Štev. 3.	V Ljubljani, 1.
Roži. „—s
Cvetic kraljica, roža krasna, kako bi te dostojno jaz proslavil, ker ti slava glasna od vseh strani doni vsak čas !
Lepoto in vonjavo tvojo od nekdaj pesem že slavi, in ni slikarja, da te z bojo predivno ne upodobi!
In kjer radost srce napaja, tam znak ti sreče si sladké, in kjer slovesnost se obhaja, tam tebe manjkati ne sme:
Mladenič zalo vzre devico, tvoj cvet na prsih ji cvetè ; poprosi jo za to cvetico in srečen je, ko jo prejmè.
Ko dan poroke ji prisije, nevesta mlada pa glavo s poročnim vencem■ si ovije, ki ti okrašaš ga ljubó.
Veselo v stolpu zvon glasi se in vabi v božji hram ljudi ; ves v zlatu žrtvenik blišči se, na njem žariš pa tudi ti.
sušca 1918.	Leto XIX.
Pred žrtvenikom se dviguje k Najvišjemu dišeči dim ; molitev vernih ga spremljuje, in vonj se tvoj dviguje z njim.
Iz vojne kralj se zmagoviti povrača v stolno mesto spet ; sprejemni slavolok pa kiti in olepšuje tvoj mu cvet.
Kraljica srečna ga objame, tvoj žarki cvet iznad srcà prenežna roka njena sname in ga hvaležno kralju da.
Pa tudi v togi in trpljenju človeka ti ne zapustiš, in kadar da slovo življenju, ti z doma mu čez prag slediš :
Na grobu mu zacveteš milo in tu še v poznih dneh, ko svet že zabi njega pod gomilo, tvoj dviga se dehteči cvet.
Zato, cvetic kraljica krasna, vesel ti slavo pojem jaz; zato zveni pohvala glasna od vseh strani in vsak ti čas !
Fr. Roječ.
Ptička.
Da bi imela streho, bi pela ptička ves dan; kje naj se skrije, kje odpočije? Išče zaman!
Pomlad tam v dalji v pisani halji ptičko zazre;
s streho odene veje zelene, gaj in polje.
Ptička zapela, v gaj je zletela, v zeleni gaj:
gnezdo pripne si, peva po lesi — srečna je zdaj !

Fran Žc/n
Žalost.
Ptička poje, cvet dehti, srce moje srečno ni . . . V sreče moje vrt stopila tiha smrt — mater zlato zagrnila v groba prt.. . Padlo solnce je z višine tja v morjé, meč pekoče bolečine biisnil je v srcé. — Drugim pomlad, solnce sije, meni ne,
žalost temnolica kot ujedna ptica prag mi prestopila je. Seči, ne presečeš curek — vse zastonj — senci svoji ne utečeš, če si na perutih konj!
Ptiček gnezdo vsak ima, zvezdo svojo rožica: ona poje, ta dehti — srce moje krvavi!
Fran Žgur.
Kdo sem jaz?
S preprostih kmetov sem dekle, ime Ivanka meni je, iz kraja sem dolenjskega, a naroda slovenskega.
Ivanka Kocijanooa.
§m 2DW0 SLOVEME rep ŠTRIM® IKHIÌE IME 2
Simon Gregorčič.
ANTONIJA GERM K OVA:
Junaška Milena.
veliki, stau(.\ ami polnii hiši je živela Mavrinova družina čisto santa zase. Štela je šest oseb: mater in petero otrok. Oče jim je padel na južnem bojišču že prvo leto vojne z Itaiào. Ostala so sami v svoji hudi bolesti. Otroci so bili šibke, mime in tihe nravi, a pridni in poslušni, -da je bilo veselje. Najmlajša hčerka, Gveiiipolietna Olga, je imela hudo bolezen, ki ni mogla od nje več okrevati. Hirala je od dne do dne, in mati je v strahu opazila, da v kratkem času ugasne za vedno. Ta misel jo je (tako pretresala, da je bila v skrbi, da sama ne zboli.
Kaj bo z ubogimi otročiči, če z bollii še ona? In daifala si je poguma, da ne omaga.
Najstarejša dvanajsti etna Milena je bila materi desna roka. Pomagala ji je, kjer je bilo treba: v kuhinji, v sobi, pesto vala je boJmo dete ... In tudi Milena je uvidela, da Olga ne bo več dolgo živela.
Neko noč je bilo Olgi slabše kot navadno. Mati je bedela oib posteljici in nepremično zrla v trpeče dete. Tudi Milena je bila zbujena — ni mogla spati.
Hropelo je v bolndcti, in oči so se nemirno ozirale po sobi. kakor da nečesa iščejo
»Mama,« piične Mlllena, »mama, pojdi v posteljo, ostanem jaz nekaj časa pri Olgi!«
»Ne, ne! Ostani ti v postelji,« ji brani mati, »kmalu pridem tudi jaz.«
A Milena ni slušala matere. Skočila je iz postelje in v trenutku je bilia že oblečena. Sedla je na drugo stran posteljice in zda tudi ona v bolno sestrico.
»Mama,« govori Milena, »kaj misliš, da oče zna, kaj se godi pri nas?«
»Seveda zna,« kratko vzdihne mauna. Bala se je predramiti otroka, ki je sedaj nekoliko mirneje dihal.
Med tem časom pa je Olga uprta svoja očes ca v podobo na zidu. Ob tej podobi so ji pogledi nekaj časa obstaOi — zatem so se obrnili na drago podobo, ki je. kazala očeta kot vojaka, in so tudi tam obstali.
Milena .je sestrici vlila v usteca žličioo mleka, ki ga tie mala bolnica tudi použila. Očesca so se iji zaprla, in ostala je mirna, kakor bi zaspala.
»Koliko bo ura, mama?« vpraša Milena in se strese.
»Takoj bo dve. Zebe te. Čakaj! Sedaj, ko se je Olga uimiirila, grem, da skuham čašico čaja. Ostaneš pa ti, Milena, pri njej.«
»Le pojdi, mama, jaz boim tu,« reče Milena.
Preden je mati odšla, se je sklonila nad bolnega otroka, da sliši njegovo dihanje. Dihala je počasi kot prej, zato je odšla, da pripravi čaj, ki ogreje njo n Mileno. -—
Takoj po maminem odhodu okrene bolnica glavo proti vratom. Milena vstane, se skloni k njej in vpraša : »Kaj bi rada, srček? Milekca?«
Olga je oko uprla v Mileno, a to oko ni imelo več bleska: bilo je motno — neobčutno.
Kaj bo zdaj? Kako je izpr emanila obličje ! Uboga moja Olgi Ca!« sii je s strahom govorila Milena.
Zahrčalo ie v prsih bolnice in za tem — vse tiho!
»Ali je umrla?« boječe «vpraša sesitra.
Prijela je O Igino ročico — bila je trda, mrzla____
»Ali res? Olgica!« šepeče Milena.
Olgi je bila res mrtva... V kuhinji je mama ropotala s čašičaimi... Drugi otroci so imirno spali...
Milena z nenavadnim pogumom odgrne mrtvo Olgo, jii uravna nožice, ji zapre očesca in z ve že obraz z belo rutico. Med tem žalostnim delom ii ■iz oči kap lie jo solze m padajo na obrazek mrtve sestrice ... Potem odhiti v kuhinjo k materi.
»Mama, «zaihti, »Olga je zaspala ...«
Bolesten krik se izvije iz materinih prsi. Zbeži v sobo in se zgrudi na mrtvo dete . .
Pod križem.
