- Ocene, zapiski, poročila AVGUST PAVEL: PREKMURSKA SLOVENSKA SLOVNICA. VEND NYELVTAN. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti (Zora; 100). 474 str. Konec leta 2013 je v mednarodni knjižni zbirki Zora (Zora 100, urednik Marko Jesenšek) izšel dolgo čakajoč in težko pričakovan slovenski prevod prve znanstvene slovnice prekmurskega jezika Prekmurska slovenska slovnica Avgusta Pavla (prevod tipkopisa iz leta 1942), s katero je bil prekmurski knjižni jezik prvič normiran in predpisan.1 Prvi prekmurski znanstvenik injezikoslovec Avgust Pavel (1886-1946) je s svojo slovnico Vend nyelvtan (v slov. Prekmurska slovenska slovnica) postavilje-zikovni spomenik in temelj za ohranitev prekmurskega jezika. V madžarskem jeziku pisana slovnica je na prevod v slovenščino vztrajno čakala več kot sedem desetletij, dejstvo paje, daje žal že nastala prepozno - za normiranje prekmurskega knjižnegajezika bijo namreč potrebovali že bistveno prej pred njenim nastankom, že v času Štefana Kuzmiča, da bi lahko bil prekmurski knjižnijezik normiran že ob svojem nastanku (1771). Slovnicaje nastala »v neugodnem času, lahko bi rekli, daje zapoznelo dejanje v razvoju prekmurskega jezika« (Bajzek Lukač 2013: 381) oz. »časovno ni bila več aktualna« (Bajzek Lukač 1999: 175). Avgust Pavel je svojo slovnico napisal - v luči takratnih jezikovnih razmer - šele, v luči današnjega pre- Reviews, Notes, Reports - voda v slovenski jezik pa že leta 1942, in sicer v madžarskemjeziku - rokopis ima naslov Vend nyelvtan, tipkopisu pa je na začetku dodan še rokopisni list z naslovom Vend (hazai szloven) nyelvtan (z letnico 1951). Prav po naslovu tega tipkopisu dodanega rokopisnega lista iz leta 1951 je nastal poslovenjen naslov Prekmurska slovenska slovnica. Zahteven in težek prevod v sodobni slovenski knjižni jezik je opravila Marija Bajzek Lukač. Prevajala je po tipkopisu, ki ga je primerjala tudi z rokopisom. Ohranjeni sta namreč obe različici Pavlove slovnice: rokopis se nahaja v Pavlovi spominski sobi na Katedri za slavisti-ko Univerzitetnega središča Savaria v Sombotelu, tipkopis pa hrani Muzej Savaria v Sombotelu. Leta 1941 je takratna šolska uprava v Murski Soboti naročila vendsko slovnico za madžarske učitelje, ki so poučevali v Prekmurju in niso poznali prekmurskegajezika. Leta 1942je obsežno znanstveno slovnico prekmurskega slovenskega jezika, ki jo je pripravljal dolga leta, predložil Avgust Pavel. Odločil seje »za opis živega prekmurskega jezika, ki seje v tistem času uporabljal v Prekmurju, torej jezik, ki seje v času dvaindvajsetletnega sožitja z osrednjim slovenskim jezikom oplemenitil z besedami slovenskega knjižnegajezika« (Bajzek Lukač 2013: 389). Pavlova slovnica (1942) je pisana v madžarskem črkopisu in v dveh jezikih - slovnična pravila so pisana v madžarščini, pona-zarjalno gradivo pa v slovenščini (oz. prekmurščini); tudi strokovna termi- 1 V 19. stoletju so v knjižni prekmurščini sicer izšle tri slovnice, vendar madžarskega jezika, ki pa pomenijo začetek in oblikovanje prekmurske jezikoslovne terminologije: Košičev Kratki navuk vogrskoga jezika za začetnike iz leta 1833, Kardošev Navod na vogrszki jezik iz leta 1871 in Agustičev Navuk vogrskoga jezika za začetnike iz leta 1876 (Ulčnik 2009: 28-29, Jesenšek 2013a: 220, 230). Poleg teh je obstajalo tudi nekaj rokopisnih prekmurskih slovnic. — 95 — Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports nologija je dvojezična (ponekod celo trojezična: madžarska, prekmurska, ki je prilagojena knjižni slovenski, in latinska). Tudi knjižna izdaja Pavlove slovnice (2013) je dvojezična, toda na drugačen način - na sodih straneh je izvirno besedilo v madžarščini s slovenskim ponazarjalnim gradivom (kopije tipkopisa), na lihih straneh pa