267 Natoroznanske stvari. Rabarbara; Rheum. Ta koristna rastlina je, kolikor je meni znano, v naši mili domovini še toliko kot popolno nepoznana tujka. Rabarbara prišteva se med kolenčaste steblovce. Ob koreničnem vratu razvija na Krepkih, mesnato-sočnih pecljih široko in veliko perje, ki je onemu od lepija zelo podobno; le na obeh straneh je gladko in temno-zeleno med tem, ko je lepijevo belkasto-sivo in nekaka kosmato. Rabarbarine korenine, katere rabijo se tudi v zdravilstvu in se morejo dobro prodati, so zelo vstrajne; surove so nekoliko nagrbane in po barvi rujavo-rumene. Prava domovina njena je Azija; iz Kitaja, Tibeta in Napela prenesena bila je o svojem času tudi v Evropi, kjer se na Francoskem, Angleškem, Nemškem in tudi v Avstriji zavoljo zdravilnih korenin in užitnih pecljev njenih goji; peclji njeni dajo na prav lahak način pripravljeni za staro in mlado jako okusno, lahko prebavljivo in zdravo jed ali prikuho. Brez te koristne rast- line. katero so ljudje uže pred več nego 270 leti po bližje spoznali, bi ue smela nobena hiša biti. Izgojevanje rabarbare je prav lahko in priprosto; ne zahteva nobenega posebnega truda in težave, a se dotičniku tudi na malem prostoru prav dobro in obilno splačuje. Globoka, krepka, nekoliko bolj vlažna nego suha zemlja rabarbari najbolje ugaja. Da se posebuo krepki in okusni ter po 40 do 60 centimetrov dolgi peclji, ki v obsežku od 18 do 20 centimetrov merijo, izgoje, zahteva rabarbara poleg dobre in globoko pre-rahljane zemlje tudi še gorke, zavetne m brezseučnate lege. Nekoliko rabarbarinih sadik posajenih na primernih krajih v prihišnem (zelenjadnem) vrtu nudi gospodinji med pomladjo in poletjem priliko, da more družini svoji za spremembo različnih in okusnih prekuh pripravljati in dajati. Pregosti nasad rabarbari nikakor ne ugaja; rastlina od rastline naj bode 1 do l'/4 metra druga od druge oddaljena. Vsako pomlad mora se okolo rabarbarineh rastlin primerna množina dobrega in mastnega gnoja podkopati, sicer bili bi listni peclji od leta do leta šib-keji, bolj pusti in vitrasti ter tudi slabeji glede okusa svojega. Ko se je rabarbara uže dobro ukoreninila, prične razvijati obilnih nastavkov za visoka cvetna stebla; ti nastavki morajo se prec sproti skrbno in popolno z ostrim nožem pri polti odstranjevati, ker bi sicer, če bi se rasti pustili, celo rastlino glede razvoja njenega zelo oslabili. Ako rabarbari v prvem letu nasada njenega privoščimo zadosta potrebne vlage, jo pozneje pošteno gojimo in ji pravilno gnojimo ter cvetne nastavke sproti odstranjujemo, nam bode taista skoz celih 20 let sporedno dajala in rodila obilo okusnih pecljev za zdravo hrano. Najdebelejše listne peclje daje rabarbara nekaterih novejših vrst, kakor: ;;Linnaus", ^Prima Donna", „John-stons" in „St. Martins". Najbolj razširjene in tudi naj-priljubljenejše so pa dan današnji sledeče starejše ra-barbarine sorte: ,;Queen Victoria" in „Rayal Albert", dalje „Freetons scarlet" in „Marshals early scarlet" ; zadnje imenovani vrsti ali sorti dajete bolj tanke peclje, kateri so pa po koži in mesu svojem lepo rudeči in so zavoljo neke prijetno-milobne in hladilne kisline, ki jo v sebi hranijo, tudi jako okusni. Ob pomladi moremo rabarbaro tudi nekoliko prisiliti, da nam preje okusnih pecljev razvije in donese. To dosežemo pa s tem, da posamezne rastline ali pa tudi cele vrste s zadosto dolgimi, širokimi in visokimi zabojčeki pokrijemo ter te zabojčeke potem z gorkim konjskim gnojem od vseh strani primerno obdano in pokrijemo. Listni peclji se pod tem z gnojem obloženimi zabojčeki prav hitro razvijajo in brzo rasto; ob enem postanejo tudi lepo rumenkasto-bledi, so izredno-inehki, a po okusu pa jako fini. Kako da se rabarbarini peclji v okusno in zdravo jed priredijo, znan mi je le en sam način, katerega sem izvedel leta 1868. od pokojnega župnika gospoda Lovro Pintarja na Breznici, slovečega in učenega sad-jerejca, kateri bil je takrat tudi deželni in državni poslanec. Je pa sledeči: „LK>raščeuo in popolnoma razvito perje se s peclji vred z ostrim nožem tikoma ob kore-ničnem vratu poreže; perje se potem ob zgornjem koncu peclja popolnoma odstrani in živini ali pa prešičem po-klade, a peclji sami se pa na kratke (3 do 4 centimetre dolge) kosce zrežejo in potem v vodi do čistega operejo ter na cedilu ali pa na situ ocede. Ti kosci den6Jo se potem v zadosta velik pisker kropa, da par trenutkov povro; ko se pa koščeki v kropu prezati prično, vlije in strese se vse skupaj polagoma v čisto rešeto ali pa zadosta veliko cedilo, da se krop odcedi in popolnoma odteče. Tako kuhani koščeki rabarbarinih 268 pecljev denejo se potem v pripravno skledo, se potre-sejo dobro z zdrobljenim sladkorom ia poštupajo nekoliko z zmletim cimetom. Vse to polije se potem še nekoliko z dobrim vinom ter se na lahko premeša in okusna jed je zgotovljena. Vsa ta procedura, da so bili rabarbarini peclji še na vrtu (ako bil je krop pripravljen) in tudi uže na mizi, ne traja še celi četrt ure ne. Opomniti mi je le še to, da se morejo in smejo rabarbarini peclji med letom ra