Na križ pribili so Boga, ki je ljubezen nam oznanjal. . . Kako bi mehkega srca hvaležno Sinu se ne klanjal?
Bridkost presunila si ce njegovi Materi je tožni, a kot hladilo so solzé rodile duši se pobožni.
Pod križem vsi klečimo zdaj in dvigamo roke proseče: Oči naj večnih nasmehljaj objame vse nas tolažeče! . .
Simon Palček
Illllllllllllllllllllllllllltlllllll"""""" '".............................................................................................
^ rop Mi«
*ìlllllllllllll>l|""lll"l""lllllll:l"""l"""""""""""•'•"••"""• """"""" ••"••"■"•llllllllliillll"IMIIIIIII.IIIIMIIIIIIIllll"a>"MIIIIMII
pr. roječ:
Spoštuj starost! —
Mladinska euodejanjka. OSEBE:
Ded; Janez, njegov sin; Meta, njegova sneha. Janko, Peter, Minka, Tonček, njuni otroci. Mica, dedova sestra. Stražnik občinski, dva delavca
koit nosača.
Kmetiška soba pozimi. V ozadju vrata in zraven njih eno okno aLi dve, kjer se vidi vun na s snegom pokrito pokrajino. Na desni bolj spredaj vrata v čunmato ir. starinska stenska ura, v ikoltu zadaj miza s klopmi. Na levi v sprednjem kotu velika zelena peč z zapečko/m in s '.klopjo na obeh straneh, a v zadnjem kotu postelja.
DRUGI PRIZOR.
(Da-jc.)
T o n ček (stopi pred ideda).
Hoditi v šolo komaj sem začel, pa že držati znam pero in brati morem vse od i do el ter tudi že zapišem to. A kaj pa znate, očka vi? Nič, nič! Le gori1 za pečjo, lepo : čič, čič; in pa iz polne sklede: ham, ham, ham, čeprav ničesar ne ostane nam! Tak je ta stari naš papa, prav kakor črv, hahahahä! (Zasuče se na peti in pobere črevlje). Zdaj sem pa spet gorak od glave do peta! Oj, to bom korenjak, ko zrastem do vrha! (Sede na klop pri mizi in si obuje črevlje).
Ded.
Otroci dragi, vnuki milj, lepo ste res me počastili! Razjokal bi nad viaimi se in jokal bii še v jami se, ki skoraj sprejme me trpina, kar zdaj mii želja je edina! Vem pa, da očitanje to in zabavljanje ni prisilo iz vaših ust naravnost name,
temveč po vas od vase marne. k;i me sovraži in črti nadložneža na sitare driii!
Mink a.
Zakaj vas marna bi ertila iu vas brez vzroka sovražila?!
Ded.
Ker več ne morem plačevati njej z delom hrane, ki dajati jo mora mi, dokler me Bog ne reši zemeljskih nadlog. Zato odpuščam vam žalitev, ki v rezala me je kol britev ; a to novem vam sivoglav. da vaša mama nima prav, kar vas uči za mlada leta zmerjati starega očeta! Naj rajša bi učila vas, kaj vsem za hišo to sem jaz! Res ne urnem pisanja, branja, ker človek mojih let si znanja le v mestnih šollah je dobili, a takrat krnet brez šol ie bil.
Peter.
Če šole miste še imeli, sami bi tuintain kad vjeli; po sili tudi z dad nam v šoli v glavé ne vlivalo nikoli!
Ded.
Vem, znanje se ne more vliti, a sredstva morajo tu biti!
Minka.
Najboljše sredstvo se mi zdi, da me učenje veseli in glava ni mi brez soli!
Ded.
Če zdaj že malčki ste učeni >n vam neznan ije kruh ovseni, največjo hvalo ste dolžni
za svod uspeh, otrooi vi,
sedanji razsvetljeni dobi,
ko šola je že v vsaki sobi,
lin meni, kii zidati dal
to hišo sem in krog nje zbral
vrt, .naiv in travnikov obilo
■ter gozd za drva in gnojilo!
Vse to pa sad ie miof.li rok,
rok žuljavih, ki že olferok
za kruholm v svet sem .moral z njimi
in potlej delal sem: poz inni
ter v dneh polletja malo več,
kot vam zdrad delati je všeč!
Peter. Zakaj pa zdaj vafs veseli le skleda, dokler jed je v nji?
Ded.
Obrabila se in potekla kolesa bodo vam iz jekla: kaj čudno, če na sitare dni opešale so mil moči, da delati mi ni mogoče, kot delata vam mati, oče! Krivično tared z mamo vred zavidate mi mir in jed! Zaito ne poslušajte mame, ko jezna se z adira varne! To rečem vam. to vam velim i. ker vse najboljše vam želim!
(Dalje.)
Rasti, rasti, travica!
Rasti, rasti, travica;
pasi, pasi, kravica !
Zibka guga se in teka,
dete v zibki hoče mleka —
belopenega si hoče,
da nui lice bo cvetoče!
Lički kot cvetoči roži,
smeh na ustecah mu kroži. . .
Zdrav je Mirko kakor ribka,
gugaj se veselo, zibka!
Leto dni naš Mirko star je —
zibke, mleka mu le mar je. — Mleko mu samó je v slasti; travica, le rasti, rasti! Mirko se na smeh drži, sen zatiska mu oči — že zastražil kroginkrog z angelci je zibko Bog . . . Z njim se bodo radovali, s cvetjem zibelko nasttali. Čujem jih že prav natanko, ko pojo mu uspavanko . . .
Fran Žgur.
JOSIP VANDOT:
Kekec na hudi poti.
Planinska pripovedka.
(Dalje.)
3.	V
Jutro je pogledalo skozi ne zagrnjeno okence v izbico, kjer sta spala Kekec in Tinka. In tedaj se je Kekec zganili in je odprl oči. Videl je, da snežnitki že žare v jutranji zarji, in iz oči rau je izginil ves zaspanec. Naglo se je pokrižal in je islkočil s postelje. Oblekel .je svoje irhaste hilače doko-lenke in si je o bul nalkiovane črevlje. Bill je tiho kakor miška, da bi ne pre-bud.il sestrice. A Tinka ga je vendar slišala. Kar cči je odprla, pa ga je gledala nekaj časa vsa začudena.
»Kam se že napraviljaš, Kekec?« je vprašala in se je napol d vigni tla. Kekec je položit- prist na usta. »Pst, Tinka!« je rekel potihem iin se je ozrli na zaprta vrata. »Pst, Tilnika! Veš, da nie sliši mati... Jerica gre z doma. Najbrž .je že vstala. Veš, pa pojdeim z njo tja do gozda, da ji ne bo žalostno in hudo. A matii ne sme tega vedeti...«
Tinki sc je razžaliosiffl obrazek. Zamahnila je z rolko, pa ie dejala: »Če Fircš ti, pa pojdem tudii jaz. Kar hitro se napraviiim in greni z vama. Lepo buni govorila Jerici, da se ne bo jokala. O, kar vsitanam, pa pojdem ...«
Tinka je res vstala in se je naglo napravili a, pa najsi je Kekec še tako ugovarjal. Ni si dala prav ničesar dopovedati. Pa še najlepše krilce .ie obiekla in najlepšo šlabankioo (jopico). Na noge pa si je nataknila 'trncčne črevaljčke in volnene nogavice. O, Tinka se je napravila, kaikOr da bi resnično šla na visoke gore trgat belih planik. Pa je hotela samo spremljati Jerico na težki .poti z doma in ji govoriti lepe in mehke besede. A Tinka ni znala, kako dolgo pojde z Jerico. Hm, nemara pa stopi res na gore, če ne
bo predaleč dm če rje n« bodo bolele preveč možice. A do- gozda pojde gotovo. Do gozda pa ie daleč, iin prav Je stornila, da si je -obitla močne črevlje.
