UDK 808.63-56 Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani BESEDILNA SKLADNJA Naš začetnik besedilne skladnje je A. Breznik, koje členitev po aktualnosti obravnaval ob besedilu obsega odstavka. On je tako reševal besedni red propozicijskih stavčnih členov, mi pa to njegovo besedilo lahko porabimo še za opazovanje sovisnosti na podlagi sledij in besedilnih/besedovalnih tipov (opisovanje, pripovedovanje, razpostavljanje, utemeljevanje, navajanje), ki se dajo ločiti tvarinsko, stavčnozgradbeno ob tipičnih povedjih, časovnostno in glede na človekove duševnostne funkcije. Seveda poleg tega še npr. glede gledišča in drugega, kar pa je tu samo delno nakazano. The first Slovene text grammarian was A. Breznik, who treated functional sentence perspective in a paragraph-long text. He thus worked out the word order of propositional sentence elements. Today we can use his text as a way of observing coherence on the basis of different types of referentiality and text (description, narration, exposition, argumentation, instruction), which can be differentiated with respect to theme, syntactic structure with typical predications, temporal frame, and human psychological functions. Of course, in addition there are other criteria, i.e., point of view, which is only partially indicated here. Slovenci nimamo veliko besedilne skladnje, čeprav čisto brez nje nismo. Že na začetku našega stoletja (1908) jo je dosegel A. Breznik, koje raziskoval besedni red in pri tem ugotovil, da tega vprašanja v celoti ni mogoče rešiti v okviru stavka (oz. stavčja: to je zveze nadrednega in odvisnega stavka).1 V okviru stavka (kot besed, zbranih okrog osebne glagolske oblike) se dajo dobro rešiti le skladenjska vprašanja besednih zvez, npr. samostalniških (na levi od odnos-nice ujemalni, na desni vsi drugi prilastki), pridevniških (čisto pameten, čisto prave pameti), prislovnih (včeraj zjutraj, tam doli - zelo lepo), povedkovniških (hoteti govoriti, biti všeč), ne pa več npr. zaporedje glavnih (= izpomenskopodstavnih) stavčnih členov, tj. osebka, povedka, predmeta in prislovnega določila, čeprav imamo tudi tukaj nekaj predvidljivih stvari, npr. zaporedje OsPovPrv primerih, ko sta obliki za Os in Pov površinsko nevtralizirani, kot npr. v primerih tipa Tele gleda žrebe, kjer je levi samostalnik, če okoliščine sporočanja, t. i. sotvarje, nič ne vplivajo, osebek, desni pa predmet (vmesni del je seveda povedek). Podobni primeri v enodelnih glagolskih stavkih (tj. tistih brez osebkov) so še npr. Včeraj je deževalo (PdfPo v), Deževalo je tri dni (vile) (PovPd(Pr)). Pritn. še nekaj tipov zaporedja stavčnih členov: V Bosni potekajo hudi boji (PdpPovOs) ali Tone je Micki kupil nov plašč (OsPr skoči za njim; 6. vendar ta šine v goščavo 7. in on za njim; 8. ko onega zmanjka, 9. ta vidi... Breznikov za njim tfi moral biti za njim. 4 Po našem bi bila ta členitev celo taka: Pove- Členit- Stavki Besedilo di I vena enota (D 1 Bil je imeniten grof. II (2) 2 Ta grof je šel v Gorjance na lov. III (3) 3 Spremila^« je velika družba prijateljev in lovcev IV (4) 4 Grof ugleda medveda (5) 5 in skoči za nji m. V (6) 6 Medved šine v goščavo. slovnici 1956 (329) oz. 1964 (374) ta odstavek navajata, vendar brez zaznamovanja težiščnega dela v stavkih, najsi bodo povedi, del priredja ali celo stavčja. Slovnica četverice tega odstavka torej ni nič razčlenjevala, storil pa sem to podrobneje jaz v Novi slovenski skladnji,5 kjer sem členitev po aktualnosti