GLASNiK SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA BULLETIN OFarVENE ETHNODOCALSOaETY UDK 39/49/.12//05/ GLASNIK SED LETO 20/1980 ST. 4 STR. 145-174 LJUBLJANA APRIL 1981 -"ISUMuS.'; Gian Paolo-Gri (Trst) ETNOLOŠKO RAZISKOVANJE V ITALIJI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI (Predavanje v Ljubljani, 4. 4. 1980) 1. Nameravam govoriti o razvoju študija folklore (o demologiji, o ljudski tradiciji, o evropski etnologiji: med seboj ekvivalentni termini) v Italiji v povojnem obdobju. Z besedo razvoj ne mislim na proces progresivnega izboljšanja ali prehoda iz nekega negativnega stanja v pozitivno, temveč želim samo povedati, morda z neprimerno besedo, da gre za skupek problemov, debat, diskusij, rešitev in realizacij, ki so bile konkretno vključene in so razgibale študij tega področja v Italiji. Lahko si predstavljamo, da v grobem naletimo na enake probleme, diskusije, rešitve, ki zadevajo tudi slovensko etnologijo. Drugače tudi ne more biti. Na koncu koncev — mogoče v drugačnih časih in s kakšno razliko v terminologiji — beremo iste knjige, iste revije, sodelujemo na istih srečanjih ... Delamo pa v različnih razmerah, kar neizbežno nudi različne perspektive in različne vidike: zato je primerjalno delo s tega stališča zelo plodno. 2. Preden preidem k temi današnjega srečanja, bi si dovolil še na kratko omeniti — v mejah poenostative — kako je bilo s študijem folklore v Italiji med obema vojnama. S tem ne želim preiti k podajanju neke zgodovinske osnove, predhodnega stanja, temveč samo nakazati situacijo, ki je v veliki meri pogojevala kasnejša razpravljanja in razvoj, ki je sledil po tem obdobju. 3. Prva stvar, ki jo moramo iz časa med obema vojnama upoštevati, je odnos fašizma do študija folklore. Ta odnos je mnogo tesnejši, kot si sploh mislimo, in je postajal vse t'esnejši vzporedno z utrjevanjem fašizma. Fašizem je zahteval od folkloristov (in to tudi dosegel), da bi podali neko zunanjo podobo enotne italijanske tradicije, da bi folkloristika postala (predvsem v zadnjem obdobju, ko so se odnosi med Rimom in Berlinom poostrili) vodilna disciplina v težnji iskanja psevdoznanstvenih opravičil razglasujočemu se nacionalizmu in rasizmu, ki je postal državna ideologija. Fašizem je iz folklore v veliki meri uporabil in privilegiral tista področja (zbore, shode v nošah, razstave ...), ki so mu služili za popularizacijo in zunanji videz, izgled. Ljudska kultura, torej, uporabljena proti razredu, ki je bil njen nosilec. To dejstvo je pomembno zato, ker je nadaljnji razvoj študija folklore mogoče razložiti kot reakcijo na odnos med fašizmom in folkloro. 4. Količinsko prevladujejo med obema vojnama tako imenovane tradicionalne raziskave: indi- ferentne do teoretskih problemov, definicij predmeta svojih raziskav in metodologije. Bile so popolnoma deskriptivne. Plod tega so številni prispevki lokalnih raziskovalcev, večje ali manjše zbirke podeželskih plemičev, župnikov, zdravnikov, učiteljev, pisarjev ..., ogromna količina majhnih prispevkov (velik problem za tiste, ki danes skušajo sestaviti bibliografijo!) folkloristov diletantov, ki so se zanimali za vsa področja, od petja do noše pa od prehrane do praznovanj, ne da bi jih poglobili. 5. S tem ne mislim podcenjevati dokumentarnega prispevka te usmeritve, želim le podčrtati problem, s katerim se danes spoprijemamo: kako uporabiti ta material. To je eden izmed osnovnih problemov današnjih študij. Znanstveniki, ki se ukvarjajo s primerjalnimi raziskavami in zbirajo dokaze za posamezne elemente, želijo razlikovati med informacijami v zapiskih nekega deželnega župana od tistih, ki jih nudijo spisi specializiranih raziskovalcev. Za tiste pa, ki raziskujejo v drugi smeri (ki posvečajo večjo pozornost skupinam in skupnostim kot pa tekstom in dokumentom) postane osnovno in predhodno spoprijeti se s tisoči imen in odgovoriti na preventivno vprašanje: Tisto, kar vemo iz vseh teh prispevkov o pretekli ljudski kulturi, često ne moremo več dopolniti z delom na terenu. V kolikšni meri zares predstavlja to kulturo in koliko je to samo predstava takratnih raziskovalcev o tej kulturi? Problemi take narave so prisotni tudi v Sloveniji; na kongresu v Piranu 1977 se je razpravljalo tudi v tej smeri. Ta problem je tudi eden poglavitnejših danes v Italiji, ker se rojeva iz samega kulturnega stanja v Italiji, kjer je več stoletij obstajal globok prepad med visoko kulturo in ljudsko kulturo. Tu ne gre zgolj za zgodovinski problem. Ne gre samo za ohranjanje (reševanje) pisanja o ljudski kulturi, temveč tudi, da razjasnimo naše razumevanje ljudskega. 6. Je to nepotrebno vprašanje? Delu folkloristov se zdi to vprašanje neumestno in ta problem nepomemben; zdi se, kot da bi šlo za izgubljanje časa, če bi se preveč spraševali in razmišljali o svojem početju. Zdi se mi, nam se zdi to vprašanje še kako pomembno: odnos med "opazujočo” ("cultura osservante”) in "opazovano” ("cultura osservata”) kulturo predstavlja problem za vsakogar, ki se ukvarja s študijem kulture in tradicije, ki nista njegova kultura in njegova tradicija. Postavlja se torej vprašanje: Do kakšne mere lahko folklorist (s svojim specifičnim socialnim in kulturnim statusom) trdi, da je soudeležen in da je ”v” ljudski kulturi preteklosti in sedanjosti? Na to vprašanje je moč odgovoriti na osnovi raznih zgodovinskih situacij, ki so preučevane; nakazuje pa rešitev tistega, kar je že tudi v Italiji najmanj petdeset let srž vseh razprav — kaj pojmovati kot ljudsko? 7. Na kratko bi predstavil rešitve, ki so bile v Italiji prisotne v času med obema vojnama (poleg tiste ne-rešitve, tipične za tradicionalno usmerjenost in diletantizem, o katerem sem že govoril). 8a. Prva je rešitev, ki jo je ponudil Benedetto Croce in jo je osvojil celoten neoidealistični histo-ricizem (tok, ki se je v italijanski kulturi uveljavljal do konca petdesetih let). V neoidealističnem sistemu privzame pojem ljudskega pomen, ki je neodvisen od konkretnih družbenih oblik; vsebino pojma ljudsko napolnjuje splošen pomen obnašanja ali pojavljanja duha, v psihološkem smislu "enostavnosti, preprostosti” oblik in vsebin: preprostost, ki je seveda lastna razredom in skupinam ljudi, ki niso soudeleženi v kulturi (Buch und Lesen, kritična misel, logika, abstraktnost, združevanje teorije in prakse, itd.), ki pa je dosegljiva — v določenih trenutkih in situacijah — vsem, tudi najbolj spekulativnim intelektualcem. Od tu izvira enačenje pojmov Ijudsko-primitivno-naivno-provincialno-dialektalno, itd. Ravno s strani idealističnega historicizma prihaja poleg tega še razvrednotenje družbenih znanosti (sociologija, psihologija, etnologija, antropologija, psihoanaliza, ekonomija, ...): to niso znanosti, ampak psevdoznanosti z ozirom na to, da so usmerjene v iskanje zakonitosti, konstant, ponavljanj v zgodovini; ne pa v tisto, kar razkriva neponovljivost in enkratnost zgodovinskih dejstev. Kako je to razvrednotenje otežilo italijansko kulturno situacijo, vam prepuščam v razmislek. 8b. Druga rešitev — bolj produktivna za konkretno delo folkloristov — je tista, ki je takrat prišla s strani preučevalcev ljudskega slovstva, v stiku z najnovejšim razvojem historične (diahronične) lingvistike in difuzionizma. Naj omenim le tri imena: Barbi, Santoli, Vidossi. Ljudski postanejo vsi tisti kulturni proizvodi in pojavi, ki so ponavljajoč se prisotni v različnih predelavah, variantah, z osnovo, ki ni enopomenska, temveč opredeljiva le z vsemi svojimi različicami. Iz takih izhodišč se je razvila folklorna geografija, etnografski atlasi, historično-geografske komparativne metode, tako kot rojstvo specifične filologije za preučevanje ustne tradicije. Zato se je tudi prevladujočo pozornost posvečalo tekstom, dokumentom in variantam, bolj kot resničnim in zgodovinskim nosilcem. Na to rešitev pristajajo najbolj znana imena italijanske folkloristike vse do zadnjih let; hkrati pa je to tudi uradna rešitev. Njen razpon je že v preteklosti zajemal na eni strani zanimanje za estetski problem, na drugi pa bolj sociološko usmeritev, ki so jo v Italiji razkrile raziskave Van Gennepa in Marinusa. 9. V tistih letih je bila prisotna še tretja rešitev, sicer izolirana, ki jo je v zaprtosti fašističnih zaporov izdelal Antonio Gramsci, in usojena, da je prišla v v "obtok” šele po vojni. Le nekaj tem, ki jih je Gramsci radikalno izpostavil: — v vsej popolnosti znova vzpostaviti odnos med folkloro in družbenimi skupinami "nosilci”: folklora je vizija sveta historično podrejenih razredov, vizija sveta, ki je drugačna in v opoziciji do vladajočih; — razkrinkanje idiličnega, idealističnega pisanja, "tehnike” o ljudskem kot nečem nevtralnem v zgodovinskih odnosih med družbenimi razredi; — problem odnosa kultura—družba razrešen v prid delovni hipotezi: v perspektivi oblikovanja tiste 'nove kulture", ki naj bi se rodila iz srečanja, soočenja meščanske kulture (v vsej njeni kompleksnosti), folklornih kultur (v vseh njihovih pojavnih oblikah) in marksizma; — vzpostavitev enotnosti teorija/praksa: tudi raziskava folklore je "akcija” v družbenih odnosih. 10. Shematičnost teh opomb se bo nadaljevala tudi v okviru obravnave sledečega obdobja; zato se oproščam in zaupam vaši sposobnosti interpretacije. Za predstavitev tega okvira bi lahko izbral dve poti: — slediti najpomembnejšim znanstvenikom, Predstaviti dela, raziskave, publikacije, srečanja, ali — ostati le pri nekaterih najbolj problematičnih ln Pomembnih vprašanjih. Odločam se za slednjo, čeprav se zavedam, da )e lnterpretacija lahko bolj subjektivna in parcialna. 