Bratec in sestrica sta se zmuznite v izbo. Obstalla sta na pragu, ker . sta se bala matere. A matere ni bfflto v izbi. Na mm. se je kadi zajtrk, in tri žlice so ležale krai sklede. Kekec in Trnka sta se začudila in ste stopila k mizi. Sedila sita na klop, pa sto pričela nuolcé jestii. Vrata so se odprla, iin prišla je Jerica s culico v roki. Bila i.ie vsa -bleda, a vendar se je smehljaja, ko- je sitopila k ,mlizi.
»0, Jerica!« ie vzkliknil Kekec, ko jo je zagledal. »Glej, zaiitrk že čaka nate. Pa tudi) brašno stoji pripravljeno zate na mlizi. Mati je pripravila vse zate .,. Pa midva sva vstala in se napravila, da/te piotjdsva spremljat doigozda. O, Jerica, ne hodi strain! Kan- lepo ostami doma! Saj imati ne bo vedno huda. 01 en, saj iti je pripravila brašno, da ;ne boš lačina na poti«.
Jerica -je zmajala z glavo. »Meram, Kekec, stran moram!« lie odvrnila. »Sai poconam mater. Kar .je rekla, je rekla, in ipd tem ostane. A kje je mati ? Iskala sem -jo že povsod, da bi se poslovila od nje, a je ne dobim nikjer.«
Kekec ni odgovorili ničesar. Gledal je skozii okno na vrt, kjer se je ravno zasvetila nosa v jutranjem- sofocu. Tinka pa je srebala iz skodelice in je -gledala neprenehoma Jeiriioo, ki je .tedia tiwm> in uri bdite prav nič žalostma. Ko so poiuž-il! zajtrk, je vzela J-eirica -brasino in eu'lSco. Še enkrat se je ozrla po lizibi iin se je nasmehi jail a. Potem pa je stopila k durim in jih je odprla. Šla ie skiozi vežo in je obstala na dvorišču. Pogledala je krog-linkrog, da bi videla mačeho. A mačehe ni bilo mkjveir. Zato .ie krenila Jerica na polije. Mlalčć in brez besedi sta šla za njo Kekec din Tinka. Gledala sta v it-la, pa se mista upala govoriti, šli so> preko polja, M je -bio vse rosno in še vse zaspano-, -zalkaj sollnce je komaj pogledajo izza belih snežnikov.
♦v
Naposled pa se je Kekec vetndarie oglasi! Pokazal ie s prst-oim do njive sredi -polja, »Glej, Jerica!« -je rekel. »Taim gori sto® mati...»
Jerica jo je zagledala, pa je pospešila korake. Šla je prav do mačehe in ji -je ponudila nOko. »Prišla sem, -da vam rečem zbogom, maiti!« je dejala mirno iin prijazno. »Zdaj grem k -teti Nežari za gore ... Zahvaljujem! se vam za vse dobrote, imati! Odpustite mi, če sem vas kdaj razžailila! In ne bodite -name hudi, -miaiti! ...«
Mačeha je gledala vstran. Zdelo se je, da Jerice uiti ine posluša. A ko ie Jerica umolknila in je še vedno prožila rteko, se je okirenila. Za trenutek je pogledala svojo pastorko in ji je podala neko. »Hodi srečno,« je rekla. ,»Pa pozdravi teto Nežano!«
Nato s-e je obrnila in je šla preko polja. Jerica je gledala za .njo. kakor da hi pričakovala, da izpregovoni mačeha še eno- besedo. Dobro je vedela, da je šla mačeha samio zaradi tega na polje, da se lizogine pastorki in je ne vidš več, ker ji je nemara ž-e hudo, -da jo je zapodila z doma. Saj je znala, da mačeha «i v srcu hudobna. Samo zaradi bolezni j-e talko siitna in razburljiva. Zato pa je gledala zdaj Jerica za -njo in je mMilla, da lizpregovari mačeha še eno besedo. A -mačeha se ni več ozrla. Naglo- je -šla ob njivah
proti domu. Käfcec je stekel zanjo iln je zaklica!: »Mati, alii suneva s Tinko spremljati Jerico? Veste, samo do gozda... Ali smeva, imiati?«
Mati imiu je pamiigniik z roko lin je stopila za visiOklo žito. Izginila je, in Jerica je ni Videla več. Kekec se je vrnil. Šli is© do pašnika lonkrai vasi iin so zavili po iklclliovoizinii poti proti gozdu. Od vseh starai je prihajalo glasno iptiqje petlje. Solinomi žairki so plavali vsaoiklncg, iin rosa se je svetila po zagorski dolinici. Nad zelenimi gozdovi pa so stali beli snežniki in so zrli smehljaje se iz sinjih višav. Na njihovih temenih iin strmih skalah se je lesketa! sneg. ki ne skopni mikali ampak .je vedno čist in beli, pa najsi pripeka poletimo solnce še tako sitalo.
Krai gozda so se ustavili. Jerica je segla Tinki v roto in jo je pogladila po razmršetnih laseh. »Vrmita se«, »je rekla. »Zadosti daleč sta že prti šla. Sama piojdam 'naprej in nočem, da 'hi se vidva uitrtnidlila«.
A Tinka je kar zajokala. Oklenila se je Jeričine roke in je ni hotela izpustiti. »O, še gram. s tabo — samo koisček pota še,« je govorila. »Prav nič niisem trudna. Pa tudi noge me me bolle ... Samo košček pota še, Jerica!«
»Han,« je dejal Kekec in je iztrgal Jerici iz rok culico. Vtrgel jo je preko ramena in je nadaljeval: »Še nekoliko časa greva s tatboi Veš, dia te ne bo strah v gozdu iin da ti ee bo dolg čas«.
Jerica ni mogla nič drugega, nego da se je vdala. Šli so zato dalje po tihem gozdu. Razvezal se jim ie jeizlik, 'itn pričeli so govoriti. Kekca je intimila tiisita žalost .in poibiitost, ki ga je tlačila že od sinoči. Tuimtatm se je še celo veselo zasmejal -da' bi razvedril Jelrtico.. Iz žepa je potegnil svojo, lepo piščalko iin je pričel piskati radostino pesem. Nasmejala se je Jerica, in še celo imala Tinka 'ie (obrisala solzna lica in se je zahihitaJa.
