Vlortk. ■*rtrtok imnl.oU „).jj» i" »»'ja f M»r'-l„ru kr.-' pošiljanj* ua ,„„, u >-!•"«•> »«!•- k. u pol let* . . 4 .. - .• M trtrt 1*1» . * .. M -.
|»<> i»o*ii I
/.j m i1-*0 10    — *•
,4 pol M» . » n — •• II ,-etrt leti *  ,.   1.0 „
\,,.,lni-tvi in opr.ivniit»o ji ua »tulnun lri;u 11 «m -plat<) liii- *t-
O Mi.tlii!.»
I.* navadno ilre-itopni
mto f» plačuje li kr., fe »f nalUn« i kr»t. I kr. H s« ti.ku "krat, 4 kr. fe tuka .Ikrat-itl* pi«ui*nki< t« plmu-j«jo po proat„iU.
Za vuk tisek je pla.'at-kol.-k (Stfmpolj) za 3(1 k.
Rlfeaito h« n« vračajo, dopi.i naj se blagovoljno f ran kujejo.
«Jt. 38.
V Vltn-ifooi-u i., jvpiilu 18G9.
Tečaj II.
Rodoljubi sevniskega in bre/.kega okraja so skle-iobliKa ni »kasala za dobro, da bodo treba fodtraliiem resno t preudarek _        .     ,    i u %   i u   it .i        m_• vzeti.  Vsi drogi demokratični listi v enomer svetujejo pogodbo in snravo s
nili dne 2. maja ijieucljo) sklical, slovenski tabor v L . jiln je inan0) đa jfl mogoća Iu Da podlog ci4ZkegaTdera'
Odbor
iiži'M (Lichlenvvald). je >-e sestavljen 5 govorilo se bo o splošnih slovenskih in nektcrih lokalnih predmetih.
Dopisi, ki se tabora lieejo, naj se pošiljajo g. tajniku sevniške čitalnice.
Federalizem.
Ako so se naši slovenski poslanci glaaovaje za zdanje dualistične razmere izgovarjali in zagovarjali s tem . da dualizma oni niso mogli ustaviti, da bi bila zdanja sistema tudi brez njib prevladala, podučila jih bode prihodnost, da pride federalizem ttkljub temu, da oni ne delajo zanj.
Kakor tudi že vladni organi obraze delajo, kot da bi zdanje mi-nisterstvo sladko in mehko ležalo na posteljci brezskrbnosti, vidi opazovalec že od daleč, da sc celo poslopje dunajske državljanske modrosti maje, in da treba samo slučajne sape, da sc šibke podpore izpodnicknejo in bo treba na novo — čo Bog da, stalneje in srečneje — zidati, kakor je centralist Smerling in dualist Beust zidal. Možje, ki stoje na čelu nemškemu državnemu zbora na Dunaj! in na čelu stranke, ki je imela do zdaj samo gospodarstvo v rokah, so skušali in delali zopet dve leti. Skušnje pak, ki so jih nabrali, gotovo niso take, da bi smeli ponosno glavo vzdigniti in reči: naša načela so sc dejansko potrdila. Skušnjo so teiuuč take, da vidimo nekterc spebane popuščati visoke prostore, ki so jih pridobili, nekterc pa s poslednjo obupno močjo riniti po stari stezi. In lebko jo sprevideti, da je tudi tem očito, kako se težave in zapreke, ktere so svoj križev pot nastopivši našli, niso nikakor zmanjšale, temuč so povsod narasti« in naraščajo. Spro-Tidijo gotovo, da je državna oblika, ktero so sramežljivo izneverivši secentra-lizmu poprijeli in kot edino mogočo proglašali, za Avstrijo sosebno takraj Litave tieiz.peljiva. Da se po tem spoznanji ne ravnajo, kriva bode pač le psihologična večna prikazen na vsem kar je človek, da jo prvič težko pustiti visoko stališče samovladanja, drugič pa, da nihče svojo zmote sam rad ne prizna.
Da so stvari res take, nam priča nemško časopisje samo. Vladno si s težavo in skrbjo prizadeva svetu dokazati , da nevarnosti ni, da jo vlada še pri moči in ravno s tem izdaje položaj vsega stanja. Kar pa je neodvisnega časopisja, začenja si vratica dolbsti, skozi ktera so bo dalo ob vsaki priliki preiti. Dunajska „Morgonpost" naravnost prizna, da se zdanja državna
liznia. Geslo, ktero so nam Slovanom decemberske ustavo prestrogi in osorni priverženci kot nož na prsi stavili: „ptič žri ali umri!" to geslo jo precej Utihnilo, ker ostrim gospodom je pogum izbeža!, ko vidijo da ptič ni hotel zreti, pa tudi ni hotel umreti.
Iti oz dvombe je isto spoznanje zašlo tudi žo v najviše kroge. In da si ni znano, kaj iu kako so sklepali v ministerskem posvetovanji, kteremu je cesar sam predsedoval, in ktero je imelo težko in vendar lchko vprašanje na dnevnem redu: kako nasproti vedno rastoči opoziciji ravnati; vendar smo preverjeni, da se na tem najvišem mestu deuašnjo razmero niso moglo kot zmagonosne iu Avstriji trdno bodočnost obetajoče razložiti.
Kak upliv bodo imelo ogerske volitve in narastenjo opozicijo proti ogerski vladi na Cislajtanijo, to bomo mogli še le pozneje drobuejo razsoditi. Glede na to pa, da te volitve precej pretrese narojen „ausgleich" in Obstranske vlado, glede na to, da so trije voljeni Slovaki in večina Srbov ki oboji nam cislajtanskim Slovanom gotovo niso sovražni, drže levico, hrvaški za Slovanstvo malomarni unionisti pa desnice, že zdaj utegnemo reči, da nam Slovanom ne bo v večo od zdanje škodo to, kar so jo Zalitaviji obrnilo. In v tem nas potrjuje tudi to, da so naši zdanji nasprotniki Košuto ve zmage jako malo vesele.
Stvar je torej gotova, da ima federalizem baš zdaj upanje na gotovo bodočnost. In če se umeteljno zdanje poslopje šo kaj podpre in šo nekaj časa stoji, naposled bodo moralo pasti in naravnojemu prostor narediti, federalizmu. Obžalovati je nam Slovencem le, da naš poldrugomilijonovi narod slovenski v borbi dejansko in zunanjo ne pomaga, temuč imajo naši poslanci veselje podpirati stvar, ktero narod nima v čislih in ktera sama ima pasti.
I) opis i.
