Donna Diana.
Veseloigra v treh dejanjih.
Špaujski spisal Don Avguštin Moreto.
, \
. v To tyj&l xw e s t o v i predelavi poslovenil
V-	CcJpS. Cl^PERMAN.
li f^ evi -
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
Y LJUBLJANI.
Natisnila „Narodna tiskarna". 1875.
O s o b e.
Don Diego, grof in vladar v Barceloni. Donna Diana, dedna princezinja, njegova hči.
Donna Lavra, 1	. ,
_ _ . > njegovi sestncmi. Donna Femsa, J
Don Cezar, princ iz Urgela.
Don Louis, princ iz Bearne.
Don Gaston, grof iz Foix.
Perin, tajnik in sovčtnik
Floretta, hišna
Dvorski strežniki.
pnncezmje.
Igra se vrši v Barceloni ob času katalonijske neodvisnosti.
PRYO DEJANJE.
Prvi prizor.
Galerija v knezovi palači. (Don Cezar sedi klavrn v naslonjaču.v Perin stoji, opazujoč ga, nekoliko oddaljen za njim. Čestokrat pogleda vkrog sebe, kot bi se bal, da ga kedo zapazi.)
Perin (za-se).
Saj mislil sem! Tu spet sedi ubogi, Glavo povešajoč v nadlogi. Zaljubljen je, prav dobro sem vgenil.
Don Cezar (izdihne).
Perin.
Izdih? Gorje! Čas je začeti. Primoram ga, da bol mi bo odkril. (Previdno se bliža princu.)
1*
4	
Don Cezar (za-se).
Čemu le njo? To bitje brez srca! — Oj, misli vže uij moči mi strpeti!
Perin (za-se).
Resnično! Lepi kip od brona ta, Diano ljubi. — Za-nj pač žal mi je.
(Naprej stopivši.) Presvetli princ! —
Don Cezar (osupnen vstanši). Kaj je?
Perin.
Oprostite, Da drznem se, princ milostivi, —
Don Cezar (izbrihtavši se). Perin, zemljak moj, bog Te živi!
Perin (smehljajoč se).
Najedenkrat veseli ste, svetlost? — Ta stvar je čudno zamotana, A všeč mi je. Vam moč je čez-se dana, In človek tak je še v verigah prost.
Don Cezar. Perin, kar praviš, ne umejem jaz.
Perin.
Ne, res ne? — Princ, pošten je mojobraz! Če se potoži, mora bol nehati. Spovejte se! Nič treba nij skrivati. Vi — ljubite!
Don Cezar. Nij res, Perin.
Perin.
Pa! pa!
Nikar v ljubezni me učiti; Kder dim je, mora plamen biti.
Don Cezar. Imaš li kaj ukaza?
Perin. Da,
Gospod, od srca tega, ki časti In ljubi Vas. Vi ste še mlada kri, In poleg princ, ter vzor junakom,
6	
Pa moj zemljak, — ves moj ukaz je to, Če Vaša milost svet moj izvrši, Prišla Vam sreča hitrim bo korakom.
Don Cezar (zaupljivo ga prijemši za roko).
Zaupam Ti, Perin.
P e r i n
(ozrsi se, če nikdo ne posluša).
Svetlost, kedo Pa je, povejte mi, kedo? Fenisa ali Lavra? A čemu Vprašujem in omenjam onih tu? Te kraljevine dedinja, Diana, Ta je, kaj ne? vlovila v mrežo Vas. Moj blagi princ! njej milost je neznana, Ponosnost njena sluje kot njen kras.
Don Cezar. Prijatelj, čar je to. Kdo pač verjame, Da nam srce ponos tak mrzel vname!
Perin.
Da! kakor je; to čudne je moči, Mojljubi princ! O tem kaj več pozneje. Zdaj prosim, milost Vaša mi odkrij, Kako očarala Diana Vam srce je.
7	
Don Cezar.
Godov leskot me je pripeljal sem, Ki Barcelono daleko slave. Še zunaj o posebnem sem značaji Diane čul pogovore ljudij, Čul, da bi oča dedinjo kraljestva Rad knezov kojemu dal za soprogo. Grof iz Foix, moj strijčnik, kakor princ Iz Bearne, polna srčnosti in željna Oba, skusiti srečo, sta bahala Na dvoru našem glasno se zato. Brezumen se je meni govor zdel Skoraj, a vendar me pregovorita Prijatelja, da šel sem na turnir. Ko semkaj smo prišli, sem vgledal jaz Diano. Lepša zdela se mi nij, Kot žen katera, ki jih videl sem. Brez mika je bila nje vzvišenost In ljubiti je nijsem hrepenel. Mej tem pa se začel je bil turnir. Da sreča mi je vgodna bila, veš: V vseh bojih premagalec bil sem jaz, Slavilo ljudstvo moje je ime. Bolj radoveden kot sicer zboden, Pogled sem dvignil gori na balkon, Kder v venci dvorskih je sedela dam
8	
Diana, ter je gledala naš boj. Občudovanja znak menil jaz Sem tudi videti pri njej. To je Začetek.
P e r i n. Stvar jasni se, moj gospod!
Don Cezar.
Osupnen na ponosnem nje obrazi Zapazim malomarnost, dolgčas le. To zbode častni moj pohlep. Novo, Pomnoženo sem čutil moč in čuda Sem neki delal z mečem. Zrak protresal Razveseljenega je ljudstva vrisk. A mrzel je postajal vedno bolj Obraz Dianin. Marmeljnati kip Nepremekljiv stoji tako v kričeči Množini ljudstva. Legek je zasmeh Na čelu nje ponosnem pač veljal Le meni, ki izbegan ves in plah Zapustil krog sem urno; od takrat Več nijsem jaz jaz sam.
Perin.
To strup je bil!
9	
Don Cezar.
Lepota, ki me nij genila prej, Dokler me nij bil ranil njen ponos, Nepremagljiva zdi se meni zdaj, In slednji dan nov mik si pridobo; Mogočno vlada v srci slika nje. Ubežati ne morem, in bojim Približati se njej. Sramota, strah Me tare. Vganka je le-to srce! Zasmeh rojeva srčno poželjenje, Ponosnost mi probuja hrepenenje, Mrzlost prominja se v ljubezni strast. Led njen pogled je, vendar ogenj vžiga, In, mrzel, čutim plama vže oblast, Ki, me topeč, nad glavo mojo šviga!
Perin.
Kar tu je poezije, vse odločim; Sicer, moj princ, tako gre umerjočim: Ne čislamo tega, kar z lahka se dobo, A če se vzame nam, možjani jeze vro. Okolnost slaba je v resnici ta, Da v statuo ste Vi se zaljubili, Bolj dobro vse bi šlo, da ste se je ognili. Sestričin ljubeznjivih ne zabite, Fenise, Lavre blazega srca,
_ 10_
In če prepozno nij, teh dveh se Vi držite,
Te sti dekleti iz mesa, krvi,
In vidi se, da smo jim v čisli mi.
A milostna princezinja Diana
Živi le v duhu, v svoje blodnje zakopana;
Njej zdi se to modrost, a meni prazen šum.
Don Cezar. Drzno golčiš!
Perin.
Gospod, zares njen um Prav v redi nij. Mož vsak jej strah izbuja, Njej moškega pogled pregreha je najhuja. Mož še celo na slikah nje soban Ne vidi se v ljubezni sreči, Tam najdeta se le Apol in Pan, Pred njima Dafna, Siringa, bežeči. Anaksareta vidi v kamen tam Zmenjena se, in Aretuza V potok, samo za zbadljaj moškim nam. Da moč ima, žen vsaka bi Meduza, Bila.
Don Cezar.
Nij moči, tega poslušati, Še v njeni krutosti jo moram poštovati.
11	
Perin.
Respektu vsemu vkljub je res le res; Da muhe nema te, značaj bi njen bil ves Popoln. A to izvira vse iz branja. Kot pravi — čas sem zabil vže in kraj Dogodbe — je bilo tam nekedaj Yže vse tako, kot njej se sanja. Možiti se, zemljo orati, Po mislih njenih tu razločka nij; Ljubezen more razveseljevati Bedake le, a modrih ne ljudij. Naj se kot dosihmal drhal Se snubi, Prost, čist ostal razumni bo, Za-to, kar tudi pravi oča ljubi, Ljubezen in možitev nij za njo.
Don Cezar. Povej, čemu bi tu bile vse nade?
Perin.
Nje filosofov trop in ona z njimi pade. — Posluh, moj princ! jaz človek sem priprost In malo časa mi je vzelo branje, A kar odkrije nam očij bistrost, Ljudij dejanje in nehanje, To, menim, jaz precej poznam,
12	
Za-to kot istino zatrdim Vam:
Kar proti je natvori, ne trpi,
Upor je tu zastonj, vse — se zdrobi!
Kot ženska kneginja želi dopasti,
Na to podlago zidam svoj sistem.
Ker je razvajena, da vsak se v časti
Uklanja ji, jej Vi to odtegnite,
In stavim glavo, njen filosofem
Propade, in še prej kot mislite, princ moj,
Stvar divjo na verigo Vi dobite.
Don Cezar. Ne urnem te!
P e r i n (ozrši se, zaupno).
Me boste vže takoj. — A princ, previdni! Nikdar razodeti, Da bliže se poznava. Sreča vsa Zavisi Vaša, moja od tega. Izrek, pogled izda. Pozor! — Pred leti Jaz prišel tremi v Barcelono sem Legek, ter vslužil se na dvoru tem. Pregledal kmalu sem, kaj je z Diano. Po vetru plašč obrača, kakor znano, Razumni. Jaz sem hvalil uke njene. Kaj pravil bom? Tu v svoji službi Zdaj kneginji in njenih strežnic družbi
13	
Sem vzor sovraga ženskih, medved; mene Pa vzneslo to je do časti želene.
Don Cezar\ Ti zvit si kot lisjak!
P er in.
Gospod, povem, To šala je. Verujte pa, da s tem Prišel sem v modo. Nežna stvar Floretta, Igrača mala, za-me kar nori, In kot bršljan se me opleta. A grob sem ž njo, če prav srce veli, Naj roka to dekle oklene. — Jaz menim, da komedije te bo, Vže konec; če stojite Vi krepko, Stvar naša v red se k malu dene.