razširil še na odvisna stavka edinega stavčja (na koncu odstavka). Preden Breznikov zgled porabimo še za nadaljnje razglabljanje o besedilni sklad-nji, poglejmo, kaj je o tej Breznikovi razpravi menil sloviti o. Stanislav Skrabec:" »Prav je namreč, kar /Breznik/ terdi, da se besedni red v stavku samem za se ne da določiti, ker je odvisen od okoliščin, v katerih se govori, ali od obrata misli, ki se hoče izraziti. Na to se do zdaj po šolah ni pazilo /.../« V bistvu pa je Skrabec podvomil v Breznikovo odkritje (n. m., str. č): »Kar je dobro v enem jeziku, more biti torej napačno v druzem, kaker v ostalih rečeh, tako tudi v besednem redu.« Kakor sem povedal že v svoji razpravi o besednem redu (str. 165), pa Škrabec ni ločeval med stilno nevtralnim in stilno zaznamovanim besednim redom, pa tudi ne med besedovanjem, ki se ne opira na sotvarje sporočanja, in takim, ki sè; poleg tega pa je enostavčno poved z različnim težiščem obravnaval ne v sobesedilu, ampak v različnem sotvarju, in šele to mu je omogočalo težišče poljubno prestavljati. Naj to pokažem na daljšem izseku njegovega besedila. »Ako je /poslušavcu/ glavni pojem znan in pričakuje, da mu o tem pojmu kaj povemo, bomo postavili njegovo besedo na prvo mesto stavka; keder mu pa ni znan, in ga torej ne pričakuje, bomo postavili dotični izraz na konec. Če gledava s tovarišem •ep vert in tovariš moj pričakuje, da ta vert pohvalim, bom rekel: »Lep je ta vert«; ako pa hočem izreči svojo hvalo ko nekaj novega, o čemer vsaj ne vem, kaj misli moj tovariš, torej nekaj nepričakovanega, bom dejal: »Ta vert je lep«. V tem in v brez števila tacih primerov, mislim, daje res tako.« Tukaj (v drugem primeru) gre v resnici za sobesedilno in sotvarno nevezani besedni red (OsPov), v prvem primeru pa gre za poudarjeno težišče, če ga izgovorimo krepkeje: Lep (je ta vrt), če pa je težišče nepoudarjeno, navadno izgovorjeno, je preostali del samo odmeven, saj bi v navadnem govoru, tj. na vprašanje Kakšen je ta vrt?, odmevni del bil navadno izpuščen, torej bi lahko rekli le Lep. Prim, še Kje si? Na vrtu (sem). Za poudarjena težišča pa gre v vseh naslednjih Škrabčevih primerih: »Lehko bi se /.../ povdarilo tudi: »lep je ta vert«, »lep je ta vert«, »lep je ta vert«. V prvem teh treh primerov bi imel stavek koncesivni pomen, zraven bi se mislilo npr. »velik pa ///'«. V (7) 7 grof za nj i m. VI (8) 8 Medveda zmanjka (9) 9 in grof vidi, 10 da se nahaia v neznanem kraiu 11 no katerem še nikoli ni hodil. } NSS, 1982,287-295; gl. stavka 10 in 11. 6CF 25 (1908), št. 10, str. b, c, č platnic. drugem primeru bi se povdarila razlika mej tem in kakim drugim ali drugimi verti ter bi se mislilo na nasprotje: »oni je pa velik«. V tretjem primeru bi se vertu priznala lepota v nasprotju s kako drugo rečjo, ki ne bi imela te lastnosti, npr. »lep je ta vert, polje poleg njega je pa borno«. /.../ Tudi v redu: »ta vert je lep« ni stavčni povdarek vselej na poslednji besedi. Povdariti se da tudi perva, druga ali celo tretja beseda. /.../ Sploh bi se smelo reči: Prej imenujem, na kar prej mislim, bolj povdarim, za kar mi gre.« Spredaj smo omenili, daje Breznikov besedilni primer iz Trdine primeren tudi za obravnavo besedilne skladnje (in besedil na sploh). Tu se najprej postavlja vprašanje, koliko od besedilne oz. sporočanjske problematike spada v slovnico. Za odgovor na to vprašanje lahko vzamemo novo češko slovnico.7 7Mluvnice češtiny 3, Skladba, 1987, 622: »/S/lovnica se /.../ mora ukvarjati z jezikovno zgradbo besedila posebno glede na uporabo jezikovnih sredstev z nižjih ravnin jezika na tej najvišji 'ravnini'.