O boginji Celeji.
Spisal Davorin Terstenjak.
(Posvečeno visokoačenemu in velečastnema p. n. gospodu opata in celjskemu mestnemu fajmostru Vodušek-u v znamenje male hvaležnosti  za   mnogokratno  prijazno   in   gnstoljubno   sprejetje   v  stari
slavni Celeji).
Politika rimskih cesarjev si je prizadevala, vsako narodnost zatreti, ali jo konečno v bistvenih razločkih zbrusiti. Tako je večidel v iztoku in zapadu rimskega sveta zginila
90
»tura prirojena narodna moč, ktera bi biia mogla notranji život narodov vkup deržati. *) Iz Valerija 2) in Suetonija 3) vidimo, da so Rimljani podjarmljene narode silili, se latinskega jezika poprijemati, in da so rimski namestniki in vse druge oblasti vse ukaze, povelja in odloke v latinskem jeziku izdajali, celo niso hotli v drugem jeziku s podložniki govoriti, kakor v latinskem, in če ga podložnik ni znal, je mogel tolmačnika iskati.
Kakoršna je bila z deržavnim življenjem, takošna je bila tudi z nabožnim (reliffiosnim). Rimskim božanstvom enake so sle pod latinskimi imeni; tako na priliko: Perun pod Jovovim, Radogost, S ve to vit pod Herkulovim in Martovim itd.; le kjer niso sporednikov in sporednic našli, so pustili domače imena.
V staroslavni Cele j i se je častilo več božanstev, kakor kamnitni spomeniki pričujejo. 4) Nahajamo spomenike posvečene: Jovi optimo maximo, Marti, Herculi, Victoriae, Genio Civitatis, Genio Avgusti, L a-ribus, Eponae in Genio A m n i g e n o. *}
Al med temi rimskimi božanstvi nahajamo tudi dve slovenske, namreč: No rej o in Celejo.
No rej a ima mesto v družbi rimskih božanstev v napisu: Marti, Herculi, Victoriae, Noreiae, — Ce-leja pa ima dva spomenika; pervi se glasi: CELEIAE AVG. PAELIVS COS. PRO SE ET SVIS. V. S. L. M.
Drugi kamen na južni steni farne mestne cerkve sv. Daniela pa ima napis: EPONAE ET CELEIAE SANCTA1.
v
Ze v ^Novicah" in v „Mittheilungen des hist. Vereins fur Krain" sem obširneje govoril o boginji Noreji, in dokazal, da je Nora — No rej a bila z e ms k a boginja in se ujema s severno-slovansko Nira, Niva, Nija. Kakor toraj Noreja ni apotheozovano mesto No rej a, ampak ime glavnega božanstva, tako tudi ni Celeja apoteo-zovano mesto Celje, ampak ime luč nega božanstva.
V slavnem celjskem mestu je še več spomenikov sta-roslovenskega bogočastja hranjenih; tako nahajamo boga Radogosta v podobščini človečje glave z bikovima rogovoma v steni pred starinskimi vratmi in na Kinkovem dvorišču.**)
Na častje staroslovenskega solnčnega božanstva opominjajo tudi možke podobščine, ktere v roki deržijo kij (na južni steni Dereanovega skednja), dalje možke podobščine, ktere imajo na plečah sokolove ali jastrobove peroti #"'•**), v roki pa al solnčni pehar, ali pa korpič s sadjem napolnjen. Na častje solnčnega božanstva opominja tudi m ozka podobščina na stebru dvornih vrat gospod Tapajnerjevega hrama, imenovanega Zabnjak biizo Celja.
Podobščina je naslonjena na ters, na kterem je viditi listje in grojzdjc; v roki derži orgij ice i;i pa palčico. Noge so križema položene, in iz pete leve noge rastejo trije listki beršljuna. Je to slovenski bog Kurent, kteri ni nič drugega, kakor modi fi kači a solnčnega božanstva v mladoletji, pospešitelja poljodelstva — zato Ko-
') Obširniše o romanizaciji podjarmljenih narodov moreš brati v
izverstni   knigi   Dollingerjevi „Heidenthum   und Judenthum" str.
33, 34.  9) Valer. Max. II, 2, 2.   3) Sueton. Claud. 16. 4) Glej
Muchar „Romisches Norikum" II,   6, 7.   Gruter „Inscript.u pag.
56, 98. 386.
*) Nekteri pisatelji  so krivo   brali:   Anigemo,   kar nic ne po-
menja.   Pravo berilo je Amnigeno, dem Flussgebornen;  brez
dvombe tiči v njem slov. Vodnik, vodni mož itd.
