107
Franjo Jukić.
Gotovo bo nase bravce mikalo brati nekoliko čertic iz življenja in delavnosti tega mučenca kristjanstva in rodo-ljubnosti.
Jukič se je rodil 8. serpnja 1818 v Banjaluki. V svojem 16. letu je stopil v frančiškanski red; v fojničkem samostanu si prisvoji naj potrebniše gimnazialne nauke, se poda potem v Zagreb, uči tukaj 1. red modroslovja, dru-zega in perva dva bogoslovja pa v Sabarii (Steinaman-ger) in doverši poslednja dva v Vesprimu. Dopisaval je naj pervo v zagrebačko ;?Danico" v „Srbski narodni list" v 55Srbsko-dalmatinski magazin" in v „KoIo". Knige pa, ktere je sam izdal, so sledeče: a) Viciča F. Vice pesme duhovne za sve poglavite svetkovine" u Splitu 1844; b) „Čuiča F. Mihovila život Jsusakrsta po Kalmetu iz taljan-skoga priokreuuto." U Splitu 1848; c J ^Bosanski prijatelj", časopis sadržavajuči potrebite koristne i zabavne stvari, svezak 1. i 2. u Zagrebu 1850 i 1851 (skoro bode 3. zvezek izdal) d); pod imenom Slavoljuba Bošnjaka „Zemljopis i povjestnica Bosne", u Zagrebu 1851; e) „Početak pis-menstva i napomena nauka krstjanskoga", treče izdanje u Zagrebu 1854; f) „BogoIjubni način mnogo koristau slišati svetu misu s drugim različitim molitvama na hvalu i slavu božju", u Zagrebu 1855.
Jukič ima posebno veliko za dogodivščino in literaturo jugoslaveusko važnih rokopisov, ktere je večidel po Bosni nabral; gotovo bi že davno natisnjeni bili, ako bi se ne bil moral z vsemi protivnostimi življenja boriti in od nemila do uedraga po svetu terkati. Od O mer paša v ječo veržen je celih šest mescov v Banjaluki in Serajevem pri suhem kruhu in merzli vodici nedolžen stradal naj večjega blagra človeškega prostosti. Sedaj živi v Slavonih prognan od turške sile iz svoje domovine Bosne, za ktero si je toliko zaslug pridobil.
Franjo Jukič je 4ep izgled marljive delavnosti v vinogradu Gospodovem in narodnem. Zares se naše duhov-stvo za oblaživanie duševnih krepost naroda našega veliko trudi, in gotovo je to najplemeuitnejši namen na svetu. Po celi domovini naši so kakor varhi razpostavljeni; na slemena naših gor, na grebene naših planin, v najsamotniše kraje, v ktere le malokdaj ptuja noga stopi, pelje jih njih uzvišena dolžnost. V tem blagem poklicu se jim ponuja tudi lepa priložnost, nabirati narodne pesmice, pravlice, poslo-vice, zapisovati narodne običaje, maloznane besede, starine itd., ker to so živi doueski za naše narodopisje (Ethno-graphie). Mnogo je še gradiva dragocenega v narodu; dajmo, da ga rešimo pozabljenja, in si zaslužimo zahvalo svojih vnukov!                                                            K. Z.