slovenski prevod. V knjižni izdaji slovnice je številčenje dvojno: zgoraj na sredini izvirnika in prevoda so številke strani kot v Pavlovem tipkopisu (178 strani), desno spodaj pa tekoče za tiskano izdajo slovnice (za izvirni in prevedeni del skupaj, 375 strani). Skupaj z Dodatkom ima knjiga 474 strani. Pavlova slovnica je po zgradbi podobna Breznikovi Slovenski slovnici za srednje šole (1934). Obsega dve krajši uvodni poglavji (Predgovor ter Narod in jezik. Narečja) ter štiri večja poglavja: I. Glasoslovje (Glaszoszlovje), II. Oblikoslovje (Oblikoszlovje), III. Besedo-slovje (Beszedoszlovje) in IV. Skladnja (Sztavkoszlovje). Knjižna (slovenska) izdaja (2013) poleg Pavlovega tipkopisa vsebuje tudi Dodatek (377-474), v katerem so razprave Marije Bajzek Lukač, Judit Pavel, Marca Greenberga, Martine Orožen in Marka Jesenska. Urednik Marko Jesenšekje nekatere značilnosti knjižne izdaje osvetlil v Urednikovih pojasnilih. V Predgovoru (v izvirniku brez številčenja) Avgust Pavel pojasni, daje gradivo za svojo slovnico začel zbirati že takoj po izidu prekmurskega glaso-slovja (Glasoslovje slovenskega narečja v Cankovi) leta 1909, saj je želel napisati »obsežno primerjalno slovnico za strokovnjake in predstaviti značilnosti vseh prekmurskih narečij«. Gradivo je zbral in uredil do konca leta 1916, vendar slovnica takrat ni izšla. Obsežen rokopis je shranil in ga uporabil šele skoraj trideset let kasneje pri pisanju slovnice Vend nyelvtan (tj. Prekmurske slovenske slovnice), v katerije prekmurski slovenski jezik, kot piše avtor sam, »prvič normiran in predpisan« in zato tudi ne brez napak. V kratkem poglavju Narod in jezik. Narečja (§ 1-4) Pavel piše o prekmurskih Slovencih, o njihovi književnosti, o prekmurskih narečjih in o prekmurskem slovenskemjeziku. Prekmurske Slovence so pri nas v preteklosti imenovali tudi Toti ali Slovenci na Madžarskem in jih tako ločevali od Slovencev v Avstriji. Tisočletna politična ločenost prekmurskih Slovencev se kaže tudi v njihovi književnosti. Najstarejši natančno datiran jezikovni spomenik je Martjanska pogodba iz leta 1643, prva doslej znana tiskana knjiga pa Temlinov Gyorski katekizem. Prekmurski jezikovni prostor se po Pavlu deli v tri skupine: zgornje ali severno narečje, osrednje narečje in spodnje alijužno narečje. Za »prekmurski slovenski jezik« piše, daje pravzaprav »le osamosvojeno, večje slovensko narečje«, od katerega se razlikuje »predvsem v naglasu, tonu, mehčanju soglasnikov in očitnem pomanjkanju sodobnega besednega zaklada, kerjezik ni doživel resnejše obnove« (§ 4). V prvem poglavju, Glasoslovje (§ 5-107), Pavel obravnava govor (sestavljajo ga stavki, stavke besede, besede zlogi, zloge pa glasovi), glasove kot najmanjše dele človeškega govora, govorila, črkopis ter črke kot vidni znak glasu. Prekmurski slovenski jezik ima po Pavlu 38 črk: a, a, b, c, cs, dzs, d, e, e, e, f g, h, i, i, j, k, l, m, n, nj, o, o, o, o, o, p, r, s, sz, t, u, u, u, u, v, z, zs. Glasove deli na samoglasnike in soglasnike. Pri obravnavi samoglasnikov (a, a, e, e, e, i, i, o, o, o, o, o, u, u, u, u) piše tudi o velikih in malih črkah in dodaja pravopisna pravila glede pisanja - 96 --Slavia Centralis 1/2014 Ocene, zapiski, poročila Reviews, Notes, Reports velike začetnice. O različnem izgovoru oz. barvi naglašenih in nenaglašenih samoglasnikov v pogovornem jeziku piše kot o »muhasti pestrosti in negotovosti samoglasnikov« (§ 16), ki pa ji v pisavi ne sledimo. Soglasnike deli na zveneče (b, dzs, d, g, gj, v, z, zs, j, l, m, n, nj, r) in na nezveneče (p, cs, t, k, tj, f sz, s), glede na mesto tvorbe pa loči ustničnike (b,p, v,f m), zobnike (d, t, sz, z, s, zs, c, cs, dzs, n, l, r), nebnike (j, gj, tj, nj, g, k) in goltnik (h). Posebej seje posvetil tudi