420
Politični pregled.
Piran. — Dogodki v Piranu in sploh v Istri jako nevarni postajajo. Iz Ljubljane se je v Istro odposlal že jeden bataljon vojakov, poprej se je pa nekaj vojakov bilo odposlalo
iz Trsta. V Piranu, kjer so Italijaai najhuje razgrajali, je odšel iz Trsta sodoji pristav dr. Kramer, da je začel preiskavo. Nad 60 oseb je baje že v preiskavi. Na Dunaji so pa zaradi dogodkov v Piranu v veliki zadregi. Italijanski poslanci prete, da izstopijo iz Coroninijevega kluba in s tem se ta klub razbije. Levica se poteguje za Italijane in bi rada, da vlada odjenja. Ministerstvo je pa v veliki zadregi, ker je tukaj v nevarnosti vsa državna avtoriteta. Posebno je pa za Windisch-griitza stvar fatalna, ker je bas malo poprej se s tako odločnostjo izjavil, da ne potrebuje dokazov s ceste, ko je šlo za demonstracije delavcev za občno volilno pravico na Dunaji, ia zaradi tega tudi ne more dopustiti, da bi odločevali dokazi s ceste v Piranu Na Dunaji so demonstracije po vrhu tega bile dostojne, v Piranu se je pa celo kradlo in ropalo, kar tudi pride v poštev. Nobena vlada, naj pripada tej ali oni stranki, taoih dogodkov trpeti ne more. Sploh je pa stvar dobila še neki drugi jako nevaren značaj. Mej druhaljo, ki razsaja v Istri, nahajajo se tudi ljudje, katerim ni toliko za italijanske napise, kolikor sploh za to, da imajo priliko ropati in krasti. Po isterskih italijanskih mestih je mnogo Ijudij ki so baje imeli zveze z onimi prekomorskimi društvi, katere je zaradi javne varnosti moral razpustiti Orispi Govori se namreč, da anarhisti skušaio razmere v Istri izkoristiti v svojo korist. Za to je pa vlada prisiljena kaj odločnega storiti vtem oziru. Da so pa stvari tako daleč prišle, so pa krivi vladni organi Da je vlada takoj v začetku z vso odločnostjo postopala, pa bi stvari ne bile tako daleČ prišle. Z vso odločnostjo naj bi bila takoj dala Italijanom razumeti, da se bode vsak upor brea vse prizanesljivosti zatrl. Ko je v Piranu se izjavil župan, da ne prevzame odizovornosti za red, bi se bil takoj moral mestni zbor razpustiti in vladni komisar prevzeti oblast. Namignilo bi se bilo, da se' pri najmanjšem neredu proglasi izjemao stanje. Povedati bi se pa bilo moralo tudi gospodom pri na-mestništvu v Trstu, da se ne misli več trpeti ono podpiranje italijanskega elementa proti Slovanom in da če sami ne store popolnoma svoje dolžnosti, pride za namestnika kak general, ki bode že naredil red. Da se je to zgodilo, ne bi bilo treba pošiljati vojakov v Istro, kajti, kdor pozna strahopetnost Italijanov, ve, da bi gotovo bili kar utihnili
Piran in vlada. — Ministerski svet se je tudi že dvakrat posvetoval o dogodkih v Piranu Kakor se sliši, so ministri Windischgratz, Schonborn in pa Welserheimb odločno za to, da se izvede narodna jednakopravnost v Istri, dočim se Plener, grof Wurmbrand in Bacquehem potegujejo za Italijane. Od tod tudi prihaja, da je minister Bacquehem tako nejasno odgovarjal na interpelacijo slovenskih poslancev o tej stvari. Za Italijane se pa pri vladi močno poteguje tudi predsednik državnega zbora Chlumeckj, kateri je bil jako nevoljen, da se slovenski poslanci niso zadovoljili z odgovorom na prvi interpelacijo in so drugič interpelovali zahtevajoč jasnejši odgovor. Ministerski predsednik Windischgratz je o tem že poročal cesarju. Govori se že, da je zaradi tega že v nevarnosti koalicija.