»Škoda, dia greš, Jerica«, je dejal Kekec, ko je prenehal piskati. »Glej, v nekaj dneh si izmislim .movo pesem. Lepa bo tato, da bodo ptice kar umiolkmile, ko jo bodo zaslišale. Čudile se bodo., pa se pridejo k meni učil. Kaj meniš, Tinka? Ali mi verjameš? Na rame mi .bodo sedle ptice in 'bodo kar strmele. Poi o vim jih in jih zaprem doma v kletko. Pa boš imela dosti zabave, Tinkara ! «
Kekec se tie zasmejal na glas in je 'dregnil Tinko. Tinka pa tie strmela in je sklepala z rokama. »Ali res?« je vprašala vsa začudelna. »O, Kekec, to bo veselje ! Lepo ma' 'bodo pelli ptičkti. Hm, najlepše ho pa prepeval 'kos. Veš, zlat kljun ima; zato pa poje itako lepo. Le kmalu si izmisli tisto pesem, Kekec! Le kmalu jo zapiski«, pa imi prinesti ptičke!«
No, Tinka je imela rdeča, .okrogla iličelca iin je bila majhna. Zatto pia je verjela vse, in še na urtiseli ji ni prišlo, da se bratec samo šali. Kekec pa se je znal šaliti, ker je imel jelziček naimialzan, a v glavi polno, porednih muh, ki mu niso dale nikoli miru. — »Hm, seveda si jo kmalu izimlislim,« je nadaljeval. »Sauno v travo ležerni, pa pogledam v nebo. lin že imam tisto pesem, o, resnično jo že imam. Kar poslušaj, Tinka, in odpri oči!«
Kekec ie vzel zopeit piščalko iin je zapiska!. Zapiskal je pesemco, ki je Jerica in Tinka nista še nikoli čuli. Pa je bila iiasemca resnično tepa, da

UÖHUSßtl TISKARNA, M TISKAJO „ZVOWfeK"
afiffittaaititiaittiitivtiltflitiiiiiiaiiitiiitaiiBiiifltttiiifiBVit 1.4 i^t^ifitil^lftlitlllllfliplIlll^if^l^^i^i^^^i^i^^^^^^^^^^^^ii^i^ti^iii^^iit^^tiiiiitiifitiiltiiiiiiiiiiiifftiiitjililtiiilt^^^ttliiitiiiiMl^lf^i^iitlttllitiiiitiiiiiiiiitiiiiitiiiiiitiiiiiiiiiii^iiiiitii
60
61
se deklici fear mista mogli načuditi. Tinka je (kar gledala dkroR sebe in je pričakovala, dia prileté zdajpazdaj idnoibne ptiöioe in sedejo Kdkcu na rame. A ptičic ni bito od nikoder. Moilčale so makije sredi igozda, pa so poslušale. Samo samotna sinica je čebljala tam v grmovju, kakor da bi "jpora-šaia Kefcca.
»Pa si riekel, da pridejo ptičice,« je fočiltafa. piotem Tiinfca Kekcu, ko »o šli dalje v 'zelerai gozd. »Pa ni bilo nobene. Samo sinica je čivkala in je klicala: Fui-fuj!«
»Ti si trepica, Tilnika, trepica kakor sinica,« :je odvrnili Kekec. »Ali vaš, zakaj niso prišle zdiai ptice k imeni? Veš, ziaito niiiso priišle, ker si. ti trepica. O, iz grmovja so gledale ptice. Pa so «rekle: Ne grelmio se zdaj h Kekcu učit. Zato se ne gremo, ker ie pni njem Tinkara. Tinkama ira je tropica. če ibi šle h Kekcu, pa bi baile tudi imie trepice, kakior je Tinkara ...«
Kekec se je smejal na ves glas. Tinka pa se ije namrdnila in nsakran-žila. Obrnila se ie v stran in ni holteüa več pogledati bratcu. Kiekec pa jo- je dražil še naprej. A ko je videl, da je Tinka že resnično buda, 'io je prijel za roko. »Kar nič uni ne zameri, Taroka,« ii je rekel. »Sai sem se sanno šalil. Saj nisi tli trepica. Veš, trepice so samo ptice, ker nočejo ik meni, da bi se naučile lepih pesmi«.
Tinka se je potolažila in se se pričela zopet smehljati. Prijela je Jerico za roko in je stopala kraj nje po hrapavi poti, ki se '.ie villa vedno beali navkreber. Za trenutek so umolknili vsi in so se zatopili v svoje misli. A tedaj se ne oglasila zopet Jerica: »Pojdita nazaj — prišla sta že «tak predaleč. Kar leiK) pojdita domov ...«
A Kekec je zamahnil z rcltoo. »Kaj to!« je «odvrnil »Še majhen košček greva in potem se vrneva... T'odia povej imi, Jerica, ali poznaš pot, ki drži čez gore k itati Nežami? O, dolga mora biti kakor do« moria in struna in viiscika kakor do neba. Adii ni res?«
»Seveda je dolga in strm/a,« je «odgovorila Jerica. »Ves dan bom hodila. Toda predan zaide solnce, bom že za 'gorami pri itati' Nežami. Samo dobro moram stopiti«.
»Hm, pri teti Nežairi,« je menil Kekec. »O, dobro« se je še spominjam'. Pred dvema letama je bila pri nas. Prinesla imi je konjička, ikii sem lahko nanj piskal. Če sii pihni! vanj, pa je zacvilil : FH-fL-ii... O, «doibna je teta Než ara in sie rada sinieje kakor naša Tinka. Saj pravilm, kar s tabo hi šel — k teiti Nežari bi šel s tabo, Jerica«.
»Pa kdo bo doima pa sel kozo?« ie odgovorila Jerica. »Vesta, vidva morata ostati lepo pri materi! Pridna morata «biti, dia ne bo mlati žalostna zaradi v aRi ! Zame bo «pač bolje pri teti« Nežani. Saj jaz nimam mantice ...«
Jerica je povesila glavo in ie postali žalostna. A Kekec ni videl njene žalosti. Obstal je hipoma in je tlesknil z rokami. »Pa kaj bo rake! oče?« je zaklica! kar hipoma. »V soboto pride «domov, pa ne bo videl več Jerice. Pa kaj bo rekel?«
»Sai mu povam jaz vse,« je «rekla Jerica. »Veš, pot Ik teti Nežami «drži «mimo gozda, kjer dela oče. Pa stopim k njemu in se poslovim od njega,
Vse ami povem, da me 'bo mie žalosten zaradi mojega -odhoda. Pa reče, da je prav, če grem služIt k teti Nežari. Stara sem zadosti«.
Dospeli so do razpotja, kjer se je cepila poit ina tri strani. Jerica je obstala in ;ie premišljala. »Ta4e poit bo prava,« je rekla naposled in je pokazala pot, ki se je villa na tevo, »Zdaj -pa kar .pojdita domov! Stopiti .moram naigto, če hočem še pred nočjo dospeti k teti Nežari Ostamita lepo zdrava in se spomnita časih name ! «
»Samo še košček -pota, o, samo še košček pota!« sit . prosila KekeC, in Tinka, kieir se kar ločiti mista mogla od sestrice. Pa sta prosila, tako lepo in preisrčno, da ju Jerica nii mogla ikair zapoditi. Šli so- naprej in so prispeli zopet do razpotja. Zdai pa -je Jerica že bolj premišljala, po kateri poti naj krenejo-. Videlo se ini nič drugega kakor tenne smreke, ki so bile tako visoke 'in košate, da se je prikazal le tupatam majhen košček neba izza vejevja. Jerici se je zdelo, da je srednja pot prava. Zaitio- so krenili po njej in -so se -pričeli zopet glasno pogovarjati. Toda pot je prenehala hipoma; saimo -ozka, miaJo lizhojena sitez-a se je vila naprej med gostim grmovjem..	•
Jerica se ie začudila. Vedela je, da je izgrešila pot, in zaito iji je bilo neprijetno. Obrnili so se, da bi prišli nazali dio razpotja. A hodili so in hodili; dolgo -uro so hodili, pa vendar nas» prišli do razpotja. Samo do- konca poti so .prišli in so videli zopet pred -sabo stezo; ki je držaila v go-st-o grmovje. — »Guidino.« ie dejala Jerica in je bila vsa v skrbeh. »Sai ie držala samo ena pot od razpotja po sredi. Zdaii pa ne najdemo nàti razpotja«. — In Jerico je skrbelo vedno boi!j. Ne zaradi sebe, ampak zaradi Kekoa in Tinke. Hitela je nazaj po poti, pa ije prišla zopet do grmovja in ozke steze; tekla (je naprej — a tam je zagledala zopet grmovje in stezo. Pa se je J erica čudila, in skrbelo jo je, da ji ije stopil mrzel znoj na četo. — »Izgrešili smo pot in srno zašli,« je rekla naposled, -ker si ni znala več pomagati.