Don Cezar. Pojasni stvar!
Perin.
Natvore zakon je vže tak: Če kaj loviš, beži; a svoj korak Ustavi, pa ti obstoji: obrni Se v stran, in iz začetka bolj plaho,
14	
Potem urnejše stvar nam bližala se bo! Všeč je, kar miče, trma lepša nas. Krotko ljubav svet nehvaležni črni.
Don Cezar (poprijemši misel).
Jaz vidim luč, a svit me premaguje! Peri n.
Vid poostrite, pa bo prav za Vas. Trdo je proti Vam Dianino srce, Vi malo čislajte lepoto nje; Ponos ji ljubav Vašo stvori vdano! Zibati v miru srce se ne sme, Sicer slabe moči mu neprestano. — Tedaj: sovragu z lastnim mečem dajte rano. Če ona bo, še Vam je trdim biti, Če malomarna, njej enaki Vi: Ponos bo moral njen* se vašemu vmekniti.
Don Cezar. Prijatelj, reče se to lažje, kot stvori. Jaz ljubim, —
P erin.
Bo še več zaslug. Srčen Junak ste Vi. Po sreči Vam bo steklo.
Zaup! Skažite se! Močan plamen Srce moža le strdi, kakor jeklo. Jaz Vam pomorem, princ! da boj dobite, A umni, trdni, mrzli ostanite!
Don Cezar. Kdo more pač tako se zatajiti!
Perin. Pa vse na stran!
Don Cezar.
Kam misliš ti?
Peri n.
Tedaj
Nam skaži zmožnost svojo Vaš značaj. Sicer pomoči nij.
Don Cezar. Naj torej bo! Težak je nalog ta, pa upam, ga zvršiti, Če ti, prijatelj, boš pomagal mi zvesto. —
Perin.
V me upajte, gospod. Jaz Vam na pomoč
pridem,
16	
Kder sila bo. — Dovolj! Grof tamkaj gre, In Vaši strijčniki. Čas je, da idem, — Pogumno prvič koj mi zdaj sučite se!
(Odide.)
Don Cezar (sam).
Ees je: do nje kar poti nij drugačne. Tu so! — Naj se tedaj le igra začne!
Drugi prizor.
Don Diego. Don Louis. Don Gaston in Don Cezar; Perin (se vidi časi v ozadji poslušajoč).
Don Diego.
Otožen Vam ponavljam, dragi princi: Da odpustite! Ne trpi naj oča, Ker zmoten moj otrok je vjezil Vas. Brez sveta sem, globoko vžaljen sam: Uklanjal volje hčerine trde Jaz več ne bom. Brezuma, ki modrost Se meni, pač ne spameti nikdo. Zaman sem upal, da kateri knezov, Ki dvor moj svojo polnijo bličšobo, Bo njeno srce si pridobil, in Skrbij me rešil za le-to kraljestvo.
17	
Spet je dejala mi, da rajša smrt Objame, nego kojega soproga.
Don Louis.
Preslavni grof, srce naj Vam ne vpade. Verjeti nij, da zmota njena ta Bi trajala.
Don Gaston.
Gospod, to moči nij. Vse boljše bo, Vam rečem jaz. Nij še Poskusilo se vse. Naj jaz poskusim! Promenil jo, le potrpite, bom.
Don Diego.
Znabiti; nadeje pa vendar nemam. Zato Vas nehčem več zadrževati. Dnij osem bi še trpel naš turnir; Če Vam je prav, pa denes ga sklenimo.
Don Gaston. Preslavni grof! Kam mislite? Ljubezni To reklo bi se krila polomiti.
Don Louis. Ne, grof! Karkoli je kedo začel, Dovrši naj. Prišel iz Bearne sem
Donna Diana.	2
18	
Na dvor Vaš zarad Vaše blage hčere, Da jej posvetim srce in roko. Slab up imam, da bi dosegel cilj, Pa malosrčnost moja nij lastnost, In skušenj več sme terjati lepota. Na dvoru naj se tem ne govori, Da princ iz Bearne je zamudil kaj, Kar šega viteška vkazuje nam.
Don Cezar (resno in mrzlo).
Preslavni grof! Kakor spodobi se Ljubimcu, vitezu, je princ govoril: Če prav slučajno le sem prišel k Vam, In nagnenje me in namen ne sili, Rad vendar tu bi tudi jaz ostal, Ker šega to zahteva in spodobnost.
(Perin dade Don Cezar-ju znamenje zadovoljnosti.)
Don Gaston (nasmelmivši se z migom na Don C e z a r - j a).
Govoril modrijak je. — Slavni grof! Še menje, nego drugih koji, bo Umeknil se Don Gaston, dokler on Srčan prestal nij vsega. Da, gotovo Gojim jaz boljše upanje, meneč, Da s hvalo bom zapustil to borišče.
19
Don Diego.
Naj se tedaj še slavnost nadaljnje, Obžalovati moram pa, da trud In plemenitost Vaša je zaman. Če nij mladostni kras, Vaš slavni rod, Če Vaše hrabrosti bliščoba nij Ponosne zmagala, kaj bi še upal?
Don Louis.
Moč govorjenja skusila še nij se, In silen besedij je tajni čar, Ljubezen snubi s prilizljivim glasom. Nas zrla ona je z balkona le, Ko nam je prsi kril oklop jeklen. Le malo čisla ona bojni svit, Deviško trmo stavi njemu proti. Naj v zaupljivih govorih se mi Jej bližamo, naj v krogu vmeteljnosti, Pri igri, plesu, kder se vsakedo Spozabi rad, in zmagal jezik naš Bo prej kot meč.
Don Gaston.
Izvrstno, dragi moj, Mi govoriš iz srca. V stroki tej
2*
20	
Sem mojster jaz ter hrepenim, dovtip Svoj skušati pri njej. Pozor! Zelo Čudila bo se poleg vsej modrosti; Te Palade hčern biti premagalec!
Don Diego.
Vas videti branila se Diana, Pa ubranila se ne bo. Jaz sam Popeljem Vas tja k njej. Vi se mej tem Pripravite, da vgoden Vam bo vspeh. Nij lehko, malo, kar je Vaš namen! Kdor našel v njeno srce pot držečo, Kraljestvu, meni bo ustvaril srečo!
(Odide.)
Tretji prizor.
Don Cezar. Don Louis. Don Gaston. Perin (zadejr kakor prej).
Don Louis.
Prijatelji, sedaj srčni In združeni napad skusimo. Previdnost, zraven hladna kri, Pomore, da sovraga v pest dobimo.
21	
Don Gaston (Don Cezar-ju).
Ti, Kato, glej, da bistroumen boš.
Don 'Cezar.
Bolj iz prijateljstva pomagam Vam, Kot iz nagonov lastnih; le v težavi Vojske družnik bom Vajin, ne v ljubavi.
Don Gaston. Ej, prav zato si ravno ti naš mož! Del si najboljši zbere modri sam; Naznanil ti nam pravo sredstvo boš, Ponosno to srce takoj vkloniti.
Don Cezar.
Za sredstvo vem; pomoglo bi znabiti. Ker manjka cilja meni, za-me nij, Za Vaji pa oba preslabih je močij, In ko ž njim jednega razveseliti Bi htel, se z drugim moram razdvojiti.
Don Louis. Prav umno res. Ko bomo prišli v boj, Kot zna in ve vsak trdno za-se stoj. Dovtip naj lastni pridobi mu srečo.
Don Gaston. Res je tako! — Zdaj pa le v boj hitimo!
(Don Cezar-ju.)
Ti starec bodi tu, mi mladi gremo v boj; Naprej modruj, tek dober ti želimo. (Odide, smijoč se, z Don L^uis-om.)
Četrti prizor.
Don Cezar (sam). (Zatem) Perin.
Don Cezar.
Bedak presrečen je, ki ne pozna Nevarnosti, v katero se poda! Njo videl bom! — Pogum vže moj slabi, Duh zmoten je; kri vre mi v dnu srca. Njo, Vilo bodo gledale oči! Pogled nebeški, vzvišeno postavo, Najlepšo stvar, božestva čudo pravo! A kazati ne smem, kaj v prsih mi kipi; Kaj z mano bo, kaj z mojo bojno slavo?
Perin (urno pristopivši).
Kaj z Vami bo? Vladar tu v Barceloni. — Princ, vrli ste. Vaš zmage venec bo;
23	
Vse čul sem jaz. Naprej tedaj srčno! Zdaj gre za vse! Le hitro k Vaši Donni!
Don Cezar. Perin, ne čutiš, —
P e r i n.
Prazne sanje! Le-tu velja umeteljno igranje. Pri slavnosti ples vžigal bo radost, Tu prilika bo, da Vas čuje govoriti. Vam pa je vedno trdnim, mrzlim biti. S tem zmagate. Puščice Vaše prve ost Usmrtila Diane bo trdost, In da je Palada, jo moramo vkloniti. Jaz grem. Pogum, vse prazne sanje proč, Srčnim ljubezni sreča da pomoč!
(Naglo odide.)
Don Cezar (po kratkem molku). Poskusil torej bom! Razjasni se, oko! Megle dvomljivosti se vže gubijo. Vezil se znebi, ki tiščijo Te še, moj duh; obnašaj se drzno! Nevarnost mična ta pač mene ne omami, Ker le tako dobim kraljico mej ženami.
(Odide.)

24	
Peti prizor.
(Družbinska soba prindezinje. Stene so okinčane slikami in doprsnimi podobami. Donna Diana sedi pri mizi, na kateri leži mnogo knjig. Donna Lavra -zraven nje, z knjigo v roei. Donna Fenisa na strani ima opraviti a kakim ženskim poslom.)
Donna Diana. Le beri, Lavra!
Donna Lavra (bere).
„Za Dafno vroče je Apol gojil plamene, A stopil vendar le deviške nij trme, Njegova bol izvir je slave njene, Otel jo lavor bil ljubezni je strastne."
Donna Diana. Pomembno je zares!
Donna Fenisa.
Jaz menim, da plitvo.
Donna Diana. Bolj resen jezik je, stvar hoče to!