« »V središču pozornosti tu sicer ostaja slovnična in predvsem 'skladenjska' stran besedilne zgradbe (tj. zasedba temeljnih besedilnih enot z raznimi tipi skladenjskih zgradb, njihova medsebojna razmerja, načini in sredstva njihovega povezovanja v višje enote ali v cela sporočila), vendar neupoštevane ne morejo ostati razlage o besedilu kot enoti svoje vrste, o njegovih posebnih lastnostih in njegovi razčlenjenosti ter o glavnih vrstah besedil (besedilna tipologija).« (623) »Skladnja stavka (posebno sostavčja) in besedila ima vrsto skupnih pojavov: gre npr. za periodična osnovna logiška in pomenska razmerja med sestavinami (dodajanje, nasprotje, stopnjevanje, vzročnostna razmerja idr.), pa tudi za nekatera sredstva izražanja povezanosti.« »Posebna sredstva besedilne zgradbe ('nadpovedna') so zaimki /sam., prid., prisl., povdk./ v vlogi kazalnikov naprej (kataforičnih) in nazaj (anaforičnih), nadalje povezovala (konektorji) najrazličnejše vrste (sem gredo poleg nekaterih veznikov in drugih povezovalnih izrazov, ki se uveljavljajo zlasti na mejah besedilnih enot ali delujejo drugače kot znotraj zloženih povedi, še nekateri členki /.../), 'členitveni znaki' /signali/ (tj. izrazi predvsem stikovnega značaja, ki se uporabljajo zlasti v vlogi tehnike govorjenega - naznačujejo njegovo prekinjanje, zopetno navezovanje, končanje itd.) /../, prvine sotvarne kazalnosti (deikse), intonacija in naglas, členitev po aktualnosti (ne gre le za pojmovanje tvarinske postopnosti ali izhodiščnega in jedrnega dela v besedilu, ki so besedilni pojavi; tudi členitev po aktualnosti povedi in stopnja sporočanjskega dinamizma sta v njem odvisni od 'sobesedilne vključenosti', 'poznanosti obvestila', torej besedilni dejavniki), besedni red, zaporedje stavkov v zloženem stavku idr. Od besedilnih sovisnosli je navadno odvisna tudi izbira izražalnih sredstev za glagolski naklon, čas, vid in način dejanja (npr. sledje časovnih pomenov tvorb v besedilu v celi enorodni časovni zgradbi), podobno tudi možnosti izpustnega strnjevalnega izražanja (poimenjenje) ipd. Na koncu gredo sem tudi razni tipi konvencionaliziranih zgradb, včasih v precejšnji meri osamitvenih, nevključenih v stavčno zgradbo (ogovori, pozdravi, pa tudi npr. stalni obrazci, s katerimi se začenjajo ali končujejo določene vrste besedil). Posebne značilnosti besedil so v primeri s povedjo povezane tudi s pragmatičnim glediščem. Tudi v najzahtevnejšem sostavčju povedja ni dopustno, da bi posamezni stavki imeli povsem različne ali vzajemno čisto izključujoče se predpostavke. Saj je besedilo tvorba, ki se členi v času (dinamična, potekovna, pojmovanj kot del sporočanjskega dejanja in njegov - včasih že davno utrjeni - nasledek); posamezni deli te tvorbe so produkti samostojnih jezikovnih ravnanj, katerih predpostavke so v posebnih pogojih lahko protislovne. Podobno v okviru Vrnimo se k Breznikovemu primeru iz Trdine in poglejmo, po kaki logiki si sledijo povedi našega odstavka. Očitno se ravnajo po načelu, da se jedro predhodne povedi vzame za izhodišče naslednje in se o njem kaj pove. Torej: 1 - Bilje imeniten grof (po Skrabcu, n. m., bi se ta enostavčna poved »ljudsko« glasila Enkrat je bil nekje en imeniten grof). V izhodišču je tu poničteno enkrat/nekoč, jedro pa je (imeniten) grof. Druga poved je: II - Ta grofje šel v Gorjance na lov. Prej (v I. povedi) neznani (ne-predomenjeni oz. iz sotvarja nepoznani grof) je sedaj istovetnostno (ta grof) določen in o njem je povedano (J2), da je šel v Gorjance na lov. (Vprašanje pomenskih podstav tu puščamo ob strani, omenimo le, da sta obe ti enostavčni povedi dvopodstavni: I -( 1 ) enkrat, nekje, živeti, grof in (2) grof, biti imeniten oz. II - ( 1 ) grof, iti, Gorjanci,8 (2) grof, hoteli, loviti.) V povedi III imamo v izhodišču poničteno pozaimenjeno okoliščino v Gorjance na lov, tj. tja, ter površinsko pozaimljenje grofa (ga), novo pa je njegovo spremstvo (velika družba prijateljev in lovcev). Ta družba je »kriva«, daje treba nosilca dejanja 1. neodvisnega stavka v povedi IV zopet imenovati (grof -renominacija), saj sicer ne bi vedeli, kdo je ugledal medveda. V spremljevalnem stavku te povedi je pozaimljeni izhodiščni £ra/"poničten, medved pa pozaimljen. V aktualnostnočlenitveni enoti VI morata biti predmetnopomensko poimenovana oba izhodiščna vršilca, tj. medved, ki je iz jedra prešel v izhodišče, in grof ki je ohranil izhodiščni položaj iz IV. in V. členitvene enote. Členitvena enota VIII spet predmet-noimcnsko postavlja v izhodišče žival in lovca (pri tem je medveda t. i. logični osebek, prim, pomensko enoto 'medved izgine'). Neodvisni stavki povedi so preproste zgradbe: ( 1 ) ( sssssww) _ (2) __ччччччччччччр ЧЧЧЧЧЧЧЧЧЧЧЧ^М (3) _ __ _ (5) ( ) ZZZ ------- (6) _ _ _p (8) ,. zur (9) _ _/£/S /s (_) -ччччччччР / ччччччччр (_) ЧЧЧЧЧЧЧЧС Vse te skladenjske pojave, pojmovanja in poimenovanja, poznamo že iz skladnje stavka oz. stavčja. Kar je tu (poleg členitve po aktualnosti) novega, je načelo, po katerem se določena enota, kije v vlogi udeleženca povedja, enkrat pojavlja kot pred- enega stavka - če ne upoštevamo povedi, kažoče negotovost razmerja ipd. - npr. ni mogoč prehod od vikanja na tikanje; v besedilu z več povedmi pa, če veljavnost do bližnje stvarnosti izrecno zanikamo.« "Tuje grof seveda D| (1. delovalnik), Gorjanci pa Op (okoliščina prostora). ''Črtni simbol v oklepaju pomeni izpustnost. Črka na koncu črte zaznamuje vrsto določenega stavčnega člena: C-časa, P - prostora, NM- namena, L - logični. metnopomenska, drugič t. i. funkcijska (slovensko morda vlogovna), tj. kot zaimek, najsi bo ta površinsko izkazan ali ne (prim, sledje grof: grof- grof- ga - grof - ф -grof- grof/oio. oz. medved: medveda - njim - medved - njim - medveda. Tale dva niza poimenovanj sta besedilotvorni enoti, kiju torej imenujemo sledje (sekvenca). Obe ti sledji sta mešani v tem smislu, da so v njih sicer pretežno predmet-nopomenske oblike sledja (to je t. i. topikalne), ene njune oblike pa so le slovnične (funkcijske). Ti dve sledji sta torej nekako delovalniški. Obstaja pa tu tudi očitno prostorsko sledje: (nekje - Škrabec) - v Gorjance - ф (- tja) -ф(- tam)- v goščavo - v neznanem kraju, po katerem ... In še povedijsko sledje je značilno za ta (odvisni, ker nesamostojni) besedilni odstavek, namreč dogajalno, tj. besedilnotipsko pripovedno: biti^hstajaii) - iti - spremiti - ugledati - skočiti - šiniti - (0)SOpom.- zmanjkati -videti/naiMjau „t/imun■ Tudi imenovane časovne določitve (modifikacije ali inačenja) tvorijo svoje sledje: Prêt. (Škrabec: nekoč) - -/je - -la)e itd.10 Od kod je prišla v to besedilo časovnost? - Prišla je iz besedilne vrste, t. i. stalne oblike besednega sporočanja, ki jo imenujemo bajka v Trdinovem smislu, Škrabec (n. m.) jo je pravilno imel za pravljico (»Kolikor je meni znano, pa naše ljudstvo nigdar ne začenja svojih pravljic tako, temuč n. pr.: »'Enkrat je bil nekje en imeniten grof.'