129
Deželni zbori.
Deželni zbor v Ljubljani.
V. 14. seji (6. t. m.) je bil na vrsti prevdarek stroškov deželne denarnice (blagajnice) za 1865. leto. Poročevalec je bil žl. Strahl. V glavnem razgovoru se nihče ni oglasil, v drobnejšem razgovoru pa pri plačilih raznih deželnih uradnikov pravi poslanec Deschmann, naj bi se ne pozabila želja, ki je bila že v lanskem zboru v misel vzeta, da bi namreč pri novem prezidovanji šolskega poslopja muzeja dobila boljši prostor; tudi naj bi se javno govorilo o vseh napakah muzejskih reči, ker je v zadnji seji bilo zarad muzeje toliko očitanja. — Na to se je oglasil poslanec dr. T o man rekoč, da ga Deschmann kliče v boj, kte-rega se pa ogiblje on (Toman), kolikor ta reč spada v zbornico, in zato naj g. poročevalec pove, ali ne ukazujejo pravila, da se zbero vsako leto muzejski oskrbniki (kuratorji), in ali ni ukazano , da se mora vsako leto na svitlo dati poročilo muzejskih zadev? Poročevalec žl. Strahl odgovori, da deželnemu zboru muzejske reči niso dovolj znane, ker ni imel časa do zdaj, da bi to stvar pretresal, in zarad mnozih druzih silnih opravil še tudi ni v red spravljena služba muzejskega nadzornika (kustosa); toda letošnjemu zboru je podana prošnja, da bi se sklical veliki zbor, kteri bi predru-gačil pravila, kar bi se morda zdelo potrebno: sicer pa oskrbniki podajajo vsako leto račun deželnemu odboru, da ga pregleda. — Dr. Toman odgovori potem: ako zahtevajo pravila, da se morajo skrbniki vsako leto zbrati, in da morajo na svitlo hoditi muzejske poročila, naj deželni odbor skrbi, da se bode to tudi godilo. — Pri 6. razdelku tega prevdarka, kjer je namreč govorjenje o zid o vanj i, se je pretresal način, po kterem je nižja realka prišla v šolsko poslopje. — Na to je glasovanje potrdilo vse nasvete novčnega odbora, in sicer: 1) prevdarek stroškov za 1865. leto je 33.117 gold. z gotovimi 9654 gold., in torej manjka 23.463 gold.; 2) kar manjka, naj doda državna denarnica na vzemje (račun) tistih denarjev, kar jih ima še plačati deželi, v tem pa ni to, za kar ima dežela terjati na tistih deželskih rečeh, ktere si je država prilastila; 3) deželni odbor naj ukaže deželnemu računstvu, da preste vili, koliko je na tacih rečeh država po pravici dolžna deželi; 4) deželni odbor naj skrbi: a) da se popravi šolsko poslopje, brž ko bode mogoče, vendar naj
se varujejo vse pravice  deželne blagajnice;   b)   naj se dogovori z mestno občino o tem,  kolikor na-njo spada stroškov za nižjo realko,   in   ko  bi  se  občina vpirala, potem naj stori, kar zahteva pravica, ker deželna lastnina nima nikakoršne dolžnosti  do  niže  realke. — Za tem  je   bilo  zarad  polajšanja naših davkov  na vrsti poročilo tistega odseka, ki je bil postavljen v pregled delavnosti deželnega odbora.   Poročal je Nj. eksce-lencija Anton grof Auersperg, rekoč, da je bil lani 31. marca deželni zbor naredil prošnjo,   da bi se naši deželi pomanjšali davki, in da je bila 15. maja ta prošnja pri Nj. veličanstvu, ktero jo je 16. maja podpisalo, naj se precej vzame   na presojevanje,  in   zato je bila 19. dan maja že v rokah novčnega ministerstva. Iz po-četka je bilo nekaj upanja; ali potem je prišlo vse drugače. Govornik je djal: ne zaničujem birokracije, ki je tudi ustavni državi potrebna;   ali  če take prošnje predolgo ležč v zraku zaprašenih  pisalnic,   potem se tudi zapraše.    Ne   prosimo,   da   bi  nam   bilo  prizanašanje, ampak da se nam d& pravica,   po kteri bodemo plačevali davke tako, kakor jih plačujejo vse druge avstrijske kronovine. Do tega pa ne moremo čakati, da bi se popravil kataster, ki še v 10 letih ne bode v redu. Nekdaj vlada ni vselej pravično nakladala davke manjšim deželam ; naj bi enako ne delal tudi državni zbor, ker sicer bi se mu lahko djalo: „svobodni hočete biti, paše cel<S pravični biti ne  morete!"    V zbornici državnih poslancev naj se ne sliši  samo   rjovenje češkega leva in štajerskega panterja,   ampak   tudi   mili  glasovi  manjšega kranjskega orla.   Ko je 1811. leta med francozko vlado prosilo novomeško okrožje, naj bi se mu polajšali davki, precej so se mu bili jako polajšali;   in ko  je bil vojni deželni glavar Marmont samovoljno ukazal prisiljeno posojilo, naglo so francozke gosposke v Parizu to posojilo ustavile, ko so zvedile, kaj se godi.    Ce je tako delal tuj zmagovalec, ki je znal, da ne more dolgo ostati pri nas, potem bi  še poprej morala enako ravnati domača vlada!   