25	
Donna Lavra. Prepuhel meni se dozdeva zlog.
Donna Diana.
Če tudi je. Nikdar nij previsok Dovolj, ko pesnik podučuje, Da nam duha nad zemljo povzdiguje. Le dalje!
Donna Lavra (bere).
„Čut nizek blago srce zametuje, V ponosnem miru za-se le živi. Kdor jo pozna, je li ne zaničuje Ljubezni, ki nas z bbščem le slepi?"
Donna Diana.
Izvrstno!
Donna F eni s a. Oh!
Donna Diana. No, kaj deš ti?
26	
Donna Fenisa.
Res biti zna, a tužno se mi zdi, Sovražiti poprej ljubezen, kot poznati.
Donna Diana.
Otrok, se hčeš li prej obžgati, Kot ognja bati se?
Donna Fenisa (lehko). Oj, tolika
Nevarnost nij —
Donna Diana. Kaj?
Donna Fenisa (nagajivo za-se, pa glasno).
Kot je radovanje.
Donna Diana.
Kaj, Lavra, hče beseda ta? V navzočnosti si moji se drznila —
Donna Lavra
(poluglasno Fenisi).
Čemu si pač to glasno govorila!
27	
Donna Fenisa (baš tako Lavri).
Sram kriti me z lažjo občutke je notranje,
Donna Diana (vstanša, prav resno Fenisi).
Donna Fenisa, naj bo v mislih Vam, S kom, in v katerem kraji govorite. Poboljšajte se, ali pa molčite, Sicer od mene proč! Na voljo Vama dam, (Obrne se nevoljna od sestričm, ki se osnpneni gledate.)
Šesti prizor.
Perin. Prejšnje. Perin.
Svetlost, kaj vidim? Čelo oblači se? Donna Diana.
Sestričm moji tu vrti se Nekoliko v možjanih, in zato Sanjari o ljubezenski radosti.
Perin.
Kde? Kaj? Se dade li tako Poštenje zabiti in čut dolžnosti?
28	
Ljubav in sreča! To brezumnost je! Princezinja, so to norosti! Grob sem, pa milost; kajti le Če slišim o ljubezni, me stresuje.
Donna Lavra. Le šalila se je.
Donna Diana.
Medla je šala ta. Verjeti hčem: vendar, kar nam srca Prostore polni, jezik oznanuje. Pazite se!
Perin.
Le šala! Res? Tu sme se dati odpuščanje. Očito je, svetlost, obeh kesanje; To pot obe pomilostite Vi.
Donna Diana. Vže prav. A menje naj Perin mi govori.
29	
Sedmi prizor.
Floretta. Prejšnji.
Floretta (noter hiteč).
Svetlost, Vaš oča gre, z njim tudi princi! Zdaj bodo tu. —
Donna Fenisa. Don Gaston?
Donna Lavra.
Don Louis?
Donna Diana (razsrjena).
Napadajo me tu? Kdo jim je dal oblast? Kaj vropala se vže prostost mi je in čast, In v zakon res bi radi me vklenili, Da bi soprog gospod moj bil po sili?
Perin
(s komičnim patosom, a brez pretiranja).
O nikdar! Sile se ne bojte mi, gospa! Vaš oča ima prostost Vašo v čisli, Pravice Vaše dobro on pozna. Braniti se, čemu te mislii?
30	
Vaš filosofičen sistem je zid močen, Kako bi torej po teh sredstvih palo V trenotji, kar se v letih je zidalo ?
Donna Lavra (skrivaj Fenisi). To je le blodnja.
Donna Fenisa (ravno tako Lavri). Prazen sen!
Donna Diana (stvori pomišljajoc nekatere korake, stopi potem k mizi, vzame z nje knjigo ter se vsede k branju. Njeno obnašanje je ponosno in plemenito).
Donna Lavra (tiho Fenisi). Don Louis gre; mož je brdak. Ta vtegnil bi znabiti vstreči.
Donna Fenisa (baš tako Lavri). Pozor je moj probudil vsak, In skoro vsi so mi po všeči.
Floretta (prijaznjivo in tiho Permu). Pozdravljeni, Perin!
31	
Perin (osorno).
Kaj nijsem zjutraj vže pozdravil Vas? Za jeden dan je dosti. Več se ne šalite
Floretta (tiho).
Trdi in ostri ne bodite.
Ven pojdiva, ker dvor bo tu ta čas.
Perin.
Jaz z Vami ven? Nikdar, nikdar! Se šalo ne dražite mene, Ne ljubim tega jaz od kake žene.
Floretta
(jezna ven hiteč).
Le pojdi, ti okorna stvar!
Perin
(za njo gledajoč, za-se).
Prijetna je! Htel bi jo poljubiti. — A boginja ta ostra ne pusti. Kako bi jo —! Pa, vse en čas trpi! Zato se mora pokoriti!
(Odide, ter se popači proti Donni Diani.)
32	
Osmi prizor.
Prejšnji, brez Perina. Don Diego. Don Louis. Don Gaston, Don Cezar.
Don Diego (pri vratih). Zdaj princi, vstopite!
(Princi prihajajo po redu, nazadnje Don Cezar. Donna Diana vstane, da pozdravi očeta. Princi se njej in sestričinam globoko priklonijo in sestričine njim vemd. Diana nagne samo glavo proti princem ter obrne potem obraz na drugo stran.)
Don Cezar (za-se, vidno ginjen).
Prekrasna res je! Nebesa, mogel se ne bom tajiti.
Donna Diana (za-sč). Kaj more biti pač tega namen?
Don Diego. No, hči predraga!
Donna Diana. Moj gospod?
33	
Don Diego.
Kar vredno tebe je in kar dolžnost Zahteva gostoljubja, stvoril sem, A princi tožijo pravično res, Da se ne vedeš proti njim, kot gre, Ker se jim odteguješ vedno, in —
Donna Diana (seže mu v besedo).
Moj oča, predno dalje greste in Izrečete kaj, kar žalilo bi Vas, mene — prosim, naj se izpovem. Najprvo čujte: Vaši volji je Podložna moja; slednji Vaš ukaz Mi zakon je. Zatem pa znajte spet: Da se možiti ali smrt trpeti Jednako zdi mi: strup mi je ljubav, Možitev smrt. A čislam Vašo voljo Nad svoj život. To sem odkriti btela, Sklenite zdaj, kar je po všeči Vam.
Don Diego.
Hči moja, naopačno me umeješ; Te omožiti nijsem prišel sem. Le princem tem, ki menijo, da si Vžalila jih, sedaj se opraviči.
Donna Diana.	3
34	
Ljubav je prosta, spoštovanje nij, Zato je treba, da jih ti prepričaš, Da ne zaničevanje, ampak vzroki Posebni branijo ti, njih snubitvi Udanejšo kazati se kot prej. — Potreba tu nikake žrtve ni ; Jaz ne zahtevam je: Ti prosta si! Tako je srčna moja ljubav za-te, Da vdam se tudi takrat željam tvojim, Ko grajam jih. — Povej mi torej vzroke Za svoj ponos, ki zdi se nam norost; Razloge svoje brani. Menje res Stvoriti princem tem ne moreš ti. Ohrani svojo čast tako in mojo.
(Odide.)
Deveti prizor.
Prejšnji brez Don Diega. Donna Diana
(po molčanju).
To je tedaj, kar se od mene hče?
Don Louis.
Le to, princezinja. Zaupaj nam! In če nobeden nas te ne dobo, Nas liči vsaj, kako te pogrešimo. (Diana migne resno vsesti se, ter se vsede najprej sama.)
Don Gaston.
Povedati ne morem ti, kako Izvedel rad bi, kakov greh ljubav Stvorila je, ker jo tako sovražiš? Mogoče skoro se ne zdi mu, kdor Te vidi, in ne lehko, če pomisli Zasluge cena tvojih se snubcev. (Diana posluša zaničljivim posmehom, ki se poslednjič promeni v vidno zaničevanje.)
Don Cezar * (po globocem izdihu resen proti princezinji se obrnivši).
Rad čul bom tudi jaz, kar nam poveš, A čuden meni se ne zdi ta sklep, Živeti za-se. Semkaj mene je Prijateljstvo zvabilo in slučaj. Prostost visoko cenim jaz, lehko, Princezinja, me ti pregovoriš, Da tvoj izbrani je najboljši del. (Diana postaja pozorna in ga nekako začudena gleda, pa se vendar k malu spet proč obrne.)
Donna Fenisa (tiho Lavri). Je-li to všeči ti?
3 *
	36	
Donna Lavra (baš tako Fenisi).
Ponosen je, Nevarnejši pa zdi se mi od drugih.
Donna Diana (resnobno in ponosno).
Ne bom skrivala svojih mislij Vam, Ne, kaj globoko v svojem srci hranim, Življenje kratko je, najvišje le Zasluži, pičlo mero naših dnij In pa duha, ki misli, nam polniti. Naj prašam modrijakov, zgodovine, Kaj vleče od najvišjega ljudi, Izvem, da čutov igra in ljubezen, Ki, sama dete, zdi se detci bog. Naj prostim okom jo pogledam jaz, Se majhna vidi, zaničljiva mi; A če je v mislih sad mi njenih del, Slabostnih vboštvo in krepostnih pad,-Sramota žen in tiranija mož, Izdajstvo, vmor, nje hudobij gnjusobav Obrnem vstrašena od nje se proč, Sovraštvo dviga prsi mi moje. — Podoba blagih me povzdiga le, Ki, zvezdam slična, prikazuje se Iz časa jezera, obdana svitom,
	37	
In spremlja kot voditelj nas skoz noč. Kar Plato sanjal je lepo. kar nam Pravljice pravijo, kar je Likurg Izvršiti poskušal, to ima Postati res v kraljestva tega mejah. Slobodna, blaga žena je kot mož, Pentezileja v sami bajki ne živi. — Diano me zovo, rojena sem Jaz knjeginja. Imena tega hčern Ostati vredna. — Za-me nij ljubezen, In če jaz mi izkazane časti, Snubitve Vaše če ne zaničujem, Vendar je platiti ne morem, princi. Mej nami zvezde delajo mejo. (Nasmehnivša se povesi glavo ter obmolkne.)
