdravniku.
Ta je odprl hišna vrata, pred katerimi sta korakala vojaka v enakomernih stopinjah sem in tje.
A predno je mogel ječar kaj vprašati,- zaklical je eden vojakov:
„Kaj pa to, kdo je pa šel prej tukaj ven?*
„Kaj pomeni to?" zavpil je uradnik jezno. „Ali ste pustili koga mimo V"
„Moža, katerega smo smatrali, da sto Vi“, odvrnil je vojak malo v zadregi. „Imel je Vaš plašč in službeno kapo; komaj par minut je toga, kar je tekel tjakaj: Vaša hči je letela za njim.“ —
Ječar ni več slišal zadnjih besed, ker je že hitel proti označenem kraju. — — — — — — — — — —
Neli se je medtem trudila, da je pomagala ljubimcu zbežati.
Čez malo korakov je bila vže dohitela Severja, ker ta ni bil daleč od hiše.
„Pojdi, Artur, tu za tem skednjem mora bili lestov!14 dejala je Neli boječe.
A zaman sta tipala okoli; lestve ni bilo najti.
„Saj je še danes popoludne stala v kotu“, šepetala je deklica prestrašeno. ..Poglej hitro na drugo stran, Artur; lestev mora biti tu!”
Preteklo je par strašnih minut.
..Tu je", zaklicala je Neli veselo. „Pojdi, Artur, pomagaj jo postaviti; sože skoraj do vrha. Na drugi strani zida je pesek; Ti lahko poskočiš, ali pa lestvo potegneš za seboj."
^Poskočil bom”, zaklical je Sever. ..Z Bogom, sladka moja Neli; do svidenja 1“
Pritisnil je deklici vroč poljub na rožnata usta in potem hitro splezal na lestev.
„Brzo, brzou, šepnila je Neli. „Slišim glasove od hiše!-'
Mlado dekle je pobralo plašč in kapo očetovo in je ravno mislilo domu hiteti.
Težek padec jo je prestrašil.
Sever je v terni postavil lestev preveč pošev; ta je spo-drknila in hudodelec je padel na tla.
- 1563 —
-Artur, za Boga, ali si se poškodoval ?“ zaklicala je Neli, pozabivši vso previdnost.
„Mislim, da ne, otrok, samo malo udaril", odgovoril je Sever in vstal. „A sedaj hiti nazaj; to pot bom bolj previdno naslonil lestev in ------------“
Neli je prestrašeno odskočila v stran.
Žar luči je razsvetil nočni prizor.
Bila je to svetilka, katero	je	držal ječar v levici.
Za njim sta drvila vojaka	z	nasajenima bajonetoma.
„Ha, — tu je S1* zavpil je uradnik zmagovalno. „Naglo sem!“ —
Sever je videl, da sta bila vojaka še malo zadaj.
Mislil je planiti na ključarja in starega moža vreči ob tla, potem bi imel čas uiti.
Odločen je skočil proti uradniku, a ta ga je prehitel.
Samokres se je zabliskal pred očmi odstopivšega, ki je vzdignil roko, da bi udaril.
Zadonel je pok, — kateremu	je sledil krik ženskega	glasu.
Ključar je z grozo opazil,	kako se je v trenotku,	ko	je
sprožil samokres, vitka postava vrgla pred begunca in s svojim životom zakrila hudodelca.
Bilo je prepozno.
Strel je počil.
Oblita s krvjo je padla Neli očetu pred noge.
Predno je ta zapopadel grozni dogodek, je bil hudodelec kakor senca splezal na lestev.
Drugi strel se je zabliskal.
Temna senca je zginila.
Medtem ko sta drvila vojaka proti vhodu, vrgel se je ključar na tla poleg hčere.
..Neli, — ali si res Ti V	zdihoval je	osupnjen	-	—	—
Na dvorišču je postajalo	živo.
Od vseh strani so prihitele temne	postave;	streljanje	jih
je prestrašilo.
Vse je križem vpilo in letalo.
A vse to je preglasil strašen, pretresujoč krik ženskega glasu. —
Bila je Lucija, katero je smrtni strah prignal semkaj, kjer je ugledala ranjeno sestro.
— 1564 —
..Neli, moja Neli!“ vpila je obupno. .,Neli, kdo je to storil ?!“
Zdravnik je pristopil k obupanim sorodnikom zadete Neli.
Prvi pogled mu je povedal, da je bila tu človeška pomoč zaman.
S pomočjo nekaterih uradnikov nesel je smrtno ranjeno v njeno sobo.
Lucija je šla jokaje za njimi.
Stari ječar je sledil žalostnemu sprevodu.
Vedel ni, ali bi verjel, kaj se je tu zgodilo, ali se mu le
sanja.
Namesto bežečega hudodelca je ustrelil svojega lastnega otroka, preljubo Neli.
Grozno! Nezaslišano!
Nesrečno Neli so položili na posteljo, potem so se vsi odstranili razun zdravnika, ki je z žalostnimi očmi slonel ob vratih in sočutno gledal starega uradnika; ki je klečal z Lucijo ob postelji umirajoče.
*Rešite mojega otroka, gospod doktor!" zaklical je stari ječar proseče. „Kaj ne, rana ni nevarna, kmalu bo ozdravela ?"
Zdravnik ni odgovoril, a njegov pogled povedal je obupanemu očetu, da ni bilo pomoči ubogi deklici.
„Saj rada umrem, ljubi oče", vzdihnila je Neli. ..Ne žaluj po meni: to je bila moja kazen, ker sem osvobodila Arturja."
..Kaj?“ rekel uradnik. ..Ti si spustila hudodelca iz ječe? O, sedaj mi je vse, vse jasno."
..Tudi jaz sem kriva!” zavpila je Lucija. Ne jemlji krivde samo nase, ljuba Neli, — tudi jaz sem pripomogla k begu."
Stari uradnik je povesil osivelo glavo.
Pri pogledu na umirajočo hčer ni mogel izustiti očitanja.
„Le eno mi povej, Neli", prosil je s tresočim glasom, „zakaj si to storila V Saj je bil hudodelec, katerega si odtegnila zasluženi kazni !k
...Jaz ne verujem v njegovo krivdo", glasilo seje z Nelinih bledih usten. ..Ljubila sem ga, in on mi je vračal ljubezen; če moram umroti, ljubi oče, sem vendarle srečna. Artur je prost, sedaj bo lahko dokazal svojo nedolžnost."
„Ubogi, — ubogi otrok", stokal je jočar. ..O, temu je le moja molčečnost vzrok: saj Ti nisem povedal, kaka zver v člo-
—' 1565 —
veški podobi je bil ta hudodelec. Varal Te je, —. goljufal, — Ti si postala nova žrtev te pošasti."
„Oče, vzemi to besedo nazaj", prosila je umirajoča. „Kaj ne, Artur je nedolžen, — o Bog, jaz ne morem mirno umreti.
—	Oče, — ljubi oče, povej mi le eno, ali je Artur res hudodelec, kakor si ga opisal?!"
„Govoril sem resnico, Neli", odvrnil je starec trdo. „Saj je pri zaslišanju vse priznal; o moj ubogi otrok, — Ti — žrtev takega zločinca!"
Neli je molčala.
Odgovorila tudi ni potem, ko se je Lucija v divji bolesti vrgla čez preljubo sestro in s poljubi in solzami pokrila bledi obraz. —
„Neli!" zaklicala je Lucija, „pozabi ničvredneža, poglej me še enkrat; saj sem jaz, Lucija, — umoriš me, če mi ne odgovoriš!"
Umirajoča je potegnila sestro	k sebi.
.Poslušaj me, Lucija", rekla	je s	pojemajočim glasom,
•	kadar bo pisal Artur, potem pojdi k njemu, a skrivaj, da ne bo nihče zvedel. Ti veš, kam naj	pošlje	pismo. Stopi	potem
pred	njega in reci mu, da sem rada	umrla	zanj, akoravno	— me
jo tako nesramno varal. Ali boš?"
Lucija je samo prikimala, govoriti ji ni bilo mogočo.
„Sovražiti bi ga morala", nadaljevala je Neli, „a ne morem; preveč som ga ljubila. Da, celo če bi bil hudodelec, bi bila moja naklonjenost komaj manjša. Zakaj, — ne vem, — a mislim, Lucija, — to so storile njegove oči. — V Arturjevih očeh je bila moč, ki me je nepremagljivo vlekla k njemu; ni mi bilo drugače mogoče, morala sem ga ljubiti. Sedaj je prost, — izroči fini moj zadnji pozdrav in povej mu, da sem s srčno krvjo potrdila obljubljeno zvestobo."
Lucija je zavpila v nepopisni bolesti, kakor da bi ji hotelo počiti srce.
,Oče", šepetula je umirajoča.
Stari ječar je pristopil k postelji in je tožno gledal v za-temnele oči Neline.
»Odpusti mi, da sem pripomogla Arturju k begu", rekla j® mlada deklica s težavo. .Prosim Te, — rotim Te, ne pusti nie od tod brez Tvojega odpuščanja."
- 1566 -
„Moj otrok, moj ubogi otrok!1 zaklical je uradnik bolestno. *Vse, — vse Ti odpustim, — o Bog, pusti mi le mojo Neli, tolažbo mojih starih dni!"
„Z Bogom, ljubi oče, hvala Tebizdihnila jo reva. „Pojdi sem, Lucija, — z Bogom, — reci Arturju, da mu odpustim, — da sem ga ljubila do zadnjega trenotka —"
Lucija je pritisnila svoji tresoči ustni na bleda usta.
Neline oči so še enkrat z nepopisno ljubeznijo obvisele na sestri. —
Potem je bilo vse prestano, — mlado src-e je nehalo biti.
Zunaj na dvorišču so se razlegali glasovi razburjenih zasledovalcev, ki so se ravno vrnili od brezuspešnega nočnega lova. —
Znotraj v sobi ječarja klečal je osiveli oče s hčerjo ob postelji predrage ranjke.
271.	poglavje.
V	taboru obmejnih tolovajev.
Zapustili smo Heleno, ko je z Juno padla v roke tolpi razuzdanih roparjev.
Uboga trpinka je sedela ob vhodu svoje travnate ute in je žalostno gledala na služabnico, ki je bila na surov način zvezana z jermeni.
Tolovajem ni prišlo na misel, Juno preiskati, ker niso slutili, da bi na pol naga zamorka imela kaj denarja.
Tudi Helene niso nadlegovali, a to ni moglo reve pomiriti, ker je morala pričakovati od poveljnika tolpe najhujšo usodo. —
Tabor divjih tovarišov nudil je slikovito podobo.
Povsod so gorela majhna ognja, pri katerih se je pekla divjačina. Tu pa tam so ležali v travi razbojniki, medtem ko so se posamezne skupine udale strastni igri.
- 1567 —
Divji klici in surove psovke so mnogokrat zadonele na uho Heleni, ki je šele zdaj spoznala, da je padla v roke popolnoma poživinjenih ljudi j.
Vzlic divjosti je bilo videti, da vlada med to druhaljo red in pokorščina, ker je ena ostra beseda poveljnikovega namestnika v malo trenotkili pomirila valove prevelike razburjenosti.
Malo vstran od hrupne množice sta sedela pri ognju ona dva roparja, ki sta Heleno in Juno privedla v tabor.
Starejši teh dveh se je previdno oziral na vse strani, če ni kak nepoklicani prisluškovalec v bližini.
Potem se je obrnil k mlademu tovarišu, ki je temno zrl v žrjavico majhnega ognja.
„No, povej mi vendar, Jimi, — zakaj si tako čmeren? Pa, saj si lahko mislim, kaj Te žali; Ti bi bil lepo gospodično rad pridržal zase. Ni li res, kaj?!"
*V drevo bi se zaletel, da sem bil tak bebec in sem jet-nico pripeljal tu-sem", mrmral je Jimi. „Tolpa že davno ni zadovoljna z obstoječimi razmerami; več ko polovico jih imam na svoji strani. Sedaj pride zopet kmalu vodja, se lepo zahvali za lepo damo in jo vzame zase. Človek bi znorel!''
,.Ne vpij tako glasno, Jimi“, svaril je stari. „Gotovo, neumnost sva naredila, popraviti se ne da nič več. Poveljnik se bo veselil, da si mu pripeljal lepo dekle.“
„Za vraga", škripal je mladi razbojnik. „Še nekaj teduov bom gledal to reč, potem bom pa zginil z mojimi ljudmi in na lastno roko začel."
„Samo poveljnika se varuj“, svaril je starejši. „Saj veš, s tem človekom se ni dobro šaliti. Če kaj opazi o Tvoji nameri, Te takoj ustreli, kakor je že prej storil z drugimi.u
^Streljati znam jaz tudi1-, dejal je Jimi srdito. „Odvisno je le, kdo ima prvi puško nabito. Jaz ne bodem dolgo premišljeval, Dan. Zanesi se na to!“
„Na mojo podporo lahko računiš", godrnjal je stari ropar. »Jaz sem tudi sit pokorščine.-
,Zamorka, ki je spremljala gospodično, jo satansko bitje4*, *ačel je Jimi po dolgem premolku.
*No, zahvaliti se ima samo svoji gospodinji, da jo nisem *wtrelil“, mrmral je starec.
- 1568 —
»Jutri bo obešena', odvrnil je Jimi. »Poveljnik se ne obotavlja dosti z zamorei. Sploh je pa videti, da je peklensko divja mačka, Ti bi bil moral videti njen srditi pogled, ko si jo brcnil. “
„Ah, kaj se brigam za ničvredno zamorko", dejal je stari ropar zaničljivo..
„Ne prenagli se“, odvrnil je tovariš. „Jutri prido poveljnik nazaj in se bo seveda veselil lepega lova, katerega sem mu jaz tepec spravil v roke. Če potem gospodična prosi za zamorko, je lahko mogoče, da jo pusti pri življenju.“
„Potem bom pa jaz skrbel, da jo odkuri v pekel", škripal je stari. »En zbodljaj z nožem po noči in noben pes ne bo lajal po zamorki. “
Medtem je ležala Juno nepremično na tleh.
Navidezno hladnokrvno je poslušala razgovor ropaijev in je pri tem zvedela, kako grozna usoda je pričakovala Heleno.
Globoko ginjena se je spomnila, kako se je Helena čuvaje postavila pred njo.
Zamorka je bila odločena, še to noč osvoboditi svojo gospodinjo, a to je bila težka naloga, ker je bila sama na barbarski način zvezana.
Večer je medtem napočil in ognji so žareli v mraku.
Iz brezskrbnosti roparjev, ki niso niti straž postavili, spoznala je Helena, da je bila vsa okolica neobljudena.
Peš nista mogli zbežati, ker bi ju bili razbojniki na svojih čilih konjih kmalu dohiteli, plav pa sta roparja odvezala in pahnila v reko.
Nakrat je prišla Juni rešilna misel.
Na konjih bo zbežala s svojo gospo. Morda se ji posreči dobiti živali.
Ali je pa znala gospa jezditi?! Tega Juno ni vedela in to je bila glavna stvar, ker bi ju zamogla rešiti le divja ježa.
A Juno je zaupala svoji sreči, ki ji jo že tolikokrat pomagala iz nevarnega položaja.
Namenila se je v naj večji sili Heleno privezati na konja; morda bi se potem vzdržala na dirjajoči živali.
Medtem je nastala noč.
Nekaj razbojnikov se jo približalo zamorki.
Pregledali so vezi, s katerimi je bila zvezana kakor snop.
- 1569 —
.Voseli se, zamorka, jutri boš obešena za noge, poveljnik se ne obotavlja dostiu, zaklical je eden roparjev.
-Ali je dobro zvezana?a vprašal je drugi. ..Zamorci imajo deset hudičev v sebi.“
-Saj še prsta ne more geniti“, odvrnil je prvi govornik. -A le pojdi, danes imava stražo po noči. Ti bodi pri konjih, jaz pa se postavim na izhod soteske. Motenja se nama ni bati.u
.Pri konjih je torej straža11, mislila je Juno. „Drugi mož stoji pri soteski, ki pelje v dolino; jezditi morave torej čez griče."
Ognji so se ugasnili; kmalu je oznanjalo glasno smrčanje, da so razbojniki spali.
Juno je ležala vstran od spečih mož in se je delala, kakor bi tudi ona spala.
Ko je pa videla, da se ni nihče več genil, napela je vso moč, da bi zrahljala vezi.
Zaman, — trdi jermeni iz bivolovega usnja niso odnehali ni za palec.
Juno je še enkrat obupno poskušala, a tudi sedaj se ji ni posrečilo.
A zamorka ni bila oseba, ki bi se tako naglo udala v svojo usodo.
S svojimi bistrimi očmi je gledala naokoli.
In veselje se ji je zasvetilo v temnih očeh, ko je tik svoje glave ugledala kamen.
Ta je bil večjidel zakopan	v zemlji,	a vrh, ki	je molel
ven,	je bil precej robat in oster.
Ker Juni ni bilo mogoče geniti svojih rok, se je kakor kača pomikala naprej, da sta njeni nogi prišli do kamna.
A to je šlo silno počasi, tako da je pretekla skoraj ura, predno je čutila Juno svoji nogi počivati na kamnu.
Sedaj je začela s kratkimi si\nki drgniti svoje vezi ob ostrem robu.
Večkrat je morala utrujena	in	potna	prenehati,	a upanje,
da reši sebe in svojo gospo strašne	usode,	gnalo jo je vedno k
Novemu naporu.
Tako je ležala več ur in drgnila nogi sem in tje, ko ji je Škripajoč glas izdal, da je bilo trdo usnje pretrgano.
— 1570 -
Vezi na nogah so odnehale in Juno se je s krepkimi sunki osvobodila jermenov.
Poteni je prisluškovala v noč, tjakaj, kjer so počivali na svojih odejah razbojniki.
A vse je bilo tiho, le rezgetanje konj je bilo slišati iz daljave.
Junin život pa je bil še vedno zvezan, zato tudi ni mogla vstati.
A ta težava je bila za Junino glavico otroška igra.
Z nogama se je počasi pomikala naprej, da je prišla do nekega drevesnega debla, ob kojem je lahko vzravnala svoj život. —
V	trenotku je bila na nogah.
Senca drevesa jo je popolnoma zakrila.
Sedaj se je bilo treba oprostiti vezi okolu rok, a to je bilo nemogoče; ko bi bila poskusila jih ob kamnu raztrgati, bi bil prej nastal dan, tu ji je mogla pomagati druga roka.
Prišlo ji je nsi misel, da je imela Helena majhen nožek pri sebi.
Ko bi lezla do nje, bi dobila tam popolno prostost.
A tudi to je bilo nepopisno težavno, ker jo morala ravno mimo ognjev, predno je mogla priti do Helenine ute.
Pa poskusiti je morala in tako je pričela Juno svoje nevarno potovanje, ki bi ji vsako minuto lahko prineslo smrt.
Kakor strah se je pomikala med spečimi roparji.
A ti so, pijani od žganja, trdo spali in niso slišali skoraj brezšumnih stopinj zamorke.
Komaj pa je ugledala Juno prod seboj Helenino travnato uto, ko jo je prestrašila nova ovira.
Pred vratmi je ležala moška postava.
Bil je poveljnikov namestnik, kateri se je radi varnosti vlegel pred stanovanje jetnice.
Juno je lezla za uto.
Tam je pokleknila in z zobmi trgala travo s sten uto.
Kmalu je bila narojena luknja.
..Gospa“, šepnila je Juno v temni prostor.
K sreči Helena ni spala.
Preteča nesreča, — postati ljubica poveljnika razbojnikov,
—	ji je vzela mir.
- 1571 -
Jokaje je ležala na ubornem ležišču, ko ji je zadonel na uho Jun in glas.
Helena se je naglo vzdignila.
Mislila je, da se vara, ker je še na večer videla Juno zvezano.
„Gospa", glasilo se je znova.
Helena je sedaj videla majhno luknjo v zadnji steni ute in je v hipu stala pred njo.
„Juno, ali si Ti?“ šepetala je, omahujoč med strahom in upom. —
rDa“, slišalo se je nazaj. ,,A zvezana sem še na rokah. Vzemite nož, gospa, — tu so moje roke.“
S tresočimi prsti vzela je Helena nož iz žepa in je tipala po zvezanih rokah zveste zamorke.
Jermen je padel pod ostro prerezo.
„Dobro je, gospa, prosta sem“, šepetala je zamorka. .,Kmalu bo tudi gospa prosta, a prej še eno vprašanje: Ali znate jahati?!“
„Gotovo, ljuba Juno“, odvrnila je Helena začudeno nad tem vprašanjem.
*To prav dobro", dejala je zamorka veselo. „A to bo dolga, nevarna ježa.“
„Vse bodem prenesla", zaklicala je Helena jokaje. „Da bom le prosta tega strašnega človeka; usoda, ki me pričakuje tukaj, jo hujša nego smrt."
„Dokler bo Juno živela, Vam ne bo nikdo stopil pre-blizu“, zagotovila je zvesta služabnica Heleno.
..Kako naj pa pridem iz ute?" vprašala je Helena boječe. „Ravno pred vhodom leži nek ropar.“
„To je prav lahko", odvrnila je Juno. „Sedaj gospa lahko v miru počiva, jaz se kmalu vrnem, potem bo vse pripravljeno aa beg."
Zamorka je izginila v nočni temi.
Helena je zopet sama ostala.
Vročo zahvalno molitev je poslala proti nebu; saj ji je dobrotljivi Bog poslal pomoč in rešitev v največji sili.
Ginjena do solz mislila je na Juno, ki se je gotovo trupla z nečloveškimi močmi, da bi se osvobodila vezi.
— 1572 —
Kaj bi bilo ž njo brez pomoči pogumne služabnice ? Žrtev drznih razuzdancev bi bila postala, ali pa morala iti v smrt.
In vsej nesreči je bila kriva ona ljubezen, katero je bila ohranila ničvrednežu, ki jo je nezvesto zapustil. Radi njega je bila zapustila svoj dom, in jeza užaljenega očeta ji je sledila povsod.
Od onega dne, ko je zapustila grad Ostrovrh, je bilo njeno življenje nepretrgana veriga nesreč, bede in skrbij.
Ali ne bo temu nikdar konec, — ali tudi sedaj ne bo našla miru, ko ji je oče odpustil?!
A skrivnostno zagrinjalo, ki je zakrilo njeno prihodnjost, se ni odprlo; usoda ni odgovorila na Helenino nemo, boječe vprašanje.
272.	poglavje.
Drzno podjetje.
Sledimo sedaj Juni, ki se je smelo lotila priprav za beg.
Komaj je zamorka zapustila Helenino uto, ko je počenila v travo in pregledala razrezani jermen.
Zadovoljno se je nasmehnila, ko je videla, da se bo dal še uporabiti.
Juno ga je hitro ovila okolu leve roke, zanj ko v dosni držeč je korakala počasi proti kraju, kjer so stali konji.
Kmalu je bila tam.
Večina živalij je ležala v travi in spala, ostali pa so s-povešenimi glavami sanjali in kakor kipi pričakovali jutra.
Kmalu je našlo temote vajeno oko zamorke stražnika konj, ki je sedel na majhnem gričku in gledal v daljavo.
Mož ni slutil, da se mu je zadaj v visoki travi bližala poguba; kajti noben glas ni izdal zamorke, ki je kakor panter lezla skozi rosno travo.
— 1573 -
Nakrat se je samotna straža zganila.
Mož je z roko posegel za vrat, okolu katerega seje ovila zanjka lasova.
Grgrajoči glasovi so se mu izvili iz ust, potem je padel, na pol zadušen, — nezavesten na tla.
Juno je hitela tje, ovila laso okolu života nezavestnega, rta se ta ni mogel geniti, in mu je vtaknila šop trave v usta.
Potem mu je zanjko okolu vratu malo zrahljala, da se ni mogel zadušiti in ga je pokrila z njegovim plaščem, ki je ležal poleg njega.
Sedaj je bilo treba preskrbeti sedlo za gospo.
To je bilo težavno, ker so bili roparji vzeli sedla s seboj k svojim ognjem.
A Juno ni videla v tem velike ovire, ker je vedela, da se razbojniki, onemogli od premnogega žganja, ne bodo tako zlahka zbudili.
Hitro je šla k taboru nazaj in se je v njegovi bližini vrgla na tla.
Brez šuma se je pomikala naprej, da je prišla blizu dogorelega ognja.
Providno je tipala na vse strani, v skrbeh, da bi ne zbudila kakega spečih roparjev.
Končno je našla, kar je iskala.
Bilo je mehikansko sedlo, katerega bi mogla Helena v sili porabiti zase.
Nakrat se je eden spečih vzdignil kvišku.
Menda je slabo spal, ker je nejevoljno mrmral predse.
„Za vraga je to hladna noč“, klel je tiho in brcnil z nogo v ugašujoče oglje, da je jasno razsvetilo bližnjo okolico.
Juno je ležala kakor kamen, ker bi jo bilo najmanjše premikanje ovadilo.
Mož pa k sreči ni imel veselja opazovati sumnjive postave, marveč se je godrnjaje vrgel na drugo stran.
Kmalu je pričalo glasno smrčanje, da je trdnoospal.
»Kmalu bi me bil ujel", mislila je Juno. „Tu sem imela srečo!"
A zamorka je ob svitu ognja še nekaj drugega staknila.
Ne daleč od nje je ležala cula, katero je takoj spoznala Za kožo amerikanskega tigra, kojo si jo prisvojil eden roparjev.
Zraven je ležala puška in pas poln patron.
- 1574 -
V hipu se je zamorka polastila vseh teh režij in jih je vlekla na prostor, kjer so stali konji.
Še enkrat je vzdignila plašč od premaganega roparja in je skrbno pregledala vezi in zamašek.
Mož je ležal še vedno v nezavesti.
Potem je brzo hitela k travnati uti, kjer je Helena v smrtnem strahu čakala na izid nevarnega podjetja.
Bil je tudi skrajni čas, ker je bledosiva črta na vzhodnem obzorju naznanjala bližajoče se jutro.
Kmalu je Juno dospela do ute.
V malo minutah je naredila toliko luknjo v uto, da je Helena zlezla na prosto.
.Sedaj pa, gospa, hitro, prav hitro\* zašepnila je Juno.
Bežeči sta tekli kakor veter, da sta prišli v bližino pašnika. —
„ Gospa, vlezite se tukaj", rekla je Juno z zamolklim glasom. „Mož tu ni mrtev, samo zvezan. Juno gre po konje.*1
Helena se je z grozo vsedla poleg nepremično ležečega, medtem ko je odšla Juno h konjem.
Živali so se jele plašiti, ko se je prikazala črna postava zamorke.
Nekateri konji so glasno hrželi, kar bi se bilo prav lahko slišalo v tabor.
Juno pa se ni dosti zmenila za to, ker so ropaiji vedeli, da je bil pri konjih čuvaj; tudi gotovo ni bilo nič redkega, če so se konji v teh krajih prestrašili, kjer .sc je klatilo polno volkov.
Izkušeni pogled drzne zamorke izbral je dva prav krasna konja. —
Eden je bil bel žrebec, katerega je .luno odločila zase, drngi pa lepa črna kobila, ki je bila namenjena, pomagati ubežati njeni ^ospej.
-	Gladila in mirila je razburjeni živali in osedlala vranca * tako spretnostjo, da bi se bil vsak čudil.
Potem se je obrnila k belcu in mu z jermenom navezal« jaguvarjevo kožo na hrbet.
Juno je mnogokrat jezdila na neosedlanih konjih, zato J' je to zadostovalo.
- 1575 —
Potem si je zamorka opasala patagonski pas in je vzela puško v desnico.
Čez par minut je bila zopet pri svoji gospej.
.Počakati morave, da bo bolj svetlo," šepetala je. „ Griči ko tu strmi: ena napačna stopinja konj nas laliko pogubi. Sedaj greste lahko z menoj h konjem."
Helena je .sledila tovaršici in je bila kmalu pri živalih, ki nista bih nič kaj zadovoljni nad motenjem nočnega miru in sta glasno pihali skozi nozdri.
Polagoma je postalo mračno, tako da je Helena lahko spoznala svojega konja.
Lepa žival je s svojimi velikimi, razumnimi očmi začudeno gledala vitko postavo mlade dame.
Ta se je rahlo naslonila na njo in jo gladila s svojo mehko roko. —
Na lepi živali gotovo še nikdar ni jezdila nobena dama; a videti je bilo, kakor bi žival slutila, kakšen pomen bo imela njena hitrost za lepo ženo ob strani, ker je radovoljno nudila svojo glavo v ljubkovanje.
Nasprotno je imela Juno mnogo truda s svojim ponosnim žrebcem.
Ta gotovo ni bil prijatelj zamorcev in se je mnogokrat postavil na zadnji nogi, tako da ga je Junina železna pest le težko krotila.
Polagoma je postalo svetleje. kmalu so se razločila po-bočja gričev.
^Sledite mi, gospa,“ šepetala je .Juno. .,Jezditi morave tja gori, tam je jarek, kjer ni tako strmo."
Črna kobila je radovoljno ubogala lepo voditeljico, medtem ko je bil belec kakor besen.
Helena je bila v smrtnem strahu, ker se je bala, da se bo žival odtrgala.
A nakrat je postal žrebec popolnoma miren, in je stopal z zamorko.
„Juno mu je pihnila v nosnici," odvrnila je Juno na Helenino začudeno vprašanje. ..To pomiri najbolj divje konje; o, ■J»no dostikrat jezdila take in jiii uidi ukrotila."
— 157(i —
Kmalu je bil dosežen omenjeni jarek, a ta je bil tako poln kamnov in skal, da sta bežeči morali tudi tu voditi svoja konja.
Končno sta dospeli na vrh griča.
Pred njima je ležala široka pustinja, nad katero so se valile megle.
„To je reka," dejala je Juno in pokazala v gosto meglo, „ue smeve je pustiti iz očij, ker pelje v Kingstre. A morda bo to dolga, trudapolna ježa. Sedaj greste lahko na konja, gospa.“
Heleno jo navdalo neko vesolje.
Pred njenimi duševnimi očmi so se prikazali minoli časi, ko je visoko na konju jezdila z očetom. Bila je strastna in drzna jahalka, to ji je sedaj, v trenotku nevarnosti, prišlo prav. —
Juno ji je vročila vajeti, ko se je vsedla na konja.
Zamorka je pripela stremen tako visoko, da je Helena lahko stopila vanj, ko je skočila na konja, potem je sama zajezdila svojega belca kakor moški.
Bila je čudna podoba, katero sta nudili jahalki.
Tu nežna postava v svetli obleki na krasnem črnem konju, ki je ponosno pihal pod lahkim bremenom tja v jutranjo meglo.
Zraven na pol naga postava June, koji lepo rasteni gornji život je bil videti kakor izdolben iz temno-rjavega mra-morja.
Zamorka je sedela kakor mož na iskrem belcu in je bila s puško v desnici in patronsko torbico za pasom podobna hrabri črni amaconki, s katerimi je bajka obljudila nezasledue puščave srednje Afrike.
Helena se je plaho ozrla nazaj na tabor, potem pa je hvaležno vzdignila lepe oči proti nebu; zopet jo je božja vsemogočnost obvarovala grozne usode. — —
Jahalki sta pustili konja bolj počasi iti, ker jih je hotela Juno varovati za kako zasledovanje.
Zamorka je vzela puško v roko in jo je hladnokrvno nabasala.
,, Za vse slučaje,u dejala je malomarno. „ Vedeti se ne moro, kaj naju sreča: tudi nimave pričakovati nikakega prizanašanja od strani razbojnikov/
— 1577 -
Helena je zdihovala, ko je mislila na možnost, da bi se prelila človeška kri.
A Juno tega menda ni opazila. Poznala je svojo gospo in vedela, da ta rajši trpi, nego da bi pripravila druge v nevarnost. A pogumna zamorka je bila odločena, naj pride kar koli hoče, da ne pade več razbojnikom v roke.
Nakrat je Juno ustavila svojega konja.
..Grda megla/ mrmrala je. ..Obrniti morave in jezditi okolo tabora: vidite, gospa, tu je reka, jezdili sva zopet proti severu namesto proti jugu/-
Juno je imela prav.
V velikem krogu sta morali jezditi okolo tabora, da sta prišli na drugo stran in tam mogli iti v smeri proti Kingstreju dalje. —
Še vedno je ležala megla na planjavi, tako da je morala Juno še na en grič, da je tam pregledala okolico.
Krasna konja jo bilo le težko obdržati v stopi, pihala sta v uzde in hotola dalje.
*Tako, zdaj gremo proti jugu," dejala je Juno zadovoljno. *To je reka, tu je tudi mesto, kjer je ležal plav, in tam soteska, kjer sva zavili z roparjema. — Tu — —u
Končala ni, ker je počil strel.
V naslednjem trenotku je zažvižgala kroglja nad glavami beguncev.
Ob jednem se je slišalo v taboru glasno vpitje.
Brez dvoma, — beg je bil zapažen.
..Sedaj v dir, gospa!” zavpila je Juno. „Šli bodo za našim sledom: konja morava varovati: poznam to, — sem dostikrat Poskusila tako divjo ježo." —
Kmalu sta zginili jahalki v gosti megli ob bregu reke.
V taboru obmejnih tolovajev je vladala naj večja zmešnjava. —
Razbojniki so ob prvem svitu dneva zapazili beg zamorke. —
Nekaj časa so mislili, da je bila v zveži s hudičem; ko J« pa prihitel čuvaj Helene in je brez sape poročal, da je tudi j*Pa jetnica ušla, drvili so vsi h konjem, da bi zasledovali ^gunki.
- 1578 -
Tam jih je pričakovalo novo iznenadenje.
>Dva najboljša dirkača cele trope, ki sta bila poveljnikova last, sta manjkala.
..Živali sta porabili za beg!" vpili so roparji besno.
Medtem ko so osedlali konje in — osvobodili zvezanega tovariša, pridrvila je ob soteski nastavljena straža in oznanila, da sta begunki ravnokar jezdili mimo nje.
Z glasnim vpitjem vrgli so se roparji na svoje konje in dirjali kakor blazni proti soteski, da bi našli sled ubeglih.
Kmalu so ga dobili, — in gonja se je pričela.
273.	poglavje.
Ježa na življenje in na smrt.
Helena in Juno sta jezdili le nekaj tisoč korakov ob reki, ko jima je divje vpitje oznanilo približovanje zasledovalcev. —
r
.,Sedaj morave jezditi v diru!' zaklicala je Juno. ^Preblizu nama ne smejo priti!“
Iskra konja sta veselo rezgetala, ko so odnehali vajeti, i® sta letela naglo kakor veter naprej.
Za njima se jo podila divja tolpa razbojnikov.
(Ilasno tulenje iz najmanj petdoset hripavih grl razodeval0 je bežečima, da je vsa druhal za njima.
Juno je odvrnila od brega proč, bolj v stepo.
Ta odlok je bila sreča obeh, ker je tu naredila reka veli* ovinek proti njihovi strani.
Roparjem je bilo lo dobro znano, ker je en del jezdece'' dirjal v stran, da bi bežečima zastopil pot.
Ko sta jahalki prišli v stopo, se je bila megla v tolik0 razpršila, da sta spoznali v daljavi postave tolovajev.
1579 —
Ti so še vedno dirjali v stran in tako prestrigli velik del poti, katero sta Helena in Juno prejezdili.
Vsem naprej je jezdil na iskrem žrebcu stari ropar, ki je hotel včeraj Juno vstreliti in je zamorko potem v taboru obdaril z brcami.
Juno je videla, kako je vzdignil puško, in je svojega konja tiščala h konju Helene, da bi to obvarovala smrtne krogle. —
Kratek, oster pok je zadonel od onstran. —
Juno se je zgenila.
.,Moj Bog, — ali si zadeta ?“ vprašala je Helena prestrašena.
Zamorka je zaničljivo pogledala na svojo levo roko, iz katere je curljala kri.
„Bilo je dobro namenjeno," rekla je malomarno, ..a slabo zadeto; lahek ostrel, — samo koža je ranjena.”
V naslednjem trenotku je obrnila svojega belca.
Puško je pritisnila na lice in grmeči strel se je razlegal po jutranjem zraku.
Helena je glasno zavpila, ko je videla roparja v visokem krogu pasti s konja.
Prah se je vzdignil s tal; — prosti konj je dirjal kakor blazen v daljavo.
Besno vpitje pridrvečih razbojnikov je odgovorilo srečnemu strelu June.
„Za brcanje,” mrmrala je ta srdito in hitro zajezdila k Heleni. •—
..Ah, Juno,“ stokala je ta. *Ti si moža ustrelila!“
„ Bolj e, ko da bi bil on naju ustrelil!" odgovorila je-zamorka z blestečimi očmi. .,Ha, boječi zanikarnežil" vpila je zmagovalno, ..se zdaj držo izvan strelne daljave, — poglejte sami gospa.'*
V resnici so bili razbojniki ustavili konje in so sedaj jezdili zunaj strelne daljave za bežečima.
,.Kje neki je ostal drugi oddelek?" vprašala je Juno v skrbeh. .Saj je bil vendar tudi za nama in je popolnoma 'zginil. “
.,Tu sol“ zaklicala je Helena prestrašeno in pokazala v °eko dolino. , Prav blizu so."
I
— 1580 —
„Naprej,u velela je Juno in pognala oba konja z bičem, da sta dirjala kakor vihar.
Streli so pokali za njima, a kroglje so letele visoko nad glavami naprej nagnjenih jahalk.
Za bežeče je bila to prava sreča, da je Juno izbrala poveljnikova konja.
Nobeden zasledovalcev se ni upal streljati na prekrasne živali, akoravno bi jih bili lahko s svojimi izbornimi puškami dosegli. ------------
Razbojniki so se sedaj lotili druge taktike.
Konje so primorali v kratek dir, katerega so ti lahko dolgo zdržali.
Tako so se nadejali z neprestanim zasledovanjem in spretnim izkoriščanjem jim dobro znane okolice kmalu dohiteti ubegli ženi.
To bi se jim bilo gotovo posrečilo, ko bi ne bilo — J ime. —
A zamorka je bila tako znana z življenjem v gozdu in v stepi, da je bila popolnoma kos zvitim nakanam brezsrčnih roparjev.
Tako je trajala divja gonja več ur. .
Konji so bili komaj utrujeni in le bela pena, katera jim je visela iz nosnic, je oznanila, da so se jeklene mišice nenavadno napenjale.
Juno je skrivaj občudovala Heleno, ki je sedela na svoji črni kobili kakor kneginja. Hitro kretanje je orudelo njeni lici, majhni roki sta trdno držali vajeti pihajoče živali.
Ko je tako v svojej svitlej obleki in razpletenimi lasmi dirjala s krasno živaljo, bila je podobna rojenici iz pravljice, ki je vladala svojo državo — stepo. —
Juno se je vedno ozirala za njunimi zasledovalci, ki so bili sedaj daleč zaostali.
nStoje,u zaklicala je zamorka. „0h, kako zvito, — puste konje počivati, — upajo, da naju potem dohite. A me naredive tudi tako.u
Jahalki sta zavrnili svoja peneča konja.
Juno ju je pripela z lasom in jima je prinesla zelišča, katero sta živali hlastno požrli.
Potem jo peneča konja drgnila s travo do suhega.
- 1581 —
Iz vsake kretnje se je videlo, da se je zamorka razumela s konji ravnati.
Eno uro je trajal odmor, potem je naznanila Juno, da se je tolpa razbojnikov zopet jela premikati.
V	hipu sta tudi begunki zasedli svoji živali in dirjali naprej.
.Sedaj se bodete smejali, gospa 1“ zaklicala je zamorka nenadoma. ..Takoj bove daleč pred onimi!"
Helena je začudeno pogledala svojo služabnico, ko je ta zavila na levo proti hribovju.
„Tu nama pridejo zasledovalci prav blizu", zaklicala je Helena boječe. „Le poglej, kako nama odrežejo pot.“
A zamorka se je samo smehljala, ne da bi bila kaj odgovorila.
Končno sta dospeli do hribovja.
Juno je jezdila s Heleno gori in na drugi strani po pobočju navzdol.
Potem pa jo je zavila na desno proti reki.
Helena je komaj zadržala klic občudovanja.
Razbojniki so vedno jezdili na levo, da bi tam prehiteli bežeči; ko so prišli na mesto, kjer so mislili, da morata jahalki mimo, sta bili ti na drugi strani daleč proč.
Juno se ni varala, ker je čez pol ure opazila zasledovalce kakor majhne pičice na hribovju na levi strani.
Ta zvijača se je izvrstno obnesla. —
„Ali prideve kmalu v obljudene kraje, Juno?u vprašala j® Helena.
.To bodeve kmalu videli1*, odgovorila je Juno. „Če bodo '"oparji opazili, da pridemo v bližino ljudij, bodo jezdili kakor besni, da bi naju dohiteli, — to bo potem divji lov. A naša konja sta bila najboljša cele čede, ne bodo naju došli.“
„Bog daju, zdihovala je Helena in plaho pogledala po daljnih
jezdecih.
Zopet je preteklo precej časa, med katerim se ni druzega dišalo nego sopihanje dirjajočih konj.
Okolica je postala ravna.
Bil je velikanski travnik z visoko tenko tTavo, ki m j* r«zširil daleč na okoli.
Juno se je ozrla za daljnimi jezdeci.
- 1582 -
Ti so bili videti kakor temne pike nad velikim travnatim morjem.	x
„Se vedno jezdijo počasi*, dejala je zamorka, „do naselbin mora biti še daleč.“
Begunki nista občutili glada, le žeja ju je mučila, ker je solnce skoraj navpično pripekalo na njuni nepokriti glavi.
Juno je videla, da je Helena trpela in je s svojimi temnimi očmi iskajoč gledala naokoli.
Reka je bila daleč, tudi nista imeli posode, da bi zajeli vodo. —
Nakrat je Juno veselo zaklicala: „Tam je voda!"
Helena je gledala na ono stran, kamor je zamorka kazala, a spoznati ni mogla druzega nego nekaj debelih okroglih stvari na tleh.
Juno je ustavila svojega belca in skočila raz konja.
Cez nekaj trenotkov je sedla zopet na jaguvarjevo kožo.
Zamorka je sedaj imela nekaj temnih krogelj v svoji desnici; bile so tako imenovane čebolne kakteje, od katerih je zamorka previdno odstranila trnje.
Potom ponudi čudni sad svoji gospoj.
„ Gospa! Narediti morate malo luknjico v lupinjo*, poduči zamorka svojo začudeno gospo. „Znotraj je polno okusnega soka; — izvrstno pogasi žejo."
