Basen o sraki
V lepi dolinici je bilo nastavljeno vranam. Lepr koruzen storž, zataknjen v zemljo; nad njim zanjka iz bele konjske žime, okrog pa mala ogradica iz tankih šibic in dračja. Kdo bi se torcj čudil, če je ta Iepa vada privabila lačnega vrana, da je priletel k nji in fpoželjivo gledal koruzni storž, ki je bil rumen-kakor cekin. Poželjivo ga je gledal — saj vran je vedno lačen, posebno še pozimi, in zima je bila huda — toda opazil je belo zanjko iz žime in se je zbal.
Z bližnjega drevesa ga ugleda sraka. Z velikim vriščem prileti k lepi ogradici in ga zasmehuje: BHe, he, vran, kje je tvoj pogum? Tak mož, kot si ti, pa si ne upaš načeti koruznega storža! Saj imam še jar toliko pogumal"
ln kavsnila je enkrat, dvakrat — pa že jo je stisnila ostra zanjka za vrat. Frfotala je in kričala, a zanjka je krepko držala bahato in predrzno srako.
Ko je vran videl, da ni nobene nevarnosti več, je lepo pozobal zrno za zrnom s storža, in sraki še v slovo zavreščal: ,,No, gospa sraka! Kako je kaj z vašim pogumom sedajl? Pogum res koristi, a predrznost škodi!" Nato pa je odletel sit z giasnim: ,kra".
Bogumil Gorenjko
     189