2IVL7EN7E IN IVEï
ŠTEV. 3.
V LJUBLJANI, 21. JANUARJA 1834.
KNJIGA M.
S»
■5? '1 '


NA DRSALIŠČU

ALI IN KAKO MOREMO IZBOLJŠATI ČLOVEŠKI ROB?
PKIV. DOC. DR. B. K. ŠKERLJ
N A D A L J
a naše vprašanje : ali moremo vplivati na človeški rod, ali ga moremo izboljšati, smo z dosedanjimi izvajanji že dobili principialni odgovor: more-. _ mo !
Higiena je le en selektiven ambient. Toda takih je mnogo. Poznamo naravno, spolno in umetno izbero. V principu delujejo vse enako. Ne spreminjajo dedne snovi, pač pa spreminjajo potek krivulje! Ako imajo danes n. pr. inteligenti povprečno višino 170,8 cm, potem moremo z gotovostjo sklepati, da bi v istem življenjskem okolju, v katerem živi povprečen inteligent, tudi kmet dosegel višjo telesno višino. S tem pa bi se krivulja za celo serijo premaknila na desno (proti višjemu koncu). Izbera bi delovala tako. Ne smemo si pa misliti, da gre to do neskončnosti. Gotovo bi lahko dosegli pod skrajno ugodnimi prilikami, da bi bila serija sestavljena iz samo visokih ljudi, toda v vseh je ostala možnost, da dobe nižjerasle potomce. Ti bi se pojavili, kakor hitro bi odpadli izbirni ambienti. Toda mi ne poznamo točno mej možnosti.
Taka in podobna dejstva poznajo že dolgo gojitelji rastlin in živali. Samo da oni prav smiselno posegajo v potek naravne izbere. Onih individuov, ki jim ne dopadejo ali ne ustrezajo, enostavno ne puste, da bi se plodili, in s tem n a videz spremene vrsto. Seveda se to lahko dogaja samo tedaj, ako dobro poznamo možnosti dednosti, vrednost dednostnih činiteljev, t. j. ali so faktorji krijoči ali kriti ali pa indiferentni. Dedne spremembe po selekciji še ni mogel nihče dokazati in njena vrednost leži zgolj v tem, da ne pustimo (ali narava ne pusti) nezaželenim individuom imeti potomstva.
Prav podobno je s spolno selekcijo. Jasno je n. pr., da pohabljen človek ne bo tako lahko imel možnosti, da splodi potomstvo, kakor popolnoma zdrav. Prvič že zato ne, ker ga drugi spol odklanja in daje prednost zdravim in drugič, ker bi podlegel v dvoboiu z zdravimi sovrstniki. Takšno je bilo približno
E V A N J E
primitivno stanje tudi pri človeku (danes je dobeseden dvoboj nadomestilo tekmovanje, izbera po estetičnih in drugih duševnih vidikih). Toda človek ima visoko razvit intelekt in more telesne hibe kajkrat uspešno izravnati in tako tudi uspešno bojevati v boju za obstanek in za potomstvo, oziroma za drugi spol. Tu je vseeno, ali je ta boj aktiven (pri moškem) ali pasiven (pri ženski).
Vsakovrstna selekcija pomeni -orej izbero med posamezniki neke rastlinske ali živalske vrste in tudi človeka. Smiselna selekcija hoče pomakniti vrh va-riacijske krivulje v zaželeni smeri, po navadi na desno (ako se začno razredi na levi strani).
Evgenika pa noče nič drugega kakor smiselno selekcijo tudi pri človeku. Človek vpliva na domače živali in rastline selektivno smiselno. Na samega sebe je dosedaj vplival skoro izključno le po slučajni in po spolni selekciji. Med te slučajne izbere, oziroma bolje rečeno nezavestne selekcije, spada tudi izbera po vojski, izbera po poklicih (kovači so vobče močnejši ljudje kot krojači) itd. Da okolje (v najširšem pomenu: poklic, hrana itd.) vpliva jako selektivno, vi- • dimo najlepše v primeru enojajčnih dvojčkov (o katerih smo nekoč že pisali na tem mestu). Pri njih je dedna snov popolnoma enaka (identična) ; in vendar bi dobil prvi, ako bi postal kovač močnejše mišičje kot drugi, ki bi postal krojač. Seveda prav študij dvojčkov nas uči, da je še mnogo važnejše kot selekcija, kot okolje, v r o j e n a dedna substanca, na katero vpliva okolje v določenem smislu.
Eno pa stoji : ako ne dopustimo, da imajo manjvredni posamezniki potoftistvo, potem mora poginiti tudi njihova manjvredna dedna substan-c a. To je važen spoznatek, na katerem mora zidati evgenika in preko katerega more vplivati selektivno, smiselno, v dobrobit naroda in družbe.
Težka so vprašanja, kdo naj določa manjvrednost, kako spoznati manjvrednost dedne snovi, kako ločiti vrojeno manjvrednost od pridobljene? Ob teh
vprašanjih napada evgeniko prav neusmiljeno G. K. Chesterton. Zdi se, da ima prav. In vendar ne! Avtoriteta v vprašanjih manjvrednosti mora biti objektivna, znanstvena biološko - zdravniška preiskava, t. j. za določitev manjvrednosti je treba ugotoviti dejansko duševno in telesno stanje dotičnega in pa njegov rodovnik. Odločitev, ki izvira eventualno iz take ugotovitve, namreč da dotični n. pr. ne bi smel imeti potomstva, ki bi bilo celotni družbi v breme, je lahko včasi kruta, namreč tedaj, če se prizadeti zaveda dalekosež-nosti te odločitve. V večini primerov pa to ni tako. Edinole mogoče pri notorič-nih zločincih in seksualnih nasilnikih. Zgodilo se je pa že tudi, da so moški, ki so se zavedali svoje spolne nebrzda-nosti, ki so čutili neko stalno nagnjenje n. pr. k posilstvu, sami zaprosili za operacijo, ki bi jih oprostila tega nagnjenja, ki jih je oneaposabljalo za normal-
no življenje v človeški družbi (Lex Zw<i-ckau).
Načinov, kako onemogočimo potomstvo manjvrednih oziroma abnormalnih, je v glavnem troje: popolna odločitev (izolacija) v kakem zavodu (kar pride v poštev zlasti pri duševno manjvrednih, slaboumnih itd.) ; sterilizacija — onemogoči sicer, da bi operi-ranec ime'l potomstvo, toda sam ostane spolno polnovredno bitje ; končno kastracija, ki ima za. posledico popolno uničenje spolnega življenja.
Ti načini samoobrambe družbe ser kruti, o tem ne more biti dvoma. Vprašanje pa je, ali so potrebni. Mislim, da danes že lahko rečemo, da so. Res da se ta problem ne da izčrpno in na kratko razložiti v potankosti, toda poskusil bom, da ga bom čim bolj obrazložil.
Evgensko indikacijo za steriliziranje so priznale danes že razne države, zlasti ameriške, pa tudi že nekatere evrop-
ZIMSKO BREME
ske. Evgenaka indikacija se določa po študiju rodovnika. Vzemimo n. pr., da naj se poročita dva iz alkoholiziranih družin: ali si ne moremo misliti, da bi bili njihovi potomci degenerirani? Seveda pa ne zadostuje, da si to moremo misliti, mi to moramo dokazati. In to se je posrečilo v mnogih primerih. Prav tako se je posrečilo dokazati, da je v družinah, kjer je mnogo slaboumnih ali živčno bolnih, večja nevarnost, da bodo potomci prav takšni, kakor pa pri vsaj za ta del zdravih družinah. Evgenika pa mora računati zlasti z dejanskim številčnim razmerjem med zdravimi in nezdravimi ljudmi, t. j. med zdravimi in manjvrednimi. Želja nas vseh je, da bi bila človeška družba in njene oblike (torej države in druge socialne ustanove) čim zdravejše, odpornejše in življenja zmožne. Toda danes je družba taka, da skrbi predvsem za bolne, znatno manj pa se briga za^ bodočo generacijo. Najnaprednejše države so uvidele enostranost tega nazora in so se začele zanimati tudi za potomstvo. Postavili so skupne interese v smislu evgenike nad individualne potrebe slučajno bolnega ali družbi škodljivega individua. Borijo se proti nesmiselnemu plojenju potomstva, ki bo družbi le v breme, kakor hitro dorase, za katero bo družba plačevala drage umobolnice in jetnišnice, ki so popolnoma mrtvo naložen kapital s stališča zdrave celotnosti. E v g e n i k a zahteva podreditev interesa posameznika interesom družbe, države. Temelje ji pa ustvarja ljudska prosveta in higiena. Razne asa-nacije, izboljšanje čistoče, telesne in javne, higienska prosveta itd. — to so temelji za evgenično delo, ki čaka vso Evropo, kjer še ni uvedeno. Ne rabimo manj potomstva, toda hočemo zdravo potomstvo! Evgenika mora izbirati. Danes je to še j a ko neurejeno: znano je n. pr., da imajo zlasti alkoholiki mnogo otrok, ki pa so po večini ev-genskc manjvredni, da celo cesto življenja nezmožni. Da bi bilo namestu teh morda 10 ali 12 otrok alkoholika prav toliko otrok zdravih staršev in da ta alkoholik rajši ne bi sploh imel otrok — kdo hoče temu oporekati koristnost za družbo? In to je temeljna smer praktične evgenike. Ugovarjajo, da zahteva evgenika nevšečne, da celo nedovoljene posege v naravno dogajanje življenja, da je to brezbožno itd. Ne, zmota! Ali ш prav tak nenraven poseg, ako bolniku
na vse mogoče načine omogočimo čira daljše življenje? Ali ni nenaravno, da si z razno umetno izbero naravnost vzgajamo ogromen kader manjvrednih? Ali, končno, ni nenaravno, ako zahtevajo nekatere združbe celibat, in to žal kajkrat najkrepkejših in zdravih ljudi? Ne, ev-genična indikacija ne želi v tem oziru nič novega. Evgenika je samo smiselna ureditev, ki pa, kar se tiče posega v naravno dogajanje življenja, ne zahteva nič, kar že ne bi imelo predhodnikov. Evgenika hoče uvesti le red, in sicer tak red, da bo družbi in državam najbolj koristen. Red, v katerem bosta vladala razum in znanost, ne pa biološka nesmiselnost. Saj je že sam ogromen razmah evgenike v nekaterih državah, kjer so že izdelani evgenični zakoni, dokaz za to, da so dotične države uvidele koristnost, da celo potrebo take ureditve. Evgenika hoče racionalno gospodarstvo s človeškimi silami. Mislim, da to ni nič človeka nevrednega. Saj pri tem ne gre, kakor nekoč n. pr. v Sparti, za zgolj telesno vzgajanje, temveč tudi in zlasti za duševni dvig človeštva!