**) Severnoslovanski Radogost je narejen z bikovo glavo, ima
na persih   bikovo   glavo  in  napis:   tyr:z^tor,   tur;   dalje:
Kilb o g — Kalbog,   sansk.   k al a,   bos,   slovaški:   kajla,
slovenski   kolača,   biku   podobna   krava,    dalje: *Turbog,
Stirbog.  Bi ki s,   Bik i si,  adjektiv.   oblika, kakor cerkve-
noslov. Jakov71.  Biki si stoji na bikovi podobščini retran-
skih starin bogočastnih, toraj biki si ZZ taurina, scilicet imago.
***) Sokola in Jaetroba ima  tudi severnoslov.  Radogost za
simbol.
rant, Kura nt, ime plužanja pri pustnih oračih, kteri opominjajo na rimske ^fratres arvales", — v jesen* pa zoritelja vinogradnega sadu, kteri stvarja veselje, godbo in ples; zato orgljice in beršljun in plesa v na postava.
Mnogo osebnih imen na štirskih rimskih kamnih TER-TINIVS in TERT1MA, in polatinčene VITEIVLVS opominja, kako ljuba in draga je bila starim Slovencom sladka ter ta.
Celeja je mogla biti srečodelivna, toraj svetla, bela boginja, ker jo najdemo v družbi Epone. Epoua so stari Rimljani častili kot varuško konj in mul. Poskušajmo po etimologičnih pravilih izsledovati pervotni pomen imena Celeja.
Oblika Celeja utegne biti polatinčena, pa tudi slovenska slovnica pozna suffix eja, na primer: koleja, orbita, Wagengeleise, tudi ruski: koleja; primeri še sta-roslovenski: beržeja, svrtis, ver eja, veetis, lenžaja, gallina, od lengza leg, toraj lenžaja = die bruttende^ beržeja =z die schnellfliessende, die Stelle, wo das Wasser schnell fliesst. 2)
Slovenski obliki Celeja odgovarja sansk. Kal j a. Kali a pa po Boppu pomen ja: sanus, faustus, bonus, justus eximius, in Bopp primerja z besedo kalja gerško: xcdog*), ktero tudi pri gerških pisateljih nahajam v pomenih: bonus, puleher, amoenus, sal-vus, prosper, eximius.
Bothlingk in Roth 33 sta kalja prestavila v: wohl-auf, gesund, gesehickt, angenehm, erfreulich, in kaljana v: schon, lieblich, freuudlich, treff-lich, erspriesslich.
Jeli tudi v slovanščini imamo kakošno besedo, ktera se tako glasi in ktera kaj tacega pomeni?
Jaz poznam edino češko: kaly, bonus, puleher, ka-lota, Ciite, Trefflichkeit, dobrota, lepota.4)
Ker jo še češ čin a pozna, ne more nobeden terditi, da bi je ne bila poznala tudi stara slovenščina.
Kal eja toraj izvirno pomenja: bona, pulehra, amoena, prospera, salva Dea, die schone, liebliche, freundliche, treffiiche, erspriessliche Gottin.
Iz oblike Kal a, K al eja je oblika Cela, Celeja, celo naravna po prelazu glasnika k v c; primeri cepati in kopati, secare, scindere, kat in cetzncautes, k e tube lj in cembelj itd.
Današnje ime Celje je postalo iz debla cel, kakor topične imena: Morje, Brezje, Ločje, Polje, Retjer Rečje, ali pa je oblika adjektivna po pravilu, kakor iz baba, gos, medved adjektivne oblike: babji, #, e gosji, gosja, gosje, medvedji, medvedja, medvedje. Toraj Celje, scilicet, mesto — boginje Cele, bonae, pulehrae, prosperae, salvae Deae; ali pa v kolektivnem pomenu: Celje, kraj kali, celi, locus bonitatis, prosperitatis, felicitatis, amoenitatis, salutis, pulchritu-dinis itd.
Deblo kal, cel pa se ima dobro razločiti od cel (cerkvenoslov. ijm, cjel) totus, ktero se ujema s sansk. akila ali pa po Miklošiču s sansk. sa-kala „was mit dem anderen Theile ista; zato se tudi v izgovoru čuje: Celje, ne pa Celje, Cielje. **)
l) Glej Miklošič „Bildung der Noroina« stran 28. 2) Bopp „Glossar sanskrit." s. v. 3) „Sanskrit-Worterbuchtt stran 178. 4j Jungman „SIovnik s. v.tt
*) Nekteri so mislili, da je Celovec iz one korenike, iz ktere je Celje, al to ni res. Celovec je narečna oblika za Cvie-lovec, od c vil i ti, cvieliti, klagen, wehklagen, rusinski: c v j eliti, „provodit v slezij" in Verzweiflung bringen, (glej Boltz „Slovo o polku Igoru str. 40). G. Ankershofen mi je povedal, da se v naj starših pismih Celovec — Klagen-furth veli: Quaerimoniae vadum. Cuje se še govoriti po Slovenskem Cvilouc, Cvielouc. Glasnik v se po Koro-tanskem izpahuje primeri: toj, eojzztvoj, svoj itd.