Iz Ljubljane 27. marca J. It. (Prihodnost v mestnem odboru; sm™nin na volit««*) Kmalo po veliki noči sc šnicle novi zbor mestnih korifej : da ho predsedoval naj Btareji odbornik dokler ni izvoljen novi župan, to zahteva parlamentarni red. A vganite kdo je naj stareji odbornik.V Noben drugi kakor gosp. Sagreisehegg z dušo in telesom! Radoveni smo, kako bo on vodil sejo, to je vganka, parlamentarnost jo njemu v besedi in pomenu „kinežka. vas". Mogoče da se mu ho v glavi svetilo, ko bozaglodal zelene, mize, papir in črnilo s peresom pred seboj, reči ktere on še nikdar rabil ni , k večeni kader je kak križ namalal, in to prav z „andobtjo." Kos čuden bo ta prizor, upamo da kaj   takošnega so ni še dogodilo kar je
Listek,
fjlugolir.-i v I«<ri.
(S|ii-jiil France Ravnik.) Zgodovina je naša najbolja učiteljica, ona nam kaže v čistem ogledalu prošlost, sedajnost in prihodnost; kaže nam slavo našo in naše robovanje. Povsod kjer Slovani bivajo, ima narodnih mož. ki žrtvujejo trud in življenje, da iz tamnih kotov spravijo na dan oprašene listine, da jih očistijo plesnjobe in pajčine, ter zavidijo, kaj te listino govore o naših preddedib. Tudi Istra ima takovih listin, tudi Istra ima svojo zgodovino . ali nima rodoljubov, da bi nam o njej kaj povedali. Da prestrižem nesrečni molk, bom po mogočnosti in na kratko obznanil, kako jo bilo nekdaj dobro glagolici v Istri, glagolici, ki jo čast in slava naše prošlosti. Odkod je prišla glagolica v Istro V
Ako pogledaš na zemljevid nekdanje Hrvatske, ko jo še imela svoje naiodne župane in kralje, vidiš potegneno črto do roke Kaše v Istri, ki je bila se verno-zapadna meja kraljevine hrvatske. Črta je tako potegnena, ali nekoji zgodovinarji trdijo, da se je hrvatska protezala mnogo dalje, t. j. do Pazina. Pomisliv na razpad Veliko-Moravske, ko so Slovani potegniti morali pred Nemci in Magjari (od 1. 88C-—896) k svojim bratom Bolgarom iu Hrvatom, pomisliv, kako radostno so Hrvati sprejeli glagolico, moremo že iz tega skleniti, dajo že v X. stoletji glagolica v istranskih hrvatskih srcih pravo hogoljubnost obudila. Ako pomislimo nadalje, da jo bilo Metodovo osebno delovanje (od 1. 869—885) mod panonskimi Sloveni od Boga obilno blagoslovljeno, da so panonski Sloveni stiskani od združenih sovražnikov vrveli li jadranskemu morju, v severno deuašnjo Istro, moramo zopet soditi, da so tudi panonski Sloveni svojo brate v Istri z glagolico osrečiti mogli. Ne sme se nadalje prezreti, da Pul (Pola) jo bil skoz več časa z Reko v eno škofijo združen, kjer so bili onda vsi cerkveni obredi, vsa služba božja čisto narodna, t. j. glagolska. Iz tega moramo soditi, da v Istri do Pula je vladala v cerkvah jedina glagolica. Slednjič moramo uvažiti tudi to, da je v raznih krajih tužne Istre strašna kuga pustošila naše kraje posebno 1. 1366,1580, 1600 i" 1030. Tnko n. pr. jo imel Poreč 1. 1360 nad 8000 duš, I. 1000 samo 800
in šo te stanovnike je zadnja kuga 1. 1680 pomorila, tako, da je mesto ostalo pusto in prazno. V opustošeno Istro se je v spomenitih letih nasolilo mnogo dalmatinskih Srbo-hrvatOV . ki so doma lo narodno službo božjo poznali, in gotovo v svojo novo domovino, Istro , glagolske knjigo in svoje duhovne, prave glagoljaše, s sabo pripeljali.
Ali pustimo posvetno izpraševanje, kedaj, odkod in kako je glagolska služba božja v Istro prišla, poglejmo v lice sami stvari. Stvar jo jasna: a skozi več stoletij jo kraljevala v celi  [stri glagolica iu to vso do druge polovice XVIII. veka. Da je to prava istina a ne tanko izpredenu domišljija, nam kažejo:
a) spomeniki, nadpisi v cerkvah in na grobih, kterib v Istri ni malo;
b) glagolske knjigo, kterib se dandenes v Istri mnogo najde, lo žalibog, da jih ni jeden ne rabi;
c) delovanje Istrana Štefana Konsula, ki je od 1. 1500 do l ngnadove smrti (1. 1564) v RegensburgU glagolske črke dogotovil, v Urabu ćirilska slova priskrbel, vse verske knjige, kolikor so jih v času reformacije tiskali, vredoval, čistil in trebil in jih s pomočjo koparskoga škofa Petra Vergeria, bogoslova na glasu, mnogo v Istro zasejal. Kje se je naš Konsul v glagolici tako izvrstno izuril V Gotovo no v Nemčiji nego doma v Istri, kjer je onda glagolica bila v najvećem in najlepšem ovetji. Da so jo mnogo Konsulovih glagolskih knjig v Istro ugnjezdilo, nam kaže Oglejski zbor 1. 1696, ki je odločil: da škofje, v kterib cerkvah so ilirsko (glagolske) mašne bukve in brcvir v porabi, da jih dado s pomočjo izvedenih in pobožnih mož pregledati in popraviti. •)
Istino, daje bila v celi Istri služba božja glagolska, narodna, nam slednjič potrdijo naši najhuji sovražniki. Koparski škof Naldini, ki je izdal 1. 1700 cerkveno korogratijo koparske škofije, v kteri jo nametal na nas v ničem krivo Slovane toliko psovk, blata in smrada, da je človeka groza, mora vendar v svoji zagrizenosti priznati: da že pol ure od Kopra v vseh cerkvah služba božja čisto slovanska. Ali to so ni godilo samo v selili, nego tudi v mostih.
) l^ui illiiicaiii orani oolunt, Eplioopi, iu qua luvviiiriiim ''t mislil«' lin^ua illiriea In mu habotur, ouront, ni illu duigenter adkibitii dootii <•( jiiis viri«, qui illum linguam ciilleiit, revideantur et emendentur.
<1)
Dežman živ. Mogoče a lo mogoče je, da so navadi gosp. Sagreischegg v eni noči brati in pisati, vsaj pri nas je vse mogoče. Dokaz temu jo: Da je gosp. učeni profesor Pirker tudi v eni noči iz gorečevnetega Slovenca se prekucnil v najsilovitejšegft nasprotnika naroda. Je li to značajnost da popusti človek svoj program, in to brez vsega premislika in provdarka ed.no le iz lakomnosti puhlo časti, da bi se nekoliko v stopnji naprej pomaknil.