Helena stori, kakor ji je zamorka rekla, inv nekaj minutah je bila od tega božjega daru zopet okrepčana. —
Zopet je prešlo precej časa. Juno se jo zopet obrnila proti svojim preganjalcem.
..Zdaj pa velja!" zakliče Heleni. ..Le poglejte, gospa, razbojniki jahajo kolikor morejo. Zdaj je treba jahati, kar se da."
Kakor veter sta se zdaj jahalki zapodili čez široko planjavo.
Veter je močno pihal čez prostrano ravan, naravnost beguncem nasproti. Pripogibal jo visoko travo na tla, tako da ste begunki natanko videli svojo pot.
Kakor divja vojska vihrali so vsi čez prerijo.
Naprej mladostni ženski postavi, v daljavi pa gneča razbojnikov, ki je kakor blazna tolkla po konjih.
„Ne morejo se bližati!“ vpije Juno zmagonosno. „Naši konji lete kakor blisk, lo poglejte, gospa, preganjalci že zaostajajo."
— 1583 —
Helena je sedela z žarečim licem na svojem penečem se konji, ki je s svojo lahko težo kakor blisk letel naprej. Od časa do časa je s svojo mehko roko nežno pogladila potno dlako svojega konja, ki je na to ljubkovanje odgovarjal s še hitrejšim tekom.
Juno ležala je kakor njena gospa naprej pripognjena na vratu konja, da bi vetru kolikor mogoče malo nasprotovala. Zamorka je bila kakor priraščena na svojem konji, in plemenita žival nesla je drzno jahalko kakor burja naprej.
Koliko časa bo trajala ta gonja?,! —
Razbojniki so vedeli, da prve naselbine niso bile več daleč, zato so neusmiljeno tepli po svojih konjih, da bi bežeči ženski Se došli.
„Pazite!" vpije naenkrat Juno, ,tukaj je veliko lukenj v zemlji od prerijskih psov!“
In v resnici so se tu in tam vzdigovali mali holmci, v katerih so prebivali psi v družbi neločljivih tovarišic kač klopotač.
Zdaj sta pregaujanki pustili konja počasneje teči, ker je bilo na njih ohranitvi vse ležeče.
Če je le eden konj padel, bilo je vse izgubljeno.
Razbojniki so veselja vriskali, ker so mislili, da so se konji bežečih žensk utrudili in da ne morejo naprej.
Ali njihovo veselje spremenilo se je v nebrzdano togoto, ko so brez premisleka divjali po zaprekah.
Tu in tam padel je kak konj, ter vrgel jezdeca kvišku v zrak.
Zdaj so tudi preganjalci brzdali svoje utrujene konje.
Ali pot postajala je vedno težavnejša,	ker	je	bilo	med
luknjami psov še veliko kamnov.
Ko so se pa roparji vedno le bližali, morali sta Juno in Helena v svojo obžalovanje hitreje jezditi, da bi ušli krogljam preganjalcev.
Kmalu sta bili begunki daleč naprej.
Razbojniki so bili jeze kar iz sebe, da	se	njihovi	jetnici
vedno bolj in bolj oddaljujeta.
Poganjali so svoje peneče se konje do skrajnosti, — a vse
šaman. —
Kar Helena prestrašeno vzklikne.
- 1584 -
Njen konj je stopil v prazno luknjo prerijskega psa; le s trudom se je obvarovala padca.
V	trenotku je Juno ustavila svojega konja, tako da se je visoko vzpel, potem je skočila z njega ter polna skrbi hitela k svoji gospej.
Je-li konj kaj ranjen?" vpraša plaho ter pazljivo ogleduje upehano žival.
..Ne vem,“ odgovori Helena v skrbeh. .Ah, moj ljubi Bog!" —
Obe sta prestrašeno zrli na konja, ki si je nogo zvil in je zd^j kraljevo hodil.
Juno je hitro drgnila ranjeno nogo, ah konjeva hoja ni bila dosti boljša.
Bojazljivo sta gledali po svojih preganjalcih.
Iz daljave so se razbojniki hitro bližali.
Ni bilo nikakega dvoma, da v nekaterih minutah dosežejo begunki. —
274.	poglavje.
V	največji sili.
..Izgubljena sem, Juno!“ — vzklikne Helena v smrtnem strahu. ..Moj konj me ne more dalje nesti.“
*	Zamorka je stala pri konju, raz katerega je bila Hele«» skopila.
V	nekaterih sekundah je sedlo odpela.
..Kaj pa hočeš sedaj storiti z ubogo živaljo?- vpraša He-leim obupano.
Videla je v svoj največji strah, da so se preganjalci hiti* bližali.
Juno j# bila ravnokar trgla jaguvaijevo kožo od svojef®
b«Uu.
/ • |
fV’ ■ -	»V- j >	:	!.	-	,	'	.	,	,,1 3
v.1'..
•eerc
usodni
^oiT)ao J žialjci^j
Zvezek (J7.	Cena	10	kr.=20yin.
V Ljubljani Oton Fischer
Oddelek za kolporlažo
Ali, moj Bog,“ jo vskliknila Helena prestrašena, „mislim, da gre parnik le do Savane.“
,,Kaj še,“ je godrnjal mornar, ,.peljemo se v meliikauski zaliv.“
ti?
7
1585
»Gospa bo jahala mojega konja,," reče mimo.
..In ti, Juno?“ vpraša Helena.
„Za .lunino življenje se ni ne gre; če bo le gospa rešena,” odgovori zvesta zamorka s solznimi očmi. „ Juno je premetena, ona se bo z begom rešila.*
„Tu na odprti preriji?“ zakliče Helena. „Ne, tega nikdar ne dopustim. Kjer ti ostaneš, zvesta duša, tam hočem tudi jaz pričakovati svojo usodo.“
„Hitro, gospa, vzemite konja", sili Juno, .jezdeci bodo vsak čas tukaj!"
.,Nikdar, ne!u zakliče Helena odločno. .,Ti porabi konja za svoj beg, ljuba Juno, ali prej me ustreli s svojo puško; ni-kari me žive ne pusti pasti v oblast teh groznežev!"
„Jaz ne vzamem konja“, odgovori Juno trdno. ..Kjer ^ospa urarje, tam hoče tudi Juno umreti.“
„Vzorni konja, zvesta duša!" zakliče Helena obupno.
^Nikdar, — jaz ostanem tukaj”, bil je odločni odgovor zamorke.
V daljavi čulo se je divje vpitjo bližajočih se preganjalcev.
„Juno, ljuba Juno", prosi Helena jokaje, „končaj me! Ali
hočeš, da padem v krvave roke razbojniškega glavarja, — ali hočeš, da umrjem v žalosti in sramoti ? Ne bojim se smrti; gotov strel od tebe me reši vseh bolečin in muk, ki bi jih sicer morala prestati. — Lepo te prosim, — pridušujem te, daj mi smrt !“ —
Helena se je zgrudila pred svojo služabnico na tla.
Smrtno bledi obraz zakrivala si je z rokama, — tako je pričakovala konec.
V zamorki divjal je grozni boj.
Ali tu se ni dalo dosti premišljevati, vedela je, kakšna grozna usoda čaka njeno ljubljeno gospo.
„Najprvo gospo, — potom Juno", mrmra s temno odločnostjo.
Potem je namerila puško na Helenine prsi.
Ubožica se ni ganila, le njeni ustni šepetali so tiho
Na zamorkin hipni vzklik Helena spogleda.
,,Rešeni 1“ zavpije zamorka. .,Ha, kako sem bila neumna,
—	zakaj si nisem tega takoj izmislila!"
Grofica — beračica	07
_ 1586 -
Helena je mislila, da se je zamorki zmešalo.
Kakor blazna škodi Juno naprej in poklekne v visoko prerijsko travo.
Helena je videla, kako je zamorka izpulila nekaj travo.
Takoj na to je visoko vzplamtel ogenj. —
Zamorka je vrgla goreči zavitek v suho prerijsko travo.
V trenotku vzplamtelo jo široko proti preganjalcem.
Razbojniki so grozovito zatulili.
Juno je skočila h konjema, da bi prestrašeni živali po-, mirila. —
V zadnjem trenotku so jo zamorka domislila, da bi močan veter porabila in užgala prerijo.
Razbojniki	so se	obrnili na desno in na levo,	da	bi ogenj
od strani objezdili, ali	to je bilo nemogoče, ker jo	bil	ogenj že
več sto korakov širok. —
Juno je vedno znova zažigala travo, tako da se je ogenj razširjal in prestrašene razbojnike ustavil tudi od strani.
Zaman so najdrznejši skušali jezditi skozi ogenj.
Bil je preširok; zažgani so se zgrudili s svojimi konji v strašno žrjavico.
Ostanek druhali je sedaj obrnil svoje utrujene konje in jezdil nazaj proti reki.
A ogenj se	je bil	tam že tako daleč razprostrl, da so morali	dirjati nazaj	k več	ur oddaljenim gričem, da bi	na	njihovih
golih pobočjih iskali zavetja.
Bila je divja ježa,	- zaslodovalci	so bili sodaj	pre-
ganjani.
Zasledovani od groznega nasprotnika, ognja, so drvili razbojniki v nerednem begu.
Helena in Juno sta	bili rešeni.
Helena je še vedno	ležala na kolonih	in so	vroče zahvalila
Bogu, potom je s solzami veselja pritisnila Juno na prsa.
Bila je grozna, in	vendar lepa podoba,	katero je	seduj
nudila prerija.
Pred rešenima ženskama je ležala velika ravan, nad njo modro nebo, iz katerega je pošiljalo solnoe svoje močno vroča žarke. —
Za njima obzorje polno temnega dima, iz katerega so švigali plameni; — podoba razdejanja in groze.
— 1587 —
Ko se je poleglo prvo veselje, obrnila se Juno k ranjeni živali. —
Pregledala je nogo in videla, da kmalu ozdravi, ker je konj že stopil nanjo.
„Nogo treba dobro namazati z mastjo", dejala je Juno končno. .,To bo lahko poskrbeti. Le pazite, gospa."
Zamorka je vzela puško v roko in pozorno gledala na krtine, kjor so bili prerijski psi.
Debel tovariš je sedel na svojem podzemeljskem zavetju in s hripavim lajanjem izražal svojo nejevoljo nad motenjem z ognjem.
• t
Juno je vrgla debeluha z mojstrskim strelom s hribčka in je zmagonosno privlekla majhno žival h konju.
„Pasja mast je tako dobra kakor goveja mast", zaklicala je veselo in razparala kožo, da se je pokazalo dosti rumene masti. —	•	*
Bila je mehka, tako da jo jo Juno lahko vzela ven in ž njo namazala konju ranjeno nogo.
Čez pol ure drgnenja jo žival lahko stopala, akoravno je to zelo previdno storila in pozorno zrla na nevarne griče.
Juno jo konja znova osedlala in pomagala svoji gospodinji na hrbet.
Kmalu sta jezdili v naglem stopu proti jugu, proti rešilnim naselbinam. —
Bilo je že pozno popoludne, ko je postala pokrajina zopet gorata. Griči in široke doline	so se menjavali, a še vedno	ni
bilo videti ni sledu človeškemu	bivališču.
Juno se je zato obrnila s svojo gospo proti reki, katero sta dosegli v eni uri.
„Kmalu se morale ustaviti za noč, gospa“, dejala je zamorka. ..Prej ko jutri dopoludne tako ne moreve priti k naselbinam. u
Helena je bila zadovoljna s tem in tako sta jezdili ob bregu tukaj ne preširoke reke.
-Poglej, Juno!'' zaklicala	je Helena in	pokazala	na	nasprotno obrežje, „tam so ljudje,	trije, — štirje	jezdeci.”
Zamorka je nezaupno gledala v označeno smer in opazila, da so tujci jezdili ob reki gori.
— 1588 —
,Jezdijo tje, od koder prihajamo mi“, je dejala zamorka. „To je sumljivo. Le poglejte, gospa, ti ljudje so ravno taki kakor razbojniki, samo lepše so oblečeni. To je gotovo vodja druhali, ki se vrača domu.“
Sedaj so tujci tudi že opazili jahalki.
Eden je jezdil bližje k bregu in pozorno gledal k begunkama na nasprotno stran.
,,Za vraga 1“ zaklical je s hripavim glasom. „Kje sta pa ukradli konja? Pojdite sem, fantje, in poglejte, to je moja last,
—	kaj ne?l“
„Gotovo jih je sam tudi prej ukradel'1, dejala je Juno suhoparno svoji gospe. „Sedaj pa hitro med griče; čez reko ne pridejo razbojniki tako lahko; je prederoča."
Begunki sta dirjali v označeni smeri, divje upitje tolovajev je donelo za njima.
„Nova nevarnost 1“ zaklicala je Helena prestrašeno, „kakor da bi nikdar ne mogli ubežati zasledovalcem.“
„Nič bati, gospa", tolažila je zamorka. »Razbojniki so imeli le samokrese; so pač videli, da Juno ima puško, naju puste gotovo v miru.“
Kmalu so griči skrili bežeči očem divjih roparjev.
Po dveurnem jahanju bila je reka, ki je tu naredila velik ovinek, pred očmi begunk.
Strma pečina je mejila tako blizu, da je bil prostor do brega komaj sto vatlov širok. Ta majhna travnata ravnina je bila obraščena s posameznimi gostimi grmovji.
Ob strmi steni našla je Juno počez visečo skalo, ki je nudila zavetje pred nočno roso.
Tu je svetovala gospodinji se vleči in je v to svrho razgrnila jaguvarjevo kožo na tla.
Da bi s strelom ne ovadila bivališča, je Juno zopet s kamenjem ubila spečega divjega purana.
Pri majhnem ognju je spekla prsa živali in je delila sočnato meso s svojo gospodinjo, katera je bila sedaj zelo lačna. —
Potem je Heleno prevzela utrujenost, vlegla se je in kmalu zaspala.
A Juno je čula.
— 1589 —
Ona ni zaupala zvitim sovražnikom, ker je slutila, da razkačeni četovodja gotovo ne prepusti kar tako z lahka svojih konj. —
Vsekakor je bilo v temoti na kamnati h tleh težko najti sled, a Juno je mislila, da bodo ti štirje razbojniki preiskali okolico na vse strani.
Zato je privezala spehana konja za gosto grmovje in je prinesla živalima polno naročje dišečega zelišča. Prej ju je napojila na reki in ju odrgnila s travo. —
Mesec je vzhajal in razsvetil s svojo srebrno lučjo samotno dolino. Blesteči valovi reke so se svetile kakor tekoča kovina in skalnata stena nad glavami begunk je metala svojo velikansko senco daleč čez ravnino in posamezne grmiče.
Počasi so minule ure noči.
Mesec se je bližal obzorju, že je prihajala hladna jutranja sapica skozi veje.
Nakrat se je Juno zganila. Prestrašeno je gledala v pred njo ležeče grmovje.
Dozdevalo se ji je, kakor da bi se nekaj premikalo.
Zamorka je tako naporno gledala v sumljivi kraj, da so ji iskre švigale pred očmi, ko je zapazila, da se v sredi grmovja polagoma vzdiguje	nekaj črnoga.
Zamorka je	sedela	tako, da jo skrivnostni sovražnik	ni
mogel videti, tem lažje pa je opazil konja.
Juno je pravilno sumila, da je eden razbojnikov staknil njuno skrivališče.
Pomerila je	torej	svojo puško v sredo grma	in	jo	je
sprožila.
Vzdigujoči se dim ji je zabranil spoznati uspeh njenega strela.
Naglo jo je znova nabasala in mislila ustreliti, ko je zaslišala glasen padec v reki.
Zamorka je zagledala na površini reke nekaj črnega, kar se je pomikalo k nasprotnemu bregu.
Hitro je še	enkrat	ustrelila na temno postavo,	ki	se	je
sedaj potapljala v vodi, kakor kamen.
Iz daljave so donela znamenja, ki so pričala, da tovariši razbojnika niso bili prav daleč.
— 1590 —
Juno je hitela k svoji zbujeni gospodinji in je pomirila prestrašeno s kratkimi besedami.
Potem je šla naglo h konjema, pripela je jagvarjevo kožo na belca in pomagala prestrašeni Heleni na njeno črno kobilo.
,,Naglo morave jezditi!“ zaklicala je Juno, ..razbojniki bodo kmalu za nama; a naša konja sta spočita, dohiteli naju ne bodo več!“
Helena je bila le na pol potolažona in se je ob jutranjem svitu večkrat obrnila k zginjajočini gričem, če tudi tam še ni bilo videti zasledovalcev.
A vse je bilo tiho in mirno, nevarnost je bila še prav daleč. —
Krasna konja pa sta dirjala po ravnini skozi jutranjo meglo. —
čez eno dobro uro je zagledala Juno pred seboj temne kepe. —
Obrisov še ni bilo dobro videti, a begunki sta se hitro bližali, tako da sta morali kmalu potem spoznati temne podobe.
Nakrat je Juno, ki je jezdila naprej, prav veselo zavriskala.
»Kaj pa je?“ vprašala je Helena.
„Tu, gospa“, odvrnila je Juno radostno, „tu so že drevesa kake ceste, in temno kepe so naselbine, zdaj se ni bati preganjalcev; rešeni sve!li
_	..	-4«*-	--------
— 1591 —
275.	poglavje.
Hinavski prij atelj.
Solnce je stopilo skozi hlap, ki je zakrival raztreseno ležeče hiše.
Pred očmi jahalk se je razprostirala rodovitna, dobro ob-^,--delana pokrajina, v kateri je bilo več	naselbin.
Begunki sta dirjali na cesto in	sta	videli	v	ne	preveliki "
daljavi večje mesto.
..Tam Kingstrel" zaklicala je Juno veselo. ,,Jaz sem bila že prej tam, z železnico se peljeve lahko nazaj v Kolumbijo!"
Hitro sta stopala konjj, . po cesti. Ta je bila še precej prazna, le sem pa tj e se ju peljal mimo	kak sojmski	voziček
in ljudje so začudeno gledali jahalki.
Helena in Juno. sta se približali nekaterim farmam, ko je za njima pridirjalo nekaj jezdecev.
Bili so mladi naselniki, ki so bili na poti v mesto in se niso malo čudili čudnima prikaznima begunk.
.,Za vraga, ali ni to Harporjev belec/M" zaklical je eden naselnikov. ..Resnično, na vratu ima vžgano znamenje H. Povej zamorka, kako prideš do tega konja?"
Helena je odgovorila in povedala presenečenim, na kak čuden način sta bili rešeni razbojnikov.
„To so najhujši tolovaji vse okolice, gospodična", rekel je eden naselnikov, ko je Helena končala. „YTsak konj te tolpe je ukraden iz naše črede, tudi vajini živali, ki sta last naselili ka Harperja."
..Potem ju takoj vrnem lastniku1*, dejala je Helena „Ali stanuje gospod daleč od tu?"
„Ne, tam, kjer stoje velike hiše“, je bil odgovor. „No, stari se bo veselil, konja sta vredna več ko deset tisoč dolarjev. “
„Pojdi, Juno“, dejala je Helena zamorki, „da takoj peljete konja k farmerju; vesela sem, da mi je odvzeta skrb za zveste živali, ki sta naju rešili.“
Juno je bila zadovoljna in begunki sta hiteli proti veliki farmi ob robu poti.
— 1592 -
Naselniki so jima sledili.
Eden izmed njih je jezdil naprej, da bi staremu, čislauemu naselniku prinesel veselo poročilo.
Na prostornem dvorišču posestva je bila zbrana cela vrsta služabnikov, ko sta prijezdili Helena in Juno.
Vest o čudnem dogodku se je razširila kakor blisk med ljudmi.
Možje so delali opazke čez Helenino lepoto, dekleta pa so radovedno ogledovale dražestno tujko.
Junin divji junaški nakit je vzbudil splošno veselost, katero je le za trenotek pretrgal hripav ženski glas.
„Pred nekaj dnevi je ušla ljubimka načelnika razbojnikov, pripovedovala je. „To je gotovo nova: no, dolgo itak nobena ne obstane pri tej pošasti."
..Molči! Jezik za zobmi'-, grmel je globok glas od hiše.
Naselnik je stopil z meščansko oblečenim gospodom, uljudno pozdravljajo, k Heleni.
„Ne brigajte se za čvekanje stare baburo", dejal je prijazno Heleni, „nje hudobni jezik ne pusti nikogar v miru. A najprvo prosim, da greste z menoj v sobo, moja žena Vas pričakuje a čašo kave“.
Helena je spretno skočila raz sedla in je sledila farmerju, kateri jo naročil nekemu hlapcu, naj pelje Juno v izbo za posle.
Naselnikova žena je Heleno prav prijazno sprejela ter jo prosila, da ponovi pripoved o doživljajih v taboru razbojnikov.
•	Tujec v meščanski obleki se ni več vrnil, temveč je stal zunaj na dvorišču, kjor ga je čakal konj.
„To	bi bilo nekaj za nas", mrmral jo. „Tako lepo ženo
se	lahko	išče s svetilko. Če bi se	mi	posrečilo dobiti gospo-
dično na parnik, bi mi bila velika vsota gotova."
„Tu	je videti tuja", nadaljeval	je	svoj samogovor. „Če bi
le	vedel,	kako bi jo mogel zvabiti	na	ladjo „Vashington.“ —
Stoj, — že vem, — tako pojde!"
Tujec je spodbodel svojega konja in naglo oddirjal.
Naselnik je bil od veselja, da je svoja dragocena konja zopet dobil, ves iz sebe. Živali sta mu bili ukradeni pred nekaj meseci in on se ni več nadejal jih dobiti.
Zaman je silil hvaležni mož Heleni denarno vsoto v plačilo; Ui jo je odločno odklonila in vzela le na prigovarjanje
— 1593 —
naselnikove žene lahek klobuk in dežni plašč, ker je oboje zelo potrebovala.
Nasprotno pa se Juno, h kateri se je sedaj podal naselnik, ni dolgo branila.
Veselo je vtaknila bankovec za petdeset dolarjev, razun tega	je dobila obleko in nekaj	perila.
Hvaležni farnier je 'peljal	obe v svojem	vozu	v	Kingstre,
kjer ju je spravil v neko gostilno in se poslovil od Helene.
Helena in Juno sta sedaj, po prestani nevarnosti občutili grozno utrujenost, katero sta še komaj premagali.
Zato ste najprvo par ur počivali, ker sta se mislili popo-ludne odpeljati z železnico v Kolumbijo.
Opoludne sta, na novo okrepčani, zopet vstali.
Helena je ukazala prinesti kosilo za njo in za Juno v njeno sobo in priproste jedi so ji po dolgem pomanjkanju izvrstno dišale.
Ko jo končala obed, dal se	je naznaniti neki gospod	Klarke,
ki	je	želel s Heleno govoriti v	nujni zadevi.
Helena je bila zelo začudena.
Za trenotek jo je prešinila misel, da bi bil Sever. A ta sum je zginil, ko je stopil v sobo neki tuje«.
„Jaz sem bil danes zjutraj v Harperjevi farmi", začel je po uljudnem pozdravu. ..Naselnik mi je od prej malo znan; zato sem bil priča Vašega prihoda!"
Mlada dama je vprašuje pogledala gospoda Klarke.
„ Prišel sem samo, da Vas svarim-, nadaljeval je gospod Klarke, „Vi ste v veliki nevarnosti!"
Helena je prebledela.
Sedaj je spoznala tujca, kateri je bil oni. ki je bil danes zjutraj ob strani farmerja.
„Jaz sem v nevarnosti V' jecljala je prestrašeno. ..Moj Bog, ali celo v mestu nisem več varna roparjev*?"
„Razbojnikov se nimate bati“, odvrnil je gospod Klarke. „A ljudje bližnjih naselbin so muenja, da ste, — prosim odpuščanja, da se poslužim takega izraza. — tovarišica roparskega poveljnika. To je seve po mojem prepričanju neresnično; — ali kaj je početi napram fanatični množici?•'
„Rotim Vas, gospod, povejte, kaka nevarnost mi preti?!" prosila je Helona s tresočim glasom.
- 1594 —
„Razburjena množica Vas hoče umoriti'1, dejal je gospod Klarke z obžalovanjem, „zvedela je, da se danes popoludne •odpeljete nazaj v Kolumbijo. Kolodvor bo obdan, najhujšega se Vam je bati!"
„Oh, to je grozno!" zaklicala je Helena s solznimi očmi. ..Gospod Harper in njegova soproga sta bila vendar tako prijazna z menoj in —
„To sta zakonca tudi še zdaj“, prekinil jo je gospod Klarke, „a svojih ljudij ne moreta zadržati. Vse prebivalstvo je silno razburjeno vsled neprestauih ropov; le pazite, gospodična, da so Vam ne primeri kaka nezgoda!"
Naj prvo Vam izrekam srčno hvalo za Vašo prijaznost, da ste me svarili pred pretečo nevarnostjo", dejala je Helena. ...V usojam se pristaviti še neko prošnjo; Vi ste tu v King-stroju gotovo dobro znani; ali bi mi zamogli povedali, kako bi odšla tej nevarnosti ?“
Gospod Klarke je premišljeval.
.,To je težavno; voz bi tudi ustavili. — A sedaj mi pride nekaj na misel; — danes zvečer gre majhen parnik v Savano. Od tam se pride hitro v Kolumbijo. Vožnja po morju traja do jutri zjutraj, potem ste v varnosti." .
..Hvala Vam, gospod!" zaklicala je Helena. ,,A, bojim se, da bodo tudi na ladijo pazili; ali ne?,;
..Ni misliti", segel ji je gospod Klarke pomirljivo v besedo. -Pristan je komaj sto korakov od gostilne; če dovolite, bodem mimogredč sporočil kapitanu, da se nameravate z zamorko peljati v Savano. Plačati je malo, štiri dolarje od osebe, — zamorko vzamejo za polovico s seboj."
Helena so je zahvalila prijaznemu gospodu na ljubeznivosti in je bila z veseljem pripravljena, so poslužiti parnika.
Gospod Klarke je smehljaje odbranil zahvalo in se je pri-klonivši poslovil.
Ko je šel po stopnicah doli, švignil mu je čez obraz blisk satanske zmage.
Uboga Helena ni slutila, da je bil ta skrbni varuh ničvredni ljudotržec, ki je hotel lopo ženo speljati v neko dvomljivo hišo v Vera-Kruc.
Parnik, kateri se je imel baje peljati v Savano, je bil last gospoda Klarke.
— 1595 —
Na njem je bilo že mnogo nesrečnih, večinoma črnih deklet, katera je nesramnež zvabil nanj, deloma z zvijačo, deloma s silo. —
Kapitan je bil ž njim v zvezi, tudi moštvo, katero je bilo sestavljeno lo iz nekaj mornarjev, je več ali manj vedelo za skrivnosti suženjske ladje.
Gospod Klarke je bil danes slučajno v naselbini gospoda Harperja, kateri ni slutil nesramno početje svojega znanca.
Tam je ugledal Heleno in si takoj zmislil pravljico o zaroti ljudstva, da bi zabranil Helenino odpotovanje po železnici.
Kako se mu je posrečil ta hudobni načrt, smo ravnokar zvedeli.
Helena je bila prestrašena vsled nove nevarnosti, o kateri je mislila, da je srečno odšla.
.,Meni se mož ni nič kaj dopadel“, dejala je Juno. „Ima hinavski pogled, — jaz mu ne zaupam.“
Tudi na Heleno ni naredil tujec posebno dobrega utiša; a svaril jo je in zato mu je bila hvaležna.
..Saj ga ne bova več videli, Juno“, tolažila je zvesto služabnico. ..Čez malo ur sva na poti v Savano. Od tam dospeva v Kolumbijo po železnici.“
.luno se je dopadljivo ogledovala v zrcalu. Veselila se je zelo nove obleke, katero ji je podaril hvaležni farmer.
„Sedaj sva preskrbljeni za novo vožnjo*, dejala je zma-gonosno svoji gospej, katera si je ravno pripenjala krasne lase.
Helena je globoko vzdihnila; saj je bilo, kakor da bi ni-kjor več ne našla miru.
Malo po tem sta zapustili gostilno in hiteli po kratki poti v pristan, kjer je bilo več parnikov.
Helena je po gospodu Klarke zvedela' ime ladje.
,,Ali bi mi zamogli povedati, kje je parnik „Vashington ?“ vprašala je Helena prijazno enega postopajočih mornarjev.
Vprašani, mlad ogorel mož, ogledoval je tovarišici s čudnim pogledom, kar je posebno Juno zapazila.
Kakor senca obžalovanja mu je šlo čez obraz, ko je pokazal neki parnik.
- 1596 —
,/fam leži .,Vashingtonl>, jaz spadam k njegovemu moštvu. Lahko greste čez most, gospodična. Tam dobite kapitana I-1
Helena se je zahvalila in odšla naglo z Juno proti označeni ladji.
To je bil parnik, ki je bil vidoti posebno pripraven za obrežno brodarstvo v tamošnjem morju; vzlic temu, da jo bil razmeroma majhen, napravil je utis izbornega plovila.
Helena je stopala previdno čez zibajoče se mostnice na krov parnika, kjer jo je pozdravil mož v mornarski obleki.
„Kapitan Ravlins“, se je predstavil lepi obiskovalki. „Go-tovo imam čast videti pred seboj gospico Sever. Gospod Klarke Vas je že naznanil.1'
„Jaz bi so rada peljala z mojo zamorko do Savane!" odvrnila je Helena plaho.
„Jako ljubo mi bo“, odgovoril je kapitan uljudno. „I)amska kajuta je prazna, lahko jo porabite sami zase.“
Helena se je zahvalila in hotela plačati vožnjo, a kapitan je smehljaje odbranil.
„Saj za to je še časa, da pridemo v Savano, gospodična Sover“, zaklical je. ..Ali Vam smem sedaj odkazati kajuto
Mlada dama je sledila pripravljenemu vodniku, kateri jo je spremil v precej velik, jako lepo opremljen prostor.
Helena je vedela, da je na amerikanskih parnikih mnogo ugodnosti, a čudila se je najti na razmeroma tako majhni ladji tako razkošno opremljeno kajuto.
„Dame v južnih državah so zelo razvajene'1, pojasnil je kapitan na Helenina začudena vprašanja. .. Vaša zamorka lahko prenoči v sosedni majhni kabini, kor bodemo jutri zjutraj že v Savani."
S temi besedami se je poslovil kapitan in se zopet podal na poveljniški most.
Helena se je vlegla na divan, ker jo bila še vedno zelo utrujena, medtem ko je -luno opazovala s svojo sobice življenje na krovu.
Parnik je imel, kakor vsa obrežna plovila, jako malo moštva, ki je obsegalo razun kapitana in kormina k večjemu štiri mornarje.
Ti zadnji so vlekli most za izkrcanje na krov, a so ua-krat delo ustavili, ker jim je nek mož migal z brega.
— 1597 —
V
Juno je z osupnenjem videla, da so mornarji zopet pomikali most na breg.
Radovedno je glodala tujca, kojega pa vsled mraka ni mogla spoznati.
Postava se ji je zdela znana; gledala je ostreje tje in mislila v njej spoznati prijaznega svaritelja gospoda Klarke.
Čez par minut je prišlo na krov nekaj priprosto oblečenih mož. —
V	njihovi sredi je bila dobro zavita ženska postava.
Juno je napenjala svoje vidne živce; dozdevalo se ji je, kakor da bi tujko e silo vlekli na parnik.
Prisluškovala je.
Ali ni bil to rahel krik, ki je donel iz čudno skupine?!
Tujec, katerega je imela .luno za gospoda Klarke, je prišel sedaj tudi na krov.
F^otem je zginila ženska postava, odpeljana od mož, v neki luknji, ki je držala v podpalubje.
Čez nekaj minut so se možje vrnili in zapustili parnik, kojega pristanski most so takoj potegnili na krov.
Juno se je zopet čudila; skrivnostni tujec, katerega je mislila spoznati, je ostal na krovu.
Vedno temneje je postajalo; zvonec je zapel.
Hripavo jo rožljal maček iz globočine, vijak je razburil valove, da so se peneče vzdigovali.
Potem se je začela ladja počasi pomikati.
Parnik je plul po dolgem, ozkem zalivu, ki sega od oceana do Kingstreja, potem se je obrnil proti jugu, vsporedno z bregom.
Juno ni vedela, kaj da bi mislila o čudnem dogodku.
Pogledala je v damsko kajuto, v kateri je počivala Helena. —
A njena gospa je spala in -Juno ni hotela zbuditi utrujene Helone.
Morda je bilo vse le nedolžna zadeva, ki ni bila vredna govora.
A Juno je bila nezaupna in je postala nekako nemirna, ker tudi kapitan parnika ni bil prikupljive zunanjosti.
O
- 1598 —
ln zamorka ni mogla premagati svoje nagnjenosti do ogle-duštva.
Zato je smuknila prav tiho iz svoje kabine, da bi dospela do skrivnostne luknje.
Previdno se je ozirala na vso strani, a opazila ni ničesar sumljivega.
Kapitan jo stal mirno na poveljniškem mostu, medtem ko je mornar, ki je imel stražo, zaspano slonel na sprednjem koncu.
Juno je sedaj stala ob lini in je naporno prisluškovala ob tenkih lesenih vratih, ki so držala v podpalubje.
A noben glas ni prihajal na njeno uho.
Že se je mislila zamorka obrniti, ko jo zaslišala čuden glas. -
V	hipu jo bila Juno zopet pri lini.
Natanko je sedaj slišala neko stokanje in ihtenj© ženskega glasu.
Nakrat je zamorka odskočila, kajti na krovu so zadoneli koraki, ki so se ji bližali.
Kakor senca je smuknila v svojo kabino, kjer se je z utripajočim srcem vrgla na ozko trdo posteljo.
Juno je čutila, da nekaj na parniku ni bilo v redu; a dalje poizvedovati se ji ni ljubilo, ker jo imela s svojo gospodinjo itak jutri zjutraj biti v Savani.
Uboga Juno! Slutila ni, da je bila njena lopa gospa na krovu parniku, kojega posestnik jo bil eden najbolj razvpitih ljudotržoev!
O
- 1599 —
27(1 poglavje.
Skrivnostna ladja.
O	V"-;
Helena se je zjutraj zgodaj zbudila vsled silnega ropotanja in zibanja majhnega parnika, ki se je težavno pomikal naprej.
Čudila so je; da ni iz kajute videla obrežja. Krog in krog je bila le voda.
Časoma je možen stres pričal, da je val udaril s silo ob stranske stene parnika, potom je pljusknila voda na krov, bole pene so pršile do dimnika, ob kojega vročih stonafi so se sikajoč spremenile v paro.
..Ali sto gospa dobro spali?" glasilo so je iz Junino sobe.
,,Hvala, ljuba Juno“, odvrnila je Helena. „A poglej, ali ni čudno, da smo tako daleč v morju? Saj bi morali k večjemu v eni uri biti v Savani. Prosim Te, poizvej pri kakem mornarju, kdaj pridemo na kopno.u
Juno jo bila takoj pripravljena to storiti.
Ker je ravno ugledala kapitana, hitela je k njemu in mu sporočila Helenino vprašanje.
Helena je opazila, da je kapitan zelo prijazno govoril ■/, Juno; a vzlic temu se je vrnila zamorka s povešeno glavo in razočaranim obrazom k svoji gospej.
..Jako čudno“, dejala jo Juno, ko je prišla do Helene. .,Gospod kapitan pravi, da je moral zaradi slabega vremena po noči odpluti od brega. Ladja bi se bila drugače lahko potopila. Zato hoče pred Savano brodariti, da se sapa poleže."
„To je lahko mogoče", odvrnila je Helenu, „zato ni treba biti tako potrta, ljuba Juno."
,.Jaz se vendar čudim“, odgovorila je zamorka. ..Parniki se vkrcajo v Savani pri mnogo slabejem vremenu; — tam je velik, odprt pristan, brez skalovja in drugih ovir.“
„ Kapitan bo gotovo najbolje vedel, kaj sme zaupati svojej ladjiu, rekla je Helena pomirljivo. „Čo pridemo res s par urami zamude v Savano, to nič ne škoduje, ker se še dosti zgodaj lahko vrnemo v Kolumbijo. “
O
- ItiOO -
Juno je premišljevala, bi li povedala svojej gospodinji čudni dogodek včerajšnjega večera.
Boječ se, da bi se Helena morda po nepotrebnem prestrašila, je to opustila.
Helena jo šla zopet v kajuto nazaj, modtem ko je ostala Juno na krovu in ostro opazovala, kar se je tam<Y^il°-
Kapitan Ravlins ni pomislil, da je bila zamorka izvan-reduo bistroumna, drugače bi ji no bil natvezil bajke o bro-darjenju ladje, temveč bi si bil izmislil drug izgovor.
Juno je kmalu spoznala, da je parnik vedno proti jugu plul in ni prav nič izpremenil te smeri.
Morje je postalo bolj in bolj mirno; kmalu je rezal parnik znatno hitreje enakomerne valove.
Juno je videla skozi okno damske kajute, da je Helena zopet dremala na divanu.
Starejši, čmerni mornar je šel po krovu.
Obrnil se je proti lini, za kojo je slišala Juno včeraj * zvečer zagonetno stokanje.
„ Ali dospemo kmalu v Savano V" vprašala je Juno starca.
„Ne vem“, je bil godrnjavi odgovor.
„Saj bi morali obrežje že davno videti!" nadaljevala je Juno stanovitno. „Zakaj se vozi parnik vedno proti jugu?“
Stari mornar je nezaupno pogledal zamorko.
Odgovoril ji ni več, temveč mrmral samo nekaj nerazumnih besed v brado, in zginil skozi lino.
Zamorka se je zmajavši z glavo vrnila v svojo kabino.
Sum, da nekaj na ladji ni v redu, je postajal vedno večji.
Tako so minule ure.
Poldne se je bližal in ž njim mladi, temnopolti mornar, kateri je včeraj zvečer poklical Heleno z njeno zamorko na parnik.
Mladi mulat je nesel ploščo, na kateri je stalo več skrbno pokritih skled.
,,Hej, zamorka 1“ zavpil je. „Tu je kosilo za damo v kajuti. Ta skleda je zate!“
Zamorka mu je	vzela	ploščo iz rok in jo	nesla	v kajuto,
v	kateri se je^ Helena	ravno	zbudila iz spanja.
„Tu je Kosilo, gospa",	rekla je Juno in	postavila ploščo
na	mizo. „Upam, da	bomo	kmalu v Savani;	morje	je sedaj
popolnoma mirno/
o
— 1601 —
Helena je mislila ravno vprašati, če se še ne vidi brega, ko je vstopil mladi mornar s steklenico vina in s kozarci.
Pozdravši damo, je postavil steklenico na mizo in je hotel prostor zapustiti.
,,Oh, ali mi ne morete povedati, če se že vidi Savano?" vprašala je Helena.
„Ali hočete tje, gospodičnah zaklical je mornar, kateri je komaj skril svoje presenečenje.
„Seveda, jaz sem s svojo služabnico kot potnica na parniku-, dejala je Helena. ^Pridemo gotovo kmalu v tamošnji pristan ¥“
Mornar je gledal z neprikritim obžalovanjem lepo vpra-šalko. —
Videti je bilo, kakor bi hotel govoriti, a nakrat se je prestrašil, zganil z ramama in zapustil kajuto, ne da bi bil odgovoril na Helenino vprašanje.
.,To je vendar zelo čudno obrnila se je ta k .luni. ,,Kaj porečeš k temu dogodku?"
A .luno je tudi samo zganila z ramama, ker ni hotela vznemiriti svoje gospe.
Ker sta bili obe od ostrega zraka lačni postali, vzela je Juno pokrov s sklede, da bi svojej gospodinji predložila jed.
Helena je bila iznenadena najti tako izvrstno kosilo, a ker ni imela nikakega suma radi zamujenega prihoda, je mirno zavžila z Juno jedi.
Pozneje je prišel molčeči mornar zopet v kajuto, pospravil posodo in prinesel kavo, ter ob enem vprašal po daljnih ukazih.
Helena se je zahvalila in se podala z Juno na krov, kjer še vedno v njuno veliko osupnenje vzlie mirnemu morju ni bilo videti ni sence suhe zemlje.
Kapitana ni bilo nikjer videti.
Na krovu ni bilo nobenega človeka, le ob krmilu je stal stari mornar, katerega je Juno danes zjutraj ogovorila.
„Pojdi vendar k možu, ljuba Juno, in vprašaj ga, če še ne pridemo kmalu v Savano?" prosila je Helena služabnico, katera je radovoljno hitela h krmilu.
A mornar ji ni odgovoril, tako da je Helena v skrbeh šla sama h krmilu, da bi iz čmernega človeka spravila kako pojasnilo.
(i7 a
1602 —
Ali bi mogla govoriti s kapitanom?* vprašala je milo.
„Naš kapitan je bolan, leži v kajuti*, odgovoril je mornar.
Helena je osupnila.
„Ali še ne pridemo kmalu v Savano ?“ vprašala je znova.
„Ne verjamem1-, mrmral je stari. „Vihar nas je zanesel danes po noči daleč na jug, poiskati moramo drugo pristanišče."
„Moj Eiog!" zaklicala je Helena prestrašeno,"..mislila sem, da gre parnik samo do Savane."
„0 ne", godrnjal je mornar,.,,.peljemo se v mehikanski zaliv. “ —
„Sedaj moram na vsak način govoriti z ladjevodjo!" zaklicala je Helena odločno.
„To je nemogoče, gospodična", odvrnil je starec. „ Ukazal je, da ga ne sme nihče motiti; jaz imam samo povelje se držati smeri proti jugu."
Na daljna vprašanja odgovarjal je mornar komaj z „ne“ ali „da", tako da se je morala Helena s težkim srcem vrniti v svojo kajuto.
Sedaj se ni mogla Juno več premagati in je razodela svojej ukazovalki, kar je opazila včeraj zvečer na parniku.
Helena je prebledela.
..Ali me pričakuje nova nezgoda?" šepetali sta tresoči ustni. —
Juno se je odločila paziti, in takoj sporočiti Heleni, kadar se iadjevodja prikaže na krovu.
A zamorka je čakala zamun.
Večer je napočil in še vedno je ostal poveljniški most prazen.
Helena je šla končno sama na krov.
A tudi ondi ni mogla, razun molčečega kormina, nikogar opaziti.
Bil je soparen, gorak večer.
Vse je kazalo, da je dospel parnik v vroče floridanske pokrajine.