Preveliki davki niso le pri nas ostali, kakoršni so bili poprej, ampak še le povikšani so,  ker se je za 1863/64. leto nenavadna priklada tako povečala,   daje dvakrat tolika, kolikoršna je bila.    Ker pa denarstveni odsek misli, da se mora dežela opirati na ustavo, ter v svojih prošnjah  ne  opešati,   zato  svetuje:   1)  kranjski deželni zbor se  najspoštljivejše zahvaljuje,   ker je   na cesarskem najvišem dvoru Njih veličanstvo tako milost-ljivo sprejelo naše  poslance,   ki so   bili tam 31. marca 1863. leta zato,   da   bi   se   deželi  pomanjšali preveliki davki, in ker je bila ta prošnja podana denarstvenemu ministerstvu;   2) deželni zbor naj reče ,   da mu je celo žal,  ker  se  ti davki  niso polajšali niti samo za nekaj časa, niti za vselej; 3) ker c. k. ministerstvo, ko je to prošnjo neuslišano odvrnilo, ni povedalo veljavnih vzrokov, in ker tudi ne prosimo  „prizanašanja":   torej deželni odbor zopet živo ponavlja  to prošnjo,  kolikor še ni rešena v lanskem državnem zboru; 4) ker ta prošnja v zadnjem državnem  zboru ni prišla  na vrsto ,   kakor je naravnost prosil naš deželni zbor, prosi vlade: a) da bi to prošnjo   s pristavljenim drobnejšim poročilom podala pred prihodnji državni zbor,  ko davki pridejo na vrsto;   b) da  bi  državnemu  zboru na presojevanje podala nasvet,  po kterem,   dokler se davki za vselej ne pomanjšajo,   naj   se  za zdaj naši davki tako polajšajo, da se bode plačevalo po 12 odstotkov, pa ne po 16 odstotkov od  čistega  katastralnega   prihodka,   kakor do> zdaj; ali pa naj bi dežela na leto plačevala po 535.731 gold. ll3/4 kr.   davka,   kakor ukazuje   §. 26.  patenta, razglašenega 23. decembra  1817. leta,   in  po tej meri naj bi se tudi popravile priklade; 5) deželni odbor naj to poroči slavni vladi. — Pri druzem nasvetu je opomnil g. S ve te c, da je poročevalca slišal, da je obljubljeno*
bilo na Dunaji vsaj davkov po naši deželi ne tako trdo pobirati, ali kočevski, najubožnejši okraj naše dežele, tega ni čutil nič, ker on (Svetec) je povpraševal pri davkarskih uradovih, pa so mu odgovarjali, da za posamezne okraje jim ni nič naročeno , ampak treba je, da se dolgovi na davkih poterjajo; vendar pa mora vsako leto iti 3000 Kočevarjev na tuje , ker doma ne morejo živeti; pa tudi njih kupčija zdaj peša, od kar je obrtnost osvobojena, toda Kočevarji se za dolgove na davkih od leta do leta čedalje bolj rubljavajo. — Odgovoril mu je Njih ekscelencija cesarski namestnik baron Schloissnigg, da ni mogoče ozirati se na posamezne kotare , in tudi bi morda Kočevarji bolje storili, ko bi jih toliko ne hodilo iz domovine; davkarski uradovi ne morejo nič pomagati, ampak više oblasti; še mnogo davka je na dolgu, pa vendar se ljudem da-jajo obroki (bruštje), to pa se vendar gotovo pravi prizanašati. — Poslanec dr. Toraan je rekel: dolgovi na davkih pričajo, da je dežela preobložena, in obroki niso vselej prizanašanje, ker potem se kmet mora drugje zadolževati, potem ima pa tožbo in rubežen, po kteri se morajo davki naj prvo plačati. — Poslanec Krommer dodaja, da Kočevarji nikakor ne morejo doma ostati, ker je njih zemlja preslaba, in sploh pa Kranjec svoj zadnji groš poišče , da ga nese fronkarju. — Poslanec Svetec zopet razklada, kako malo tekoče vode ima kočevska zemlja, ki je že sama na sebi slaba, in da ljudem tudi manjka denarja, da bi si mogli nakupiti, česar jim je treba pri gospodarstvu. — Gosp. Muley priporoča, naj bi se prehudo ne terjali davki po vipavskem in postonjskem kotaru, ki ne pridelujeta druzega nego debeljačo (turščico) in vino. — Na to je odgovoril še cesarski namestnik, in potem je glasovanje potrdilo vse odsekove nasvete brez druzega razgovora. — Prišla je na vrsto 3. reč te seje, da bi namreč zarad 5000 fl.? ki so iz blagajnice zemljiške odveze že izplačani, zbornica dala privolitev. Poročal je dr. Zupan. Glasovanje odobri brez vsega razgovora. — Naposled je bila na vrsti zadnja reč, o kteri je tudi dr. Zupan poročal in bral nasvet deželnega odbora: a) se zahvalo privoljuje zbornica, da denarstvene reči deželnega zaklada in zaklada zemljiške odveze c. kr. glavna ljubljanska denarnica prevzame s tistimi pogodbami, ktere c. kr. deželna vlada zahteva po dopisu, narejenem 26. marca t. 1.; b) deželnemu odboru naj se da oblast, da za 1864. leto dade 1600 gold. prinesa c. k. državni denarnici , in sicer tretjino teh novcev iz deželne, dve tretjini pa iz denarnice zemljiške odveze. — Zbornica potrdi.
130