še nekaj, mnogo imamo e. k. uradnikov kteri kakor sami pravijo so zopor svoje prepričanju volili mestno zastopništvo, edino le za tega del kjer jim je bilo »naprej pisano" in iz strahu, da bi svoj kruhek ne zgubili. Vprašamo, je li to volitev ? Po postavi v konštituc. državi mora biti volitev svobodna , ako pa ni svobodna, je to predrzna sila ,amtai bef-ov", tedaj zoperpostavno delovanje, kar bi nikdar ne smelo pripnščeno biti in opominja na najzavržljiveji absolutizem.
Iz Izubijane, 29. marca |Izv. dop.I Srčno rad bi začel svoj denarji dopis z navadnim uvodom vseh dopisnikov in rekel: „1/. zanesljivega Tira Vam morem povedati«, toda to je v Ljubljani - naravnost rečeno ne-mogoćfl ali pa laž. Zanesljivi viri so tukaj popolnoma vtilmili in mnogokral se človeku pripeti , da iz ust ene in isto osebe sliši o enem iu istem predmetu ravno nasprotno razlaganje. V dokaz temu naj Vam lo memogrede omenjam , da pristopajo nekteri ljudje k nekemu prav resnemu društvu, kakor pravijo, „aus .Jux" in da v privatnih krogih prav vesele norce brijejo o svojem javnem postopanji.
Ako so vpraša po razlogih takega vedenja, prav lahko sc dobi raztegljiv izgovor, da je treba često marsikaj storiti, kar so človeku sicer gabi. Da tako tolmačenje ni ustvarjeno po tem, da bi v prave strugo speljalo javno mnenje, mora vam hiti očividno. Sploh pa smo pri nas prišli tako daleč, da o javnem mnenji v pravem pomenu niti no more biti govora. Mesto, na kterem diugodi stoji in nekoliko tudi vlada javno mnenje, posedlo je v naši megleni Ljubljani — skrivno ugibanje z vso svojo onemoglostjo. Kaj je govoril minister Giskra med predstavljanjem deželnega odbora o slovenskih tirjatvab, ostalo je do denašnjega dno neznano. Tukajšnji slovenski listje rekel, daje „Tagblatt-ovo" sporočilo o tej stvari gola laž; merodajnim krogom blizo stoječe osebe pak so vedelo pripovedovati, da je „Tagblatt-ovo" sporočilo vendar le resnično in nejasnost je prišla tako daleč, da je slovenski list sam moral vprašati: kaj je resnica / In da bi bilo tudi neresnično to, kar je pisal „Tagblatt", tega vendar ne vemo, kaj je govoril dr. Giskra, ki nam je v tej zadevi vsaj neprimerno zanimljivcja oseba, kakor „Tagblatt-ovc" laži, in moramo le na skrivnem ugibati, kaj in kako so jo godilo in govorilo, dasiravno menda ni niti prenapeta, niti preidilična želja (da nc rečemo tirjatev), naj hi narod izvedel sodbo, ktero je proti svobodno voljenemu zastopu v zadevah vsega narodovega programa izrekla toliko mogočna eksekutivna oblast, odgovorni minister, svetovalec vladarjev. Meni vsaj — in čo sem slabo podučen, dam so rad podučiti — je monopol s takimi skrivnostma celo nova ustavna prikazen!
Enaka nerazkrita stvar, ktere se tudi noče nihče usmiliti, ktero Vam torej tudi jaz le kot nezagotovljeno govorico poročam , je sledeča: Pripoveduje se, daje eden slov. državnih poslancev vprašal na inerodajnem mestu v Ljubljani, ali naj so vrnejo Slovenci iz dunajsko lesenjače, a pristavil, da bi potem izstopivši drž. poslanci zapustili tudi deželni zbor kranjski. Iz Ljubljane se jim jc neki potem odpisalo, naj le ostanejo poslanci, kjer so! Najgotovojša med vsemi ljubljanskimi prihodnjimi dogodbaiui je, da se izvoli g, K. Dežman za župana mestnega in tako pride k nekteri plači za svoje neprestano protinarodno agitovanje. Ako sem prav podučen, hoče novi župan
takoj poseči po mestni popularnosti in se prostovoljno odpovedati onim 400 gl. M kter« M je bila pod županom dr. Costom pomnožila stalna letna županova plača od 1200 gl. na 1600 gl. Da za taka sredstva našo meščanstvo ne ostane gluho in slepo, jo jasno. — Ali sc bo društvo „Slovenija" pečalo kaj za nove volitve, ni še znano. Nekterim so zdi mogoče, da bi društvo utegnilo narodnjakom odsvetovati vdeležiti se prihodnjih volitev za deželni zbor, da bi potem nemškutarji imeli tudi v deželnem zboru priliko pokazati, da ne umejo ničesar koristnega za deželo ustanoviti.
Iz hrvaškega Zagorja 80. marca. [Izv. dop.] Rauch je 12. t. ni. pri banketu v Sisku prorokovalno rekel: do juter ob petih popoldne bo zakonski članek o našem vseučilišči previšnjo sankcijo zadohil! Od tistega dno je že več kot tri tedne preteklo, provišnjo saukcije za naše vseučilišče pa še zmerom ni; in po duhu sodeč, ki je denes ves naš političen zrak zao-hlapil, je tudi še tako hitro ne bo. Rauch je s svojim nepremišljenim govorjenjem v Sisku pokazal, kako malo je diplomat. Magjaroni so že nejevoljni, da previšnje sankcije tako dolgo ni, kajti ravno s vseučiliščem so hteli ponosno pred narod stopiti, pa reči: vidite, to je naše delo, to smo mi iz-poslovali, za to so imate samo nam zahvaliti; ter se tako zopet v javnem mnenji rehabilitirati, ki jo začelo vsak dan bolj svojo roge proti njim kazati; pa to jim bo brž ko no spodletelo. Andraši — tako svet govori — je proti liteineljenji vseučilišča v Zagrebu, iu on je tisti, ki okleva dotični zakonski članek Nj. veličanstvu v potrjenje predložiti. Stekliši — tako Magjaroni zaničevalno narodnjake imenujejo —- bi bili, da so na kormili , stvar i'otovo na drugem koncu prijeli. Kamo sreče, če bi nam bil Andraši to rekel, kar je Giskra dr. Uloivveisii v Ljubljani rekel, namreč : osnujte si narodna učilišča, če jih morete, ali ne zahtevajte to od vlade, kajti ona za n a r o d n a učilišča nima denarja. Kamo sreče, pravim, če