Krog in krog se je žarela in svetila voda od brezštevilnih infuzorij, ki provzroče svetovnoznano svetlikanje morja.
A vsa ta krasota ni mogla udušiti tužne skrbi, katera se je polastila Helene.
— 1608 —
Ko se je vrnila z Juno .v kajuto, našla je tam pripravljeno večerjo.
Gotovo jo je prinesel mladi mornar, ko je bila na krovu.
Grozno se bojim, da me pričakuje nova nezgoda*, rekla je Helena jokaje proti Juni. „0 Bog, če mislim, da obdaje to ladjo neka skrivnost, da se v teh prostorih vrše skrite hudobije, — bi obupala."
..Jaz ne pojdem danes po noči prej počivat, dokler ne za-dobim gotovosti", dejala je Juno. ..Ugasnite gospa le mirno luč, proti jutru se vrnem in bodem vse povedala, kar sem zvedela."
Helena jo s težkim vzdihom slušala svet zveste služabnice. —
Zamorka je naredila, kakor da bi šla v svojo kabino spat, ker je opravičeno sumila, da se natanko opazuje njeno početje.
A ni še bilo pozno v noči, ko je smuknila kakor kača iz majhnega prostora in je šla previdno čez slabo razsvetljeni krov. —
Kmalu je prišla na cilj, k skrivnostni lini.
Previdno je prisluškovala Juno na vse stranii, a v ospredju ladje ni bilo nikogar opaziti, razun kormina in na straži stoječega mornarja.
Juno je z veseljem opazila, da so imela vrata samo dva močna zapaha.
Tiho ju je potegnila nazaj, prisluškovala še enkrat v nočno temo in zginila za odprtimi vratmi.
Previdno jih je zaprla za seboj in lezla kakor mačka po ozkih stopnicah doli.
V	par minutah je bila zdolaj.
Tam je vladala neprodirna temota, tako da je morala Juno z rokama tipati okoli.
Noben svetlobni žarek ni dal spoznati kak vhod; povsod je čutila lesene stene, brez vrat; nikjer ni bilo hodnika, — naprej iti nemogoče.
Že se je mislila Juno nejevoljno vrniti, ko je zaslišala tiho govorjenje.
— 1604 —
Glasovi so prihajali izza lesene stene.
Sedaj je zamorka natanko spoznala, da so to ženski glasovi. —
Juno je pritisnila svoje uho na tenko pregrajo, da bi slišala vsako besedo.
Ali si lačna, Pegi?u	slišalo se je govoriti.
„Da, od žalosti nisem	mogla skoraj	nič užiti,	a	sedaj sem
popolnoma oslabela od lakote, Lici“, jo bil tožni odgovor.
„Tu imaš košček kruha, prihranila sem ga zate“, rekel je prvi glas. „Oh, F^egi, kaka	grozna usoda	najti pričakuje!"
Krčevito ihtenje se je	zaslišalo izza	pregrajo.
„Ne, jaz nočem jesti“, stokala je Pegi, .rajši umrjom lakote, kakor na tako sramoten način. Smrt od lakote ni nič proti strašni usodi, ki naju čaka!u
..Jaz še vedno upam, da bo mogoče uitiu, dejala je Lici.
.Le tega ne misli1*, tarnala je Pegi. ..Lopovi naju ne bodo pustili ne za trenotek iz očij. Kadar bodeve enkrat tam, sve tako kakor živi pokopani, [z takih hiš ni mogoče zbežati, tani moramo trpeti, da nas reši smrtl“
Glasovi so utihnili, zamolklo jokanje je donelo iz ječe.
Juno se je zganila.
Kaj naj bi mislila o tem čudnem pogovoru V Ali so bile ženske jetnice na ladji, katere so odpeljali proti njihovi volji? Kaj sta mislili dekleti z nevarnimi kraji, kamor so jih odpeljali, — kraji, od koder ni mogoče zbežati?
Juno ni zamogla najti odgovora na ta vprašanja.
Ali je njeni preljubi gospodinji pretila enaka usoda in so siroto varali z napačnimi obljubami?
Ker ni bilo slišati več nobenega glasn izza ločilne stene, zdelo se je zamorki najbolje, zapustiti to mesto in se zopet podati po stopnicah gori.
A dospela še ni do vrat, ko so se ta naglo odprla od zunaj. —
„Kaj pa je to, — zapahi so odmaknjeni?!“ slišala je Juno govoriti nek glas.
Zamorka se je stisnila k zidu, ker so je pokazala v odprtini neka postava.
Ta je stopila na stopnice, ki so peljale doli.
— 1605 -
.luno bi bila kmalu zavpila, ko je prišlec potegnil svetilko izpod suknje.
Stopnice so bile na pol razsvetljene, Juno se ni mogla vež skriti.
Pred njo je stal mladi temnopolti mornar, kateri je danes prinesel Heleni jedi v kajuto.
. ♦♦♦ .
277.	poglavje.
Kje smo?
Mulat je odskočil nazaj, ko je zapazil Juno na stopnicah.
Prekanjena zamorka je opazila hipno zmedenost mornarja in je hotela smukniti mimo njega.
A mladi mož se je takoj zopet zavedel.
Zgrabil je zamorko z jekleno pestjo za roko, tako da bi bila od bolečine kmalu zakričala.
„Kaj delaš tu 5* — kako prideš do tega, tu spodaj vohuniti ?“ vprašal je z grozečim glasom.
„Za.šla sem*, odvrnila je Juno trdovratno.
,Neumnost; meni tega ne natveziš", smejal se je mornar, ter vlekel Juno s seboj navzdol. „Žal mi je, a zapreti Te moram, ker Ti si gotovo prisluškovala."
,.Jaz nisem prav nič slišala, — nič“, prosila je Juno, ki se je zaman skušala iztrgati železnemu oklepu. „Oh, gospod, prosim Vas, pustite me iti, saj ne bom nikomur povedala, da sem bila tu spodaj !“
Mulat je ogledoval lepo zamorko.
„Pojdi z menoj“, velel je odločno. „Tu notri, nekaj Ti imam povedati!"
Potisnil je zamorko šiloma v neki temni prostor, kojega vrata je zaprl za seboj.
— 1606 —
Potem se je vsedel na neko skrinjo in je ukazal Juni, naj mu sede nasproti.
•Tuno je tresoč se ubogala, ker je bila popolnoma v rokah mornarja.
Pomislila je, da bi upor le poslabšal njen položaj, zato se je udala v svojo usodo.
„Kako prideš z damo na ta parnik?* vprašal je mulat.
Juno ni imela vzroka to prikriti in je povedala mlademu možu, na kak način je gospod Klarke pregovoril njeno gospodinjo, da se je poslužila ladje za vožnjo.
..Ali je vse to res, kar si mi ravno povedala?“ vprašal je mornar, ko je Juno končala.
..Gotovo", rotila se je zamorka. .,Če mi ne verjamete, vprašajte le mojo gospo."
Mulat je zamišljeno gledal v tla.
..Ali je Tvoja gospodinja bogata¥- vprašal je nenadoma.
.Juno je bila prekanjena; videla je takoj, da je mornar imel s tem vprašanjem poseben namen, zato je odgovorila navidezno nezaupno:
..Jaz tega ne morem kar tako povedati, moja gospa ima denar na razpolago, a "
„Aha, sedaj Te razumem", dejal je mulat. „A videla boš, da tudi jaz nisem taki tepec. Ti si tu popolnoma v moji oblasti; če povem ladjevodju, da sem Te tu dobil, Te vrže takoj v moije, kakor hitro Te bo z enim sunkom z nožem spravil na boljši svet." —
Juno je spreletel mraz, kajti mož pred njo je govoril hladno in mirno, kakor da bi se šlo za nekaj vsakdanjega.
..Kje pa sve, moja gospa in jaz?" vprašala je s tresočim glasom.
.,Na parniku .,Vashington“, odvrnil je mornar hladnokrvno.
..Kaj se namerava z mojo gospo?“ vprašala je .Juno boječe.
„Ne vprašaj me po tem", zaklical je mulat. »Sicer nisem nenaklonjen Ti vse povedati, kar vem, — a če se ne zjediniva, ne prideš' več živa na krov. Gospod Klarke in ladjevodja ne razumeta šale. Ako bi vedela,. da sem klepetal, ni moje življenje vredno vinarja!"
— 1607 —
Juno je takoj spoznala, da je bil mož denarja lakomen.
Ob enem je sklenila, da ne izda, da je imela večjo svoto
*	denarja pri sebi, zato je počakala, kaj bo mladi mornar od njo zahteval.
„Ker si tudi tu spodaj kakor mrtva in pokopana, bodem brez ovinkov povedal, kaj hočem", dejal je mornar čez nekaj časa. „Jaz sem sit življenja na tem prokletem parniku; če mi Tvoja gospa dobrovoljno preskrbi 500 dolarjev, ji bodem kot odslugo izdal, kje se prav za prav nahaja in ji bom pomagal od tod; drugače ne prideš več živa na dan in Tvoja gospa, katera se mi sicer smili, pride v kraj, kjer bi celo hudiču ne bilo predobro. "
Juno jo molčala, ker so jo zagonetne besede napolnile z * grozo. —
.,No torej, ven z besedo", zarežal je mulat nad preplašeno.
„Ali mi more dama preskrbeti denar ali ne?!"
..Gotovo zainore", pritrdila jo Juno, kije sedaj sprevidela, da	se je morala mlademu mornarju zaupati na milost in	nemilost.	, Ali je pa to tudi res, kar mi sedaj pripovedujete,	ali	je
samo sredstvo, da bi dobili denar od moje gospodinje?"
_No, če mi nočeš verjeti, potem lahko zastran mene nastopiš neprostovoljno pot v boljši svet“, zaklical je razkačeni mulat in se obrnil proti vratom.
Juno je hitela za njim in držala mornarja nazaj.
-Ostanite vendar, gospod, denar Vam je gotov, jaz	bi	se
le rada prepričala, če mojo gospodinjo res pričakuje tako grozna usoda, kakor pravite, gospod. Moja gospa mi ne bo verjela, če bom samo zahtevala nakaznico na banko."
Mornar se je namuznil in obrnil. Dopadljivo je pogledal krasno postavo zamorke.
„Če tako govoriš, potem sem zadovoljen”, rekel je pomirjen. ..Sploh si najbolj zala zamorska deklica., kar sem jih kedaj videl. No, no pači se, to, kar Ti povem, je pač vredno par poljubov.*'
Juno je čutila, da je bilo mnogo odvisno od dobre volje mulata, zato s^ ni dolgo branila, mu privoliti zahtevano.
Midva bi bila prav primerna dvojica, Ti nisi dosti bolj črna ko jaz, kaj porečeš k temu. he?u smejal se je mornar.
* \ v
- 1608 —
Juno je ogibno odgovorila in opetovano prosila mulata, naj ji da natančnejša pojasnila o skrivnostni ladji.
.,Ali poznaš Vera-Kruc?" vprašal je ta in potegnil Juno ljubeznjivo k sebi na skrinjo.
.,Ne“, odgovorila je zamorka, „o tem mestu še nisem nikdar slišala."
rNo, to je prav čeden kraj, pristan v Mehiki. Tjekaj gre naš parnik in prinese našemu naročniku fino blago.*
Mornar je naglašal besedo „blago" tako čudno, da ga je Juno zato povprašala.
.,Da, fino blago", ponovil	je mornar.	..Mlade,	zale;	—
celo nekaj deklet je vmes Tvoje	barve."
..Dekleta?" vprašala je Juno brez sape.
,,No, kaj pa misliš, srček'-, smejal se je mornar in poljubil Junine bujne ustni. „Saj tržimo ž njimi, ali še zdaj ne veš, da je posestnik naše ladje neke vrste prodajalec duš?"
Zamorka od same groze ni mogla izustiti glasu.
„Da Tvoja gospa je bila lopo neumna, ko je verjela drzno laž gospoda Klarke; ha — ha, stari lisjak se je moral veseliti, da je tako lepoto zastonj dobil. Od samega veselja popiva z ladjevodjo v kajuti; odkar smo se 'odpeljali, se še nista streznila. —
..Kaj, — gospod Klarke, — ali je na krovu?'1 zaklicala je Juno prestrašena.
.,Seveda, golobica; saj on	je glavni	posestnik	ladje,	en
del je kapitanov, in zrola bratca	si delita dobiček, ter	se vselej
drug drugega goljufata."
,Ni mogoče!" rekla je Juno.
.,Jaz Ti bodem vže dokazal, da je tako", zagotovil je mornar. „Jaz sem sit tega življenja, ker smo dovolj zmerjani in za ohranitev tajnosti slabo plačani. Sploh pa nimam veselja na vislicah paradirati, ker prej ali slej jih bodo vendar zalotili. Potem ne bo usmiljenja, sodnije se malo obotavljajo!"
„Ali nam morete pomagati z ladje?" vprašala je Juno v skrbeh.
„ Ciotovo. Kako to naredim, boš pozneje zvedela- Zahtevam samo, da mi Tvoja ukazovalka napiše nakaznico, kor sem prepričan, da je iz dobre rodbine in ji 500 dolarjev ne bo preveč,
»
I <•'. i
- 1609 —
da poplača s tem ubogega siromaka, kakor sem jaz, za njegovo pomoč. Brez mene je izgubljena, kajti kar je enkrat sprejeto v javne hiše v Vera-Kruc, to je živo pokopano. Za Vašo gospo bi bilo bolje, da bi ležala v grobu, kakor da bi poginila čez leta od žalosti in sramote. “
„Koliko teh nesrečnih deklet pa je na ladji ?“ vprašala je Juno čez nekaj časa.
„To pot je bila slaba žetev', odgovoril je mulat, „ni jih več ko osemnajst, a med njimi nekaj prav zalih, ki bodo do-nssle mnogo denarja. Vožnja se bo bogato obnesla, posebno, ker je še Tvoja gospodinja prišla zraven. Ta sama je že vredna premoženje!"
Juno je sedela zatopljena v tužne misli in se je malo zmenila za ljubeznjive besede, katere ji je zaljubljeni mulat šepetal na uho.
Ona je svojo gospodinjo takoj svarila pred gospodom Klarke, a sedaj je bilo prepozno.
Obe sta bili v oblasti človeških pošasti, ki niso poznali milosti in usmiljenja.
Njuna rešitev je bila odvisna edino le od mladega mornarja, zato je bila odločena, od denarja, katerega ji je bila dala Marija, možu vročiti zahtevano svoto.
„Jaz Vam bom nekaj povedala, gospod", začela je Juno. -Nakaznice ni treba, ker ima moja gospa toliko denarja pri sebi. Ako se beg posreči, dobite Vaših 500 dolarjev; izdali naju ne bodete, ker bi drugače ne imeli nikakega dobička. Sploh bi moja gospa rajši vrgla denar v morje, nego da bi ga prepustila izdajalcu 1“
„Bodi brez skrbij, ljubica14, zagotovil je mornar, „sveto prisežem, da Vama bom pomagal bežati. Morda še mineta eden ali dva dni, ker moram isto noč krmiti, a posrečilo se bo gotovo. Jaz se le bojim, da — — —u
.,Kaj se boji gospod?" vprašala je zamorka skrbno.
„No, jaz nečem zamolčati mojega mnenja", zaklical je mulat. ..Ladjevodji je šla lepota Tvoje gospe v glavo. Človek je vedno pijan in je v svoji pijanosti izustil par namigov, kakor
da bi — — — se hotel lepi dami enkrat pokloniti; saj
me menda razumeš?"
Grofica — beračica.	68
— IH 10
,To bi bila njegova smrt!" škripala je Juno. ..Zadavim ga, predno se dotakne moje gospe!”
,,Pa le dobro pazi“, smejal so jo mornar. „Ladjevodja Havlins je v pijanosti k vsemu sposoben. Poznam ga dobro; Tvoja gospodinja bi ne bila njegova prva žrtev. Sreča je le, da je gospod Klarke tudi na ladji, ta malo kroti njegovo pohlepnost. "
..Zakaj neki sem pustila mojo puško", mrmrala je Juno srdito. „Poslušajte, gospod", je zamorka prestrašeno zarežala, „ali ni mogel oni lump za časa moje odsotnosti tu spodaj k mojej gospej iti V-
..Danes ne", smejal se je mornar. „ Ladje vodja je tako pijan, da komaj stoji. Misel na veliki dobiček ga je naredila skoraj blaznega. Ne, bodi brez skrbij, ljubica; sedaj leži v svoji kajuti in prespi svojo pijanost."
-Jutri zjutraj je 50 dolarjev za Vas pripravljenih, če mi preskrbite do tja samokres in nekaj patron”, zaklicala*je Juno. „Za vse slučaje; saj si lahko misli, da sem prinesla orožje a seboj." —
Oči mulata so se svetile lakomnosti.
„Jutri zjutraj boš imela pripravljen samokres. Mar li znaš streljati 1~
..Bolj nego mislite, gospod", šepetala je Juno. „A sedaj grem nazaj, moja gospa mora vedeti, v kaki nevarnosti je, ali — ne, boljo bo, če počakam z mojo pripovestjo, da bo vse pripravljeno k begu. Moja gospa je imela v zadnjem času toliko nezgod pretrpeti, da bi nova nevarnost gotovo slabo uplivala na njo.~
-Prav tako, srček', pritrdil je mulat. „A da se prepričaš, daje vse resnica, kar sem Ti povedal, bodeš jutri zvečer sama poslušala razgovor med ladjevodjo in njegovim tovarišem. Jaz imam ključ od shrambe, ki se drži ladjevodjeve kajute. Tam pijeta ta dva tiča vsak večer skupaj; morda boš več zvedela, nego sem Ti mogel danes zvečer povedati.'1
Juno je bila z vesoljem pripravljena.
Potem jo je peljal novi zaveznik po stopnicah gori in se je tam poslovil od zamorke s poljubi, katere je ta potrpežljivo pretrpela, ker ni smela mornarja razdražiti.
— 1611 —
Dospevši v svojo izbico, je bilo prvo, da je Juno pregledala vrata v damsko kajuto.
Ta so bila od znotraj zaprta.
Helena je trdno spala v malem pregradku, ki je bil poleg 'Tunine sobe.
Luč majhne nočne svetilke je razsvetila lepi obraz mlade dame. —
.luno je s solznimi očmi gledala preljubo ji gospodinjo.
„Prelepa je*, šepetala	je. „Ni čuda, da jo	hudobni	ljudje
zasledujejo, take krasote se	ne vidi kmalu."
Nerada se je odtrgala	zamorka od ljubke	podobe,	da	bi
fe vrnila v svojo sobico in	tam nestrpno pričakovala jutra.
.Juno so je vsedla k vratom, ki so držala v Helenino spalno sobo.
Zaupala ni nikomur več; kdo ve, če se ni tovariš ladje-vodje že zbudil iz svoje pijanosti.
Ko se je zaslišalo lahko trkanje na vratih, je zvesta zamorka skočila kvišku in jih tiho odprla.
Mulat ji je ponudil zavitek.
„Tu“, šepnil je. ..Orožje je dobro, ga imam že več let!u
Juno je potisnila mornarju bankovec za 50 dolarjev v žuljavo desnico.
..Dftnes zvečer pridem po Te", rekel je še mulat in zginil kakor senca.
Zamorka je odprla zavitek, v katerem je bil krasen revolver in 50 patron.
Hitro je samokres nabasala.
Potem je zvesta zamorka se enkrat pogledala v majhni pregradek, kjer je ljubka spalka, mirno dihajoč, počivala na mehkemu ležišču.
Juno je skrila samokres pod obleko in se vlegla na tla pred vrata.
.Tako. lump, sedaj pa le pridi**, mrmrala je. „Pot h gospej pelje samo čez moje mrtvo truplo.u
P
— 1612 -
278.	poglavje.
Dva lopova.
„ Juno, kaj pa jo to; — Ti ležiš na tleh pred mojo spalno sobo; — ali se je kaj zgodilo?!"
Zamorka je planila pokonci, kor je v svojem trdnem spanju preslišala približevanje svoje gospodinje.
Jecljala je nekaj opravičevanj, katera nikakor niso pomirila Helene, ker je poznala Junino požrtvovalnost in je slutila, da ji je hotela zamorka nekaj groznega zamolčati.
„Povej mi resnico, .Iuno“, prosila je Helena. „Kje se nahajam; — kaj ne, da sem zopet prišla v roke ničvrednih ljudi j V Ne zamolči mi ničesar, Juno, prosim Te — rotim Te?!“
A J uno ni ugodila Helenini prošnji, ker je ni hotela vznemiriti. Tudi se je bala, da bi misel na ono grozno usodo, katera jo pričakovala njeno gospodinjo brez mulatove pomoči, grozno vplivala na njeno ubogo gospo.
Zamorka jo je potolažila do naslednje noči, v kateri bi ji gotovo vse povedala.
Ladjevodje tudi ta dan ni bilo videti.
Gotovo jo sedel z gospodom Klarke v svoji kajuti, ker sta se oba poštenjaka želela umakniti srečevanju s Heleno.
Dan je minil, v Helenino največjo vznemirjenost, kakor včerajšnji.
Od molčečega mornarja ni mogla ničesar zvedeti, in ^luno, katera je, kakor je Helena prav slutila, vse vedela o skrivnostni ladji, je tudi molčala ko grob.
Sicer se je danes pokazalo obrežje, a to so bile prazne, močvirnate obali Floride, koj ih zunanjost, je svedočila, da tu ni kraja za vkrcanje.
Tudi temno zidovje trdnjave Barankas in Santa Koze se je za nekaj časa prikazalo v megleni daljavi, a parnik je plul mimo, — cilj je bil še daleč.
Helena je bila obupana.
- 1613 —
Vrnila se je v kajuto, v kateri je, glasuo jokaje, ostala do večera.
Nobena prošnja zveste zamorke jo ni mogla pripraviti, da bi bila kaj zavžila pri obedu ali večerji; — uboga mlada dama je slutila, da jo je pričakovala grozna usoda.
Juno je počakala, da je Helena zaspala, da bi mulatu takoj po njegovem prihodu sledila.
Kmalu je pričalo globoko dihanje, da je utrujena Helena spala. —
Juno je odšla v svojo kabino, da bi tam pričakovala mornarja, a čakati je morala do polnoči, da je lahko trkanje oznanilo prihod mulatov.
„ Pojdi hitro!“ zašepnil je, „oba tiča sta že dobro pijana, tu lahko slišiš marsikaj!“
Mornar je peljal zamorko čez temni krov parnika do nekih majhnih vrat, kjer se je ustavil.
„Tu se gre doli v shrambo", dejal je. „Ne izdaj se z nobenim glasom, drugače sva oba izgubljena!"
Previdno je odprl mornar vrata in zginil z zamorko r temni odprtini.
Le malo stopnic je peljalo doli.
•luno je že pri vstopu zaslišala šunder, ki je prihajal iz priležne sobe.
Mornar je odprl druga vrata in je šel z zamorko po ozkem hodniku.
Ko sta dospela na konec, slišala je Juno hrup prav v bližini.
„Vidiš majhni svetlobni žarek'?" rekel je mulat Juni na uho, „tu lahko vidiš v kaj uto. “
Zamorka se ni dala siliti.
V	hipu je stala na označenem mestu, kjer je gledala v stanovanje kapitana.
Pred njenimi očmi ležala je razkošno opremljena soba, v kateri pa je vladal grozen nered.
Krasni blazinjeni stoli so ležali po tleh, vmes čepinje •^bite posode. Vse je govorilo o skoro minolem divjem pi-rovanju.
Pri dragoceni mizi sta sedela dva moža, katera je Juno takoj spoznala za ladjevodjo Ravlinsa in g. Klarke.
- 1614 —
Tovariša sta bila utopljena v prav živahen in glasen pogovor.
Število praznih steklenic- in rudeči obraz obeli so dokazali, da sta bila ljudotržca zelo pijana.
„Pijva, brate!-1 vpil je ladjevodja blebetaje. .,Na lep dobiček, ki naju čaka!“
Žvenketajo sta se razbila kozarca, tako da je drago vino teklo čez mizo.
Tuleči smeh je zadonel.
Črepinje so padale na tla; potem sta vzela tovariša druga kozarca in ju napolnila s težkim španskim vinom, katerega je bilo dovolj.
„Povej mi odkrito, Klarke", začel je ladjevodja, ,kaj meniš, koliko bova dobila za lepi lov ? Lov, ki naju ne stane vinarja; nasprotno, gospodična mi je še hotela kaj dodati, ha — ha — ha!u
„Po ceni je ne dam, zanesi se, Ravlins*, odvrnil je tovariš, prekanjeno smehljajoč. „Kaj so vsa dekleta tu spodaj v primeri s to boginjo. Par sto tisoč dolarjev morava dobiti za njo, to je najmanj. Sploh sem prepričan, da se bodo najini odjemalci trgali za njo."
„0 tem sem tudi jaz prepričan*1, zaklical je ladjevodja. ^Najboljše pri vsej stvari pa je, da nihče ne ve, kje je gospodična. Ničesar se nama ni bati. To je izvrstno 1“
„Kaj narediva z zamorko?“ vprašal je g. Klarke zamišljeno.
„To? — no, dekle je čedno; prodava jo tudi. Par tisoč, dolarjev se bo vendar dobilo za njo.'r
„ Jaz mislim, da bi bilo bolje, če jo popolnoma odstraniva■% dejal je g. Klarke. ..Zamorci imajo v sebi hudiča. Ako pozneje komu uide, nama lahko nakoplje policijo.r
„Dobro; potem jo po starem izkušenem načinu spravimo na oni svet“, zasmejal se je ladjevodja. ,Mi je tudi prav, na teh par dolarjev nama ni treba gledati, kjer se nama obeta tek dobiček. “
.Juno je nehote stisnila roki; blisk jeze je švignil iz temnih očes na lopova, ki sta z malo besedami odločila čez življenje in smrt.
— 1615 -
Ladjevodja je spil nekaj kozarcev vina, potem je s hudobno bliščečimi očmi zrl v en kot kajute.
G. Klarke je začudeno gledal svojega tovariša, kojega obraz se je vprav satansko režal.
,Kaj pa imaš, Ravlins?"* vprašal je začudeno. „Saj si gi‘Ozno vesel."
-Sem tudi", bebljal je pijani. ^Gospodična mi je že večkrat po nekem mornarju sporočila, da bi imela z menoj govoriti. To se lahko jutri zgodi; saj jo potem lahko sprejmem, ali me razumeš —?"
Juno je škripala z zobmi, ko je slišala nesramni govor razuzdanca; le težko se je premagovala.
,.To bodeš lepo pustil", dejal je g. Klarke mrzlo. „Go boš uganjal take reči, potem si zapomni, da sva bila najdalje skupaj, razumeš'?'
_Hoho, tu na parniku sem jaz gospodar !■* vpil je ladjevodja divje.
„Kar se tiče parniških zadev, — da*, odvrnil je njegov tovariš, _a naših deklet in posebno gospodične se ne boš dotaknil, — drugače — —“
.Oho, Ti mi boš žugal?" vpil je besni ladjevodja ter skočil proti g. Klarke.
Ta je nerahlo sunil pijanega od sebe, tako da je ta padel na tla in si na razsutih črepinjah ranil roke.
,..Iaz sem gospodar na moji ladijiu, tulil je razkačeni. „Le čakaj, ustrelim Te! Kje je moj samokres, — prekl . . . pes, jaz Te bom učil, meni ugovarjati.“
G. Klarke je mirno gledal svojega tovariša, ki se je zaman trudil vstati.
-Umorila se bodeta", zašepetala je Juno mornarju.
,.Neumnost, te stvari se ponavljajo vsak večer“, je ta odvrnil tiho. „Ne traja dolgo, potem se zopet objemata in vse je v starem tiru.1*
.luno je zapustila svoj prostor.
„I)ovolj sem slišala1”, rekla je mulatu. „Zdaj pa se vrnem gospej."
V	malo minutah sta bila na krovu.
,.Kedaj bežimo?" vprašala je Juno.
— 1616 -
„Jutri po noči“, odvrnil je mulat. „Ta večer krmim in s tvojo pomočjo lahko spustim čoln doli. Breg ni daleč, potem smo v varnosti."
Juno je veselo pritrdila temu načrtu.
„Zakaj pa je na krovu tako prazno ?“ vprašala je mulata čez nekaj časa.
.,No, kaj se naj pa godi v tem tihem obrežnem morju?" mrmral je mornar. „Korman zadostuje za ladijo, ostali mornarji se vsak večer opijanijo 1“
„Ali vsi vedo, kaj se tu na ladiji godi?“
..Gotovo, to so sami ljudje, ki so bili že pri marsikateri taki vožnji. Na izdajo ni misliti, ker bi jim bile vislice gotove; zato vsi molče o pravem vzroku našega potovanja.
Med tem razgovorom sta dospela do kajute za dame. —
„Kdo pa je tu spredaj na bugspritu ?“ vprašal je mornar ter ostro zrl tja v noč.
Juno je sledila njegovim pogledom.
V nerazločnih obrisih je spoznala svetlo postavo, ki se je premikala naprej.
Zamorka je napol glasno zakričala, potem pa kakor blisk letela tj e.
Groza ji je skoraj otrpnila čute, ko je opazila, da se je postava zavihtela na krmo.
V naslednjem hipu je bila tamkaj.
Ne za trenotek prehitro sta zgrabili njeni polni, močni roki nočno sprehajalko in jo s prav težko silo potegnili nazaj na krov.
Bila je Helena, ki se je, podoba smrtnega strahu, zgrudila.
„ Gospa, ljuba gospa", tarnala je zamorka, „za Boga, kaj nameravate?!“
Trpinka se je že zopet vzravnala.
Plamteče oči, ki so strahovito žarele iz bledega obraza, osvedočile so grozen sklep.
..Pusti me, Juno!“ prosila je, „zakaj si me zadržala?! Sedaj bi bila odšla sramoti, ki mi preti. Prosim Te, pusti me umreti!“
„Ne, ne!'4 vpila je Juno obupno. „Jutri zvečer bodete prosti; tam stoji mož, ki nama bo pomagal zbežati."
— 1617 —
Heleuine moči so bile popolnoma pri kraju.
Ko bi Juno ne bila držala nezavestne, bi bila padla im krov.
S pomočjo mulata spravila je jokajoča Juno svojo drago gospodinjo v kajuto, kjer je odslovila mornarja in položila Heleno v posteljo.
Dolgo je trajalo, p redno se jo Helena toliko pomirila, da je ihte pripovedovala <)uni, da sta šla dva mornarja mimo njene *zbe. Ta dva moža sta menjala nekaj besed, ki so vzbudile radovednost zbujene Helene. Lezla je k vratom in je toliko slišala, da je vedela, kaka grozna usoda jo pričakuje.
Obupnost jo je prevzela.
Najprvo je hitela v Junino izbico, ko pa tam ni našla zamorke, mislila je nesrečnica, da so ji vzeli njeno zvesto tovarišico.	*
Smrt se ji je zdela edina rešitev.
Ravno ko je Juno prihitela, je mislila skočiti v valove, da bi tam končala svoje žalostno življenje.
Juno je spreletel mraz.
Ko bi bila le nekaj minut pozneje prišla, bi Helene ne bila več dobila med živimi.
Po Heleninem povpraševanji je .Juno sedaj vse povedala, kar ji je bilo znano o tej grozni ladiji in njenih nesrečnih jetnicah.
Zamolčala je samo, da je mulat zahteval plačilo, ker Helena nikakor ni smela vedeti, da je Juno dobila denar od Marije.
Dalje je zamolčala zamorka razgovor, kateremu je prisluškovala pred kratkim, ker ni hotela že itak razburjene Helene še bolj strašiti.
Le upanje na beg je samo zamoglo ubogo trpinko potolažiti.
.luno je ostala pri svojej gospodinji, da je ta zadremala, potem je zastavila vrata izbe, da bi ladjevodja pri znabitnem napadu naletel na nepričakovane ovire.
Potem se je v»edla k vratom, odločena, da to noč ne zatisne očesa.
Ta previdnost ni bila nepotrebna.
(!8a
— 1618 -
Zamorka je sedela komaj ono uro na straži, ko je zaslišala iz ozadja krova lazeče stopinje.
Natanko je slišala blebetajoči glas pijanega ladjevodje, ki se je ustavil pri vratih kajute.
„Ha, ha, golobica se je zaklenila11, smejal se je pijanec. „To nič ne škoduje, — iz male kabine pridem tudi notri; zamorko ustrelim; — aj se le gane.“
Juno jo hitela v kabino, ko je še enkrat boječo pogledala spečo ukazovalko.
Zamorka je vedela, da so bila ta vrata samo s slabim lesnim zapahom zaprta. En pritisek močnega človeka moral jih je odpreti.	'	•
Krčevito je držala Juno samokres v desnici. Odločena ju bila. naj pride, kar hoče, ladjevodjo ustreliti.
Že je čula težko dihaifjo pijanega.
Vrata so so šibila pod tožo života.
Juno je vzdignila orožje.
V	tem so se zaslišali na krovu nagli koraki.
Gospod Klarke je prihitel.
„ Ali si blazen, Ravlins govoril je. „Saj se Te ne sme ni trenotek samega pustiti; pojdi sedaj z menoj, Ti si popolnoma brezumen!14
Ladjevodja je preklinjal, ko ga je tovariš šiloma potegnil proč. —
„Na jutri večer", škripal je, „potem jo vse eno in če bi moral rabiti silo."
%
— 1619 —
279.	poglavje.
Beg- s parnika.
Naslednji dan jo bil eden najhiijšili, kar jih je uboga Helena pretrpela.
Akoravno ji je Juno zamolčala, da je poskušal pijani iadjevodja šiloma vdreti v njeno izbico, vendar nesrečnica ni našla za trenotek miru, ker se je vsak hip bala napada.
Juno je zvedela po mulatu, da ležita kapitan in njegov tovariš nezavestno pijana v kajuti, a vedela je tudi, da je poveljnik parnika to noč znova skušal vdreti v Helenino sobo. —	.
Kako lahko bi surovi človek opazil begunce in tako uničil zadnje sredstvo za rešitev.
V	treh dneh je imel parnik dospeti na cilj svojo vožnje v Vera-Kruc.
Ker je pa bil mulat samo to noč za kormana, moral se je na vsak način danes vprizoriti beg, ker je bil majhen čoln, ki se je v to svrho rabil, pritrjen na ozadju parnika.
Nopopisno počasi so potekale dolge ure do temote.
Helenini	živci so bili	skrajno	razburjeni; le	po	dolgem,
potrpežljivem prigovarjanju	jo je Juno pripravila,	da	je vžila
nekoliko jedi.
Mulat je že v zadnji noči spravil v čoln majhen sodček vode in nekaj	živeža za vse	slučaje.
Juno je	gledala nebo,	katero	je kazalo na slabo	vreme.
Vesela je bila, da je bil parnik blizu brega, ker bi bil čoln pri viharju v odprtem morju zgubljen.
Začelo se je mračiti.
.Juno ni odvrnila pogleda od krmila, katero je imel mulat prevzeti o polnoči.
Veliko je bilo odvisno od tega, če bo ladjevodja svoj surovi napad ponovil pred polnočjo, ker je bilo zelo dvomljivo, če bo mogel g. Klarke zopet pomiriti silno pijanega.
Pri tem so Helena in Juno nista smeli izdati, da še čujeta.
— 1620 —
Tresoč sta čakali obe v majhni izbici, da bi se takoj po polnoči lotili nevarnega podjetja.
Nestrpnost beguncev je prikipela do vrhunca, ko jima je enoglasni klic zamenjajočega čuvaja naznanil, da je mulat prevzel službo pri krmilu.
Juno se je hotela zaradi varnosti splaziti tje, da bi se prepričala, če je mornar sam, a Holena jo je zadržala.
,,Vzemi me s seboj!“ prosila je. ,,Meni se zdi, da preti nova nevarnost; ne pusti me samo!1'
Juno je radovoljno ustregla in	je le	prosila	svojo	gospodinjo, naj se skriva v senci, kor bi	bilo	laliko mogoče,	da	bi
eden mornarjev prižel v soparni noči na krov.
Brez nezgode sta prišli v ozadje parnika, kjer je stal mulat ob krmilu.
V tem je Juno naglo zgrabila svojo gospo in jo potegnila k tlom.	«'
,,Tiho“, šepetala je. Mož ni sam, neki mornar govori ž njim; tu v senci krme morave počakati, da tujec odide."
Helena jo ubogala, ker ji ni druzega preostajalo.
Juno je upala, da se bo mornar kmalu podal	k	počitku,
a	varala se je; ostal je pri mulatu, akoravno se	je	ta	pošteno
trudil, znebiti se nadležnega obiskovalca.
Tako je pretekla ura v težkem	pričakovanji.
Noč v teh vročih krajih trajala le kratek čas; kmalu se je moralo mračiti jutro, — potem bi bilo vse izgubljeno.
V tem so se zaslišali težki koraki na stopnicah, ki so peljale v kajuto ladjevodje.
Juno so je tresla.
Bil je poveljnik parnika, kapitan Ravlins,	ki	je	hotel v
svoji	pijanosti izvršiti grožnjo pretečene noči.
Oe bo šel surovi človek v damsko izbo, bo kmalu opazil beg svoje lepe jetnice. Gotovo bi potom razsajal, da bi jih kmalu dobili.
A Juno je bila v tem slučaju odločena, raje svojo gospodinjo in potem še samo sobe ustreliti, nogo d it bi pustila Heleno pasti v roke onega hudobneža.
Pijanec je ravno mislil iti čez krov, ko jo zaslišal razgovor pri krmilu.
— 1621 -
Takoj se je obrnil in sel opletajočih korakov v ozadje ladije. —
..Kaj pa delaš tu?‘- zarežal je nad tujega mornarja. _Ti nimaš ničesar iskati pri kormanu. Takoj se mi poberi!"
Mrmrajo je ubogal mornar, ter se hitro vrnil v ospredje krova. —
Sedaj jo pijani ladjevodja začel razgrajati nad kor-manora.
„Ti imaš molčati, kadar kormiš, ali me razumeš, dečko I Glej, da te ne zasačim še onkrat pri klepetanju, drugače ....!"
Mulat ni odgovoril.
llavlins se jo opotekal po krovu in bi bil kmalu zadel ob Heleno.
..Le čakaj, Ti zala gospodična'-, blebetal je. ..Sedaj To poiščem, mojemu tovarišu na kljub. Ha, ha, — danes me ne bo motil: silil sem ga piti, da je ležal pod mizo.“
Juno je z grozo opazila, dajo imel ladjevodja v roki malo sekiro.
Gledala je za njim. da je njegova postava zginila v temi iu je potem hitela s Heleno proti krmilu.
..Hitro"j zašepetala je mulatu, .ne trenotka nam ni izgubiti/-
Mornar je vže slutil, da je imel poveljnik svoje hudobne mimene.
Zato je privezal krmilo in rekel Juni, naj mu pomaga spustiti čoln doli.
Juno se je trudila do skrajnosti, da bi obvarovala čoln prenaglega padca; pot ji je stal na čelu, ko je plaval čoln na morju. —
Sedaj so se slišali iz ospredja krova udarci s sekiro.
Helena je prestrašeno gledala na mesto, kjer je ladjevodja »azbil vrata njene izbice, a v temoti ni mogla ničesar z gotovostjo spoznati.
Mulat je vzel lestvo iz vrvi in jo pritrdil na ograjo.
„Sedaj grem v čoln“, zašepnil je Juni. *Prva naj mi sledi <iiuiia, jaz bodem lestvo po možnosti napel.“
Kakor mačka je splezal mornar po mahajoči vrvi v čoln, Kjer je takoj zgrabil konec lestve.
— 1622 —
Helena je še proseče pogledala proti nebu.
Juno jo je peljala k viseči lestvi in ji je pomagala čez krmo. —
Mulat je zgrabil nežno postavo s svojima močnima rokama in ji je odkazal najboljši prostor, kar ga je mali čoln imel. —
Juno je naglo sledila.
Nebo se je medtem pooblačilo, v daljavi pa se je slišal grom. —
Bleda svetloba je sem pa tje pokazala valovito morje; bila je to divno lepa podoba, a boječi begunci v čolnu se niso zmenili za velikanski prizor narave.
Besen klic je zadonel v tem na parniku.
„Vsi mornarji na krov!“ tulil je ladjevodja. .,Izba je prazna, gospodična z zamorko je ušla!“
Mulat je vzel veslo in pahnil čoln od parnika, da je splaval daleč tja v blesteče valove.
Razkačen je pridirjal ladjevodja h krmilu.
..Spustite čolnl“ je vpil, ne misleč, da so se begunci poslu-žili tega plovila.
„Hudičl“ vpil je znova. „Čolna nil Spustite večjo ladijo doli, — hitro! Delj ne morejo biti od parnika ko kacih sto korakov ! “
Jeza nad ubeglo lepo jetnico je še bolj streznila razkačenega poveljnika.
Kakor blazen je divjal po parniku, tako da so se ga po-živinjeni mornarji ogibali.
„ Ali ne slišite, lumpje!“ hreščal je kapitan. „ V oliko ladijo doli, drugače Vas vse postrelim 1“
Begunci so slišali, kako se je spustila v morje velika ladija.
- „ Veslajte vendar dalje!“ zaklicala je Juno mulatu.
*	Varoval se bom“, rekel je ta. ..Svetlikanje vesel bi nas lahko izdalo. Ne, popolnoma mirni moramo ostati; potem se bodo v temi peljali mimo nas.“
Mornar je ravnal prav pametno.
Prosil je Heleno, naj se usede z Juno na tla plovila, da bi njune svetle obleke ne bile izdajalke. Potem se je samvlegel v
— 1623 —
ospredje, kjer bi v odločilnem trenotku mogel hitro zgrabiti za vesli. —
Natanko se je slišalo veslanje zasledovalcev, ki so se v majhui oddaljenosti peljali mimo.
Parnik je ostal v bližini malega čolna, v katerem so bili begunci.
Sedaj so ti slišali, kako se je vračala velika ladija.
..Ali jih imate?!“ tulil je ladjevodja s parnika.
.,Ni misliti", odvrnil je nejevoljno korman. „Zunaj na vodi je tako tema, da se ne vidi roke pred očmi."
„ Jaz moram dobiti gospodično nazaj !■" kričal je na pol Wazni poveljnik. „Vsak izmed Vas dobi sto dolarjav, če jo »jame. Naprej!“
Mornarji so vriskali veselja in odveslali hitro na drugo stran. —
Sedaj je vzel mulat vesla v roke in je vodil čoln v smeri, kjer je vedel za breg.