Zanimiv je v tem vprašanju pomen vojne, boja, nekdaj in sedaj. Dokler se je še boril mož z možem, je jasno, da je zmagal močnejši, hitrejši, pametnejši. Vsi stari boji so bih torej eminentne evgenske važnosti, zakaj človeštvo se je razvilo prav iz preostalih, močnih posameznikov. Takrat je imela ta izbera ogromen pozitiven pomen. Danes ni več tako. Danes vojna izbira žrtve med najboljšimi, dočim so slabotnejši zaščiteni, ne samo v bolnicah, hiralnicah in jet-nišnicah, temveč sploh. In prav iz tega spoznanja izvira že zadnjič omenjeni boj v Nemčiji proti manjvrednosti potomstva. Država, ki si sama želi dobro, ne more trpeti, da bi število manjvrednih preraslo in nevarno ogražalo število zdravih. Toda to bo nujno prišlo, ako ne poseže družba sama k regulativom, ki jih nudi evgenika in ves moderni znanstveni aparat. Številčno preraščanje manjvrednih nad zdravimi bi pomenilo propad vsake družbe in države. In tega si vendar ne želimo!
Razume se, da morajo biti zakoni, ki urejajo evgenične ukrepe, po vsakokratnem stanju znanosti utemeljeni in urejeni, torej v nekem smislu gibčni (okvirni). Zakonov je danes že nekaj in prihodnjič hočemo o njih nekoliko natančneje razglabljati.
D	A	L,	J	K
ZVOČNI FILM
MIROSLAV ADLEŠIC
NADALJEVANJE
Bazen tega, »amplitudnega«, načina je važen še drug način »zvočne fotografije«. Po tem načinu spreminjajo v ritmu zvočnih tresljajev ozek svetlobni žarek, ki ga nato v širini 2,7 mm in višini 0,01 mm fotografiramo na filmskem traku. To spreminjanje svetlobnega žarka dosežemo s posebno krmilno pripra-
nazvano Nicolova prizma. Le-ta je napravljena iz dvolomca ter uredi žarek tako, da valuje skoz in skoz vzporedno; tako da pri prehodu žarka skozi dve prizmi, ki sta zasukani za kot 90 stopinj, žarek kar izgine. Iz Nicolove prizme gre žarek v Kerrovo stanico, kjer nanj vpliva iz zvoka dobljeni električni tok tako, da ga suče v ritmu zvoka. Te spremembe žarka
«ft
' m
M§i
«*			i
m		i	i
		1	s
m			
»		1	i
m			s
: m			
»			
»			
»			
»		1	i
«		1	f
m		Šs i	(
m		1	i
»			!
m		1	t
m			i
m		Is	!
t»		i	!
m		i	i
SI. 4
TRAK ZVOČNEGA FILMA Na levi negativ zvočnega traku, v sredi negativ slike, na desni pozitiv (kopija) slike in zvočne slike skupaj. Zvok je posnet s »Kerrovo stanico«
vo, nazvano Kerrova stanica. To je posoda, napolnjena z očiščenim nitrobenzo-lom (iz katerega izdelujejo dinamit; Nobel). V posodi sta vdelani dve plošči, ki se spodaj in zgoraj dotikata svetlobnega žarka. Ti plošči zvežemo z ojače-nim mikrofonskim tokom, dobljenim z električnim prejemom zvoka.
Oglejmo si po vrsti priprave, skozi katere mora iti pri tem postopku svetlobni žarek, preden se v obliki ozke lise fotografsko odtisne na filmu (si. 2.). Od žarnice gre preko dveh leč v optično mrežo,
pa ne bi opazili na filmu, če ne bi spustili žarka vnovič skozi — za 90° zasuka-. no — Nicolovo prizmo, ki izloči vso svetlobo, na katero ni učinkovala Kerrova stanica. Po vseh teh spremembah pade sele žarek skozi fotografski objektiv na film, kjer se ga po razvitju lahko vidi v obliki belih in črnih lis, ki so med seboj vzporedne (si. 4.).
Tehniško spopolnjeno pripravo za sprejem zvoka po tem postopku nam kaže si. 5, na kateri vidimo na levi zaboj, ki vsebuje žarnico in Kerrovo stanico s
SI. 5
PRIPRAVA ZA FOTOGRAFIJO ZVOKA
prizmama. Zaboj prehaja v cev, ki vodi žarek do objektiva, odkoder pade na film, ki se preko kolesja enakomerno premika.
Tako smo na kratko orisali najvažnejša načina za optičen sprejem zvoka pri zvočnem filmu. Zaradi popolnosti pa moramo omeniti še način, lii sloni na Edisonovi zamisli, način namreč, ki omogoča posnemanje zvoka na gramofonskih ploščah. Tu se sprejema zvok enako kot pri prejšnjih postopkih z mikrofonom ter nastali električen tok močno ojači. Oja-čen tok se dovaja elektromagnetu, ki zaniha raziiec. Razilec ima na koncu vde-
sel. Vzrok so tele hibe: gramofonske plošče s t. prehitro izrabijo; zvok in slika sla na različnih nosilcih, kar otežkoča predvajanje; pri sestavi dejanja iz prizorov se zvok le težko uredi s sliko.
Dosedaj smo se omejili le na sprejemanje zvoka ; vendar je potrebno omeniti še, kako se sprejemata zvok in slika skupaj. To je pri gramofonskem postopku zelo enostavno ; treba je le mehanično zvezati stroj gramofonskega rezila z glavno vrtilno osjo kamere. Drugačen je postopek pri fotografskem sprejemanju zvoka, kjer morata biti zvok in slika na istem filmskem traku. V začetku so
lan diamant, ki zariše v 2 do 3 cm debele, nekoliko ugrete plošče iz voska, brezkončno razo v obliki spirale. Iz originala se izdelajo galvanoplastični odtisi, ki morejo v posebnih stiskalnicah iztisniti črno gramofonsko ploščo.
Ker pri navadni gramofonski plošči zvok kmalu mine, so plošče za zvočni film precej večje. Pa tudi hitrost njihovega vrtenja je zmanjšana. Zavrtijo se le tri in tridesetkrat v minuti. Posledica tega počasnega vrtenja se čuje v slabi reprodukciji šumnikov in sičnikov. Kljub enostavnemu sprejemu se zvočni film z gramofonskimi ploščami ni obne-
posneli oba kar na enem traku. Danes se ta način uporablja le pri časniških reportažah za zvočne žurnale. Drugače se pa postopa tako, da se sprejemata slika in zvok ločeno na dveh pripravah. Da pa ne izgubi zvok sočasnosti s sliko, se ob strani ločenih filmov za zvok in sliko odtisnejo posebni Morsejevi znaki, ki omogočajo vedno združitev slike z zvokom. Tako je. možno filmski trak poljubno prikrojiti ter vanj vstaviti poljubno glasbo.
Nič manjše važnosti od priprav in postopkov za prejemanje zvočnih filmov niso prostori, v katerih se ti filmi sne-
majo. Največ zvočnih filmov se danes snema v ateljejih, čeprav se skuša po večini v filmih to izločiti. Vzrok temu begu v zaprt prostor je zvok. Zato tudi sličijo ateljeji velikim tovarnam brez oken. Kajti vnanji šumi morejo priti v notranjost ateljejev po dveh poteh; po zraku ali skozi steno. Z odpravo oken se zvoku pot po zraku skoraj docela zapre; ostanejo le še stene, ki jih je treba napraviti iz materiala, ld vduši vsak zvok. Tudi to se je posrečilo napraviti. Pri vsem tem je zračenje teh velikih prostorov možno le s posebnimi ventilatorji, ki dovajajo neprestano svež, po zimi razen
konstrukcije s posebnim zvočnim izolatorjem: celoteksom.