premenam samoglasnikov in soglasnikov. Pavlovo osnovno vodilo pri deljenju besed je: »Soglasnik, ki stoji med dvema samoglasnikoma, se vedno prenese v naslednji zlog (vrsto), npr.: ma-ti« (§ 92). Nasprotno pa tvorjenke »delimo na meji posameznih sestavin besed, izjema so le besede, pri katerih se tvorjenosti ne zavedamo več, npr.: raz-iszkati« (§ 92). Pri deljenju besed obravnava tudi pisanje skupaj in narazen: nekatere tvorjenke pišemo z vezajem, prave zloženke z enim naglasom pišemo skupaj (krtovinjek), sestavljenke, ki so le rahlo povezane in imajo več naglasov, pišemo narazen, pri samostalnikih in pridevnikih sestavljene dele besed pa velikokrat z vezajem (vogrszko-szlovenszki szlovar). O naglasu ugotavlja, da »ni enotnega pravila. Besede se moramo naučiti skupaj z naglasom« (§ 94). Na konec Glasoslovja uvršča še ločila in kratice2 - prikazuje zlasti razlike v primerjavi z uporabo v madžarskem jeziku. Med predstavljenimi ločili je zanimiva na primer raba vezaja, ki »veže rahle zloženke in tuja osebna lastna imena v odvisnih sklonih s prekmurskimi sklonili, npr. Shakespeare -ove drame« (§ 104). Najobsežnejše poglavje je Oblikoslovje (§ 108-342). V njemje podrobno predstavil deset besednih vrst (samostalnik, pridevnik, člen, zaimek, štev-nik, glagol, prislov, predlog, veznik in medmet). Besedne vrste, za katere je značilno pregibanje, so pregibne, druge so nepregibne; pregibanje samostal-niških in pridevniških besed imenuje sklanjatev, pregibanje glagolov pa spre-gatev. »Sklanjane oblike samostalni-ških in pridevniških besed imenujemo sklon« (§ 112). Navaja šest sklonov (v madžarščini, latinščini in slovenščini) ter ugotavlja, da se je samostojni zval-nik že izgubil. Pri samostalniških in pridevniških besedah loči moški, ženski in srednji spol, spol po pomenu je naravni spol, po končnici pa slovnični spol. Samostalnike deli na lastna imena, občna imena in pojmovna, abstraktna imena. Sklanjajih po štirih sklanjatvah: I. samostalniki ženskega spola z osnovo na -a (roka, riba, szlama), po kateri se sklanjajo tudi samostalniki moškega spola na -a (ocsa, szluga, rimpapa), II. samostalniki ženskega spola s sogla-sniško osnovo (nit, maszt, kokos), III. samostalniki moškega spola na soglasnik (brat, zob, deri), IV. samostalniki srednjega spola na -ol-e (leto, pranje, proszo). Pridevnike deli po pomenu na kakovostne (sztari grad, mlado tele) in svojilne (kralov dvor, materin jezik), po obliki pa na pridevnike z določno ali nedoločno obliko. Ob tem ugotavlja, da se je ta pomenska razlika v živemjeziku že 2 Tako tudi Breznik v svoji Slovenski slovnici za srednje šole (1916, 1934). Pri Pavlu je opazno zgledovanje po Brezniku, le da so ločila predstavljena krajše. Zgledi niso enaki niti podobni kot pri Brezniku. Drugače je pri kraticah, za katere zgledi so pri obeh avtorjih zelo podobni, nekatere pa je Pavel zaradi prilagajanja prekmurskemu okolju celo dodal, npr. c. kr. - caszarszki kralevszki, d. p. - denem peldo, d. pr. - dene priliko. — 97 — Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports popolnoma izgubila. Tako ima tudi pri stopnjevanju v osnovniku določno obliko namesto nedoločne (lepi), primernik (lepsi) in presežnik (najlepši) pa sta brez posebnosti. Stopnjevanje pridevnikov veliki (veksi, najveksi), mali (mensi, naj-mensi) in dober (bolsi, najbolsi) označi kot nepravilno, stopnjevanje pridevnikov brez primernika pa kot pomanjkljivo (gornji, najgornji). Razlikuje tudi poudarjeno stopnjevanje, in sicer v vseh treh stopnjah, s katerim se poudarjajo oziroma zmanjšujejo lastnosti (npr. jako v osnovniku, scse v primerniku in naj-bole v presežniku). Med členi, ki stojijo pred samostalnikom, obravnava besedice te, ta, to in ugotavlja, da njihova raba peša. Zaimkov