Donna Lavra (tiho Penisi). Njen govor pameten se zdi, pa je Brezumen.
Donna Fenisa
(baš tako Lavri). Da, brezumen govor je. Naj le golči! Saj vemo, kaj je ž njo.
Don Louis (vstanši). Smem li odgovor dati, princi?
	38	
Don Gaston (tiho Don Louifi^i^).
Da,
Govori, Louis. Jaz prihranim se Za boljši čas. Ko ustna jaz odprem,. Odgovoriti mi ne bode mogla.
Don Cezar (resno).
Jaz odgovoril ne bi, ko bi mogel. Resničen knjeginje je govor bil. (D iana začudena pogleda Don C e z a r j a),-
Don Louis.
To skrivna moč dovtipa je, da on Z resnice bliščem krije zmote rad. Princeza, drugih mislij je natvora Kot Plato, in Likurgov drzni je Poskus z dejanjem divjim kaznovala;: Mir je stvorila zadnja Amazona, Udavša se Filipovemu sinu. Zlorabo tožiš ti, ljubezni ne, Ki, ognju slična, kakor luč duha Svet ohranjuje, vlada s premočjo, In še v rušitvi kaže se kot bog. Starejša knjiga kot modrakov tvojih,. Izkušnja pravi, da ljubav ostro
	39	
Kaznuje njej sovražne. Zdi se mi, Oprosti, sama v-se ne upaš prav. Čemu ljubezni vmičeš se snubitvi? Kdor v boj ne gre, premagal ta ne bo. Očitno ti povemo svoj namen: Naj s tabo se veseli mi borimo! Dovoli nam, kar gre, in kar junaku Odreči blage nehčejo gospe. Preminja čas se, misli ženske z njim. Znabiti genil bode to srce Kedo nas v svoj prid in te kraljevine, Če ne, odšli pa mirni bomo proč, Diane slavo tja mej svet nesoči. (Prikloni se ter vsede.)
Don na Fenisa (tiho Lavri). Izvrstno! Preljubo!
Donna Lavra (baš tako Fenisi).
Pozor! Bo vže!
Donna Diana (vstanša).
Ker hočete, naj vojska bo! Spoznam Pa jaz, da je brezpamet to, — vendar Nij v mislih beg mi. — V družbi se radost
	40	
Naj vživa! Godba se in ples naj začne, Ter z mask veselijem vrsti se glasnim. Zvijača, laskanje ima prostost, Vse, s čimer srca ženskih se vnemo. Trdnost se Vaša zdaj z mojo ima skusiti, In komu iz mej nas gre venec podeliti.
Don Louis.
Prijatelji, za lepši mi se cilj Borili nijsmo še, in v večji me Nevarnosti. Naj skaže torej vsak, Kaj more. Saj brezčutno, upam nij To lepo srce; kar se mi pripeti, Ce prav trpim, jo v čislih kčem imeti. (Naredi damam globok priklon in odide.)
Don Gaston.
Princezinja, na moj napad se mi Pripravite. Povem Vam kar na glas: Od tu ne pojdem brez neveste jaz! (Se jej prikloni in odide.)
(Diana se lehko nasmehne in zamišljena obstoji.)
	41	
Deseti prizor.
Donna Diana. Donna Lavra. Donna Fenisa. Don Cezar.
Donna Fenisa (tiho Lavri). Neznosno res! Za njo se vsak odloči.
Donna Lavra (takisto Fenisi). Potrpi, kaj Don Cezar bo dejal.
Don Cezar (svojo genitev krijoč). Ljubav, pomozi mi!
(Resno se bliža Diani.)
Princezinja, Kot vitez hčem jaz proti Vam se vesti. Brez cene prostovoljna nij čestitev, Če tudi Vam prevroče ne darim.
Donna Diana (zadeta, pazljivo). Kaj menite?
Don Cezar (silno resno).
Jaz mislim o ljubezni Prav kakor Vi; a le še bolj ostro.
	42	
Donna Diana. V kateri točki? -
Don Cezar. L j ubil jaz nikdar Ne bom; pa tudi ljubljen nehčem biti.
Donna Diana
(posiljenim nasmehom).
Je-li nevarnost, ljubljenemu biti?
Don Cezar (prav resna). Nevarnost nij, krivica pa leliko. Nevarnost nij, ker take nij lepote Ne mika, da bi meni bil nevaren. In ko bi ženska, obdarjena z vsem, Natvore, kot umeteljnosti čarom Prišla, ne mogel bi ljubiti je. Krivica pa bila bi, ker jaz vem, Da ljubiti ne znam, tedaj bi ljubav Le z nehvaležnostjo povračeval.
Donna Diana
(vidno zmešana). Vi dvorite mi torej brez ljubezni?
Don Cezar (mrzlo). Zakaj pa ne?
	43	
Donna Diana (živahno).
Čemu to delate?
Don Cezar. Da skažem Vam čestitev svojo.
Donna Diana.
In
Kar brezi vse ljubezni?
Don Cezar (z naj'večjo resnobo).
Taka je.
Nič menje kakor to.
Donna Diana (nasmehljajoč se, tiho Donni Fenisi).
Si li bedaka Umela? Nij to radostna norost le?
Donna Fenisa (tiho). Prevzetnost.
Donna Diana (živahno Lavri). Bi ne bila šala to Krasna, ko bi ga prav razvneli?
	44	
Don na Lavra (tiho Diani).
Da,
Pa to nevarno je.
Donna Diana (urno).
Zakaj? Povej?
Donna Lavra (tiho). Da sama se zaljubiš, in svoj cilj Zgrešila boš.
Donna Diana (srdita).
Ti si brezumna bolj Kot on! — Jaz zaljubiti se? In va-njj! Udanost mene v stani nij geniti, In zdaj bi me ošabnost? — Oj, norost!
Donna Lavra (tiho). Svarila sem te; stvori pa kar ličeš.
Donna Diana (razsrjena, tiho Lavri).
Prevzetnost to jaz kaznovala bom.
Donna Lavra. IŽelim Vam vspeh!
	45	
Donna Diana
(obrne se naglo k Don Cezar-ju, ki je navidezno raz-mišljen stal).
Don Cezar, prav ljubo Mi je, ker trdega Vas znam. Prjsttj'št Občflo najino bo, ker ljubezni Nij poleg. Res, zahvalim se Vam, princ!
Don Cezar (še razmišljen). Zakaj ?
Donna Diana (lehno se nasmehnivša).
Ker se pri Vas mi sila nij Ljubezni bati.
Don Cezar (pasto). Hvalo to bom jaz
Zaslužil.
Donna Diana (nasmehnivša se). Prav, vže prav.
Don Cezar.
A prosim Vas, Ljubezni varujte sami se, ker Sicer jaz grem.
	46	
Donna Diana (zasmeMjivo).
To tužno bi bilo! Pa le brezskrbni.
Don Cezar.
Torej sva jedina? Ljubezen proč je od obeh stranij.
Donna Diana (živahno).
Da! — Idite! — Perin!
se postrežljivo naglo približa princezinji, ki mu nekatere besede na uho.)
Don Cezar.
Bodite zdravi!
(Naredi resen priklon in počasi odhaja.)
Donna Diana
(razdražena Donni Lavri).
Zaljubljen bo še, sam iz sebe ves!
Donna Lavra (Diani).
Oj, prav zares!
(Tiho Fenisi). Prišlo bo pač drugače! To menim, in le-to bo prav za nas.
	47	
Donna Fenisa (baš tako Lavri).
Naj bog da to!
Donna Diana (Don Cezarja kličeč).
Vže gre? Posluh!
Don Cezar (obrnivši se, resno).
Princeza?
Donna Diana.
Povedati sem htela: ko bi Vam Drugačne misli prišle, ter Vaš sklep Bi bil —
Don Cezar (kratko). Kaj?
Donna Diana. Vendar le ljubiti, —
Don Cezar (mirno).
Kaj
Bo pač potem?
	48	
Donna Diana.
Povem v obraz, poslali. Sramoto bi Vas spet nazaj.
Don Cezar.
In če
Vam samim bi se zgodilo tako?
Donna Diana (ponosno). To se ne bo.
DonCezar.
Tako jaz mislim sam. Pa če naključje —
Donna Diana (živahno in žaničljivo).
To naključje je Vže blizu prav zares!
Don Cezar.
Če pa le pride?
Donna Diana (zaničevaje). Nij moči! Meni to ne pride!
	49	
Don Cezar. Pa,
Ko bi; le na primer!
Donna Diana (grenko).
Besedo dam,
Teg& ne bo nikdar.
Don Cezar.
Vže prav; tedaj Pogodeb konec je, stvar v redu.
Donna Diana
(grenko nasmehnivša se).
Popolnem! Kot pod velikim pečatom Napisana.
(Glavo z nekakim zaničevanjem nagne ter se obrne vkrog). Sestrični, idive! (Tiho obema.) Kaj mislita, gre li za čast tu žensko? (Odhaja sčč sestričinama. Perin za njimi. Pri izhodu mu Pošpeče Diana še nekaj na uho; on jo spremi ven.)
Donna Diana.
4
	50	
Jednajsti prizor.
Don Cezar sam. Potem Perin.
Don Cezar (globoko sopeč).
Utrujen sem, kolena se šibe, Ustavlja dih se, duša mi uhaja. Kako bom miren v sredi te vojske?
(Pokaže na srce.) Naj mrzel bom, ko plamen me navdaja! Tega ne morem dalje jaz nositi! (Opre se na stol.)
Perin (prihiteč). Kaj je? Slabosti? — Tak junak! Boj prvi videl sem po sreči iti. Princ, kvišku spet! Pobegnil bo sovrag.
Don Cezar (zelo ginjen). Perin, prijatelj, mrtev sem skorej; Kako še novic boj ta bojevati? Srdita zdi se lepša mi kot prej, Če zmagal bi, se moram še podati.
Perin.
Kaj neki še? Ne spridite igre; Tožimo, če bi zmaga se zgubila.
51
Zdaj delati je čas, ker daleč cilj je še. — Diana mi je nekaj naročila. Bodite tu, kaj hoče, Vam povem. Ugodna sreča trdnim je ljudem! Če demant je, se mora nam stopiti.