11. Parcialnost zato, ker sem prisiljen poudariti predvsem novosti in vzroke za nekatere prelomnice, ne pa kontinuiteto razvoja stroke. Na tem mestu moram omeniti (ne glede na kvaliteto in kvantiteto opravljenega dela) še klasične usmeritve, ki nadaljujejo in razvijajo difuzio-nizem in zgodovinsko-filološko-komparativne pristope; gre za usmeritve, ki so od Barbija, Santolija, Vidossija pa do Corsa, Cocchlare, Toschlja In še ostalih živečih — skupina Lares — nadaljevale, sledeč evropskemu razvoju tega tipa, z vse pozornejšim raziskovanjem povezave med folklorističnimi in etnološkimi študijami, s postopnim izpopolnjevanjem metodologije. 12. Ustavil bi se ob tistem, kar predstavlja novost in torej predmet polemik, debat in diskusij. V tej smeri sta dva faktorja, ki sta v največji meri vplivala na folkloristične študije takoj po vojni. Prvi je kulturnega značaja: odprtost knjižnih izdajateljev, ki je sprostila množično izdajanje prevodov del s področja etnologije in antropologije, ki so izšla izven Italije v okviru zgodovinsko-komparativistične usmeritve: s tem mislim predvsem na tekste angleškega funkcionalizma in socialne antropologije ter tekste ameriške kulturne antropologije; drugi faktor pa je politično-socialne narave: takoj po vojni se namreč pojavi vprašanje italijanskega juga, kmečke borbe za agrarno reformo; odkritje obstoja, tako imenovane "druge Italije” ("L’altra Italia”), dvajset let potisnjene v ozadje zaradi nacionalistične retorike, Italije na jugu, kmečke, revne, zaostale, nepismene, kjer so vladali predkapitalistični in fevdalni odnosi. 13. Na tej osnovi se ob študiju tradicionalne folklore pojavi usmeritev, ki ne pristaja več na nevtralno gledanje na ta del Italije kot področje prežitkov z vraževerjem, verovanji, navadami, dragocenimi za študij, ampak se hoče vključiti v to življenje: ne več opazovalci, temveč soborci v težnji po spreobrnitvi in spremembi socialnih odnosov. Leta 1945 do 1955/60 so označena prav s pozornostjo folkloristov s kulturnega, političnega in socialnega vidika do kmečke kulture na jugu. Središče folklorističnih raziskav se tako premakne na jug, začnejo se raziskave z udeležbo in ne več deskriptivne, eksperimentirajo se prve ekipne raziskave, dozori in razreši se intelektualna in civilizacijska kriza ene cele generacije etnologov. Pomemben je Ernesto De Martino, ki je v raziskavi s področja religioznosti kmetov z juga, presegel začeten idealistični historicizem. 14. V teh letih — v tej vročici raziskav in angažiranosti — se pojavijo tudi mnogi spori in protislovja: — Na prvem mestu soočenje med etnologijo, ki se vse bolj marksistično usmerja in povzema Gramscijeve teze, in med antropologijo in ameriškimi antropologi, ki so v tistih letih prav tako delali na jugu Italije v okviru ameriške pomoči: to so bila leta "raziskav skupnosti” ("community studies”), dela na področju sociologov in antropologov, kot Friedmann, Banfield, Redfield, itd., leta, ko se je rodila italijanska kulturna antropologija, ki uporablja kategorije (enak koncept kulture), ki so se rojevale iz ven, velikokrat tudi v opoziciji, marksističnih analiz in interpretacij: sre- čanje/soočenje, ki je še vedno aktualno; — Soočenje, lastno levičarski kulturi tistih let, med odnosom do folklore na splošno in kmečke kulture posebej: ali gre za kulturo, ki jo je treba preučevati in istočasno ohraniti v njeni "različnosti” glede na mestno-industrijsko, ali pa kulturo, ki jo je treba preseči in nadomestiti z neko novo? V ozadju so še vedno Gramscijeve misli: nekateri jih interpretirajo pozitivno (folklora je kultura podrejenih razredov, torej alternativna kultura, kultura opozicije); drugi negativno (folklora je kultura podrejenih razredov in prav zato nesposobna sprožiti tisti revolucionarni proces, ki ga lahko sproži sodobni proletariat in delavski razred). 15. Kot je razvidno, so ta soočenja in debate značilne za tisti zgodovinski trenutek, ko se je vsaj na eni strani italijanske kulture zdelo, da bi bilo mogoče povzročiti proces sprememb obstoječih razmerij moči. Konec tega upanja (ali te iluzije) v sredi 60. let označuje tudi konec študij in razpravljanj, hkrati pa tudi dozorevanje različnih usmeritev in perspektiv. To obdobje, ki se je začelo s preplavitvijo agrarnega juga (po reformah 1946—47), se končuje sredi 60. let z depopulacijo podeželja in masovno emigracijo na industrijski sever. Tako gre tudi v Italiji, kot drugod po Evropi, za globoko spremembo v predmetu preučevanj, ki zavezuje označiti njen značaj. 16. Šestdeseta leta so zaznamovana (tudi z materialom v knjižnicah) s to spremembo: predmet raziskav vse bolj postaja (za "angažirano” etnologijo) mesto italijanskega Severa, s procesi urbanizacije podeželskega prebivalstva in njegovim pogosto marginalnim položajem, ki ga je moč ilustrirati z ghetti; in ne več kmečka in obrtniška folklora, marveč folklora tovarne, mesta, mestnih četrti, periferij: teh drugih podrejenih razredov ("classi subalterne”). 17. V šestdesetih letih se poleg tega tudi razpravljanje v nekem smislu premakne: ni več brutalno shematizirano na odnos idealistične zgodovinskosti proti marksistični zgodovinskosti, na nevtralnost nasproti angažiranosti, temveč na historičnost na eni strani in na drugi strani sinhrone principe, ki vstopajo in preplavljajo italijansko kulturo v vseh smereh. To so leta prevodov strukturalistov, formalistov, funkcionalistov (ne več angleških, temveč praških in ruskih), začetkov semiologije. Vodilne discipline postanejo post-saussurovska lingvistika, semiologija, logika, teorija komunikacij ... 18. Prepogosto so to modni pojavi, pa vendar resni. V tem času se oblikuje in razjasni prispevek, ki se mi v celotnem obdobju zdi najresnejši in najostreje postavljen: gre za predloge Alberta Maria Cireseja na tematiko alternacij in notranjih neenakosti, različnih ravni v kulturi (avtor uporablja termina "alterita” in "dislivelli interni di cultura”, op. I. S.). Gre za usmeritev, ki je povzemala demarti-njanske motive, razvijala in oblikovala Gramscijeve predloge, povzemala najboljše iz italijanske tradicije in novih uvoženih usmeritev, težila premostiti trdne omejitve v prid premišljeni odprtosti. Metodološki relativizem seveda prinaša velika tveganja. Edini način premostitve teh težav je znova jasna in enotna opredelitev predmeta študija, zavračanje ideološke nevtralnosti v prid eksplicitni pojasnitvi motivov, ki vodijo raziskave, preverjanje ustreznosti metod v zvezi s problemi, ki jih je potrebno razrešiti. Cirese zavrača diktaturo histori-cizmov in pretirano "predmetnost” strukturalizmov, sprejema pa oboje v njunih natančno opredeljenih obsegih. Kaj je torej ustrezen raziskovalni predmet? Kako združiti pravljice, ognje in procesije, obleke in zaobljube? V kratkem: upoštevati moramo, da vsi ti pojavi dokumentirajo prisotnost različnosti v naši zahodni tradiciji; različnost, razlike, ki se izražajo na vseh ravneh, z mejami, ki so številnejše od lingvističnih in etničnih meja, ki so bile tradicionalno v rabi: sever/jug, mesto/podeželje, moški/ženske, bogati/revni/ ... in upoštevajoč, da ti manjši in večji pojavi različnosti niso na isti, enakovredni ravni (morda le formalno — v času analize), da ne gre za enakovredne dvojice, marveč za pare, ki so na različnih ravneh, v neravnovesju, eden močan in drugi šibak. Različnost torej ni dana sama po sebi, ampak je produkt odnosov moči med skupinami, razredi, skupnostmi. Različni kulturni nivoji zato (in so zato problematični), ki so rezultat družbenih in ekonomskih razlik, neravnovesij. Ljudsko postaja torej skrajšana formula, ki kdaj pa kdaj kaže na pomen "nižji”, "neenak”, "šibak”, torej historična varianta, ki napolnjuje določen smisel (pr. tak naj bi bil položaj ženske nasproti moškemu). Naloga folklornih študij postaja torej analiza podrejenih kultur: ne kulture, temveč razlik, neravnovesij v kulturi; ne kmečke kulture, temveč zunanjih in notranjih razlik v kmečki kulturi; ne kulture Benečije, temveč notranjih in zunanjih neravnovesij na območju Benečije; ne ustne tradicije same po sebi, temveč ustne tradicije odkar so-živi v podrejenem, neravnovesnem položaju glede na pisno tradicijo; ne gre torej za raziskave enakosti—uniformnosti, temveč razlik. In primerov bi lahko našteli še več. 19. Danes se je izredno razširilo pojmovanje folklore kot kulture podrejenih razredov (ne splošnega in nejasnega, imaginarnega "volgo” v tradicionalnih študijah) in upoštevanje, da je podrejena kultura resničnost, ki jo je mogoče definirati v zvezi s hegemonistično, vladajočo kulturo, zato je bilo tudi z vso doslednostjo potrebno znova vzpostaviti odnos med kulturnimi pojavi in družbeno-ekonomsko resničnostjo, ki je bil v nevarnosti, da bi se izgubil v čisti filološki tradiciji, prav tako tudi v usmeritvah, ki so sledile ameriški kulturni antropologiji, sinhronim pristopom, strukturalizmu in funkcionalizmu. Ponujalo je in ponuja koncept, ki v čisti obliki omogoča razločevanje (in ne z vzporejanjem) resnične ljudske kulture od "rešenih”, ohranjenih elementov tradicionalne kulture in različnih "revivals”. 