„Ce ostane le še pol ure temno", mrmral je, ,potem smo v varnosti, a bojim se, da bo kmalu svetlo.“
Mornar je glodal proti vzhodu, kjer se jo pokazala belkasta črta.
..Prokleto", dejal je. „Sedaj je treba veslati na vso moč, (la bi jim ušli l“
^ Ali naj pomagam V “ vprašala je .luno. -Ni prvikrat, da sem vodila čoln."
„Da“, zaklical je mulat vesel. „Tu ležita še dve vesli, to nas pripelje dober kos naprej!“
Juno se ni obotavljala, tako da je lahko plovilo s podvojeno naglostjo rezalo valove.
..Kako daleč imamo še do brega V “ vprašala je Helena v skrbeh.
„Prej ko v petih do šestih urah ne pridemo do kopnega1-, je	bil odgovor.	„Sedaj se gre le	za	to, da do svita	tako
daleč	pridemo,	da nas ne vidijo s	parnika, potem	smo
rešeni. —
-Ali ne bo	nevihte?- vprašala	je	Helena znova.
^Gotovo bo, a ne tu“, smejal	se	je mulat. „Vleče	proti
j"gu, drugače bi bili izgubljeni v naši orehovi lupini."
— 1624 -
Helena jo molčala.
Juno in mulat sta tako marljivo veslala, da jima je pot kapal s čela.
Med tem	je nastal mrak.	Se par minut, potem	je	bilo
tako svetlo, da	so begunci videli	daleč čez	morje.
Parnik je bil zginil.
Proti severu v meglenosivi daljavi pa je bila videti temna črta: to je bil breg, proti kateremu se je pomikal parnik.
Juno je porabila ugoden trenotek, da je potisnila mornarju zavitek v roko.
„Tu je Vaših petsto dolarjev", zašepetala je. .,Ge pridemo srečno tje, jih dobite še sto!"
Mulat se je veselo režal in	znova jel	veslati.
Sedaj se	je solnce pomikalo v vsej	svojej	krasoti	imd
morjem.
Bila je prav čudna podoba; tu modro nebo z žarečim solncem, tam na jugu temni oblaki, ki so se naglo valili naprej.
Helena jo sedela na klopi ob krmilu.
Njeno rosne oči so bile obrnjene proti nebu, v mislih jo bila pri Najvišjemu, ki jo je zopet v največji nevarnosti milostno obvaroval.
„Kaj pa je to V" zaklicala je Juno, ter z roko pokazala proti jugu.
Mulat je sledil z očmi v	ono smer	in je polglasno
zaklel.
„To so jadreniki parnika1*, zaklical je prestrašeno. ..Veslaj, kar moreš, dekle! — Ce kdo spleza v koš, nas bo takoj zagledal. "
Zamorka je z vso silo veslala, da ji	je pot kar tekel
s čela, mulat pa je neprestano opazoval daljne vrhove ja-drenikov.
„ Ali so nas vže zapazili ?" vprašala je Helena trosajoč se bojazni.
J)o sedaj še ne", je bil	tolažilen	odgovor mulata.
*	Drugače bi plul parnik proti	severu in	ne proti zahodu.
— 1625 -
A tu — prokleto!'1 — — —— — rt- — — » — —
Helenu je obrnila svoj pogled in videla, kako so se na krat ustavili daljni vrhovi jadrenikov.
-Naprej !u zavpil je mulat. »Naprej! Parnik nas lovi, zagledali so nas!li
"n,.<>■.> n • •,	II	ii	.	i	•>:. DiiUJras UKj .«•* •
^■11 n ti-v /.ii »ul „ ,v„v,v:i,i i	,i	/•.•mMiuiil	JiirirtM
280.	p o g 1 a v j e.
V zadnjem trenotku.
Kaj so zamogli veslači proti sili parnika?!
Ničesar!
Vedno više so se vzdigovali vrhovi jamborov, čez nekaj minut se je videl parnik.
Helena je bila smrtnobleda, ko je opazila, da se približuje. l’dano je počival njen pogled na zelenih valovih, v katerih je hotela iskati smrt.
Tudi mulat in .Juno sta bila odločena, da ne gresta več živa v roke zasledovalca, ker bi jima tam pretila najmučnejša smrt.
A slabo človeško srce upa do zadnjega trenotka, zato sta veslača napela vse svoje moči, da bi prehitela parnik.
Bilo jo zaman, ker je ta pripihal s polno paro.
. Čez en četrt ure je bil gotovo v bližini zasledovanega čolna.
Helena je gledala obupno na breg, ki se je vsekakor dobro videl skozi jutranjo meglo; a rešilna zemlja je bila oddaljena 'reč ur, doseči jo ni bilo misliti.
Yrže je hotola Helena vstati, da bi še enkrat pritisnila »vesto zamorko na svoje srce, ko je Juno glasno zavpila:
..Neka ladija, tam, — plava nam nasproti!“
- 1626 —
Zamorka se ni varala.
Na vzhodu je bil videti parnik.
..Pritrdite svoj robec na kavelj, gospodična!" zaklical je mulat naglo. ..Mahajte s to zastavo, morda nas reši oni parnik."
Helena je sledila njegovemu ukazu.
Čez par sekund je vzdignila tako narejeno zastavo.
Parnik ljudotržcev je opazil bližajočo se ladjo, zato je sedaj plul z uprav čudovito hitrostjo, da bi dohitel čoln.
Mulat je zasukal plovilo, da je šlo v smeri druge ladje.
Koliko časa bo še trajala ta grozna vožnja?!
Helena se je obrnila po parniku.
Ta je bil sedaj tako blizu, da je mislila spoznati osel>o ladjevodje Ravlinsa.
..Zagledali so nas!“ zavpil je mulat veselo, „le poglejte, gospodična, tuji parnik hiti proti nam!“
A Helena se ni mogla fadovati, ker je opazila, daje moral zasledujoči parnik dosti hitreje dospeti do njih. ko rešilna ladja.
Še nekaj minut, in „Vashingt.on“ bo za njimi.
Helena je videla, kako se je spustila pinasa doli; nekaj mornarjev je skočilo notri in je skušalo z naglim veslanjem dohiteti čoln.
To se jim je kmalu posrečilo, ker sta bila mulat in Juuo popolnoma onemogla.
Strel iz topa je zagrmel.
„Tuji parnik je vojna ladja!" zaklical je mulat. „Častniki so zapazili, da se ima tu vršiti hudodelstvo!"
Vr tem je priplula pinasa.
Juno je potegnila samokres in ga pomerila na mornarje v ladji.
A ti so liili tudi oboroženi in so zavrnili grožnjo z nekaterimi streli, kojih krogle so k sreči švignile čez glave zasledovanih.
,Vojna ladja je blizu!" zaklical je mulat. „Tu sem!" vpil je prihajajočim naproti.
„Kaj se godi tu?!“ vprašal je grmeči glas skozi govorilo.
Pinasa se je naglo obrnila in se vrnila k parniku, kjer je sprejel ladjevodja Ravlins mornaije s kletvami in psovkami.
— 1627 —
-Vashington" jo je mislil sedaj odkuriti, a drugi strel iz topa ga je prisilil se ustaviti, ker je moštvo vedelo, da arneri-kanska vojna ladja ne razume šale.
Helena je bila še na pol omamljena o hipni izpremeni 8voje usode, ko je nakrat slišala, da jo nekdo kliče.
Barka vojne ladje je bila poleg plovila beguncev.
Nje poveljnik, mlad častnik v lepi mornarski uniformi, je stal v ospredju in začudeno gledal v krasni obraz Helene.
.,Odpu8tite, gospodična", začel je častnik, „kak parnik pa je to V Zakaj se zasleduje ta eoln?“
Naglo je Helena pripovedovala, kaka usoda ji jo pretila. Tudi je razodela častniku, da je še lepo število mladih deklet parniku ljudotržcev.
Mladi častnik je radovedno poslušal.
Potem je vzol majhno rudečo zastavo iz ospredja svoje barke, s katero je dal vojni iadji kratko znamenje.
V	trenotku je bil nje krov poln oboroženih mornarjev, ki so naglo spustili več bark in veslali za ,,Vashingtonom“.
Kapitan Ravlins se je vedel kakor blazen.
Ko so mornarji vojne ladje plezali na parnik, vzdignil je samokres, da bi prvega vsiljenea ustrelil.
A njegovi lastni ljudje padli so mu v roke in ga toliko časa držali, da so prišli mornarji vojne ladje.
Medtem je prestopila Helena s svojimi tovariši v mornarsko barko, koje poveljnik jih je pripeljal k vojni ladji, kjer so se ob strani spustile pripravne stopnice doli.
Na krovu vojne ladje jih je sprejel kapitan, obdan od nekaterih častnikov.
Stari mornar je poslušal poročilo mladega častnika ter je večkrat pogledal nežno postavo njegove lepe obiskovalke.
Potem je uljudno pristopil k Heleni.
„ Veselim se, da Vas je zamogla moja ladja še o pravem času rešiti Vaših zasledovalcev1, rekel je kapitan. ..Žal mi je le, da Vas ne morem popeljati v Savano, ker moram po mojem ukazu brodariti v mehikanskih vodah. Parnik ,,Vashington" bom peljal v Gralveston; ta pristan dosežemo še danes zvečer, tam se lahko izkrcate z Vašo zamorko."
— 1628 —
Helena se je iskreno zahvalila kapitanu, a ta je smehljaje odbranil.
„Storil sem samo svojo dolžnost”, dejal je resno. „Znano mi je sicer bilo, da se vrše take nesramne kupčije v Mehiki, a nikdar bi ne bil sanjal, da jo parnik urejen za suženjsko ladjo. To jo grozotno!"
Helena je sedaj prosila za mulata, ki ji je pripomogel k begu. —
Mož je bil tudi kaznjiv, ker je služil na parniku, ako-ravno je poznal njega zlobno delovanje.
„Odšel bo z lahko kaznijo", pomiril jo je kapitan. ,.A ona dva lopova, katera tu pripeljejo uklonjena, sta zgubljena.
V	malo dneh bosta obešena: s takimi pošastmi v človeški podobi se ne obotavlja dosti!"
Helena je videla, ko so peljali mimo nje kapitana Ravlinsa in gospoda Klarke uklonjena.
Oba sta srdito pogledala tresočo se Heleno, potem jih jo razjarjeno moštvo pahnilo naprej in odvedlo v spodnje dele ladje.
Oba	parnika sta bila sedaj	drug tik drugega.
Na	krovu Vashingtona"	je stala množica	žonsk, ki so
se od veselja obnašale kakor blazne. Ene so se jokale, medtem ko so druge poljubovale roke svojih rešitoljev.
Helena je ginjeiio glodala nesrečnico, katero je slučaj rešil iz oblasti lopovov.
Mornarje „Vashingtona‘‘ so razun mulata tudi spravili v ječo vojne ladje; na njihovo mesto so stopili mornarji vojnega broda, ki	so vodili vzeti parnik	za tem.
čez	pol ure sta plula oba	proti (lalvestouu.	«
Helena je bila ostala na vojni ladji, kjer ji je dal kapitan svojo kajuto na razpolago.
Ona je to ponudbo zahvaljuje odklonila in je ostala raje z Juno v ozadju.
Navzočnost mlado lope dame je bila seve za častnike vesel dogodek, tako da se je Helena komaj ubranila mnogoterim ljubeznivostim, katere so se ji izkazale.
S skrivno grozo je gledala na parnik, ki je plul za njimi; spominjala se je strašnih ur, katere je tam preživela.
- IH29 —
Juno pa se je počutila prav dobro, ker so skušali mladi častniki od nje zvedeti, kdo da je krasna dama in niso štedili pivnine.
Zamorka je bila prekanjena in je radovednim vprašateljem samo povedala, da je nje ukazovalka iz odlične rodovine in je P« zvijači bila zvabljena na parnik.
Strogi red vojne ladje je zabranil, da je šla ljubeznjivost Ustnikov napram Heleni samo do neke gotove meje.
Vsekakor bi se bili mladi častniki veselili, če bi bila Helena ostala vsaj nekaj dni na parniku, ker jim je bila navzočnost l0pe damo prijetna izprehiena enolične vsakdanjosti.
Opoludne je dal prinesti stari kapitan obed zase in za Heleno na ozadje krova, kjer je veliko solnčno jadro zabranje-valo pekočo vročino.
Helena mu je morala še enkrat vse natanko povedati, kar Je na „Vashiugtonuu doživela.
Potem ji je na najljubeznjivejši način ponudil svoto denarja za vrnitev v Kolumbijo, kar je pa ta hvaležno odklonila.
Proti večeru so je ugledal brog.
Oba parnika sta se ukrcala v pristanu Galveston.
Velika množica ljudstva je stala na obrežju, ker jo pripenjanje parnika po vojni ladji vzbudilo opravičeno pozornost.
Medtem ko so se častniki pregovarjali, kdo bo spremil Heleno na suho, se je ta ginljivo poslovila od starega kapitana.
Priljubili ste se mi v teh kratkih urah, gospodična Sever 1'okel je osiveli mož, „naj bi Vas	Bog	tudi	naprej	obvaroval,
morda še kdaj slišim kaj o Vas."
Helena se je jokaje zahvalila in zapustila mornarico, ob koje stopnicah jo je čakala barka.
Vsedla se je z Juno vanjo in pomigala kapitanu, ki seje nagnil čez krmo, zadnji pozdrav.
Potem je odplula barka od parnika.
Helena je še enkrat pogledala	na	njega	temne	stene,	izza
katerih so grozeče gledali topovi.
V	par minutah je bila barka ob stopnicah pristana.
Helena je podala častniku roko, katero je ta spoštljivo Poljubil in je hitela z Juno po stopnicah gori v gnečo zapad-noga pristanišča.
1630 -
Ves denar, kar ga jo še imola, izročila je Juni, da bi ta poskrbela ceno prenočišče.
Zamorka je kmalu našla sobo v neki gostilni in je peljala utrujeno gospodinjo tja, ker sta hoteli drugega jutra za rana zapustiti Galveston.
Kam jo bo peljala pot, Helena še ni vedela.
Malo denarja, kar ga je imela, je zadostovalo za vožnjo v Honston, glavno mesto Teksasa; tam v velikem mestu upala je dobiti službo.
Juno so jo hudomušno smejala, ko je njena gospodinja govorila o službi, ker je imela še vedno precejšno svoto.
Varovala so je sicer to ovaditi, ker bi drugače Helena ne bila vzela ni vinarja Marijinega denarja.
281.	poglavje.
Junaško dejanje.
Drugo jutro je poslala Helena Juno na kolodvor, da bi zamorka poizvedela, kdaj odhajajo vlaki.
Trajalo je precej dolgo, predno so je zamorka vrnila, tako da je Heleno vže začelo skrbeti.
Kaj, da Te tako dolgo ni bilo nazaj V“ vprašala je, ko je zamorka stopila v sobo.
»Oprostite, gospa; z vlakom se ne moremo peljati, ker se je zgodila nesreča na železnici. A kor hočete še danes v Honston, najela sem takoj konje. Gez pol ure bodo tu in zagotovilo se me je, da pride ve še pred večerom v glavno mesto.'-
„Konje V" ponovila je Helena vprašuje. „A Juno, to bo presegalo moja denarna sredstva."
..Jaz imam še toliko denarja!'1 zagotavljala je zamorka malo neprevidno. „0, še za dolgo imave dosti.'1
- 1631 -
„Poslušaj mo, .Juno", dejala je Helena zelo resno. nJaz hočem resnico zvedeti, odkod jo ta denar. Ali je Tvoja težko Prihranjena last, kar sedaj potrošiš zame?*
Juno je stala s povešeno glavo pred svojo gospodinjo, solze so ji kapale iz očij.
,.Ne smem povedati, ljuba gospa", odgovorila jo obotavljaje, „a rabite ga lahko z mirno vestjo.“
,,Niti vinarja več, Ti zvesta duša", zaklicala jo Helena odločno. „Ne misli, da sem jezna nate, saj Tebi zahvalim, da še živim, a ničesar več ne vzamem od skrivnostnoga zaklada, katerega hočeš zame porabiti!"
Uboga zamorka je jokaje objela Helenina kolena.
„Vzomite	vendar, gospa“, ihtela je, „jaz ne morem gle-
fl«ti,	da trpite	bedo; srce	me boli, če vidim,	kako se morate
buditi. Prisežom Vam, da ni moj donar, a svota je namenjena Vas."
„Juno, ljuba Juno", zaklicala je Helena ter klečečo vzdignila,	„ Tvoj a zvestoba mo	ga n o do solz, a od	tega denarja ne
morem ničesar	več vzoti;	torej povej mi, kdo	Ti ga je dali?-*
Ustavljajoč se jo povedala zvesta zamorka, da ji jo Marija tla la denar.
,,Torej Marija Ti je dala svoto“, šepetala jo Helena sanjavo. „To bi si bila lahko mislila; prijateljica me ni hotela videti v bedi. Ker nisem ničesar od nje vzela, obrnila se je do služabnice, katera je v svoji skrbnosti zame privolila."
„Ali je gospa še huda?" vprašala je Juno plaho.
„A Juno, kako le moreš tako vprašati", zaklicala jo H o -lena, rmisliš da ne spoznam Tvojo ljubezni do mene? A vendar 110 morem ničesar več vzeti od Marijinega denarja. V Ilonstonu s> bom najprvo skušala preskrbeti službo. Shrani ostanek debija, ker ga bom pozneje vrnila prijateljici."
-luno je s težkim srcom ubogala, ker se je bala daljnih skrbij za svojo ukazovalko.
Peketanjo konjskih kopit vzdramilo jo je iz tužnih misli.
Na cesti so čakale najete živali, katere je spremljal konjski čuvaj. —
Mladi dečko jo r^gl peljati obe potovalki v Houston in k°nje pripeljati nazaj ’ .aiveston.
— 1632
Helena je s pomočjo June skočila na najboljšega konja, medtem ko se je Juno vsedla na neznatno kljuse.
Marsikak radoveden pogled je sledil lepi jahalki, ki je z gotovo roko vladala svojega konja.
Helena se je spomnila one divje jože, kjer je bilo življenje in smrt odvisno od hitrosti	konj. Ko bi Juno	ne	bilo
takrat pri njej, bi bila postala žrtov	surovih zločincev.
Potem je šlo v naglem diru po	lopi deželni cesti.
Le redko se je pretrgala hitra	ježa, ker so hoteli	popo-
ludne biti na cilju.
Mlademu čuvaju jo postalo dolgčas.
Vže nekaj časa je jozdil poleg Helene, a bal se je ogovoriti lepo jahalko.
Helena je to opazila in ker se ji je dopadla skromnost mladeniča, ga jo tako prijazno ogovorila, da je ubogi sin stepe od veselja komaj našel besede.
„Ali ste bili že prej v Houstonu?'1 vprašala jo Helena mladega jezdeca.
.,Da, gospodična, a samo za malo časa", odvrnil je ta. ,,Čez vse rad bi stanoval v mestu, zunaj na stepi je samotno in dolgočasno. Sicer", — pristavil je obotavljaje — ..bi — zelo pogrešal konj in prostega življenja, a mesto je vendar tako lepo."
Helena se je žalostno smehljala, ker so bila velika mesta zanjo vedno kraji najbolj prekanjenih nastav.
Pred tednom sem bil tam“, poročal je navdušeni mladenič, „in sem si privoščil nekaj posebnega. Šel sem v cirkus Dalbret. Tako dobro so še v mojem življenju nisem zabaval. Tu so bili akrobati, jonglerji, klovni, ki so uganjali imenitne burke. “
..No, in jahači in jahalko, Vam ti niso ugajalivprašala je Helena malo začudena.
Mladenič je zaničljivo zganil z ramami.
..Kar ti znajo, sem žo delal kot majhen doček“, dejal je. „Tu poglejte, gospodična, naj mi kdo kaj takega naredi."
S temi besedami je potegnil svoj širokokrajni klobuk z glave in ga vrgel daleč od sebe.
Helena je presenečeno gledala. v/,ago je mladi jezdec spodbodel konja v največji dir.	aave	c’
„Prišol sem Vas, gospodičina Sever, prosit, da v mojem cirkusu nastopite kot jahalna umetnica,“ rekel je gospod d’Albret odločno.
Helena je globoko zarudela, v duhu se je videla v nenavadni obleki na konji — ne, tega ne ntVCre storiti, tega njena sramožljivost ne dopušča.	4	«41
69
• .1633
Sedaj je konj švignil mimo na tleh ležečega klobuka; — jezdec pa je bil nakrat zginil.
Helena je hotela strahu zakričati, ker je mislila, da je mladenič padel, a kako se je začudila, ko je sedel v naslednjem trenotku zopet na konju in zmagovalno mahal s klobukom.
Mladenič se je bil v največjem diru nagnil s konja in je v tem smelem položaju vzdignil klobuk ter so potem zopet vzravnal na konju.
Mlada dama je z občudovanjem gledala v njegov rujavi °braz. —
„Kaj takega še nisem videla", dejala je z neprikritim priznanjem.
Zopet se je čuvaj zaničljivo smehljal.
„To še ni prav nič1', rekel je. „Ce bi prišli k nam v prosijo, gospodična, bi Vam moji tovariši pokazali še povsem druge umetnosti; mi smo kakor zraščeni z našimi konji, in saj sp splošno pravi: Mehikanci in Indijanci so najboljši jezdeci* sveta!"
Juno je bila vsa navdušena in le Helenina stroga prepoved jo je mogla zadržati enakega poskusa.
..Ali ni to Honston?“ vprašala je Helena ter pokazala na belo kopico hiš v daljavi.
-Da, gospodična", odvrnil je čuvaj. ..Kmalu smo na
cilju."
Ob straneh ceste so se širili veliki vrtovi, kojih krasno cvetovje je očaralo Heleno. Med njimi so stale ljubke vile, na kojih balkonih so iskali prebivalci zavetje pred vročim popolu-danskim solncem.
..Oh, da bi tudi jaz našla prostorček v tako krasnem domu", misiila si je Helena na tihem. ..Ali bom kedaj našla mir? Oče mi je odpustil, rad bi me sprejel v gradu Ostrovrh, a nikdar bi ne mogla užiti mir duše, ko bi ne imela moje majhne Lidij e. “
Se^aj so jezdeci dospeli v predmestje.
Prebivalci so radovedno gledali prišlece in splošno občudovali Helenino lepoto.
Ta je ravno jezdila mimo majhne hišice, pred katero je stal mlad zamorec in držal lepega snežnobelega konja.
Gotovo je čakal na jezdeca, ki je bil morda v.hiši.
Grofica—beračica	69
- 1634 —
„Sedaj moramo na desno, gospodična", opomnil je čuvaj, ter pokazal na stransko ulico.
V	tem je zaslišala Helena za seboj glasen krik, kojemu je sledilo peketanje konjskih kopit.
Z enim pogledom je spoznala mlada dama, kaj so je pripetilo. —
Konj se je splašil, vrgel zamorca v stran in dirjal po obljudenih cestah predmestja.
Vpijoč so se skušali umakniti mimoidoči divji živali; bežali so v hiše ali pa se poskrili za drevesa, a nihče ni mislil na to, da bi ugrabil konja za vajeti.
Preplašena žival dirjala je sedaj čez prazni prostor, ki se je razširjal pred velikim šolskim poslopjem.
Mnogoglasno klicanje je tu sprejelo zbegano žival.
Velika množica otrok, največ majhnih deklic, so je igrala v skupinah na praznem zemljišču, ko jo pridirjal konj proti njim. —
Otroci, namesto da bi bežali, so so prestrašeni stisnili na kup, na katerega je pridrvela splašena žival.
Še malo sekund, in ubogi otroci bodo pod njenimi kopiti. —
A do tega ni prišlo.
Za zdivjanim konjem dirjal je drugi, na katerem je sedela vitka ženska postava.
Bila je Helena, ki je v odločilnem trenotku spodbodla svojega konja.
Kakor blisk je prihitel čez prazni prostor.
Tik pred vpijočimi otroci je prehitela splašeno žival in s krepko roko prijela viseče vajeti.
Močni potegljej bi jo bil kmalu vrgel iz sedla, a Helena je bila tako izvrstna jahalka, da je obdržala svoj prostor.
Kopita zbeganega konja so vže švigala nad glavami malih deklic, ko je Helena z močjo zasukala puhtečo ^žival in jo držala.
Grmeče vriskanje se je slišalo od vseh strani, možje so prihiteli, da bi prevzeli ukroteno žival.
Iz šole so prihajali učitelji, ki so tam gledali ta grozni prizor in so se sedaj hoteli zahvaliti pogumni rešiteljici.
— 1635 —
A Helena je odklonila vso hvalo.
Kakor hitro je videla, da je prosti konj v varnosti, je z ljubkim priklonom obrnila svojega stepnega konja in hitro jezdila k prihajajoči Juni, ki je polno strahu sledila dragi gospej.
Ko sta se obe vračali k čuvaju, srečal ju je neki gospod, kateri je. vidno prestrašen, hitel na mesto Heleninega junaškega čina. —
Tudi on je menda vse videl, ker se je ustavil in je poskusil Heleno nagovoriti, a ta je samo pozdravila in hitela s svojci spremljevalko dalje.
Gospod jima je mislil slediti, a ko je videl, da se je rešiteljica tako naglo oddaljila s svojo tovarišico, se je obrnil in hitel na mesto, kjer je bila množica ljudij zbrana okolu konja.
„No, Vi smete o sreči govoriti, gospod Dalbret% zaklicalo se mu je nasproti. „Ko bi ne bilo tuje dame, ležalo bi pol ducata otrok razmečkanih na tlaku/
Ogovorjeni je hitel k svojemu konju, ki se je še vedno postavljal na zadnji nogi.
Gospod Dalbret je bil posestnik cirkusa, o katerem je prej pripovedoval čuvaj.
Bil jo precej priprosto, a zelo čedno oblečen, njegov izraziti obraz, ki je pričal o velikih skrbeh, izdal je, da je bil gospod Dalbret od marsikakega hudega udarca obiskan, a pošten mož.
„Konja se je nalašč splašilo"4, rekel je razburjenim ljudem, tor pokazal na majhno cev umetalnega ognja v grivi živali. -Romeo jo navadno potrpežljiv in krotek, da sem ga lahko zaupal zamorskemu dečku. Seveda, takim hudobijam nasproti nimam močij.“
To pojasnilo je utešilo razjarjene duhove gledalcev, ki so sedaj pripeljali konja ravnatelju.
..Ali ne veste, kdo jo bila dama, ki je ugrabila kotija y odločilnem trenotku?" vprašal je gospod Dalbret.
A nihče mu ni vedol odgovoriti, tako da je ravnatelj cirkusa, ko je razjasnil pristopivšim učiteljem vzrok razburljivega prizora, zopet zajezdil konja in odšel. — — — — —
Helena se je zopet nastanila pri priprostih ljudeh.
— 1636 —
A zaman je reva iskala službe; ničesar primernega ni našla, akoravno je stavila najskromnejše zahteve.
Marijin denar je zapečatila in ga skrbno shranila, ker je hotela nadomestiti porabljeno svoto in ji potem vse vrniti.
Zadnji dolarji so pojemali, a bila je preponosna, da bi bila sprejela pomoč prijateljice.
Stari grof Ostrovrhar je imel prav, ko je takrat naglašal staro geslo svoje ponosne rodbine. Helena bi bila raje umrla, ko da bi bila vzela dar, katerega ni zaslužila.
Juno je bila iz sebe.
S solznimi očmi je prosila, naj Helena vzame od Marijinega denarja; vse je bilo zastonj.
Helena je ostala stanovitna; raje bi bila trpela lakoto, ko živela s poniževalno zavestjo, da se redi s tujim denarjem.
Končno zvesta zamorka ni mogla več tega prenašati.
Skrivaj je šla k najemodalcu, prijaznemu možu, ki je imel iskreno sočutje s Helenino žalostno usodo.
Ta je na Junino prošnjo sestavil pismo za \tarijo, v kojem je zvesta služabnica opisala bedo svoje gospodinje.
„Pridite hitro k nam“, glasile so se zadnje vrste ginlji-vega lista, »drugače umre moja uboga gospa, njene moči so pri kraju!“
— Ifi87 —
282. poglavje.
Ubegli hudodelec.
Sever je bil v oni spomina vredni noči srečno ušel čez obzidje dvorišča.
Skok ni bil posebno visok, tudi je globoki pesek zmanjšal moč padca.
Hudodelec V svoji strašni razburjenosti ni opazil, da se je Neli zanj žrtvovala, druga krogla zapiralca mu je švignila tik glave, zato je le mislil na hitri beg.
Bil je divji lov, ki se je sedaj razvil na prazni cesti.
Za beguncem je drvilo število policajev, kakor tudi stra-žujoči vojaki, ki so na poti večkrat streljali za Severjem, u v temi vedno zgrešili cilj.
Hudodelec je dirjal kakor preganjana zver, tako da je bil kmalu daleč pred njimi.
Polagoma je utihnil šunder zasledovalcev v daljavi, tako da je Sever malo bolj počasi tekel naprej.
Pred njim se je vzdigoval kolodvor, kojega lego in poslopje mu je Neli po možnosti opisala.
Sever je hitel tje, ker je upal, da se bo skril v kakem vlaku.
Beg se je moral takoj izvršiti, ker je bilo čez pol ure vse po konci spravljeno.
Sreča mu je bila mila.
Na tiru je stal vlak, ki se je imel čez nekaj minut odpeljati proti zahodu.
A zaman je gledal Sever, ki se je na nasprotni strani zmuznil na peron, po kakem skrivališču.
Vlak jo bil sestavljen iz samih osebnih vozov, ki so bili vsi zasedeni.
Hudodelec je vedel, da se takoj pogleda karto, kakor hitro stopi v voz; on pa ni imel vinarja, da bi si jo kupil, zato je bil videti bog neizvršljiv.
A Sever je imel iznajdljivo glavo, koje bistroumnost mu je pomagc.la iz najbolj nevarnih položajev.
— 1(538 —
Videl je takoj, da ga more rešiti le skrajna predrznost, zato je šel mimo vlaka in se smelo podal na razsvetljeni peron.
Sreča je bila za Severja, da je imel še svojo lastno obleko na sebi, kajti v jetniški obleki bi bil gotovo vzbudil pozornost. Kot preiskovalni jetnik je imel pravico nositi svojo obleko, kar mu je sedaj prišlo prav.
Zvonec se je v drugič oglasil; čez malo minut je moral vlak oditi.
Sever je opazil, da so postali kondukterji nanj pozorni, zato je naglo odločen stopil v najbližja vrata kolodvora.
Hudodelec je stopil v sobo, ki je bila gotovo odločena uradnikom, ker so viseli na steni razni plašči in kape.
„Ha, — vže imam; drzen planu, mrmral je begunec. vSicer je nevarno podjetje, a jaz zaupam v mojo srečo!"
V	hipu je vzel Sever svoj mehki klobuk z glave in ga skril pod suknjo. Potem pa se je polastil plašča in službene kape. Plašč je oblekel in potisnil kapo na glavo, tako da je bil podoben kondukt.erju.
Hitro je stopil ven na peron in se obrnil proti enemu zadnjih vozov, ker tam ni opazil nobenega uradnika.
Sever je stopil na stopnico in se nagnil v odprto okno.
Ravno pred njim je sedel dobro rejen farmer, kojega obraz ni kazal posebne duhovitosti; bil je edin v vozu.
„Vašo karto, gospod h ogovoril je Sever osupnjenega. _
„Saj ta je bila ravno pregledana-, odvrnil je farmer začuden. —
„Prav, a jaz sem nadzornik. Karte se sedaj že odvzamejo pn odhodni postaji!“
-To mi jo povsem novo!"* zaklical je farmer. „To jo vendar čudno, da-------------“
,Da, to je nova uredba“, prekinil ga je Sever neprijazno. „A dajte hitro Vašo karto, jaz nimam dosti časa, ker moram še v drugih vozovih odvzeti karte.“
,To je pa zarobljen človek! " si je mislil ogovorjeni na tihem, ter izročil Severju karto.
Ta je naglo skočil doli in zginil v temoti.
Sever je slekel plašč in ga vrgel s službeno kapo v stran, potem je pokril svoj klobuk in drzno stopil v voz, v katerem je sedel farmer.
— 1639 —
Bil je skrajni čas,*ker je v tem tretjič zazvonilo.
Malo sekund potem sc je vlak odpeljal v daljavo.
Hudodelec se je čutil precej varnega, ker ga bodo gotovo najprvo iskali v okolici mesta.
Skrivaj je ogledoval karto, ki se je glasila v Springfield v Teksasu.
Bilo mu je ljubo, da je šel lahko daleč, kajti v Teksasu se bo lahko skril.
Temna postava se je prikazala na oknu; bil je kondukter, ki je videl, da je Sever vstopil.
„Tu je prišel še neki gospod, kaj ne?-' vprašal je uradnik.
Sever je potrdil in ponudil kondukterju svojo karto.
Ta jo je dal nazaj in se potem obrnil k farmerju.
-Vaš vozni listek sem menda vže videl, gospod?"
„Da“, odvrnil je ta, -pozneje mi ga je odvzel nadzornik."
Uradnik je poslušal.
^Nadzornik ?!“ vprašal je. „Kak nadzornik?1*
.,No, nadzornik voznih listkov1, zaklical je farmer nejevoljno. ^Sprva mu nisem hotel dati karte, a rekel je, da je to nova uredba, zato sem mn jo izročil!"
„Pri železnici sploh nimamo nadzornikov", prekinil ga je kondukter, ,,kdo ve, kak goljuf Vam je odvzel listek. Jaz se dobro spomnim, da sem ga prej videl. Saj ste hoteli v Springfield, kakor ta gospod. Kaj' ne?'
-Seveda", zdihoval je prestrašeni farmer. ..Kaj mi je storiti?11 —
-Nov listek si morate kupiti-', odvrnil je uradnik hladnokrvno. „Do Nevberna tega	ni treba, a	tam	se	menjajo kon-
dukterji in ne bo preostalo	drugega, drugače	se	ne morete	pe-
ljati naprej.“
»Kap me bo zadela!' zaklical je farmer zbegan. Listek stane osemdeset dolarjev."
,Žal mi je", odvrnil	je uradnik.	.,A pomagati Vam	ne
morem, zakaj ste bili tako	lahkoverni 1”
S temi besedami je zapustil okno.
-Taka nesramnost", ropotal je sedaj naselnik. rKaj pravite k temu, gospod?" obrnil so je k Severju.
,v
„Da, gotovo ste prišli sleparju v roke", odgovoril je ta smehljaje.
„Proklete države", šepetal je razkačeni, ,.tu si hvalim moj teritorij, tam se ne zgodi kaj takega. Sedaj lahko še enkrat plačam osemdeset dolarjev; to je za znoreti!u
Sever je dal le kratek odgovor in se kmalu delal, kakor bi spal, medtem- ko je razjarjeni farmer še dalje divjal kakor obseden.
Hudodelec je bil vzlic svojega srečnega boga vendar v slabem položaju.
Denarja ni imel.nič: ker je pa vožnja trpela več dni, moral se je bati, da ga bo premagalo pomanjkanjo.
Vlaki proti zahodu ustavljali so se le na nekaterih postajah, ker so potniki vse potrebno dobili v restavracijskem vozu. —
Na postaji Nevbern je zapustil naselnik kupe, da bi si preskrbel nov vozni listek.
Zmerjajo in preklinjaja se je vrnil ž njim in je znova začel svoje tožbe nad surovostjo sleparja, kar je Sever molče poslušal.
Medtem je nastal dan.
Slišalo se je, kako so hodili potniki v restavracijski voz, da bi tam zajutrkovali.
„Ali ne greste tudi?" vprašal je naselnik, ki je bil namenjen tj e iti.
„Ne, hvala1*, odvrnil je ta. „Od včeraj me strašno boli glava, nimam nikakega apetita. “
„Meni se ravno tako godi1', mrmral je farmer, „jeza mi vsakokrat provzroči koliko, glava me silno boli; no, čašica vroče kave bo dobro dela!“
S temi besedami je zapustil kupej.
Sever je ostal sam s svojimi tožnimi mislimi.
,.Od lakoto umreti nočem!1' mislil je, ,.A kako naj pridem do denarja, — ha, tu mi pride misel, ali sem povsem pozabil, kaka skrivna moč mi je na voljo. Naselnik ima koliko v glavi; dobro, pomagal mu bom, a tako, da se bo pozneje čudil/’
Farmer je bil kmalu nazaj.
— 1641 -
„No; ali je bolečina kaj odnehala?" vprašal je Sever sočutno. —
„Nasprotno", odgovoril je vprašani. ..Jeza me je preveč razburila, glava me boli za počiti."
„Obžalujem Vas”, odvrnil je hudodelec. „A povejte mi, gospod, ali ste že kaj slišali o takoimenovanem zdravilnem magnetizmu?"
„Ne", odvrnil jo tar mor začuden. Ali to pomaga proti koliki?"
„Gotovo, v sedanjem času dospela je znanost do tega, da se razno bolezni zdravijo samo s pokladanjem rok. Skoraj vsak človek ima ta dar, tudi jaz imam v tem nekaj vaje.‘-
„Ah, to je nekaj podobnega kakor simpatija", zaklical je naselnik. ..Gotovo, to poznam tudi jaz. Neki stari konjski pastir na moji naselbini dela ves hokuspokus. Mojo ženo so zadnjič močno boleli zobje, pa ji je takoj pomagal; govoril je samo nekaj besed, ji položil roki na glavo, in zobobol jo zginil!”
„Vidite", pritrdil je Sever. „No, znanstvena oblika te zdravilne metode se imenuje magnetizem. Oe dovolite, Vas osvobodim glavobola v nekaj sekundah; veselje naj mi bo, Vam pomagati !*•
..O, hvaležen Vam boinu, zagotovil je naselnik. „A rekli ste vendar prej, da tudi Vas boli glava, ali si sami ne morete pomagati ?“
,.To zamore le kak drugi*, poučil je Sever. „Sploh V'a m bom pokazal priprosto ravnanje, potem tudi Vi meni izkažete to uslugo."
„Sevoda. seveda”, odgovoril je ogoljufani. „Ha, ha, ha, to se bo čudila moja žena, če bom doma sam igral ozdravljuha.“
„No, sedite meni nasproti!" velel je Sever svojemu tovarišu.
Za hudodelca je bilo sedaj vse odvisno od tega, če je bil naselnik sprejemljiv za čudni vpliv Severjevih očij, ker je bilo zelo dvomljivo, če bo podlegel krepki mož s svojimi železnimi živci skrivnostnej moči.
Hudodelec je prosil tovariša, naj mu gleda v oči in je pustil njih peklenski ogenj z močjo uplivati.
1642 —
A njegov nasprotnik je mirno prenašal tudi ta uprav plamteči pogled.
Sever je že obupal nad vspehom, ko je opazil, da je njegova žrtev mežikala z očmi.
Sedaj je prišel čas.
Čez malo sekund je spal farmer kakor marmotica.
Sever se je takoj lotil preiskovanja njegovih žepov, iz katerih je privlekel polno listnico.
„(>000 dolarjev", dejal je zaničljivo. ..No, za začetek bo zadostovalo!"
Žvižg lokomotive je oznanil hudodelcu, da se je bližal vlak postaji.
Takoj je sklenil, tu izstopiti in se nekaj časa skrivati v tem kraju.
(Jez nekaj minut je vlak ustavil in Sever je našel priložnost. da je neopažen izstopil.
Kil je tudi skrajni čas zanj, ker se je naselnik ravno zbudil iz hipnotičnega spanja.
Osupnjen je skočil kvišku, ker ni niti vedel, kje se prav za prav nahaja.
Šunder na postaji pa ga je kmalu zopet spravil k zavesti, tako da se je spomnil zadnjih dogodkov.
„No, kje pa je moj prijazni tovariš", mislil je farmer začuden. — ..Kes, moj glavobol je hotel odstranili, pa menda ni dosti na tem, moja butica peče ko ogenj, he, gospod, — kje pa ste!“
Ker pa nr nihče odgovoril, mislil je* farmer, da je Sever zapustil voz za nekaj trenotkov.
Čudno se mu je le zdelo, da je bila njegova suknja razpela, ko jo je vedno nosil zapeto.
Po naravnem nagonu tipal je po svojej listnici, katero je imel skrito v notranjem žepu suknje.
Naselnik je prebledel.
.Kje pa je moj denarmrmral je prestrašeno.
Naglo je preiskal vse žepe, zaman, denarnice ni bilo nikjer.
— 1H43 —
Serlaj je začel okradeni tako vpiti, da so prihiteli kon-dukterji- in povpraševali po vzroku škandala.
„Mož, ki je sedel poleg mene, me je omotil in mi okradel denarnico!" stokal je farmer.
Takoj so se preiskali vsi vozovi vlaka, a zaman; hudodelec je bil žc davno zbežal.
2SH. poglavje.
Čuden predlog1.
Uboga Helena je bila še vedno v Honstonu v svojem obupnem položaju.
Bilo jo, kakor da bi se bilo vse zarotilo proti nesrečnici.
Zadnji denar je bil potrošen, vse iskanje po službi zaman; kmalu ji je pretila naj večja beda.
A njeno zaupanje v Boga jo tudi v tem hudem času ni zapustilo.
Helena je upala, da se je bo usmilil Vsega mogočni v zadnjem trenotku, in k temu je imela vzrok, kor ji je božja previdnost že tolikokrat pomagala.
Kako hrabra duša je vendar bivala v oni nežni ženski postavi.
V	njenem kovčegu je bilo še 4000 dolarjev Marijinega denarja, a reva jo raje trpela glad, ko da bi bila vzela en vinar te svote.
Najbolj nesrečna je bila -luno, ki je videla svojo oboževano gospodinjo tako trpeti in ji vendar ni mogla pomagati.
Od Marije ni smela pričakovati odgovora prej ko v dveh do troh tednih; tudi če bi Helenina prijateljica sama prišla, bi doba ne bila krajša; a do tjo je morala biti Helena že davno v najbridkejši revščini.
— 1644 -
Preteklo je več dnij, odkar je bila Juno odposlala svoje pismo.
Bilo je meglenega neprijaznega popoludne, ko je Juno srečala na stopnicah nekega gospoda, ki jo je ogovoril.
..Slučajno sem zvedel, da stanuje dama, ki je pred tednom ujela mojega splašenega konja, v tej hiši; ali bi mogel ž njo govoriti?"
Juno je začudeno ogledovala resnega gospoda, ki ni bil drugi, ko ravnatelj cirkusa gospod Dalbret.