bi bil Andraši to nam rekel! Mi imamo v naših deželnih zakladah več kot pet milijonov gotovega denarja, pa bi si s temi sredstvi že kakšno takšno vseučiliščico na noge postavili. Ne veselite so tedaj, čo mesto Beusta Andrašija za kan-celarja dobite. Andraši bo posebno slab prijatelj Vam Slovencem , ker ste sosedje nam Hrvatom, in od naji ne smo nobeden nič imeti, kajti če enemu kaj duš, bo kmalu tudi drugi roko stegnil. Slovenski narodni pregovor pravi, pravic veliko, pravico pa malo, in s tem je vaša in naša nova era do pike karakterizovana. Drugi zakonski članek, kterega previšnje sankcije vsak dan pričakujemo, je članek o ustrojenji naše vlade, kteri zakonski članek epiteta: avtonomna, odgovorna, samostalna, neodvisna, iu bog si ga vo kakšne še vse pridevlje. Pravijo, da se tudi glede tega članka stvar malko opotika. Še ob dvanajsti uri je Kauclm za rokom šlo §. 11 tega članka po saboru v tem smislu spremeniti dati, da je kontrasignatura našega ministra za vse vladne predloge zagotovljena. Naš minister v 1'ešti bi moral to biti, kar jo bil svoje dni Festetić na Dunaji, on je pa — sam ne vem kako bi rekel — neka politična nepravilnost. Kaj ima miiiisterski pouvoir kontrasiguature pomeniti, to se bo v enem v dveh letih, kadar bo praksa več konkretnih slučajev seboj prinesla, pokazalo. S to kontrasignaturo se je stvar še-le prav pomešala in pomandrala. Na zadnje so ne bo vedelo ne kdo jo vladu, ne kje je vlada; ali je vlada ban, ali jo vlada minister? ali je vlada v Zagrebu, ali je vlada v Pešti ? Vsa naša z Magjari sklopljena nagodba bo prišla na tak način ad absurdom j in to je brž ko ne tudi namera denašnjih magjarokih državnikov. Oni bi radi kakšen povod imeli, da nekega lepega dne s celo nagodbo tabula rasa narede, in hrvaško in slavonsko kraljevino v magjarske varinedjije raztrupijo. Lopi izgledi v bodočnost! — Zmage magjnrskih levičnjakov pri volitvah za državni zbor tukaj nismo ne veseli
V Kopru so imeli glagoljaši, frančiškuui tretjega roda, žo 1. 1170 svojo cerkev s. Marijo Majdalene, kasnejo cerkvico sv. Gregorja, zalo jih ljudstvo še dandenašnji (iregorjane imenuje. Ti ljudje so imeli v Kopru, gnjezdu vse isterske italjanske kulture, glagolsko službo božjo. Naldini tako o njih piše: „V ovi cerki se opravlja služba božja in sv. maša v ilirskem jeziku. Ako se rabi v celej Istri — kakor se rabi v koperski škofiji — latinski in ilirski jezik za narod italjanski in slovanski v njej bivajoči, se tudi piistoja, da se v glavnem gradu Istre t. j. v Kopru, peva hvala in slava llogu v jednom in drugem jeziku." *)
Te besede služijo na čast Naldinu samemu ker pokazal je s tem, da tudi naš najhuji sovražnik more pravični stvari pravičen biti. Pri tej priložnosti naj tu mimogrede omislim, da venetačka republika ni zatirala narodnih slovanskih knjig ni v Istri, ni v Dalmaciji. Mnogo glagolskih, še več pa ćirilskih knjig se je tiskalo ravno v Venedcih, znamenje, da je venetačka vlada svobodno puščala , da sc tiskajo naše knjige, ter šire po jugu. Tudi to služi na čast jadranskemu levu : da je venetačko svetovalstvo, kader je dajalo zakone za naš narod, izdavalo jih v hrvatskem jeziku za gornjo, a v srbskem (t. j. cirilskimi črkami) za doljno Dalmacijo. Takih oglasov in naredeh imamo mnogo od 16. stoletja vse do 1. 1798. Živi dokaz, da nekdanji Italijani so bili mogo pravičnejši nam Slovanom, kakor so denašnji.
Opisal sem do zdaj srečno in sijajno stanje glagolice v Istri vso do drugo polovice preteklega stoletja.
Kako jo pa dandenes s glagolico pri nas? Oorke solze ti morajo obliti lice, ko stopiš na grob največe slave jugoslovanske, na grob glagolice. Raztresene leže kosti naše častne jugoslovanske majke; tu in tam kak nudpis ; tu in tam kaka raztrgana glagolska knjiga. V Istranskib cerkvah, kjer je duhoven pobožno peval : V višjih srca! se denes peva: sursum corda, in ljudstvo mehanično odgovarja: habomus ad dominum.
Kdo jo kriv, da smo tako sramotno propali V Vzroki so različni, vseh nabrojiti no morem in tudi ne smem. Naš narod je o tem nedolžen ' ker on jo še dandenes kakor zamaknen, ko v cerkvi kako glagolsko besedo
*) Se in tutta 1' Istri«, nonelie in qi,e8ta diocesi s' usano gli idomi lat ino ed illirico per comodo dolin duo nazionc italiana e slava in essa eommnranti oome vedrassi nltrovo, era „ben dicevolo," cho nelia loro metropoli nell' uno e nell' altro linguaggio si trihutaHaero i uaeri inni al sjignor della gloria. -
čuje. Po moji misli je propadu največ kriva: naša izreja v gimnazijah in bogoslovjih semeniščih V gimnazijah so jo naš jezik zanemarjal, o glagolici se nam šo sanjalo nije; v semenišči smo se učili vseh mrtvih jezikov tudi judovski, in tako smo stopili iz semenišča prav mrtvi učeniki med živo ljudstvo. Stara dalinatinskn-hrvatska duhovščina jo zginila iz Istre, nova pa t. j. :di poitalijančeni Istrani ali ponemčeni Slovenci niso ljubili glagolice, ker jo poznali niso. Poitalijančeni Istrani so z veseljem prigrlili latinščino, ponemčeni Slovenci ravno tako, ker jim je bila glagolica nov svet: slepci so se ogibali solncu, ker njegovih žarkov poznali in občutili niso ! Tako jo vse propalo. Zadnji duhoven, ki je pri mašah in večernicah izvorno iz glagolskih knjig antifoniral, je bil u Kastvo pop Andre Marot. Umrl je lani. Naj hode rodoljubu zemljica lahka !