Kekec se je zasmejal lin je tlesknil z rokami. »O, prav, da smo zašli,« .ie menil in se mi prav nič ustrašil. »Prav, -bornio saj dlje časa slkupai. Nič se ne boj, Jerica! Pa tudi tebi, Tinka, se ni -bati ničesar. Jaz verri dobro, da je tu -po -gozdu vse polno škratcev. Kar poklicati jih je treba, pa pridejo in pokažejo pot. Počakajita! Na piščalko zapliskaim in zapojeim. In kair iz zemlje zraste škraftec in nam pokaže pravo pot«.
Resnično — Kekec je vtaknili piščalko v usta in je potem zapel. Trikrat ije zapiska! sviciio pesem im je gledal naravnost v goščavo-.
»Pridi, priidi, šikratec, /	šikratec, ljubi bratec!
Krono srebrno -imaš, poti v gozdu vse poznaš — pridi, -deco nas poglej, pot pokaži nam. povej ! «
Kekec ie piska! rón pel. Tinka -se 'ie stisnila k Jerici in se je tresla samega strahu. Ovbe! Sedaii pride škiraite-c s srebrno krono-. Naravnost iz
G3
grmovja stopi in se zasmeje. A miaila Tinka se boji škiraitoev, iker [ie slišala, da so vsi hudobni. Dolge brade 1 imajo iin dollge nolke. In smejejo se, samo smejejo iin kimajo z glaVo. A vendar so budobinti, ker kradejo maio deoo. zapirajo iio v orne votline, in deca ijim mora preštevati noč in idain rumene cekine. A škrat ci se jim smejejo in jikn. ne privoščijo mittii močnika ... Ovbc! Zdaj-le pride škrat; zdaj-le stopi iz grmovja in tleskne z rokami, ko zagleda malo Tinko. Ovbe, ovbe ! — Im Tinka se stisne še (tesneje k Jerici in se trese po vsem životu. Kekec piska iin poje, da je že kair rdeč po obrazu. A od niikioider ni škraltcev, dia bii .iim pokazali pravo pioit. Naposled se Kekec naveliča piskanja. Jezno lutalknis piščalko v žep'in trikrat zasope.
»Ni jih, nikjer jih ni,« reče zlovoljan. »Nemara slišijo, pa se zanalašč nočejo prikazati. O, da hi pni&liil prisimiutoe! Lepo pesem bi ijiim, zagodel, da bi skakali od samega veselja. A nočejo, te prismuke se nam nočejo pnika-zatii... Sai pravim, Jerica, nič drugega nam ne preostaja, ikakor dia gramo naravnost po stezi. Neikaim že pridemo. Tu v gozdu ne smemo ostati, ker z dai niti ne vemo, ali gremo naprej ali nazaj«.
J erica je prikimala. In šili so dalje po ozki stezi med gosto goščavo. V vrhovih dir eves je .pričelo šumeti bučno in glasno. Vzdignili s e je veter kdoiveikje, pa je pričet vršeti nad giozdctm. Smreke so se prip ogibal e liin so ječale z nekim čudlnim, zategmiienlim glasom, dia ie bilo Tinko skioro strali. Ozirala se iie krog seibe iin se je držala vedno Jerice za roko. Dolga so speli po ozki stezi, a goščave še vedno ni bàio tanca. Videi .niso miitli solne a niti neba; zato pa niso vedeli, kako pozno je že. Šlii so ikar slepo inapreij in so molčali ves čas. Tudi Kelkca je pričelo skrbeti, zato ie postal slabe volje. Vadimo in veidno' se je jezil na škrate, ki so tako hudobni, da jiim nočejo pokazati prave poti. A Tiinlka je že obstala tupatam iin je zastokala, ker so jo pričale noge boleti. A steza se je vzpenjala više, viedmio više iim je prihajala v edino bolj strma.
»Kaj bo, oj, kaj bo?« je pomislil Kekec sam pni sebi iin se je popraskal za desnim ušesoim. »Gremo in gremo; že celo večnost hodimo, pa nie pridemo nikamor, čudno, zares čudno!« — In Kekec je zmajeval z glavo'in je premišljali. A kar hipoma 'je tlesknili z rokami. Vrgel je klobuček s petelinjim peresom na tla in je stopil k vDsckii, debelli smreki, k>i je biilla vsa porasla z dolgimi iltišaji. Še preden sta deklici utegnile pomisliti, je že splezal na smreko in je izginil med vejami.
Deklici' sita sitali pod smreko 'iin sta zaman ugibali, zakaj je splezal Kekec na visoko drevo. A dolgo nista čakali, zakaj Kekec je priplezal kmalu nazaii. — »Prav vrhu smreke sam bil,« je pripovedoval ves zasopel. »Hotel sem videti, kje se nahajamo. A videl nisem ničesar. Kamor sam pogledal, povsod samo skalovje. Do neba se dviguje, naravnost do neba. Pa solnce sem videl, Oj, že davno je prešlo sredino neba, ioli, že davno...«
Kekec se je sklonil, pa je pobral klobuček. Pogledal je sestrici in je bil ves v skrbeh. Tiinlka se ie spustila v jok in je sedla na mah. Oj, bila je trudna in lačna. Pa drobne možice so ijo bolide, da le kali! Sai ni bila navajena tako hudih potov, resnično ni bila navajena. Zato pa ni mogla naprej.
Nedaleč tami je žuboreli vrelec, lin Tinka ie ikair skl ornila glavico, pa ie pričela sirikatì mirato vodo. A tudi Kekec in Jerica sta sedila poteg mie. Jerica je raz vezal a culaco lin je podala Tinlkli tos kruha. Lačna Tinlka pa Je kar zgrabila za kinih lin iie pričela biasimo desiti.
Kekec in Jerica sta ugibala, kaj bii ukrenila. A ugibala ista zaman, ker se nisita domislila niiče&ar pametnega. Skrbelo tie oba, iker sita vedela dobro, da so zašli sredii gozda. Naprej ne znađo, pa tudi naizai ne. A vseeno je bil Kekec za ito, da nati gredo naprej, samo naprej. — »Hm,« je relkel, »steza mora nekam držati. Kar tako mi Itako dobno izhojena. Kar poijdinnlo naprieii! Nemara pridemo še celo do tete Nežare adii pa ik očetu, ki delia tu blizu nekje«.
Pa so šli zopet dalje. Veter ie prihajal vedno močnejši lin de bucai nad zelenim lesom. Vseokrog je (ječalio in stokalo. Smreke so se ikiar tresle in so se pripogibale giobdko h grmovju. Steza je zavilia nairaivnioisit kvišku. Bilia de itako strima, da so šli Ikornad, komaj navzgor. Smireike so izginjale vedno bolj. Qiosto rušje je raslo kiroginkrog lin de bilo tako visoko, dia so otroci 'kar izginili med njim. Sredii rušja pa .so se dvigali iz ostrih, razmetanih skal črni, napoli pokvečeinl borovci.
In Tinka de zopet «magala. Zgrudiila se de na zemilio in de zajokala bridko na ves glas. Kekec in Tinka sita irnoralla sesti ik njej, da sta jo potolažila. ■— »Ne joči se, Tinka!« ji je prigovarjala Jenica. »Oleii, saj bomo kmalu iz gozda. Lepo bomo počivali in se patemi vrnemo domov. Sanilo jökalti se ti ni itreba«.