Obisk takega ateljeja napravi kaj čuden vtis. Na stotine ljudi je tu, in vsi so zaprti sami vase, ne govorijo, ne ro-počejo, ne kašljajo, njihov korak je neslišen. Med to množico, ki močno nali-kuje mravljišču, pa stoje kinematografske kamere, aparati za sprejemanje zvoka, reflektorji in kulise, preko katerih švigajo sem ter tja barvasti znaki1 nemi signali za vso množico zaposlenih mravelj. Le tu in tam vidi obiskovalec koga, ki nosi telefonske slušalke, kajti treba je dobiti poročila iz prostorov za kontrolo
SI. 6
Tako se vrezu je jo zvočne plošče za zvočni film. Na desni: 3 cm debela plošča iz voska, na katero riše diamantni razilec. Levo nad ploščo je mikroskop za opazovanje raz. Na levi strani vidimo opazovalca, ki drži izgotovljeni negativ plošče v rokah
tega še segret zrak v notranjost. Ali tudi ventilatorje, kot tudi vse stroje je treba namestiti čim bolj oddaljeno od ateljeja. Problem nemotenega zvočnega sprejemanja pa s tem še ni rešen; kajti razen vnanjih šumov motijo tudi notranji, ki nastanejo z odbojem in uklonom zvoka na stenah, železnih konstrukcijah žerjavov, dvigal itd. Te nemajhne motnje se je posrečilo odpraviti na ta način, da so prevlekli vse notranje stene in železne
ali za električne ojačevalce, iz stikalna slanice ali pa strojnice.
Kakor pri nemem, tako se danes zahteva tudi pri zvočnem filmu čim več naravnih in nepotvorjenih slik. Noče se nam več kulis, pokrajin iz mavca in lepenke. Tej zahtevi po »vrnitvi k naravi« je sledila tudi filmska tehnika. K pripravam, ki so bili v uporabi za snemanje manjših in kratkotrajnih dogodkov, k reporterskim kameram, je napravila dru-
ge, ki bodo prej ali slej izpodrinile ateljeje. Vdelala je priprave za sprejem zvočnih filmov v nekaj kovčegih, ki morejo slediti igralcem in operaterjem v tropsko vročino ali pa v polarni mraz; pri tem jih moreta samo dve osebi v nekaj minutah odpreti in razporedit-' za sprejem. Toda tehnika se tu še ni ustavila. Njen najnovejši izdelek za precizno snemanje zvočnih filmov sta dva avtomobila. Prvi vozi s seboj priprave za zvočne in fotografske snimke ter temnico, v kateri je možno takoj razviti in pregledati posnet film. Drugi je potujoča strojnica ter skladišče, ki vsebuje tudi kable, s pomočjo katerih se je možno pri snemanju oddaljiti do 300 m stran od vozne poti. Tako je mogoče s to potujočo pripravo, ki more z 70 km hitrostjo priti od kraja do kraja, posneti zvočne filme prav povsod, v eni ali drugi deželi, preko te ali one meje.
Oddaja zvoka in slike Filmski trak zvočnega filma se po velikosti ne razlikuje od nemega; majhna razlika je le v tem, da zmanjša zvočni trak na levi strani filmske slike, sliko samo. Zaradi tega je stara projekcijska priprava za nemi film uporabna tudi pri zvočnem filmu. Treba ji je dodati le pripravo, ki more odvzemati traku zvok. Taka priprava je zelo enostavna. Sestoji iz kolesja, 'ki ublažuje sunkoviti tek filmskega traka, tako da teče le-ta enakomerno. Na mestu, kjer je izvršeno dušenje, pada nanj svetloba, ki jo daje majhna žarnica. To svetlobo trak (film) pro-pušča ali pa ne, kar je odvisno od svetlih ali temnih lis na njem. Svetloba, ki pride skozi trak pade nato na fotoelektrično stanico, kjer se spremeni v odgovarjajoče električne tresljaje. Iz tehniških ozirov mora biti ta dodatna priprava za odvzemanje zvoka nameščena nekoliko pod projekcijsko lečo; zato zvok tudi na filmskem traku za nekaj slik zaostaja.
Omeniti je še potrebno, da je kljub tej enostavni pripravi, ki jo potrebuje vsak projekcijski aparat za nemi film, večina zvočnih gledišč opremljenih z novimi aparaturami. Temu je vzrok tehniška spopolnjenost novejših priprav, ki dovo-ljavajo projekcijo štiri in dvajsetih slik v eni sekundi, kar je pri starih neizvedljivo. Hitrejši tek slik pa zboljšuje zvok in kinematografsko sliko.
Glavni in najobčutljivejši del zvočnega oddajalca je fotoelektrična stanica. Ona sprejema kratke in slabotne svetlobne bliske, ki jih prepušča zvočna slika filmskega traku. Pri nizkih glasovih pade na
njo 50, pri zelo visokih pa 9000 bliskov v eni sami sekundi. Vse te nagle, po barvi glasu spremenjene bliske mora spremeniti fotoelektrična stanica v električne tokove. Ti električni tokovi so zelo šibki; njih učinki znašajo povprečno le eno desetmilijardinko wata. Ker potrebujejo zvočniki v velikih dvoranah 100 watov energije je treba te slabe in še povrh hipne električne tokove s Staniče milijon milijonkrat ojačiti. To ojačitev izvrši elektronska cevka, ki ojačuje že dolga leta pri radioaparatih skoro enako šibke tokove. Iz omenjenega sledi, da je glava vse oddaje fotoelektrična stanica. Od nje je v prvi vrsti odvisna jasna zvočna oddaja.
Ojačene tokove s fotoelektrične Staniče sprejme zvočnik, ki je za stanico glavni člen oddaje. Saj more slab zvočnik pokvariti vsak, рсзеђеј pa še fino moduliran električen tok z ojačevalca. Dandanes uporabljajo pred vsem dva zvočnika, ki sta v boljših glediščih celo združena v enega. To sta Ricce-Kellogov elektrodinamični zvočnik, pri katerem se trese koničasta opna ter zvočnik z rogom, pri katerem stresa zrak preko lijaka ravna opna. šele v zadnjem času si vtira pot v velike dvorane listni zvočnik, ki je napravljen iz valovite kovinske plošče s površino četrtine kvadratnega metra. Zvočnik te vrste je s svojo velikansko opno pravi velikan, kljub temu da sta tudi zgoraj omenjena združena zvočnika skoraj poldrug meter visoka.
V najnovejšem času se vedno bolj oglaša potreba uvedbe zvočnega filma v šole, predavalnice in klube, v hotele in na ladje ter tja, kamor dozdaj film še sploh ni prodrl — na vas. Tudi v to svrho je izdelala tehnika posebno oddajno pripravo, ki jo je možno namestiti v 3 kovčege ter prenesti kamorkoli. Taka oddajna priprava je gotovo ideal naših podeželskih krogov. Ker bo z njeno pomočjo prej ali slej zvočni film mogoč tudi na vasi, naj sledi o njej par stavkov. Možno jo je uporabljati pri raznih mrežnih napetostih brez kabine Ker je povsem varna pred ognjem. Daje dovolj svetle slike s povšjem 2,5 x 2,5 m2 ter tako jak zvok, da jo moremo uporabljati tudi v dvoranah s 300 poslušalci, pri tem pa znaša nje celotna teža komaj 80 kg.
Na koncu naj bo omenjeno, da je tudi velike važnosti oblika, razsežnost ir, izdelava dvorane, v kateri se naj dobro reproducira .?.vG<mi film. S stališča akustike se danes v zvočnih glediščih mnogo greši. Toda odprava motenj, ki nasta-
nejo zlasti z odmevom in deloma jekom, je le težko izvedljiva, težko je pa tudi izvesti premestitev zvočnika na tako mesto, da bi se zboljšala zvočna akusti-
ka. Kajti če se zvočnik, ki je vdelan za projekcijsko platno, prestavi, se zgubi dokaj na iluziji, ki pa je pri zvočnem filmu najvažnejši činitelj.
TEHNIČNI OBZORNIK
KAJ JE RAZELEKTRIZATOR?
Pri predelovanju papirja ter vsakovrstnih drugih vlaknastih snovi in tkanin se prav neprijetno občuti pojav, da se tvori zaradi trenja teh snovi na strojnih delih torna elektrika, ki se nabira na njih v
se morajo pozimi zaradi hudega mraza prostori prekomerno kuriti, se proizvodnja zaradi opisanega pojava občutno zmanjša.
Pri izdelovanju papirja se papirnati trak dostikrat tako močno naelektri, da iz širše okolice privlačuje prah, ki se odseda na
tem večjih množinah, čim bolj suh je oko-lišni zrak, kar se seveda v veliki meri ravna po letnih časih in vobče po vremenu.
njem v tako gosti plasti, da kot fini papir ni več za rabo. V predilnicah in tkalnicah se utegnejo niti tako zelo naelektriti, da
Lorenzova naprava za razelektrenje
Podolžni prerez
veliki meri odvisno od vremena, industrija pa ne. V omenjenih industrijskih panogah je količina proizvodnje prav močno odvisna od vremena, če je poletje suho ali če
žarilne cevi
majo, da jih stroji ne morejo več posamič spravljati pod valje, kar lahko povzroči v delu popolno zmešnjavo. Zanimivo je, da se kažejo pojavi naelektrenja celo na stro-
Delna slika
Zaradi tega tudi ne more veljati precej razširjeno mnenje, da se uspešno delovanje poljedelstva in industrije razlikuje po vzrokih na ta način, da je poljedelstvo v
rilne cevi ,
se začno tesno sprijemati in trgati zaradi prevelikega medsebojnega trenja. Največ pa trpe zaradi torne elektrike tiskarne. Listi papirja se lahko tako tesno sprije-
jih za zgibavanje in leplenje papirja.