Jeli latinščina glagolici) vse na enkrat iz cerkve pregnala? Ne nego malo po malo. Novo duhovstvo znajoč, da narod ljubi službo božjo v narodnem jeziku, je v početku tekočega stoletja uvedlo v Istro tako imenovani pščavetu t. j. knjigo, tiskano z latinskimi črkami, v kteri so berila, evangeli, molitve in vse kar sc pri maši „glasno" peva, no z staro-slovenskem, nego v denašnjem hrvatskem jeziku. Dolje nekaj, kakor nič; aH kaj koristi ? Rabi so ta knjiga le v Liburniji, in šc tu no povsod, v notranji Istri je pa to pripuščeno ad libitum paroehi t. j., kakor sc župniku poljubi. Narodnih župnikov jo dandenes v Istri malo, zato tudi zadnje našo upanje ščavet, že umira. Da je to živa istina, samo en dokaz. V Liburniji naročito v Klani, dokler je živel župnik Marčclja in dokler jo njegov pomočnik Korban tamošnji narod v petji izvrstno podučeval, je bila vsa služba božja čisto narodna; Marčelja jc umrl, blagi Korban tudi in ž njima je u Klani umrla tudi narodna služba božja. Novi župnik je intonirali d°" minus vobiscuni, razumno ljudstvo pa, ki zna, da je duhoven zavolj naroda na svetu, je lepo odgovarjalo: In s duhom tvojim! Sodrga.
Bodemo li večno v tako žalostnom stanji ostali? Nas zgodovina slavne prošlosti nič ne uči za boljo prihodnost? Kdaj se bodo naša latinsko - ponemčena sredovečna semenišča vsaj na toliko spremenila, da sc bodo v n,ih mladi hogoslovci, naša prihodnja nada, podučevali poleg judov-scine tudi v staro - in novoslovenščini? Upajmo, da bode bolje. Početck je storil presv. tržaški škof, čast mu!
On ne
vzame v semenišče nobenega brez svodočbo, da so je
na
ne žalostni. Vrag je vrag ali sedi na levi, ali na desni. Deakovci so mrkvo /a sebe delali, bogme lcvičnjaki jo tudi za drugega ne bodo, nego samo Z;i se. Razlika med Deakovci iu lcvičnjaki je ta, da Deakovci vendai še, nekako Avstrijo, se ve da le kolikor je njim v prilog, pripoznavajo, levič-njaki pa vse kar je avstrijsko pcrhoreskujojo: Tudi pri nas na Hrvaškem imamo eno tako stranko, kteri jc avstrijska ideja do v dno srca zoprna, in to so tako zvani Starčevičjanci, ki imajo v „Hrvatu" svoj organ. — Kdaj bo Itaucbova inštalacija, še ni znano, vstanovljeno jo loto, da se bodo dotični stroški iz deželne blagajne vzeli, in sicer to ne bodo mali stroški, kajti naš uradniški sabor jc rekel, da ima inštalacija biti „što sijajnija". To se mi ravno tako zdi, kakor če bi kak fajmošter za svojo inštalacijo vzel denar iz crkvene, ali kak župan za svojo inštalacijo iz, občinske blagajne. Da se bode tedaj naš ban na deželno stroške inštaliral, to ni samo nepravilnost, to je poseg v ptuje premoženje.
V Pragi 27. marca 1809. Zadnjo čase tega meseca smo se naj več pečali z Rimom. V prvi vrsti z onimi našimi plemenitaši, ki so romali v Rim iu popadali na kolena pred papeževim stolom; iz kakošnega namena so to storili, mi ni znano; tobko pa zamorem reči, da jih je le rnalo naro-dovcev, ki bi bili ta njih korak hvalili. S tem jo zopet enkrat prišlo vpra sanje na dan, ali se imamo na naše plemstvo zanašati ali ne, ali imamo hoditi z njim ali ne. Naše plemstvo sicer no celo, je narod obsodil , in ono vprašanje odgovoril z „110". Zakaj, si lahko mislite sami, saj [si ostane plemstvo povsod enako. — V drugi vrsti je pa bila na dnevnem redu pa peževa adresa. Ta adresa je dobila tukaj kaj malo podpisov, kar si je tudi lahko tolmačiti. Nemci tako ali tako ne podpisujejo takih adres in so ker so „liberalni" proti njej. Naš narod pa jo zadnje čase kakor veste, sam s seboj imel toliko opraviti in je bilo stanje njegovo žalostneje nego cerkveno Tako je mogočo da po nekterih farah niso dobili io enega podpisa. Na Smi-chovu je bil lo eden podpisan. Ko je bil pa lastnik imena poprašan, je rekel da ni sam podpisal in tudi nikogar pooblastil podpisati ga. Druzega z enačim imenom na celem Smichovu ni bilo. Kakor trde , jo mnogo podpisov narejenih. Tudi akademični senat jo sklenil poslati papožu adreso, in to je bil ogenj v streho, posebno Nemcem. Profesorji iz vseučilišča pripravljajo senatu protest proti adresi. V tem protestu pravijo, da pražka univerza
nima in ne smo imeti  katoliškega značaja.---Tiskovne pravde so zdaj.
hvala Rogu že bolj redko postale. Temu je vzrok, da je le žo malo ktera stovilka naših časopisov, zarad ktero bi vrednik ne bil žo obsojen. — Dolgo žo pričakujemo amnestije in upanje so nam je dalo. da pride
veliki noči.
INsIiiiciii razgled,
Med tem ko ministerski listi (Mahr. Corr.) sami pritrjujo needi-nost v vladnih krogih, in izvrstno dualistični časopisi s strahom vidijo kako nova era ni prinesla upauih zlatih časov in si no morejo prikrivati, du stojimo pred pragom novo „nove ere", mod tem ko se pomenljivo vesti čujejo o odstopu tega in tega ministra, o tej iu oni poskušnji neznosno stanje v Avstriji poboljšati: prihaja iz Lvova novo poročilo o eni zadnjih poškušenj ministerstvn, zdanjo sistemo obdržati in podpreti. „Corr." se namreč piše, da nekoliko pol j S ke opozioije začenja vsled ogerskega posredovanja zelo omahovati in z vlado paktirati. V nekterih (vladnih) krogih sc upa tako Čehe osamiti. Poljski drž. poslanci, ki so zdaj na praznikih doma, bojo vrlo
pomagajo. Upajmo, da jo tudi med poljskim narodom stranka dr. Smolke močneja kakor oni „omahovaleov."
Cesar je imenoval nadvojvoda Albrechta , dozdanjega vrhovnega poveljnika armade, za generalnega inšpektorja avstrijsku-ogersko vojske. Da prihaja to imenovanje ravno ob času, ko se kropča ogorska, skupin in enotni vojski sovražna levica, jo jako pomenljivo, ker kaže, da se enota v vojski misli na najvišem mestu hraniti.
Deželno zboro misli po najnovejših sporočilih vlada šo le v avgustu sklicati a no v maji kakor jo bilo povedano. Čo so pomisli, da so zdanja vlada eolo na federalizem opominjajoče in centralističnim nameram malo shižočo naprave deželnih zborov boji, no vidi so čudno, da jih vedno odriva.
Vladna „\V.Ztg." prinaša finančno postavo za loto 1869. veljajočo za Cislajtanjo. Razvidno je iz nje, da ima država potrebo izdati 29!) milijonov in 320.071 gold. Denarja pak so bodo iz raznih davkov in dohodnin spravilo skupaj 296 milijonov in 284,170 gld. Torej pomanjkujo še črez tri milijone.
