m          Glej, Jurij študira naprej!           E§
§         Kaj novega spet nam povej!         §      I
www   ¦ I
—«-•    283    .^—
V spominsko knjigo.
(Milki pl. W.)
Kraj tebe je Rojenica                         Draguljev nanizaj nanjo,
sedela sred noči tetnne,                      najlepših, kar jih poznaš —
podpirala glavo z roko je                  odpri le skrinjlco zlato!
in mislila misll težke.                        Stotisoč jih tamkaj imaš.
Življenje je slikala v mislih,              Naj roka ne bodi ti skopa!
življenja tvojega tek:                         Globoko poseže naj
ravninice, ceste prebele                      po biserih v skrinjico zlato —
in trnje in strmi breg.                        na nitko nanizaj vse zdaj!
Ko jutro je prišlo črez goro,              In kar še ostane prostora,
oj, tiho je vstala takrat,                    najlepših pripni tja rož! —
na dvorec odšla je skrivni,                In ko bo ta nitka končana,
kjer deva biva pomlad . . .                 Čudila se sebl boš.
Po stezi nevidnl na goro                   Oj, nitke ti take napredle
sem prišel jaz v dvorec skrit:           nikoli še niso roke!
na zlatem sedela je stolu                   Ti sama vesela boš pela,
in predla srebrno je nit.                     in pelo tl bode srce:
In stopil sem pred Rojenico                JTa nitka — življenje je Milki,
in prosil, govoril tako:                       dragulji ti — nje dnovi zlati,
življenja zdaj Milki nit predeš —        te rože — nje sanje prelepe,
čuj prošnjo mojo gorko!                     ki konca nikoli jim ni."
Le dolgo, le dolgo napredi                 Tako Rojenici sem rekel,
življenja mi tega nit,                         tako sem jo prosil lepč.
in vsepovsod naj se sveti,                  Na zlatem sedela je stolu,
kot sotnca šari se svit.                       nit predla je tiho, mehko.
A vendar se je nasmehljala, pokimala z belo glavo; nje lica so bila prijazna, prijazno je bilo oko ...
Jos. Vandot   .