Industrija si je že mnogo prizadevala, da bi neprijetno tvorenje torne elektrike na kak način preprečila, toda do najnovejšega časa brez pravega uspeha. Najprvo se je seveda poskušalo priti na cilj po naj-naravnejši poti na ta način, da se je v delavnicah umetno vzdrževala zadostna vlaga Ob suhem vremenu. Uspeh je bil zadovoljiv le v redkih primerih. Nekateri postopki razelektrenja vlaknastih snovi so se pokazali prav nevarni. To velja zlasti za eicer najučinkovitejši postopek, po katerem
se odvaja elektrika s papirja in tkanin s pomočjo visokofrekvenčnih električnih tokov, ki žare v obliki tlečih izpraznitev iz sistema finih konic na mimotekoči trak papirja ali tkanine. Malce nepazljivosti zadostuje, da pride človek v stik s temi konicami, pa je nesreča storjena.
Šele v najnovejšem času se je nemškemu podjetju Lorenz posrečilo ta postopek toliko spopolniti, da ni več nevaren in tudi dovolj cenen, da ne more občutno vplivati na obratne stroške. Električna energija, ki se transformira v Teslove toke napetosti 10 do 15.000 voltov, se jemlje neposredno iz električnega omrežja. Prednost Lorenzo-ve aparature je, da deluje nemoteno od variiranja napetosti v omrežju in da Teslovi toki ne motijo radio sprejema. Teslovi transformatorji so spravljeni v kovinskih okrovih, zvezanih z zemljo, visoka napetost pa se dovaja po er.ožilnih kablih žaril-nim konicam, ki so razvršene v tenkih do 2 m dolgih ceveh iz prešane sljude. Konice so električno in mehanično tako zavarova-
ne, da so električni preboji ln mehanične ranitve delavcev nemogoče. Z vsakim Teslovim transformatorjem se lahko napaja 4 do 8 po 2 m dolgih žarilnih cevi, ki potrebujejo v celoti samo 100 vato v električne energije.
Lorenzov razelektrizator se je prav dobro obnesel ne samo v papirnicah in tiskarnah, ampak tudi v vseh drugih tovarnah za predelovanja vlaknastih tkanin. tnj
RADIO
Najvišji antenski stolp Radiofonska oddajna postaja z najvišjim antenskim stolpom je madžarska postaja v Lakiheghy pri Budimpešti, ki je začela pred dobrim mesecem redno obratovati. Postaja oddaja z energijo 120 kw in se izvrstno čuje po vsej Evropi. Antenski stolp, ki ne nosi nikakega posebnega žičnega sistema za izžarjanje električnih valov, marveč deluje sam kot antena, je najvišja zgradba v Evropi in tretja najvišja zgradba na svetu. Stolp sam doseže višino 284 m, je pa na vrhu še podaljšan s 30 m dolgim izteznim drogom, tako da znaša celotna višina 314 m. Višja sta le še Empire State Building in Chryslerjev nebotičnik v New Yorku.
Enostolpne antene Radiotehnika se je zadnji čas oprijela pri oddajnih postajah za radiofonijo eno-stolpnih anten, pri katerih je napeta antenska žica v navpični osi lesenega stolpa ali pa služi kot antena sam stolp, ki pa je v tem primeru kovinske konstrukcije. Oddajne postaje z enostolpnimi antenami se odlikujejo po tem, da je sprejemno območje. v katerem se še ne pojavlja fading (menjavanje jakosti sprejema), dokaj večji, kakor pri postajah z običajnimi antenami.
Televizija v Ameriki Kakor so pokazale izkušnje v Ameriki, televizija še zmerom ni zrela, da bi se kakor radiofonija razširila med ljudstvom. Industrija niti v Ameriki še ne izdeluje televizijskih aparatov v serijah kakor navadne' prejemnike, štiri televizijske oddajne postaje, ki so lani prenašale žive slike na valovih med 100 in 200 m, so h koncu lanskega leta ustavile obratovanje. Zdaj teče na vsem pomeriju Zedinjenih držav samo še 9 poskusnih televizijskih postaj na ultra kratkih valovih, ki pa ne oddajajo rednega programa.
KRVAV DOGODEK IZ ANGLEŠKE ZGODOVINE
Mladi Edvard V. in njegov brat Rihard, vorški vojvoda, sta bila 1. 1483 zadavljena v Londonskem stolpu. To dramatično prigodo je Francoz C. Delavigne porabil za eno svojih najboljših tragedij »Les enfants d'Edouard«, Paul Delaroche pa za svojo znamenito sliko istega naslova.
Po smrti Edvarda IV. je 1. 1483 zasedel prestol njegov sin Edvard V. Ker pa je
stih v lobanji in zobeh sklepajo, da et» brata. Ustno izročilo pravi, da sta bik zadušena z rjuhami. Tudi to so baje naknadno potrdili. Davljenje požene velik naval krvi v obličje: črepina starejšega, torej kralja, nosi široke rjave in rdeče maroge fluidnega izvora, gotovo krvi. Skratka, vse kaže, da gre za ostanke obeh nesrečnih kraljevičev. i
Edvard V. in njegov brat Rihard (Po sliki Paula Delarochea)
štel komaj 12 let, je bil njegov stric Rihard, vojvoda Gloucestrski, imenovan za regenta. Želeč trajno ostati na tronu, je dal zapreti oba nečaka, češ, da sta nezakonita sinova, sebe je proglasil za »zaščitnika države«, povzdignil mnogo ljudi v plemstvo, da si jih pridobi, ljudstvu obetal zlate gradove, obglavil glavne pristaše mladega kralja, katerega je dal z njegovim bratcem vred zadušiti v Vrtnem stolpu (Garden Tower), nazvanem poslej Krvavi stolp (Bloodv Tower). L. 1674 so se našle kosti dveh otrok pod stopnicami Belega stolpa (White Tower) in se na ukaz Karla II pokopale v NVestminstrski kapeli. Med pre-zidavanjem pa so jih v lanskem poletju zopet odkopali Več učenjakov je pregledalo okbstie Dognali so. da gre za 12- in 10 letnega otroka. Po zanimivih podobno-
Starost, ki se obojnemu okostju lahko točno določi, dokazuje, da sta bila princa usmrčena najpozneje tri mesece po vstopu v zapor. Tako zadene krivda neizpodbitno Riharda III., nedolžen pa je pri tem zloči-, nu Henrik VIL, ki so ga nekateri sumili.
A.
ODKOD MARCIPAN
To pecivo — latin. Marci panis = Markov kruh — je bilo poprej zelo razširjeno kot poslastica. Najprej so ga pekli v Benetkah, kamor se je zanesel recept iz bližnjega vzhoda, to pa v mnogoterih oblikah. Iz 16. in 17. stol. so ohranjeni leseni vzorci, ki pričajo, da se je rad izdeloval v svetopisemskih motivih.

Hraijehim џme
hmmt Gorska cerkvica v snegu. — Desno zgoraj: Na **mëeh v gorski zimski paradiž. - Spodaj: Zimska
idila na vasi.

......... i »
-' ' .l.jri
MÀRKOVÀ VOŽNJA
TONE CUFAK
ВЛГН arkova bajta je slonela na str-I mem robu nad razrito grapo. 1 V njenih zaduhlih prostorih je Jgls 1 čepelo več otrok, Marko je pa stal pred bajto in prisluškoval hrumenju potoka pod sabo. Bil je dolg, mršav možak z veliko, brezmesno glavo. Povešal jo je na prsa in zamišljeno gledal v tla.
Iz grenkobne zamaknjenosti ga je zmotila žena. Sko-ro nebogljeno majhna in v hrbtu malce upognjena je privlekla izza bajte butaro dračja in se ustavila.
—	Kaj gruntaš? je vprašala moža..
Marko se je ozrl proti njej in skomignil z rameni.
Žena je vzdihnila in zagodrnjala:
—	Torej še sam ne veš. Žalostno. Nikar samo ne premišljuj, to nas ne reši. Pojdi v trg in poglej za delom. Kar najdeš, je bolje ko nič.
—	Vsak dan hodim, pa vselej zaman, jo je mirno, a trpko zavrnil.
—	Nekaj pa le naredi, ga je vzpodbujala. Takole križemrok ne bo ničesar. Otroci so lačni, da mednje nič več ne upam. Strgam smo tudi vsi. In zima je. Če pojde tako naprej kakor gre zdaj, bomo kar pod snegom poginili. Le stopi kam in kaj prinesi.
—	Dela ne najdem, to je kar pribito. Še tiste, ki so do zdaj delali, postavljajo na cesto. Mislim, da ti ni treba na dolgo dopovedovati.
—	Res, vse to vem, živeti pa le moramo !
—	Kako, kako, Neža? To mi povej! ---Na drva mislim, da bi jih peljal v trg. Hamernik jih menda spet kupuje. Kar da zanje, nas odreši.
—	Pri njem je še dolg.
—	Vem to. Saj grem nerad predenj. Ampak nič ne pomaga. Drva trohne, mi pa stradamo.
—	Res je tako. Pa zaprezi.
Marko jo je veselo., pogledal, ker mu je dobro delo, da je potrdila njegovo rešilno misel.
Minule so štiri ure.