Državni zbor ima sedaj glavno razpravo o novem kazenskem zakonu Kakor so kaže, bode razprava o tej stvari jako dolga, kajti predlaga se jako mnogo prememb Sam dr. Kronavveter je predlagal več kakor 86 prememb in mej njimi nekatere jako pametne. Z mladočeške strani se ugovarja načrtu tega zakona, ker se ž njim omeji preveč politična svoboda. Poiebno dr. Slavik je našel na njem vsemogoče napake. Nekoliko bolj zadovoljen je bil z načrtom Slama, kateri bi le to rad, da se poprej izvedo še nekatere upiavne reforme pri sodiščih. Od slovenskih poslancev je načrt zagovarjal g, dr. Ferjančič jako temeljito in posebno oprovrgel vse mladočeške pomisleke. Od vladne strani sta ga zagovarjala sam pravosodni minister grof Schonborn in pa sekcijski načelnik KralL Marsikaj kaže, da se bode načrt še vrnil odseku, kjer bode obležal, ali se pa zavrže v tretjem branji
421
Volilna reforma. — Posvetovanja koaliranih strank o volilni reformi še niso prinesla nobenega vspeha. Sedaj se govori, da se poprej vprašajo deželni zbori za mnenje. Namen temn pa more biti le ta, da se volilna reforma toliko za-^lece, da poteče sedanjemu državnemu zboru volilna doba, da se bodo nove volitve vršile in na podlagi starega državnozbor-skega volilnega reda. Boje se namreč koalirane stranke, da mnogo izgube, ako se volilna pravica razširi. Mej poslanci v koaliciji jih baje ni niti dvajset, ki bi marali za razširjanje volilne pravice. Večina bi rada. da vse pri starem ostane, ker se boje za svoje mandate. Vlada je v zadregi. Zavezala se je proti višjim krogom, da izvede volilno reformo, ali je ne more. Govori se že da zaradi tega do pomladi more priti do ministerske krize.
Nemčija. — Česar ni nobeden pričakoval, se je zgodilo nenadoma Podala sta ostavko nemški državni kancelar Caprivi in ministerski predsednik Eulenburg. Povod odstopu teh dveh državnikov je zamotan. Pravi vzrok leži pa v tem le: Eulenburg je bil zato, da se proti socijalistom in dfmokratom postopa najstrožje, to je: napravijo naj se izjemni zakoni proti njim. Cesar je tudi to odobraval, Caprivi pa je bil odločno proti lomu. Vsled tega je nastal mej Eulenburgom in Caprivijem razpor, ki je končal z ostavko obeh Cesar je ostavki sprfjel in to tem rajši, ker je že tako žt^lel zopet v edni osobi zdiužiti mesti drž kancelarja in pruskega minister-skega predsednika. Na ti mesti je cesar postavil 751etnega kneza Hohenlohe, namestnika v Alzaciji. Ker je bil pa Eulenburg tudi minister notranjih del. trebalo je tudi za to namestništva in sicer je cesar za to imenoval bivšega policijskega ravnatelja v Fiankobrodu, Kollerja, ki je baje skušen v boji s socijalisti. — Tako je prešlo dostojanstvo drž. kancelarja in ministerskega predsedniŠtva zopet na eno osobo. Pokazalo se je, da se ti dve dostojanstvi ločeni nista obnesli. Bismark je bil prvi nemški državni kancelar in pa ob ednem tudi ministerski predsednik. Bil je na svojem mestu. Njegova naslednika Caprivi in Eulenburg. oba to, kar je bil Bismark sam, nista bila kos svoji nalogi, kakor se je pokazalo. Za Nemčijo sledi ^z tega nauk, da mora nemški državni kancelar biti ob ednem tudi pruski ministerski predsednik.
Bolgarija. — Dne 28. oktobra je knez otvoril s pre-stolnim nagovorom narodno sobrajje. V prestolnem nagovoru se naglasa, da se je rodil princ, ki se bo v narodnem duhu vzgojil in ki bo enkrat postal vrl bolgarski vladar. Prestolni govor se spominja zadnjih dogodkov v Bolgariji in volitev v sobranje, ki so popolnoma po volji vlade izpale, znamenje, da ima ljudstvo zaupanje v krono. Knez pozivlje vse zastopnike, da naj se mu pridružijo in naj skupno delujejo za blagor in srečo Bolgarije. V prestolnem govoru se nadalje omenjajo razni načrti zakonov, ki se bodo predložili sobranju v posvetovanje. Prestolni govor vzelo je sobranje odobrovaje na znanje in priredilo knezu lepo ovacijo.
Rusija. — Dne 1. novembra ob četrt na tri popoludne je pokosila smrt ruskega carja Aleksandra III. Pokojnik je bil jako miroljuben vladar, sicer pa jako strog. Vladal je od 1881.1, ko so nihilisti umorili njegovega očeta, Aleksandra!, Osvoboditelja Car Aleksander III je bil sedaj v 50. letu. Vladanje sedaj prevzame starši carjev sin Nikolaj. O novem carju se govori, da je bolj naklonjen svobodomiselnim idejam, nego je bil oče njegov.
Anglija. — Ministerski predsednik lord Eoseberv je imel pred kratkim pri nekem banketu govor o mejnarodni politiki. Spominjal se je ruskega carja, ki je poslednja desetletja mnogo pripomogel, da se je ohranil mir. Bavil se je na to s kitajsko-japonsko vojsko in rekel, da hoče Anglija solidarno z drugimi velevlastim v tej zadevi postopati. Glede zadev na Madagascaru je rekel Eosebery, da se mora Anglija ozirati na francoski  protektorat,   če tudi   ima   ona ondi svoje koristi.
Odnošaji s Francijo so se zboljšali. Anglije ni moč potisniti v ozadje, če je razpravljati o mejnarodnili vprašanjih. — Iz. vsega sledi, da hoče Anglija tirati nadalje mirovno politiko^ zahteva pa, da se na njo ozira.