91
Da so v stari Celeji boginjo dobrote, sreče — kalote, celote častili, pričuje rimski kamen z napisom: Jovi optimo maximo et SALVTI CELEIAN. >) to je: Sa-luti Celeianorum — Celi Celjanov — Celeji Celjanov, kali — celi boginji Celjanov, salutari, faustae, bonae Deae Celeianorum.
Al   kakošna   nebeška   prikazen   je   osebij ena   v boginji Celi — Celeji?
Jaz mislim juterna zarja. Juterna zarja se v basenstvu iudogermanskih narodov veli prijetna, Ijubez-njiva, srečna, lepa boginja. Tako je gerška Eos =: A ur o r a, boginja možkega veselja in možke ho ti, ona ljubi vse, kar je lepega in dobrega; njo so imeli za mater zvezd,2) in tri zvezde v gerbu celjskega mesta bi tudi utegnile opominjati na lučno boginjo Cel ejo.
Tudi Uša, boginja juterne zarje pri starih Indih, se veli mila, ljuba, lepa boginja, darovnica zakladov in sreče in A 9 vi na „die der Morgenrothe vorauseilenden Lichtstrahlen" darujeta bolnim zdravje, rešujeta ljudi iz nevarnosti, hodita v pomoč brodarom in darujeta zaklade. 3)
Tudi v nemškem basenstvu se veli juterna zarja zlata devica, ktera se prijazno s mej a, in znana je prislovica: „Morgenstund hat Gold i m Mund", ktera je še le pozneje etičen pomen dobila. 4)
Moje mnenje, da je Celeja bila boginja juterne zarje, še poterjuje tudi ta okoliščina, da v sanskritu kalja (_tudi kalja) pomenja: diluculum, tempus matutinum, toraj Cela — Celej a = Matuta, kakor se je po Prelleru5) rimska boginja „des Frtihlichtes, der Morgenrothe" velela, ktero so spet Rimljani kot boginjo kalote — celote salutis, prosperitatis, pulchri-tudinis, beatitudinis, bonitatis častili. „Matrem Matutam an-tiqui ob bon i tat em appellabantu piše Paul.6) Tudi o juter ni zarji pri starih Slovanih piše Frencl: Slavi So-rabique fulgidam A ur orani sic interpretati sunt: quasi esset numen praestantissimum, quod mortalibus in dies bene vel let, tenebras discuteret, diem largiretur aptum tempus operibus agendis itd. (Trene l de Diis Sorab. 15, 3). Ako še prijetno lego celjskega mesta, zdravo kopel reke Savine v ozir jemljemo, je celo prikladno bilo v tej krasni, lepi, dobri, prijetni srečni — kali — celi okolici častje boginje Kaleje — Celej e.
V severnoslov. basenstvu sicer nisem našel boginje Cele, ali ime historično Celigost cr Milogost, Ljubogost, Dobrogost,  Radogost opominja na častje boginje Cele.
Na solnčnih božanstev častje tudi opominjajo osebne imena na celjskih kamnih: Licovius= Likov (Li-kovci, Likari, L i kavči živijo še dan današnji na Štirskem , Koroškem in Kranjskem) , dalje L e v c i m a r =: Leo, Leonis nomeu habens, od leve, leo, L6we; spomni se še rjovečih levov v Celji in pa bližnje vasi Leve, Lemdorf = Lovvenberg. Drugih slovenskih imen na celjskih kamnih, kakor Dubna, Bon jata, Ausko; primeri boginjo juterne zarje Auska pri starih Moravanih 7) itd. ne omenjam, ker sem jih že večkrat razkladal. V svojih bukvah hočem razlagati tudi mitične bližnje krajne imena kakor Polu le, v kterih stanuje kmet z imenom Kurent, Teharje itd. Keltskega imena ni nobenega najti tukaj, čeravno je nemški slavni pesnik Gabriel SeidI celo iz slovenske Vog lajne, ker na vogle teče, napravil reko z keltskim imenom!
') Muchar 1. c. 2) Preller „Griechische Myth.tt I, 300. *) Rigveda, Rosen 48, 1. 2. 49, 1. 92. 12. 4) Manhardt „Germ. Mythologiett 439. 5) Preller „rdm. Mythologie" str. 285. «) Paul 122.   „Priscian« 11, 10.    7) Tkany „Myth.« II. 68.
(Dalje sledi.)
92