(Urno odide.)
Don Cezar. Pomozi Amor nam, čast svojo daj rešiti!
DRUGO DEJANJE.
Bogato kinčana dvorana z vrati na sredi, ki drže v plesalnico. Na obeh straneh scene so postavljeni stoli, sprednji na desno za dame, potem proti sredi trije za prince; šest stolov na levi za izvoljene pare. Pred Dia-ninim naslonjačem stoji majhna miza, na kateri leže nekatere maske.
Prvi prizor.
Perin. Potem Don Cezar v praznični obleki. (Perin nastopi in se nezaupljivo na vse strani vkrog ozira. Vgleda Don Cezarja zunaj, ter mu migne noter priti.)
Don Cezar (vstopaje). Prijatelj, kaj poveš?
4*
	52	
Perin.
Princ plemeniti, Kaj sem dejal? Sistem moj, ta velja:: To bo še smeh, kot jelo zdaj je iti.
Don Cezar.
Zakaj ?
Perin.
Nje glava zmotena ima Namen, ljubezen živo Vam vzbuditi Do nje, to jaz pri njej izvedel sem, Ki meni, da pomorem jej pri tem. Zaman jej pravil sem, da Vi trdo Srce imate, ki je brez čutila, Da lehko ona bi se prevarila. — To vnemlje jo še bolj. Zdaj beli si glavo,-Kako, gospod, Vaš um bi se Vam zmedeL Jaz pa jo opozoriti sem vedel, Da, ako svoj namen doseči hče, Svoj kras prej mora osvetliti.
Don Cezar. Si li iz uma?
	53	
Perin.
Oj, prav res, da ne! A to je pot, jo v zanjko pripoditi. Umetnost bo, dejal sem, do odkritve Prisiliti Vas, da, ko vže užgan Pred njo klečite, radosti pijan, Vam roga se namestu izpolnitve.
Don Cezar. Oj, ljubko res!
Perin.
Svaril sem tudi njo: Če srce nje ne ,bilo bi prosto, Se vtegne sama v zanjke zamotati, In ko bi se primeril tak slučaj, Ste Vi možak „košarico" jej dati.
Don Cezar. Resnično, ti si nor!
Perin.
Posluh še zdaj! To finost je umeteljnosti te. Diana plava v modrijaštvu le;
	54	
Velela je, začeuša se smiiati:
Naj jaz pri miru bom, da vse bo obveljalo,
Don Cezar. No, tega se bojim.
Perin.
Se bo skazalo. Jaz sem ponudil se, dajati poročila Jej vestna o početji Vašem vsem, In sem zelo, gospod, jej vstregel s tem. Za mojo me dobrost je pohvalila, Mi rekla, Vaš zaup si pridobiti. Ta šala nas še mora veseliti! — Dovolj! Tu kmalu bo. Zberite se, Imejte nežen glas, manere pa izbrane. Za boga, princ! srčno sučite se, Da v redu si ohranimo možjane. To vražja stvar je; Vas pa naj ne gane. Osoren, pravim, mrzel, v sili grob, Tako se satanu odbije rog in zob.
Don Cezar. Čemu ves trud?
Perin. Čemu da trud naj bo?; Unel jo bo, gospod, in stvoril jo krotko.
	55	
To gre crescendo. Ob desetih zna Ljubav kazati vže, če srce se ne vda Jej Vaše, ob jednajstih res ljubila Vas bo, in če se stavite še v bran, O poludne ljubav jo bo mučila; Le trdni še, pa bo ob jedni boj končan, In ljubiti jo, bo jokaje Vas prosila. Ne šalim se, to mora priti. Modrost je čista to, dovtip je moj izbran, In ženski mora se pred njim vkloniti.
Don Cezar.
Perin, ubogal bom; vendar kako Če ona mila, dobra z mano bo, Kako bi trd bil, neobčutljiv jaz?
Perin.
Ste li otrok? Kaj neki moti Vas!
Don Cezar. Kaj hčem, ko srce plameni po sili!
Perin.
Z vodo vgasite srčni plam!
Vi radi venec bi, prej kot ste se borili?
	56	
Don Cezar.
Pomoči druge nij, to znam. Vse stvoril bom, če umrjem.
P e i i n.
To pravo je. Le vsikedar srčni!
Kaj Donna snuje, čujte Vi. —
Zdaj šega taka je na dvoru tem,
Da si po srečkanji gospe
Njim služne viteze zbero.
Skrivaje nosi vsaka dama trak
Te barve, ki zanima njo.
Vsak vitez voli jedno barvo le;
Gospa, ki volil je nje barvni znak,
Njegova je za ves čas maškerade.
Da z laskanjem, besedo si sladko
Nje vdanost pridobi, mu je prosto.
Ko htel bi, on ne sme molčati,
In tudi nje dolžnost je, vljudno se kazati
Mu v vsem, kar terjati pošteno znade.
Pomislite zvijačo to!
Diana zasukala je stvari
Tako, da kojo barvo proglasite,
Odšli jej le ne boste Vi.
In to, zakaj?
(Pogleda v sceno.)
	57	
Vže gre! Plamenu blizu ste. Pozor! Perotij svojih ne sežgite!
(Odhiti.)
Don Cezar. Kar drgotam, ne, zdaj ne bodem gledal je!
Drugi prizor.
Donna Diana. Donna Lavra. Donna Fenisa in Floretta,
vsaka po svoji stopnji v bogati obleki za bal. Perin zadejnajedni strani, Don Cezar na drugi, kder se od časa do časa prikaže.
Donna Diana (veselo in živahno sestričinama).
Tako naj bo. — Nikar se ne zmotiti! Kogar hče, vsaka sme voliti; A barvo Cezarja, to jaz imam. — Saj barv nobene pač ne zmanjka nam?
Donna Fenisa. Jaz imam vsako.
Donna Lavra.
Tudi jaz tako.
	58	
Floretta.
In jaz. (Za-sč.) Perin, zdaj vjamem te lepo! (Pokaže velik čop barvanih trakov.)
Donna Diana (vesela, za-sč).
Bedak prevzetni! Jaz ga bom vže vjela! Se tisoč nitimi ga bom zaprela.
Perin
(ki je poslušal, da Don Cezar-ju primemo znamenje).
Donna Fenisa (tiho Lavri). Jaz barvo Gastona imam, če boš pustila?
Donna Lavra (baš tako Fenisi).
Da, da, ravnajvi kot sestre, Imej ga. Louis pa bo za-me.
Floretta (ki je slišala, veselo za-se).
Le zberajti! Svoj del bom vže dobila.
Donna Diana (se vsede in vgleda zadej Perin-a).
Perin!
Perin
(naglo in spoštljivo pristopivši).
Svetlost! Donna Diana (nasmeknivša se).
Si videl ti moža kot skala? Perin (resno).
Svetlost, da, in različno sem počel; Skrivaje tudi časi — malo klel.
Donna Diana. Ne meniš pa, da bi ga ne zmagala?
Perin (pomišljeno).
Tega ne vem. Zdaj še stoji kot hrast, Težko mu bo pripraviti propast. Vendar je potrpljivim Vam ostati, Počasi moramo ga spodkopati.
Donna Diana (živahno).
To hočem jaz. Če zmaga naša bo, Zlatnikov tisoč dobil boš za to.
Perin.
Zlatnikov tisoč? Blisk, to je zadelo! Maje se skoro vže, up dviga me veselo.
	60	
Donna Diana (se nasmiha).
Perin (smešno).
Svetlost, a kedar ga dobimo mi, Povejte, kaj se potlej z njim stvori?
Donna Diana (živahno).
Bedaku se v obraz bom jaz smijala, In ko ga popustim, nad njim se maščevala.
Don Cezar (ki je poslušal, zadej).
Nemila!
Perin (kakor prej).
Pa, svetlost, bi ne bilo Bolj prav, ko vjel se vbožec bo, Dobrostno ga pomilostiti?
Donna Diana (ostro). Kaj zoveš milost ?
Perin. No, saj to se zna: —
Ljubezni milost.

	61	
Donna Diana (jezno).
Ljubav? Ha! Diane ljubav mora se odkriti, Prevzetnež ta sramoto občutiti.
Don Cezar (zadej, bolestno).
Oj, kaka žena! Brž, vže vre mi kri! (Pride bliže.)
Perin.
Prav, prav, svetlost! To mislil sem i jaz. Poskušal le sem Vas. — Pazite se! Sovrag! Le na-nj! Jaz od strani ga vdarim, (Pomakne se nekoliko nazaj, davši Don Cezar-ju znamenje, bliže stopiti.)
Donna Diana (sestričinama).
Izdati ne! — Floretta, idi ti, Glej, če v dvorani so vže v redu vsi.
Floretta. Grem, svetlost!
(Gre mimo Perin-a s prijaznim poklonom; ta jej pokaže temen obraz in ona hitro odteče.)
	62	
Tretji prizor.
Prejšnji brez Florette.
Don Cezar (z resnobnim priklonom naprej stopivši).
Jaz prvi tukaj sem, svetlost, željen Izpolnit tega dne dolžnosti.
Donna Diana (nekoliko zasmehljivo, vendar prijazno). Za neljubečega je to vestnost, Hvaležna pa sem Vam zbog te voljnosti.
Don Cezar (resnobno). Kdorprostje nagnenja, spolnujebolj dolžnost.
Donna Diana (še prijaznejši). Verujte, Vašo čislam jaz dobrost.
Don Cezar (mrzlo). Zasluge tu nij in izbere ne.
Donna Diana (nekoliko začudena, tiho Perin-u).
Kak trd! Puščic je prva odskočila.
[ ■ ■ „
	63	
Perin (tiho njej).
Saj sem dejal, da mož iz jekla je. Lehko ne bova ga dobila.
(Gre na Don Cezar-jevo stran.)
Donna Diana
(prilizljivo Don Cezarju).
Kaj ne želite, princ, me obvezati?
Don Cezar (nehteč z občutkom).
Vidivši Vas, kdo more trd ostati.
Perin (tiho Don Cezar-ju).
Preveč gorak! — Le mrzel kakor led.