Po široki cesti je suh vol obotavljaje vlekel z drvmi naložen voz. Marko je stopal zraven njega, priganjal vola in pazil, da je vozil pri kraju ceste. Vol se mu je vse bolj in bolj upiral. Počasi je pa le privozil do lepe hiše s trgovino in gostilno.
Marko je zavil z volom h kraju, da ni bil nikomur v napotje. Šibo, s katero ga je poganjal, je vrgel na voz, si opahal staro in že zelo slabo obleko in odšel v trgovino. Tu je precej časa potrpežljivo čakal in bojazljivo ogledoval pestre ter bogate zaloge najrazličnejšega blaga po predalih in policah.
Ko ga je mlada, od moke zaprašena prodajalka povprašala, kaj želi, ji je povedal, da prav za prav sam prodaja. Ni ji povedal, kaj, le za gospoda je povprašal. Zvedel je, da ima gospod razgovore z nekimi trgovskimi potniki, a mora kmalu priti.
Màrko je čakal.
Med čakanjem je parkrat pogledal k lačnemu volu. Potem je dočakal, da so se skozi stranska vrata trgovine prikazali trije lepo oblečeni gospodje in v glasnem pomenku odšli na prag. Dva sta bila mnogo mlajša in zgovornejša od tretjega, ki ga je Marko neprestano gledal. Pazil je na vsak njegov gib in postal kar vznemirjen, ko je segal mlajšima v roke, ki sta takoj nato že odhajala. Starejši gospod je pa ostal na pragu.
—	Zdaj lah! govorite z gospodom, ga je opomnila prodajalka.
Marko je prikimal in se podvizal na prag.
—	Dober dan, gospod Hamernik, je pozdravil in zmotil okroglega, tolstega moža, ki je prav tedaj obvisel s pogledom na Markovem volu.
Tale je pa vaš, ne? je dejal trgovec in se lokavo zazrl vanj z drobnimi očmi. Kam s temi drvmi?
—	Vam sem jih pripeljal.
—	Meni? Lepo, lepo. Zdaj spet kupujem. Gotovo se slišali. Dobro, dobro. Kar zložite. Pa vam bom spet lahko nekaj dinarčkov odpisal od dolga. Dobro, da se spomnite. Zdaj vas že dolgo ni bilo k nam. Mislil sem že na terjatev. Časi so nerodni, zato težko čakam. Mene tudi povsod terjajo in prijemljejo. No, kar na dvorišče zapeljite.
—	Nisem mislil tako, je bolj za jecljal kakor spregovoril.
—	Kako pa?
—	Prodal bi rad, se je ojunačil. Denarja potrebujem. Zaslužka ni, zima je, doma so otroci, saj razumete, gospod Hamernik.
—	Vem, da je.nerodno. Kako pa mi dolg povrnete? Kar tako tudi ne more
viseti. Kako pa je z vašo hišo? ЛИ ni na njej še nič dolga?
—	Pa me vendar ne mislite pognati iz bajte? se je ustrašil Marko. Dolga ni ca nji. Pa saj je majhna, s tisto njivo vred je komaj za dobro kozo. Za voliča in kravo moram vse drugje preskrbeti. Trdo zaslužim vso mrvo.
Hamernik se je tolažilno nasmehnil :
—	Nič hudega ne mislim. Povprašam pa menda lahko. Za te drva narediva napol. Nekaj pojde na dolg, nekaj vam pa izplačam, da me ne krstite za trdega oderuha. O, ne mislite, da ne vem, kaj je stiska. Ali vam je prav?
Marko je prikimal.
—	Kar na .dvorišče zapeljite. Plačali vam bodo v trgovini. Pa nase ne poza-
bite. Dobro vino imamo in tudi kaj za pod zobe je v hiši.
Gospod je s smel.liajem odšel v trgovino.
Marko je pa vzel šibo in pognal vola okoli hiše.
*
Marko se je zasedel v gostilni v pozni popoldan. Govoril je z znanci, pokušal pijačo in potem, ko jo je že nekaj več okusil, tudi sam dajal zanjo. Napol posrečena kupčija mu je dala nekaj veselja, nekaj mu ga je prililo vino, še več pa tovariši. Pozabil je na zatohlo bajto, drobno ženo in lačne otroke.
Marko je dajal za pijačo!
Imel je denar in je bil spet fant od' fare.
JAN VERMEER VAN DELFI (1632—75): MLEKARICA (Eno najlepših del velikega holandskega slikarja)
Šele v mraku se je spomnil na voliča. V temi ga je pa že poganjal domov, a doma se je bal.
Zato je kmalu dovolil voliču počiva-nje, kjer si ga je izbral.
Na samotni poti je mislil Marko drugače kakor v gostilni.
Kesal se je.
Toda kesanje je bilo prepozno.
NADA LJEVANJE (Glej sliko na oviku: Mladenič iz plemena glavorezov Mekeo v poročni opravi)
Tetovirane ženske na otoku S a m a r a i
ano v jutro kakih osem dni po našem odhodu iz Sidneya, ko je še lesk bledečega meseca prekrival morje s svojim srebrnim prtom, smo dospeli do otočka Sa-marai. Njegova krasota se narn je zdela v pojemajoči mesečini nadnaravna. Okrog je ležala razmetana po morju še skupina drugih manjših otokov, čijih modrikasto beli pesek je segal globoko med koralne čeri, ob katere je nežno pljuskala voda. Palme so se globoko sklanjale čez obalo. V luninem svitu so se groteskno iztezale sence nizkih iz trave spletenih koč. Od nikoder ni sijala luč, celo iz hišic ne, ki so slonele kot prilepljene ob grič sredi otoka. Le v lu-ki so plesale luči na jamborjih usidranih jadrnic, kojih rdeči odsev se je ure-zal globoko v mirno morsko ravan. Polagoma je pa zarja ožarela obzorje na vzhodu in z njo se je tudi nekako uporno dvignil tajinstveni mir z otokov. Dan nam je sicer pokazal novo in resnično lepoto osamljenega otoka, toda nikdar več nisem ujela občutka one skrivnostne lepote, ki me je objel, ko sem prvič zagledala Samarai.
Z dnevom se je pojavila tudi živahnost na jadrnicah. Gugajoče luči so se snemale z jarbolov, rjave prikazni v rdečih predpasnikih so pričele tekati po ladjah. Iz travnatih koč ob obalah malih otočičev so se prikazali slični pojavi. Po njihovih širokih kretnjah in pa izrazu obraza smo sklepali, da je bila naša ladja središče njihovega zanimanja.
Samarai je tudi sredi belega dne čudovita lepa postojanka našega sveta vložena v smaragdno morje, a obenem
tudi važno kupčijsko središče za kopro, biserno matico in jantar, ki se pridobivajo v južnih delih Tihega morja. Sicer je pa majhen otoček in ga v manj kot v pol ure lahko čisto obidete. Široka prašna cesta, ki jo zastirajo in senčijo starodavna drevesa, vodi iz Iuke. Tam sta tudi dva hotela, nekaj javnih poslopij in trgovin, misijonska postaja, poštni urad in kakih 20 hišic. Hišice so nizke, izdelane in pokrite z rdečo ilovico ter prepletene z dolgo travo.
Instinktivno kot golobje, ki se vračajo domov, so se razkropili potniki »Mar-sine« na lov za kako okrepčilno pijačo. Domačinke hodijo mimo nas in njih lahka travnata krila se nežno zibljejo ob vsaki kretnji njihovih bokov. Pri hodu jim je kar videti delovanje mišic pod žametasto mehko kožo napol golih teles. Žene z Luzijadskih otokov so po večini tetovirane od zapestja do čela, kakor oblečena v dragoceno vezivo, od vratu na prsa jim pa padajo ovratnice nanizanih koral. Telesa imajo lepa, le izraz obraza je često zaradi gnilih z ilovico pordečenih zob neznansko grd.
Domači redarji, ki so oči vidno na svoje dostojanstvo zelo ponosni, korakajo vojaško po ulicah Samaraija. Njih oblačilo obstoja iz temno modrega precej debelega suknenega predpasnika. Pre-pasani so s širokim usnjatim pasom, kamor je zataknjen dolg nož ali samokres.
Samarai je pravi mozaik živahnih barv v rožnatem okvirju morja. Domači fantje s predpasniki pestrega do kolen se-gajočega sukna ali žameta, tesno zavezanimi okrog bokov, tekmujejo s svojo telesno dovršenostjo s krasoto hibisko-vega cveta. Na rokah nosijo tako tesne
BJMAHQTA • 'MATCH ES a?
- - ■ •« • « • * •
zapestnice, da se zdi, kakor bi se jim zagreble palec globoko v meso in da preprečijo vsako možnost krvnega obtoka. V zapestnice in v debelo volno so ulisnjene plamteče cvetlice. Uhlje imajo nategnjene do ramen in za vsako uho je položen pester hibiskov cvet. V gostih in kuštravih laseh pa imajo zatak-
Kinematograf in evropski hotel v Rabaulu pod eno streho
njen izrezljan in kričavo pobarvan glavnik z več palcev dolgimi zobmi. Vrat jim krasi ovratnik pestrih koral ali pa barvane umetne jagode.
Domačini so leno ležali na soncu ter si česali lase z dolgimi glavniki. Naleteli smo na dečka, ki je potrpežljivo čepel na tleh, ko se je njegov tovariš sklanjal nad njim ter marljivo iskal nekaj po njegovi grivi. Bila sta čisto podobna para mladih opic.
