XXVIII—7                                                                                          ZVONČEK
JOSIP TUREN:
Planica.
IFV^^" JffliF   ariski in letošnji »Zvončkov« letnik prinaša planin*
C^B.^^^sA'_';"    sko pripovedko o Koclju, ki se zanj zanima toliko
¦^R/2]l^/$L     čitateljev po naši lepi domovini.    Da pa spoznate
'/vKfis^r^J^rT     fti& kraj, kjer je Kocelj trikrat komaj ubežal grenki
J^mf^^mJL*     lSmrti. prinaša današnji   »Zvonček«   sliko   in   opis
%!^LT^^^\'j    prekrasne Planice, kjer se vrši tista povest in se
tz-*t*i^ ¦     ¦   bo nemara završila vsem po godu.
Zadnja postaja gorenjske železnice v Julgoslaviji je le neznatna, za= puščena kolibica, ki nosi napis »Planica«. Otožna je okolica okrog in okrog, kakor da žaluje v težki bolesti. In ni čudno. Niti par korakov cd postajice je že laška meja, od koder se ti porogljivo reže naši naj= večji sovražniki— Lahi. Žalost zapeče tudi tebe v srou, da se obrneš po kolovozni poti proti smrekovemu gozdu, proti skalnatim, visokim in s snegom posutim goram, ki kipe na obeh straneh dolinice v jasno plainmsko nebo.
Ko prehodiš molčeči gozd, stopiš na planotico, ki je vsa divja, s skalami in prodoim zasiuta. Divje kipi na oibeh straneh orjaško, razses kano, razrito iskalovje, koder rast^ le tu pa tam pokvečen, pritlikav boravec, ki mu neprestano groze divji plazovi, da ga oidnesejo v do« lino. Na levi štrli proti solneu zapuščeni Vitranec (1631 m), domti prav* ljičnega sodnika, ki doomuje pod vrhom v Črmi lopi. Vitranca se drži divji Ciprnik in Sleme (1911 m); tik za Slemenom pa raztegnjeno stoji snežna, ogromna Mojstrovka (2332 m). Dolinico za,pka z tiavpičnimi stenami orjaški Jalovec (2643 m), čigar vrh se ostro dviga iznad širnih snežišč. Na desni se razteza kraj vse doliniice škrbasta Ponca (2272 rn), pobia divje planinske krasote.
Preibreidli simo igosti gramoz in .smo istopili kar nenadoma na širno, zeleno planino, ki sega skoro do samili snežišč pod Jalovcem. Planina je samotna in zapuščena; le tann STedi stoji osamljena, napol zidana bajta, ki je pa brez prebivalcev. Smrtna tišina se razprostira nad vsem zagorskim svetom. Le očt nekod z desne strami prihaja zamolklo, težko bobnenje, podobno oddaljenemu gromu. In gremo za tem bobnenjem in pridemo do gorskega potoka, ki se vali kraj planine ined skalovjem in razmetanim kamenjem. — »Sava, Sava!« zakličemo veseli in se na« potimo po strmi stezi, ki nas vodi rned pečinami in po pečinah kvišku tik tib gorskem potolku, bobnečeim prekoi visokih skal proiti doliini. Spla* ziimo se skozi razpoko in kar nenadoma stojimo na gladki skali kraj vrelca, ki bruiha iz ozke razpoke svojo ledenomrzlo, sinjo vodo. — Tu je izvir Save, naše zveste Jugoslovenke, ki se niti za ped noče dotak»
755
ZVONČEK__________________________________________________XXVIII—7
niti tujega ozemlja. O, in že zaradi nje izvira je Planica slavna in bi bila dolžnost vsakega Jugoslovena, da poroma k zibelki naše najmi* lejše, najzvestejše Jugoslovenke.
Ko :se zadosti nadivimo Savinemu izviru, se siplazimo^ nazaj na pla* nino. Tam pa se udobno zleknemo po trati in motrimo strašno, a ven« dar veličastno skalovje nasih snežnikov, ki so bili vedno in bodo večno
naša last. Prijetno nas ogreva solnce; nebo se smeje nad nami v naj* čistejši planinski boji; večni sneg se leskeče pred nami in krog in krog tišina, ki jo zimoti le tu pa tam hripavi krik saimotnega jastreba prega« njajočega se med nemim skalovjem. In le enkrat ali pa dvakrat zagle« damo čredo divjih koz, ki se je pripasla skoro tik do nas. A mahoma nas zagleda — presunljiv brlizg ... in visa čreda izgine kakor veter med skalnatimi razpokami. No, nam ni dosti mar za divje koze; s čvrstiimi grli zapojeimo našo pesern. In pesem odmeva od skale do skale in kar nenadoma grmi po vsej   dolinici,  kakor da jo poje tisoč
156
XXVIII—7                                                                                          ZVONČEK
glasov. Pa je le jek, ki se odbija stoglasno od nemih sten, ki so oživele, kakoT da jih je prebudila naša pesem iz tisočletnega zakletja.
Bratci, ko pride pomlad ali poletje, hajdite v Planico! Nikomur ne bo žal in nikogar ne bo več sram, da še ni videl zibelke najzvestejše Jugoslovenke — naše divne Save!