Don Cezar (tiho Perinu). Prijatelj, govor njen, sladak kot med, Hinavstvo je, a srce mi topi.
Perin.
Fej! V smeh le služite jej Vi!
Donna Diana (tihoPerin-u). Kaj si mu ti. dejal?
	64	
Perin (tiho Diani). Da meni
Zdi se, naj Vašo milost vredno ceni.
Donna Diana (tiho Perin-u). Da, res!
(Z veliko zaupljivostjo Don Cezar-ju.) Ker sva jednaka, pač lehko, Mojprinc, se nama razumeti bo. Možak ste Vi, kot redko le dobe se, Postaven, moder, kot žene tenak, — Da Vam sem vdana, to odkriti sme se.
Donna Fenisa (migne Lavri, ki položi, nasmehnivša se, prst na usta).
Don Cezar. Princeza, šalite se!
Donna Diana (laskavo in zaupljivo).
Res legak Kij nalog, moškega dobiti Kot Vas, ki misliti bi znal, čutiti Po moje, in bi sploh mi bil jednak.
	65	
Da morem jaz udati se ljubavi, Ste Vi jedini mož, ki ž njo me spravi.
Don Cezar.
O joj, Vi bi se res kesali!
Donna Diana
(zmeraj prilizljivo in prijazno).
To dvomim; vredni ljubljeni ste biti.
Don Cezar (mrzlo).
A če ne mogel bi čutiti, Kaj potler bi dejali?
Donna Diana (razdražena).
Kaj? Če udala bi Vam ženska se Kot jaz, kaj Vi bi res se jo ljubiti Branili?
Don Cezar (resno). Da!
Donna Diana (malosrčna).
Prav kratkih ste besed! Don Cezar (mirno). Lagati jaz ne znam.
Donna Diana.	^
	66	
Perin (smijoč se, za-sč).
Resnica je. (Don Cezar-ju.) Bravo! Zdaj, princ, prav vedete se v vsem.
Donna Diana
(stoji en čas zamišljena in molčeča). Donna Fenisa (tiho Lavri). Ta je možak!
Donna Lavra (baš tako Fenisi). Poglej, zavzeta sem! Donna Diana (tihoPerin-u).
Perin, kak pdnos neizrečen!
Si ga li cul?
Perin (tiho Donni Diani).
On je kot kamenen.
Donna Diana (Perin-u).
Kaj naj stvorim?
Perin (vneto Diani).
Orožje promenite, Da zadostenja si kot ženska pridobite.
	67	
Donna Diana (tiho razdražena Perin-u). To tudi bom.
(S prejšnjo veselostjo Don Cezar-ju.)
Ponižnost Vaša nij slabost, Moj princ, kot kaže se.
Don Cezar (vedno resen).
Kako, svetlost, Ošabno, menim, mojje nij ravnanje?
Donna Diana (z lehkim očitanjem, vendar prijazno). Tako ne gre zavračati gospe, Na videz vsaj se kaže jim štovanje.
Don Cezar. Moj govor bil je spoštovanje le; Resnico pravim, ker ste Vi mi v čisli. Kar rečem, nij li vse po Vašej misli? Kaj je ljubav? — Le blodnja, prazen sen, Ki laskanje in ničev up živi ga, Piam divji je, kdor mu je izročen, Njegova silna moč pogubno ga sežiga. Ljubezen kdor goji, naj razdeli jo, Kdor blago misli, pa z ostrostjo spokori jo.
Perin (zadej, vesel za-se).
Izvrsten dečko je! Jel se je vzdigovati.
5 *
	68	
Donna Lavra (tiho Fenisi). Diana se lotila je, mi zdi se, Stvari, ki jej nij moči je speljati.
Donna Fenisa (tiho Lavri). Vže prav! Ošabna naj osramoti se!
Donna Diana (nevoljo krijoča, s prijaznim glasom). Prav dobro, princ! Predelač vendar grester Ljubezen terjati sme povračila, In srce blago vlečejo čutila Spet k srcu, ki se mu udalo je. Zvestost s prisrčnostjo vračuje se. Kdor lehkih teb zakonov ne spolnuje. Spodobnost in ljubezen zaničuje.
Don Cezar
(navideznim začudenjem).
Če to je, no, kako pa, da se Vi Postavi tej odtezate sami?
Perin (ves radosten, za-se). Poljubil usta jaz bi mu sladke!
Donna Diana
(razdražena, vendar se brzdajoča). Tako iz vzrokov tehtnih delam le.
__69_
Don Cezar (z ironičnim nasmihanjem).
Se sme li po teh vzrokih povprašati?
Donna Diana (srdita).
Znahiti ljubo nij mi, Vam jih odkrivati, Izvzemši tega, da tako jaz hčem.
Don Cezar (glasno smijoč se).
Ves svet se izgovarja vzrokom tem. (Odjenjavajoč, z resnobno vljudnostjo.)
Pa šalo v stran! Jaz hočem zvest ostati Prav istim vzrokom, in jih spolnovati.
Donna Diana (razvneta). Kdo zna? Pogostem misli se mene.
Don Cezar (urno).
Obema to velja. Če jaz sem slab za-se, Kdo porok ho za Vas?
Donna Diana
(razkačena, za-se).
Srd me mori! Ne morem več! — Predrznež, čakaj ti,
70
Če prav umrem, — te moram spokoriti Premagan in ponižan moraš biti.
(Čuje se godba v veliki dvorani.)
Čeerti prizor.
Floretta. Prejšnji.
Floretta (urno). Svetlost, pripravljeno je vse, takoj K Vam prišli princi bodo za menoj.
Don na Diana (še razvneta, tiho sestričinama). Kar vsa gorim! A zmagan mora biti? Pred vsem na barve imate paziti.
Donna Lavra. Brez skrbi bodi.
Donna Fenisa.
Pazni bodevi,
Perin
(tiho Don Cezar-ju). Lepo, izvrstno, princ, zdaj mož ste ceL
Don Cezar
(ravno tako Perin-u).
Bojim se! Zdaj se bode boj začel.
r* v -7**- m
71
P e r i n.
Boj mi dobimo, bodite veseli! Le mrzel, trd! Prisezam, da zajeli Jo bomo v kletko, in tožila bo Kot slavec bol ljubezensko sladko.
Don Cezar
Glej princev! Le nazaj! (Perin pomakne se v ozadje nazaj.)
Peti prizor.
Don Luis-a, Don Gaston-a (v krasni balni opravi, vpeljo reditelj svečanosti. Več dvorskih strežnikov in en oddelek godbe, kojemn odkaže reditelj svečanosti prostor). Prejšnji.
Don Louis (globoko priklonivši se Donni Diani).
Se dvomom bližam se, če sreča bo Ugodna; ali bor za takov cilj, Začeti le, je slavno. Naj se skaže!
Don Gaston
(s kratkim priklonom).
Naklonjena je sreča drznim le^ Pogumno srce upa v njo molče.
72
Donna Diana (zopet mirna in vesela).
Zdaj vsedimo se, začne se igra.
(Dame se vsedejo nekoliko oddaljene od Donne Diane, potem princi, Don Cezar najzadnji. Perin in Flore tta stojita proti levi strani. V ozadji na baš tej strani je godba.)
Donna Diana.
Volite barve, kot navada je. Pravice, ki jih zakon daje nam, Dolžnosti dneva, naložene vsem, Možem in ženam, znane so dovolj. — Volite barvo, ki je všeči Vam!
Donna Fenisa (tiho Lavri).
Ko Gaston zbere, bodem jaz; da mi To veš.
Donna Lavra (takisto Fenisi). Le mirna; on Ti je gotov.
Don Louis.
Kraljica praznika Fortuna je, Najljubšo njeno barvo volim jaz: — Zeleno!
73
Donna Lavra (išče nekoliko zbegana prave barve in dvigne zelen trak kvišku).
Tu je: jaz Vami sem, Don Louis.
Don Louis (za-sč).
To zmota je. Pogum!
(Vstane in gre k Donni Lavri.)
Princeza, jaz
Ne pritožujem se, lep del je moj. (Poklekne na jedno koleno pred-njo. Ona mu pripne trak na klobuk ter ga dvigne, ob jednem tudi sama vstanša. Redi-teljsvečanosti da godbi znamenje. Trobenta zabuči mej tem, ko pelje Don Louis svojo damo k mizi, pri kateri sedi Donna Diana. Oba se jej priklonita in prejmeta od nje dve maski. Potem se vsedeta na stola leve strani, a tako, da oba prva stola za Diano in njenega viteza prazna ostaneta.)
Don Gaston (vstane).
Ljubezen mojstrica je srečina,
Zato rudečo barvo volim jaz.
Donna Fenisa (v vidni zadregi išče barve in jo potegne ven).
Tu grof, rudečo. Vi z manoj ste zdaj.
74
Don Gaston (za-se).
Presneto, prava nij. — Kaj naj stvorim? (Ozre se po strani na Donno Feniso.)
Saj neprijazna ravno nij. Imel Bom v šali jo, ker zraven se dobo Priložnost tudi pri Diani še.
(Gre k Fenisi.) Ljubezen, dama, geslo je moja Vresničila. Naj nje zastavo nosim! (Takovo dejanje kot prej. Vsede se z Donno Feniso poleg Don Louisa in Donne Lavre.)
Floretta.
Zdaj voliš ti, Perin. Pokliči barvo!
Peri n.
Jaz? Kaj noriš?
Floretta (Donni Diani).
Piincežinja, Perin Ne voli barv nobene.
Donna Diana.
Ne, Perin, Ta praznik javen je; in vsi smo tu. Izvoliti si moraš kako barvo.
I
75
P e r i II (čemerno).
Za to čast hvalo, blagi moj otrok! Jaz ženski naj bom služen? — Brrr! Kar strah Se loti me, ko misbm to. — Kaj moram? Zares? Li nij pomoči? — Dobro, bom. Prav nalašč vohm jaz mrtvaško barvo: Črno!
Floretta
(v komični zmotnjavi poišče iz-mej velicega šopa črn trak in ga dvigne kvišku).
Tu je. Zdaj ti si moj služabnik. Perin.