Ko sem se vračala proti luki, sem videla čudovito in usmiljenja vredno prikazen — najbolj divje bitje, kar sem jih kdaj videla. Bil je slok in nepokvarjen divjak, oblečen v prav kratko in zamazano cunjo, zavezano okrog pasu, v rokah pa je nosil lok in puščico. Očivid-no se je silno čudil nenavadni živahnosti malega naselja. Dvignila sem svoj fotoaparat. Tedaj me ie opazil in planil z enim samim prestrašenim skokom v skedenj kopre v bližini. Zaman so bile
lepe besede in grožnje, da bi ga spravila spet ven. Kakor sem zvedela pozn°je, je bil poljski delavec, ki so ga pravkar pripeljali iz notranjosti Papue. Za nekaj barvastih jagod, nož in mogoče še košček razbitega stekla je pristal, da bo delal dve leti na plantaži. Mogoče ga je prijelo že domotožje, kot divjo živalco, ki zaide iz svojega naravnega zavetja.
Ne daleč Samaraija leži malo koralno otočje Sudest, nad katerim je vladala preko trideset let bela ženska po imenu Maloney.	w,
Gospa Maloney, kraljica otoka Sudest
n red štiridesetimi leti je bil velik na-* val iskalcev zlata na Papuo in med ljudmi, ki so tod iskali svoje sreče, je bil tudi irski par Maloney. Polagoma je pa zlata mrzlica ponehala ter sta ostala zakonca Maloney sama in zadnja na otoku Sudest. Tedaj je njen mož nenadoma umrl in ostavil ženo s sedmimi malimi otroci na otoku med kakimi 1500 divjaki, ki so živeli še na isti stopnji razvoja kot prebivalci kamene dobe.
Vendar se gospa Maloney ni vdala. Domačini so ji še vedno nosili zlatega prahu, kupovala in prodajala je kopro ter se podajala na kupčijska potovanja na lastni jadrnici. Vladala je nad svojim kraljestvom z železno obenem pa milo roko, da se ni bilo treba nikdar vtikati angleški oblasti v njene posle. Celo nobenega misijonarja ni bilo blizu, ki bi si zaželel spreobrniti te oddaljene divjake. Otroci so rastli, bili so zdravi in brihtni in ko so postali dovolj veliki, so zamenjali materino vzgojo s šolo v Avstraliji.
Pozneje se je gospa odpovedala svoji •oblasti v korist sina. Toda otok Sudest je še zmerom monarhija v britskem imperiju. Ko sem zadnjič čula o gospe Maloney, je živela mirno in spokojno s hčerjo v SidiieVu.
Okrog poldne je Samarai neznosno vroč. Z mosta »Marsine« sem občudovala, kako nas je krmar Williams vil skozi tisoče in tisoče ostrih koralnih čeri in otokov, ki bi razrezali ladjo na koščke, čim bi zadela ob nje. Morje je bilo temno, modro prelivajoč se v sivo in zelenkasto barvo, le tam, kjer je kaka prikrita skala segala tik pod morsko površino, je postajalo svetlozeleno, ob obrežju in kjer je zalivala voda peneče kako grebenčasto koralo pa spet rjavkasto. Morsko površino so pokrivali »Л vrtovi vodnih anemon. Bila . sem vsa
vznesena nad nepopisno lepoto prizora in vse kar sem videla, je bilo zame preveč novo, da bi utegnila videti tudi mrtvaško glavo, skrito za tem mavričastim zastorom. Zaman je opisovati lepoto otokov južnega Tihega morja, ni besed, ki bi jo mogle izraziti.
Bila sem sama, brez skrbi in brez vseh obzirov, a pred mano so ležali še dnevi polni doživljajev, zato sem zajemala življenje s polnimi požirki. Dva dni kasneje smo pluli ob zalivu Blanche, odkoder so gledale temne gore mrko na z ognjeniki obrobljeno luko Rabaul. Tukaj se je začelo zame čudovito življenje južnega Pacifika in za nič na svetu ne bi hotela dati leta, ki je sledilo.
Na razpotju doživljajev
Južno ravnika ter severno Avstralije v onih oddaljenih krajih sveta, ki se nejasno nazivajo Melanezija, leži Nova Gvineja. Veliki svet se za te kraje prav malo zanima. In če sploh pomisli nanje, tedaj ve o njih le to, da tod žive glavorezi. Pred svetovno vojno se je to razsežno otočje imenovalo Bis-marckovo otočje in je pripadalo Nemčiji. Ko so po vojni znova delili svet, so ti kraji pripadli Avstraliji ter se odslej imenujejo »mandatno ozemlje Nova Gvineja«.
Na križišču poti, ki vodi v Novo Gvinejo, leži mesto Rabaul, izredno lepo, skoro neodoljivo majhno pristanišče, komaj štiri stopinje južino ravnika. V njem živi približno 300 belih ljudi, med njimi le 35 žensk ter mogoče enako število Kitajcev in Malajcev. Večkrat pa prekašajo po številu bele gospodarje in r.ebeščane domačini v kričečih predpasnikih, sicer napol nagi. a po večini srečni kot vsi, ki niso okusili spoznanja.
Tukaj v zapadnem Rabaulu je zbrana peščica človeštva vseh jezikov, sestavljena iz pustolovcev in nesrečnežev, ki iščejo tod pozabljenja, ljudi, ki so propadli v današnji gospodarski borbi, peščica beguncev vseh narodov. Eni so dobri, drugi slabi. Večina' je izgubila že vsako zvezo z oetalim svetom. Ni zagona, ki bi tod urejeval in določal, kdo se sme naseliti in kako odseliti.
Rabaul je podoben pohotni eksotični krasotici, ki je zašla v težke razmere, pohotnici s krvavo rdečimi rožami v laseh, mehko kožo in strastnimi očmi, polnimi hrepenenja. Vsi moški, ki se dotaknejo njenih obal, postanejo njeni ljubimci. Večina njih plača to morečo
ljubezen s svojo možatostjo. Ko se jih je naveličala in vrgla od sebe, tedaj ni zanj več mesta nikjer na svetu.
Seveda nisem vsega tega videla, ko sem slonela na ograji »Marsine«, ki je plula počasi ob obali Nove Britanije. Kar sem videla, ko smo zavili okrog Ga-zelskega polotoka v Beli zaliv ter je ladja hropela ob obrežju obrobljenem s plantažami in džunglo, je bil le ljubek pristan s skalami, nad katerimi je stra-
žil koničast ognjenik ter so ga odzadaj zapirale pregrade visokih gora. V njega senci so ležale zasidrane jadrnice in pa dva ali trije stari parniki po pet sto ton, ki se klatijo po tamošnjih morjih dn pobirajo po malih otokih jantar in ko-pro.
Slonela sem na komolcih in vsa srečna opazovala izreden prizor. Okrožni načelnik, ki se je vračal z dopusta ter je stal poleg mene, si je prižigal cigareto in gledal na divno sliko brez vsakega zanimanja. Ognjeniku pravijo »Mati«, je mimogrede pripomnil. Nato je pokazal z glavo na nizek raven otok sredi preliva. '»To je Vulkanski otok. Dvignil se je iz morskega dna o priliki zadnjega velikega izbruha.« Dalje v smeri pomolov zapirajoč vhod v luko sta štrleli iz vode dve veliki koralni pečini, nazvani »panja«, in to je bilo vse, kar je ostalo od otoka, ki se je pogreznil ob enem udarcu, podzemlja. »Učenjaki nam napovedujejo,« je nadaljeval načelnik, »da lahko pričakujemo v kratkem novega izbruha.«
Toda »Mati« je bila že toliko let dobra z Rabaulom, da nismo nikjer videli
sledove strahu. Tako teče življenje brezskrbno. Le redko leže nanj senca, ko postane zrak soparen m skoro neznosen, a iz globin zemlje se oglasi grom, zemlja pa zapleše za nekaj trenutkov kot jadrnica v monsunu. Toda vse to hitro mine in razbežani Rabaulčani so kmalu spet doma pri čašici žganja ter tolmačijo prestrašenemu tujcu, da je prav dobro, če se »Mati« izpiha v takih neškodljivih napadih.
Bilo je še vedno rano dopoldne, ko smo pristajali ob pomo'u Malaguna. Bila je komaj 9 ura in vendar so se oto-čani, ki so nas v trumah pričakovali, že kopali v znoju in le največji drzneži so se upali na plan brez klobukov ali tropskih Čelad. Nihče, ki ni sam živel odrezanega življenja v tropskih posta-
jah, ne ve, kaj pomeni dan prihoda par-nika v vsakdanjem življenju. Možje v belih plutovinastih čeladah, oblečeni v obleke iz belega platna, so čakali v pravem krvoločnem razpoloženju. Ženske, zasenčene z velikimi japonskimi sončni-ki, so se nestrpno iztezale, ali se prikaže kaka znana oseba. Vsepovsod so se prerivali domačini čokoladne barve, prepasani samo z živobarvnimi prti, s krvavo rdečim hibiskovim cvetom, zataknjenim v volnato grivo za ušesi. Od zadaj so stale domačinke, dekleta in žene v sličnih predpasnikih, le da so imele tudi gornji del telesa pokrit s kako pestrobarvno visečo jopico ter so se držale za roke in rame. V trenutku, ko je bila ladja privezana k obali, sta bila spuščena raz njo dva lesena mosta. Gruča kričavih in smejočih se kanakov je pričela razkladati tovor. Kajti celo tukaj je čas drag za parobrodne družbe.