20. Prav temeljno nasprotje med podrejenim in vladajočim je od srede šestdesetih let postalo predmet diskusij na osnovi konkretnih raziskav, ki jih je sprožil sam problem. Začetnemu, precej priostrenemu pisanju (reduciranemu na razredna nasprotja v strogo marksističnem smislu, čeprav je imelo zaledje v tekstih francoskega neomarksizma in ekonomske antropologije) se je pridružilo vse bolj oblikovano in problematično razmišljanje in raziskovalno delo: in v ozadju je kot vodilna disciplina stala sociologija komunikacij in celotna usmeritev, kratko rečeno, "Annales”. Pojmovanje ljudskega kot označitve kulturnih pojavov lastnih podrejenim razredom je s konkretnimi terenskimi raziskavami in še v večji meri z arhivskim raziskovanjem izpostavilo kot središčne: — tako tšmo kulturnega kroženja, pretakanja med skrajnimi ravnmi, — kot problematiko virov: kateri viri so uporabni za rekonstrukcijo slike podrejenih kultur, kako naj se viri o podrejenih kulturah uporabijo, ko niso njihov izvirni dokument. Morda je potreben primer: gre za raziskavo Carla Ginzburga, ki kot vire uporablja akte procesa Inkvizicije proti beneškemu mlinarju, sežganemu na grmadi leta 1600. Proces je bil namreč izredno zanimiv: mlinar namreč v nasprotju z vsemi ostalimi obtoženimi ne molči, ne zavrača, temveč govori in hoče govoriti, razložiti, prepričati sodnike v pravilnost svojega mišljenja in resnice. Čeprav Posredovano prek nekega duhovnika, je mlinarjevo nastopanje nenavaden in izreden dokument te kulture; še toliko bolj, ker ubogi mlinar zna brati in pisati: govori o svojem branju, ga uporablja, interpretira in razlaga. Tradicionalistična analiza bi se ustavila in podčrtala prisotnost besedil, tekstov, ki so prešla v kmečko okolje 16. stoletja, in poskušala podati zgodovino njihovega vraščanja in razširjanja. Ginz-burg gre korak dlje: besedila vsekakor dokumentirajo določeno kulturno kroženje (proti tezam — tako desnim kot levim — o zaprtosti kmečkega sveta), vendar je problem postavljen in rešen glede na specifično, drugačno rekonstrukcijo — z vidika Klinarjevega branja. Knjige so iste: krožijo v vseh plasteh (visokih/nizkih, vladajočih/vladanih, visoke kulture in ustne tradicije): različno pa je "branje” (razume-vanje, op. I. S.), interpretacije in recepcije, ki sle-bijo: in ta različnost nas zanima, zanima nas drugačen kulturni sistem, ki producira drugačno branje, razumevanje. In to velja v enaki meri za Mige, pravljice, pesmi, predmete, instrumente, bružbene odnose, vrednote in norme. V tem smislu je utemeljeno tudi naše terensko belo: ne rekonstruiramo več enotne kulturne tiziognomije neke skupnosti, marveč iščemo notranja neravnovesja in razlike v preučevani skupnosti. Delamo, torej, ne da bi enotili, ampak, da bi razdeljevali. 21 ■ To je torej osnovna smer dela študija folk-0re v Italiji v zadnjih letih: od zgodovine dokumentov, podatkov, variant (katerih interpretacija 0staja neizogibno delo) do zgodovine pomena teh 'zročil za njihove nosilce, pa do kulture in zgodo-V|ne podrejenih razredov — v vseh smislih podre-lanosti (obstaja tudi podrejenost v podrejenosti) — ^Porabljajoč vse potrebne in ustrezne metodologije. 2 tega se je danes porodil nov problem. Ce se za trenutek povrnemo k imenom, ki sem l' citiral (Barbi, Santoli, Vidossi, Croce, Gram-fCl opazimo, da razen Cireseja ne gre za o kloriste v pravem pomenu, temveč za jeziko-ovce, filologe, filozofe, politike in lahko dodamo u I imena zgodovinarjev, geografov ... Zgodovina našega študija je delno tudi zgodovina discipline, ki je vedno sledila drugim disciplinam, in se oddahnila, ko so ji te ponudile metode, probleme, rešitve ... Danes se kriza identitete ponavlja. Pridobili smo zgodovinsko in družbeno širino, katere pomanjkanje nam je bilo očitano, ko smo z lahkoto vzporejali "primitivno” in moderno, prazgodovino in aktualnost, Evropo in Oceanijo. Ne preučujemo več predmetov in tekstov zaradi njih samih, temveč jih uporabljamo za rekonstrukcijo življenja tistega dela človeštva, katerega zgodovina ni bila nikoli napisana. Če delamo tako, ponovno nismo več sposobni definirati, opredeliti lastne specifičnosti. Medtem, ko smo oživljali zgodovino in družbo, so zgodovinarji oživljali raziskave na terenu (in "Oral history” je danes univerzalna zgodovinska disciplina), posvečali so pozornost vsakdanjemu in materialni kulturi, pristajali so na "serialitš”, ukvarjali so se in se še vedno z etnozgodovino in mikrozgodovino, čutijo se antropologe in etnologe brez pomanjkljivosti klasičnih antropologov in etnologov. Vse tradicionalne delitve in razlikovanja znotraj humanističnih znanosti so opuščene; in med folkloristi se je zopet pojavila težnja po omejitvi, zaznamovanju meja (predvsem v semiološki usmeritvi). Torej se tudi folkloristi držijo zakonov, ki od vedno vladajo človeštvu: razpoznavamo se, ker smo različni, opravičujemo se s svojo različnostjo (s svojo različnostjo se razpoznavamo in se hkrati z njo opravičujemo). Ali je to res neizpodbiten zakon? Prevod: Nada Primožič Ingrid Slavec ALI JE ETNOLOGIJA V MUZEJU APLIKATIVNA VEDA? (Diskusijski prispevek) Ne bi ponavljal napisanih misli, ampak bi raje dodal, kar sem morebiti pozabil ali nerazumljivo oblikoval v svojem prispevku o vlogi etnologije v muzeju. Prvi namen mojega prispevka je opozoriti na avtonomni status etnološkega dela v muzeju, kar sem oblikoval kot retorično vprašanje že v naslovu: Ali je etnologija v muzeju aplikativna veda? Vtis avtonomnosti se s prakso utrjuje, zato se ne čudim, če mogoče najmlajši etnologi ali tisti iz drugih etnoloških služb ne bodo pritrjevali vsem mojim izvajanjem. Avtonomnost muzejskega dela je historično utemeljena. Muzej in muzeologija sta že priznani ustanova in veda in številne vzporedne misli sem lahko našel v sodobni literaturi te stroke (pretežno v tuji literaturi), čeprav tega nikjer ne navajam zaradi polemične narave prispevka. Čim pristanemo na avtonomnost etnološkega dela v muzeju, ima to svoje posledice. Ugotavljanje teh posledic je drugi namen mojega prispevka. Posledic se zavedajo različne institucije različno. Gotovo gleda SEM kot specialistična ustanova na ta problem drugače, kot gledajo nanj kompleksni ali pokrajinski muzeji. V Goriškem muzeju že dalj časa načrtujemo stalno zbirko Ljudske kulture Primorske. Zapreke in negotovosti pri snovanju take zbirke pa zagotovo niso zgolj finančne narave. V središču pozornosti je misel o evoluciji pramuzej-skega modela, modernizacija tistih izhodišč, ki so v muzeju kot instituciji ustvarila arhetip nekega civilizacijskega dejanja. Slabost naših muzejev je, da mehanično multiplicirajo star arhetipski vzorec, ne da bi ga razvijali in posodabljali. Razlogov za to je več od izobrazbe strokovnjakov, ki delajo v muzejih, do družbenega statusa naših institucij. Posledice pa so izredno velike. Ena izmed najbolj negativnih je odnos publike do muzeja. Večina obiskovalcev pri vstopu ne ve točno, kaj v muzeju sploh lahko pričakuje. Muzej je v miselnosti povprečnega obiskovalca še vedno "vunderkamer”, razstava redkih, čudežnih, da ne rečemo srhljivih eksponatov. Ali pa obiskovalci množično pavšali-zirajo kulturno dediščino, tako da na primer mitizirajo določene objekte, si jih odslikavajo kot simbole dobrega starega življenja. (V Goriškem muzeju je to ognjišče!) Vloga etnologije v muzeju je po mojem mnenju bistveno odvisna od tega ali bo muzej pravočasno oblikoval ustrezna izrazna sredstva — jezik — in s tem svojo publiko, s katerimi bo sploh lahko izrazil vsebino etnoloških raziskovanj, pa naj bo to ljudska kultura, način življenja ali življenjski stil, karkoli že je predmet raziskovanja sodobne etnologije. Zato: če rečem muzej, pri tem mislim na moderno institucijo, ki operira s sodobno tehnologijo, ki dela s kulturno dediščino ”show”, če je treba (v dobrem pomenu te besede) in ki v odnosu do stroke, s katero sodeluje, deluje kot njen medij. Tak odnos do muzeja po mojem mnenju določa tudi odnose do vseh akcij matične vede, ki morajo v svoji zasnovi nujno vsebovati možnosti sodobne muzejske predstavitve. S stališča navedenega pojmovanja muzeja moram, v nasprotju z mnenji, ki kličejo k etnolo-gizaciji muzejev, zahtevati najprej — muzealizacijo etnoloških zbirk. Naško Križnar KRONIKA IN POROČILA Udeleženci kongresa ZDFJ v Tesliču so na društvenem sestanku 11. 9. predstavili svoje referate. Na razstavi ljudske umetnosti v Jugoslaviji od 20. 9. do 5. 11. (ob 21. zasedanju generalne konference UNESCO) v Beogradu je sodeloval tudi SEM s predstavitvijo slovenske ljudske umetnosti. Od 1. 10. do 31. 10. je SEM pripravil razstavo z naslovom Sosed sosedu na Inštitutu za raziskovanje krasa SAZU v Postojni. SEM in PZE za etnologijo sta sodelovala na 3. razstavi domače in umetne obrti v Slovenj Gradcu, ki je bila od 3. do 10. 10. 23. 10. je na Filozofski fakulteti Boris Mravlje javno zagovarjal svojo diplomsko nalogo Način življenja mestnega obrtnika. Na razstavi Narava, divjad, lovstvo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani od 25. 10. do 1. 11. je sodeloval SEM s predstavitvijo polšjega lova. 30. 10. je na Filozofski fakulteti predaval dr. Peter Vodopivec o sodobnem francoskem zgodovinopisju. 4. 11. je v dvorani SAZU v Ljubljani predaval prof. Roberto Leydi iz Milana. Govoril je o sodobnem raziskovanju ljudske kulture v severni Italiji. 4. 11. je na Filozofski fakulteti predaval Roger Dorsinville iz Dakarja (Senegal). Predavanje je nosilo naslov "Pomen afriške skulpture od življenja do muzeja”. 6. 11. je v Arhivu SR Slovenije predavala Ema Umek. Govorila je o delu Arhiva ter o pomenu arhivskega gradiva za etnološke raziskave. 6. in 7. 11. je na PZE za etnologijo predaval Robert G. Minnich o svojem raziskovalnem delu v Žetalah v Halozah. 20. 11. je na Filozofski fakulteti Marko Terseglav predaval o svojem raziskovanju glasbenega repertoirja različnih družbenih skupin. 