Zamorka je opazila, da gospod gotovo nima slabih namenov, kor je bilo njegovo celo vedenje kakor od moža, ki je že marsikaj hudega poskusil.
Požurila se je torej, peljati ravnatelja v sobo svoje uka-zovalke.
Helena je osupnjeno gledala na nepričakovanega obiskovalca, kateri jo je spoštljivo pozdravil.
..Moje ime je Dalbrot", začelje gospod, ..jaz sem posestnik malega cirkusa, ki stoji pred mestom. Sele danes sem zvedel, da stanuje pogumna rešiteljica otrok tu in zato sem prišel Vam izraziti mojo najtoplejšo zahvalo."
Pri prosto govorjenje ravnatelja jo Heleni ugajalo.
Ponudila je svojemu obiskovalcu stol, a odklonila vsako hvalo, ker je takrat storila samo svojo dolžnost.
..Vi niti ne verujete, kako globoko sem Vam zadolžen, gospica Sever', zaklical je gospod Dalbret. „Ko bi bil takrat od nesramne roke splašen konj skočil med otroke, bi se me bilo neprizanesljivo poklicalo na odgovornost. Moja uboga družina, ki je itak v največji bedi, bi bila zgubila svojega edinega varuha, ker bi bil gotovo zaprt! Reveži bi bili izpostavljeni umreti od lakote’."
Helenin pogled je švignil čez priprosto, a čedno obleko obiskovalca.
Lepa, junaška postava v najboljši moški dobi stoječega videti je bila upognjena od skrbij, žalostna podoba umetnikovega življenja! .	,
..Tembolj sem vesela, da sem mogla s svojimi slabimi močmi izvršiti dobro delo“, rekla je Helena sočutno. „Kakoi' razvidim iz Vaših besed, ste imeli gotovo veliko uesreče, go-spod Dalbret?”
— 1645
„To je več ko nesreča, kar mi preti, popolni pogin“, odvrnil je ravnatelj temno. „Pred nekaj meseci je bilo moje skromno podjetje v najlepšem cvetu. Razpolagam čez majhno, a izvrstno umetniško družbo. Predstave so bile dobro obiskane: imel sem celo par dolarjev prihranjenih, kar se mi je obrnila sreča."
Temno je zrl v tla, a pogled iskrenega sočutja iz Heleninih lepih očij ga je nagibal, svojo pripoved nadaljevati.
»Prišel sem s svojim cirkusom v to mesto", poročal je g. Dalbret. „Prve predstave so bile precej dobro obiskane, potem je bilo vedno manj občinstva, tako da dohodki niso pokrivali stroškov. — Žrtvoval sem težko prihranjeni denar, ker som vedno upal na boljše čase; bilo je zaman. Vendar sem mislil, da mi bo moči vzdržati moje majhno podjetje, ker je bila v družbi lepa jahalka, koje ljubkost mi je privabila marsikaterega obiskovalca."
Helena je lahko zarudela, spomnivši se svoje lepote.
Ta ji je prinesla tudi marsikakega občudovalca, — a žal tudi marsikatero skušnjavo! —	.
G. Dalbret je čutil, da jo Helena obžalovala njegovo usodo, zato je nadaljeval svojo povest:
„Ona umetnica jo bila moje zadnje upanje, ker je bila moja žena uže takrat nekaj bolehna in jo nisem pustil nastopiti. Zastavil sem vse dragocenosti, lišp moje žene, mojo uro, samo da sem plačeval ljudi in vzdrževal mojo družbo. V tem me jo zadel hud udarec. Lepa jahalka je nekega jutra izginila in ž njo večina udov moje družbo. Ostalo mi je samo nekaj zvestih pristašev, jahalec, klovn in žongler, ki so do sedaj z menoj delili bedo \n nesrečo.u
Ravnatelj cirkusa je molčal nekaj minut, ker ga jo spomin na nesrečo globoko ganil.
..Onega dne sem prišel ves prepaden domu", nadaljeval je. „Zato se je ponudila moja ljubljena žena, da nastopi zopet vzlic svoje bolehnosti. Prosila je dolgov da sem s težkim srcem privolil, — drugi dan je padla s konja in si zlomila obe nogi." —
Debele solze so kapale po ogorelem licu nesrečnega moža. —
Helena ni mogla delj skriti svoje ginjenosti.
— I G4() -
„Ah, kako bi sedaj želela, da bi bila bogata‘% vzdihnila je. rBedo in nesrečo olajšati bi mi bila največja sreča. “
„Ce bi bili bogati, gospica Sever, bi Vam nikdar ne bil razodel svoje usode", zaklical je gospod Dalbert.
„Tudi mi umetniki smo ponosni. Vi ste revni, kakor jaz, to mi je znano, zato sem Vam govoril o moji nesreči, ker mi sočutje dobro de. Saj nimam nikogar, da bi si olajšal svoje srce!" —
„Vaša soproga je gotovo zolo bolna?1, vprašala je Helena obžaluje.
^Nepremično leži na svoji postelji", odvrnil je žalostno gospod Dalbret. „I)o sedaj sem že vse prodal, kar je mogoče pogrešati, da sem kupil kruha mojim trem otrokom in udom družbe. A sedaj jo tudi ta zadnja pomoč pri kraju. Cirkus in najboljši konji so že davno zastavljeni; v malo dneh bom moral zapustiti z bolno ženo in otroci revno stanovanje, da — bomo za kakim plotom končali siromašno življenje!"
Gospod Dalbret je pokril obraz z rokama.
Krčevito dihanje širokih prs jo dokazalo, da je bolest premagala krepkega moža.
Helena je mislila na Marijin denar, katerega je imela spravljenega; a v naslednjom tronotku je zavrgla to misel. Ta vsota ni bila njena, ona ni smela razpolagati čez njo.
Ravnatelj se je zopet zavedel, a pogled na njegov obraz je bil prežalosten za usmiljeno Heleno.
...laz imam prijateljico, ki jo zelo premožna", začela je plaho. „Ali ji smem sporočiti, v kako strašnem položaju se nahajate? Prepričana sem, da Vam bo pomagala."
„Miloščino sprejeti ?“ vskipel je ravnatelj. ..Ne, — rajo umrem s svojo družino lakote, ko da bi živel od tujega denarja. Le kar sem si zaslužil, hočem porabiti za svoje drago; milodar bi odklonil še v smrti. Jaz sem plemič po rodu. gospica Sever, zibel mi je stala v lepi francoski deželi. Akoravno sem zdaj le umetnik-jahalec, vendar nisem nikdar pozabil, da sem potomec starega plemiškega rodu.1-
Helena jo molče zrla predse, saj ji bilo ravno, kakor da bi bil ravnatelj cirkusa izgovoril nje lastne misli; kaj je bila njena nesreča proti bedi tega moža, ki je moral gledati soprogo in otroke trpeti lakoto?!
U547 —
„Jaz sem, kakor ste prej rekli, revna", dejala je Helena končno. „A če Vam morem le v čem koristiti, prosim, povejte mi. Vaša nesreča me je močno pretresla, dal Bog, da bi Vam mogla pomagati!“
„To je v Vaši moči, gospodična!" zaklical je ravnatelj s tresočim glasom.
„Kako?“ vprašala je Helena začudeno. ..Saj ste prej odklonili edino pomoč, katero bi Vam zamogla nuditi ?u
„Da, res je, a vendar me lahko rešite pretečega pogina, in pri tem tudi sami zaslužite prav znatne vsote", nadaljeval je gospod Dalbret.
„A prosim, povejte mi vendar, kaj zamorem storiti za Vas“, rekla je Helena presenečena. ..Ne razumem, kaj mislite s tem.1'
Ravnatelj je napram dami komaj našel primernih besed za svoje poročilo.
Proseče je gledal Heleno, videti je bilo, kakor da bi bilo od njenega privoljenja odvisno življenje in smrt.
„Vi ste izvrstna jahalka, gospica Sever4', začel je. „To sem takrat videl, ko ste ustavili mojega „Romea”. „Vi ste mi zadnji, — prav zadnji up, — ako se mi še ta izjalovi, potem sem izgubljen!'
„I)a, — rada !” zaklicala je Helena, „a še vedno ne razumem —u
»Prišel sem Vas prosit, gospodična, da bi v mojem cirkusu nastopili kot jahalka1-, dejal je gospod Dalbret odločno.
Helena je zarudela.
V	duhu se je videla v čudni obleki na konju, ne, to ne more storiti, — sramežljivost ji tega ne dopušča!
Ravnatelj cirkusa jo uganil njene misli.
„Ne mislite, gospodična, da zahtevam, da bi nastopili v kostumu. Dama, katera me je zapustila, je bila jahalka visoke šole. Gotovo veste, da je pri tej predstavi pravi umetnik konj, medtem ko ga jahalka vlada v priprosti obleki. Konji, ki ‘so mi še na razpolago, so izvrstno priučeni, potrebujejo samo ja-halke, ki zna spretno voditi živali, k temu zadostuje par ur navodila."
Helena se je borila sama s seboj.
- 1648 -
V	duhu se je videla pred množico radovednih gledalcev, ki so pohlepnih oči opazovali lepo, nežno postavo.
A pokazala se ji je druga podoba, uboga bolna žena nesrečnega moža, ki jo je proseče glodal; slišala je v duhu glasove lačnih otrok.
Sklep je bil gotov.
Hočem", rekla je jokaje. .,Bog mi je tolikokrat pomagal, da bi bilo greh, če bi ne privolila. “
Ravnatelj je hotel govoriti, a besede so se mu ustavile na tresočih ustih.
Prijel je le Helenino desnico ter jo vroče poljubil.
Božji blagoslov nad Vas", jecljal je končno. .,Vzbudili ste mi zopet vero v človeštvo; upam znova."
„Ce sem le sposobna za ta nastop ?“ dejala jo Helena obotavljaje.
.,0, gotovo“, dejal je veseli ravnatelj. „Ponovim Vam, gospodična, da so moji konji izborno priučeni. Zaradi obleko ni treba skrbeti, ker ima moja žena, ki je skoraj iste postave ko Vi, skoraj novo obloko. Nepopisno bi se veselil, če bi prišli jutri dopoludne v malo hišico v predmestju. Majhni zamorec pride po Vas in Vam pokaže pot.“
Helena je rada privolila in obljubila ravnatelju, že poju-trašnjem prvikrat nastopiti.
Gospod Dalbret je opetovano zagotovil, da se bo Helena do tje popolnoma privadila konj.
„Vi ste dobri angelj moje družine", rekel je pri slovesu ginjen. „Če bi vedeli, s kako težkim srcem sem nastopil pot k Vam, pot, od katere je bilo vse odvisno, potom bi mogli presoditi veselje, s katerim hitim zdaj k mojej ženi!"
Ko je bila Helena sama, prišla je .Tuno naglo v sobo.
..Kaj je hotel mož?“ vprašala je radovedno. ,,Ali Vam je preskrbel službo t“
..Seveda, Ti zvesta dušau, odvrnila je Helena smehljaje. ..A čudila se boš, če Ti povem, kaj bo moj prihodnji delokrog/4
Juno je stala polno pričakovanja, ker je komaj premagala svojo radovednost.
..Ali veš, kaj je cirkus?“ vprašala je Helena svojo služabnico. “
H
Seveda", odvrnila je Juno naglo. „ *. sla sem jih več; tam so vrvolazci in lepe dame, ki jezdijo na konjih.'"
„Prav imaš, ljuba Jimo“, rekla je Helena prijazno. ,,Gospod, kateri je bil prej pri meni, je po nedolžnem prišel v nesrečo; jaz bodem njemu in tudi sebi pomagala. Ker ne vem druge poti, odločila sem se, da nastopim kot umetnica — jahalka v cirkusu Dalbret!“
l’84. poglavje.
Družina ravnatelja.
Radovedni prebivalci predmestja niso bili druzega dopo-hidno malo začudeni, ko so videli lepo mlado damo v spremstvu malega zamorca stopiti v hišico, v kateri je stanoval ravnatelj cirkusa Dalbret.
Bila je Helena, ki je prišla, svesta si svoje obljube, ako-ravno se je bala mnogih sitnostij in prevar v svoji novi službi.
Po zamorskem dečku je zvedela, da je bil gospod Dalbret zaradi priprav k zopetni otvoritvi cirkusa odsoten in da je njegova soproga že davno pričakovala Heleno.
Ozke stopnice so peljale v zgornje nadstropje hišice.
Tam sta bili dve sobi, v katerih je stanovala družina umetnikova. —
Stara zamorka je prišedši odprla vrata in jo prosila, naj en trenotek počaka v majhni sobi.
Helena se je vsedla in gledala revno, a čedno opravo male izbe.
Za vratmi sosedne sobe so se slišali otročji glasovi, bil je to prostor, v katerem se je nahajala, bolna žena ravnatelja Dalbreta..
09 a
(Jez nekaj miuut se r ........... „„^.orka in spremila mlado
damo v sosedno sobo.
Žalostno podobo so tu ugledale Helenine oči.
V	priprosti, a s snežnobelim platnom preoblečeni postelji ležala je nožna mlada žena, koje veliko temne oči so nepopisno hvaležno gledale vstopivšo Helono.
Zraven postelje sta stali dve zali	deklici v starosti	treh in
petih	let, majhen deček pa je sladko	dremaje	ležal pri	postelji
v zibelki.
Helena jo naglo stopila k postelji in prijela belo, prozorno roko	bolnico, katero ji je ta ponudila.
„Oh, kako naj se Vam zahvalim	za Vašo	požrtvovalnost",
šepetala jo trpinka, boreč se s solzami.
„Saj som tako rada storila*, odvrnila je Helena z iskrenim sočutjem. ,,Največjo veselje bi mi bilo, ko bi mogla z mojimi slabimi močmi zboljšati usodo Vašega soproga."
..Rešili sto ga pogina*, šepnila je bolnica. „Moja slutnja, da mu zopet prinesete izgubljeno srečo, me ne bo varala. O, da bi Bog le Vas obvaroval vsake nezgode, saj v našem umetniškem življenju so vedno gleda v oči bolezni ali colo smrti; to je nevarna, težka služba. In Vi, -- tako mladi — in tako lepi, — srce me boli, če mislim, da se morate podvreči vsakdanjim nevarnostim.14
.Bog mi bo stal na strani", tolažila je Helena jokajočo, „ Vsegamogočni me je že obvaroval v najbridkojšem položaju, tudi sedaj me ne bo zapustil!"
Se vodno lepi obraz bolnice jo postal žalosten.
„Skoraj sem bila zgubila vero v vsemogočnost*, dejala je tožno. „Kako smo se trudili, da bi se skromno preživeli. Poglejte mojega moža, gospodična Sever, mlad je še, a skrb in trpljenje sta ga naglo postarala. Žrtvoval se je za svoje ljudi, vse spravil v denar, samo da jih je mogel plačati in kaj je žel? — Nehvaležnost! — Že več let nas zasleduje nesreča; enkrat jo bilo videti, kakor da bi so nam zasvetila sreča, — a bila jo prevara, — padli smo tembolj globoko. Sedaj stojimo pred popolnim poginom, — pred najhujšo bedo.*
verujte, gospa Dalbret: kadar je sila največja, jo pomoč naj bližja*, tolažila je Helena nesrečnico.
- 1651 —
.,Da, prav imate, gospodična", šepnila je bolnica. „Ko mi jo moj mož včeraj zvečer prinesel veselo vest, — ko mi je radostno zaklical, da bodete Vi vstopili na mesto one brezvestne, vrnila se mi je zopet vera v dobrotljivega Boga. Sedaj upam znova!“
Helena je s prekipelimi čutili gledala na majhni deklici, ki sta stali polog nje in s svojimi velikimi otroškimi očmi plaho gledali na lepo, mlado damo.
Helena je otroka poljubila in poizvedovala pri gospej Dalbret po njiju starosti.
..Klara je tri leta stara, M a ti on jih bo sedaj pet", je odvrnila bolnica s pogledom najiskrenejše materine ljubezni.
..Pet letu, ponovila je Helena sanjavo, ..tako stara je moja Lidija, — o. moj ljubček, kje neki biva sedaj", pristavila je tiho.
..Kaj, Vi ste omoženi ?“ vprašala je trpinka začudeno.
Helena je potrdila in kratko povedala svoje žalostno živ-ijenje, kar jo poslušajočo globoko ganilo.
..Kaj je vse moje trpljenje proti Vaši usodi“, zaklicala je jokaje, ko je Helena končala. ..Jaz imam moža, kateri me obožuje, imam otroke, — a Vi, reva, vse ste izgubili, vse, prav vse!"
..Sedaj bom z veseljem prenašala svojo usodo", je nadaljevala gospa Dalbret. »Kolikokrat sem zdihovala in stokala, misleč, da smo najbolj nesrečni na širnem svetu. Kako zavisti vredna sem	proti Vam, nesrečna	trpinka:	o sedaj šele občutim,	kako
som	se pregrešila, ko sem	mrmrala	zoper Boga!"
..Skrivaj sem zapustila očetovo hišo", rekla je Helena, ..zato sem tudi zaslužila to kazen; moja draga mati je umrla, moj oče se je naglo postaral. Tako sem vse molče pretrpela, morda se tudi moja skušnjava bliža koncu."
Slovesna tihota je vladala v majhni sobi, kjer sta bili dve mladi ženi, ki sta v življenju toliko trpeli, zamišljeni v tužne spomine. —
Končno se je Helena premagala.
..Ali bodete kmalu	zapustili	posteljo, gospa Dalbret.?”
vprašala je sočutno.
..Zdravnik mi dajo	upanje,	da bodem še mogla	rabili
noge", odvrnila je vprašana. „A na kak nastop ni misliti, ker
1652
bodem gotovo vse življenje občutila neko slabost v zlomljenih udih. Tudi moj mož je rekel, da ne bom smela nikdar več na konja I1-
„No, potem bodete živeli za svojo družino", zaklicala je Helena tolažilno. „To je lep, svet poklic, ki Vam bo gotovo nudil večjo zadovoljnost kot nevarna pot umetnika."
„Da, a jaz bi bila tako rada mojemu možu na strani stala v njegovej službi", zdihovala je bolnica. „ Verujte mi, gospica Sever, v čigar žilah teče kri potujočega naroda, ta vedno hrepeni po nevarnih podjetjih in ko bi mu tudi vsak hip pretila smrt. Tu poglejte moji dve deklici, te imata umetniško kri kakor njiju stariši: Manon je najbolj srečna, kadar se poskuša na kakem konju, celo mala Klara vriska pri najdrznejših umotvorih. Kaj bo usoda otrok?! Nastopili bota kot jalialki, da ju bo morda ugrabila vodno prežeča nesreča. Najsvetlejša zunanjost umetnikovega življenja ne skriva v sebi druzega ko trpljenje, bedo in pomanjkanje."
Helena je molčala; kaj naj bi odgovorila na besede mlade žene ?!
„Da, le beda in revščina so skrivata za bleščicami", nadaljevala je gospa Dalbret. „ Poglejte pristaše, ki mojega moža niti v tem groznem položaju niso zapustili. Klovn mora skrbeti za svojo staro hromo mater; ubogi človek dostikrat lipi lakoto, samo da njegova ljubljena varuhinja mladosti ničesar ne pogreša. Kolikokrat sem morala zvečer požirati solze, če sem videla, kako jo moral revež zabavati občinstvo s svojimi šalami; njegov smeh mi je rezal srce, ker sem vedela, da ga v notranjosti tare obup. A to je usoda umetnika. Jahaloc in žongler sta prijatelja mojega moža izza mladih let, ta dva zvesta človeka sta mu stala na strani v najbridkejših urah. Ker pa nismo imeli več jahalke, so bile predstave tako slabo obiskane, da ni bilo mogoče poravnati stroškov. Vi, ljuba gospodična, sto zdaj naš zadnji up!"
Cez Helenini bledi lici so tekle vroče solze.
..Bog daj svoj blagoslov", šepnila je iskreno.
Gospa Dalbret je sedaj prosila zamorko, naj prinese njeno jahalno obleko.	n
-Povsem nova je še", rekla je, ko je Helena sprejela lepo, jekleno-modro svileno obleko. „Najini postavi sta precej enaki,
I
— 1658 -
♦
*
a vendar bi Yras prosila, da pomerite obleko v 'sosednji sobi. Zamorka je spretna šivilja, tako da se morebitna poprava takoj izvrši."
Ko je Helena zapustila sobo, šepetala je bolnica:
..Nosila sem obleko oni nesrečni dan, ko mo je vrgel konj. A ona ne sme zvedeti tega, naj Bog obvaruje preblago podobne žalostne usode!”-
Čez malo minut se je zaslišal šum svilene obleke.
Helena je stopila čez prag.
Njen bledi obraz se je z vprav očarujočo ljubkostjo pokazal v tesni obleki: vlečko je nesla v levi roki in nudila v elegantnem kostumu toli zapeljiv pogled, da gospa Dalbret ni mogla zadržati glasa občudovanja.
„A, kako sto lepi, gospica", šepnili sta njeni bledi ustni. „Kako krasni bodete na »iiomoju", želela bi, Y'as videti!"
„Romeo?“ ponovila je Helona vprašuje. „Ali ni to oni konj, ki se je zadnjič splašil V”
..To jo naš najboljši konj visoke šole”, odvrnila je trpinka. ..Žival je krotka. Takrat jo je zbegalo pobalinstvo; neka stvar u metalnega ognja je provzročila, da jo pohlevna žival ušla. Ko sem jaz padla, jezdila sem črnega žrebca, katerega je bilo težko ^krotiti.”
Gospa Dalbret je poklicala zamorko, ki je spoštljivo stopila k Heleni in zaznamovala na obleki nekatere majhno poprave.
Medtom ko so se te izvrševale, sedela je Helena na po-. stelji bolnice in je govorila ž njo in z deklicama.
Te sta zgubili otroško plahoto pred ljubeznjivostjo Helene.
„Moj mož je kakor izpromonjen‘', je rekla gospa Dalbret Heleni, „danes zjutraj je že na potu, da pripravi vse za Vaš nastop. Med častniki v Houston ležečega kavalerijskega polka je njegova nesreča vzbudila mnogo sočutja: častniki so mu zato obljubili, da se vsi vdeleže prve predstave. Dalje stanuje v okolici mnogo bogatih posestnikov, katere je moj mož tudi povabil. Torej bo prva prodstava obiskana od mnogih veščakov; če bodo ti zadovoljni, bo tudi ostalo občinstvo prišlo zopet k nam in mi potem lahko najamemo mnogo večje število umetnikov."
i654 —
Helena je ravno mislila odgovoriti, ko so zadoneli v sosednji sobi koraki in je takoj ka tem stopil ravnatelj v bolniško
sobo. —
Gospod Dalbret je srčno pozdravil Heleno in se je potem obrnil k svoji	ženi, na koje	bledi	ustni je pristisnil	iskren
poljub. —
Mali deklici sta veselo skakali na ljubega očeta.
Bil je pogled, ki je Heleni trgal srce: ta rodbina je bila vzlic svoje bede zavisti vredna.
Uboga žena je imela moža, — ljubega otroka, a ona je zgubila oboje. —
.,Vse gre po volji-*, odvrnil je Dalbret na vprašanje svoje žene. -Častniki pridejo vsi, tudi prvaki Houstonske družbe so obljubili svoj poset. Gospod Harizon, bogati posestnik Sed, me je zagotovil, da pripelje celo vrsto prijateljev, tako da jo zagotovljen lep dohodek. Imel sem tudi srečo stakniti majhno družbo akrobatov, kateri so se, tudi v nesreči, meni ponudili. 80 vrli umetniki, izvrstni v svoji stroki/ Tako nudim občinstvu vendar nekaj	in ne glodam	več tako obupno	v svojo	bo-
dočnost."
Helena se je sedaj poslovila, ker jo bila namenjena takoj po obedu z Juno v cirkus iti, da bi tam dobila potrebna navodila, kako ima ravnati s konjem.
Poljubila je bolnico in mali deklici, katerima se je vže priljubila nova „teta."
Gospod Dalbret je spremil Heleno do hišnih vrat in »e je tam srčno zahvaljuje poslovil. —
Ko so je	ravnatelj vrnil	v sobo	svoje žene,	ga je	ta	po-
klicala k sebi.
^Gospodična Sever me je prosila, naj nikomur ne povem njenih žalostnih doživljajev, katere mi je razodela, a eno Ti vendar smem ovaditi, namreč, da je zelo nesrečna. Moj položaj je vreden zavisti napram njenemu."
Ravnatelj je začudeno gledal v obraz svoje žene, kateri je dalo upanje na boljše čase rožnato barvo.
J3au, potrdila, je ta, ..pomisli, nesrečnica je hči avstrijskega grofa!"
■* / '
,,Kaj? Je-li mogoče?" čudil se je gospod Dalbret, „zato je bilo njeno vedenje tako odlično, — tako —“
Končal ni in soproga jo tiho kakor sanjavo svoj govor nadaljevala :
-Tako mlada in tako ljubka, žrtev zločinca! — Ah, kako se mi je priljubila v tem kratkjjjj^fSasu; tako lepa kakor njen obraz, jo tudi njena duša, — pravi angelj!"
285.	poglavje.
Lepa jahalka.
Cirkus Dalbret je stal na prijaznem, od visokih dreves obsenčenem kraju v predmestji.
I >anes je bilo v platnenem šatoru jako živahno, ker se je imela čez malo ur vršiti prva predstava po zopetni otvoritvi cirkusa.
Glavni uhod je bil okinčan s pisanimi zastavami in nov pesek je bil posut na potu k vhodu.
Ravnatelj je povsod pomagal, saj jo bilo treba danes povabljenemu občinstvu dokazati, da zamore vzlic vseh nezgod nuditi umetniški užitek.
S kritičnimi očmi je pogledal vsako obleko male družbe, ki je v notranjem šatora boječo pričakovala današnjega večera, ker je bil od te predstave odvisen ves obstanek.
Samo vodja majhne umetniške družbe, ravnatelj Dalbret, je bil videti poln upahja, to se je poznalo na zadovoljnem pogledu, katerega je sem in tje vrgel na ono stran, kjer je bil oblačilni prostor dam.
Tam je bila Helena, katera je od včeraj opoludne z vso udanostjo ubogala navodilom gospoda Dalbreta in jezdila konja „ Romeo “ z nepopisno spretnostjo.
— 1656 —
Ravnatelj se je čudil, ko je videl, kako sigurno je vodila, Ilelena s svojima nežnima rokama belega konja.
. V	malo urali je prišla tako	daleč, da	ji je navdušeni
gospod	Dalbret	zagotovil, da je	nadkrilila	njegova	priča-
kovanja.
Na njeno pi^šnjo j6 <■ •••>; J, Dalbret naznanil Heleno na
programu le pod imenom ga«jv;a H ; a nekatere opazke
o njeni	visoki	rodbini in drugih	skrivnostih	našle so,	vzlic
stroge prepovedi	ravnatelja, svojo pot	med občinstvo, ter so	vzbu-
dile največjo radovednost. —
Juno je stala pred svojo ukazovalko, ki je bila v jahalski obleki in si je ravno devala na glavo majhen cilinder s pajčolanom.
Zamorka je vedela, da Helena ne ljubi hvaljenja, a komaj je zadržala očaranje nad krasoto mlade dame.
„Ali še veste, gospa, kako ste takrat nastopili v dobrodelnem koncertu?" vprašala je zamorka. ..Takrat se Vam tudi ni dobro godilo, a kako so Vas slavili. To se bo tu pono- ' vilo !•% —-
„Ne verujem, ljuba <Juno“, jo odvrnila Helona. „Tu smo na zapadu, kjer so take ovacije neznane. Tudi sem v moji novi službi kot jahačica še precej neizvedena;’ tako da me bo veselilo, če bo občinstvo prizanesljivo sprejelo moje skromno delovanje."
Juno je drugače mislila, a ni tega izgovorila.
..Zakaj pa gospa ne poje?" vprašala je naivno. „Pomisiite vpndar, koliko denarja je takrat prišlo notri. Prepričana sem. da bi imeli velik uspeh."
..Pela ne bom nikdar več", odvrnila je Helena. .,Ne glede na to, da bi lahko znova padla v roke kakega goljufa ali nesramnega razuzdanca, mi je. postal nastop kot pevka tako zopern, da nikdar več na kaj tacega ne mislim. Tu sem prišla v roke revnim a pravičnim ljudem, ki so po nedolžnem prišli v nosrečo. Sploh pa tudi tu ue ostanem dolgo, ker moja dolžnost je, iskati Lidijo."
Juno je vročila svoji gospej bič in jo je potem spremila v manežo, ker se je hotela Helena seznaniti z ljudmi, med katerimi je morala vendar živeti nekaj časa.
Tam so bili že vsi zbrani.
.Jahač, ki je v svojem kostumu malomarno sedel na črnem žrebcu, klovn in žongler so radovedno gledali skupino akrobatov, ki je v sredi jahalnice poskušala svoje vratolomne umetnosti.
Helena je pristopila neopaženo, ker je bila splošna pozornost umetnikov obrnjena na posebno težavno delo umetniških akrobatov.
Mlada dama je z globokim sočutjem gledala na mladostne postave telovadcev, ki so ravno sestavili človeško piramido.
Majhna deklica je stala visoko gori na ramah slabotnega dečka, katerega so zopet podpirali drugi tovariši.
Potem je zadonel kratek klic in akrobatje so bili zopet na tleh.
Helena je korakala naprej, tako da so gledajoči umetniki zaslišali šum njene svilene obleke.
Nehote so se ti obrnili po vzroku tega šuma, in čudeči „ah“ je zadonel zarudeli Heleni nasproti.
Zavezniki ravnatelja so sicer vedeli, da je pridobil vodja cirkusa lepo, mlado damo za svoje podjetje, a na tako očaru-jočo ljubkost vendar niso bili pripravljeni.
.Jahale« je spretno skočil raz konja in je smehljaje ponudil Holeni svojo roko.
,,Bodite srčno pozdravljeni, gospodična !“ rekel je prijazno. „Moja dva tovariša in jaz smo vedno zvesto držali k našemu spoštovanemu ravnatelju, veselilo me bo, če se Vam bo pri nas dopadlo."
Klovn in žongler sta tudi pristopila in pozdravila novo tovarišico z malo, a iskrenimi besedami.
Helena je sočutno gledala v namazani obraz šaljivca.
Spomnila seje včerajšnjih pripovedi gospe Dalbret, da ubogi mož na najljubeznivejši način skrbi za svojo ubogo hromo mater. —
Vzlie grozno našomljenosti spoznala je takoj, da bije pod pisano obleko zvesto srce, kajti oči tega moža so govorile o dobrosrčnosti in požrtvovalnosti, da se je mlada dama odločila mu prav srčno naklonjena biti.
- 1658 -
Tudi iz obrazov njegovih tovarišev se je bralo, da sta poznala bedo in skrb, a vendar jima je bila lastna neka veselost, ki jima je gotovo mnogokrat pomagala v žalostnih urah. —
Helena se je spustila v pogovor z umetniki, iz katerega je razvidela, da je njena nova služba ena najbolj trnjevih vseh človeških usodnih potov.
A zvedela je ob enem, da so njeni tovariši pošteni, spoštovanja vredni ljudje, katerih so ji ni treba bati, in to ji je bila velika tolažba.
Ravnatelj Dalbret je prišel sedaj v areno.
Z nepopisno zadovoljnostjo je obvisel njegov pogled na vitki postavi v elegantni obleki: saj mu je bila vsa nada za piihodnjost.
Gospod Dalbret je prosil ude družbe, naj sesedaj umaknejo, ker imajo v kratkem priti prvi obiskovalci.
Umetniki so radovoljno ubogali in so podali v odkazani prostor, kjer je snežnobeli žrebec .Romeo" nestrpno pričakoval svojo ukazovalko.
Helona je gladila lepo žival in mu dala košček sladkorja, medtem ko se je Juno s poglodom poznavalke prepričala o dobrem osedlanju konja.
..Le dobro pazite, gospa1', prosila je zvesta služabnica, „pri navadnem jahanju nimam skrbij, a če konj skače, morate prav pazni biti!“
Helena se je smehljala in spomnila Juno na divjo ježo v stepi, kjer je obsedela na svojem prostoru v največem diru in na moškem sedlu.
To je pomirilo skrbno Juno, ki bi bila z veseljem žrtvovala svoje življenje za svojo drago gospodinjo, če bi bilo treba. —
Tako se je približal čas predstave.
Iz arene se je zaslišala godba.
Bila je vojaška kapela kavalerijskega polka, katero so prijazni častniki radovoljno stavili ravnatelju na razpolago.
(iospod Dalbret je prišel v lični obleki konjušnika, z dolgim bičem v roki v prostor za osedlanje in je radostnim obrazom poročal, da se je zbralo veliko odličnega občinstva.
•
— 1659 —
..Vsi častniki so navzoči, enako tudi veliko število bogatih posestnikov čed", dejal je. ,,Če bo današnja predstava ugajala, je moje podjetje «opet zavarovano, ker ima današnje občinstvo velik vpliv.“
„Ali bo moje skromno delo zadostovalo razvajenim gledalcem ?“ vprašala je Helena boječe.
„Upam najboljše!" odvrnil je ravnatelj. .,Romea imate izvrstno v oblasti; le pazite na konja, potem je uspeh gotov."
Uospod Dalbret je dal sedaj znamenje k otvoritvi predstave. —
Helenin nastop je odločil za sklep, ker je mislil s tem kronati predstavo.
Juno se je postavila za nek predelek zagrinjala, od koder je pregledala vso areno.
Cirkus je bil le na pol zaseden, a to so bili sami boljši prostori, tako da je smel gospod Dalbret zadovoljen biti z dohodkom.
Pri prejšnjih predstavah jo bilo vedno mnogo odličnejših obiskovalcev v notranjem prostoru, a danes je izostal ta poset, ker so mislili gospodje, da ni tam nobene dame, ker so vedeli, da je prejšnja lepa, priljubljena jahalka zapustila Houston.
Ravnatelj jo, da bi bilo presenečenje bolj veliko, povabljenim rekel, da pride nova jahalka šele kratko pred nastopom v cirkus, tudi je na vprašanje, če je dama lepa, zganil z ramami, tako da so gospodje mislili, da ne dobč nič posebnega videti.
To se je spoznalo iz pogovora navzočih.
V	prvih' vrstah so sedeli častniki, a tudi posamezni gospodje v civilni obleki. To so bili bogataši iz okolice, kateri so mnogo občevali s častniki in so jih večkrat povabili na svoja krasna posestva.
Mod njimi se je posebno odlikoval še mlad mož pohotnega obraza.
To je bil gospod Harizon, najbogatejši posestnik čed iz cele okolice.
Častniki ga sicer niso posebno marali, ker je bilo njegovo domišljavo vedenje zoperno, a nudil jim je uprav krasne slav nosti, tudi jim je bila njegova denarnica vedno odprta, tako da so mnogi molče prenašali njegove nespodobnosti.
1660 —
„Na jahalko sem v resnici radoveden", dejal je z malomarnim glasom svojim sosedom, mladim poročnikom. ..Kolikor sem slišal, je že precej stara in nič manj ko lepa. To jo bila Tereza kaj povsem drugega. Bog si ga vedi, zakaj je takrat ušla, saj sem ji vendar dal vso polno lišpa in k teinu še večerje, katere jo ljubila nad vse. Da, gospodje, v tej jo -bilo življenje in ogenj. Mehikanka, ki nas je vse očarala. Nova dama bo gotovo kaka plavolasa, pusta gospica; suha, z očmi kakor krap, — to že kar naprej vid im. “
Častnika sta bila malo vesela tega opisovanja.
rNo, saj lahko počakamo1', dejal je eden, ..morda bo vendar kaj boljšega; zala dekleta so redka tu v zahodu, zato nismo posebno razvajeni.“
Gospod Harizon je mrmral nekaj nerazumljivih besed; Ter-:«;o ni mogel pozabiti.
Medtem se je začela predstava.
Jahaleo je storil, kar mu je bilo mogoče, da je zabaval odlično občinstvo z drznim skakanjem skozi goreče obročo in prekucavanjem na dirjajočih konjih. Žel je obilo pohvale, ko je ves poten zapustil aiono.
Tudi žongler in klovn sta napela vse svoje moči, da bi občinstvu pokazala kaj izvanrednega, kar se jima je tudi posrečilo, ker je bilo njuno predstavljanje izborno.
Potem jo nastopila nova družba okrobatov.
Nežni otroci so vzbudili pri gledalcih usmiljenje; njihovi umotvori so bili izvrstni in predrzni saltomortali so vzbudili velikansko navdušenje.
Ko so odstopili, videti je bila med občinstvom neka razburjenost.
„Sedaj mora priti ona!" zaklical je gospod Harizon. „No, jaz sem res radoveden, kako pašo za oči nam bo pripravil gospod Dalbret.“
Godba je zasvirala vesel ples, potem se je oglasil zvonec v znamenje, da se sedaj prikaže jahalka.
Zagrinjalo so je odmaknilo.
Glasno mrmranje, ki se je sem pa tje povzdignilo do kakega posameznega klica, je bilo slišati med občinstvom.
— 1661 -
Helena se je prikazala na svojem snežnobelem konju v areni. —
Pogledi očaranih gledalcev so obviseli na lepem obrazu ljubke jahalke, ki je sedela v svoji jeklenomodri svileni obleki kakor boginja na konju in jo vodila krasno žival z najpopolnejšo sigurnostjo.
„No, gospod Harizon“, dejal je eden njegovih sosedov, .,kako Vani pa ugaja ^malo postarna“ in ..precej grda" go-spica B ....? To je krasotica prve vrste; le poglejte to postavo, te oči, — sladki, bledi obraz, — in kako ima v oblasti svojega konja; le poglejte, dama jozdi ^špansko šolo“ bolje ko Tereza.
Gospod Harizon ni odgovoril.
Žareče oči so	použivale ljubko	postavo	na	belem konju.
Izza stisnjenih usten so se prikradle besede, kojih pomen ni mogel nihče uganiti: vse, — vse okoli njega mu je zginilo izpred oči. drugega ni videl ko očarujočo jahalko.
Helena ni pogledala na občinstvo.
Spominjajoč so ravnateljevih besed, ni odvrnila svojih oči od	„Romea\ ki je ponosno stopal	pod svojim	bremenom in
šibke noge prestavljal natanko po godbi.
Iz ust gledalcev ni bilo slišati nobene besede več.
Vsi so sedeli nepremično, zasledujoč s pogledi krasno postavo Helene, ki je z nepopisno gracijo sedola v sedlu konja in je vse stopnje težke ježe izborno izvršila.
Ko je končala, peljala je „Romea“ v sredo arene. Tam je padla lepa žival na lahek migljej z bičem na kolena, medtem ko se je jahalka ljubko priklonila.
Zagrinjalo se je odprlo in v hipu sta zginila konj in jahalka. —
A v prostoru	za gledalce se je	ploskalo	brez konca. Vse
je bilo navdušeno,	— očarano.
Vprav divje veselje je nastalo, ko se je Helena zopet prikazala na belcu.
„Ko bi bil to vedel, bi bil prinesel vse polno šopkov', zaklicali so si častniki in civilisti drug drugemu. „To je velikansko; — a jutri se mora zgoditi, kar smo danes zamudili!14
Medtem jo postavil klovn celo vrsto zagraj v areno.
„Romeo“ je moral sedaj skakati.
— 1662 —
V	največji tihoti je izvršila lepa žival težko nalogo.
,.Le poglejte, kako sedi dama v sedlu, komaj da se giblje; to je prava amaconka“, šepetali so častniki.
..Da, in pristojnost, s katero vlada krasna ženska svojega konja; lepi obraz je kakor iz kamena; — jaz bi kaj dal zato, če bi se enkrat smehljala'', se je odgovarjalo.
Dvakrat je obkrožila Helena z Romeom nevarno pot, potem je zopet, prikloni vši se, zapustila areno.
Ploskanje je bilo viharno.
Zopet in zopet se je morala Helena prikazati in ko je na zadnje vstopil ravnatelj Dalbret in pripeljal Heleno za roko, bilo je, kakor da bi hotelo navdušeno občinstvo poskakati v manežo.
„Jutri mora pol mesta notri“, zagotovili so prvaki in bogati posestniki so tudi obetali veliko število prijateljev.
gospod Harizon, kaj	pa Vam	je?“ vprašali so	radovedni častniki Krezusa, ki ni	odgovoril	na nobeno	vprašanje.
„Nič, — gospodje!“ odvrnil je ta, kakor iz sanj. A danes ne grem z Vami v klub, imam še neko važno pot; na svidenje jutri v eirkuzu!1*
S temi besedami se je poslovil gospod Harizon in šel v hotel, v katerem je stanoval za časa svojega bivanja v Houstonu. —
^Kaj je Tereza proti tej boginji", mislil je. „Ta darokrasna umetnica mi mora nadomestiti	izginolo.	Moja mora	biti	in ko
bi se zarotil ves pekel napram	meni!u
— 1663 -
286.	poglavje.
Novi policijski načelnik.
Med osrednjo policijsko oblastjo v Novem Jorku in sod-nijskim osobjem v Montgomeri so so prav živahno menjavali brzojavi.
Zavezni maršal Bernard je bil zelo razjarjen, ko je zvedel, da je Sever zopet ušel.
Montgomerijska oblast je morala prenašati mnogo očitanj radi pomanjkljive previdnosti pri varovanji tako nevarnega hudodelca.
Na to je tamošnje sodišče poslalo več brzojavov v pojasnilo, tako da je moral celo Bernard priznati, da temu ni vzrok malomarnost.
A vse to ni zamoglo spremeniti reči. Sever je bil zbežal, aato je bilo treba napeti vse moči, da se ga zopet najde.
Iskalna pisma proti hudodelcu so se obnovila in skozi več mesecev vsak dan natiskovala po vseh časnikih Zjedinjenih držav, tako da se je morala vzbuditi pozornost celo v najbolj oddaljenih krajih.
A to je bilo žal brez uspeha. Bilo je, kakor da bi bil hudodelec izginil pod zemljo.	n
Pri vsakem novem brzojavu je mislil maršal, da dobi obvestila o aretovanju iskanega.
Stal je ravno z nekaterimi uradniki v brzojavnem prostoru, ko ga je zvonenje poklicalo nazaj v delavno sobo.
„Skrbite, da se brzojavi takoj odpošljejo", zaklical je maršal Gradnikom pri odhodu.
Naglih korakov jo premeril hodnik in odprl vrata svoje 8obe. —
„Moj Bog, gospod Rogers!" zaklical je veselo iznenaden, mu jo stopila naproti visoka postava.