«). Človek bi mislil, da se tu preteklost pojavlja zaradi prislova nekoč, toda ta beseda ni preteklostni, ampak nesedanjostni prislov (prim. SSKJ: »nenatančneje določen čas, v katerem se kaj godi v preteklosti ali v prihodnosti«)." Torej preteklostnost prihaja, kakor rečeno, iz besedilne vrste, ki jo (- tukaj -) imenujemo pravljica. Tipično preteklostno časovno sredstvo je pri nas preteklik, poleg njega pa imamo v našem sledju tudi sedanjik, torej stilizacijsko slovnično sredstvo. Ima ga lepo predstavljenega že Breznik,12 in sicer kot »pripovedni (historični) sedanjik«, ki da »se rabi v pripovedovanju«, pri čemer je poleg sedanjika dovršnih glagolov mogoče rabiti tudi nedovršne, »toda začeti moramo spis s preteklim časom in prehod tvori vedno le dovršni glagol«." Preteklostno sledje je razločevalno značilno za besedovalni tip (Dular: slogovni postopek) pripovedovanja, mogoče pa je tudi pri opisovanju stvari in stanj, kijih ni več; če so še, pa je za opisovanje značilen sedanjik. Če si ogledamo, katere vrste glagolov so v povedijskem sledju: biti 'živeti' - iti -spremiti - ugledati - skočiti - šiniti - neki glagol dinamičnega primikanja - zmanjkati - vide ti/mihajatisr/hoditi' Ali zaznamujejo dejanja, poteke, stanja? Za pripovedovanje so značilni zlasti glagoli spreminjanja, torej gre za dejanja (in poteke). S tega stališča sta sumljiva glagola prvega in zadnjega stavka, ki zaznamujeta stanje. Med prvo in drugo povedjo v časovnem sledju s tega stališča pričakujemo sledijski znak scenskega, tj. nestrnjenega prikazovanja, npr. nekega lepega dne. Za zadnjim stavčjem (tj. Grof vidijo ) nato pričakujemo opis kraja, če ne bo sledil spet kak dogodek. Če po- 10 Prêt. - preteklik, -/jc- pretekliška oblika. "V Pleteršniku tega ni. 121934, 132. " Kar je imel že Vodnik, Pismenost /.../, 1811,130. gledamo v Trdino (ZD VI, 80), vidimo, da res sledi opis v pretekliku: Ta kraj je bil najlepši gaj, kakršnega ni videl ne v domači ne v tujih deželah. Z dreves so visela zlata jabolka, iz debel se je cedil iz nekaterih med, iz nekaterih dišeče kadilo; prelepo je dišalo v tem gaju vse: trava, cvetice in celo listje na drevju. In če je grof pogledal v zemljo, se je lesketalo okoli njega brez števila bistrih studencev, v katerih se je pretakala srebropena voda po zlatopeski glini. V senci krasnega gaja je bilo tiho, za čuda tiho. /.../ Izrazita besedilna značilnost našega pripovednega sestavka je izpustnost. O tem sem obsežneje pisal v Novi slovenski skladnji,14 ko sem razpravljal o členitvi po aktualnosti kot eni izmed določitev pomenske podstave, zato tu o tem ne bi posebej govoril. - Ko smo spredaj govorili o sledjih, nismo imeli primera za sledje, v katerem bi se predmetnopomenska sledijska oblika premenjevala ne le z zaimkom, ampak tudi s sopomenko oz. opisom (perifrazo). Primer za to bi bili npr. izrazi kot naše dekle -Micka - plavolaska, ali pa graditi - zgradbe - zgradili so - gradnja - gradbeni mojster. Pomensko razmerje med sledečimi si sledijskimi oblikami lahko zvedemo na štiri temeljne tipe besednega povezovanja v stavku (kohezije), in sicer na podlagi istovetnosti, enakovrednosti, presečnosti in vključevalnosti. Za primer vsega četverega navedimo primere iz Werlicha:'s ISTOVETNOST: Neki star črnec je nekoč lovil ribe s čolna skoraj sredi reke v Afriki. Z njim v čolnu je bil tudi deček, ki... Grafsko