Pa se je Tinlka vendarle potolažila. Bridko de vzidihmila in si je obrisala z /rokavom rdeči obrazek. Tradiomfa se de dvignila itn se je pričela plaziti po vseli stirili po strmini. Vzdihovala je vso pot lin je klicaila mamico. — Rušje je -raslo vedno redkejše in nižje. Bilo že ni več borovcev. Samo visoke, razmetane iskale so ležale kiiiogiinkrog, da se ni videlo niiikaimior. Le nebo se je prikazalo, in bele meglice so plavale preko neba. Otroci so se oddahnili, ikio-so- zagledali nebo nad sabo. Sati so vedeli, da je konec strašnega gozda in da vidijo v nekaj ifcrenuitklih daleč okrog sebe. Spoznali bodo, kam so zašili, in se vrinejo naglo domov, še preden pride večer.
Resnično — dospeli so do peščenega obronka in so tam obstali. Pred njimi se de razgrinjala zelena senožeit, polna pisanih nož in živiih metuljev. Murni so se oglašali od vseh strami in so glasino prepevali. Tarn krati sie-nožeiti pa'je stala prostorna, lesena koča. Dim se je dvigal nad ndo, a širom okrog mi biilo živega človeka.
Kekec je zavriskal na glas. — »Ali1 vama nisem rekel?« je govoril sestricama, »Hm, dejal sem, da pojdimo vedno naprej. Pa 'Simo šli — in glejta, prišli smio do ljudi, ki nam pokažejo pravo pot. Ali vama nisem rekel? Hej ! « — In Kekec je itleskiniiil z rokami in de poskočil v svodom velikem veselju. Zavrisikal je še enkrat na vets, glas iin je stekel preko zelene sanožeti.
»Juhuhu!« je odmevalo od vseli strami s stanili snežniikov, ki so se dvigali že onkraj seniožeti. Razločno so se videli že črni prepadi in beli
sneg, tai lie potarli vail gladke staale. Keikeic je tekiei .na vso sapo preikio seroo-žeti. čuitil ni nobene utrujenosti več. Še oelio mia glavo se je postavil scredi seinožeti iin je za vriskal vnovič.
»Jiuhmhiu!« je Odmevalo zopet od viisdkliih, zasneženih skal. Kekec se je zasmueijal iin ie zdiìiròail naravnost orati (koči...	(Dalje.)
-tì'tSB-
Cvetoči
Visoko iznad vseh dreves ti, črešnja, v vrtu se dviguješ ter čas pomladnji čezinčez očem ti prva oznanuješ, ko nežni, snežnobeli cvet obleko novo stke ti spet, med cvet pa ji vpleteni so lističi zeleni! Čebelic, čmrljev vsa brenčiš, in vetrič lahni te preveva-, skrivnostno, sladko vsa drhtiš kot mlada zaročena deva . . . In ptice radostno pojoč
črešnji.
ter glasno te pozdravljajoč prihajajo ti v svate in sedajo spet nate. Čuj, ljubo črešnjevo drevo, jaz tudi te pozdravljam, in ko mi nate zre oko, spomine si obnavljam na let detinskih zlate dni v zavetju maminih oči: na vrtu v pomladanskem cvetju ti vselej prvo stalo si in sladkega sadu v poletju ti meni prvo dalo si.
Fr. Roječ.
Egon Jezeršek,
učitelj na Ciril - Metodovi šoli pri Sv. Jakobu v Trstu in načelnik tamošnjega Sokola, je padel kot poročnik na laškem bojišču.
Slava učitelju junaku!
FR. PALNAK:
Slike iz živalstva.
etos hiočemlo nadaljevati s slikami iz živalstva, ki so opravičeno zbudile toliko pozornosti imied »Zvančkoviim« mladim sviatomi! Čujmo torej !
KRALJESTVO PO DŽUNGLAH.
Sviotie kraljestvo imajo živali po džunglah, a iz .teh van še uhajajo ina človeška seiišča. Jellanii in mirjas-ai imiu rtijejo po njivah iter mu popasajo setve, opice prihajajo krasit sadiie, iin vsi džungelski krvoloki si hodiiio lisikat domačih živali. Zato je napovedal človek hod vsem džungelskim prebivalcem!, a izvabil si tie ano žival iter jo ukrotil: slona! Ta inaii mu doima della ter umu nioisi tovore ! .Mene iin mir-jasce zalezuje, kjer iih dobi ; opic se otepa, kakor in kolikor se jih more, vse džungelske zveni pa preganja, a od vseh najbolj njihovega kralja — tiara samega!
Domačini Indijci se tigra boje, časte pa ga tudi po božje. A vendar so se tudi oni že odnekdai spuščali z njimi v boi- Posta vlili so se proti njemu s samo sulico in z močnim možem, ali pa so mm nastavildalM pasti. Posebno uspešen itak boi ni bil, -težak pa dosti. Zato so veliko trpeli pred zverjo, ki se človeka ne ogiblje. in še danes je vsako leto visoko število žrtev, ki jih zahteva /tiger. Ob belem dnevu se priklati iz goščave, posebno če je lačen, strga jezdeca s konja ali celo z visokega -sloma, in redek, r-edak je človek, ki bi se rešil, če ga je enkrat udaril iti-ger s svojo šapa Zato imajo- v nekaterih krajih domačini pred tigrom itak strali, da se ne -upajo izgovarjati niti njegovega imena. da bi ga ne priklicali. /Sive v veri, -da dotičmika, fci je ubil tigra, gotovo še -tiger raztrga.
No, pa ta vera je prazna! Sai ie zmain angleški general Gerard, ki je pobil sam 216 'tigrov, -a njega -samega še iniobeden.
Ta hrabri general je odšel kar sam samcat iin kar s svojo dvocevko ter z zanesljivo roko v džungle, kjer mu je 'bil! lov na tigre največja zabava. Ce je zvedel za kak kraj, da nadleguje v njelm tiger ljudi, je lka,r šel 'tja, da obračuni z razbojnikom. Navadnio je poiskal iti-gra na njegovem težišču in dostikrat se i,e plazil do njega po vseh štirih skozi grmovie. Če se je tiger zgrbi -ter se -pripravili na skok, je pomeril general z največjo ravmo-dušnostjo na tigrovo src-e .ter ni nikdar izgre-šlil svojega smotra. Tako pripovedujejo o generalu Gerardo ; a tudi samo -o njem, ker ni diosti ljudi po svetu, ki bi si ilskali tigrov s toliko hladnokrvniostjo.
Precej poguma zahteva tu-di v naslednjem opisani mačin lova, kjer se vrže lovec na zvijačo. Iz močnega bambusa si naredi lovec kletko ter jo postavi na itignovo pot. Vanjo se zapre lovec sam, -da je sam vada za tigra. Z nočjo pride z-v-eir iter zapazi olovaka, ki ga še vabi s klicanjem in stokanjem. Tiger se približa, da stvar preišče iter vidi, da tiči njegova namišljena žrtev za bambusovimi palicami. Žival se spne m zadnji nogi, dia
Žilami .s sprednjima nogama palice, itaikio pa obrne lproiti človeku prosto s voti e prišli. Lovec porabi to priložnost iter pcitisme zveni z vso močjo sulico v 'Sirce. Ker ife ta sulica še iniaivaidino otrovana, zadostuje en saim siuineik, da tiger konča. —
Od življenja v džungli človek malo vidi, a vendar bi rad napaseil tudi na njetrn svoj pogled. Zato ujamejo v nekaterih krajih domiaainii džungelskega divjega taivolla in tigra iter ju zapro skupaj v veliko kletko, da bii se tamkaj irvala pred očmi gledalcev, časih se živali nočeta spoprijeti, in tediati ju dražijo gledalci toliko časa, da ena začne. Navadno je tiger prvi, ki skoči na bivola. A ta se ga otrese in pritisne na tla, ga nasadi na roige ter ga vrže kvišku. Tiger se irnu zagrize zopet v uho. Nazadnje pa se največkrat naveličata boja oba ter odnehata, kakor da »sita se zmienilla, dia se ne pustita več hujskati od sirovih ljudi«.