Rabaul se lahko pohvali s tremi hoteli. Eden je evropski, ostala dva sta v »kitajskem mestu«. Evropski hotel je precej daleč od pristanišča ob aveniji Casuarina ter je tipični vzhodno azijski bungalov, zgrajen na predpisanih,
dva metra visokih stebrih, z ven štrlečo streho in z latami zadelano verando, ob kateri leno nihajo s cvetlicami napolnjene košare. Zaman sem iskala prostora v hotelu. Lastniki plantaž, državni uradniki, iskalci zlata iz Salamaune in Edie Creeka so ga zabasali tako, da je bil že dvakrat prepoln.
Zaradi tega sem se morala podati h »gazdi« Ah Chee, čigar hotel se je dvigal ob oglu kitajskega mesta. Bil je prav tako dober in čeprav je bil evropski hotel elegantnejši, so noči v njem bile često nemirnejše zaradi hrupa, ki so ga delali gospodje v preveselem stanju. Taka stvar se je samo enkrat zgodila v našem hotelu. Leži na razpotju, kjer se stikata kitajski in beli Rabaul. Vstopite skozi 6 metrov visok dvojini
3A
vhod naravnost iz ulice v preddvor, tlakovan z raznobarvnimi vložki. Vrteča vrata vodijo na levi v široko jedilnico. Na stenah visi lepo obrobljena reklama za neko nemško pivo, pa tudi nekaj od-tiskov znamenitih klasičnih umetnin, ki so nekako čudno delovale v okviru ostale vnanjosti otoka. Široke stopnice vodijo v precej prazne, toda zelo čiste spalnice, pred katerimi je povsod prostorna veranda. Po tednih, ki sem jih prebila na ladji, sem bila vesela svoje prostorne sobe. Njena skromna oprema je obstojala iz postelje, obdane s široko mrežo proti moskitom, umivalnika, dveh stolov in velike omare, ki je bila čvrsto pritrjena na zid, da ne bi padla preko postelje za primer potresa.
DALJE
ČLOVEK
SAMOKUHALNIK
Med vojno, ko je biia trda za kurivo in trda za hrano in se je največkrat kuhal obed v eni sami posodi, je prišel samoku-halnik v mnogih gospodinjstvih do posebne veljave. Današnja gospodarska kriza, ki jo občutimo vsi, posebno pa gospodinje, nas je spomnila spet na to kuhinjsko pripravo, ki nam pomaga štediti s kurivom in delom. Ni pa samokuhačnik pripraven samo za varčevanje s kurivom, ampak ima tudi prednost, da jed v njem nikoli ne pre-
kipi in ne zasmodi. Nekatera jedila, pripravljena v samokuhalmku, so celo okus-nejša kakor kuhana na štedilniku. Na zimo se pač ne moremo preveč navduševati zanj, ker si s kurjavo v štedilniku obenem s kuhanjem grejemo tudi prostor, čim pa nastane toplejši čas, se ga bo morda marsikatera gospodinja zaradi varčevanja s kurivom spet rada poslužila. Pa tudi gospodinja v poklicu ali taka, ki se mora poleg kuhanja posvečati še drugim opravilom v gospodinjstvu, se ga bo rada poslužila. Kajti kuhanje na samokuhalnik ne zahteva potem, ko je vse pripravljeno, ni-kake pažnje in dela več do ure obeda. V kuhalniku se vsa jedila parijo in so zato prav okusna ker ostanejo v hrani tudi vse redilne snovi ohranjene in so zato vsa jedila polnovredna.
Pri uporabi samokuhalnika pa moramo natančno vedeti, koliko časa potrebuje vsaka jed, da je gotova. Le s tem znanjem nam samokuhalnik služi, sicer se pa lahko zgodi, da ob določenem času obeda jedila niso pripravljena za uživanje, če pa se go-
IN BOM
spodinja nekolik zanima za to, bo brez skrbi lahko vsako jed, pa bodisi govejo juho, krompir, stročnice, testenine, vsakovrstno meso v omakah, rižot, obare in celo ribe zaupala samokuhu.
Vsa jedila morajo biti, preden jih postavimo v samokuhalnik, osoljena, začinjena in gotov čas, 20 do 30 minut, na štedilniku prekuhana.
Na sliki vidimo samokuhalnik v obliki udobnega naslanjača Poblazinimo tak samokuhalnik z morsko travo ali leseno volno. Blazinica, s katero vloženo posodo pokrijemo, mora biti prav tako napolnjena z leseno volno in prevlečena s pralno pre-viako.
Za samokuhalnik uporabljamo železno, emajlirano, pa tudi lončeno posodo, toda s takimi pokrovačami z obročkom, da jo lahko potisnemo v posodo. Prav primerni so lonci z gibljivimi ročaji, s katerimi lahko pritisnemo pokrovačo v lonec. Če za katero jed rabimo manjšo posodo, kakor je odprtina v kuhalniku, tedaj postavimo to posodo v drugo večjo posodo, napolnjeno z vrelo vodo.
Najprimernejše je pač, da se odločimo za samokuhalnik, da si ga naredimo iz lesenega zaboja ali skrinje. Na vsak način se mora pokrov dobro zapirati. Priredimo in poblazinimo si tako skrinjo ali zaboj lahko sami z leseno volno in napravimo v nji toliko vdrtin in take velikosti, za kolikor in kakršne posode hočemo v samo-kuhalniku ra-biti.
Kuha je potem preprosta. Lonce ali kožice, v katerih hočemo kuhati jedi, napolnimo toliko z živili, da manjka za dobra dva prsta do pokrova Jed zavremo na štedilniku, jo takoj osolimo, zabelimo in dodamo vse začimbe. Ko jedi vro na štedilniku 20 do 30 minut, dobro pokrite hitro prestavimo v samokuhalnik, brzo pokrijemo z blazino in nato zapremo še pokrov skrinje ali zaboja. Jedila ostanejo v kuhalniku 4 do 6 ur. Ne škodi pa nič, če jih pustimo tudi delj časa. Med tem časom pa se kuhalnik ne sme odnirati, sicer bi morali jed nanovo na štedilniku prevreti.
Posebno je samokuhalnik pripraven za kmečke gospodinje, če moraio za delom na polje. Medtem ko pripravijo zajtrk, pripravijo vse za obed. postavijo posodo v samokuhalnik in opoldne, ko se vrnejo, jih čaka kosilo gotovo.
še več kot' samokuhalnik. ki potrebuje za vsako jed pred vsem določen čas pred-kuhania, je vredna spretnost današnie gospodinje. ki je sposobna veliko tečnih jedi popolnoma pripraviti v tako kratkem času, kakor aa potrebuje že sama predkuha za samokuhalnik.	J. H.
№ % A H 2В
IZ ŠAHOVSKEGA SVETA
Tudi v kraljestvu šaha divja še vedno kriza Finančne težave, s katerimi se morajo boriti vse države onemogočajo vsak večji mednarodni spopad na fastnem šahovskem poliu 2e tr> leta obstoja ined šahovskimi generali nekakšno premirje katero prekinejo včasi le neznatne praske Tudi za te nekrvave boje velja namreč geslo: denar, denar in denar
Tako seveda tucb lanske, leto m prav nič bogato večjih šahovsk-h dogodkov Niti enega prvorazrednega mednarodnega turnirja Senzacija k' ie zbudila zanimanje vsega šahovskega sveta je b'I le match Flohra in Botvimka k' ga ie finansirala moskovska vlada Dve mlad' zvezdi ki sta zasijali z močnim hieskorr na šahovskem nebu. sta trčili skupaj Češkoslovaški državljan Flohr ki si ie v zadnjih letih že priboril častni sede/ med velemojstri ter prti >e najmlajše ruske šahovski generacije Botvinik Dvanajstkrat sta se spopadla na šahovnicah: 6krat v Moskvi 6krat v Lje-ningradu Vsak je izvojeval po 2 zmagi, vsi ostali spopadi pa so ostali neodločeni Prve polovica mateha ie končala 4 : 2 za Flohra druga pa 4 : 2 za Botanika Torei 6 : 6 ena ko 0 : 0 Neodločena b^ka. v kateri pa je Botvinik pokazal krepkejše živce, kar se tnu more šteti kot plus v ma teh u Flohr in Botvinik sta vsekakor zelo resna kandida
ta za svetovnega šahovskega prvaka. *
V	tradicionalnem božičnem turnirju v Hastingsu na Angleškem, ki sta se ga od šahovskih velemojstrov udeležila samo sve tovni prvak dr. Aljehin in Flohr. je dob'1 prvo nagrado Flohr. kakor tudi že dve let1 poprej. Priboril s'1 je namreč nol točke več kakor Aljehin. ki sicer ni doživel nobenega poraza, zato pa ie igral vi1 iger neodločeno. Aljehin nedvomno v Hastinç" ni pršel v najboljši formi, kar ie po težkih naporih, ki jih ie imel zadnie čase v raznih evropskih državah s svojimi simultankami in slepimi igrami, vsekako umliivo Dru«o in tretjo nagrido st-i si ex aeouo del:la Aljehin in mladi madža-ski moister Lilien-thal. ki sta dosegi" po fi in nol točke, četrto in peto nagrad" aequo pa F.liskases in Alexander (5 točki
V	pariškem tumiriu ie zmagal dr Aljehin, ki si je od 9 možnih "riboril 8 točk. ne da bi izgubil kako igro. Drugi je bil velemojster dr. Tartakower (6 točk).