Bil je v resnici nekdanji policijski polkovnik, katerega je Ur»dnik Garet srečno našel.
- 1664 -
„No, to je vendar enkrat veselje", rekel je Bernard iskreno in opetovano stiskal prišlecu roko. „Vi ste gotovo še jezni name zaradi takratnega pogovora, — kaj ne'?"
„Nikakor“, odvrnil je Kogers, ..akoravno si do danos nisem mogel tolmačiti, zakaj sto bili takrat tako mrzli napram meni.‘-
„Vse bodete zvedeli, ljubi Kogers1", zaklical je Bernard. „Pred vsem se vsedite in povejte mi, kaj ste vse doživeli, odkar sva se razšla, potem Vam bodem tudi jaz marsikaj novega povedal."
Medtem ko se jo Rogers vsedel na stol, hitel je maršal k »eki omarici, iz katere je vzel stoklenico in kozarce.
,,Tako, moj stari, zvesti prijatelj", rekel je ginjeno in ponudil Bogersu polni kozarec, ..trčiva na prihodnjo zvesto složnost, katero naj ne kali nobeno podlo obrekovanje!"
Kozarca sta zazvenela.
Rogers je pripovedoval, kako se je na svojem potovanju slučajno sešel s Severjem.
Maršal Bernard je zvedel, da je hudodelec našel novo žrtve v San Frančišku in Čikagu in da ga je spremljevala tovarišica njegovih zločinov.
„Da, zdaj šele uvidevam mojo krivico proti Vam", rekel je Bernard temno. „Ko bi bil imel Vas na svoji strani in bi Vaš bil takoj po aretovanju hudodelca poslal tje, bi nam ne bil ušel!“
,,Saj ni bil prijet", zaklical je Rogers. „Ravnokar sem Vam povecf&l, da je zasledovani ušel."
..Prav", odvrnil je maršal. ,A le malo tednov pozneje dohitela ga je njegova usoda v Montgomeriju.’ Lastna tovarišica ga je izdala I"
„Kaj", zaklical je Rogers presenečen. ..Sever je bil are-tovan V! “
„Seveda, a veselje je bilo le kratko, ker je s svojo sa-lansko močjo preslepil mladega dekleta, katero je pripomoglo ničvrednežu zbežati. Takrat sem si najbridkeje predbacival, di* sem Vam dovolil zahtevani odpust. A temu je bila tudi ta pošast kriva, saj me je on pripravil, da sem Vas imel na sumu 1'
Rogers je komaj verjel svojim ušesom.
.,Sever, — mene?" ponovil je vprašuje. „Kaj je bil tu?”
— 1065 -
,,Seveda”, potrdil je maršal srdito. ..Lump je bil prekanjen, skril se je za svojo ženo, katera mu je. preslepljena po njegovih lažeh, odpustila.“
Rogers ni našel besod, ker je komaj zapopadel, kar je tu
slišal.
Sever se je bil vrnil v Novi -Jork, se je skril pri Mariji in njega sumničil.
Vrtelo se	mu je	v glavi pri tej misli.
,,No, jaz	Vam bom vse o zvezi povedal, ljubi	Rogers'-,
zadel je maršal, ki je opazil začudenje prijatelja. ..Vi ste mož, ki ve obvarovati skrivnost; — razumete me, — jaz nočem uboge Marije Gould še bolj nesrečne narediti!"
Maršal je sedaj razodel svojemu prijatelju vse, kar se je v Novoni Jorku dogodilo za časa Rogersove odsotnosti. Ta je zdaj zvedel o zopetnem prikazanju Severja, o njegovi tatvini v vili in nakramem izginjenju hudodelca. Grof Ostrovrhar je, svest svoje obljubo, polkovniku takrat zamolčal te dogodke, zato je bil ta kar najbolj iznenaden.
,,To je satan v človeški podobi !“ zaklical je opetovano.
..No, prepričan sem, da Vi, ljubi Rogers, no bodete pustili	hudodelca	uiti, v	slučaju, da se nam posreči ga	šo enkrat
dobiti v roke.	Vi ste	sodaj za menoj prvi uradnik	policijske
oblasti, odprto Vam je torej široko polje za Vaše delovanje. “
Zahvaljujem se Vam za imenovanje, gospod maršal", odvrnil je Rogers. .,Prizadeval si bom vedno vestno izpolniti svojo dolžnost."
..Hvale ni potreba'*, branil je maršal. ..Žalil sem Vas takrat z neopravičenim sumom, Vi ste vzlic temu zasledovali hudodelca na lastno roko in bi ga bili gotovo aretovali, ko bi bili še policijski polkovnik. Tako pa sem Vam v svoji kratkovidnosti vzel pravico aretovanja; to sedaj bridko obžalujem!”
Rogers je skušal odvrniti maršala od teh mislij, ker mu je bilo pri njegovi blagosrčnosti mučno, da je moral stari uradnik pripoznati svojo krivico.
,,Ne, jaz nočem prikrivati svojega dejanja11, nadaljeval je Bernard, „Vi niste edina oseba, ki je morala trpeti pod sumničenjem lopova. Tudi njegova soproga, Helena Sever, jo bila tega deležna. “
70a
— 1666 —
*
Rogersov obraz jo postal žalosten.
Uboga reva“, rekel je polglasno. „Mnogo, mnogo je morala prostati. Zanjo je le mir v grobu. In trpinka ga jo našla!*
„Kaj pravite?“ zaklical je Bernard prestrašen. ..Je-li Helena Sevor mrtva?*
„L)a“, odgovoril je Rogers zamolklo in se stanovitno trudil, da bi ne izdal notranjih	muk.
„Ni mogoče", čudil	so je maršal.	Ali veste kaj	bolj na-
tančnega?"
„Pri grozni nesreči na železnici je našla smrt", odvrnil je Rogers tožno, „njeni pozemski ostanki počivajo z mnogimi tovariši v skupnem grobu v Atlanti.“
„Ali se je v novejšem času prigodila kaka druga nesreča?" vprašal je maršal začuden.
..Tri mesece je od tega dogodka1-, odgovoril jo Rogers.
.Tri mosece?“ ponovil je maršal osupnen.	„Saj to	je potem
nemogoče! Pred kakimi	štirimi tedni	je bila	Helena	Sever v
preiskovalnem zaporu!“
Rogers je poskočil s sedeža, obraz mu je bil prebledol od razburjenosti.
„Kaj?“ zaklical je s tresočim glasom. „Grospa Severje bila aretovana, ona še živi?!1'
„Gotovo!” odvrnil je Bernard. „A bila je kmalu oproščena, kjo se sedaj nahaja, mi ni znano.“
..To mora biti zmot,a“, dojal je Rogers. „Jaz vem pozitivno, da je gospa Sever ponosročila pred tremi meseci.“
„Ne, — ne", ugovarjal je maršal. „Sploh se lahko še danes prepričate o resničnosti mojih podatkov. Grospa Gould se je bila peljala v Avgusto, kjer je bila takrat aretovana Helena Sever, ostala je več dni tam. Le govorite ž njo, potem se lahko sami prepričate."
Rogers je bil osupnjen.
Ali je bilo mogoče, da Helena še živi?
Položil je roko na vroče čelo, da bi se prepričal, da na sanja. —
Poslušal je le na pol, kar mu je maršal pripovedoval 0 vzroku Heleninega aretovanja.
— IB67 —
*Ta lopov, — ta nesramnež !“ zaklical je Rogers končno. _Ne dovolj, da uničuje vedno nove žrtve za svojo blazno lakomnost po denarju, — ne, tudi ono ubogo nesrečno ženo, — tega angelja v človeški podobi pahne v bedo. O, ni je kazni, ki bi bila pokora za toga hudodelca, — za ta izrodek pekla, ki razširja okolu sebe le smrt in pogubo. “
„Da, prav imate1*, pritrdil je maršal. „Časna pravičnost bi bila le slaba povrnitev teh v nebo vpijočih hudodelstev/
Moža sta umolknila, misli so jima bivale v daljavi.
Končno je Rogers vstal, da bi so poslovil od maršala.
„Novo službo nastopim še danes'", zagotovil je na vprašanje Bernarda. ..Najprvo bom poiskal gospo Gould, od njo bom še marsikaj zvedel. Ali ji smem povedati, da ste mi razodeli skrivnost
Maršal je radovoljno pritrdil in se poslovil od najdenega prijatelja.
Novi policijski načelnik je zapustil hišo kakor v sanjah, saj je obvaroval mir in hladnokrvnost, da bi ne izdal razburjenosti svoje duše.
Ker Marijina hiša ni bila daleč, je šel Rogers raje peš tje, da bi po potu zbral svoje misli in urnel, kar se mu je zdelo neverjetno.
Kmalu je dospel do krasne Gouldove palače.
Marija je bila doma in takoj ukazala Rogersa peljati v sobo, kakor hitro se ji je naznanil njegov prihod.
Slutila je, da mu je Bernard razodel vse, zato ga je sprejela kakor zaupnika in je bila Rogersu iz srca hvaležna, da ni
*	besedico omenil Severjeve navzočnosti v Novem Jorku.
„ Prišel sem samo, da zadobim od Vas potrdilo meni skoraj Neverjetne vesti*, dejal je Rogers po prvem pozdravu. „Ali ste videli gospo Sever pred nekaj tedni
„Da, v Avgusti, kjer je morala sirota po moji krivdi prestati novo skušnjo1*, odvrnila je Marija bolestno in ob enem Začudeno.
Rogers je sedaj pripovedoval, kako je mislil, da je Helena ^ittva.
Ni se naveličal Marijo spraševati po vseh podrobnostih, katere so ji bile znane.
— 166H —
* Sedaj prosim še ono“, dejal je, ..kje biva gospa Sever zdaj ?“
.,To mi je žal neznano", odvrnila je Marija žalostno. „Zadnje pismo sem prejela iz Kolumbije, kjer mi poroča moja prijateljica, da so ji vzeli zvesto služabnico Juno. Dalje mi je pisala, da je stopila v neko službo na gradu Herveidale. .laz sem ji takoj tje odgovorila, a pismo se mi je vrnilo. Na njega zadnji strani je bila opomba, da je posestvo pogorelo in je nad-pisanka prej zapustila grad. Kam seje podala moja uboga prija-
•	teljica, mi je neznano; od takrat nisem dobila nikakega poročila več od nje."
Rogers je bil potrt nad naznanilom, da se o Heleni zopet nič ne ve.
Marija si je bridko očitala, da ni bila takrat pri Heleni ostala, a pričakovala je od dne do dne pisma od drage ji prijateljice.
..Vi nastopite vendar zopet Vašo službo?" vprašala jr Marija boječe. ..Sedaj so odstranjene vse razprtije, ostanete torej menda vendar v Novem Jorku?"
„Da", odvrnil je Rogers resno, „ za vezni maršal me je imenoval načelnikom kriminalne policije v Novem .lorku, zato sem se vrnil od mojega potovanja."
Marija mu je čestitala na povišanju, na kar ji je Rogers pripovedoval, kako se je na svojem potovanju sešel s Severjem in Mereedo.
„NesramneŽ!“ vsplamtela je Marija, ko je Rogers končal. ..Bojim se le, da bi se ne snidel z mojo ubogo prijateljico, kar se bo gotovo zgodilo, če bo zvedel za njeno bivališče. Otroka ima že v svojih rokah, s tem lahko nesrečnico prisili k vsemu.'1
..Da ima Sever otroka, mi nikakor ne 'gre v glavo", rekel je Rogers zamišljeno. „Če me vse ne moti, je bil hudodelec ob tistem času na zahodu Zjedinjenih držav, torej nikakor ni mogel priti do naselnika v Kolumbiji 1“
Marija je vse razodela, kar je zvedela po ITeloni o vzetju otroka, a Rogers se je držal svojega mnenja, da je bil Sever takrat v San Frančišku.
..Ali ste sporočili grofu Ostrovrharju, da se je našla njegova hči?" vprašal je Rogers nenadoma.
— 1HB9 -
„ Nas lov mi ni znan", odvrnila je Marija. „Moja prijateljica je nameravala sama očetu pisati, a se ni; prej vrniti, dokler ni našla svoje hčerke."
„ Potem bodem jaz takoj obvestil grofa Ostrovrharja“, zaklical je Rogers. „Stari gospod misli, fla počiva preljuba hči na pokopališču v Atlanti. Veselo poročilo ga bo napotilo, da bo dolgo pogrešanega otroka poklical nazaj v domovino. Kadar bo hudodelec v rokah oblasti, potem bo kaj lahkega zvedeti tudi bivališče majhne Lidije, če je res, da jo je on odpeljal."
S temi besedami je Rogers vstal in se poslovil od Marije, katera ga jo silno prosila, naj kmalu ponovi svoj poset.
Rogers se je namenil, ko je zapustil hišo, takoj hiteti domu in grofu pisati pismo.
Pri tem mu je padlo oko na brzojavni urad, mimo katerega je ravno šel.
„Cemu odkladati to veselo poročilo”, mislil je policijski načelnik. ..Tako ima žalostni oče naznanilo vže čez nekaj ur, medtem ko bi moje pismo prejel šele čez kakih osem do deset dni. Takoj odpošljem brzojav; pismo potom lahko prinese natančnejša pojasnila !“
Rogers je stopil v poslopje, in čez malo minut oddal sledeči brzojav:
O r o f u Ostro v r h a r j 11 n a g r a d u Ostro v r h pri K ... .
Iv r a n j s k o.
Kavno prišel nazaj, zvedel, da Vaša hči Helena živi, njeno sedanje bivališče je neznano. Pismo sledi.
Rogers, načelnik kriminalne policije.
— 1670 —
287.	poglavje.
<•
Za zagrinjalom.
Helenin nastop v cirkusu Dalbret je vzbudil velikansko razburjenost.
Naslednjega jutra se je pela njena hvala na vse načine.
V	Honstonu izhajajoči časniki govorili so uprav navdušeno o nadarjenosti in lepoti nove jahalke, tako da je nastala prava dirka za vstopnicami.
Kavnatelj Dalbret je bil presrečen.
„Vi ste rešilka moje družine, Vam imam zahvaliti moj obstanek", rekel je Heleni po prvi predstavi s solzami v očeh.
A ta je vso hvalo odklonila s svojo prikupljivo skromnostjo in ljubeznjivostjo.
Na to	ji je hotel ravnatelj izročiti del dohodka,	a Helena
je	to	tako odločno odklonila, da se je moral Dalbret	udati.
Blagodušna gospa je vzela samo nekaj dolarjev, da bi plačala zase in za ,Juno najnujnejše potrebščine, tako daje ravnatelj lahko poravnal svoje najsilnojše zaveze.
Ubogi	umetnik je bil presrečen, ko je bilo pred	poludnem
naslednjega	dne tako povpraševanje za vstopnicami,	da je bil
ves cirkus še pred večerom razprodan.
Na stotine se jih je moralo obrniti, ker so pošle vstopnice; najboljše prostore so si dali vže dopoludne prihraniti častniki in bogati posestniki iz okolice.
Helena se je tudi ta dan marljivo vadila, kor je hotela pustiti pri drugi predstavi konja skakati čez vzvišeno zagrade.
Ravnatelj Dalbret s početka ni hotel privoliti v to, a Helena je na tem obetala, ker se zamore odličnejše občinstvo zadovoljiti le s težjimi dovršitvami.
Neutrudnemu ravnatelju se je posrečilo pridobiti spretnega vrvolazca, kakor tudi nekaj telovadcev na trapecu, tako da je nudil program tega večera večjo spremeno. —	—	— —
Prišel je večer; predstava se je imela začeti čez eno uro.
— 1671 —
Vsi umetniki so bili zbrani za zagrinjalom, tudi Helene ni manjkalo.
Stala je poleg svojega belca, čigar- šibke noge je Juno ravno masirala, da bi lepa žival pokazala vso prožnost svojih kretenj.
A Helena ni dolgo ostala sama.
Ravnatelj Dalbret jo je že opozoril, da imajo bogati obiskovalci cirkusa prednost obiskati prostor za osedlanje.
To Heleni vsekakor ni bilo ljubo, a pomislila je, da je bila usoda gospoda Dalbreta tako rekoč odvisna od teh ljudij, zato so je udala neizogibnemu.
Prosila je samo, da se ji ne podari pred predstavo nobenih šopkov, kar je ravnatelj tudi povedal občinstvu.
„S	tem se hoče	zanimivo narediti % mislili	so začudeni
ljubitelji	umetnostij, a z Amerikaneern lastno uljudnostjo napram
damam ozirali so se vendar na Helenino željo in pustili svoje šopke na sedežih.
Kmalu je bila lepa jahalka središče cele skupine častnikov in povisancev, med katerimi zadnjimi se je posebno odlikoval gospod Harizon.
..No, gospod Harizon, kakor je videti, se Vam je priljubila ^plavolasn. suha gospodična* s ..krapovimi očmi", zarenčal mu je neki mladi častnik na uho. ,.Ali še veste, kako neugodno sodbo ste izrekli včeraj zvečer?"
Uospod Harizon je jezno pogledal nepoklicanega opominje-valca, kar pa tega ni vznemirilo.
Ves svet jo vedel, da je bil gospod Harizon silno strahopeten in je le doma med svojimi uslužbenci igral tirana. Samo velikansko bogastvo mu je držalo odprt vhod v družbo, drugače bi se mu bila kmalu pokazala vrata.
Helena je iriiela	za vsakega prijazno besedo,	a nikdo se
ni	mogel	hvaliti, da	bi bil izvabil lepemu obrazu	smehljanje:
ostala je resna.
A ravno to je še bolj mikalo čestilce, ker vedenje lepe umetnice jo je še bolj zanimivo naredilo.
Gospodje so se zato le neradi ločili, ko je zvonec naznanil začetek predstave.
— 1672 -
Samo gospod Harizon jo ostal pri Heleni, akoravno 30 ta skoraj ni zmenila zanj.
Juno je srdito glodala vsiljivega bogatinca, ki se je prekašal v uljudnostih, akoravno mu je Helena komaj par bes«d odgovorila nanje.
„Vi zamudite predstavo, gospod Harizon", rekla je Helena, nadeje se, da se bo otresla nadležnega čestilea.
..Pak, kaj mi je za te umotvore", dejal je zaničljivo. »Seveda, kadar bodete Vi nastopili, gospica H , potem bodem
takoj odšel na svoj prostor.u
Helena ni odgovorila, a samo s pogledom pomirila razkačeno Juno.
...Življenje umetnikov mora vendar prav naporno biti", začel je gospod Harizon. ..Vi ste tako bledi, mislim da. bi potrebovali malo miru.“
Helenin pogled je otemnel, mislila jo na svojo usodo, ki jo je tako kruto preganjala; — mir, — zaželjeni mir, kedaj ga bo našla trpinka?!
Gospod Harizon je opazoval Helenin obraz s pozornostjo divje živali.
Sedaj je mislil, da je prišel njemu ugodni čas.
„Kako bi bilo, gospica B ... ., če bi prebivali nekaj časa v moji, uprav čarobno opremljeni vili ? Jaz
Gospod!" vsplamtela je Helena in oči so ji žarile.
*A moj Bog, poslušajte mo vendar do konca1*, jecljal je gospod Harizon, kateremu se jo v tem trenotku Helena še enkrat lepša zdela. ..Moja teta stanuje tudi tam: zelo bi se veselila tako ljubeznjivega poseta.11
„V Vašo čast smatrati hočem, da je bil ta predlog najmanj — nepremišljeno izgovorjen”, odvrnila je Helena, še vedno razjarjena, ter se je odbranivši obrnili k Juni, ki je ravno ltakor divja mačka mislila skočiti na ar z nega gospoda.
Gospod Harizon je bil besen.
Brez pozdrava so je vrnil v cirkus, kjer je zelo nejevoljen poiskal svoj sedež.
..No, saj delate obraz, kakor da bi se Vam bilo Bog ve kaj pripetilo14, rekli so častniki hudomušno. „Ali \ as je lepa umetnica zanemarila ali morda celo pustila samega V"
1H73 -
„Jaz že nimam nobenega veselja več v cirkus priti”, mrmral je gospod Harizon jezno.
,,Ah, to je škoda”, dejal je njegov sosed zasmehljivo. A, bodite brez skrbij, Vaš prostor ne bo ostal prazen, preveč se trgajo za vstopnice."
.,Jaz sem vzel moj sedež za štirinajst dni!1- siknil jo razkačeni bogatin.
„ Dobro*1, smejal se je mladi častnik, potem obesimo velik list nanj. Na njom naj vsakdo čita: Tu je sedel gospod Harizon!"
Bogatine« je pogledal posmehljivega soseda, kakor da bi ga hotel presuniti, a ta je poznal strahopetnost moža in se je smejal nad jezo razkačenega.
„Gospod, ali me hočete užaliti ?“ puhal je gospod Harizon. —
..O, če Vam moje opazke niso po volji, sem Vam vsak trenotek na razpolago", dejal je častnik hladnokrvno. ..Želite sablje ali samokrese kot orožja?"
Gospod Harizon je prebledel, ker se je grozno bal dvoboja. Zato je raje molčal.
Olajšano so je oddahnil, ko je v tem hipu oznanil zvonec Holenin nastop.
To pot so lepo umetnico pozdravili z burnim ploskanjem.
S čudovito hitrostjo si jo pridobila vsa srca in jo bila zdaj že ljubljenka vseh obiskovalcev.
Ljubkost, s katero je vodila ..Romea", je zopet vzbudila splošno zanimanje; ploskanje je preglasilo šumečo godbo; vodno in vodno z nova se je morala Helena prikazati.
Zanimanje občinstva je raslo, ko so se postavile v areno Vzvišene zagrade.
..Kaj, to visočino vendar ne more proskočiti konj; —lepa jnhalka bo padla!" vpilo se je križem.
Smrtna tihota je nastala.
Snežnobeli žrebec so je pokazal s svojim lepim bremenom.
Na povelje ravnatelja je godba utihnila.
Noben zunanji vpliv ni smel konja motiti pri nevarni
j«ži. —
1674 -
Z enim skokom je bil Romeo" onstran prve zagrade, katero je preskočil z lahkoto, ravno tako se mu je posrečilo pri ostalih.
Gledalci se niso upali dihati, vsak trenotek so mislili, da se primeri nesreča.
Ko je pa Helena tudi to težko predstavo končala, nastalo je toliko ploskanje, da se je kakor vihar čulo v daljavo.
Šopki in venci so se vročili lepi jahalki od vseh strani, tako da se je Juno, katera jih je prevzela, zopet spomnila dobrodelnega koncerta v Leasburgu.
Gospod Harizon je premagal svojo nejevoljo, ker je bil takoj zopet v prostoru za zagrinjalom.
Z nova je začel s svojimi uljudnostmi, ki so Heleno vprav plašili, ker je bila sama z usiljivim človekom.
.Juno je šla s šopki in venci v oblačilnico svoje ukazovalke, tam jih je uredila z velikim ukusom, medtem ko jo stala Helena poleg ..Romea" in se je komaj ubranila usiljivosti razuzdanca. --
Gospod Harizon se je lotil sedaj druge taktike.
Lepi umetnici je izrekel vsakojake uljudnosti ter se pri tem vedel kakor bi mu dala posebno prednost.
A bogatinec ni računil na zvesto sodružnost ostalih umetnikov.
Zagrinjalo se je odprlo; skozi njega je prišel klovn.
1'ridni človek je spoznal na prvi pogled, da gospod Ha-lizon nadleguje od njega toli spoštovano Heleno.
Opozoriti ga ni smel na nedostojnost njegovega vedenja, ker je moral ozir jemati na vplivnega moža.
Ravnatelj Dalbret je imel opraviti v areni, torej je bila Helena brez varstva.
A bistroumni klovn si je uže zmislil načrt, da bi osvobodil Heleno nadležnega.
V	hipu se je parkrat prekucnil, tako da so švignile njegove noge prav blizu gospod Harizouove glave.
-,No hodite mi vendar tako blizu“, zaklical je ta jezno, ..skoraj bi me bili zadeli 1“
,Obžalujem*1, odvrnil je klovn resno, ,,a to mesto je odločeno za vaje; priučiti si moram par saltomortalov.“
I
l
- 1675 —
Gospod Harizon se je hitro nagnil, ker je pisana postava šaljivca zopet tik njega švigala.
Stopil je hitro za Heleninega belca, ker se je mislil v varnosti.
»Pazite!" zavpil je klovn. „He — he, hopla!"
Bogati posestnik je vid.il z grozo, kako se jo šaljivec trikrat zaporedoma prekucnil ravno nad njegovo glavo; najraje bi se bil skril pod Heleninega konja.
Razkačen je za danes opustil svoje približevanje k Heleni, ker mu je klovn vedno z nova prišel blizu s svojimi vratolomnimi skoki.
„Na jutri zvečer*, zašepnil je Heleni in naglo zapustil prostor.
Umetnica je ponudila klovnu nežno roko, katero je ta spoštljivo prijel.
„Zahvaljujem se Vam na Vaši pomoči11, dejala je Helena. „Kolikor mi je gospod Dalbret povedal, je gospod Harizon vplivna oseba, zato sem, akoravno nejevoljno, prenašala njegovo vsiljivost !u
„Zato sem ga tudi na tak način postavil pred vrata", odvrnil je klovn. „Mi ubogi umetniki moramo zvesto skup držati, nam velja geslo: „Vsi za enega, eden za vse.“
„Kako se počuti Vaša mati?“ vprašala je Helena prav sočutno.
Poslikani obraz klovna je kazal žalost, ki je čudno nasprotovala z barvastimi pikami.
„Ona je moje vse, kar še imam1*, odvrnil je obotavljaje. *Ob njeni strani sem ves drug človek, in nikdar nisem imel večjega veselja, ko sem ji včeraj zvečer potisnil nekaj dolarjev v veli roki. Oh, to jo bila sreča, da ste prišli k nam; na kolenih bi se Vam zahvalil."
„Storila sem samo svojo dolžnost”, odvrnila je Helena ginjeno. „Sploh je bila pa to tudi moja rešitev, ker sem bila sama izpostavljena bedi!"
Klovn je zmajal z glavo.
„Ne“, zaklical je, „storili ste to le iz blagodušnosti, vem. A tudi mi bi za Vas prelili zadnjo kapljo krvi, na to se smete Nanašati. Oh, gospica B . . . ko bi Vi vedeli, kaj sem jaz
— 167« -
občutil, ko je morala moja uboga mati trpeti lakoto, jaz u
Ginjenost je premagala klovna, obrnil se je in naglo zapustil prostor.
,,Ubogi siromak in vendar zavisti vreden“, šepetala je Helena. .On ima še mater! Jaz sem jo zgubila že zdavna za večno 1“
- ' :	■ lil,..'	-	;■ -i. f1-< . ■: ,1
288. poglavje.
Blago žensko srce.
Predstava je bila končana.
Helena je stopila ravnokar z Juno iz svoje oblačilnice, ko ji je ravnatelj Dalbret radostno prišel naproti.
„Kako naj se Vam zahvalim", dejal je globoko ginjen. .Rešili me niste samo pogina, temveč tudi mojo prihodnjost v toliko pospešili, da je mojo podjetje trdno. A sedaj Vas prosim, sprejmite ta mali honorar, saj le Vam zahvaljujem današnji vprav velikanski dohodek I"
Ravnatelj Dalbret je hotel izročiti Heleni zavitek bankovcev, a ta jih je odločno odklonila.
„Jaz nisem nastopila, da bi obogatela, gospod Dalbret”, rekla je Helena milo. „Tudi vem, da imate še marsikaj poravnati; predno niste prosti teh skrbij, odklonim vsako večjo plačo kar najodločneje. Nekaj dolarjev mi zadostuje za moje potrebe. Porabite ves denar, kar ga jo odveč, za ostale umetnike in za povratni kup konjev/'
„A prosim Vas. sprejmite vsaj to malo vsoto'-, ponovil je ravnatelj.
1677 —
„Ne vinarja", odgovorila je Helena odločno: „dali ste šele dve predstavi, in jaz vera, da imate še mnogo zavez. Kadar bodete pr^ti te skrbi j, mi bo zadostovala majhna vsota, katero rabim za neko važno privatno zadevo in za potovanje v mojo domovino."
Predno je mogel umetnik odgovoriti, ponudila mu je Helena z očarujočim smehljajem nežno roko in je potom naglo z •luno zapustila cirkus.
„Prečudna ženska", mislil je ravnatelj. ,.Ko bi ne vedel, da je človek ko mi, mislil bi, da mi je Bog poslal angelja v pomoč iz največje sile. Hči je avstrijskega grofa, kakor mi je pravila moja žena! Kaj neki jo morala reva pretrpeti; a to je njena skrivnost, v katero se nočem vriniti. A, naj si je prestala še toliko bridkih izkušenj in prevar, vendar ni nikdar izgubila svojega zaupanja v Boga. Namesto da bi sovražila ljudij in se jih ogibala, žrtvuje se za nje, v dobrosrčnosti in čistoti duše je podobna nebeškomu bitju."
Zamišljen je šel ravnatelj v areno, kjer so ga pričakovali umetniki.
Dohodek jo bil tako velik, da je gospod Dalbret v svoji radosti povišal do sedaj borne plače.
Ta večer ni bilo srečnejših ljudij ko so bili ubogi umetniki, ki so, za njihovo pojme, z visokimi vsotami veselo hiteli v svoja skromna stanovanja.
Ravnatelj je ostal do zadnjega, potem je zaprl cirkus, dal • Čuvaju še nekaj ukazov in stopil na mirni prostor, kjer so ga pričakovali njegovi stari zavezniki.	—
Ti trije umetniki so stanovali blizu ravnatelja, ki je ž njimi občeval v iskrenem prijateljstvu.
Seveda se je razgovor štirih mož sukal okolu Helene, katero so njeni tovariši skoraj oboževali.
Gospod Dalbret je povedal presenečenim, da je tudi danes kakor zadnjič, Helena odklonila plačo na korist umetnikov in Ravnatelja.
Navdušenost za blagosrčno gospo Heleno dosegla jo svoj
vrhunec.
Umetniki niso našli besed, da bi slavili blagosrčnost ja-halke, saj je bila rešiteljica celega podjetja.
— 1678 —
Sedaj je klovn pripovedoval, kako je gospod Harizon nadlegoval Heleno.
Ravnatelj Dalbret je hvalil ravnanje šaljivca, kfcje spoštovano tovarišico osvobodil na tako lep način po vsej okolici znanega razuzdanca.
Vse osobje mu je zadovoljno pritrjevalo.
„Oziral sem se samo na njegov vpliv11, pristavil jo resno, ..drugače bi ga sploh ne bil povabil. Gospod Harizon jo stra-hopetnež. a njegov značaj je pot.uhnen. Mož ne pozabi nobenega razžaljenja. Gospica B . . . . so mora dobro varovati pred njim; ni prvikrat, da so je na najsurovejši način maščeval nad svojimi nasprotniki."
„Čuvali bodemo svojo rešiteljico!1' zaklicali so umetniki enoglasno. .Gorje vsiljivcu, če ji stopi preblizu.11
Bili so pripravjeni, braniti Heleno pred vsakim napadom vsiljivcev.
„Morda odstopi*', dojal je gospod Dalbret, „a gotovo to ni. Gospica B .... je krasna; opazil som dobro, kako pohlepno je razuzdanec svoje oči pasel na njeni postavi; a tudi jaz jo bodem čuval!11
S temi besedami so se razšli.
Celo mesto je govorilo sedaj o cirkusu Dalbrot in o lepi jahalki, katera je vsak večer napolnila šotor do zadnjega kotička.
Ravnatelj je povišal vstopnino in vodar se jih je moralo vsak večer vrniti do sto, ker so bile vstopnice razprodane.
Vzrok tega velikanskega uspeha pa ni bila samo Helenina lepota.
Slučajno se je zvedelo, da je dama ustavila splašenega konja, ki jo pretil množici majhnih deklic, z nevarnostjo lastnega življenja.
Tak dogodek je bil za vročekrvne prebivalce primeren vzrok, da so požrtvovalni dami izkazali svojo hvaležnost.
1679 —
Njena oblačilnima je bila podobna cvetličnjaku in Juno je z največjim zadovoljstvom spravljala bogate pivnine, ter radovednežem natvezila najbolj neverjetne pripovedi o svojej gospodinji.
V	kratkem je bil spleten pravi venec bajk okolu glave slavljenke, in število njenih čestilcev je raslo v neskončnost.
Medtem ko so se ti vzlic vsej uljudnosti in galanteriji približevali Heleni z nekim gotovim spoštovanjem, skušal je gospod Harizon še vedno doseči cilj svojih nepoštenih želj.
Ker je Helena šopke in vence sprejela le pri svojem nastopu, je Harizon večkrat skril v svoje dragocene cvetlične darove lišpe.
A v svojo jezo je opazil, da je Helena to pozornosti odločno odklonila, ker mu je Juno vsakokrat prinesla dragocenosti nazaj.
Nekaj pisem se mu je neodprtih vrnilo.
Najslabše pa se jo godilo gospodu Harizonu, če je lepo jahalko nadlegoval v prostoru za zagrinjalom.
Potem je trajalo le malo sekund, da niso prišli Helenini skrivni pomočniki.
Ali je pridirjal jahalec na svojem divjem žrebcu tako blizu razuzdanca, da se je ta boječe umaknil, ali je pa klovn izvrševal svoje vratolomne saltomortale nad glavo prestrašenega Harizon a.
Co pa vse to ni pomagalo, nastopil je žongler kot rešitelj v sili in igral s svojimi blestečimi noži toliko časa poleg nadležnega, da je ta zbegan pobral kopita.
Helena je tudi zaslužila ljubezen in naklonjenost svojih tovarišev.
Vzlic velikim dohodkom je še vedno odklonila vsako znatnejšo plačo in si je prihranila le nekaj sto dolarjev, da bi iskala Lidijo in se potem s preljubim otrokom vrnila k svojemu očetu. —
Tako jo minulo štirinajst dni.
Presrečni ravnatelj je poplačal vse svoje dolgove in je celo svoje konje pokupil nazaj. Dalje se je osobje cirkusa v toliko pomnožilo, da se je obisk občinstva prej' povečal, — nego zmanjšal.
1680 -
Gospod Dalbret je prišel danes k Heleni v njeno stanovanje.
-Hvala Vašej požrtvovalnosti, sedaj sem v prav izbornih razmerah", zaklical je Heleni. „Tudi iz mojega skromnega do-movja Vam lako poročam dobro, kajti včeraj je moja ljuba žena prvikrat zapustila posteljo; vsled dobre postrežbo, katero sem ji sedaj lahko nudil, bo zopet kmalu rabila svoji nogi. akoravno bi ji nikdar več ne dovolil nastopiti."
„Prav iskreno se veselim, da se je Vaša usoda obrnila na bolje", zagotovila je Helena. „Tudi sem Vam hvaležna, da sem sedaj toliko zaslužila, da lahko izpolnim dolgo odlašano sveto dolžnost.“
Gospod Dalbret je potegnil kuvert iz žepa in ga položil na mizo.
..To pot me na noben način ne smete zavrniti*, zaklical je resno. ..Včeraj sem zopet povišal plače, medtem ko ste Vi vedno odbili sprejeti večjo vsoto. Tukaj jo malenkost, katero bi moral prav za prav desetkrat povečati.“
Helena se je zopet branila.
„Ne — ne, —* gospica Sever, nikacega ugovora; moji dohodki so sijajni, rešili ste me in bi me sedaj ražalili, ko bi ne sprejeli te mujhne vsote!"
Predno je zamogla Helena odvrniti kako besedo, je ravnatelj &e zapustil sobo.
. M4a$3 dama jo odprla kuvert, v katerem je bilo 2000 dolarjev.	*
Sedaj imam že nad 1500 dolarjev'1, šepetala je. .,To zadostuje, da iščem Lidijo in se vrnem v grad Ostrovrh. Če nastopam do konca meseca, imam čez 2000 dolarjev v mojem premoženji, to je več ko dovolj. — Denarja, katerega mi je gospod Dalbret ravnokar prinesel, ne vzamem, jaz vem, kdo g{f j'abi, saj sem že tolikokrat želela, da bi olajšala bedo ubogega klovna!-‘
Helena je utaknila denar v žep in je prosila .luno, naj ji prinese klobuk in plašč.
Nato je zapustila hišo.
Umetnica je vedela, kje stanuje klovnova mati, akoravno še ni bila pri njej. Umetnik je bil danes dopoludne pri vaji v cirkusu, torej bo mater dobila samo.
„Sramujte se, gospod Harrison, da žalite žensko, ki se ne more sama braniti14 — zaklicala je Holena s plamtečimi očmi, 7~~ ^prepričana sem, da bi vsaka pošteno misleča umetnica, ki J« spoznala Vaš značaj, zavrnila Vašo snubitev.u
71
\
1681 —
Kmalu je stala pred vratmi sobice, v kateri je stanoval klovn. —
Na njeno trkanje je odprl zamorec, katerega je ravnatelj 1 »albret vsakokrat v odsotnosti umetnika poslal materi v postrežbo.
Helena je vrgla en pogled na revno a snažno sobo, v koji ozadju je stal velik naslonjač, na katerem je počivala ženska postava.
Umetnica se je tiho bližala trpinki, da bi jo ne zbudila, če spi.
V	tem je pa poučil prijazni glas, da je stara gospa opazila njen vstop.
*Oh, kaka sreča!" zaklicala je. ..Vi me obiščete, gospica H . . . .; torej se mi je vendar izpolnila moja vroča želja.4*
..Kaj me poznate?" vprašala je Helena malo začudeno.
..Ne, videla Vas nisem še nikdar'', odvrnila je stara dama, „a moj sin mi je tolikokrat pripovedoval o Vas in Vas tako natanko opisal, da sem Vas takoj spoznala."	•»
Helena je sedaj stala poleg trpinke, ki je prosila svojo lepo obiskovalko, naj se vsede.
..Davno sem bila že namenjena, Vas obiskati", rekla je Helena, „a šele danes sem prišla do tega, da izvršim svoj namen. “
Ginjeno je ogledovala bolestni obraz stare dame, ki je še vedno kazal sledove prejšnje lepote. Nekaj milega je ležalo v • temnih očeh, izraz udanosti, ki je Heleno globoko ginil.
.Žal mi je, da ni mojega sina tuu, rekla je bolnica, ..zelo bi se bil veselil, da ste prišli k nam, Vi, katero tolikanj časti. “ — '
^Občudujem njegovo otroško ljubezen in požrtvovalnost", odvrnila je Helena. Jz vsake besede se sliši, kako Vas ima rad.“ —
„I)a, tako je, in še več ko t.o“, odgovorila je stara dama iskreno. ..Pomislite, gospica H . . . ., trpel je lakoto, samo da bi jaz ničesar ne pogrešala; s krvavečim srcem je moral zabavati občinstvo s svojim burkami. Oh, bridke solze sem jokala, ko sem zvedela, da je moj ubogi sin zadnje dal, kar je imel, zame, n potem sem zopet hvalila Boga, da mi je dal tako oporo v starosti."
Grofica — beračica.	Tl
— 1682 —
„Ali Vam gre sedaj bolje?" zaklicala je Helena sočutno.
„Da, in to se imamo zahvaliti Vam“, odvrnila jo trpinka ginjeno. „Ko bi mogli slutiti, kaj som občutila, ko mi je moj sin po dolgem času zopet izročil prvi denar. Najsrečnejša mati sem bila, ker moj otrok ni več stradal."
Holena se je hitro obrnila, da bi skrila svoje solzo.
S tresočo roko je posegla v žep in položila kuvert v velo roko damo.
„Kaj jo to?" vprašala je ta osupneno.
..Jaz sem prosila ravnatelja, naj morebitne preostanke, katere je odločil zame, razdeli med umetnike, kor imam sedaj dovolj denarja'1, odvrnila je Holena milo. ..Zato sem bila tako prosta, mali dar sama prinesti; namenjen jo za Vašo postrežbo. Pomislite, da prido od otroka, ki nima več matere in bi vond;ir rad taki napravil veselje!"
Stara dama je položila kuvert na mizico in se obrnila k jokajoči Heleni.
„AH nimate več matere?" vprašala je z iskrenim sočutjem.
Helena je pokleknila pred starko in skrila svoj objokani obraz v naročje trpinke.
,.Ne“, ihtela je, „žalost zaradi mene nesrečnega otroka jo pokopala mojo ubogo mater!"
Stara dama je položila tresoči roki na temno glavo obupane.
„Vi ste nas vse rešili pogina1', rekla je rosno, ,.to je voč ko pokora. Bog Vas blagoslovi in čuvaj, ubogi, — ubogi otrok! “
/
— 1683 —
i
286. poglavje.
Nove nevarnosti.
Od toga dno so umetniki čislali Heleno kakor neko višje bitje. —
Vsak so je štel srečnega, če je smel iepi umetnici izkazati kako uslugo.
Ubogi klovn ji je na jutro po Heleninem posetu s solznimi očmi poljubil roko.
Spregovoriti ni mogel besedice, a neizrečeno hvaležen pogled njegovih očij je govoril dosti.
Gospod Dalbret je svoje osobje znatno pomnožil, tako da je bil sedaj cirkus prava znamenitost za Honston in okolico, a Helena je bila prej ko slej ljubljenka občinstva.
Ravnatelj jo je nujno prosil, da naj ostane še nekaj časa pri njem.
Umetnica se je s težkim srcem udala, novi njen poklic je ni nikakor zadovoljil. Mnogokrat, če je jezdila na „Romeu“ po areni iu je slišala navdušeno ploskanje gledalcev, so bile njene misli v daljavi, pri Lidiji, pri očetu in Mariji. Potom se ji je pač tudi pokazala visoka ponosna postava Rogersa in ž njim je prišla misel na Severja, ki ji je vzel najdražje.
V	takih urah je Helena občutila bolestno hrepenenje po zvestem srcu, na kojom bi lahko zjokala svoje gorj6, saj je imela reva ljubezni polno srce, ki je zaman iskalo enake duše. —
Potem jo je ^ zopet ganila zvesta udanost tovarišev, ki so v skoraj pobožni spoštljivosti glodali k njej.
Gospod Harizon je prej ko slej občeval v prostoru za Zagrinjalom.
Njegov prihod je bil vodno znamenje za Helenine varuhe, ki so usiljivega človeka na najbolj smešen način motili v njegovem pogovoru z lepo jahalko.
To je Harizona silno jezilo.