Tudi is slionii se mora boriti tiger pred ljudmi; a tudi tukaj se umu ne godi bolje. Tiger bi rad zgrabil sloma za rilec, a ta ve dobro, kakšno orožje ima v svojem trobcu. Z milim, tigra tepe, a po vsakem udarcu rilec hitro dvigne iin prisloni svojemu nasprotniku za nameček še -eno s svojimi dolgimi', strahovitimi Okli.
Da bi človek džungelskega kralja ukrotil, se mu še ni posrečilo, četudi ga lima tupataim ujetega ter ga kaže svetu.	\
Mladi risar.
Priobčil V. Sic.
Po dolgem času zopet nekaj za mlade „Zvončkove" risarje! Danes vidite pokrajinsko sličico, ki bi bi!a seveda lepša, ako bi bila izvršena v barvali. Toda razmere so sedaj take, da se moramo zadovoljiti tudi s to podobo! Sicer je pa vsakomur dano na prosto voljo, da
t-
izvede podobo v barvah. Opazujte prirodo! Glejte, kakšna so drevesa, gore, travniki, oblaki itd.! Potem pa vzemite čopič in barve v roke in slikajte! Želim vam mnogo lepe in prijetne zabave !
Besedna uganka.
Priobčil L. O.
Besede značijo : 1. domačo ptico; 2. konec molitve; 3. utež; 4. moško krstno ime. Z leve na desno in odzgoraj navzdol bereš iste besede. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.
Rešitev besedne uganke v 1. in 2. številki. Misel.
Prav so jo rešili: Marija in Jakica Ganglovi, učenki v Ljubljani; Stanko Güstin v Metliki ; Alojzij Bučar, učenec V. razreda na Vranskem ; Stanko Skok, učenec II. gimn. razr. v Št. Vidu nad Ljubljano; Damjan Albi n Mihler, učenec II. b realčnega razreda v Ljubljani ; Zmagoslav Pipan, učenec Ciril-Metodove šole v Rožnem dolu.
a	a	a	a
C	C	e	e
e	m	n	n
n	r	t	t
Ivan Gutenberg.
Dne 24. februarja tekočega leta jc minilo 450 let, odkar je umrl Ivan Gutenberg, izumitelj knjigotiskarstva. (Ta znameniti mož je umrl dne 24. februarja 1.1468..v Mogunciji.) — Pred Gutenbergom so morali knjige še pisati. Tako delo je bilo jako zamudno in tudi
silno drago. Umljivoìje, da so mogli knjige kupovati le najbogatejši ljudje. Neimoviti sloji niso zmogli tolikega denarja. Zato so bile knjige velika redkost, a tudi ljudi, ki bi znali brati in pisati, je bilo prav malo. Ko je pa Gutenberg izumil knjigotiskarstvo, se je v tem pogledu marsikaj izpremenilo. Toda — potrpite ! O tem vam pove „Zvonček" še marsikaj zanimivega!
Turška kuhinja.
Turške kuhinje ne moremo primerjati z nobeno kuhinjo — kar se tiče umazanosti, ki je običajna tudi pri najbogatejših Turkih. Pravijo, da mora imeti dober želodec, kdor vidi umazanost turške kuhinje in kuhinjske oprave, pa potem vendarle sede za mizo k obedu. Navadno jedo mlečno juho s česnom. Povsod po ulicah prodajajo posebno turško bržolo, ki je napravljena iz razsekljanih janč-kovih pljuč, ledic in srca! — E, boljša in čednejša je res naša slovenska kuhinja, samo da je sedaj v njej vsega premalo — razen snage in gladu !
Drobtine.
1.
Tvoja knjiga tebe prosi : Dobrotljivo glej namé ; naj me čista roka nosi, beri čisto me srce !
2.
Kdo ti vedno služi vdano? To je vsaka lepa knjiga: v dušo ti dovaja hrano in srce veselo dviga.
3.
Kar je res — govóri, kar je dobro — stori !
4.
Mirno, čisto vest imej ; slab si, kadar se bojiš; s komerkoli govoriš, v lice mu ponosno glej!
5.
Solnce sveti na zemljo, dobro vsem je in povsodi ; tudi ti ravnaj tako : vedno vsem pravičen bodi !
6.
Ne zdihujte, ne tožite, rajši dela se lotite!
To je tvoje, kar si daš z delom vztrajnega poštenja, dobro vsaj ime imaš sredi ljutega življenja.
8.
Naj ne bega te tesnoba, če ti dalo žulj je delo; sram te bodi, če lenoba kaže ti na roko belo!
9.
Veseljaček se raduje: „Glavno, da uživam jaz!" Resen človek pa si kuje z delom svoj bodoči čas.
10.
Preden sodiš z grajo ali s hvalo, sebe samega poglej v zrcalo !
11.
Jezikavi svet obira vse, kar strast mu v plen poda, moder mož pogled upira v dno človeškega srca.
12.
Iz uljnjaka — strd, iz volčjaka — črt!
13.
Ako si oblečen čedno, to je dobro in lepò, a še lepše je, če vedno tvoje srce je čisto.
Modest
fšiTff*
Velecenjeni gospod ! Sestavila sem spis, ki je gospodični učiteljici jako ugajal. Zato ga pošiljam Vam, ako bi ga hoteli priobčiti v „Zvončku", ker ga bodo morebiti tudi drugi otroci radi brali. S spoštovanjem Vaša vdana Evialija V a s t i č e v a , učenka V. razreda v Hrastniku
Odgovor :
Ljuba Evlalija !
Ustrezam Tvoji želji in objavljam Tvoj zanimivi spis, ki ga gotovo vsi kotičkarji z še zopet zave. veseljem prebero. Spis se glasi :
Obisk mojega strica.
V ponedeljek sem bila jako vesela, ker je prišel moj stric na dopust. Bil je, odkar se je začela vojna, na morju. Pripovedoval je, kako so se tepli z Italijani, ki so največkrat zbežali, ko so videli, da se je poto-
tako težak, da se je naposled začel potap ljati. Zbral je vse svoje moči ter se začel v vodi slačiti. Bluzo je hitro potegnil s sebe, ko pa je hotel sleči hlače, so se mu te zapletle med noge, tako da ni mogel prav nič plavati. Deset ur je bil v vodi. Prej je še vedno mislil, da si sleče težko obleko in bo lahko plaval na breg. Tolažil se je še z mislijo, da umre za domovino. V veliko veselje pa je zagledal v daljavi ladjo. Hitro si raztrga srajco in maha z njo proti ladji. Ljudje na ladji ga ugledajo in gredo takoj s čolnom na pomoč. Ko pride stric na ladjo, takoj omedli. Ko pa 50 mu dali piti ruma,
Velecenjeni gospod Doropoljski ! Že dolgo časa sem naročena na Vaš „Zvonček". Vselej, ko dobim novo številko, prečitam z veseljem njeno vsebino. Posebno me pa zanima Vaš kotiček.7Zato^si želim
pila kaka italijanska ladja. Najbolj me je pa tudi jaz pridružiti kotičkarjem in" prosim, zanimalo, ko je pripovedoval, da so Italijani uvrstite tudi moje vrstice v svoj kotiček, potopili njih ladjo in kako so si komaj re-	Z odličnim spoštovanjem
šili življenje. Rekel je, da je nekega popol-	vdana
dneva napadlo več italijanskih ladij njih ladjo. Seveda — ena ladja se ne more proti večini dolgo ustavljati. Pa vendar bi bili še _ naši premagali Italijane, ko ne bi ladja dobila udgovor.
