4 V Sloveniji živijo tri vrste kač iz dru- žine strupenjač (Viperidae), in sicer laški gad (Vipera aspis), navadni gad (Vipera berus) ter modras (Vipera ammodytes). Njihovi areali se po do sedaj znanih podatkih prekrivajo le na območjih v severozahodni Sloveni- ji in severovzhodni Italiji. Ta izjemna območja predstavljajo edinstveno pri- ložnost za proučevanje interakcij med temi genetsko sorodnimi vrstami s po- dobnimi ekološkimi zahtevami. Na breginjskem Stolu (1.673 m n. m.), kjer je bilo pojavljanje laškega gada, navadne- ga gada in modrasa v preteklosti že zabe- leženo, smo člani Herpetološkega društva – Societas herpetologica slovenica v sode- lovanju s tujimi herpetologi med letoma 2012 in 2014 izvajali raziskavo, katere namen je bil ugotoviti, kakšne so razlike oziroma podobnosti v izbiri mikrohabita- ta med omenjenimi vrstami ter v kolikšni meri prihaja do križanja med njimi. Med pregledovanjem zahtevnega gorskega terena, ki leži v območju Natura 2000 Bre- ginjski Stol, smo na nadmorskih višinah med 800 in 1.600 m popisali 96 osebkov strupenjač – 58 modrasov, 14 laških in 24 navadnih gadov. Ujete živali smo izmerili, stehtali, fotografirali in jim z neinvazivni- mi metodami odvzeli vzorce genetskega materiala. Zabeležili smo si značilnosti mikrohabitata in natančno mesto najdbe. Ugotovili smo, da vse tri vrste kač sobivajo v ozki stični coni vzdolž prisojnega pobo- čja Stola na nadmorski višini med 1.000 in 1.300 m. Tu vse poseljujejo kamnite mikrohabitate, kot so kamnite strukture ob makadamski gorski cesti, melišča in kupi kamenja, ter gorske travnike s po- sameznimi grmi. Na podlagi podrobnejše analize vseh zbranih podatkov, tudi izven stične cone, smo ugotovili določene raz- like v izbiri življenjskega prostora. Nava- dni gad je vezan na nadmorske višine nad 1.000 m in postane dominantna vrsta nad 1.400 m n. m., to je na gorskem grebenu ter na osojnem pobočju Stola, kjer izbira večinoma travnate mikrohabitate. Laški gad je bil najden pod 1.300 m n. m. in je edina vrsta, ki pod 1.000 m n. m. poselju- je travnate mikrohabitate z grmovjem, a brez prisotnih kamnitih struktur. Modras živi na nadmorskih višinah do 1.500 m in je vezan skoraj izključno na kamnite mi- krohabitate. Strupenjače breginjskega Stola Besedilo in foto: Vesna Cafuta Navadni gad (Vipera berus) z osojnega pobočja breginjskega Stola. Laški gad (Vipera aspis) v Sloveniji dosega vzhodno mejo svoje razširjenosti. Modras (Vipera ammodytes) je najpogostejša vrsta v stični coni vseh treh vrst strupenjač. 5 Leta 2007 je bil na območju stične cone ujet osebek strupenjače, ki je bil na podla- gi zunanjih določevalnih znakov spoznan za domnevnega križanca med modrasom in laškim gadom. Med raziskavo znakov križanja nismo zaznali ne preko mito- hondrijske ne jedrne DNK ujetih osebkov. Najdeni osebek nakazuje, da je križanje prisotno, a je glede na zbrane rezultate verjetno zelo redko. Predvidevamo, da je stopnja križanja nizka zaradi velike pe- strosti razpoložljivih mikrostruktur, raz- lik v ekoloških zahtevah posameznih vrst in zaradi razmeroma ugodnega življenj- skega prostora za vse vrste. Življenjski prostor strupenjač na Stolu se bo glede na trenutne trende v prihodno- sti bistveno spremenil. Južno pobočje se zaradi opustitve nekdaj prisotne sečnje, košnje in paše zarašča z grmovjem in drevjem. Med raziskavo smo opazili, da so zaradi zaraščanja ponekod že izginila odprta kamnita in travnata mesta, nujno potrebna za sončenje in prehranjevanje strupenjač. Na nekaterih tovrstnih lokaci- jah, kjer so bili v preteklih letih opaženi osebki, pojavljanja nismo potrdili. Brez ustreznih ukrepov bo primeren življenj- ski prostor za te plazilce sčasoma izgi- nil. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah sicer določa, da je treba poskrbeti za varovanje habitata laške- ga gada, vendar se v praksi varovanje ne izvaja. Treba je še omeniti, da zaraščanje ogroža tudi obstoj nekaterih kvalifikacij- skih vrst in habitatnih tipov v območju Natura 2000 Breginjski Stol (npr. ptiča kosca), zato je pravočasno ukrepanje še toliko pomembnejše. Več o raziskavi preberite v članku Mebert K., Jagar T., Grželj R., Cafuta V., Luiselli L., Ostanek E., Golay P., Dubey S., Golay J., Ursenbacher S. (2015): The dynamics of coexistence: habitat sharing versus segregation patterns among three sympatric montane vipers. Biological Journal of the Linnean Society 116 (2): 364–376. Stična cona navadnega gada, laškega gada in mo- drasa. Netopirski SOS ali netopirofon – sedem let uspešnega delovanja Besedilo: Monika Podgorelec SOS netopir! »Našel sem netopirja, kaj naj storim?« Ta ali podoben stavek v zadnjih letih blizu 150-krat ali še več- krat na leto doleti člane Slovenskega društva za proučevanje in varstvo ne- topirjev (SDPVN). Netopirski svetoval- no-obveščevalni servis (SOS) je prosto- voljna in brezplačna dejavnost članov društva, ki v današnji obliki nepreki- njeno deluje sedmo leto. Člani društva odgovarjamo na vprašanja in svetuje- mo v zvezi z netopirji ali posredujemo na terenu. A zadeva ni zrasla z danes na jutri. Re- sneje se je začelo v letu 2004, ko je bil v društvenem glasilu Glej, netopir objavljen članek dr. Maje Zagmajster z nasveti in te- lefonsko številko za »klic v sili« v primeru najdbe netopirja. Z natančnim in siste- matičnim beleženjem klicev in e-sporočil smo začeli v letu 2009, ko je v okviru dru- štvenega projekta na območju Mestne ob- čine Ljubljana (MOL) deloval t. i. mestni telefon za netopirje. Letos pa je v sklopu projekta »Netopirji – skrivnostni Lju- bljančani« (ponovno s finančno pomočjo MOL) svetovalni telefon za (ljubljanske) netopirje končno tudi v javnosti dobil posebno, med netopirci že dolgo upora- bljano ime – netopirofon – in svoj logotip. Vendar je tudi v vmesnih letih (2010– 2014) brez kakršne koli finančne podpo- re z objavljenimi zasebnimi telefonskimi številkami članov in v njihovem prostem času deloval z enako vnemo na območju cele Slovenije. Svoj prosti čas, v primeru terenskega posredovanja pa tudi prihran- ke, je prostovoljno darovalo 10–15 članov društva. Naj (za)živi netopirofon! Mimogrede še to: v Sloveniji za pomoč prostoživečim živalim delujejo še drugi »živalski« telefoni, npr. kačofon, žabofon, ornitofon. Samostojni rastlinski telefon še ni vzpostavljen, a od avgusta 2015 dalje lahko o najdbah orjaškega dežena (Heracleum mantegazzianum) poročate osrednji enoti Zavoda RS za varstvo na- rave. KaJ STORITI aLI KaKO DELUJE? Čeprav ste izšolan ali ljubiteljski naravo- slovec, mogoče niste čisto prepričani, kaj storiti ob najdbi netopirja. Enostavno. Na spletni strani društva (http://www. sdpvn-drustvo.si; zavihek Nasveti) poišče- te telefonsko številko netopirofona oziro- ma enega od članov društva; tu najdete tudi navodila, kako začasno shraniti neto- pirja v škatlo. Pokličete in opišete primer, navedete datum in točno mesto najdbe ži- vali. »Netopirec« na drugi strani slušalke se odloči, ali je dovolj nasvet, da se neto- pirja začasno zadrži, po možnosti fotogra- fira in zvečer izpusti, ali pa je treba posre- dovati in npr. mladiča ali poškodovanega oz. onemoglega netopirja predati v zača- sno oskrbo strokovnjaku z izkušnjami iz oskrbovanja netopirjev. S prevzemom ne- topirja se za nas resno delo šele začne. Za 068 650 090 NETOPIROFON Novi logotip svetovalnega telefona za netopirje.