— 1684 —
Užaljen se je potem pritožil pri ravnatelju, ki je uljudno poslušal razkačenega ter potem obžaluje zganil z ramami in gospodu Harizonu zagotavljal, da se je to le vse slučajno zgodilo.
Divja strast bogatinea je rasla od dne do dne, akoravno se ga je Helena ogibala po možnosti in vedno odklonila njegove darove.
A vse to drznega gizdalina nikakor ni oplašilo.
Za vsako ceno si je hotel pridobiti lepo ženo in si je nazadnje izmislil satanski načrt, s katerim je mislil doseči izpolnitev svojih želj.
Gospod Harizon se je odločil, da Heleni naredi ženitveno ponudbo.
Bil je trdno prepričan, da bo umetnica takoj pripravljeno, ker je bilo njegovo bogastvo znano daleč na okoli.
Kadar se je bo naveličal, mislil je, da bo kmalu našel poti in sredstva, da se je bo zopet znebil, ker gospod Harizon je bil mož, ki se ni zbal nobene hudobije, nobenega zločina.
Bil je trdno odločen, izvršiti svoj načrt.
Tako je prišlo, da je Helena nekega dne prejela naslednje pismo:
..Velecenjena gospica B . . . .!
Ker mi ni mogoče ustmeno razkriti želje mojega srca, zaupam jih tem vrsticam, svest si, da najdejo radovoljen posluh. —
Mnogokrat sem Vam zagotavljal, da Vas ljubim in obožujem, a vedno ste me zavrnili, a gotovo le zato, ker ste mislili, da moji nameni niso pošteni.
Da Vas prepričam o čistosti svojih mislij, Vam ponudim s tem mojo roko, čast, katero bodete vedeli ceniti. Moje bogastvo mi dovoljuje pripraviti Vani razkošno življenje. Vso Vašo želje se Vam bodo izpolnile, da, pripravljen sem celo, vsako zimo z Vami v vzhodnih državah preživeti, da bi bila Vaša usoda kar najbolj sijajna.
- 1685 —
Pričakujem Vaše privolitve in upam, da jo slišim danes zvečer v cirkusu iz Vaših ust.
Do tje ostanem Vaš
Fred Harizon."
Helena je vrgla list zaničljivo na mizo.
To se ji je zdelo skrajno predrzno.
„Ali sem tako globoko padla", mislila je obupno, „da se upa tak domišljav človek mi pisati tako pismo? Da, čutim, moj stan je tu v zahodu zaničevan, vsak novinec v časti meni, da se vrže proč, ako si izbere umetnico za ženo.” — —
Zvečer je bila Helena sama v prostoru za zagrinjalom. Ostali umetniki so bili skoraj vsi v areni navzoči, tudi June ni bilo pri svojej gospodinji, ker je imela v hlevu opraviti z „Ko-nieom”.
Gospod Harizon ni izgubil svoje žrtve iz oči.
Prešlo je le nekaj minut, ko se je prikazal in zmagonosno hitel proti Heleni.
Ta je nehote odstopila za korak nazaj, medtem ko je potegnila pismo bogatinca iz žepa in mu ga molče ponudila.
„Kaj pomeni to?!“ zaklical je ta osupnjen.
„Da odklonim Vašo ponudbo!" odvrnila je Helena mirno in odločno.
„0, se gotovo šalite, kaj?u zaklical je Harizon, misleč, da ni prav slišal.
^Nikakor neu, dejala je Helena odločno. „MMim, da sem Vas vedno zavračala, zato nisem bila malo iznenadena, ko sem prejela Vaše pismo.u
Razuzdanec je od jeze prebledel, a je šiloma premagal svojo razburjenost.
— 1686 —
, Ali tudi veste, gospica B . . . kako velika čast je to, da hočem Vas, — jahalko, povzdigniti za svojo ženo?“ vprašal je Harizon.
Obžalujem, da moram vzlic temu odkloniti11, zaklicala je Helena ponosno.
„In zakaj odklanjate mojo ponudbo?"
„Ali sem dolžna razodeti vzroke, ki me k temu napotijo?" odvrnila je Helena ostro, medtem ko je zaničljivo pogledala nesramneža.
,,Gotovo11, škripal je ta. „Meni je treba samo roko iztegniti, da dobim najlepšo, najbogatejšo in najbolj izobraženo ženo. In Vi se upate mojo ponudbo odkloniti, ha, ha, jahalka —“
„ Molčite”, prekinila ga je Helena plamtečih oči. Sramujte se, gospod Harizon, da razžalite slabotno damo. A prepričana sem, da bi vsaka poštena umetnica odklonila Vašo ponudbo,, kadar bi spoznala Vaš značaj."
„To se drznete meni odgovoriti!“ vpil je gospod Harizon besno, „meni, — naj bogatejšemu možu cele okolice!"
^Vsekakor se drznem", zaklicala je Helena ponosno. „Možu, ki se dami nasproti tako nesramno spozabi, bi morala še vse kaj druzega odgovoriti, a tako Vam rečeni le eno, da Vas — zaničujem!“
S temi besedami se je obrnila.
„Ostanite 1“ vpil je blaznež, ko je Helena mislila oditi.
Hitel je za njo, da bi jo šiloma pridržal. V tem so se odprla zagrinjala in nekaj umetnikov je vstopilo.
Gospod Harizon je stiskal roki, ko je videl, da je Helena zginila v svojo sobo, potem je, mrmrajoč, odšel v cirkus.
Njegov obraz je bil čudno izpremenjen, a na stavljena mu vprašanja ni odgovoril, ker se je bal izdati.
V	mislih so se mu podili najhudobnejši načrti maščevanja.
Mislil je lepo ženo šiloma odpeljati, a je zavrgel ta načrt kot nemogoč.
K njegovi nesreči je še noki drugi obiskovalec cirkusa slišal del pogovora s Heleno, tako da se je v odličnejšem občinstvu še pred sklepom predstave razširila novica, da je bogati gospod Harizon snubil lepo jahalko visoke šole in je bil odklonjen!
— 1H87
Znanci so hiteli izrekat gospodu Harizonu ironična sožalja, kar ga je še bolj razkačilo.
Njegova strahopetnost branila mu je zasmehovalce poklicati na odgovornost.
Tembolj pa je rasla njegova jeza proti ubogi Heleni, kateri je v svojem notranjem grozil s smrtjo in uničenjem.
Varoval se je izdati besedico svojih satanskih nakan, a skrivno blesketanje njegovih udrtih oči je dokazovalo, da je njegova črna dušu kovala peklenske naklepe proti nedolžnemu bitju. —
Za častniko je bila odklonitev, katero je dobil gospod Harizon, seveda velika zabava, kar se je jasno razodelo v razgovoru z bogatinom.
„No, kako je, -- ali se sme čestitati?" vprašal ga je njegov
sosed.
...Pustite me v miru-1, mrmral je gospod Harizon ves nejevoljen.
..A na ženitvovanje me vendar povabite", nadaljeval je porogljivee. ..Vi srečnež; tako lepa žena, ki ne bo nikdar našla slične. Potem bodete delali najsijajneše veselice, ki bodo vredne kraljice.“
Zasmehovani jo metal vprav presunljive poglede na soseda, ki se je na tihem izvrstno zabaval, ker se je gospod Harizon tako jezil.
Nakrat je ta vstal s svojega sedeža in se vrnil v prostor za zagrinjalom.
Spomnil se je, da zamorka, katera spremlja Heleno, posebno prijateljsko občuje s svojo gospodinjo.
Morda bi z njeno pomočjo Heleno pregovoril.
Sreča mu je bila mila, ker je lepa jahalka ravno nastopila in je gospod Harizon dobil Juno za zagrinjalom popolnoma samo.
Zamorka sicer ni slutila nič o pismu, katerega je ta pisal ^ njeni gospej, a vedela je, da je vsiljiv človek mnogokrat nadlegoval njeno gospo.
Z opravičeno nezaupnostjo je torej gledala v svetohlinski obraz lahkoživca.
— 1688 —
Ta je potisnil zamorki nek denar v desnico.
A ta navadno tako denarja lakomna Juno ni spravila tega, marveč je počakala ogovor.
„Slišal sem, da Te ima Tvoja ulcazovalka posebno rada", rekel je gospod Harizon sladko smehljaje, ..zato bi Ti rad nekaj zaupal!“
„Kako mislite to, gospod V" vprašala je zamorka prežeče.
„No, to je prav priprosto, jaz ljubim Tvojo gospodinjo iti se hočem ž njo poročiti!"
„Kaj, gospod se hočete poročiti z mojo gospodinjo?
Ha, ha, — presmešnou, in Juno se je smejala na ves glas.
„Zakaj se smeješ zarohnel je bogatinec. ..To je vendar prav resna stvar; Tvoja gospodinja bi postala bogata, zavidana gospa.1"
„Tako, — tako", rekla je zamorka zategnjeno, „potem vendar sami govorite z mojo gospo!"
.To se je že zgodilo*, dejal je gospod Harizon malo v zadregi. „A Tvoja gospa je bila gotovo tako iznenadona od moje ponudbe, da za sedaj ni privolila.11
,,To je vendar čudno', rekla je Juno in se prekanjeno smehljala.
„Ti si s Tvojo ukazovalko jako dobra', nadaljeval je gospod Harizon, „Tebi bi bilo lahko zame govoriti. Kaj praviš k temu? He, — za par sto dolarjev mi ni nič."
»Torej jaz naj svojo gospo Vam prodam1', zavpila je .luno jezno. »Ne, iz tega ne bo nič, gospod. Vi ste vedno nadlegovali mojo gospodinjo, akoravno ni marala ničesar slišati o Vas; — ne, k temu ne pomagam J1-
Gospod Harizon ni pričakoval takega odgovora.
„A pomisli vendar —", ugovarjal je gospod Harizon.
,.Prav nič nočem pomisliti", zaklicala je -luno srdito. Vi ste taki ko drugi, ki so hoteli mojo ubogo gospo spraviti v no-*' srečo, tu imate Vaš denar, — ničesar ne maram od V'as!"
S temi besedami je vrgla zamorka denar gospodu Harizonu pred noge.
»Ti se torej braniš ?“ škripal je mož.
— 1689 -
-Jlino ni odgovorila, temveč se je obrnila in hitela v obla-čilnico svoje gospe.
Ko bi bila mogla zamorka videti njegov obraz, bi bila gotovo osupnila; njegove oči so kazale na pretečo nevarnost.
-Torej tudi to je bilo zaman", škripal je besno. ..Dobro, potem naj zve, da se me ne razžali brez kazni; v malo dneh lepa jahalka ne bo več med živimi!“
290.	poglavje.
Hudobni čin.
Cirkus Dalbret je bil do zadnjega kotička poln odličnega občinstva.
Bilo je kratko pred predstavo.
Razburjenost med gledalci je dala sklepati, da se bo vršilo nekaj posebnega.
In tako je tudi bilo, kajti danes je imela lepa jahalka
gospica B  ljubljenka občinstva, „nepreklicno zadnjikrat"
nastopiti.
Ravnatelj je opetovano prosil Heleno, naj ostane še nekaj časa pri njem, ker se mu je njegova rešiteljica nepopisno priljubila.
A ta je bila odločena, sedaj iskati otroka in se ž njim yi'niti v Avstrijo.
Tako je prišel zadnji dan njenega nastopa.
Od strani občinstva došli so odhajajoči umetnici mnogi dokazi naklonjenosti; bila je vprav obsuta s cvetlicami.
Obiskovalci zunaj v cirkusu so tudi sedeli sredi šopkov ln vencev, ki so bili namenjeni ljubljenki prebivalcev.
1690 -
Med njimi je bil gospod Harizon, kojega bliščeče oči so izdale gorečo osvetoželjnost.
I )o sedaj ni mogel izvršiti svojega hudobnega naklepa, a odločen je bil, danes zvečer to storiti, naj pride kar hoče.
Sem pa tje je zapustil svoj sedež in se poklal v prostor za zagrinjalom; a stopil ni v krog, ki je obdal junakinjo dneva, temveč je zrl okoli, če se še ni prikazal predmet njegove pozornosti.
V splošni gneči je ostalo čudno vedenje gospoda Harizona neopaženo.
Tudi se ni dolgo mudil v tem prostoru, temveč se je kmalu vrnil na svoj sedež v cirkusu.
Ravnatelj Dalbret jo imel sedaj prav mnogoštevilno osobje, akoravno je bil prepričan, da mu nobena umetnica ne bo nadomestila Helene.
Njegovo podjetje je bilo sedaj zavarovano, ker je v zadnjih tednih prihranil precejšnjo svoto.
Helenino nastopanje se je imelo prav za prav z včerajšnjim dnem končati.
V .svoji blagodušnosti pa se je odločila še enkrat nastopiti na korist umetnikov cirkusa Da^tfet.
Vstopnice so se plačevale^ neizmerno visoko, tako da so-ubogi umetniki smeli računati na sijajen dohodek.
Spoštovanje tovarišev proti Heleni je bilo uprav ginljivo, posebno stari prijatelji ravnatelja so se kaj težko ločili od umetnice.
Lepa jahalka je imela nastopiti šele proti koncu predstave. —
Tako je prišlo, da je bila za zagrinjalom zbrana velika družba gospodov, ki so še enkrat hoteli videti ljubeznjivo umetnico.
Juno je bila v bližini svoje ukaBovalke.
Zamorka se je čudila, da gospoda Harizona ni bilo videti, ko ga vendar ob takih prilikah ni nikdar manjkalo.
V tem je opazila grozno spremenjeni obraz razuzdanca, ki je ravno vstopil.
Previdno je gledal mož na vse strani, kakor da bi nekitj iskal. —
— 1691 —
„Kaj neki hoče“, mislila je Jtino začudeno, „mojo gospo ee vendar vidi na prvi pogled; to jo čudno, 011 vedno gleda v hlev, kjer stoji * Romeo".
Zamorka razuzdanca ni spustila iz očij; slutila je namreč nevarnost.
Iz arene so prihajali glasovi godbo in votli šum ploskanja, ki je sledilo predstavam umetnikov.
Juno jo pazila na vsako premikanje gospoda Harizona, ki se je sedaj postavil v bližino vrat, ki so peljala v hlev.
Zamorka je že mislila hiteti tje in se postaviti zraven njega, ko jo je Helena poklicala in jo prosila, naj gre v njeno oblačilnico po bič.
Sedaj so se odprla vrata hleva in hlapec je pripeljal snež-nobelega žrebca ..Romeo11.
Lepa žival se je nožno zibala na svojih šibkih nogah in s svojimi bistrimi očmi željno glodala na lepo jahalko.
Gospod Harizon je pristopil k hlapcu.
„Krasna žival", rekel je in dopadljivo gladil lepega
konja.
.,l)a, to je eden najboljših konj visoke šole", odvrnil je hlapec, k oj ega pozornost je bila obrnjena v sijajni krog, ki je obdal Heleno.
Gospod Harizon je šel na levo stran konja.
Sedlovje ga je menda posebno zanimalo, ker ga je naj-skrbneje ogledoval.
Vzdignil je majhno plahto, ki jo bila pod sedlom.
Prežeči njegov pogled je švignil na vse strani, potem je navidezno malomarno pobesil roko zopet doli in je ogledoval Uzdo. —
A njegovo čudno ravnanje se je vendar opazovalo.
Juno se je v tem hipu vrnila iz Helenine oblačilnice.
Njeno ostro oko jo takoj videlo, da je imel gospod Ha-^zon opraviti pri sedlu „Roniea“.
„Kaj neki hoče pri konju",■ mislila je zamorka v skrbeh. "Moram takoj pogledati, — to se mi zdi zelo sumljivo!"
A zamorka ni mogla izpeljati svojega namena, ker jo je želena poslala z nekim naročilom k ravnatelju.
Ta je bil v cirkusu, in Juno je morala akoravno nerada, tje. —
:p	T	iiimiifT
— lt>92 —
Ravnatelj je sprejel naročilo. Ko pa se je Juno hotela vrniti, poklical jo je še enkrat k sebi.
„Jaz ravno nimam nikogar pri roki1*, dejal je Juni, ..prosim, pojdite h kapelniku in izročite mu ta list."
Zamorka bi mu bila najraje prošnjo odbila, ker ji čudno obnašanje gospoda Hamona ni dalo miru.
A ker je vedela, da je imela njena gospa šele pozneje nastopiti, vzela je listek in šla proti godbi.
Ko bi bila zvesta Juno vedela, da je bil program izpre-menjen in da je bila njena gospodinja sedaj na vrsti, bi gotovo ne bila storila usodepolno poti.
Ravnatelj Dalbret je hitel za zagrinjalo, kjer so bili še vedno zbrani Helenini čestilci.
„Jaz sem moral program spremeniti, gospiea B.....................
zaklical je prijazno Heleni. rNeka umetnica me je ravnokar prosila, da bi pol ure pozneje nastopila, zato bi mi bilo jako ljubo, ako bi Vi vstopili zanjo!"
Lepa jahalka je bila takoj zadovoljna.
.Potem pojdimo naglo v cirkus”, klicalo se je v krogu njenih čestilcev, „saj je zadnjikrat, da jo bodemo občudovali!'
V nekaj minutah je bil prostor prazen.
Juno se še ni bila vrnila, ker se je morala do godbe pla' žiti pod sedeži.
Listek je oddala kapelniku, kateri ga je pazno prebral.
„Ah, lepa jahalka sedaj nastopi!" zaklical je igralce«1 ,, Vzemite koračnico št. 29!*
Juno je prestrašena zaslišala, da bo njena gospa že sedaj nastopila.
Znova jo je obšla skrb, in hitela je kolikor hitro je mogl* nazaj. —
Helena je šla k *Romeu“, ki je veselo rezgetal.
„Konj Vas bo zelo pogrešal*, dejal jo ravnatelj tožn° „Celo brezumna bitja Vas ljubijo; videti je, kakor da bi Živ^ vedela, da nas hočete zapustiti!*
Helena je zamišljeno gladila lepo žival po vratu.
V tem so se zaslišali prvi glasovi godbe.
„Čas je!“' opominjala je Helena. ^Zadnjikrat!" šepetala j0 predse.
* **
V	. v ■
— 1698 —
Ravnatelj Dalbret je pomagal umetnici na konja in je dal znamenje, da se je zagrinjalo odtegnilo.
„ Romeoje nekako bolestno rezgetal.
Navadno tako mirni konj je bil videti zelo nemiren in razburjen.
,,Kaj pa jo to V!“ zaklical je gospod Dalbret začuden. „To nikdar ne dela belec, — mirno Romeo, — drugače!“
Žugal je konju z bičem.
A ta je bil vedno bolj razburjen. Spenjal se je in ni hotel ubogati jahalke.
„To je vendar čudno“, dejal jo ravnatelj osupnjen. „Ali nočete raje doli stopiti; morda je konj bolan?"
„Ne, to je izključeno", odvrnila je Helena, ki se je še vedno trudila žival pomiriti. .,Le pustite, — gospod Dalbret, sedaj jezdim notri; to je le trina, akoravno še nikdar nisem kaj takega opazila pri „Romeu“.
Ravnatelj je mislil še nekaj odgovoriti, — a Helena je pognala konja z lahkim udarcem v areno.
Radostni kriki so jo sprejeli.
Ker se je konj še vedno spenjal, se je Helena nehote nagnila naprej.
To je menda žival pomirilo, ker je sedaj začela naučeno hojo. —
Kakor hitro pa se je Helena zopet vzravnala, postal je Homeo zopet nemiren, postavil se je po konci in celo brcal.
Helena je obdržala svoj sedež z nepopisno ljubkostjo, kar je vzbujalo vedno novo ploskanje.
Občinstvo jo opazilo, da	nekaj ni	bilo	v redu,	a zato je
tembolj občudovalo izvanredno spretnost	lepe	jahalke,	ki je vla-
dala razburjeno žival s krepko roko.
V	prvi vrsti je sedel gospod Harizon s smrtnobledim °brazom.
Blesketanje njegovih oči je izdalo, da mu je bil vzrok ^idne razburjenosti Romea dobro znan.
,.Le poglejte", obrnil se je neki častnik k njemu, „tu se
nekaj zgodilo; konj je ves iz sebe. A gospica B sedi
Y	sedlu kakor boginja, ona bo	že ukrotila trmoglavo	žival. Za
”Oga! sedaj se spenja prav po	konci!“
A gospod Harizon se ni mnogo zmenil za besede svojega soseda.
Ravnatelj Dalbret je bil v grozovitih skrbeh in jo poslal več hlapcev k Heleni, da bi ji odvzeli konja.
A ta je odklonila ponudbo, ker je še vedno upala, da ji bo mogoče pomiriti uprav divjo žival.
Udarila jo ..Romea" z bičem.
Konj je udaril z nogo, tako da se je morala Helena popolnoma nagniti nazaj.
V	teni se je razlegal stoteroglasen krik.
Žrebec se je zopet spol kvišku, tako da je stal na zadnjih nogah ravno kakor sveča.
Med gledalci je zavladala sitna razburjenost pri tom prizoru. —
„Konj se bo prekucnil!" vpil je hripav glas.
Peščen oblak se je vzdignil v areni — in zakril kraj katastrofe.
Ko se je prah polegel, pokazal se je gledalcem grozen prizor.
Konj je ložal na tleli in poleg njega lepa jahalka, — smrtnobleda, z zaprtimi očmi.
Temni madež, ki se je čudovito hitro povečal, barval je pesek okolu giaAre.
Bila je luža krvi!
Ali je bila Helena mrtva?
1695
291.	p o g 1 a v j e.
i
Po katastrofi.
Godba je utihnila, — v velikem prostoru je vladala za trenotek smrtna tišina.
Le on hip je trajalo otrpnenje, ki seje polastilo gledalcev, potem so skočili častniki, ki so sedeli v prvih vrstah, v manežo in so hiteli k nepremični postavi.
Smrtno prestrašeni vzdignili so pomagalci nežni život Helene, ter zrli v njen lepi, blodi obraz.
Tudi nekaj zdravnikov je bilo med gledalci, ki so prihiteli, da bi dali ponesrečeni, katero so nesli v njeno oblačilnico, prvo pomoč.
V tem je zadonel krik, — glasnejši, ko šunder razburjene množice.
,Juno ga je izustila, ki je sedaj prihitela kakor blazna.
V trenotku je bila pri konju, ki je ravno vstajal.
Zamorka jo s tresočo roko vzdignila sedlo in preiskala
plahto.
„Tu poglejte!" vpila je s hripavim glasom. ..tu v plahti je dolg, koničast žebelj; bolečina je splašila konja, — in tu sedi lopov, ki je hotel mojo ubogo gospo uničiti s tein hudobnim dejanjem!“
Zamorka je skočila kakor divja mačka na nekega gospoda, ki s(“ je ravno mislil skriti v gneči.
Bil je gospod Harizon.
„Kanalija!u vpila je zamorka in strahopetneža udarila s Pestjo po obrazu. ..Ti si vtaknil žebelj v plahto, jaz som Te °pazovala!”
,.Da!" zakričal je hlapec, ki jo prej držal Romea, -gospod •)e imel čudovito opraviti pri konju. Jaz sem konja sam osedlal, takrat ni bilo nobenega žeblja v plahti."
V hipu je bil gospod Harizon obdan od cele trope divje Vzburjenih ljudij.
,.Ničvredni lump!“ kričal je neki poštami častnik. ..neumni strahopetni, — ta hudobija vpije v nebo!"
— 1696 —
Milost, — milost", tarnal je gospod Harizon, ..jaz sem mislil samo malo burko vprizoriti, — jaz —"
A izgovoriti ni mogel svojih besed, ker se je razvnelo uprav besno tuljenje.
Nesramni predrznež je bil v groznem položaju.
„To je nesramno maščevanje nad ubogo umetnico, ker je ta odklonila njegovo ponudbo, — fej, nad tnko surovostjo!" zaklical je nekdo.
„Ubijte lopova, — obesite ga!" kričalo jo razkačeno občinstvo, ki se je sedaj gnetlo v areno.
Nobena roka se ni ganila v obrambo hudobneža, katerega so vrgli ob tla in ga suvali z nogami.
Vmes so padali grozni udarci na zvijajoče se telo te človeške pošasti, ki je zaman prosila za usmiljenje.
„Milost", stokal je, umrem, — milost!“
„Ali ste imeli kaj usmiljenja z nesrečno damo V Morda je že mrtva, — ne, v pekel s teboj, hudoba!" vpili so ogorčeni in znova obdelavali na pol mrtvega zločinca.
Končno se je posrečilo policajem odstraniti razjarjeno občinstvo.
Gospoda Harizona, kateri je dal komaj še znak življenji?! od sebe, spravili so v vozu do naslednje policijski' postaje.
Medtem ko so divjali v areni vsi elementi razbrzdane strasti, vladala je v oblačilnici ponesrečene umetnice, vzlic množice ljudij, slovesna tihota.
Obupano Juno se je moralo šiloma odstraniti, ker je zvesta služabnica na vsak način hotela k svojej gospodinji in ni marala za nobeno prigovarjanje.
V	sobi je stal ravnatelj Dalbret, ki jo poln skrbij opazoval ravnanje zdravnikov.
Njegov resni obraz je postal vedno temnejši, ker je bila Helena še vedno nezavestna.
Eden zdravnikov je stopil sedaj k ravnatelju.
„Za Boga, doktor", prosil je ta, „povejte mi, ali jo kaj upanja na življenje ponesrečene*?“
„Rana na glavi jo neznatnejša, kakor smo mislili", od'
, vrnil je zdravnik tiho, ,,a možgani so se menda zelo pretresli-
1«97
za sedaj se ne da nič gotovega določiti; — upajmo najboljše. Najprvo mora dama v skrbno postrežbo, — najbolje v kako dobro bolnico!"
Gospod Dalbret se je skoraj zgrudil.
„Oh, ko bi bil ugodil njenim prošnjam, bi se to ne bilo zgodilo*4, zdihoval je. ., A prosil sem jo, naj ostane; v svoji požrtvovalnosti izpolnila je mojo željo, in sedaj, — to je konec!"
'Doktor je šepetaje tolažil žalostnega moža in je potem stopil k svojim tovarišem.
Ti so še vedno boječe prisluškovali na kako znamenje življenja.
Ravnatelj je obupno gledal v lepi, bledi obraz uboge trpinke, ki je kakor mrtva ležala na divanu.
Potem je pomigal mlademu zdravniku, s katerim je prej govoril, in je ž njim tiho zapustil sobo.
«Prej sto rekli, da se mora nesrečnico spraviti v kako bolnico*1, dejal je ravnatelj naglo. „Jaz imam sedaj prostorno, mirno stanovanje; moja žena bo stregla revi kakor svojemu lastnemu otroku, — noben glas ne bo motil njenega miru!"
Zdravnik jo dvomljivo zmajal z glavo.
„Nesrečnica bo gotovo imola prestati bolezen na življenje in smrt; v tem slučaju je neobhodno potrebno, da se lahko zdravnika pokliče vsak hip; taka postrežba je mogoča le v bolnici!“
„Tam ubogo bitje ne bo našlo potrebne ljubezni!“ zaklical je gospod Dalbret obupno. „Ne, — ne, — gospod doktor, vem, kaj mi hočete odgovoriti, a vendar trdim, da plačane strežnice ne bodo nikdar z ljubeznijo pomagale.14
„ J .iz se popolnoma strinjam z Vašim mnenjem", oglasil se je polkovnik v Honstonu ležečega polka, „a jaz vem izhod, ki bi nas utegnil vse zadovoljiti. Dovolite, gospod doktor, da pohitim v damski zavod in preskrbim vse priprave za sprejem ponesrečene. Jaz som osebno znan s prednico; tam bo uboga dama našla skrbno postrežbo!"
„Temu predlogu morem le živo pritrditi**, zaklical je zdravnik veselo. ..Da, gospod polkovnik, Vi imate prav, tam bo bolnica najbolje spravljena, boljše postrežbe ko ono sester se ne dobi!“
71a
— 1698
Polkovnik jo komaj slišal to besede, ko je v spremstvu nekaterih častnikov zapustil cirkus.
Ravnatelj Dalbrot je sedaj šel v cirkus, da bi pomiril razburjeno ljudstvo.
Tam je vladal divji hrup, vse jo križem vpilo, dokler ni stopil gospod Dalbret v areno in vzdignil roko v znamenje, da hoče govoriti.
V	hipu je bilo vse tiho, ker je vsak hotel slišati ravnateljeve besede.
„Častite dame in gospodje 1“ zaklical je gospod Dalbrot, ..poročam Vam, da ponesrečena umetnica živi, a sejo pri padcu hudo poškodovala. Prosim Vas srčno, da zapustite cirkus, kor vsak glas škoduje bolnici in bodemo ponesrečeno v kratkem spravili v primerno oskrbovalnico; torej jo moramo nesti skozi areno. Če se no motim, jo bila dama ljubljenka občinstva, toroj upam, da ne bom prosil zaman!”
Čudno je bilo, kako so uplivale te besede še vedno silno razburjenega ravnatelja na hrumečo množico.
Ne da bi bili izpregovorili še eno besedo, zapustili so obiskovalci svoje sedežo in so rinili proti izhodom cirkusa, kateri je bil v par minutah popolnoma prazen.
Med tem časom so se umetniki lotili mladega zdravnika.
„Le eno besedo, gospod doktor11, prosil je klovn trepetaje. „Ali bo ostala pri življenju? 1“
Zdravnik jo zganil z ramami.
..Kar zamoro človeška moč, so vse zgodi!"
Ubogi umetnik se je opotekal, kakor da bi ga bila zadela kup.
Njegovi prijatelji so morali padajočega podpreti, akoravno so se sami komaj držali po konci od žalosti nad usodo preljub-Ijene tovarišice.
nllmrla bo", mrmral je klovn obupno, „za nas soje žrtvovala. O, z veseljem bi dal svoje življenje, da bi jo mogol rešiti!" —
Prijatelji so poljali potrtega v hlev, kjer je Juno divjala kakor blazna proti nekaterim umetnikom, ki so jo zadrževali
„Jaz grem h gospej!u vpila je zamorka. „Ob njeni strani hočem umreti; kaj mi pomaga življenje, če nimam več moje gospe!“
— 1699 —
Zvesta služabnica je besnela, da bi se osvobodila, a umetniki so jo držali, po ukazu zdravnika, ker bi bila drugače takoj letela v sobo svoje gospodinje.
„Saj živi, — zdravnik je ravnokar rekel, da jo bo dobra postrežba ohranila11, zaklical je žongler.
A zamorka ni verjela tern besedam, mislila je, da je gospodinja že mrtva. —	-	— — — — — —	—
Polkovnik je prihitel brez sape nazaj in je zaklical ravnatelju :
„V damskem zavodu jo vse pripravljeno za sprejem bolnice. Primerna nosilnica in izkušeni strežniki slede takoj 1“
Gospod Dalbret se je srčno zahvalil polkovniku in se je podal v Helenino sobo, da bi obvestil zdravnike.
..Žalibog se še ni zbudila iz nezavesti", zašepetal je naj-starejši zdravnik ravnatelju. ,.Slučaj je zelo kočljiv, akoravno smerno še vedno o sreči govoriti. Konj namreč ni padel nanjo, drugače bi bila sirota takoj mrtva!"
Lahko trkanje na vrata poklicalo je ravnatelja ven.
..Nosilnica je tu", naznanil je vrnivši se, ..takoj jo pustim prinesti notri."
Znova so se odprla vrata, da so vstopili nosilci z vozilom.
Zdravniki so vzdignili s pomočjo ravnatelja nezavestno Heleno na nosilnico, ki je bila zaprta kakor šotor.
Žalostni sprevod se je počasi pomikal dalje.
Ob straneh nosilnice so korakali zdravniki.
Pred vratini so stali umetniki in solznih oči gledali na paro, na katerih je ležala Helena še vedno nepremično; samo slabo utripanje srca je bilo znamenje, da jo bivala še med živimi. —
Pred cirkusom jo stala brezštevilna množica ljudi.
Nobenega glasu ni bilo slišati naokrog; nepotrebno je bilo, da so častniki obdali v širokem krogu nosilnico, da bi zabra-nili vsako motenje.
Damski zavod ni bil daleč.
Kakor večina vse ustanove usmiljenja, je nastal tudi ta zavod od milodarov. Daleč naokoli je slovel zaradi ljubeznji-vega oskrbovanja bolnikov.
1700
Žalostni sprevod je dospel do poslopja.
Razširjeno zidanje je bilo še iz dobe, ko so bili Španjci gospodarji v Teksasu.
Prej	je	bil samostan, zidan	z	največjo skrbnostjo	za
tisočletja;	za	visokimi, trdnimi zidovi	so bili	dolgi	hodniki	in
hladne sobe, v katerih se je nekdaj glasilo petje pobožnih nun.
Pred starinskimi vratmi so ostali častniki, samo zdravniki s polkovnikom in ravnateljem so vstopili v poslopje.
Tam	so	nesli Heleno v svetlo	prostorno	sobo.	koje okna
so gledala	v velik krasen vrt.
Zdravniki so nesrečnico previdno vzdignili iz nosilnice in jo položili na posteljo, ki je stala v bližini okna.
Ravnatelj Dalbret je ravno mislil s polkovnikom zapustiti sobo, ko se je zaslišalo na hodniku šumenje svileno obleke.
Prednica zavoda je vstopila.
Bila je postarna. častitljiva dama, koje blagi obraz jt' pričal o mnogem trpljenju.
Podala je polkovniku roko, katero jo ta spoštljivo poljubil, in je potem stopila k postelji ponesrečene, okolu katere so stali zdravniki.
Obraz prednice je kazal globoko sočutje, ko je gledala v lepi, smrtnobledi obraz Heleno, a še drug izraz je bil v njenih očeh, s katerim je ogledovala nepremično.
Z lahkim migom je poklicala ravnatelja v stran.
„Kako se imenuje ponesrečena umetnica?" vprašala jo tiho. —
..Helena Sever”, odvrnil je gospod Dalbret.
„Sever?“ — ponovila je prednica šepetaje, „potom se vendar motim. Zdelo se mi je, kakor da bi bil ljubki obraz podoben nekej dami, katero sem pred davnim poznala v Avstriji.11 —
Polkovnik je stopil k prednici.
.,Posloviti se moram, gospica pl. Traunfels", rekel jo z zamolklim glasom. „Žal, da niso mogli zdravniki zbuditi ponesrečene dame iz dolgo nezavesti, a upam vondar, da bo lju-beznjiva postrežba pobožnih sester ohranila slabo življensko luč."
- 1701 -
Prednica je spremila polkovnika in gospoda Dalbreta do vrat sobe.
Ravnatelj se je obotavljaje ustavil na pragu, tako da ga prednica vprašuje pogledala.
..Rad bi Vam zaupal neko skrivnost, milostna gospica”, r'ilcel je gospod Dalbret spoštljivo. „Prej sem Vam povedal imo imetnice, a pozabil sem opaziti, da je to imo po možu; rodbinsko ime dame mi žal ni znano, — a — —“
„No?“ vprašala jo prednica radovedno, ko se je ravnatelj Ustavil.
„ Nesrečnica ni umetnica po poklicu", rekel je gospod Dal-hi'et odločno, nastopi la je samo, da je rešila mene in mojo ^'užino pogina: saj je po čistosti dušo pravi angelj. Prestala •le težke udarce; — zvedite torej; nesrečnica je hči avstrijskega ?i‘ofa! “
i
292.	p o g 1 a v j e.
Ob izlivu Misisipija.
Tam, kjer se veletok zahoda vije skozi raztrgane napla-v'ne proti ocoanu, leži prijazno kopališče Novega Orleana, — ^stece Balice.
Akoravno se je kopališka doba komaj začela, bivalo je ^dar večje število gostov v idiličnem kraju, med njimi mnogo Gatnikov, ki so til iskali in našli počitek od trpljenja garni-z'jske službo.
Med krasoticami, kojih ljubke postave so na sprehodu . ^ale svetel kro«- uniformovanih snubačev in čestilcev, nalia-se je očarujoča prikazen, koje popolna lepota si je v hipu dobila srca gospodov.
iJama je bila tujka in prvikrat tu navzoča.
V kopališkem izkazku je bila vpisana kot bogata Mehikanka, vzrok, ki je še pomnožil tropo njenih čestilcev.
Akoravno ni bila lepa tujka nepriljudna ali osorna, vendar se je zamogel le eden topličar, bogati častnik Brajnnrd, hvaliti) da mu je ljubka Mehikanka naklonila^ posebno zanimanje.
Očividno je dajala posebno prednost bogatemu Kreolcu, tako da so mu že mnogi tovariši čestitali na sijajni zmagi.
Lepa Mehikanka je zaupala častniku, da je vdova in da ima v Maeatlanu velika posestva.
To, in pa uprav omameča ljubkost dražestne žene je toli' kanj vplivalo na mladega častnika, da je že po kratkem času prosil za njeno roko.
Mična vdova ni naravnost odgovorila na Brajnardovo snU'
bitov.
Odbila ga sicer ni, a sprosila si je čas v premislek; t9 diplomatični izhod je vzplamtel častnika k vedno večji strasti
Vendar je imel nastop lepe žene nekaj posebnega, kar b' bilo gotovo osupnilo nepristranskega opazovalca.
Dama se je vzlie vsem prošnjam svojega čestilca odločil branila iti v blizu ležeči Novi Orlean.
Bila je tudi zelo potolažena, ko je zvedela, da v majhn^i kopališču ni policijske postaje.
Dalje je z velikim zanimanjem čitala časnike in sicer 1 posebnim zanimanjem sodnijske zadeve.
Neko jutro je pogrešal gospod Brajnard svojo oboževan^ na sprehajališču.
Prestrašen je hitel v hotel, v katerem je stanovala l©^ Mehikanka, da bi poizvedel za vzrok izostajanja.
..Uospa (loncalec je na vrtu", odvrnil je natakar na vpt? Sanje častnika.
Ta se je takoj podal na označeni kraj.
Kmalu je našel ljubimko.
Sedela je skrita v neki uti in je gledala z objokan*1111 očmi v daljavo.
V tem je zaslišala korake bližajočega se moža. Lepa vC^0'^ je pogledala kvišku in se na videz prestrašila, ko je zap^1 svojega strastnega čestilca.
— no;? —
Gospod Brajnard jo hitel li kraljici svojega srca in takoj opazil, cla je bila žalostna, kar ga je zelo vznemirilo.
.Odpustite, milostna, da Yras motim", začel jo gospod °r&jnard. »Ko sem Vas danes zjutraj pogrešal na sprehajališču, 1111 skrb ni dala miru. A kaj je to, — Vi ste tožni; — ali Vas kdo užalil, ali ste dobili kako žalostno vest?’'
„Nič o vsem tem, dragi prijatelj", odvrnila je lepa vdova z medlim smehljanjem. .,A, — odpotovati moram!"
Častnik se je zganil.
Vi me hočete zapustiti?" zaklical je osupnen. „Za Boiya, ^'lostna; kaj Vam nisem prav nič, da mislite mojo srce smrtno
raniti y “
»Nasprotno, gospod Brajnard", odvrnila jo gospa Goncalec iQ lahko zarudela. „Več ste mi, nego morda slutite; — vendar 1116 prisilijo k temu razmere."
»Umorili me bodete s temi besedami, milostna-, zaklical ^ Častnik strastno. „Ali je/dogodek, ki Vas kliče proč od tu, skrivnost, ali mi ga morete zaupati?1*
,,Skrivnost ni, a zanimal Vas bo malo", rekla je lepa '^ova s pogledom, ki je vročekrvnega Kreolca uprav blaznega Sledil.
»Prosim, povejte mi vzrok Vašega odpotovanja”, dejal je &°spod Brajnard, »prosim Vas iskreno!”
..No, vzrok je precej prozaičen", odgovorila je gospa Gon-potognivši iz žepa neko pismo. »Tu mi piše moj strijc, 1 sedaj oskrbuje vsa moja posestva, da mi zamore šele če>; n°^aj tednov poslati večjo svoto denarja, katero potrobnjom v daljšanje mojega bivanja v Balicu. Torej som primorana odpotovati !"
»To jo vse?” čudil se je častnik. »A, milostna", nada-i6Vf*l je očitaje, »zakaj me niste obvestili o tem, z veseljem dam vsako svoto na razpolago, — jaz —“
»Ne, tega ne morem sprejeti", prekinila ga jo gospa Gon-^0e> ,.če bi kdo zvedel ■ o tem, bi za vodno zgubila svojo °b>'o imel-
^ »Prisežem Vam, milostna, da ne bom nikomur povedal Medice o tej zadevi", zaklical je zaljubljeni Kreolec. »Zaniče-1 me smete, če pride le en glas o tej ponudbi iz mojih ust!”
— 1704 -
Lepa žena je dvomljivo gledala v razburjeni obraz svojega čestilca.
Dobro, zaupam Vam“, dejala je končno s tihim glasom, „a pomislite, gospod Brajnard, da sem s to privolitvijo popolnoma v Vaših rokah. Le gotovost, da ste plemenitaš, mi dovoli sprejeti Vašo ponudbo.“
Gospa Groncalec je ponudila častniku hvaležno roko, katero je strastno poljubil; potem mu jo je odtegnila in naglo odšla proč.
častnik je ostal sam.
„Zelo sem radovedna, koliko svoto mi bo poslal zaljubljeni Kreolec“, šepetala je Mehikanka, ko je dospela v svojo sobo. „Manj ko 10.000 dolarjev se mi ne bo upal ponuditi, a morda dobim več, ker upa, da bom pozneje njegova žena. Ob je bogat in misli zaradi mene še veliko pridobiti, - a moja posestva, — ha, ha, — so na luni! “
Lepi Mehikanki ni bilo treba dolgo čakati.
Vže čez malo ur prejela je lep šopek, v katerem je bil zavitek z 20.000 dolarji.
8 tem uspehom je bila zadovoljna.
..To se mi je izvrstno posrečilo-1, mislila je pustolovka-„Na tako svoto nisem računala. No, začetek bi bil narejen; sedaj bodem skrbela, da bo moj zvesti Seladon večkrat kaj žrtvoval."
Od toga dogodka je lepa vdova še bolj odlikovala svojeg'8 čestilca, akoravno na njegovo snubitev še vedno ni dala odloč' nega odgovora.
Vzlic temu pa je veljal gospod Brajnard za prihodnje^* soproga dražestne Mohikanke in njegovi tovariši so ga zavidal1 za lepo ženo.
Ko bi bil revež slutil, da je bila lepa kača nevarna pusto' lovka, v koje zanjke se je brez rešitve ujel, bi bil najbolj i,e' srečni človek.