Dunajski list jo to dni prinesel novico, da se širi glas po prestolnem mestu, da bodo Bou s t odstopil od državnega kancelarstva in bodo ta kancelarija čisto odpravljena. Vladi prijazni listi preklicujejo to novico ter hote dokazati, da za tak odstop ni vzroka.
Iz Prage smo že zadnjič poročali, da jo v VBeučiliščaem senatu nasvetoval rektor Šulto adreso na papeža, pa da profesorji protestirajo zoper sklep senatov. Denes je poročilo dopolniti s tem, da jo v juridičnem doktorskem kolegiji skoro enoglasno sprejet bil Ceha dr. Gregra nasvet, naj se kolegij izreče odločno zoper pošiljaujo adrese. Cehi iu Nemci so glaso-vuli z Gregrem. — Rektor Šulte misli vsled tega od svojega mesta odstopiti.
C o s k i listi poročajo, da jo dobil namestnik Koller poveljo pričujoč biti prvemu ministerskemu svetovalstvn, da svojo misel pove o odpravi izjemnega stanja v Pragi in okolici. Koller je šel v ta namen žo na Dunaji Vzrokov bode pač težko našel, da ne bi priporočal, naj se precej odpravi „svobodno dobo" gotovo malo čcstilno stanjo.
dolu bovški je te dni na Dunaji. Pravi so, da jo ravno on zopet sprožil misel cesarjevega potovanja v Galicijo in da mu po sreči izide, ter je cesarjevo obiskovanje za junij gotovo.
Ogerski časopisi, namreč oni Doakovo stranke preklicujejo vesti, kakor da bi sc hotela vlada z lcvičnjaki pogajati. Obetajo, da bode desnica večino, ktero jej jo „narod dal za to, da jo v brambo ustave in nagodbo rabi" tudi brezobzirio rabila. Ako bodo res, trajalo bodo najbrž samo trt lota, t. j. do prihodnjih volitev. Do tedaj so jej utegno šo |tisti upljiv izgubiti, kar ga jo imela zdaj.
Oprusko-ruski zvozi piše nek anglošk list: „Prusko vrhovno vladarstvo v Nemčiji in rusko vladanje v vzhodu si mikakor nisti na poti; torej ni nobenega vzroka, da bi osko zvozo med toma dvema vladama no bilo. Ravno ker obe državi hočeti svoje mejo razširiti, imati vzrok da sti v vojskinill rečeh vzajemni. Obe državi pa tudi imati eno in isto zaviro."
Iz Italije prihajajo poročila, ktera trdijo, da zedinjena Italija v svoji notranji obliki nikakor ni dovršona. V zgornji in srednji Italiji jo veliko upornosti proti denašnji kraljevski vladi in kor Mazzinijevi prijatolji pridno delajo, ni nemogoče, da se bodo osnovale povsod republikansko zarote. Zadnji čas so bojo celo med vojaki našli sled obširne tako zarote. Iz taciii razmer bode prišla ali ostreja samovlada, ali republika.
gimnaziji pridno slovenski učil. To nam daje upanje, da bodo vsi primorski škofje, ki imajo skupno semenišče v Gorici, tudi tu vpeljali podučovanje v našem jeziku, ker kaj koristi učencu učiti so na gimnaziji slovenski jezik, ako ga v semenišči pozabiti mora V! Vsi Jugoslovani se pa moramo ozirati na našo zvezdo presvitlega Jurija Štrosmajcra, on je navdahnil glagolici novo življenje, on jej pripravlja na jugu ono častno in slavno mesto, ki ga je tu od pamtiveka vživala. Združimo so s prvim našim rodoljubom , iu zabtevajmo pri vsaki priložnosti, da se nam zopet dade, kar smo imeli, da so povrne v našo cerkev narodna služba božja. Rim nam o tem ne moro biti protiven, ker kar so potrdili Ivan VIII., Urban VIII., Inoccnc X. in XI. in Benedikt XJV., prave zvezde rimske stolice, tega nam tudi naš milosrčni Pij IX. odrekel ne bode, sosebno ako pomisli, da od Nemčije in od Laškega brijejo mrzle sape mlačnosti, krivovrstva in neverstva čez slovensko mejo, da bi okužile po mogočnosti tudi srce Sloveniji! Ako Jugoslovani dobimo v cerkev glagolico, ki jo največa slava našo prošlosti, bodemo v Bogu združeni stali kakor orijaška morska stena; sovražni valovi neverstva sc bodo nad nami razbili in mi bodemo mirno vcsljali v blaženo luko, kjer nas čakata prva sveta glagoljaša Ciril in Metod.
Poslednji bosanski kralj.
(Zgodoviiuko-roinantičen obraz; češki spisal Prokop Choclioloušok, poslovenil Podgoričan.)
V.
Nenavadno je prevzelo precej zjutraj vse prebivalco v Sutisci in po vsem okrogu, ko se je bilo razvedelo, da jo zmanjkalo kraljice, da služabnice čisto nič no znajo, kam. Še straže v samostanu in okrog prav nič ne vodo, kako in kaj. Zatorej iz početka menijo, da jo kar natiboma sama kam šla v mesečini in da je zablodila. Skrbno jo iščejo nekoliko ure, kar zapazijo in razve se okoli poludne, da tudi Ilije ni nikjer, prvega med kraljevimi perjanik! ; naposled so zapazili, da manjka dveh najlepših kraljevih konjev.
Strašno jo ta novica razkačila Tomažcviča.
„Ta uheg je bil zmenjen," — vikne, ,dirjajte na Herccgovinsko mejo in še daljo, ako bode treba, kraljevsko plačilo, kdor mi ji dohode — ali živa ali mrtva!"
Zavsedo konje in kakor po zraku, tako dirjajo k Hercegovinski meji — vsak po drugom potu.  Ker jo Tomaževič obljubil jim dobro plačilo, dero
prvi dan lakomni zmerom naprej; »oč krajino zagrne v svoj neprozorni zavoj, a mesec jo vendar le zmaguje, ali da si tudi, vendar no morejo naprej po gorati krajini , po stoletnih dobravah ; vstavijo se po vseh potih raztek-njeni, da jim zopet prisije solncc in razjasni pota ; obila rosa pada na zemljo in hladi jezdecem obraze, ki jim jc razgrela jih prodka ježa, jezdecem, ki počivajo pod mogočnimi hrasti in razgovarjajo se.
Trije perjaniki počivajo na stranskem potu, ki drži v globoke žleb-nine in na strmo skalovje na Hercegovinski meji. Precoj časa je že, kar so pod košatim hrastom, ali nobeden ni izpregovoril šo besedice ne.