4. 12. sta SED in Zgodovinsko društvo Ljubljana povabila Alenko Puhar, avtorico podlistka, ki je izhajal v Delu pod naslovom "Prvotno besedilo življenja”, na pogovor o njenem delu. Od 8. do 12. 12. so na Filozofski fakulteti potekale prireditve ob 40. letnici etnologije na ljubljanski univerzi. Slovesnosti so se začele 8. 12. s slavnostnim govorom dekana Filozofske fakultete prof. dr. Janka Pleterskega in odkritjem spominske plošče Antona Tomaža Linharta. Sledil je nastop skupine Bogdane Herman, Mire Omerzel—Terlep in Matije Terlepa. Ob 10h smo odprli razstavo o delu PZE za etnologijo v avli fakultete, ob lih pa se je začel pogovor o delu PZE za etnologijo. 9. 12. je ob 8.30 predaval dr. Petar Vlahovič o delu Nika Županiča, ob 10h je bil razširjeni sestanek komisije ZEDJ za kadrovsko politiko in strokovno delo, ob 19h pa je bila predstavitev etnoloških filmov DDU — Univerzum. 10. 12. je predaval dr. Milovan Gavazzi o Slovencih na Tirolskem, ob 19h pa je bila predstavitev filmov o pravljičarjih. Pogovor po predstavitvi je vodil dr. Milko Matičetov. 11. 12. je bila predstavitev etnološkega filma Galjevica in prve etnološke video kasete o stanovanjskih načinih v Novi Gorici avtorja Naška Križnarja, sledil je pogovor z avtorjem. Teden slovesnosti je 12. 12. ob 19h zaključilo srečanje slovenskih etnologov in študentov etnolo-9ije v kletnih prostorih Filozofske fakultete. Mojca Ravnik in Irena Keršič delovno silo. Dogajalo se je tudi, da je izseljenec pozabil na svojce v domovini, nehal pošiljati denar in pakete in se znova poročil na tujem. Mnogi so prihajali domov na obisk, nekateri so se vračali za vedno, v obeh primerih pa so naredili precejšen vtis na sovaščane. S seboj so iz tujine prinašali nove navade, drugačne obleke, nova orodja ali vsaj razburljive zgodbe, s katerimi so razburkali življenje v vasi. Ob koncu tabora smo etnologi skupaj z ostalimi skupinami postavili razstavo, s katero smo domačinom skušali prikazati in približati naše delo. Ogledalo si jo je precejšnje število informatorjev, ki so se ob razstavljenih slikah in predmetih znova razgovorili in nam povedali stvari, ki nam jih iz prejšnjih pogovorov z njimi ni uspelo izvedeti. Nives Sulič mladinski raziskovalni tabor "znanost MLADINI” V VINICI (julij 1980) Etnološka skupina je preučevala vpliv izseljevanja v Vinici in okolici med obema vojnama, P°sledice izseljevanja na družino in širšo skupnost, Medsebojne odnose, spremenjene gospodarske in s°cialne razmere. M naši skupini je bilo poleg obeh mentoric še Sedem dijakov, ker pa na terenu ni mogoče delati z veiko grupo, sva mentorici že prvi dan razdelili s upino na tri oddelke in za vodjo tretjega oddelka 0|očili dijakinjo, ki je bi.la zaradi precejšnjega Poznavanja etnološkega načina dela najbolj primerna za to. ^ Skupine so delale vsaka zase, seveda pa so se svojem delu dogovarjale skupaj in si posredovale ndobljene izkušnje. Ob nabiranju podatkov smo s čas uporabljali fotografski aparat in zbirali tudi tirfkr6*6 Za ra2Stav°- Zbrano gradivo smo pre-P ali na evidenčne kartone in jih skupaj s ografskim materialom oddali Belokranjskemu muzeju v Metliki. __ delu na terenu so se ob "klasičnih” težavah ot so pomanjkanje časa in nezadostna pred-d Pr^va dijakov na etnološko delo pojavile še tem3]06 težave- Nekaj smo jih uspeli odpraviti ob še<5tejltern po9ovoru, menim pa, da petnajst- in delana|Stletn' diiaki niso dovolj zreli za tak način p , ln lahko nehote naredijo več škode kot koristi, kov 9 t69a 86 P°ka2alo, da je pri zbiranju podat-va|c '9ral.° Prejšnjo vlogo tudi poreklo spraše-čo !„’i Sa^ 80 inforrriatorji postali veliko zgovornejši, ce Je le-ta bil domačin. GolPk°datoe Smo zbira'i v Vinici in okoliških vaseh: iz vq h' Podklancu in Perudini. Informatorji so bili števil!* ■ socialnih slojev. Zbrani podatki so dokaj izselip111 m skuPai s fotografijami pričajo o vplivu BelnkrVanja na Bel° krajino. Največ so se izseljevali kjer i!hanjCi V ZDA in Kanado, v industrijska mesta, strin ,Je ved'na delala v rudnikih in kovinski indu-iim ni-i PrVa 80 Pdhajali v tujino moški, nato pa so domač'9°St0 sledile fodi žene ali sestre. Ce je z ekonomev odšel gospodar, so nastale velike social n Ske sPremembe. ki so se odražale tudi na Poprüpf63- Področiu kulture. Za vse delo so morale Mož nnf'fene 'n 0froci ter sorodniki, ali pa — če je njal domov dovolj denarja — najemati tujo RAZMIŠLJANJE O BREŽICAH IN NOVI GORICI S primerjavo vsebine brežiškega in novogoriškega zbornika, izdanih ob posvetovanjih slovenskih etnologov v Brežicah 1978 in v Novi Gorici 1980, bom skušala nakazati nekatere pomanjkljivosti, ki jih v današnji teoretični usmeritvi še vedno ima etnologija. Že v vsebinskem kazalu obeh navedenih del lahko zasledimo, da nam brežiški zbornik nudi tematsko bolj razgibano vsebino. Problem, ki ga zastavlja, tj. odnos med etnologijo in sodobno slovensko družbo, je še vedno v naši stroki zelo aktualen. Pri tem se pojavlja vprašanje, koliko etnologija z današnjo usmeritvijo ustreza zahtevam in potrebam slovenske družbe. Z odgovorom na zastavljeno vprašanje pridemo v začaran krog medsebojne soodvisnosti med znanostjo in družbo. Metodologija stroke mora prav gotovo izhajati iz potreb obstoječe družbe (kar nam dokazujejo dogajanja iz znanosti iz preteklosti), vprašanje pa je, koliko in na kakšen način današnja etnologija zadošča tem potrebam. Še vedno se kažejo različne metodološke usmeritve, ki jih lahko kategoriziramo po glavnih inštitucijah, kjer delujejo etnologi: muzejska, oddelčna na filozofski fakulteti in usmeritev na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU. Prav gotovo vodijo soočanja in različni pogledi na določen problem do kvalitetnega premika. Vendar, ali ne bi etnologi dosegli z enotno aplikativno etnologijo v družbi več, kakor pa je moč doseči z dosedanjimi razdrobljenimi pogledi in metodologijami? Pri tem je potrebno omeniti članek Anke Novak "Odnos do etnologije med anketiranci v Kranju” (Etnologija in sodobna slovenska družba, Brežice 1978, str. 28—34) in anketo študentov PZE za etnologijo "Kaj je etnologija” (n.d., str. 35—36). Večina odgovorov anketirancev različnih starostnih in poklicnih struktur je bila nezadovoljiva. Potrebno se mi zdi, po dobrih dveh letih in pol, ponoviti zamisel in dobljeni rezultat primerjati s prejšnjim. To bi bil verjetno dovolj velik pokazatelj poznavanja etnologije med Slovenci, ki so med drugim tudi tesno povezani s predmetom naših raziskovanj. Določena vprašanja v zvezi z usmeritvijo stroke nadalje odpirata članka Mojce Ravnik in Slavka Kremenška. V prvem se avtorica sprašuje, ”ali smo etnologi dovolj seznanjeni s sodobnim družboslovjem in etnologijo ...?” (n.d., str. 7—11). Ta vrzel se pojavlja že v učnem programu študija etnologije. Kot historična veda ne vključuje nikakršnih predavanj iz zgodovinskega oddelka naše fakultete, pogrešamo tudi psihološki in sociološki pogled na način življenja. Prav tako seznam literature, ki jo mora študent obvladati, ne ustreza več zahtevam sodobne etnologije. V okviru kurza obče etnologije bi se slušatelj moral praktično (preko literature) seznaniti z različnimi evropskimi in izvenevropskimi pogledi na etnologijo. Spoznavanje različnih teoretičnih izhodišč bi samo dograjevalo in bogatilo našo usmeritev stroke. Nadalje, sami muzealci in etnologi zaposleni na področju spomeniškega varstva nam v člankih sporočajo, da je osveščenost etnologa v tej smeri minimalna (Tone Petek, n.d., Etnologija, muzej in sodobna slovenska družba, str. 68—75. Vladimir Knific, n.d., Etnologija in spomeniško varstvo, str. 75—81. Naško Križnar, Način življenja Slovencev XX. stoletja. Ali je etnologija v muzeju aplikativna veda?, str. 17—25). Verjetno obstajajo objektivni razlogi za navedene pomanjkljivosti. Mislim pa, da je dobro razmisliti tudi o tem, da vsako leto diplomira nekaj etnologov in "Kakršna je bila stroka, takšen je bil učni program in kakršen je bil učni program, takšni so bili diplomanti.” (Duša Krnel Umek, n.d., Etnologija in izobraževanje, str. 41—45). V Kremenškovem sestavku bi lahko našli odgovor na vprašanje, kakšna je današnja usmeritev etnologije: "Način življenja, njegova družbenoekonomska pogojenost, upoštevaje socialne določenosti kulturnih pojavov, neizogibnost povezave posameznih kulturnih sestavin s časom in okoljem, funkcionalna obravnava kulturnih stvaritev in nujnost upoštevanja njihove medsebojne prepletenosti so med drugim izraz novejših metodoloških pogledov ali vsaj iskanj v današnji slovenski etnološki misli.” (Slavko Kremenšek, n.d., Je naša metodološka usmerjenost ustrezna?, str. 45—51). Definiciji verjetno ni ničesar dodati, vendar se mi že pri pojmu "način življenja” pojavi občutek premajhne definiranosti, premajhne opredeljenosti. Etnolog se lanko izgubi v tako kompleksno zastavljenem predmetu raziskave, če pri tem ne pozna njegovih meja. In kaj omejuje kategorijo "način življenja”? Prav tako lahko upravičeno dvomimo v predstavitev pomena besede "ljudski”. Na to opozarja v svojem prispevku Mira Omerzel—Terlep (n.d., Pomen etnomuzikologije za (današnjo) družbo glede na razvoj etnomuzikološke znanosti, str. 54—62). Poleg tega pa smo se v to lahko prepričali lansko leto, ko smo v prostorih Sekcije za glasbeno narodopisje razpravljali o tem, kaj je ljudska glasba, in ostali brez odgovora. Prilastek "ljudski” se v etnologiji pojavlja zelo pogosto, ne samo v povezavi z glasbo, ampak tudi še z drugimi kulturnimi sestavinami in ravno zato bi ga bilo