to lahko ponazorimo z A - A. To sicer poznamo kot ponavljanje. Istovetnostno sledje imamo tudi v našem primeru o grofu na lovu: enota grof se ponovi petkrat, medved pa trikrat. (Tu bi se bil grof kdaj morda dal zamenjati z grofovski lovec, gotovo pa zlahka medved z zverino ali kosmatincem.) ENAKOVREDNOST: Neki star črnec je nekoč lovil ribe s čolna skoraj sredi reke v Afriki. Znjim v čolnu je bil tudi deček, ki je kar naprej gledal v obilni tok sveže vode. V grafu prikazano: s(A) = s(B), tj. oblika sledja A je enakovredna obliki B. Besedna povezanost na podlagi enkovrednosti je eno izmed načel različenja (variacije). V našem primeru o gorjanskem lovu bi to imeli, ko bi bil Trdina medveda imenoval (kakor zgoraj nakazano) tudi kosmatinca ali zverino: Grof ugleda medveda in skoči za njim. Zverina šine v goščavo, grof za njo. Kosmatinca zmanjka, in grof vidi, da ...(Primerjaj še zgoraj grof, grofovski lovec.) PRESEČNOS T: zaporedni obliki sledja morata imeti vsaj eno pomensko sestavino skupno. Tako razmerje imamo med izrazi spodnje preglednice:16 14Ljubljana: DZS, 1981,291-293. lłE. WERLICH, Typologie der Texte, Entwurf eines textlinguistischen Modells zur Grundlegung einer Textgrammatik, 1979. "'Simboli: p. s. = pomensko sledje; + - 0 = velja, ne velja, ne pride v poštev. Pomenske sestavine Besede ali semi p. s. 1 na površini p. s. 2 tekočina p. s. 3 v gibanju p. s. 4 tvorno Pomenka /semeni plavati (na vodi) + + O O 1 odnašati na vodi + + + O 2 plavati + + + + 3 potapljati se - + + - 4 Izrazi takega menjavanja pripadajo istemu pomenskemu polju. V našem primeru iz Trdine imamo naslednje take besede: 1 2 3 4 5 (1 )iti + + + + — (2) spremiti + O + - O (3) skočiti + - + + - (4) šiniti + - + - + (5) (pognati se) + (6) zmanjkati. + O - O O 1. p. s. = gibanje, 2. p. s. srednja hitrost, 3. p. s. = tvorno, 4. p. s. = samostojno, 5. p. s. največja hitrost. Prim, pomene iz SSK.J: iti: 1. 'premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer' spremiti: 1. 'iti kam s kom, zlasti zaradi družbe, varstva' skočiti: 2. /..., daj, skoči za njim hitro steči šiniti: 1. 'nenadoma, zelo hitro a) iti, steči' pognati se: 2. 's sunkom se premakniti z enega mesta na drugo' zmanjkati-. 1. s smiselnim osebkom v rodiiniku • čez noč jih je zmanjkalo so izginili, pobegnili Presečne enote so sopomenske. Npr. v besedilu: Neki star črnec je nekoč lovil ribe skoraj sredi reke v Afriki. Z njim v čolnu je bil tudi deček, kije kar naprej gledal v veliki tok ... Grafsko prikazano: 0© . Če so člani pomenskega polja v nasprotju kot pari z zanikanjem, gre za protipomenke: Neki sta r črnec je nekoč lovil ribe s čolna ... Z njim v čolnu je bil tudi majhen deček. VKLJUČITEV: To je pomensko razmerje nad- in podrejenosti. Prvi Ieksem je bodisi vključevalen (hipernim/nadpomenka) ali vključen (hiponim/podpomenka), npr. konj je vključen v žival. Grafsko prikazano: A® B Primer v besedilu Neki star črnec je nekoč lovil s čolna sredi reke v Afriki. Z njim v čolnu je bil tudi majhen deček, ki ni nehal gledati v v od n i tok: (A D B),17 lahko je tudi (A C B), če gledamo z drugega stališča. Posamezni besedovalni tipi oz. besedilni tipi (t. i. slogovni postopki) imajo naslednjo stavčnočlensko zgradbo povedi:11* 1. opisovanje: Os (SZ) + Pov(Glag,„„/w .,«. spreminjali + Pret/Sed) + Pd (PsZ;mn„„) Tisoči kozarcev so^hili jxyriizaK 2. pripovedovanje: Os (SZ) + Pov (Glag.v;,n 'in i n ja t i (se) + Prêt) + Pd (PsZ/)nn„„) + Pd (PsZftt,) Potniki sopristali yj^w^rki^ sn^j^o. 3. razpostavljanje:14 a) Os (SZ) + Pov(Glagw,/+ Sed) + D (SZ) En del možganov Je^ korteks. b) OS (SZ) + Pov(Glag,■„,«.