Kes, črna kakor belcebub v peklu. Nij čudo, saj je tudi ženska tu. — Naj bo! A draga, čuj me, če v ljubavi Te srček zovem, se to: moja muka pravi,
Floretta a.
Ti grdi človek! Pa naj bo, in tu Je trak tvoj zdaj.
Perin. Da, res, da!
(Mej tem mu pripenja trak.)
76
Otrok moj, znaj, nič prišlo nij bolj pravo, Kot ta igra: za pokoj jaz ne znam, In silno peče me ljubezni plam; Rad bi te bil prijel jaz vže za glavo!
Flore tta.
Kaj res?
Perin. Ha, ha! Verjameš?
Floretta.
Zvitež ti!
Perin (na stran).
To šala je, ki se ne da Ceniti; Bolestij srčnih morem se znebiti Tako, in sami njej to vidno nij. (Gresta, da vzameta maski in se vstopita potem na levo stran poleg princev.)
Don Cezar (vstanži).
Pravično prišla vrsta je naj prej Na te, ki služijo ljubav zvesto. Jaz volim barvo, ki ima pomen,
77
In kaže moje misli pri tej igri: — Prostosti, mirnosti je bela znak.
Donna Diana
(z hlinjenim začudenjem).
Kaj res je? Belo je, kar je brez barve; Igri oditi sem si jo izbrala jaz, A tudi Vi.
(Vstane, z visokostjo.) Tu bela je, Don Cezar. Jaz z Vami sem.
Don Cezar (približavši se jej, za-se).
Zdaj drži se, srce!
Don GaStOn (na stran).
Brezumna sreča! Kato je z Diano!
Don Cezar (spusti se pred Donno Diano najedno koleno. Ona mu pripne trak na klobuk in mu da masko. Trobenta trikrat zabuči).
Donna Diana (ga dvigne in pelje za roko v sredo dvorane. Vsi vstanejo).
Don Cezar (vidno ginjen odide od Donne Diane, ko pridejo drugi bliže).
78
Donna Diana (k drugim se obrnivša).
V dvorano glavno pari naj gredo K igri. Ljubezen vlada naj prosto! Od sreče dobi vsak, kar srce je želelo, A v šali Amor tudi sproži strelo. (Don Louis in Don Gaston odideta se svojima damama skozi srednja vrata. Godba gre naprej in peljejo reditelj praznika; dvorni strežniki za njo; nazadnje Perin s Floretto.)
Perin
(mimogredoč Don Cezar-ju).
„A v šali Amor tudi sproži strelo?" Ta uk je zlat; naj ona skusi to.
(Floretti.)
Sem, draga! Naj ti stisnem roko tvojo, Potiplji, srce bije mi strastno.
Floretta. Kaj ljubiš me?
Perin.
Gorko! Li vidiš radost mojo! Florett a. Sladko ti zdaj golčiš!
79 _
Perin.
Srce, jaz znam živeti: Če tudi je, naj bode le norost. Mož moder ve ohraniti radost, Dostojnega sam satan mora vzeti. (Floretta ga draži, in on j'o odpelje se smešno zaljubljenostjo skroz srednja vrata.)
Šesti prizor.
Donna Diana. Don Cezar,
(oba stojita precej oddaljena jeden od druzega).
Donna Diana
(ogledujoča ga, za-se).
Pokaži, kolika je tvoja moč!
(Glasno.)
Don Cezar, roko vsaj! — Vi mlačni ste Zdaj v svoji službi: vidi se Vam res, Da s trudom dvorite Vi meni.
Don Cezar (bliža se v vidni notranji stiski. Ona prime njegovo roko).
Donna Diana.
Mož, poln duha, igra svoj nalog boljše. Princ, vidi se, da bolje manjka Vam Talentov kakor pa ljubezni.
(Obrne se, kakor da hče iti.)
80
Don Cezar (nehteč izdihne).
Oh!
Donna Diana (obstane).
Princ, kaj Vam je? —
(Položi svojo desnico na njegovo rame.
Ste nem? Don Cezar! Kaj Ta malomarnost Vaša žali me. Vi se še hliniti ne znate.
Don Cezar (ginjen).
Da morem se, bi molčal jaz ne bil, Kder nij občutka jezik uren je.
Donna Diana (poluglasno, s prilizljivim glasom). Kaj ljubite me?
(Potegne njegovo roko k sebi).
Don Cezar (v največji genitvi, s povešenim pogledom).
Če ne ljubim Vas, Kaj pa izbuja mi trepet?
Donna Diana (prijazno osupnena, zmeraj njegovo roko držeča).
Don Cezar,
Golčite h resnico?
81
Don Cezar (vzburjen).
Jezik nij,
Sam duh govoril je.
Donna Diana (fino a sočutno).
Saj rekli ste, Da za ljubezen ste nezmožni.
Don Cezar (zelo ginen). Dejal sem, predno me puščica je zadela,
Donna Diana (z nežnim nasmihanjem).
Puščica, kaka?
Don Cezar (veselo),,, • ,
Da, puščica roke te, Ki me drži, zletela je v srce, Svoj sladki strup mi v dušo vlivajoča. Diana, oh!
Donna Diana (za-se). '	1
Zdaj zmagam, je vže padel! — Ha, ti ošabnež, zdaj poskusil boš Ostrost srditosti moje! —
(Sopet prijazno se k njemu obrnivsa.)
Donna Diana.	6
82
Zmotnjava, princ, domišljevanje je, — Vi bi ljubili mene res?
Don Cezar
(nezmožen premagovati se).
Ti baraš, Ti vidiš me in baraš? Jaz odkriti Z besedo hčem, kar misli mi jemlje, Kar glavo srcem mi razprlo je, Kot da se bitije mi hče ločiti! Značaj tvoj trdni mi srce je vnel, A dal mi moč je, tudi je mojstriti; Zdaj pa ne morem ognja več dušiti; En mil pogled srčnost, ponos bi vzel, Poslopije umetno se je vžgalo, In milosti proseče bo razpalo. (Vrže se jej k nogam in poljublja strastno njeno roko.)
Donna Diana (pahne ga od sebe in se mu iztrga). Nazaj", nevrednež! Proč! — Globoko te Pod sabo vidim zdaj! Ti ljubiš, in Brezumen, drzneš se odkriti to!
Don Cezar (hitro vstanši, za-sč).
Srce nevredno ! Ti izdaješ me! Zgubljen sem! Vendar, srčnost, srčnost zdaj!
83
Donna Diana (ponosno in trdo).
Svarjeni ste bili a vendar ste Se drznili spustiti v borbo z mano — Prevzetni človek, Vi z menoj!
Don Cezar (z navideznim začudenjem).
Princezinja, se šalite, kako?
Donna Diana. Ne šalim se, zaljubljeni bedak!
Don Cezar (nasmehnivši se).
Zaljubljen? Menite? Zaljubljen jaz? Oj, ti gizdavost žen! — Ne kneginja, Natvora v hipu se ne promeni. Jaz ljubil? Če bi mogel, prej umrl Bi, kakor kriv bil te slabosti. Zabili ste, kaj mi dolžnost je dneva Vkazala.
D o n n a D i a n a (zeld zadeta). Kaj ste rekli?
6*
84
Don Cezar (mrzlo in smehljajoč se).
Moj talent Pokvaril se še nij. Vas, mojstrico, Premotil s prosto vmeteljnostjo sem, Saj hlimbe ste učili me sami.
Donna Diana (za-se). Neslišano! (Glasno.) Kaj? Hlimbe rekli ste?
Don Cezar (fino). In bistroum Vaš tega spazil nij?
Donna Diana (zmotena).
Puščica, blaga roka — sladki strup — In v srci Vašem plani. —
Don Cezar (vedno smijoč se).
Gorko sem res, Zdaj vidim, slikal in učinil več, Kot hotel. Jaz ponosen skoro sem, Ker takov sem glumač.
8o
Donna Diana (srdita,za-s6).
Ostudno! Jaz Premotena, zaničevana sem! Pregledal, menim, me predobro je. Osveta, če prav izgubim življenje!
Don Cezar (z mrzlo vljudnostjo jej rdko podavši).
Primieza, čakajo v dvorani nas.
Donna Diana (raztresena).
Kaj, princ? (Na stran.) Kako sem slepa jaz bila! (Glasno.)
Kaj hočete?
Don Cezar (čvrsto pogledavši jo).
Gospa, ne urnem Vas.
Donna Diana (za-sč). Moč moram zbrati.
(Mirnim glasom, obstoječ.)
Idiva, Don Cezar!
86
Don Cezar (za-se).
Je vže dobljeno! Ti tako povračaš Ljubezen tebi vdanih? Ha, nemila! Zdaj te poznam! Pa le, pa le —
Donna Diana (popolno vesela).
Vi mojster ste, naravnost Vam povem. Za is t in o imela hlimbo sem.
Don Cezar (z navidezno odkritosrčnostjo).
Princeza, jaz predobro spazil sem: Vi le na videz ste motili se, Da ste podperali moč slabo mojo. Vi ste kazali se, da motim Vas, Igrali pa izvrstno ste sami.
Donna Diana (za-se). Strup oster je njegov zasmeh. Potrpi!
(Glasno.)
Princ, zadovoljna sem jaz, in ker hlimba Vam pristuje se, nij zadržka, te Igre začete dokončati.
(Dene si masko na obraz.)
Berž!
Norosti platimo tribut, ki ga
87
DolMsmo jej. Nosite se tako, Kot bi ljubili. Bolj prijetne Vas, Kot druge istina, pokaže hlimba. (Ga prime za roko in se obrne, kot bi htela iti.)
Don Cezar (obstoji). Princeza, kaj?
Donna Diana (prijazno).
Da, da; jaz ne tajim, Vedenje fino in legak dovtip, To ima čez-me bolj veliko moč, Kot nežnost vsa, ki dela mi dolg čas, Dovtip in finost pa me veseli.
Don Cezar (za-sč).
Kam meri, vidim; na-njo bodem zdaj Obrnil ost puščice.
Donna Diana (šaljivo, hteč ga odpeljati).
Moj gospod,
Začnite svoj napad!
Don Cezar (obstoji).
Princeza, milost!
88
Vže misel sama, da sem jaz Vam bolj Po vseči, kakor drugi, bega me, Da pol slabejše nalog svoj igram.
