Naj živi ohcet!
Spet je za nami. Kmečka ohcet namreč. Mili-joni, ki so jih v letu stabilizacije slovenska pod-jetja kljub vsemu našla za ta cirkus, so že po-rabljeni; konji, ki so tisti dan spuščali fige po ljubljanskem asfaltu in rezgetali, kot bi se po-smebovali človeški naivnosti, zopet vozijo gnoj ali seno; skratka, za vse ljubitelje »narodniti običajev« in vse, ki ljubijo take vrste zabavo, so spet dnevi pričakovanja — kajti, čez leto, pa naj bo stabilizacija še tako huda, se bodo go-tovo kje našli tisti milijoni, da bo spet za en dan vriskanja in konjskih fig. Študentje so ob-ljubljali demonstracije, pa so si premislili. Saj tako ne bi pomagalo, lahko bi vpili, kolikor bi se jim hotelo, o stabilizaciji, o kvazi folklori in še o čem, pa nič ...
V naši občini je 85 gospodarskih organizacij, kar seveda na prvi pogled nima nič skupnega z ohcetjo, toda le počasi, vse še pride na vrsto. Ker v našem zdravstvenem domu nimamo rent-gena (oziroma ta, ki je, ni dosti prida), se je v občini začela akcija za zbiranje sredstev za na-kup te dragocene in prepotrebne naprave. Od-delek za gospodarstvo in finance je izračunal. koliko bi lahko te organizacije prispevale, ne da bi to prehudo obremenilo njihove žiro račune
in te zneske tudi sporočil vsem podjetjem. Pa veste, koliko se jih je že odzvalo? 26. Stavim, da je med tistimi, ki so se potuhnili, vsaj nekaj takšnih, ki so bili pri financiranju ohceti malo bolj odprtih rok. Res je, rentgen je draga stvar in sredstva zanj se ne da zbrati kar tako, čez noč. Pa še stabilizacija je, saj razumete. Treba je paziti na vsak dinar . .. Torej, na zdravje in pa — naj živi ohcet!