treba vsebinsko bolj razjasniti. Razprave, kot so: Gledališče, film in etnologija (Angelos Baš, n.d., str. 81—86), Naša in folklorne skupine (Marija Makarovič, n.d., str. 86—90), Etnologija kot sestavina načrtovanja prenove urbanega in ruralnega okolja (Peter Fister, n.d., str. 90—95), Etnologija in razvoj, Vključevanje etnologov in etnološkega dela v družbeno planiranje (Marjan Loboda, n.d., str. 95—101), Etnologija in turizem (Jernej Šušteršič, n.d., str. 101—112) ter Turizem na vasi (kmečki turizem) in etnologija (Janez Bogataj, n.d., str. 112—118), nam prikažejo možnosti zaposlitve bodočih etnologov. S tesnejšo povezanostjo, z izmenjavo medsebojnih izkušenj med ustanovami, ki so omenjene v sestavkih, in med PZE za etnologijo bi lahko dosegli večji interes za našo stroko. Verjetno so nakazane možnosti uresničljive; v kolikšni meri, pa je odvisno od nas samih. V ta namen morda ne bi bilo slabo do neke stopnje usmeriti raziskovalna dela študentov. S tem ne mislim, da bi omejevali svobodno izbiro teme raziskovanja, vendar naj bi delo ne imelo samo sebi namen. Publikacija "Način življenja Slovencev XX. stoletja”, plod posvetovanja etnologov v Novi Gorici, nam dve leti kasneje podaja prvenstveno dva sklopa razprav: — o projektu "Način življenja Slovencev XX. stoletja” (S. Kremenšek, J. Hudales, B. Berce—Bratko) in — o monografiji načina življenja prebivalcev Vitanja. Izven obeh okvirov sodijo še zanimiv prispevek Naška Križnarja (o aplikativnosti etnologije v muzeju), Inge Miklavčič (o problematiki etnoloških spomenikov v Postojni in okolici), Čeplakovo razmišljanje o posvetovanju v Novi Gorici ter analiza diplomskih in seminarskih nalog na PZE za etnologijo od 1953—1980 — prispevek študentov. Iz navedenega lahko razberemo večji poudarek projektu, ki je danes v središču slovenske etnologije. V prikaz načina življenja Slovencev XX. stoletja naj bi se vključila večina slovenskih etnologov. Marsikatero znano ime pa je žal izostalo na posvetovanju. Mar tudi to govori v prid razslojenosti sodobne etnologije? Breda Čebulj BIBLIOGRAFIJA BIBLIOGRAFIJA nalog študentov pze ZA ETNOLOGIJO V LETU 1979 Okrajšave: P — proseminarska naloga, S — seminarska naloga, D — diplomska naloga, II. — slikovno in drugo gradivo. Vse naloge so v tipkopisu. 11 1.1. MATERIALNA KULTURA 1 1.1. Splošno 1. Rojšek Daniel: Gospodarstvo občine Kočevska Reka med obema vojnama. S, 71 str., il. 2. Oblak Branko: Spremembe v načinu življenja na vasi Spuhlja pod vplivom deagrarizaclje in urbanizacije. P, 29 str. ' 1-3. Stavbarstvo 3. Bučar-Valič Aleša: Novogradnje v Žužemberku. S, 25 str., 26 dia. '1-4. Notranja oprema, bivalna kultura 4. Bizjak Mojca: Stanovanjska kultura Starega trga v Ljubljani. S, 28 str. 5. Jugovec-Smerdel Inja: Stensko okrasje kot eden razpoznavnih znakov načina življenja (na primeru kraja Artiče na Bizeljskem). D, 109 str., II. 6. Anžič Ivica: Stanovanjska oprema v Vitanju. S, 27 str., 21 il. 7. Fajfar Janez: Stanovanjska kultura kranjskega Pungerta od začetka stoletja do danes. D, 147 str., il. 8. Primožič Nada: Notranja oprema in stensko okrasje v študentskih sobah. P, 62 str. z il. ■5- Poljedelstvo 9. Destovnik Cveta: Pridobivanje krompirja v vasi Voklo na Gorenjskem. 20 str. '■6- Živinoreja 1-1.12. 1 -1.16. 10. Senegačnik Jure: Ovčarstvo na planini Duplje. S, 42 str. 10 II. Rokodelstvo In obrt 11. Oman Sonja: Način življenja In delo filovsklh in tešanovskih lončarjev. S, 33 str., 15 il. 12. Košir Maksimiljan: Sodarstvo v Tacnu do druge svetovne vojne. S, 23 str., II. 13. Strnad Peter: Življenje in delo usnjarjev v Sloveniji. P, 35 str., il. 14. Vrh Majda: Izdelovanje In prodaja ribniške suhe robe v vaseh Žigmarice, Zapotok, Sušje, Zamostec. S, 21 str., 8 II. Prehrana 15. Berkopec Branka: Prehrana Orlovaščanov glede na njihovo socialno pripadnost. S, 31 str. 16- Črnič Tea: Prehrana v Škofji Loki med obema vojnama in v letih 1941—1945. S, 42 str., 26 il. 17- Delak-Koželj Zvezdana: Noša kot odraz načina življenja v Vitanju od konca 19. stoletja do danes. 1-1.18 °’308 str-zi'- romet, komunikacijska sredstva In komunlcl-ranje 18. Žigon Zdenka: Povezava vasi Zagrajec pri omnu s širšim geografskim okoljem. P, 28 str., ib il. 1-1.19. 19 Svoljšak Vida: Prebivalci Šmarne gore in njeni obiskovalci. S, 39 str. Trgovina 2o- Brancelj Andreja: O metliški trgovini v zadnjih osemdesetih letih. P, 26 str., II. ■ Borštnar Marija: Trgovanje Podnartčanov. P, 27 str., 5 il. 1.1.20. Turizem, turizem na vasi (kmečki turizem) 22. Batič Jerneja: Prehod iz kmetijstva v turistično dejavnost na kmetiji v Zapisu pri Bledu. P, 11 str., 9 II. 1.2. SOCIALNA KULTURA 1.2.1. Splošno 23. Pirš Slavi: Življenje oskrbovancev v Domu upokojencev Tabor. S, 26 str. 24. Vreček Marjeta: Razlika med dolinsko in hribovsko kmetijo v Črnem grabnu. P, 15 str., 2 II. 25. Bogovič Alenka, Cajnko Borut: Frpstrup Lejren. P—S, 42 str., 44 str., 20 II. 26. Kotar Sonja: Pacienti zdravilišča v Laškem — njihovi medsebojni odnosi, odnosi do osebja in do Laščanov. P, 25 str., il. 27. Zorko Irena: Omizja kavarne Union. P, 20 str. 1.2.3. Vzgoja 28. Zidov Nevenka: Vzgoja predšolskih otrok v Vitanju danes. S, 30 str. 29. Kržinič Kornelija: Vzgoja otrok v Velenju — naselje Bevče. P, 23 str. 30. Širok-Stergelj Zdenka: Rojstvo In nega dojenčka ter vzgoja otrok v Mirkah In Retovjah pri Vrhniki. S, 24 str. 1.2.5. Prebivalstvo 31. Korun Borut: Današnji Indijanci v Južni Mehiki in Guatemali. P, 13 str. 1.2.6. Krajevna skupnost 32. Segalla Adrijana: Naselje Zavodna kot delav-sko-cinkarniško naselje ob nastanku In spremembe v razvoju naselja do danes. P, 14 str., 3 il. 1.2.7. Medkrajevni In Interetlčnl odnosi, manjšine, Izseljenstvo In zdomstvo 33. Fux Barbara: Romi v občini Metlika. P. 34. Ftičar Marija: Vključevanje priseljencev iz Prekrhurja v novo okolje v Mekinjah pri Kamniku. P, 19 str., 6 il. 35. Čeplak Ralf: Kulturno prilagajanje priseljencev Iz Indije v Veliki Britaniji. P, 26 str. 26. Dražumerič Marija: Izseljevanje Iz Črnomlja med leti 1880—1914. S, 24 str., il. 37. Ambrožič Barbara: Akulturacljski problemi nigerijskih dijakov v Velenju od septembra 1977 do februarja 1979. S, 26 str., 5 II. 1.2.9. Vrednote In moralne norme 38. Bečaj Janez: Vrednote osnovnošolcev od 5. do 8. razreda (pozitivne In negativne človeške lastnosti). P, 42 str., 2 II. V okviru predmeta Obča etnologija je bilo v šolskem letu 1978/79 napisanih 42 nalog na temo Vrednote In moralne norme moje generacije. 1.2.11. Delovne skupnosti 39. Sulič Nives: Način življenja smetarskih delavcev Komunalnega podjetja Ljubljana (TOZD Javna higljena In ceste). S, 36 str., 6 II. 40. Benčič Eda: Naše žene v Trstu kot gospodinjske pomočnice. P, 13 str. 41. Zaletelj Maja: Delavci na železniški progi v Bohinjski Beli. P, 18 str., 24 dla. 42. Milčinski Maja: Način življenja skupine delavk tovarne Lek med njihovo proizvodno dejavnostjo. S, 15 str. 1.2.14. Fantovske In dekliške skupnosti 43. Tršan Lojz: Družabno življenje In običaji, ki so povezani z mladino v naselju Smlednik In Valburga. S, 21 str. 1.2.15. Družbene organizacije; poklicne, namenske skupnosti; društva 44. Lenasi Marjana: Delovanje mladinskega aktiva v Reki pri Ravnah na Koroškem v času od leta 1964 do danes. S, 35 str., 4 II. 45. Duhovnik Andreja: Akademska fllklorna skupina "France Marolt”. S, 33 str. 1.2.18. Letne iege, prireditve, festivali, praznovanja, prazniki 46. Kolenko Milena: Maturantski Izleti na celjski gimnaziji v letih 1947—1975. S, 20 str., 16 II. 47. Mir Marija: šege v Malem Oklču. S, 41 str. 1.2.19. Rojstvo, poroka, smrt 48. Sulič Nives: Sunita možl Aruna. P, 27 str. 49. Pavlin Zora: Ženltovanje v Vitanju In okolici med obema vojnama In danes. D, 147 str., II. 1.3. DUHOVNA KULTURA 1.3.1. Splošno 50. Cesar Polonca: Kulturno življenje borcev Poljanske čete v delih Klusovega Jože. P, 25 str., 5 II. 1.3.2. Verovanje 51. Dltrlch Tamara: Verovanje v vasi na Dolenjskem. P, 31 str. 1.3.11. Igra odraslih In otroška Igra; prosti čas 52. Krapež Romea: Prosti čas velenjskih gimnazijcev. P, 16 str., II. 53. Pajsar Breda: Družabno življenje Kostanjevice na Krki. P, 35 str., 73 M. 54. Šumi Irena: Vikendi Ljubljančanov v Savudriji. P, 32 str., 25 II. 55. Vecko Radoška: Izraba prostega časa mladih. P, 10 str. 1.3.13. Zdravilstvo; veterina 56. Vlktorovskl Majda: Zdravilstvo v vasi In v mestu. S, 24 str. 57. Klemenčič Zdenka: Ljudska medicina v preteklosti in današnje zdravljenje v Šmartnem ob Paki. P, 21 str. 1.4. ETNOLOŠKE (MONOGRAFSKE) OBRAVNAVE KRAJEVNIH IN REGIONALNIH SKUPNOSTI 58. Hazler Vito: Način življenja prebivalcev zaselka Hrastje. D, 121 str., 55 II. 59. Brence Andrej: Način življenja v železniški koloniji v Mariboru od njenega nastanka leta 1863 do danes. D, 77 str., II. 60. Colja Sonja: Način življenja v vasi Gomila na Dolenjskem v letu 1978. S, 23 str., 11 M. 61. Valič-Verstovšek Katra: Poskus na osnovi vasi Lahinje na Cerkljanskem prikazati življenjske razmere Primorcev med obema vojnama. S, 44 str., 6 II. 1.5. ETNOLOŠKE (MONOGRAFSKE) OBRAVNAVE POKLICNO-SOCIALNIH SKUPNOSTI 62. Novak Urška: Spremembe v načinu življenja prebivalcev kmetije od druge svetovne vojne do danes. S, 25 str., 17 II. 2. OBČA ETNOLOGIJA 2.6.2. Raziskovalci, zbiralci, ljubitelji; biografije, obletnice, nekrologi 63. Sašel-Kropej Monika: Josip Šašel In njegovo delo s posebnim ozirom na etnologijo. S, 29 str. Za obdobje NOB: 64. Dolenc Danilo: Način življenja prebivalcev v vasi Praprotno med NOB. S, 26 str., 3 II. Ingrid Slavec KNJIŽNE NOVOSTI IN POROČILA ”Z CVETNJAKA HORVATSKE” - medjimurske narodne pjesme Jugoton, stereo LSY-63089, posnetki in producentstvo Marija Novak in dr. Jerko Be-zič. Nekako v istem času kot gramofonska plošča napevov iz Porabja je izšla tudi plošča z medjimur-skimi napevi ”Z cvetnjaka Horvatske”. Izbor posnetkov in producentske naloge sta opravila Marija Novak, učiteljica iz Kotoribe, in dr. Jerko Bezič, sodelavec Inštituta za narodnu umjetnost v Zagrebu. Vsaka stran plošče vsebuje 10 napevov; vokalnih (solističnih in zborovskih), vokalno-instru-mentalnih in instrumentalnih. Redaktorja sta se zares potrudila pri izbiri raznolikega in karakterističnega repertoarja. V sicer nadvse kratkem uvodu Jerko Bezič poudarja, da sta s ploščo želela v času številnih harmonizacij medjimurskih pesmi in napevov pokazati na "starije pjesme” ali določneje na napeve "što su ga redovito izvodile i smatrale svojim generacije, koje su mladovale krajem 19. stolječa i u prvim desetlječima 20. stol ječa” (kar 13 od 20 posnetkov je zabeležil v svojih zbirkah že Vinko Žganec). Pesmi različnih razpoloženj pripadajo glede tonovskega načina srednjeveškim modusom, anhemitonski pentatoniki ter novejšemu duru in molu ter karakterističnemu svobodnemu (parlando-rubato) ritmu. V izbor sta vključila tudi pesmi, ki pripadajo madžarski melodiki. Oglejmo si pobliže zanimiv izbor napevov. Prva "popjevka” (stran A) "NA IVAJE V GORČENI PROŠČEJE” je madžarska melodija, ki so se jo učili Medjimurci v šoli in sicer v inačici s hrvaškim besedilom, danes pa jo pogosto slišimo na medjimurskih smotrah v Nedelišču ali Donjoj Dubravl, seveda v medjimurskem narečju. Druga melodija "JAPEK I MAMICA” (izvaja mešani zbor ob spremljavi tamburašev iz Kotoribe) je starejša lirična popevka, primer plesne-pete pesmi je melodija "MLINAR V KRČMI” (zbor ob spremljavi tamburašev iz Nedelišča). "Z MEĐIMURSKI ZDENCI” poje Marija Novak, redaktorica plošče, kot se jo je naučila od svojih prednikov. Pesem je ena najbolj petih in morda najbolj poznanih medjimurskih melodij, ki ima tudi madžarsko paralelo. ”POVEč, GOLOB” poje kvintet žena iz Dekanovca in Doma-šinca. Pesem je napisal ljudski pesnik, učitelj in kantor iz Andraševca, Florijan Andrašec (1888—1962), ki je za Medjimurje pomenil nekaj podobnega kot slovenski pesnik Jurij Vodovnik za Štajersko, le da je bil prvi mlajši. V njegovem repertoarju pa so bile tudi slovenske pesmi. Med plesne melodije sodi tudi "FALILA SE JAGICA (mešani zbor ob spremljavi tamburašev iz Donje Dubrave), ki sodi v železni repertoar medjimurskih folklornih skupin. Napev je glasbeno zelo zanimiv, ker se mešata miksolidijski modus in durovski tonovski način. Napev prve strani "ZELENA DOBRAVA” ter napeva številka 6 in 7 (stran B) ”S PRISLAVCA NA BELICO RAVEN POT” in "DECA, MOJA DECA" izvajata oče in sin: Stjepan Vrbanec (cimbale) in Pavao Vrbanec (violina) iz Čakovca. Melodije so Primeri "salonske muzike”, muzike, tako popularne v Čakovcu, medjimurskem središču. Podobno glasbo so gojile na Slovenskem tudi na primer v Prekmurju razne (ciganske) bande po salonih, barih in gostiščih. Ta glasba je ugajala tudi kmetom in drugim okoličanom, poskušali so salonski stil Posnemati tudi na vasi. Oče Vrbanec je bil poznan oimbalist, z izrednim posluhom, uglaševalec klavirjev in drugih glasbil. Bil je osebni prijatelj Vinka 2ganca. Umrl je julija letos. Posnetki sicer niso več dokaz njegovega t.i. "veličastnega stila”, saj cimbal ni več tehnično obvladal tako kot nekoč. Ti posnetki salonskega stila, tako značilni ne samo za Medjimurje, temveč tudi za Prekmurje in Madžarsko, so le še prežitki izgubljenega, pozabljenega, nefunkcionalnega v današnjem času. Osma melodija (stran A) "PRIMEM PERO”, ki jo zopet poje Marija Novak iz Kotoribe, je primer arhaične medji-murske melodije, deveti napev "LEPO NAŠE MEDJIMURJE” pa je primer rodoljubne (poučne) |nelodije pretekle dobe, ki izzveni v novi dobi prisi-iieno in bledo glede na izvajalsko občutje. Zanimiva j® zadnja melodija prve strani ”DA NAM PAK DOJ-GE TO VREME”, ki jo izvaja mešani zbor ob sprem-ijsvi tamburašev iz Preloga. To je delavska pesem, Pesem "štrekarjev” — železniških delavcev, ki so n°dili delat na proge tudi na Avstrijsko ozemlje, vtor pesmi pa ni več znan. Na B strani je prva melodija "TIBET ROBEC” (ti-b®* je vrsta tkanine), ki zopet sodi v kategorijo Madžarskih napevov. Ena najlepših medjimurskih Pesmi je tudi "ZVIRA VODA IZ KAMENA” (poje Ana uš iz Kotoribe). Zanimiv je način izvajanja. Pevka Se z melodijo poigrava in jo v zadnji kitici rahlo va-ri|ra. "DOŠEL Ml JE LJIST” je vojaška pesem in Prav tako ”OJ, NESREČNO MLADO TELO JUNA-OK0”, "JANIČA JE FAJN SNEŠICA” pa je plesna Melodija. Osmo popevko "RUŽIČA SAM BILA” je ZaPela Jela Pavčec iz Preloga (rojena 1905), poznala ljudska pevka in koreografinja. Za 1. smotro 0 Mora v Zagrebu leta 1947 si je izmišljevala plese .a PHedstavljanje vaške skupine. Veliko je prepevala udi Vinku Žgancu. Posnetki so sicer že bledi, saj Je pevka že izgubila nekdanjo moč glasu. Zanimiv Pa je njen način izvajanja, to je glissando z obilico ozkov, stil, ki je bil v modi na Madžarskem na a etku našega stoletja, na katerega se je Bšla ■ artök tako jezil, ker je bil prepričan, da tovrstno vajanje zmaliči melodijo in da je le posledica aveličanosti. Posneta melodija ima tudi svojo a zarsko paralelo, pevka pa je bila prepričana, da KAkt00 Petje Pravilneiše. "MEDJIMURJE MALO, dii ,l-J£pO RAVNO” je dursko pobarvana melo-Ga' Pr'mer mešanja starega in novega stila, ”NE-ü . ONCA NIT MESECA” pa je primer madžarske skp8^6 .pesmi znanega avtorja, kompozicije v Ijud-ia n? se ie Priljubila in ohranila. Prvo izva- soii zl30r °b tamburaški spremljavi, drugo pa e ka ob spremljavi tamburašev. na h a °vitku so natisnjeni vsi verzi pesmi ne glede Me lori'2'00 Posnetka. Besedila so izpisana tudi pri transk'-K*1’ k' 80 le instrumentalne. Tekst sicer ni peti ri°iran fonetično, zato le približno ustreza razvrstv'^08*'' F(edaktorja sta posnetke poskušala 9lasb ' ' tako’ da Poslušalec lahko občuti kontraste Potreb0^ elementov’ kar je prav gotovo zanimivo in Repertoar je raznovrsten in zanimiv, lahko rečemo, da vključuje skorajda vse "starejše glasbene stile”, tako vokalne, vokalno-instrumentalne in le instrumentalne, vključujoč tudi delavsko in salonsko glasbo, napeve znanih in nepoznanih avtorjev, medjimursko in madžarsko pesem, kar je prav gotovo ena najbistvenejših kvalitet pričujoče plošče. Le uvodna beseda bi lahko bila daljša, informativnejša tako za strokovno kot zgolj ljubiteljsko poslušalstvo. Lahko bi bila; žal pa imamo verjetno zopet opraviti z razpoložljivimi finančnimi sredstvi. S strokovnim tekstom, fotografskimi posnetki življenjskega utripa in zemljevidi pa prednjači plošča s posnetki iz Porabja, delo GNS ISN pri SAZU v Ljubljani, čeprav slednja vključuje le vokalno ljudsko ustvarjalnost, njene tehnične zmogljivosti pa so bile očitno obširnejše. Mira Omerzel—Terlep INJA SMERDEL, KAPELSKA GODBA. OB 130-LETNICI KAPELSKE GODBE, (izd. Pripravljalni odbor za proslavo 130-letnice Godbe na pihala Kapele, 1980), 9—65, il. Etnološke raziskave glasbene kulture ali glasbenega življenja (tudi glasbenega obzorja) so pri nas zelo redke. Pravzaprav jih ne poznamo. Na drugi strani pa imamo razvito folkloristično raziskovanje s celo vrsto rezultatov, ki so priznani tudi v širših evropskih strokovnih okvirih. Prav zaradi neprisotnosti etnološkega vidika v tovrstnih raziskavah nas je študija Inje Smerdel o Godbi na pihala iz Kapel pri Brežicah prijetno presenetila. Smerdelova uvodoma označi godbo na pihala, ki pomeni okolje ali motiv za združevanje določenega kroga ljudi na širokem področju množične kulturne ustvarjalnosti. Zlasti poudari vprašanja, ki so predmet etnološke preučitve. V središče etnološkega zanimanja postavi "vprašanja o funkciji, vlogi in pomenu, ki jo ima tovrstna glasba in njeni izvajalci v njihovem ožjem okolju (v vsakdanjem in prazničnem življenju); o motivih za igranje ter o godbi kot o posebnem socialnem organizmu.” Začetki kapelske godbe na pihala sodijo v čas po I. 1848. V poglavju o zgodovini godbe v okviru širših zgodovinskih tokov postavi avtorica kapelsko godbo v trden okvir širšega družbenozgodovinskega dogajanja od leta 1848 do danes. Zasledovanje glasbenega pojava in njegovih nosilcev v vsej njihovi družbeni in časovni pogojenosti, ji narekuje genetično-strukturalni pristop. Kratkemu pregledu razvoja godbe sledijo poglavja o socialni in generacijski sestavi godbe, vodstvu, organizaciji, financiranju in zaslužkih. Analizira tudi motive za pristop k godbi. Sledi naslednji sklop vprašanj, ki prikazujejo življenje v skupnosti godbenikov. Tako teče beseda o glasbenem obzorju, o učenju in vajah, zasedbi godbe in inštrumentih, o zunanjih obeležjih godbe, repertoarju, priložnostih za igranje, internih navadah in šegah godbenikov, stikih z drugimi godbami in o položaju godbe v njenem ožjem kulturnem okolju. Težko bi izdvojili tista poglavja, ki naj bi imela večjo etnološko težo, saj je celota opazovana "skozi objektiv” etnologa. Prav zato delo deluje kot resnična etnološka godbena monografija. Opozoriti kaže še posebej na poglavja o glasbenem obzorju, godbi kot posebni družbeni skupini in sklepne primerjave z godčevstvom. Zanimivo je bilo (in je še vedno) vrednotenje (kotiranje) godbenikov na družbeni lestvici ožjega okolja. Biti godbenik je za to okolje pomenilo več kot pozitivno vrednoto. Analiza modela kapelske godbe in odnosa do drugih modelov npr. vojaške godbe in