„+ Sed) + D (SZ) Možgani imajo de^milijon^ne^ronov. 4. utemeljevanje: Os (SZ) + Pov (Glagw„ + Ne + Sed) + D (Prid) Obsedenost s trajnostjo v umetnosti nijOalna. 5. navajanje: a) Pov (Glag + Vel) Ustavite se! b) Pov (Glag + Vel) + D (Prid) Bodite mirni! c) Pov (Glag + Vel) + D (Prid) + Ps (PsZ^J Bodite razumni ągji^jjytęj^ V vseh treh primerih točke 5 si moramo predstavljati še poničteni Os. Oglejmo si še, vsaj pregledno, besedilno kategorijo gledišče, kamor spadajo: (1) osebovnost, (2) podajanje, (3) žarišče, (4) časovnost, (5) vidskost, (6) načinovnost, (7) naklonskost. (1) Naša zgodba iz Trdine je tretjeosebna. Tako je pač značilno za pripovedno besedilno vrsto. V kaki drugi besedilni vrsti bi bila dopustna tudi 2. ali 1. oseba, ali celo mešano - ena in druga ... Za 2. os. prim. Vodnikovo Pesem na moje rojake: Kranjci 17Simbol Doz. C: vključenost. 18Simboli: Os-osebek, Pov-povedek, Pd -prislovno določilo, D-povedkovo določilo; SZ - samostalniška zveza, Glag - glagol, PsZ - prislovna zveza. Prid - pridevnik; v 3a) se kot povedek obravnava le pomožnik; ležeče tiskane (ali podčrtane) podpisne enote označujejo vrsto zasedbe določenega skladenjskega mesta, Prêt oz. Sed pa pomenita preteklik oz. sedanjik. Ne v 4 pomeni zanikanje, D pa pov. določilo. 113a) pomeni analitični, 3b) pa sintetični podtip skladenjske zgradbe stavka povedi pri razpostavljanju. taja zémla je zdrava, / Za pridne njé léga najprava, / Polje vinograd, / Gora, morjé, / Ruda, kupčija / Tebe redé. --- Za vuk si prebrisane glave, / Pa čedne inu terdne postave;/Išče te sreča,/ Um ti je dan,/ Najdel jo boš, ak/Nisi zaspan. (Prim, zvalnik, Kranjc, pa Tebe, te, ti, boš, nisi.) Lepe primere za raznoosebnost imamo pri Prešernu: 1. os.: Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal; 3. os. : srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi. Čisto drug zven bi pesem dobila, če bi namesto 1. osebe rabili tretjo: Je dolgo upal in se bal, slovo je upu, strahu dal... Ali pa v pesmi Kam (kjer je treba upoštevati še osebo v odvisnem stavku in različne osebe v stavčnih členih): 1. os. Ko brez miru okrog divjam, 3.0S, 1. os. Perjatliprašajo me, kam ? 2. os. Prašajte raj oblak neba, Prašajte raji val morja, 3. os. Kadar mogočni gospodar, Dervijih sem tertje vihar. (2) Podajanje pomeni osebno razmerje nasproti položajskim dejavnikom. V našem Trdinovem primeru je podajanje objektivno, ne subjektivno, oz. ne tudi subjektivno. Na tej osnovi ločimo objektivne in subjektivne besedilne oblike. Navadno immao protistavne oblike na tej podlagi, npr. opis (tehnični opis) - oris, ali poročilo -pripoved itd. To kategorijo imenujemo ubeseditveno stališče. (3) Žarišče zadeva menjajočo se časovno-prostorsko širino zornega kota. V našem primeru iz Trdine imamo glede časa zapiralno žarišče: (nekoč) - (nekega dne) -(tedaj) - (nato).2" Enako je s prostorskostjo: (nekje) - Gorjance - (na nekem mestu) -goščava - neznani kraj. (4) Časovnost. - To je besedilna lastnost zlasti, kolikor se tiče osnovnih besedilnih tipov, tj. opisovanja, pripovedovanja, razpostavljanja, utemeljevanja in navajanja. Omenjeni so ustrezni časi že pri prikazu osnovnih stavčnopovednih tipov: za pripovedovanje je značilna preteklost, za opisovanje sedanjost ali preteklost, za preostale tri pa tu spet sedanjost (tudi brezčasna). (5-7) Druge glediščne kategorije se obravnavajo v dovolj zadostni obliki že v slovnici. 