*
V	danskem nacionalnem turnirju si je priboril prvo nagrado znan* šahovski tiger, Aron Niemcovič, eden najdrznejših in obenem najgenialnejših kombinatorjev med šahovskimi velemojstri Izgubil ie samo eno partijo, in sicer proti mlademu Fnevoldse-
nu, ki je svojo partijo naravnost izvrstno igral.
+
Dne 20. oktobra je umrl v Gradcu r starosti 88 let dvor. svet Johannes Berger, bivši ravnatelj graške trgovske akademije. Z njim je legla v grob osebnost, o katere veličini morejo soditi le ljudje, podkovani v šahovski literaturi. Prof Berger je dolga leta urejeval »Deutsche išchaehzeitung«, udeležil se je z uspehom cele vrste mednarodnih turnirjev, sestavljal probleme, končnice, pisal učbenike in monografije in sodeloval pri impozantnem teoretičnem delu oBilgners Handbuch« Njegovo najznamenitejše delo pa je »Theorie m Praxis der Endspiele«, pravo standard-delo na tem še malo raziskanem polju.	Br
PROBLEM 54
Dr. A, K. r a č m e r Prvi natis
a b c d e f g h
a » b c d e f g h
Mat v treh potezah Rešitev problema 53 1. Sf2 : hI!, Lgl poljubno. 2. Se5 : f7+, Sh8 : f7. 3. De7—еЗ+, L : e3 mat.
KOLOBAR OKOLI SONCA
Domačini v Južni Afriki so se bali, da bo konec sveta, videč 20 decembra 1933 popoldne izreden krog okoli sonca Njegov premer je bil 40krat večji od sončnega. Vsa obstret je bila bagrene barve, prepredena z živo rdečimi odsev;, rob pa svetlo bel, ostro oddoljen od nebesne si-njine. Nihče še ni bi! videl nič podobnega. Preproste duše so se preplašile, ne da bi skušale razumeti. Učenjaki si niso bili dosti na boljšem, saj zvezdozna.nci so izjavili, da gre za meteorološki po.iav, meteorologi pa. da bi ga zgolj astronomija utegnila pojasnit.:,	Figaro.
NEKAJ ZA VSE
Iz zdravstvenih ozirov je neobhodno potrebno, da zamenjamo ponoči spodnje perilo z drugim, a tisto, ki smo ga uporabljali podnevi, tako obesimo, da se dobro prezrači. Nočno perilo in postelje bi morali vsak dan zračiti najmanj eno uro pri odprtem oknu. To velja zlasti za postelje jetičnikov, ki bi se morale po možnosti zračiti na soncu.
Glavnata solata vsebuje 180 delov anorganskih soli na 1000 delov, špinača 165, krompir samo 38. Te soli so važne za sestavo krvi in presnovo.
*
Pri škrlatinki je jezik sprva debelo obložen, tretjega ali četrtega .dne pa se sči-sti in postane močno rdeč, pri čemer postanejo bradavice na jeziku zelo izrazite.
LEPO OBNAŠANJE
Kako ješ beluše?
če pogledate' razliko na obeh slikah, vidite, da se beluši jedo samo z vilicami. Zadeva ni prav nič težavna, ker lahko postrgate z vilicami vse užitne dele beluša. če pa vzamete belušo v roke, se bosta cedila od nje omaka in maslo. Imeli boste umazane prste, umazano brado in prt.
ЖА MISLECE ÇLAVE
79
U b e g 1 i kaznjenec Nekemu kaznjencu se je posrečilo skrivoma pobegniti iz jetnišniee in ko je prišel že dva kilometra daleč, je naneslo srečno naključje, da se mu je posrečilo iz nekega s'kedaja ukrasti nekaj obleke, da se je lahko preoblekel Ko je tako preoblečen koračiJ dalje po cesti, je naletel na damo, kateri se je bil pokvaril avto, ki je zdaj stal ob cesti Kaznjenec je bil mehanik, pa je spravil vozilo v red in ker se je bila dama pr: nesreči nekaj ranila, je sedel za volan in peljal damo proti domu. Stražnika, ki ju je ustavil v bližnjem mestecu, se mu je posrečilo preva-riti, dasi je bil ta že obveščen o ubežniku. Po prihodu v mesto je dama izročila voz svojem« novemu šoferju, k: je napravil nanjo prav dober vtis, da ga zapelje v garažo, sama pa se je napotila k domačemu zdravniku. Kaznjenec je res spravil voz y garažo, še poprej pa si je za denar, ki ga je prejel od dame, kupil novo obleko, da bi bil bolj varen. Dama, ki je že od prvega srečanja s stražnikom sumila, da je njen šofer iskani zločinec, je skušala navzlic temu, da ji mož ni bil ne-simpatičen, celo stvar razčistiti, da ji ne bi mogel kdo očitati, da je pomagala zločincu pri begu. V kratkem se ji je res posrečilo sporočiti policiji, kje je kaznjenec, ne da bi ga bila po prvem srečanju še katerikrat videla. Kako se jI je to posrečilo?
Rešitev k št. 78 (Ugrabljeno dekle) Navzlic temu, da so zločinci tako previdno zabrisali vse sledove za seboj, so vendar pozabili, da jih utegne izdati peč, na kateri se je od časa do časa kuhalo za jetnico. Ko jo je detektiv otipal od zunaj in znotraj, je začutil malce toplote in to je zločince izdalo.
MNOGI NE VEDO
da Anglež W. Gilbert še ni rabil samostalnika »elektrika«, pač pa je prvi skoval pridevnik »electricus« iz besede electrum = jantar (ki so jo po grščini rabili Vergilij, Plinij, Ovidij i. dr. namestu pristno lat. sucinum). L. 1600. je namreč Gilbert izdal svoje znamenito delo »De magnete magne-ticisque corporibus«. Tam pravi, da imajo smola, žveplo, steklo i. dr. lastnost, ki jo ima tudi jantar, da privlačuje lahka telesca, če ga drgnemo. Zato zove take snovi »corpora electrica« = električna telesa —
da se bavi 2 milijona japonskih kmetij z rejo svilodov. Toda vedeti je treba, da redijo Japonci hrastno sviloprejko, ki je mnogo večja, od murvnega sviloda. Tudi njena svila je dosti jačja. Hrastovega sviloda so začeli gojiti na Hrvaškem, a kmalu

so ta poskus opustili, ker dajejo kokoni premalo dohodka in se dajo težko odmo-tati. Redi se pa na Japonskem tudi ajlan-tov svilod, ki živi na »božjem drevesu« in na kloščevcu. Svilo tega sviloda je smel na Japonskem poprej nositi le cesar in izvoz jajc se je kaznoval s smrtjo —
da je že Plinij (v. I. stoletju po Kr.) v »Historia naturalis« razlagal, zakaj se delajo zamaški iz plute (lat. suber, tudi co-stex). Tudi Horacij in agronom Katon omenjata plutaste zamaške. Seveda pa še niso poznali šampanjca —
da so že v starem veku znali Egipčani in Kitajci uporabljati golobe za prenos pisem. Grki so oznanjali v V. stol. pred našim štetjem uspeh bojnih iger po golobih. Rimljani so uporabljali golobe pismonoše za Cezarjeve dobe (v I. stol. pr. Kr.), Dioklecijan pa je baje uredil redno golobjo pošto. V 15. stol. so zgradili Arabci v Egiptu posebne stolpe za golobe pismonoše. V srednjo Evropo so prinesli ta izum iz orienta križarji.	E. K.
TIHI OCEAN
ima svoje ime od portugalskega brodarja Magelhana, ki je na vožnji med Ognjeno deželo in južnim koncem Južne Amerike našel to morje precej mirno. Ta mož je bil prvi Evropec, ki se je vozil po Tihem oceanu. šele čez nekaj stoletij se je uredil pravi promet, a poprej so držali vsi poti iz Avstralije in Vzhodne Azije prek Evrope. Ko so bile zgrajene ameriške pacifiške železnice, so otvorili proge iz Azije oziroma Avstralije proti Ameriki.
ZIMSKI SPORT
RISARSKA UGANKA
NESREČA NA MORJU
Ni vam treba rezati očrtanih delcev. Vzemite svinčnik in zamažite pro storčke označene s pikami. Ko ste izčrtali vse prostorčke, dobite sliko. Poskušajte in če vam je uspelo, uganite, kaj ste narisali. Rešitev dobite prihodnjič z novo risarsko uganko
REŠITEV RISARSKE UGANKE	A Т^Л T? I 7 ТЧ (T\rWyWJS
V ZADNJI ŠTEVILKI:
ANEKDOTI
POD SINJIM ORLOM
Vsaka zabava — stane denar
Franc I., ki je uvedel nove in še občutne davke, je izvedel, da je narod nejevoljen nad novim vijakom. Ko so ga vprašali, kaj bi, je dejal smehljaje:
—	Naj godrnjajo! Nekaj zabave pa morajo imeti za svoj denar.
Začasno
V graščinski sobi v Chebu na Češkem je vratar kazal tujcem in izletnikom kraj, kjer je bil umorjen (1. 1634) znani nemški vojskovodja Wallenstein.
—	Meni se zdi. je ugovarjal nekdo izmed navzočnili, da jmor vendar ni bil izvršen prav v tei sobi.
—	Seveda ne, je dopolnil vratar, toda Ijrav ono sobo zdaj čistijo, pa kažem začasno to, v kateri smo zdaj.