izrazite vaške godbe z godci pokaže na možno smer opredeljevanja tovrstnih glasbenih pojavov. Za nadaljnje razčiščevanje razmerja je avtorica izvedla primerjavo z značilnostmi godčevstva na Slovenskem. Tu je bila zares dobrodošla razprava Zmage Kumer v Pogledih na etnologijo (Ljubljana 1978), ki prav tako sodi med redka dela na področju raziskovanja nosilcev glasbene kulture. Primerjava je pokazala, da je za kapelsko godbo značilno nekakšno dvoživ-karstvo. Delovanje godbenikov v vsakdanjem življenju domačega kraja in okolice je podobno godčev-stvu, njihovo delovanje v okviru narodnopolitičnih in verskih manifestacij pred prvo vojno in med vojnama ter aktivnost v družbenopolitičnih manifestacijah po drugi vojni pa je bližje vlogi in značilnostim vojnih godb. S slednjo sestavino je povezan tudi odnos godbenika do uniforme, disciplina, paradno nastopanje, ipd. Igranju za različne priložnosti je prilagojen tudi repertoar godbe. Torej je godba neke vrste "glasbeni servis”. Pri predstavitvi raziskave Inje Smerdel moramo omeniti tudi obliko in opremo knjižnice, ki povzema obliko godbenih notnih knjižic. Tudi sicer deluje celotna knjižica zelo vabljivo, tako za širši krog bralcev kot za strokovnjaka. V knjižici je vrsta ilustrativnega gradiva, dodani pa so seznami godbenikov, viri in literatura. Besedilo razprave z vsemi dodatki (opombe, ilustracije ...) dviga "notno knjižico” nad raven raznih "jubilejnih” izdaj, ki so v zadnjih letih pri nas tako priljubljene med godbeniki, gasilci, v krajevnih skupnostih, itd. Za etnologa pa so seveda koristno gradivo pri raziskavah vsakdanjega načina življenja. Janez Bogataj Monika Kropej, KULTURNO PROSVETNA DEJAVNOST IN NJENA ODMEVNOST V TRBOVELJSKEM RUDARSKEM NASELJU "KOLONIJA 1. MAJA” PRED OSVOBODITVIJO IN PO NJEJ. Diplomska naloga, Ljubljana 1980, 113 str., pril. Cilj pričujoče naloge je bil ugotoviti vpliv kulturno prosvetnih dejavnikov na način življenja socialno in poklicno enotnega naselja. To je avtorici v precejšnji meri tudi uspelo. Za časovno izhodišče je izbrala povojno obdobje, kjer pa so ji viri dopuščali, je posegla tudi v čas med obema vojnama, ki je precej vplival na sedanji način življenja v Koloniji 1. maja. Čeprav je iz naloge razvidno, kako krhka je meja med sociologijo in etnologijo, pa je avtorica pokazala, kakšne so razlike v metodologiji in ciljih, ki si jih obe vedi zastavljata. Nalogo odlikujejo dobra kritika virov in zgovorne tabele, fotografije pa bi bilo za večjo ilustrativnost potrebno natančneje dokumentirati. Zaradi nekoliko preobsežnih, včasih tudi nejasno pisanih poglavij, ki bi nalogo povezovala v zaokroženo celoto, ta ne učinkuje dovolj homogeno. Na določenih mestih moti bralca težak jezik, predvsem pa tujke, ki bi jih lahko zamenjali domači izrazi, ko se v današnjem času že toliko borimo za prečiščen slovenski jezik. V diplomsko nalogo tudi ne sodi dokaj osebno opredeljevanje kiča in raba s tem povezanih izrazov, ki bi morali biti jasneje definirani ali pa dani pod navednice. Kljub temu pa je naloga opozorila na vrsto problemov, ki bi jih kazalo v prihodnjih nalogah podrobneje obdelati, tako na primer vpliv in vloga radia, filma ali televizije na družbo ali posameznika. Nives Sulič ŽIROVSKI OBČASNIK Gre za glasilo na novo ustanovljene literarne sekcije DPD Svoboda krajevne skupnosti Žiri v škofjeloški občini. Okrog njega naj bi se, po besedah uredništva, zbirali vsi Žirovci in prijatelji Žirov, namen njegovega izdajanja pa je med drugim dvigati "splošno kulturo pismenosti”, kar je vsekakor hvalevredna pobuda glede na današnjo splošno krizo na tem področju (le spomnimo se pomislekov in graj jezikovnega razsodišča), hkrati pa "središče raziskovanja ter zbiranja gradiva o gospodarski, politični in kulturni preteklosti ter sedanjosti Žirov”, kar bo lahko solidna osnova za kakršnokoli zaokroženo publikacijo o bitju in žitju omenjene krajevne skupnosti "na koncu sveta", kot pravi ena od pesmi o njej. Doslej sta izšli dve številki, prva ob krajevnem prazniku jeseni I. 1980 in druga ob spominjanju na Prešerna februarja I. 1981. V prvi številki uredništvo predstavlja koncept "časopisa za kulturna in družbena vprašanja na Žirovskem”, ki je del svojega originalnega imena dobil tudi zaradi predvidenih morebitnih motenj v izhajanju, pa nas to ne bo smelo jeziti, saj je že v naslovu označeno, da bo izhajal občasno, zato občasnik; objavljeno pa je tudi marsikaj mikavnega, omenimo vsaj del pisma O. Župančiča žirovskemu SKUD, ki je nosil njegovo ime. Druga številka pa bo ohranila trajno vrednost zaradi Žirovske krajevne bibliografije, ki jo je sestavil M. Naglič, eden glavnih pobudnikov za nastanek omenjenega časopisa. Kljub temu, da je po avtorjevih besedah sestavljena na hitro in prav gotovo tudi ne more biti popolna, je vendar izredno pomemben temelj za nadaljnje delo, saj ne bo mogel mimo nje nihče, ki se bo loteval kakršne koli žirovske tčme pa tudi marsikdo drug ne. Ponekod bi se dalo diskutirati o uvrstitvi enot v posamezne rubrike, toda to ne zmanjšuje pomembnosti tega dela. Katera slovenska krajevna skupnost pa se lahko ta trenutek pohvali s tako izčrpno predstavitvijo literature in gradiva o svoji usodi. Tudi z vidika slovenske etnologije in njenimi pripravljalnimi deli za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja ima ta Nagličev prispevek pomembno mesto. — O drugih člankih v žirovskem občasniku pa morda kdaj drugič. Marija Stanonik BULLETIN OF SLCVENE ETHNOLDGICALSOaETY Contents of This Issue Gian Paolo Gri front Trieste, Italy, discusses the ethnological research in Italy öfter the World War II. The report was given on a lecture in Ljubljana on April 4, 1980. Naš ko Križnar raises the following question: Is ethnology in museums an applicative Science or not? "Kronika” follows ethnological events between September 1980 and December 31, 1981. Nives Sulič reports about the work in the youth research camp ”Znanost mladini” in Vinica. Breda Čebulj compares two important ethnological Conferences: Ethnology and Today’s sIo vene Society (Brežice 1978) and Life Style of Slovenes in the 20 Century (Nova Gorica 1980). Bibliography of Student papers at the Department of Ethnology in 1979 was written by ngrid Slavec. The next issue of Bulletin of Slovenc Ethnological Society (1/1981) will Publish the current Slovenc ethnological bibliographies for 1979 and 1980. ln "Knjižna poročila in ocene” Mira Omerzel — Terlep writes about the Jugoton record of folk songs from Medimurje (north-eastern Slovenia). Janez Bogataj reviews a ook by Inja Smerdel entitled Kapelska godba (Wind Instrument Band from Kapele — the ffl0n °f Bizeljsko), Marija Stanonik reports about the bulletin Zirovski občasnik and lVes Sulič discusses a thesis by Monika Kropej entitled Cultural and Educational Activity a? Influence in a Mining Settlement "Kolonija 1. maja” in Trbovlje Before and After he Second World War. r Gradivo” brings two langer contributions: A Short Survey of Ljubljana Coffe-Houses '(!m the Beginning Up to the Present Day by Damjan Ovsec and Barbara Fux writes about 'Psies and their life style in Bela krajina (municipality of Metlika). THE MEANING OF URBAN SPACE IN LJUBLJANA IN THE PAST AND TODA Y. An Interdisciplinary Ethnological interpretation. This report deals with the function and meaning of urban space in Ljubljana front the end of the first world war up to now. Since this will be a global survey, we will give only an outline of the intermixing elements consisting of the city-dwellers, urban space, heritage from the past and the so-called values. A city is above all a large agglomeration of inhabitants. City — dwellers are the fundamental geoagent which creates and shapes the urban enviroment and are being studied by demographers, urban sociologists, urban ecologists and ethnologists, the latter only recently. These Sciences try to recognize and explain the laws which govern the development, mobility, social relations and special features of the city-dwellers and their life — style. When dealing with these people we should bear in mind (hat the urban population is a special phenomenon and not just a sum of people and should be treated as a specific and self-willed group. A city is a reflection of the life-style of its inhabitants and keeps changing accordingly. Lately we have started to ascertain that the city enviroment creates problems. We face the Problems regarding the respect towards the old town nuclei and old complexes, regarding the relation towards our cultural and historical heritage and tradition which is not clear, we are careless towards the Symbols which contain the necessary špirit which makes the city alive. We do not know how to deal with values which would soften the feeling and conviction that a city is only a factory of Offices and not a home which should not become alienated to its inhabitants. This condition leads into deadly functionalism of the city, into monodimensionality and alienation because of the disregard of people’s life style when the city enviroment is being created, etc. Physical and spiritual devaluation of urban space is one of the fundamental deformations which influence the life-style of a city. Obviously we do not how to live with the city any longer. This Statement is all the more tragical today when there is a tendency to renew the image of the city which strongly faded during the last few decades. The city which has grown organically through many centuries suddenly vecame