SE ENKRAT OBEDEN — NOBEDEN
Odkar je Fr. Ramovš v Morfologiji (101) zavzel jasno stališče za prvotno Skrab-čevo razlago iz ljuhoeden zaradi podobne tvorbe v makedonščini, se zdi odveč poskušati novo razlago. Vendar se mi zdi čudno, kako da nihče ni razlagal oblike obeden iz obeju ni eden, kar popolnoma ustreza latinskemu ne-uter. Zanimivo je zasledovati, kako dosledno prevaja Dalmatin Luthrov keiner z obeden, niemand pa z nihzhe. To mi vsiljuje misel, da je tisti -einer prav določno vplival na našo obliko z -eden. Težava pri razlagi obeden je bila od prvega začetka v pomenu: kako da ima nikalni pomen, ko nikoder ni nikalnice. Dokler ostanemo v nominativu, je stvar res težko razumljiva, saj bi morali dobiti obeneden; takoj pa se uganka razvozla v drugih sklonih: obeju-ni-enega je v strnitvi sestavnih delov dalo obenega, to pa po haplologiji obeh zaporednih -en- > obenega. Po ti poti je torej nikalnica izginila za uho in počasi tudi za pomen, zato so besedi na novo začeli dodajati nikal-nico na začetek n-obenega; jasno je, da je iz odvisnih sklonov ob-enega moralo priti tudi do analognega nominativa: ob-edenloben — obena -o. Po tem razvoju se mi zdi razumljiv tudi naglas, ki Ramovšu dela preglavice v razlagi iz obeju eden. Pri obeju-ni-enega je glavni poudarek na enega, medtem ko sta oba prejšnja zloga tudi po skrčitvi nepoudarjena obeneneffa, pri haplologiji je poudarjeni -en- še okrepil svoj položaj. Ta razlaga se mi zdi tako preprosta, da ji človek skoraj zaradi preproščine ne more zaupati, prav kakor drugim težko verjamem zaradi premnogih bergel in pomenskih premikov. 
J. R.
251