20Oklepaj pomeni izpustnost. Summary Slovene text grammar appeared on the scene in 1908 with the publication of Breznik's study »Word order in speech.« In order to account for word order he introduced the concept of functional sentence perspective (although he did not use this term). He dealt with the question of sentence constituents, which we would call propositionally given, using a paragraph as an example. In this example the unit of analysis was not only the simple independent clause, but also the unity of the main and subordinate clauses (now called »stavčje«, subordination), while in coordination the unit of analysis was each coordinative clause of the sentence. As the nucleus of each unit of analysis he took the last sentence constituent of a simple independent clause or of a subordination (i.e. grof; Gorjance na lov; družba prijateljev in lovcev; zmanjka; da se nahaja v neznanem kraju)', the attribute (i.e. imeniten in NP imeniten grof) as well as attributive clause (i.e. po katerem še nikoli ni liodil) were not considered part of a nominal phrase. In a nucleus consisting of more than a word he did not distinguish the center of nucleus from the remainder. The contextuality (circumstances) of functional sentence perspective was also discussed by S. Škrabec, who also pointed out the emphasized nucleus. The paragraph from »Rajska ptica« by J. Trdina, which Breznik's used as an example, demonstrates the transition of a word phrase from the rhematic position into thematic position in each following unit of analysis, as well as different types of reference with typical forms of referentiality (i.e., the unit^ro/): the transition from indefinitness to definitness (lenl ... grof - ta grof, a fact noticed by Škrabec), pronominalization (ga), zero form (grof ugleda ... in skoči), renomination of the nominal form for various reasons of identification etc. The semantic relationships between the forms of sequences are identity, equivalence, intersection, inclusion (as the including or included element). The temporal frame of the text to certain degree depends on the text type (i.e. past tense in narration, present/past tense in description, atemporal use of the present in exposition, etc.). The types of discourse also differ with respect to predicate types (e.g., changing vs. nonchanging), which are characterized by a typical syntactic structure as the main building framework, as well as the typical thematic framework (description or naration about manifestations and changes in time and space based on the appropriate perception), analysis and synthesis of cognitive notions in explanations based on understanding; the special relationship between the notions and sentences in argumentation based on judgement and instructions based on intention. These sentences can be characterized as: I. sentences of perception; 2. sentences describing acts or indicating changes; 3. identifying or connecting sentences ; 4. sentences assigning characteristics; 5. sentences demanding certain acts or characteristics. In the framework of so called point of view the text grammar also deals with the personal frame of the text (i.e., use of first ... person), presentation (objective vs. subjective), focus (temporal and spatial dynamics), temporal frame, aspect, voice, and modality. There are also other categories, which are not discussed in this paper.