Vojeslav Mole: Makovo polje.
277
Po tihem potu, skrit in sam, je šel Jareb v urad. Noge so se mu tresle, globoko upognjen je bil njegov život.
„Hej, Jareb!" je zaklical Hojzič od daleč.
Komaj se je ozrl Jareb, odzdravil ni.
„Siv si, Jareb, siv si in suh!"
Resnično so bili čisto beli Jarebovi lasje in zelo upala so bila njegova lica.
„Saj še teden ni od poroke!" seje smejal Hojzič. „Lepa reč!"
Nič ni odgovoril Jareb, tih in upognjen je šel mimo, tih in upognjen je stopil v urad. Ogovoril ga je Človek, odgovor je bil prestrašen pogled . . .
V veži je stal župan Frfi!a in je pripovedoval Jerini, ki se je smejal škodoželjen.
„Po poroki je gorela luč vso noč do jutra. Po noči, opolnoči, se je razlegel krik ..."
Jerir*a se ni več smejal, župan Frfila je namršil obrvi.
•X-                                *
*
Kje si, svatovska krčma nad klancem? Kje si zdaj, svetlo znamenje nad dolino šentflorjansko? In kje ste vi, koprneči snubci?...
Tiha je hiša, mrtva so okna;  človek gre mimo in se pokriža.
Devet tednov po svoji veseli poroki je umrl žalostno rodoljubni kancelist Jareb, in ko so odpirali drugo jutro duri in okna in ko so prihajali pogrebci, ni bilo gospe Liže v hiši in tudi ne v dolini šentflorjanski. Brez besede in brez sledu; šla je, kakor gre hud spomin, ki se prikaže nenadoma in izgine, da ostane za njim samo še žalostna misel.
Makovo polje.
J  olje, polje, kakor kralj v škrlatu se mi zdiš, kot junak, ki pal je v svojem zlatu, krvaviš.
Kot da dalja v ognju je splamtela,
mak žari,
kot da večnost tu je skrvavela
srčno kri.
Vojeslav Mole.