ima sedem vrst: 1. osebni (jaz, ti, on), 2. povratni osebni (sze), 3. svojilni (moj, tvoj, njegov), v okviru teh tudi povratni svojilni (szvoj), 4. kazal -ni (te, ete, toti), 5. vprašalni (sto, kaj, csidi), 6. oziralni (stoj, kaksi, steri) in 7. nedoločni (malosto, kolicskaj, neksi). Števniki so določni (deszet, treszti, jezero) ali nedoločni (kup, nikaj, doszta). Besedna vrsta, ki izraža dejanje, dogajanje in obstajanje, je glagol. Pavel loči tri načine glagola: tvorne (Brat pise), trpne (Drva szo szkalana) in povratne glagole (Decski szo sze zbili, szkrili, zbojali). Po trajanju dejanja so glagoli nedovršni (neszti, poszedavati) ali do-vršni (szkocsiti, zboleti). Pri spregatvi glagolov loči tri osebe, tri števila, tri čase (sedanji, pretekli, prihodnji) in štiri naklone (povedni, velelni, želelni in pogojni). Glagolske oblike so osebne ali neosebne (nedoločnik, namenilnik, deležniki in deležja ter glagolnik), glagoli pa priponski (s priponsko osnovo) in brezpriponski (brez priponske osnove). Glede spregatve Pavel ugotavlja: »V prekmurski slovenščini je spreganje glagolov zelo enostavno in pregledno. /.../Težave, ki se pojavljajo, ne povzro- ca spregatev, ampak razvrstitev glagolov po vrstah« (§ 256). Ločil je sedem glagolskih vrst: I. nedoločniška osnova brez medpone (nesz-ti), II. nedoločniška osnova z medpono -no- (zdig-no-ti), III. nedoločniška osnova z medpono -e-(gor-e-ti), IV. nedoločniška osnova z medpono -i- (mol-i-ti), V. nedoločniška osnova z medpono -a- (kal-a-ti), VI. nedoločniška osnova z medponama -uva-, -ava- (bics-uva-ti) in VII. brezpriponski (atematski) glagoli (dam, jem). Po podrobnem pregledu glagolov po vrstah in razredih obravnava še nikalne oblike in trpne glagole. Za te ugotavlja, da v prekmurskemjeziku nimajo posebnega spregatvenega vzorca in da se izražajo opisno (npr. pohvalen szam, dela sze, tiszka sze, gucsi sze). Za prekmurski slovenski jezik Pavel ugotavlja, da je bogat s prislovi. Po izvorujih deli naza-imenske (szemotama, poszebno), imenske (lepo, malo) in glagolske (lezsecski, pojdocs), po vrsti pa na krajevne (tu, tam), časovne (zdaj, vcsaszi), načinovne (jako, nalascs), vzročne (zato, za volo toga) in samostalniške (domo, meszto-ma). Predloge deli na prave in neprave; predstavlja jih po skupinah glede na vezavo z enim (csrez, szkoz), dvema (ob, na, po) ali tremi skloni (za). Veznike predstavi na kratko, deli jih na priredne (i, pa) in podredne (cseravno, cse), njihova naloga paje, da povezujejo stavčne člene in stavke. Tudi zadnji besedni vrsti, medmetu (asz, oho, nopa) se posveti le na kratko - z njimi »izražamo čustva, razpoloženja, posnemamo naravne glasove; ne sodijo tesno k stavku« (§ 342). V okviru Besedoslovja (§ 343-385) Pavel obravnava tvorbo in pomen besed. Nove besede tvori z izpeljavo, podvojitvijo ali sestavo. Pri izpeljavi obravnava izpeljavo samostalnikov, izpeljavo pridevnikov ter tvorbo štev-nikov in glagolov. Loči kar 16 skupin - 98 --Silvia Centralis i/2014 Ocene, zapiski, poročila Reviews, Notes, Reports samostalniških obrazil (npr. -v: roka--v, -n: szta-n), od katerih so nekatera nastala s sestavo več obrazil (npr. -av, -ica: rok-av-ica; -ar, -na: pek-ar-na). Na podoben način izpeljuje pridevnike; zaradi značilne (prekmurske) rabe določne oblike pridevnika sta zgleda za nesestavljeno obrazilo le dva, -j (nas (< nasz-j) in -t (bi-t); sestavljeni so pogosti, npr. -ji (krav-ji), -vi (gizda-vi), -ov, -it (rod-ov-it). Pri tvorbi glagolov posebej izpostavi obrazili -k (vi-k-ati, ti-k-ati) in -l (rez-l-ati). Za podvojitev piše, da je zelo star besedotvorni način, danes le redko najden, npr. glagol < golgol, plapolati < polpol-. Novo besedo lahko tvorimo tudi s sestavo ene ali več enostavnih besed, npr. poszilizsiv