too small and too complicated for us to be able to adapt it to our methods which make use of decentrali-zation, different communities and various zones. More and more we try to adapt our cities according to our notions of how they should look and function. These notions are becoming increasingly noncritical and naive. It is well-known that a city consists of various typically formed squares, streets, palaces, monuments, parks, arcades, Street corners, lamps etc. Our everyday life is closely connected to constant reception of messages from such an enviroment. We can not get away from the architecture and the city. It may be that this is why we feel that this enviroment is self-understood. If we accept this we also accept the existent, a certain Order. Every new encroachment upon this order agitates the city and restructures it. Each new building stirs and reorganizes the city tissue. Only when we notice a new construction we realize that our physical enviroment could also be different from what it is now. It could be different if we were aware of the simple fact that a city grows slowly, building öfter building, but not in a ’fallow field” or in an empty space, and that with each building we create comething far more important than the mere satisfaction of our needs and wants. It is important for the architecture to have its own genius loci because it distinguishes the city from all other cities, gives it its identity, makes it familiär to its inhabitants and also unique. Only Creative architecture can assure the temporal and spatial continuity. Such architecture is primarily connected to the city. It is from this connection that the city receives the impetus for its individual artistic growth. The future is written in the past. It is impossible to give an entirely original answer if we do not want to deny the past, destroy the city and the history. The architecture and the city are always already there when we come to this world. The life-style of city-dwellers is here as well. Architecture is caugh into the double context of space — meaning the city and the history, its own historical heritage. And if the destruction of history and descent into barbarism should be rejected, it has to respect this context up to the sensible point when liberation turns into violence and construction into destruction. The untenable social and hygienic conditions brought into the city by the industrial revolution forced the architects to adapt their profession to the reign of urbanism and to replace the object of their interesi and Professional research with the social program. Instead of streets, squares, palaces, arcades etc. they started to construct residential communities, traffic networks, industrial zones, business and shopping centers etc. All this points to a utopian idealism of a certain revolution propagated by the belief that architecture is capable of solving not only spatial, but also dass oppositions. But like every revolution this one also raised from the ruins of the existent and from the denial of the past. Just as the urban space has reflected human relations throughout history, it now became a mirror of different kinds of human alienation. Architecture thus become a self-sufficient, indipendent form. It does not need the city and does not maintain any relationship with it. Such architecture can exist anywhere in the city or in any city. If it is said that every human activity is a record of human memory, then only architecture and the city are the place of this memory. A city is a collective memory, accumulated through different shapes. The denial of architecture as a city building element means the denial of our own history and existence. The city has changed, has been demolished and extended in the past and will experience all this in the future as well. One question, however, arises: will be build it too? I do not wish to lament over the past, but rat her balance different proportions. We will now proceed to {he concept and evaluation of our past heritage. Despite the fact we organized all kinds of protective ser-v‘ces there is an increasing danger of running short of our everyday heritage because of rapid and intensive Instruction. Since we can not fit an old building into our present life-style, it remains separated front it, Uke a pretty stage-set. Our heritage serves us only as a monument, dedicated to a nonobligatory past in the 'niddle of something new. A building or another object which has lost its previous function for whatever feason also loses most of its value. We can not use it to create a new enviroment. A good example of this is 'he zone Separation of Stara Ljubljana {Old Ljubljana) into the category of the ”old city”. When we think °f an old city we have in mind different boutiques, restaurants, pizzerias and jewelry shops. Then we endlose such a ”zone” with signs which forbid all traffic and protect it from all sides. Thus we paralyse it and isolate it from the rest of the city. When its inhabitants move out, it will finally lose its real, previous function and die as a stage-set. The enviroment as it is will change and already changes our life-style. Since houses cease to be houses and streets cease to be streets and become a stage-set for trade, cities will slowly 8et transformed into department Stores. The merchants, who have their own plans with the city, have always been less radical with their interventions, but also far more successful. How quickly we are prepared to degrade a space into a mere market object! What is then left to form 'he essence of space? Which is that social aspect which defines a space not only as a market category, but also a social and economical category as well? Our heritage depends on this. We have learned to live with " 'hrough centuries. The change of essence destroys our acquired life-style. The typical Creative power which c°uld help the city grow has lost its poligon of activity; new poligons formed and changed the city life acc°rdings to special regulations dictated by consumption in all its different shapes. And thus we have reached the last element mentioned at the beginning of this report: the values. Every period of time has its appointed System of values which influence the way of life (from our °ughts, feelings, manner of communication, behaviour, fashion, morale and aesthetics... to our social 'Je). Values are of great interest to ethnologists, particularly if they are supplemented by the historical and °l^er da,a which could illuminate our past and present and made it easier to understand and evaluate it. bis understanding could influence our relation towards certain cultural values. This is important because on e 0'her hand a certain life-style can neglect some cultural values and thus create new ones. Some urban Values are permanent: aesthetical appearance, cleanliness, peace, order, green areas, air etc. Progress quickly Crea'es new values which might change the previous balance. Certain values can also lose their popularity and become replaced by new ones and often the city-dwellers are plagued by the need or nostalgia on one and and the elaborated evaluation of old values on the other. It is difficult to bury old values because People often carelessly think that they are out of fashion. They are buried beneath the new "qualities which ave not been closely analysed yet. And when the attempts to analyse them were made, however, we noticed at People became somewhat uncomfortable. Because of the previously mentioned facts the city-dwellers find it increasingly difficult to identify eitiselves with the city. Alienation from the city causes alienation from other people as well, as we can Potice with the appearance of the communication problem. The needs of the city-dwellers are chained to the 'Pogical triangle of Office — shop — home; they do not need the city outside this triangle and seemingly not en on weekinds. Life is centered in residential communities and certain city functions ceased to fight, Pecially since the city center does not live for the city any more. If it had a suitable infrastructure, the center could influence those strata of inhabitants who have not feit the city yet because they are eather s °ung or have moved to the suburbs. The standard of Services does not correspond to the intense 'Vaction of new needs as ecpected. This means that we sharply separate culture from the rest of our LeP'i°P and action. Thus this becomes a sphere which ceased to be assential. This concept of culture, of ne rSe’ c,ear,y seParates culture from civilization, a social process. For us culture is still the truth of our ephon which is set apart from everyday necessity. This is why we can not live with our heritage. We can 0n'y posses it. im The concrete city-planning of today is spread over the urban space in such a technocratical way that it is in P0ssible to consider the historical particularities which the inhabitants of Ljubljana think their own. Space ipflue users. aces the life-style by force a great deal. Urban space has thus “somehow escaped” the needs of its Appendix Here we Beside the would like to add a few concrete particulars which could partly illuminate these Problems, needs weH-known “spatial” changes which were a result of the expansion of inhabitants and their aesthet >nan-y elements which offer a certain degree of identification with the urban enviroment from the dota h0 ’ funct‘onal an