Franja Filsch er j e va , Mašun pri Knežaku na Notranjskem.
luknje. Zato se je začela potapljati. Hitro so spustili vse rešilne čolne v morje, in hipoma
Ljuba Franja ! Veseli me Tvoja izpoved, da si že dol-
so bili vsi ljudje v čolnih. Ker je pa bilo po go naročnica našemu listu Res je moj ko
nesreči ravno v tistem čolnu, ki je bil v njem moj stric, preveč ljudi, se je ta zaradi
tiček zanimiv, saj beremo v njem pisemca od povsod, koder govore in pišejo naš mili
preobilne teže začel potapljati. Ljudje in	slovenski jezik. VeseliCme, da sem dobil s
mornarji, ki so znali plavati, so hitro po-	Teboj eno sotrudnico več, zato prav rad uvr-
skakali v vodo in plavali proti kopni zemlji,	ščam Tvoje pismo v svoj kotiček. Le več-
kolikor mogoče hitro. Ljudje pa, ki niso	krat se oglasi !
znali plavati, so grozno vpili na pomoč. Ne-	*
kateri so se pa kar prijeli kakega mornarja	„ , .
za pas, ker so mislili, da jih bo mornar	Cenjeni gospod Doropoljski !
pripeljal s svojim plavanjem na suho. A	Danes Vam pišem prvič. Dovolite, dragi
čestokrat sta se oba potopila. Moj stric pa	gospod, da se Vam predstavim kot učenec
je mislil na lastno življenje, za koga dru-	III. razreda II. oddeleka. V jeseni izpolnim
gega se ni zmenil nič. Zato je plaval daleč	svoje 13. leto. „Zvonček" dobivam od g.
stran, ker se je bal, da bi se ga kdo ne pri-	nadučitelja Franca Zopfa, saj je Vam menda
jel, a po nesreči je zaplaval preveč v morje	znan. Jako me zanima „Zvonček", posebno
in tako izgrešil pot. Njegova obleka iz kav-	pa njega kotiček, tudi v šoli čitamo razne
čuga se je odvode napela, in stric je postal	spise. Najbolj me veseli prirodoslovje, priro-
Pomladni pevci.
Tam v gozdu tihem ptičke pojó, svoje pesemce krasne žvrgolijo sladko.
Tam tia grmičku slavec žvrgoli, malemu ptičku ne manjka jedi.
Lastovice krasne z juga prileté, vesele so, da lahko pod streho mirno spe.
Odgovor :
Ljubi Svetozar I
Priobčujem Tvojo povest in pesemco, ker sem uverjen, da bodo vsi „Zvončkovi" bralci imeli z njima toliko veselja in zabave,
kakor sem ju imel jaz. Le še večkrat se oglasi !
*
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Danes Vam prvič pišem. Stara bom kmalu osem let. Že lani sem Vam poizkušala pisati, pa sem bila še premajhna. Hodila sem še v 1. razred. Imam majhno sestrico Vero, ki kaj rada brska po .Zvončku" in gleda lepe slike. Stara še ni štiri leta. Imam večjega bratca Milana, ki hodi tudi z menoj v II. razred v II. oddelek. Prav rada berem Vaš kotiček. Prosim, da mi odgovorite ! Učiteljeva sem.
Lepo Vas pozdravlja
Mara Klemenčičeva, učenka II. raz. I. odd. pri Sv. Trojici v SI. g.
Odgovor :
Ljuba Mara!
No, sedaj imaš že lepo pisavo, zato upam, da se boš večkrat oglasila. In Tvoj bratec Milan — ali nima nič veselja do pisanja ? Sestrica Vera pa naj le pridno gleda „Zvončkove" slike ! Kadar doraste, se sprijazni in seznani s črkami ter se gotovo pridruži „Zvončkovim" zvestim bralkam. Srčne pozdrave vsem trem !
dopis in telovadba. Nekaj setn Vam še hotel pisati : tudi kunce imam.
Jako bi me veselilo, ko bi me hoteli potisniti med svoje kotičkarje.
Vaš vdani Vam
Franc Stres, učenec III. razr. II. odd. v Pristavi. Odgovor :
Ljubi Franc !
Tudi Tebe sem potisnil med kotičkarje. Družba je velika ; ne bo Ti dolgčas. Gosp. nadučitelja poznam in kakor sodim po Tvoji lični pisavi, ga poznaš tudi Ti prav dobro z najboljše strani. Gotovo Ti je tudi on vcepil veselje do velike prirode, ki se v njej zrcali vsemogočnost božja. Koga ne veseli nauk o prirodi ! Saj smo vsi člani božanstvene prirode. Vsak mora vršiti svoj posel, pa se gibanje v naši družbi kakor v prirodi ne ustavi nikoli, in vsakdo doseza svojo srečo po svoji sposobnosti. po svojem delu. — Tudi .Zvonček" leto za letom opisuje prirodo, našo veliko skupno mater. Tu dobi vsakdo dovolj zabave in hvaležnega dela.
*
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Zopet sem se Vam namenil pisati. Zdaj hodim zopet v šolo. Pošiljam Vam povestico, ki sem Vam jo obljubil in Vas prosim, da jo priobčite v .Zvončku". Ko sem v tretji številki bral odgovor in bratovo povest, sem bil jako vesel.
Lepe pozdrave od Vašega
Svetozara 11 e š i č a, učenca 4. razr. v Ljubljani.
Mladi muzikant.
Mali Lukec je večkrat za god dobil kako piščalko. Piskal je na njo, da se je slišalo daleč naokrog. Nekdaj pa je začela njegova starejša sestra Božena svirati na neki večji inštrument. „To je pa kakor kakšna napihnjena žaba," si je mislil Lukec, .samo ne vem, zakaj ima te štiri debele niti po trebuhu ?" Instrument so bile gosli. — Ko nekega dne ni bilo Božene doma, si je mislil Lukec: „Danes napnem pa jaz to žabo, bom videl, če mi bo regljala." In vzel je gosli ter sedel sredi sobe na tla. Dobro, da je ležala ravno tam palčića za obroč ; vzel jo je in začel dregati po strunah : „Saj Božena tudi s palico ščegeta žabo po trebuhu." Zdaj se mu šele zazdi, da glasovi niso prav nič lepi. .Piskati se mora pri vratu, kakor pri piščalki," si misli ter začne z vso močjo pihati v gosli. Pihal je in pihal, da je bil že ves rdeč, a pomagalo ni nič. Jezen vrže .žabo" po tleh. Sedaj pa nastane za njim glasen smeh. Brat in sestra sta se mu smejala, češ, misliš, da se mora na gosli piskati kakor na tvojo piščalko ? Čez nekaj časa pride Božena domov in se huduje nad Lukcem, ki ji je gosli skoro pokvaril. O, ti mladi muzikant ti !
Vsem kotičkarjem : Vesela bodi cvetoča pomlad vam vsem! Naj skoro pride pomlad tudi ljubljeni domovini !