636                                                Dr. Ivan Rv. Krek
Golob: Obupa prerok si zlovest, režiš se zlu, ki slutiš je. Da vtolil eno bi bolest, jaz dal bi glas in perje vse. Ti kolneš! Zase vsak pojva! Ljubezni sami jaz živim.
Krokar: Živeti češ za prazen dim ? In črni tič se skrohota.
Golob: Zlodej, ki zlivaš žolč grdo, k nesrečnim smrtnikom letim; ponesem vejo olj kino, jih ž njo vtolažim, z veselim.
Krokar: Golob, ti sam in vejica prav kmalu bosta pekla se. Hudičev dvojčic človek je. In črni tič se skrohota.
Izredka se dobi tak izraz divjega obupa, kakor ga je naslikal pesnik v tej pesmi. Na nižje, zatirano ljudstvo je morala silovito vplivati.
V pesmi „Les Escargot" šiba v perečem sarkazmu burzoazijo svoje dobe. V prevodu slove ta pesem:
Policaj mi je velel: Proč od tod!
Stanu grem iskat na kmete.
Tu slinasti polž mi prestreže pot,
pokaže roge mi napete.
Res, čedna gospdda lupinasta,
krive se hrbtišča ji slinasta!
Postavlja se polž, si misli tako: Fej, ti proletarski nesvestnik; saj nimaš ni strehe nad sabo; jaz, polž, sem pa slaven posestnik! Res, čedna gospdda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta!
Sred svoje sive palače srčan se slinasti polž napihuje, kot kakšen odlikovani meščan, ki z okna se v svet izkazuje. Res, čedna gospdda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta!
Pomanjkanje nič ga ne skrbi, in ne, kdaj bo rok stanarine, če se pa sosedov kaj zboji, zapre se brž v svoje lupine. Res, čedna gospoda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta!
; Socijalni pomenki.
Tak top je, da mu še dolgčas ni. Skrb zase le tare ga v prsih. Iz drugih dela lepo se masti, se plazi po rožah in trsih. Res, čedna gospoda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta!
Najlepše naj tiči se mu oglase, ne gane ga to in ne moti, zagaman še komaj, komaj ve, da je kje kak glas in peroti. Res, čedna gospoda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta!
Hudirja! Tič je ta buržoa. Od pameti malo se vleče. Pač boljša je svoja hiša doma, da druge se lahko ven meče. Res, čedna gospdda lupinasta, krive" se hrbtišča ji slinasta!
V dveh zbornicah, čujem, postave dajo njihovi poslanci — veljaki. Poslanec pač morda še per (pair) celo bo. Precej jih vem, ki so prav taki. Res, čedna gospdda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta!
Le plezajmo! Polž nam je zgled! Za njim!
To dvigne še mene izgnanca!
Za polža volivca se že vzgojim,
morda še za polža — poslanca.
Res, čedna gospoda lupinasta,
krive se hrbtišča ji slinasta!
Iz vladarjev se norčuje v nastopni pesmi:
Služba mi preroška narekuje, da razkrijem tm6 bodočih dni, da vladarje vrh zemlje kaznuje, v starem svetu jim potop vskipi. Kmalu vali vse preplavijo. Ocean rujove, venkaj sili. »Glejte", kličem. „Sanjaš", pravijo. Bore kralji! Vsi bodo vtonili!
Huda kazen za te dobre kneze, ki tak lepe zakone daj6! Sužnih znakov, jarmov težke peze, ljudstvo je brezbrižno vzrok samo. A valovje svojo pot drvi proti njim, ki so tak varni bili; zdaj pa zanje niti barke ni. Bore kralji! Vsi bodo vtonili!
Afriški despot, ki bos kraljuje, Kamov črni sin, vode kroti: stari fetiš moj vas že vstrahuje, da dohodek se mi podvoji.
Književnost.                                                                       637
Dobri kralj! Podložnike lovi, — mnogo ladij so že napolnili — jih prodaja kruti sužnosti. Bore kralji! Vsi bodo vtonili.
Semkaj vsi, azijski sultan vpije: skopljenci, vezirji in žene! Da valovom jeza se razbije, vaša trupla naj jo zajeze. In v serailu, kjer parfum diši, kjer čuvaji radi bi vbegnili. Puši, zeva; »glave proč!" veli. Bore kralji! Vsi bodo vtonili.
In v Evropi, kjer potop vskipeva, iščejo si skupne pomoči. „Bog nas sodi", jim zastonj odmeva, Bog jim pravi: Plavajte sami.