„To je čudno !" naposled spregovori eden, ki na hrast naslonjen zamišljen strmi pred-se.
„Kaj so ti tako čudno zdi, Staniša?" — povpraša njegov tovariš z rokami pod glavo v travi.   Zagledal se jc bil v miglajoče zvezde  na nebu.
„Kcr sta kraljica in llija pobegnila, to", — odgovori Staniša.
„To jc znamenje," —• omeni prvi, „da na kralja Tomažcviča dvoru se no godi vso prav."
„Meni so tudi dozdevlje, da ne," — odgovori zopet Staniša, „da si no znam, kaj in kako."
„Hm!" — oglasi so tretji, ki nekoliko od drevesa na trati sedi in z glavo na koleno podprt nekaj premišlja.
„Kaj pa ti meniš, Mirko?" — povprašata ga oba.
„Da, pošteno res jo to, kar sta ugenila," — potrdi.
„Ali veš ti kaj več," — vskliknota oba radovedno.
„In kaj bi vedel?" — odgovori Mirko, „to znam, kar vesta vidva — nič; čutim po, da ni vso tako, kakor bi moralo biti. Nič več ni tako, kakor jo bilo, ko je še rajnki kralj bil živ : kjer jo poprej evola srčnost, tam zdaj bohotno raste hinavstvo, tako jo na dvoru, kralj so vsakemu lo laska, V8akomu smehlja; zakaj to ? Kralj Štefan ni bil lizun, ali vendar jo bilo vso drugače, da smo od samo radosti poskakovali, ko jo med nas stopil z odkritosrčnimi besedami : „Ej hrabri sto bili, zadovoljen sem z vami zato, junaci!"
„Pošteno res!" — potrdita oba Mirkova tovariša.
„No znam, kaj je to," —govori ta dalje, „zdaj mi ni nič kaj posebno na mari ukaz, kakor bi mi bil sicer, tudi mi srco ne bije tako To-maževiču —"
V Parizu vlada išče in nahaja vodno kako .občnemu redu nevarno' upornost in take rcvolucijonsk« upornike pridno zapira
V Rusiji sc bodo začelo nabiranje vojaških novakov, ktero je bilo za september in oktober odločeno, žo zdaj. Vse priprave morajo biti gotove, tako da bode gosposka na odločen ukaz vedno pripravljena.
Razne stvari.
* (Tabori na Slovenskem.) Kolikor se nain jo do zdaj poročilo, imeli bomo to spomlad bojda vsaj sledeče taboro: 2. maja v Sevnici na Stirskim, 1). maja na Kalen. 17. maja pri Vižniarjab poleg L ju bi j a ne, 28. maja menda v (i o rici. Doovi pa kolikor nam znano, niso še določeni taborom pri O r m u ž u. T r s t u, v št. .1 e r n ej i, na Koroškem, F ran h aj mu. v Metliki in v Slov. Goricah. Ako se res, česar se popolnoma nadejamo, snidejo tudi ti tabori, obeta nam so za spomlad prav živo narodno življenje in slovenski program bo bolj in bolj jemal obveljavati če že ne pri vladi, a vsaj med slovenskim prostim ljudstvom.
* (Iz Gradca) smo prijeli to objavo: „Glede na opombo v predzadnjoj štev. „Slov. Naroda" sem dolžen opomniti, da drugo polietjo zarad tega ni-česa no razlagam o slovanskem jezikoziianstvu in slovstvu na graškom vseučilišči, ker bi rad dodelal dva veča spisa, ter enega priobčil v letošnjem programu graške više realke, enega pa izročil „Slov. Matici" s prošnjo, da ga izda v posebnej knjižici Drugo šolsko leto pa so bodem zopet redno poprijel svojoga vsoučiliščnega posla tiuneč, ker me v tem poklicu s svojo veliko marljivostjo podpirajo obilica naših nadepolnih mlatleučcv, ki se izobražujejo na tukajšnih visocib šolah. Dr. G. Krek.
* (Deželno šolsko s v e t o v a 1 s t v o) za Štajersko so ima kmalu izvoliti. Dva svetovalca voli cesar izmed učiteljstva, dva voli deželni odbor. Videli bomo ali se bodo vedelo, da je na Štajerskem tretjina slovenskega probiralstva, in ali bodo možje po tem. Da nam od deželnega odbora štajerskega nobenega Slovenca v to svetovnlstvo ni upati, to že naprej vemo. Počakajmo da vidimo ali bode pač vlada ustavnemu cesarju predložila ktorega Slovenca?
* („Corres pon dane o Tcbe«iuou) list, ki ga Čehi izdajajo v Rerolinu v francoskem jeziku, dela vladnim krogom veliko preglavice, ker neusmiljeno ino.itratiskenm svetu razkriva avstrijsko svobodo. Ni čudo , da češki listi prinašajo novico , da je nok dunajski državnik razdražen rekel: dokler bode ta list izhajal, uo bo poravnanja s Čehi.
* (0 Janu II u s u) jo znani ruski slavist in zgodovinar Hilierding med drugim tako govoril: „Jan IIus jc mož, ki je ohranil češki narod pred osodo, ktera je zadela slovanska plemena v Polabskem. v Ponioranih in v Šleziji, ki so utonili v nemštvo in poncmčili se. Da narod češki denes živi, da bode na čast Slovanstvu živel; to je vse zasluga njegovega vslicega mojstra Jana llusa. Razen imen Cirila iu Metoda ni v zgodovini slovanskega izobraževanje imena, ktero bi vsak Slovan izgovarjati imel z večini spoštovanjem od imena blaznega mučenika Jana llusa."
* (Dr. Rieger) so jo vrnil iz Pariza, kjer je bil častno sprejemali pri ministrih in sploh v političnih krogih, v Prago nazaj.
* (Jz o k raj n e g a z a s t o pa v St. Lenartu.) Okrajno glavarstvo mariborsko jo naznanilo deželnemu odboru štirskemu veliki nered, ki vlada v imenovanem okrajnem zastopa glede uprave in pa neizmerno slabo stanje okrajnih cest. Odbor bo poslal 2 gospoda, ki imata stvar preiskati iu poročati. Predstojnik tega zastopa je bil, ako ni šo sedaj, deželni poslanec in odvetnik v (,'elji g. pl. Langer. Zastopništvo ni narodno.
.•...In        Ji .!•'»
* (Železnica po dolenjem Kranjskem.) Po časnikih razne-Itita novica, da kupčijsko mfattterttvo dolenjske železnice ni vzelo v železniško postavno osnovo, jc bila krivična, kajti kakor se nam je trdilo od podmene strani, jc dolenjska črta nasvetovana v tako imenovani dalmatinski železnici.
* (Okrajna šola slovenska), o kteri smo zadnjič enkrat poročali, se bo napravila v Šmarji celjskega okraja, kar s tem nadopolnu-jeino, ker so nekteri napačno mislili na Šmarje poleg Ljubljane.