Nekega krasnega poletnega večera prosil je gospod Braj' nard svojo oboževanko, naj ga spremi na sprehodu ob morju’ koji želji je gospa Goncalec rada ustregla.
' ,	i
Mercedes je s svojima polnima rokama neizprosnega moža objela. „ Artur, d”agi Artur“ — prosila je milo — »vse, — v«e, le pe te grozni smrti, -r- saj sem še tako mlada! — Artur, če imaš le količkaj srca, — pusti me živeti!11
1705
Mali pristan Balice je bil pol ure oddaljen od kopališča.
Tu so se vkrcavali parniki, ki so, prišedši iz Mobile, se peljali v mehikanska pristanišča; tudi je bil ta kraj priljubljen izlet topličarjem, ker so od tam lahko občudovali prekrasni solnčni zahod.
Tam je tudi mogočni Misisipi valil svoje zelene vode proti oceanu, od kojega sivih valov se jo še daleč razločeval.
Tu je ležalo mnogo ladij, v katerih so se vozili topličarji na sprehod, zabava, katero so posebno radi gojili zaljubljenci, da v daljnem morju ni nihče poslušal njihovih zaupnih pogovorov.
Mali pristan je bil danes miron.
Nekaj mornarjev je spalo v vročem pesku, valovi so jim peli svojo enoglasno pesmico.
Častnik je peljal svojo damo v neko restavracijo z zračnim, verandi podobnim prizidkom.
Tu so se radi ustavili topličarji, da so opazovali in kritiko vali prihajajoče.
Bil je pravi „obrekovalni drevored", kakoršnega se večkrat najde v kopališčih.
Danes sta bila gospod Brajnard in gospa (ioncalec edina obiskovalca, kar je bilo častniku kaj ljubo, ker je lahko mirno govoril s predmetom svojih vročih želj.
Lepa Mehikanka je sanjavo zrla na gladko površje širnega oceana, na kojega je žareče solnce pošiljalo svoje pekoče Žarke.
Le na enem mestu se je na vodni gladini videla široka, temna ploščad, tam so se izlile vode veletoka v neskončno Diorje.
Tudi naglo razburjenega častnika je ta prizor, katerega je sicer že mnogokrat videl, pretresel.
Morje ima čar, kateremu se ne more odtegniti nobeden z°mljan. Mogočnost nikdar mirujoče vode napolni dušo z občudovanjem in pobožnostjo.
(lospa "Goncalec je sodaj gledala proti vzhodu.
„Tam oblaček!1' zaklicala je nenadoma, „kaj pomeni to V"
,,Parnik, milostna", odvrnil je častnik uljudno. „Prav, ^anes je dan, v katerem ima priti parnik iz Mobile. Veliki kon-
Grofica — beračica	72
i *
L'
— 170B —
cert na promenadi si je prisvojil vse zanimanje, drugače bi bilo polovico topličarjev tukaj zbranih."
Gospa Goncalec je še vedno gledala oblak dima v daljavi, iz katerega se je zdaj spoznal dimnik bližajočega se parnika. —
Za častnika ta ni imel posebnega zanimanja, on je bil vtopljen v svojo lepo spremljevalko, katero jo obsipal z raznimi uljudnostmi.
Medtem so je parnik naglo bližal.
Parna piščal se je oglasila in zbudila spalce v pesku in je vabila lenuhe na most.
„Ah, poglejte, gospod Brajnard!“ zaklicala je gospa Gon-calec in vstala. „Koliko potnikov je na krovu; — ali pridejo vsi k nam v Balice ?“
V pogledih lepe vdovo ležala je neka skrb, katere pa častnik ni zapazil.
„Nikakoru, odvrnil je malomarno. — „To so večinoma ljudje, ki potujejo v mehikanska pristanišča. Mobile ima tudi zelo razkošno kopališče v Penzakoli, od tam pride redko kdo v naše samotno Balice."
Lepa vdova se je oddahnila.
Od parnika sem se je čulo rožljanje in bobnenje vijaka-
Potoni se je vkrcala mogočna ladja ob pristanski poti, ki je bila zvezana s parnikom po vzdigljivem mostu.
„Jaz se še nisem nikdar peljala daleč po morju", šepetala je gospa Goncalec, ,,a želela bi na tako krasni ladji potovati v daljni svet!"
„0, — nič lažje ko to“, odvrnil jo gospod Brajnard radostno. „Jaz imam lepo, hitro ladjo v zabavo, ki sme pluti po vseh morjih. Oh, da bi Vi, milostna, bivali kot moja žena na krovu te ladje, jaz bi bil — —“
,,Tiho", rekla je Mehikanka koketno. »Pustite mi čas, gospod Brajnard, — morda, — - a sedaj glejte, tam prihajajo naši novi gostje1“
V resnici je mnogo ljudi zapustilo parnik.
Bilo je največ domačinov iz Balice, ki so se vrnili od obiska iz Mobile.
- 1707 -
Med njimi je bila visoka moška postava v modri platneni bluzi, navidezno kak delavec, ki je iskal službo v pristanu.
Obraza ni bilo spoznati, ker je imel širokokrajni klobuk globoko na čelo potisnjen; vrhu toga jo bil menda na obrazu ranjen, ker je bil ves obvezan.
Gospa Goncalec se ni brigala za čudnega človeka, tudi častnik ga je le površno pogledal, akoravno mu je krepka, postava delavca padla v oči.
Nasprotno je pa ta opazoval dvojico pod verando.
Nakrat pd se je obrnil in odšel v smeri pristana.
Čudne so bile besede, katere je mrmral tuji mož predse; veljale so Mehikanki, katero je videl.
„Ha, ne motim se“, siknil je izmed stisnjenih zob, „to je bila zločinka, ki me je izdala in spravila v roke policije, bila je Mercedes!”
293.	p o g 1 a v j o.
Na preži.
Bila je v resnici Mercedes, ki je našla v osebi bogatega častnika novo žrtev.
Delavec pa je bil Sever, kije v tej preobleki bežal iz Alabame v Luizijano.
Hudodelec je spoznal Merc-edo na prvi pogled in je sklonil najgrozoviteje maščevati nad izdajalko.
Ker je bil Sever preskrbljen z denarnimi sredstvi, se je tahko mudil v kopališču in pazil na priložnost.
Kmalu je Sever zvedel, kar je hotel vedeti.
Kakor je pravilno sumil, je bila pustolovka v tem majhnem kopališču, da se je zamogla po eni strani bolj skriti pred policijo in po drugi strani vabiti nove žrtve v svojo mrežo.
— 1708 —
V	malo dneh je vedel Sever, da jo mladi častnik gospod Brajnard medlel v zanjkah očarujoče lepe Mehikanke.
Sedaj je bilo treba ljubimcema prisluškovati in pri priložnosti maščevanje izvršiti.
Vsekakor se ni mogel hudodelec približati dvojici v svoji preobleki v toliko, da bi poslušal njun razgovor.,
A Sever je imel iznajdljivo glavo, ki ni bila tako naglo zmedena.
Opazil je, da sta gospod Brajnard in Mercedes pri jutranjem sprehodu posebno rada poiskala senčnato klop, da sta tam mirno kramljala.
Za tem sedežem je bilo gosto grmovje, ki je; lahko dobro skrilo človeka.
Tje se je podal Sever naslednjo noč in je nepremično ležal več ur, da je počakal prihod dvojice.
Njegov up ga ni varal.
Častnik s svojo oboževanko se je v resnici vsedel na klop in oba, vtopljena v svoj pogovor, so nista niti brigala za okolico.
,Jaz samo občudujem, milostna, da se v tem neznatnem kopališču tako dobro zabavate", začel je gospod Brajnard.
„To ima svoj vzrok v tem, da ljubim nad vse samoto in romantiko", odvrnila je Mercedes.
„No, za to zadnje se tu pač ne nudi preveč'-, dejal je častnik. „A, eno imamo tu v Balicu; to so krasne vožnje na morju ob mesečini, vprav nebeški užitek!"
„Tako vožnje bi se rada udeležila1-, rekla je Mercedes.
„V resnici?-- zaklical je mladi častnik veselo. „0, neizrečeno bi me osrečili, milostna, ko bi se hoteli z menoj peljati. Sedaj imamo polno luno in v pristanu so krasne ladje, katere krmijo izurjeni veslači."
.,A, mislite vendar na moje ime, gospod Brajnard šepetala je Mehikanka sramežljivo. „(’e bi se zvedelo, da sem se z Vami vozila po morju v mesečini, bi ne bilo konca obrekovanja." —
„0h, ne sinote biti tako-skrbni, milostna. Midva nisva prva dvojica, katero pelje čvrsti mornar v tiho morje. Sploh
— 1709 -
greva lahko posamezno v pristan, če sva enkrat tam, ne vidi nihče, da grem z Vami v ladijo."
„Dobro“, zaklicala je Mercedos, katera si je sama želela spremene enoličnega življenja.
..Potem bi predlagal, današnji večer porabiti, milostna", dejal jr gospod Brajnard ves radosten. „ Vreme je krasno, nobena sapica ne pihlja, zanesite se, taka mesečna noč na morju je kaj div n ega."
„I)obro, okolu osme ure bom na pristanu'*, šepetala je lopa vdova, pričakovala Vas bodem v bližini mostu!"
Sever, ki jo prisluškoval, je vedel dovolj.
Njegov sklep je bil gotov.
To so dokazale njegove oči, ki so se v tem hipu svetile v demonskem ognju.
A ostal je nepremičen, akoravno ga daljni pogovor ni več zanimal, a izdati se ni smel.
Dvojica je že davno odšla, ko je Sever previdno vstal in vzel smer proti pristanu.
Večer jo nastal.
Gospod Brajnard je pravilno prorokoval; bila je noč ka-koršne nudijo le vroče dežele očaranemu očesu.
Na jasnem nebu stala je srebrnosvotla luna, ki je razsve-tila neskončno vodno površje kakor dan. Lo lahko pljuskanje obrežnih valov, dihanje velikanskega oceana, prekinilo je slovesno tihoto, ki je napolnila ta tempol narave.
Soparni zrak krasne mesečne noči je vse živeče objel z uuiuglostjo, kajti daleč na okoli je bil svetli peščeni breg prazen.
Samo v eni ladiji jo sedela moška postava v mornarski °bleki.
A tudi ta obleka ni mogla skriti elegantnosti života, nasprotno pa obraza ni bilo spoznati, ker je imel mornar širok klobuk globoko na čelo potisnjen. Razun tega je široka bela °beza velik del obraza zakrila.
— 1710 —
Nekaj korakov od ladije je stal majhen deček, ki je pozorno gledal na vzvišeno obrežno pot, kakor da bi tam nekoga pričakoval.
V	grmovjih, ki so obrobljali to pot, se je svetilo kakor iskre, tam so frčale kresnice v nočni igri, ki se jo le pretrgala, če je zletela mimo kaka nočna lastovka s svojim presunljivim klicem.
*
Nakrat je deček zaslišal škripanje peska.
Lahki koraki so se bližali, potem se je prikazala ženska postava.
Takoj je deček hitel dami nasproti.
„Ali imam čast govoriti z gospo GoncalecV" vprašal je osupnjeno.
,„Kdo te pošlje, otrok V odvrnila je Mercedes začudeno.
Gospod Brajnard, ki je danes opoludne najel ladijo: tam doli leži na bregu, milostna. Mornar, kateri Vas bo veslal, sedi notri.“
Mercedes je bila po tem poročilu pomirjena.
Sledila je dečku, ki je peljal damo k ladiji.
„Gospod Brajnard ne bo prišel sem", rekel je deček, ko je Mercedes mislila stopiti v ladijo.
„Kaj, njega ne bo?lu zaklicala jo dama osupnjeno.
„Gotovo“, prekinil jo je dečko. „A milostni gospod bo na drugem mestu brega stopil v barko, tam doli, kjer stoji grmovje. Mornar Vas bo takoj veslal tj e."
Mercedes se je porogljivo smejala; mislila je, da je njen čestilec vse to le zaradi tega uprizoril, da bi ne trpelo njeno dobro ime.
Premišljevala torej ni en tronotek	in sedla	v	ladijo, katera
se je	v naslednjem hipu jela pomikati	dalje.
Potem je plula v senci grmičja	naprej,	Mercedes pa jo
občudovaje zrla v bajnokrasno mesečno	noč.
Lepa pustolovka se jo bila namenila, da bo danes uslišala snubitev svojega čestilca in ga po svoji stari metodi pripravila k nakupu dragocenega lišpa.
S pričakovanjem je torej gledala na breg, kjer se je moral kmalu prikazati.
— 1711 —
Ladija pa se je vedno dalje vozila ob bregu.
To so je zdelo pustolovki čudno.
„Ali še nismo kmalu na mestu, kamor ima priti gospod, ki jo najel ladij o V* je vprašala Mercedes molčečega mornarja.
Ta je nekaj nerazumljivega zamrmral v odgovor in hitro veslal dalje.
Pustolovka ni pazila na to, ker je bila v tem hipu utopljena v nov krasen prizor.
Ladja je zavila okolu nekega rtiča, kjer je izlival Misisipi svoje mogočne vode v ocean.
Mercedes jo videla v bližini velikansko vodovje, ki je naglo vrvelo naprej.
Svetloba lune se je blesketala v brezštevilnih valovih. Včasih jo pričalo pluskanje, da je prišel eden izmed velikih prebivalcev na površje.
Mercedes je mislila, da bo gospod vstopil na rtu.
Ni bila torej malo začudena, ko je mornar mirno dalje Veslal in vodil ladijo proti veletoku.
Mercedi se je to zdelo sumljivo.
„Ali ne peljete tu na suho?" vprašala je molčečega človeka. —
»Ne“, mrmral je ta, dalje moramo!"
Pustolovka se je prestrašila.
Vzlie malih besed, katero je govoril mož, — mislila je slišati znan glas.
A preostalo ji ni časa v premišljevanje, ker je v tem hipu Prišla ladija v vode Misisipija in so jo njegovi valovi naglo odpeljali v odprto morje.
Mercede se je polastila silna vznemirjenost.
-,Kaj pa delate tu?“ zaklicala je prestrašeno. ,Saj se peljemo v morje; — obrnite naglo!"
A mornar ni odgovoril.
„1, kaj ne slišite", vskipela je Mercedes, „saj vendar v*dite, da se vedno bolj oddaljujemo od suhega. Obrnite v°ndar!"
Mornarje hladnokrvno potegnil vesli iz vode in jih je skrbno Vložil v barko.
— 1712 —
Potem je prekrižal roki na prsih in je navidezno v zadregi gledal v naglo drveče vodo.
„Le poglejte, kako daloč smo od kopnega!'1 zaklicala je Mercedes jezno. „To je bilo nerodno od Vas in sedaj si sami ne veste pomagati. Moj Bog, gospod Brajnard bo iz sebe."
* Vzlic vsemu očitovanju se ni ganil molčeči veslač.
Mercedes je	še	vedno mislila, da je star	slaboten mož, ki
je	zgubil moč nad	ladijo, in je bila skrajno	ogorčena na ne-
rodneža.
„1, veslajte vendar!" zaklicala je končno pustolovka razkačeno, „saj se oddaljujemo vedno bolj od suhega; breg se še komaj vidi!u
Mornar je pogledal proti obrežju, ki je v resnici bil videli kakor ozka proga v daljavi.
Sedaj se je zmanjšala hitrost Indije, vode reko so zgubile svojo moč.
Mercedes je to takoj opazila.
„Sedaj smo	iz	rečne vode", zaklicala je	mornarju. ,,Vzemite	vesli v roke	in	peljite me naglo k bregu.	A pazite, da ne
pridemo zopet v izliv.“
Pustolovka se je zopet naslonila na svoj sedež, ker je mornar prijel vesli in z močjo poganjal ladijo.
Mercedes je bila prepričana, da je veslal proti bregu in se ni ozrla, misleč, da bo molčeči mornar pripeljal ladijo v velikem krogu nazaj v pristan.
Dolgo je sedela na svojem mestu.
Končno je obrnila glavo, da bi videla, kako daleč je sed;ij ladija od suhega.
Pustolovka se je zganila.
Kaj je bilo to, — svojim očem ni zaupala!
Brega ni bilo videti, - krog in krog je bila neskončna voda. —
Sedaj je Mercedo objel nekak strah.
Pogledala je na mornaja in opazila, da jo ta znova vzdig' nil vesli in jih položil v ladijo.
1718
„Zakaj ne peljete k bregu!?“ zaklicala je jezno. .,Pazite, gospod Brajnard ni mož, ki bi pustil šaliti se s seboj in bi molže prenašal tako nerodnost!“
Namesto odgovora je mornar vstal in privezal vesli skrbno na železne zaklope ladijo.
Potem je vzel klobuk z glave, snel obvezo in obrnil od lune razvetljeni obraz k Mercedi.	»
..Ali me poznaš, izdajalka?!“ vprašal je zbadljivo.
2M4. p o g 1 a v j e.
Drama na morju.
Glasen krik največjega osupnenja je odgovoril temu vprašanju. —
.,Bog mi stoj na strani", tarnala je praznoverna Mehikanka, ..strah —"
Pred njenimi prestrašenimi očmi jo stal Sever, kojega plamteči poglod je bil uničujoče obrnjen v izdajalko.
..Se sem živ“, dejal je porogljivo. „Seve, če bi bilo šlo po Tvoji volji, bi so Ti bil mogel prikazati le moj duh. Tvoj čin se ni posrečil, ničvrednica. Moja sroča me ni zapustila, zbežal sem iz ječo!“
Mercedes se je zgrudila nazaj na svoj sedež.
„Ti si Tvojo satansko izdajo čudovito prekanjeno izpeljala ', nadaljeval je Sever porogljivo. „Z enim udarcem si so me hotela iznebiti in si me hladnokrvno izročila policiji!^
„Ti si me okradel *, izbruhnila je pustolovka, „po noči si odprl mojo omaro in mi vzel večjo vsoto.'1
..Zakaj mi jo nisi takrat prostovoljno posodila", odvrnil je sever zaničljivo. ...Jaz bi Ti bil nadomestil to neznatno vsoto v "lalo dneh. A tvoja osvetoželjnost je bila tolika, da je morala liikoj lastnega tovariša pahniti v pogin.11
72a
— 1714 -
Mercedes je bila od prestrašenja še vodno kakor otrp-njona. —
Pred njenim duhom je vstala podoba nesrečne Manuelite, katero je brezvestni hudodelec tudi žrtvoval svojemu maščevanju. —
Ali naj jo pričakuje tudi taka usoda! f r Mraz ji je šel po žilah.
Gledala je s strahom na postavo svojega prejšnjega tovariša. —
Sever je stal šo vodno v ladij i.
Njegove plamteče oči so pogubonosno gledale lopo greš-nico. —
V	tem je prišla Meroedi srečna misel.
Vedela je, da jo bil Sever denarja lakomen, morda bi so dalo njegovo odpuščanje kupiti z večjo vsoto, katero bi mu lahko odštela.
Sever se je zopel vsedel. —-
Bila jo čudna slika; majhna ladija sredi neskončne vodne puščave in notri dva Človeka, — smrtna sovražnika, ki sta bila daleč od človeške pomoči.
Mercedes se je oddahnila, ko je Sever navidezno brezbrižno zrl na morje.
„Ti si torej našla novo žrtev," začel je z mirnim glasom, .,častnika, katerega si gotovo olajšala za večjo vsoto!"
Pustolovka je poslušala, ali se je mislil njen tovariš znova združiti ž njo V
„Do sedaj mi ni bilo mogoče neizmerno bogatemu gospodu več izvabiti nego 20.000 dolarjev za podaljšanje mojega bivanja v Balice, a upanje imam še na stotisoče. Ce mi hočeš pomagati, Ti bom preskrbela velikanske vsote!"
„ Meniš rekel je Sever z glasom, prod katerim so jo Mercedes stresla.
Koki je malomarno križal in s porogljivim posmehom gledal na tresočo.
„%akaj pa hočeš odkloniti tako premoženje?" zaklicala je lepa Mehikanka začudeno in ob enem boječe. „Žai mi je bilo, da me je moja osvetoželjnost takrat gnala tako daleč, a Ti ai me grozno razkačil; to ne smeš pozabiti, Artur."
— 1715 —	\
„Hrani Tvoje ničvredne izgovore!-' zaklical je Sever zaničljivo. „Ti si gotovo mislila, da bom končal na vislicah. Le strah govori iz Tebe; ko bi Te pripeljal na breg nazaj, bi Ti bilo prvo delo, me znova izročiti policiji!1-
.Ne, ne!” zaklicala je Mercedes preplašeno, ..bridko sem obžalovala moje takratno dejanje, — prisežem, da — —“
..Ne prisegaj!" zaklical je Sever ostro. „Mar li misliš, da M verjel Tvojim gladkim besedam, lepa kača? Ne, s Tabo nikdar več ne začnem stare igre; sedaj Te imam v rokah in bom s Teboj obračunal!“
„Kaj misliš z menoj narediti, Artur?* izustila je Mercedes srnrtnobleda.
„Ali še ne veš tega?" vprašal je Sever ostro in zlobno Pogledal Mercedo.
Sedaj jo obšel smrtni strah lepo grešnico.
Dvomila je, da bi ji Sever prizanesel.
„Ali me boš umoril?“ vprašala je z ugasujočim glasom.
„Seveda,-- odvrnil je Sever hladnokrvno. „Ti dobro veš, da še nisem nikdar odpustil razžaljen j a ali celo izdajstva; 8ploh zgubi svet s Teboj le malo, lepa Mercedes, brega ne boš več nastopila!”
Nesrečnica jo bila vsa iz sebe.
Vedela je, da je bil njen prejšnji tovariš mož, ki bi za-friogel uresničiti to grožnjo.
„Ne govori tako strašno, Artur,” prosila je, „vse moje Premoženje Ti dam, če mi odpustiš; dalje Ti prisežem, da Te Nikdar ne izdam!”
Proseče mu je zrla v obraz.
Sever se je smejal zaničljivo.
„Jaz	ne maram Tvojega	denarja!” zaklical	je srdito.	„Ko
k' mi milijone položila pred	noge, bi vendar	ne odšla	moji
Osvoti. Ne, — Ti me poznaš in dobro veš, kako plačilo pričakuje Tvoje izdajstvo.”
..Varuj se!" zaklicala je Mereedes, ki se je še enkrat ^hrabrila.	..G. Brajnard Te bo	pozval na odgovornost. Zvedel
^ gotovo,	da si me zvabil na	morje.-
„Hrani Tvoje smešne grožnje, žena,“ zarohnel jo Sever 11tresočo. ..Častnik bi mi smel biti hvaležen, da ga rešim
- 17.16 —
Tebe. — Sploh ne bo zvedel za moje dejanje; veruj mi, Mercedes, jaz sem vse tako uredil in preskrbel, da je vsaka ovadba nemogoča!'1
Mercedes je presunljivo zakričala.
-Pomoč! Pomoč!"' je vpila na vse grlo. „Jaz nočem umreti, — pomoč!“
Sever se je satansko zasmejal, kar je čudno nasprotovalo s krikom smrtnega strahu.
..Ne trudi se, lepa Mercedes,“ rogal se je. .,Tu, ob izlivu Misisipa ne pride rešilna ladija. Sama sva na morju in ko bi se pokazala barka, ne našla bi Te več živo."
Lepa Mehikanka je padla na kolena.
.,Prizanesi mi, Artur,'1 prosila je z obupno zvitimi rokami. ..Kaj Ti pomaga moja smrt; rotim To, — vse hočem storiti, kar zahtevaš, — vzemi moje premoženje, — a n0 umori mo!“ —
.,Ali si imela Ti usmiljenje z menoj, ko si me takrat \i~ ročila policiji?" zavpil je Sever divje na klečečo, „Ti bi se bil11 radovala, ko bi bila zvedela za mojo smrt; Ti si bila gotova, da ne bom nikdar Več videl luči dneva. Pri meni ne poina?a nobena prošnja; — umreti moraš!"
„Usmiljenje!“ prosila je Mercedes, .,milost, — usiu1' ljenje!" —
Sever je ostal s svojega sedeža.
Mercedes je planila kvišku in šla na konec ladije.
..Ne dotakni se me!" zavpila je obupno, ..drugače skočim takoj v valove."
Hudodelec se je peklensko zasmejal, kar je donelo v usc sih zbegane kakor zvonjenje mrliču.
..Izvrstno!" zaklical je, ..potem si lahko prihranim tru<*> i Te vreči v morje. Le skoči, lepa . Mercedes, potom bo ustrežen0 moj emu maščevanj u! “
Mercedo je obšlo neko olajšanje.
Bala se je, da jo bo Sever zadavil kakor nesrečno nuelito. —
Vzlic strahu zdel so ji je konec v tihi vodi svetovni3 morja lažje, nego pod divjimi prijemi morilca.
Sever je uganil njene misti.
— 1717 —
„Ah, meni se zdi,	lepa	Mercedes, da se ne	bojiš	tako
smrti v vodi. A namenil	sem Ti dosti hujšo kazen,	nego po-
tapljati se v hladnih, zibajočih se valovih. Tu poglej, lepa izdajalka 1“
Nehote je pogledala nesrečnica na razsvetljeno površje vode. —
Kaj je bilo to V! —
Črna senca jo s čudovito	hitrostjo plavala na	svetli	gla-
dini; v velikem krogu je strahovita prikazen obkrožila zibajočo se ladijo.
Kaj je to V!" zavpila je Mehikanka.
Groze se jo tresla po vsem životu.
,.Hrbtna plavuta morskega volka, moja draga." smehljal se je Se\rer. „Sedaj glej, če Ti bo mogoče s Tvojo hudičevo lopoto goniti krvoželjno bestijo, tako, da Te bo morda ponesla na svojem luskavem hrbtu na suho; — ha, ha, lepa Mercedes, niti vendar iskati smrt v valovih.
„ Artur!* zavpila je v največji obupnosti, „ali moreš biti tako	nečloveški,	da bi me umoril na tako grozen	način
„Zakaj pa	ne, draga Mercedes V" odvrnil	je hudodelec
tadeno mrzlo. „Strašni prebivalcc globočine se bo veselil v svojem brezmejnem kraljestvu pozdraviti tako lepo ženo, kakor si Ti še vedno. Zanesi se, lepa izdajalka, da Te ne bo spustil; temu čestilcu se ne boš zmuznila!“
Mercedes jo samega strahu komaj slišala, kaj je njen to-variš govoril.
Na pol nezavestna je padla na svoj sedež nazaj.
Sever je potegnil uro.
„Sedaj hočem konec narediti," rekel je. ,,Ti	si sedaj	sto-
^rokrat občutila	muke, katere sem jaz preživel v	ječi; še	ono
^inuto Ti dam časa, če potem sama ne skočiš v valove, vržem vanje!*
Nesrečnica je pretresujoče vpila na pomoč, a njeni klici s° se razgubili v neskončni vodni puščavi.
Srepo je opazovala Mercedes morskega volka, ki jo v Majhni oddaljenosti obkrožal ladijo.
Časoma je videla bel život živali, ki je po naravnem na-*°nu slutila svoj plen. — — — —
— 1718 —
„Čas j« minul!" dejal je Sever in vstal. ..Hočeš prosto-voljno v smrt?"
„Umori me,“ ihtela je Mercedes, „a ne pusti me končati v žrelu krvoželjne živali!”
Sever je stopil na klop in šiloma zlekel ležečo Mercedes kvišku. —
V	tem so se oklenile bele roke lepe žene okolo vratu neizprosnega.
,,Artur, ljubi Artur, ne pusti me tako umreti,” prosila je srce pretresujoče. „Vse. — vse, — samo no te grozne smrti-Saj sem še tako mlada, — pusti me še živeti, — vse življenj0 Ti hočem služiti kot dekla, — Artur, — če imaš še srce, pri' zanosi mi, — odpusti mi!”
..Ne, — ker Ti si me brez usmiljenja izročila sodišču," zavpil je Sever, in je poskušal odpreti roke, ki so ga krčevito objele. .,Ko so me takrat vlekli s seboj, prisegel sem, da boč grozno pokoro delala za Tvojo izdajstvo; le smrt bi mi moglu zabraniti izvršitev moje obljube. Prej boš genila pošast globo' čine, predno bom jaz spremenil svoj sklep!"
Umori me vendar sedaj 1“ zavpila je Mercedes. .,Le D® to grozno smrt' v globočini. Artur, dragi Artur, ne t0 mučne smrti!”
Sever se je šiloma oprostil rok lepe žene-.
Vzdignil je bujno postavo kakor pero in je stopil ž HJ0 o!) rob ladije.
..Pusti me vendar prej moliti,“ šepetala je Mercedes 2 ugasujočim glasom. ..Samo eno minuto še, — Artur, — en &0' notek mi še privošči, — oh —!”
Glasen krik se je razlegal skozi tihi zrak, potem je vod3 pljusknila kvišku.
Valovi so sprejeli telo nesrečne žene.
Morski volk se je, prestrašen od težkega padca, i*18 umaknil.
Sever je natančno videl črno hrbtno plavuto živali, k' ■* obstala nepremično.
..Milost, Artur, — usmiljenje!” hreščala je Mercedes smrtnem strahu ter je obupno silila k ladiji.
- 1719
,,Nesramna izdajalka, sedaj si dobila svoje plačilo!" vpil je Sever z grmečim' glasom. —
Cez vodno površje je hitela črna senca k potapljajoči se Mercodi.
Krik, ki je strašno odmeva! nad valovi, je oznanil, da je pošast ugrabila svoj plen.
Se enkrat se je vzdignila glava očarujočo lepe žene nad razburjenimi valovi.
Tisočkratno prokletje nad Tebe, zločinec-!" donelo je nezgodo oznanjujoče.
Potem je vse zginilo z vodne gladine in lunina svetloba sc je blesketala v širokih kolobarjih, katere so tvorili valovi nad žrtvijo krvoželjne zveri.
295. p o g 1 a v j e.
Kraj usmiljenja.
Skozi visoka okna starega španskega samostana, v katerem je bil Honstonski zavod za dame, prisvetili so solnčni žarki v hladne staroveške sob6.
Mogočni vrhovi dreves na nekdanjem samostanskem vrtu ublažili so pekpče žarke, ki so se sanjavo igrali na kamenitih tleh hodnika.
Zlati nebeški poslanci prikradli so se skozi gosta zagrinjala v sobo pritličja.
Ljubkuje so švigali čez mili bledi obraz, kojega velike tožne oči so zamišljeno opazovale in zasledovale igro solnčnili praškov. —
Bila je zopet ozdravljena Helena, ki je počivala v zračni, hladni sobi na mehkem divanu.
Ubogo bitje je imelo prestati hude dni.
1720
Mnogokrat so sedeli zdravniki z dvomljivimi obrazi ob postelji bolnice in so na skrbljiva vprašanja strežnice zganili z ramami. —
V takih dneh je vladala velika žalost med sestrami, ki so se skoraj prepirale za postrežbo Heleni.
Njena nepopisna ljubkost, njena	požrtvovalnost, s kojo je
sirota vstopila	za	nesrečnega gospoda	Dalbreta,	pridobila si je
v hipu vsa srca, in marsikatero bledo, tiho dekliško obličje se je v dolgih urah noči nagnilo čez obraz trpinke in ji pritisnilo rahel poljub na vroči ustni.
Prednica zavoda, gospodična Traunfels, jo bila v veliko začudenje sester tolikokrat obiskala ponesrečeno damo, da je le izvanredno zanimanje zamoglo opravičiti nenavadno sočutje. —
Posebno	je	prihitela častitljiva	dama k	postelji nezavestne, če se	ji	je v vročici bledlo,	potem je	pazila gospica
Traunfels na vsako besedo in je mnogokrat pritisnila robec na solzne oči.
Helena je bila več tednov popolnoma nezavestna, dosli krat se je bilo bati, da ugasne slaba življenska luč.
Končno jo vendar zmagala mladost nad smrtjo.
V zavodu je vladalo splošno vesolje, ko so zdravniki izrekli, da ni več uevarnosti, a priporočali so največjo skrb in ukazali, da se ozdravljujočo ne sme razburiti z nikakoršnimi pogovori.
To vse se je zvesto izpolnilo.
Heleni so stregli in jo negovali, ker je bila ljubljenka sester, ki so se v resnici z uprav ginljivo skrbnostjo trudile za angeljsko lepo trpinko.
Tudi prejšnji prijatelji niso pozabili Helene.
Vsak dan so prihajala povpraševanja od častnikov, od Honstonske družbe; ravnatelj Dalbret je prišel, kolikokrat mu je bilo mogoče, kakor njegovi pristaši, vsi so povprašovali po zdravju ponesrečene in so so veselili dobremu odgovoru, ali so pa potrtim srcem odhajali, če so imeli zdravniki novo skrb z ponesrečeno.
Težko pa je bilo, ubogo Juno pridržati, da ni šla k svoji ljubi gospodinji.
— 1721 —
Zvesto dušo so nastanili v sosedstvu samostana; tani jo stala zamorka po več ur skupaj in jokaje gledala na staro poslopje, za k oj ega temnim zidovjem se je borila njena gospa s smrtjo.
Zdravniki so se bali, da bi hudo pretresenje možganov ^('Ugodno ne vplivalo na duh nesročnice; a prevaranjo je bilo v<*selo. ko so prve besede k življenju vzbujene značile popolno jasnost duha in spomin na zadnje dogodke.
Strežnice so prosile Heleno, ne govoriti, da bo v miru z«dobila popolno zdravje. -- —
Tako je ležala grofova hči mnogokrat po več ur v hladni sobi, raz sten pa so jo resno in molčeče zrle stare podobe, katere so nekdaj slikali španski umetniki. Skozi zaprta okna so Zfimolklo donele pesmi krilatih pevcev, ki so se zibali na gostih vejah prastarih dfoves samostanskega vrta, in solnčni žarki so prikradli skozi male razpoko,	kakor da	bi	bili radovedni
dodati lepo bolnico na postelji.
V	dolgih obokanih hodnikih je vladala slovesna tihota, katero jo le redkokedaj prekinilo šumenje ženske obleke.
Potem so se pač na lahko odprla vrata in ena sester je topila v sobo, da bi ljubeznjivo	povprašala	po	željah	Helone
gledala v veliko temne oči, ki so tako neizrečeno hvaležno dodale zveste strežnice.
Najbolj srečna je bila Helena, če je slišala iz cerkve prekrasno petje sester; potem je ležala s sklenjenima rokama na Stelji in je hvalila Boga za srečno rešitev iz smrtne ue-^rnosti.
Tukaj je našla reva končno	toli zaželjeno	varno	zavetje.
^°pot sveta ni prihajal za staro zidovje. Tu	je	vladal	mir, ki
bil zdravilni balzam ranam njenega srca.
Tako je prešlo še več tednov, predno so zdravniki izrekli ^(Jleno za popolnoma ozdravelo, a priporočali so ji še vedno koliko varovanja, tako da se jo odločila na silno prošnje nj«nih strežnic še nekaj dni ostati v zavodu.
Tu jo bil vsak bolnik postrežen brozplačno. kor je zavod ^polagal čez velike vsote, katere so darovali podporniki.
, Tudi ravnatelj Dalbret jo v imenu Helene, in brez da bi ta vedela o tem, izročil zakladu denarno vsoto. A ta dar ni
1722
imel najmanjšega vpliva na usmiljenje sester s Heleno, katere so z isto skrbnostjo ravnale z revnimi.
Le edino zapuščenost in ljubkost uboge bolnice, kakor tudi in ne najmanj njena požrtvovalnost so jo z enim hipom naredile za ljubljenko vseh kanonis. —
Častita prednica je opetovano vprašala zdravnike, če bi se smela ozdravljena spustiti v daljši pogovor brez škode »a njeno zdravje.
Ni bila malo vesela, ko' ji je ravnatelj nekega jutra zago' to vil, da jo nje lepa varovanka sedaj popolnoma ozdravljena.
Zavese pred Heleninimi okni so bile odgrnjene in okna široko odprta, tako da je krepilni, dišeči žrak samostanskega vrta brez ovire prišel v sobo lepe prebivalke.
Helena jo sedela pri oknu in z očaranjem gledala kmalu na temnozelena stara drevesa, kmalu na pisane cvetice, na katerih so se igrali brezštevilni metulji.
Iz tega sanjarjenja jo je vzbudilo šumenje svilene obleke'
Prednica zavoda, gospodična Trauntels, je stopila v sobo-
Helena je s spoštljivo ljubeznijo gledala v resni, zaupanj® vzbujajoči obraz častitljive dame, ki je v svoji črni obleki i° z zlatim križem na prsih naredila jako odličen in slovesen ut is. —
..Ne vstajajte, ljubi otrok'1, rekla je prednica po prijaznem pozdravu, .,zdravnik mi je povedal danes v moje veselje, <i|1 sie sedaj popolnoma ozdraveli; a ker priporoča veliko varovanj0; želim, da ostanete še nekaj časa v zavodu."
..Neizrekljivo sem Vam hvaležna za ljubeznivo postrežbo) katero sem našla tu. Brez nje in brez pomoči Vsemogočega ^ ne bila več med živimi."
In njene velike temne oči so z nepopisno hvaležnostjo zrle v resni obraz sestre prednice.
..Da, Bog Vas je čuval, moj ljubi otrok", rekla je sta1'0 dama s prikupljivo prijaznostjo. „Ivo ste bili prinešeni k naM je bilo Vaše stanje tako, da je bila videti vsaka človeška poifl^ zaman, a neskončno dobrotljivi Bog Vam je drugače odločb' sedaj ste rešeni življenju."
..Danes prihajam, da bi sprosila neko pojasnilo", nadalje vala je prednica obotavljaje. Ne hudujte se na ravnatelj’1
\
— 1723 —
Dalbreta, da mi je ovadil neko skrivnost.; obvarovala sem jo in nobena sester ni zvedela o tem. Ali je res, da ste Vi, moja ljuba, hči avstrijskega grofa?"
Bledi lici ogovorjene sta globoko zarudeli.
„Gospod Dalbret je govoril resnico, gospodična*, šepetala je Helena, „jaz sem hči grofa Ostrovrharja!"
„Ostrovrharja?" je zaklicala prednica izneaadeno. „Ali je grad v bližini B n V"
Helena je prikimala z glavo.
.Potem ste edini otrok moje naljubše prijateljice”, rekla je stara dama globoko ginjena. „Vaša nepozabna mati je bila moja tovarišica v odgojilnici; bili svo norazdružni in sve si vedno dopisovali. Njeno zadnje pismo je bilo kratko, — moja prijateljica mi je poročala, da je njen edini otrok, vroče ljubljena hči, zapustila očetovo hišo!"
Prednica se je prestrašila.
Helena se jo v tem trenot.ku silne duševne bolesti jokaje zgrudila. —
»Potolažite se, dragi otrok", prosila je častitljiva dama s tresočim glasom. ..olajšajte si srce in povejte mi čudni dogodek. Vaša draga mati Vas je v svojih listih vedno opisovala kot tolikanj ljubeznjivo in udano bitje, da mi je takratni Vaš korak Uganjka.'1
Pri teh besedah je potegnila prednica Heleno k sebi 'n pritisnila s solzami oblit obraz mlade trpinke na svoje srce. —
„Jutri pridem zopet", dejala je skrbno, ...razburjenost bi ^am utegnila škodovati!"
„Ne, — ne", zaklicala je Helena proseče, ..sedaj Vam hočem vse povedati, — vse!"
Stari zidovi tihe sobe so gotovo že slišali tožbe marsika-kega mladega, od bolesti raztrganega človeškega srca, a kaj je bilo
trpljenje teh pobožnih Kristusovih nevest, kojih ostanki so davno počivali pod kamenitimi ploščami samostanske cerkve, I)I-oti usodi nesrečne Heleno.
Prednica je komaj skrila svojo ginjenost.
Ko je Helena končala, poljubila je iskreno bledi ustni 0,1‘oka njene nepozabne prijateljice.
: ■■	.o
K
1724 -
„ Vaše grozno trpljenje, ubogi otrok, je stokrat poravnalo edini očitek, katerega bi Vam mogla narediti, oddaljenje iz očetove hiše. A povejte mi, kaj Vas je takrat napotilo, da ste sledili onemu ničvrednežu Y"
,Bila.jp čudna dajmonska moč", šepetala je Helena kakor v sanjah. ..Ce sem pogledala v njegove oči, zginili so vsi dobri nameni. Bila je skrivnostna moč, ki me je gnala celo čez morje, da je spoznanje njegovih zločinov uničil nenaravni čar.1’
„Brez	dvoma; ta čudni človek ima v	sebi ono	satansko
moč, ki mu	pokori mnogo ljudi	v brezvoljna	orožja11,	mislila je
prednica, a je molčala, da bi varovala Heleno.
..Najprvo bodem sama pisala Vašemu meni dobro znanemu očetu in ga pomirila zaradi usode njegove hčere14, pristavila je glasno. .,Da pride odgovor, ostanite v tem tihem zidovju, ker Vas imam sedaj kot zapuščino mojo drage umrle prijateljice. Jaz sem neizrečeno ljubila Vašo mater, veselim se. da zamorem prenesti to naklonjenost na njenega otroka." Helena je veselo vzkliknila in objela častitljivo damo. Sedaj je vendar našla dolgo in vroče zaželjeno, ljubeče materinsko srce!
..Tudi jaz sem prestala mnogo izkušnja v in čudnih dogodkov, predno sem prišla v to tiho mirno hišo", nadaljevala je prednica.	„Sedaj sem srečna;	tudi Vi bodete zopet	našli Vašega otroka	in ž njim mir Vašo	duše.“
Stara dama je poljubila Heleno in potom zapustila sobo, v katerej je ravnokar našla hčer ljubljene prijateljico. — Helena je ostala sama, a k oknu ni šla več.
Zamišljeno ji je švigal pogled po sobi, da se je ustavil v neki dolblini.
Tu je gotovo v prejšnjih časih stal križ ali kip Matere božje in pred njim so klečale blede Kristusove neveste, da v vroči molitvi zadobile mir duše. Kake bolesti so morale takrat divjati v srcih teh mladih deklet, če so gnale muke zavržen0 ali ogoljufane ljubezni, ali kaka druga žalostna usoda te sirote v tiho samostansko zidovje, je moral uplivati mir, ki vlada v teh visokih sobah, nepopisno dobrodejno na krvaveča srcu nesrečnic.
Sedaj je zopet stalo mlado, lepo bitje v tihem prostoru« kojega prejšnje prebivalke so davno počivalo v samostanskih gomilah.