K nji ž
Hrvaška književnost.
Knjige »Matice Hrvatske" za 1. 1900.
VjenceslavNovak. Posljednji Stifančiči. Povijest jedne fatricijske obitelji. Zabavne knjižnice .,Matice Hrvatske" svezak 224 226. 8°. Str. 254. Ciena 75 novčičev. — Udom „Matice Hrvatske" že dobro znani pripovedovalec slika v pričujoči povesti življenje in značaj senjske premožne in vzgledne obitelji Stipančicev Dejanje se vrši v tisti dobi, ko so Senjani silno mrzili vojaško upravo (oblast) v prvi polovici pretečenega stoletja. Stipančic, zadnji potomec iz bogate stare senjske patricijske družine, hotel je biti povsod prvi, imel se je za velikega učenjaka in aristokrata, dasi to nikakor ni bil, vkljub velikemu imetju. Bil je zelo ošaben in prevzeten do svojih rojakov. Največje upanje pa je stavil na svojega nadepolnega sina Jurja, kateri naj bi nekoč proslavil njegov rod z visoko častjo in dostojanstvom, medtem ko je popolnoma preziral odgojo svoje hčerke. Mimogrede se je vtikal v politiko, s katero je hotel svojemu sinu pridobiti slavno bodočnost. Končnega propada in sramote svoje hiše ni doživel, dasi ga je mogel slutiti, ker ga je preje rešila smrt. Po njegovi smrti si je prilastil njegov ničvredni sin, izdajalec svojega naroda, še zadnji ostanek premoženja, tako, da je nekdaj bogatega in ošabnega Stipančica žena prišla na večer svojega življenja na beraško palico; hišo pa nekdaj slavnih in uglednih senjskih patricijev je kupil neki mlad — čevljar. Torej nam kaže ta povest zopet resnico pregovora: »Kdor se povišuje, bo ponižan."
Vrh tega se pisatelj tudi dotakne politiškega probujenja Senjanov po  kanoniku   župniku   Filipu
Vali vse te vzvišence požro, prestoli se bodo jim razbili, kron zlato v denar jim prekuj6. Bore kralji! Vsi bodo vtonili.
Kje so, prerok, ocean, viharji! Narodi smo, ki nas glad drvi. Česa treba je, zdaj vemo, s carji, za nas brez koristi, brez moči. Bog jim naše vale bo poslal, saj so dolgo zapeljani bili. Pa zašije nebes; vtihne val. Bore kralji! Vsi bodo vtonili!
Poudarjamo, da sta ti dve poslednji pesmi zloženi neposredno pred revolucijo 1. 1848. Imeli sta mnogo vpliva.                   (Dalje.)
evnost.
pl. Vukasovicu iz narodnega spanja; ravno v tej dobi sta delovala tudi Janko grof Draškovic in dr. Gaj. Knjiga je pisana v lepem, priprostem jeziku, da se lahko čita in razume.        O. B. Šalamun.
Pro Charitate. Strenna agli Orfanelli di Bet-lemme. Str. 43. Cena 50 f. — Lektor talijanskega jezika na Zagrebškem vseučilišču Alojzij Man-zoni, izdal je to brošurico, v kateri je priobčil v hrvaškem in talijanskem jeziku več razpravic in književnih ocen. Na prvem mestu je prevod lepega premišljevanja znanega Capecelatra: »Božič", potem slede razpravice: „11 Padre Ermano Cohen", „1 fra-telli Ratisbonne", »Francesco Hettinger", »Augu-sto Conti", »Kardinal Augustin Bausa" itd. Na koncu je pa nežna pesemca Julija Carcana »Angele Dei", katero je uglasbila izdajateljeva sestra Ida Manzoni. Zelo pripravno in v dobrem duhu napisano knjižico radi priporočamo.              Janko Barle.
Poljska književnost
ZaSvetozarHurbanom-Vajanskym najplodovitejši slovaški novelist je MatijaBencur, ki je splošno znan pod imenom Martin Kukučin. Kakovost njegovih pripovedk in novel izpričuje nam ravnokar izdani prevod nekaterih v poljskem jeziku, ki je izšel kot 136. zvezek »Biblioteke dziel wyborowych" z naslovom: Marcin Kukuczyn (Maciej Bencur) Obraski i nowelle, w przekladzie Romana Zawilihskiego. Varšava 1900 Str. 172, cena 25 kop. Knjiga obsega pet novel in sicer: »Nesprebujen", »Vaški roman", »Senca in luč", „V šolo" ter »Visi-