■"^Volitev deželnega posla u ca v Kranj i.) Pripoveduje -e nam, da so za to voli'cv prvotne volitve volilnih mož ne bodo ponavljale, ampak da pojdejo tudi takrat k voli t vi ravni isti zaupni možje, ki so prvo-krat volili. Ker to ravnanje v postavi ni ravno določeno, kaže so iz toga, da si vlada od novih prvotnih volitev ne obeta nobenega vspeha za svojo stran, t. j. da je Kranj in njegova okolica zanesljivo narodna. Tudi se nam potrjuje glas, da hote volilci poslati g. dr. Razlaga v deželni zbor in bo imenovani gospod, ako ga volilci počastos svojim zaupaujem, volitev sprejel. V kratkem bo treba tudi novo volitve na mesto umrlega poslanca g. Santo Treo. Do zdaj ni še znano, kdo bo v Trebnjem kandidiral, ali koga bodo priporočali narodni krogi, —
* (Juri s p u š o) prinaša sledeči očenaš državnega poslanca dr. Tomana. Oče BajeStl kteri si na Dunaji, slavno bodi tvojo ime; ohrani naše cesarstvo, zgodi se tvoja politika, saj jo edino prava na zemlji. Daj mi danes moj vsakdanji kruh, odpusti mi nmje dolgo kakor jaz odpuščam tebi, da ne vstvariš Slovenije; no vpelji mo v skušnjavo, saj sem — glasoval za duali/em ; toraj me reši vsege hudega, Amen !
(Naš rojak g. Meden.) ki je bojda zarad bolehnosti pred nekteriini leti zapustil dunajsko oporo, je 20. t. ni. zopet javno pel v deželnem gledišči v Ljubljani. „Tagbl.", po kterem smo to novico posneli, piše o njem: „Gospod Meden, ki je kolikor vemo tukaj ta večer prvokrat javno nastopil, je dobro pel romanco Merkadantejevo, slovensko pesem Rendelnovo in pesem iz Fra Diavolo. Pevcu se vidi, da se jo poprej temeljito učil petja, njegov glas je prijeten in mehak; ker so je po daljem petji očividno utrudil in je bilo čuti nekoliko bripavosti, smemo domnevati , da jo pevčev organ bolehav, tako da so glas no moro popolnoma krepko razvijati."
* (T r u p 1 o umrlo grofice M a r ij e B r a n d i s o v e) so je vsled telegratičnega dovoljenja ministra notrajnih zadev 27. marca položilo v grofovsko rako v slovenski cerkvi mariborski.
* (V Gradcu) se jo osnovalo neniško-narodno politično društvo, ki v svojem oklicu razvija sledeče glavne programove točke: 1. državno združenje vso Nemčije (torej bi morala Avstrija vsakako na dvoje) 2. demokratično republiko kot vladajočo državno načelo; 8. vojsko z Rimom. — Ko bi pač Slovan kaj tacega javno izrekel! —
Odprl sem svojo
advokatno pisarnico
v Mariboru, Tegelhofova ulica, nad prvim stropom nove hiše g. G i rs t maj r-j a.
Dr. Janko Sernec.
„Tako, kakor jaz, meni tudi no in meni ne," — razodeneta oba tovariša. —
„Ali, brata, ali sta zapazila denes," — govori Mirko dalje, „kako je kralj pisano gledal okrog sebe?"
„Kaj pak, da sva," odgovori Staniša. „kako seje tresel, kakor l>i bila mrzlica drmala ga."
„Vcdigabog, kaj snujeta kralj in Radič tako skrivaj, Bog zna, kaj namerjata", — omeni tretji tovariš.   Vojvoda se je na enkrat nekako po ošabil, da se kralj čisto nič ne upa, da-si mu je strijc, vraga ! Zatoselebko rada imata, Tomaževič pa je vendar-le kralj, a Radić le njegov vojvoda, kar pa je velika razlika; ali ni res. brata?"
„Dogmo, da je !" potrdi Staniša.
„Ali vesta brata," — spregovori na enkrat Mirko, „da meni to kar nič ni po všeči I"
„Kaj uo?" — povprašata ga.
„1, da begamo za kraljico," — odgovori Mirko. „Le pomislita, da gremo za Štefanovo udovo in za našim starini bratom — za llijo !" —
„0h! — hm!" — huškneta pred so oba tovariša in umolkneta.
»Ti Staniša!" razgrozi se na enkrat tovariš, na pol vstane s trato in zvesto gleda Stanišo, „ali bi ti zgrabil llijo, ki jo zmerom z nami vred bojeval in krvavel, kar pomnimo ?"
„Ej to", — ogno so Staniša odgovoru, „kako čudovito vprašanje! Tega sam no znam, ali no bilo bi tako lehko vjeti ga —"
„A kaj pa kraljico?" — vpraša zopet poprejšnji.
„In kaj so ti vendar senja, Bogdan?" — začudi se Staniša, „jaz — da bi kraljico prijel! Vendar bi mi roka vsahneti morala. Ali morda? Kaj meniš ti Mirko ?"
„Jaz menim, da imaš prav," — odgovori Mirko. „Kaj menita brata junaka," — povpraša ju zdaj tovariš in popol-nama vstane, „ali ni neumno to, da stičemo za kraljico ?" —
^^__(Dalje prih.)
Itdatelj in odgovorni vrednik Anion Tomšlć,
Dr. Dragotin Breznik,
odvetnik v Ptuji, naznanja, da odpre pisarno v svoji lastni, poprej Cucek-ovi hisi, br. h9 na trgu, 5. aprila 1869.
IĆI
Hranilnično ravnateljstvo mestne srenje mariborske bo preložilo od 1. maju t. 1. pofcenSi uradne dnove, ki so bili do zdaj vsako sredo in saboto na vsak
torek k petek
od 8. (lo 12. ure dopoldne.   O praznikih ne bo uradnih dni.
Od 1. do 15. julija in od L do 15. januarja vsacega leta je urad hianiliiieni za stranke zaprt, ker je treba o teh časih račune končavati.
Hranilnično vodstvo mestne srenje mariborske
25. marca 18G9.
Dunajski« borza o«l 31. marca.
Enotni drž dolg v bankovcih 69 (1. 00 kr. Kreditno akcij« 1517 fl. 40kr.
•' „ mctalike« obresti v maji in nov, — ll,- London        li <m kr
Enotni drž. dok v srebru   71 ti. 4 J kr. Srebru   124 fl.60 kr.*
1860 dr,, posoj.lo 104 il. 50 kr. Cekini   0 fl. 0 kr Akcij« narod, banke <3U II. — kr.
Lastniki: Dr. Jok« Vodnjak in drOgl,
Tiskar l.du/u <l Jnn/.lč.