Donna Diana (smijoč se).
To umno nij. Je-li nevarnost, kaj? Če kdo dopada mi?
Don Cezar (zmeraj resen).
Kaj ? — Pač, nevarnost,
Da bi ga Vi ljubili.
Donna Diana (vedno smijoč se).
No, moj princ, Nevarnost, menim, silna bi ne bila.
Don Cezar (z osorno resnobo). Nobene se kot te jaz ne bojim.
Donna Diana (za-se).
To je preveč! (Glasno.) Princ moj, kaj Vi
resnično
Si mislite, da morem jaz ljubiti?
89
Don Cezar.
Kdo porok je? Princeza, govorite! Vi pravite, da sem Vam všeč. Vi me Povzdigate. — Tu daleč nij ljubezen.
Donna Diana (srdita).
Še dalje, kot bedaški Vaš ponos Je od nesramnosti. — Da Vam povoda K žalitvi daljni več ne bom dajala, Dovolim Vam, takoj me zapustiti.
(Sname masko.)
Don Cezar (nemiren, za-se).
Prenagel sem. (Glasno.) Ne greste li na bal? Li morete brez škode se vmekniti?
Donna Diana (jezna).
Saj moja bo; ne skrbite! — Recite, Da bolna sem.--- Le idite!
Don Cezar (zadrego skrivajoč).
In prost Dolžnosti vsake zdaj sem dneva?
90
Donna Diana (ponosno).
Če
Vas jaz spustim, ste prosti. Idite!
Don Cezar
(po molčanji, skrito otožnostjo).
Za to ljubav zahvalim se; spoznam Jo zdaj. Svetlost, Bog bodi z Vami!
(Odide.)
Sedmi prizor.
Donna Diana (sama).
Kaj skušam vse? Zaničevanje? Ha! Zasmeh! In moški mene zasmehuje! Potrta sem! — Kaj sredstva nij nikder? Najhujše, vsako bode pravo, vsako! Podvreči si ga hčem, naj vže velja Karkoli hče. — Dostojnost svojo žensko, Da, to celo jaz stavim na igro! Kaj hočem ž njo, če ne bi jaz dobila?
91
Osmi prizor.
Perin. Donna Diana. Perin
(pride urno skozi srednja vrata).
Svetlost, kaj je? Zakaj ne greste Vi? Čuditi se jaz slišal sem ljudi, Šepečejo si v uho.
Donna Diana
(ki se je vrgla na stol).
Slabo mi, oh! slabo
Mi je!
Perin (sočutjem). Oj, Bog pomoči daj! —
(Na stran.)
To dobro gre! —
(Glasnč, ko se je ozrl.)
Kde je Don Cezar, kaj? Je-li šel po zdravnika?
Donna Diana.
Tiho, Perin!
Jaz bolna sem.
92
P
(vkrog nje se sukaje).
Resnično, bleda ste. — Svetlost, ta lek Vas spet ozdravil bo. (Ponuja jej stekleničico.)
Donna Diana (čemerno se braneč). Jaz leka neličem. Kaj mi neki hče?
Perin (skrbljivega se každč).
Nebesa sveta! Kaj je vendar to! Svetlost, povejte, jaz prav nič ne vem.
Donna Diana (slaboglasno). Oh, tukaj v srci kri mi bo zastala.
Perin
(zelo skrbljivo in postrežno).
Tišči Vas? No/ to res nij kaka šala, Takoj jaz urno po zdravnika grem. (Naredi kakor bi btel steči.)
Donna Diana.
Ostani, sitnež! Srd in jeza lomi me, Ker Cezar — zmagan nij.
93
Perin
(veselo na stran).
Prav dobro gre!
(GlasnO.)
Tedaj Vi res —-jaz moram se čuditi — Želite, da on mora Vas ljubiti?
Donna Diana
Oj, svoje jaz za-to države dam, Perin, da pal on k mojim bi nogam.
Perin (za-sč).
Bo li vže zrela? (Glasno.) Zdaj, svetlost odkrijte Srce mi, in se na-me zanesite! — Je-li ljubezen ali srd samo Kar vžiga Vas? — Zmeniva dobro se.
Donna Diana (naglo, a s povešenimi očmi).
Oh, molči, molči, goli srd je to, In želja, k tlam ga prikloniti, Da, ko ljubezni vže mrje, Še vmirajoč se mora pokoriti.
Perin (za-se). Tako? (Glasno.) Prav, tudi moja ta je želja. Da ljubi on — ne bom tajil Vam jaz, —
94
Pomagati bi ne imel veselja,
Ker pa hudobnost je, radosten vbogam Vas.
Donna Diana.
Stoj zdaj, Perin. Ta mož je, cula sem, Če tudi trd, za godbo občutljiv.
Perin.
Lehko; ne znam; a dvomim jaz nad tem; Saj veste, kamen ne postane živ.
Donna Diana.
Ne, ne, gotovo; Ti pa zdajse meni Postrežnega izkaži v stvari eni.
Perin.
Svetlost, v kateri? Le berž ž njo na dan, Za Vas, saj veste, skozi ogenj grem.
Donna Diana.
Previdnost, zvitost, vspešna bo pri tem, Ker spaziti ne sme, da si mi vdan.
Perin.
Sem li otrok? Nij moj značaj Vam znan?
95
Donna Diana. Poišči urno ga —
Perin (naglo).
Takoj, z veseljem.
Donna Diana.
Govori z njim, spremljuj povsodi ga. Jaz vkusno se mej tem, da ga zapeljem, Opravim, kakor dobro vem in znam. A malo hipov potler se podam V zaprti park; tja zvodi ga.
Perin.
Umejem; prav!
Donna Diana.
Gitare, — se ti li ne zdi? — Ne brenkam slabo —
Perin.
Mojstrica ste Vi.
Donna Diana. Skrivaj tam more moj slušalec biti, A pomeni, skrivaj!
96
Perin (veselo).
Brez skrbi ste! Donna Diana.
Ker tam me nikedo ne sme motiti. Jaz bom — pa dosti zdaj! Kaj dalje še Zgodi se, čas in kraj ima učiti.
Perin (dobrovoljno).
Prav, prav; to pride vse. Prekrasen plan! Gitara nas bo k cilju popeljala: Ko vidi Vas igrati, bode vžgan; Plan mojsterski zares! Če je skovan Iz jekla, boste Vi srce mu omehčala.
Donna Diana. Svoj nalog prav igraj!
Perin.
Prav jaz ga p r i p e 1 j a m Zdaj pojdite, obleko zvoHti; Izberite, to priporočam Vam, Kar um, počutke more premo titi, Če vidi se. Gitaro pa v roko Prav nežno! — Meni vnema vže glavo Ta misel le!
97
Donna Diana.
Tih! Tih! Jaz idem. Prav rabi čas. — Perin, če padel bo! Brez konca za-me bo veselje to, Ko, ga zvrnivša v prah, do zmage pridem!
(Odide.)
Deveti prizor.
Perin (sam).
Ej, glejte fino stavljene pasti! Če ne svarim ga, bo v veliki sili. A lepa Eva, Vi ste pozabili Na kačo! Za drevesom ta preži, Kako se v lastno boste past vlovili. Ha, ha, gospa, Perin ima modrost, On Vas pozna, Vi njega ne poznate.
Deseti prizor.
Don Cezar (od druge strani prišedši). Perin.
Don Cezar. Oh, moj Perin!
Donna Diana.
Kaj je?
98
Perin.
Princ, radostno novost. Don Cezar.
Perin.
Le malo še, pa zmago Vi imate.
Don Cezar.
Ti šališ se; jaz sem oslabljen vže, Kak prizor! Kaj sem moral pretrpeti!
Perin.
Oj, znam, da zmaga hoče se Vam vzeti. V bran stavi se; a v jarem mora le.
Don Cezar. Variš se! To srce ne da se vžgati.
Perin.
Za to ljubezen bo skrbela. Če denes še ne ljubi, bo norela Ljubezni jutri. Vbogo to srce! Vže ponižuje se, Vas zapeljati,
99
Da da, to res je brezi šale vse. — Skrivaj Vas moram v vrt jaz pripeljati, Tam boste culi peti jo, igrati, — Kdo ve? Opravila se tudi bo, Da kamen ginen bil bi presladko. Brž za manoj! Se Vam kaj zdi? — (Prime ga za roko.)
Don Cezar.
Le pusti me! Sè silo vlečeš v mrežo me Sirene; Jaz vem, da mojstrica pri strunah je, Duha odpelje čar nje igre preiskrene.
Perin.
Prezrite to.
(Posluša proti levi strani.)
Oho, saj vže brenklja! (Od vrta strani se čujo preludije na različnih instrumentih, poslednjič gitara.)
Don Cezar.
Prijatelj, tiho, čuj prav angeljsko igra.
Perin.
Dovolj je zdaj. Po konci, moj junak! Le urno v boj! V vrstah stoji sovrag,
6*
100
Zdaj, Cezar, skazite moč svojega značajal (Stvorita nekoliko korakov. Gitara se zopet začuje. Doi? Cezar obstoji in je nekoliko časa ves v poslušanje zatopljen.)
Perin (nevoljen). Kaj je? Sram bodi Vas! Ste Vi junak?
Don Cezar (tožeč). Junak, da, ki mu duša vhaja!
(Perin ga sč silo odpelje.)
Jednajsti prizor.
Vrt princezinje.
Vrt je po samovoljnem a duhovitem okusu napravljen, poln različnih rečij; v sredi nekoliko primernih cvetličnih grup; na desno nekatere statue in izgled na cvetlične grede; na levo kaskada in pred njo rožna senčnica se sedeži. Na prizorišči se čuje godba, mej tem je gledališče prazno. Proti koncu simfonije se prikaže Floretta, povsodi okoli! se ozirajoč. Zgubi se v zadnji del, pride pa nazaj, ko Diana nastopi.
Donna Diana (v idealični, pravmični obleki, gitaro vroči). Donna Lavra in Donna Fenisa(zdru-gimiinstrumenti). Floretta (na drugi strani jih sre-čavša).
101
Donna Diana (Floretti). Al videla si Cezarja v vrt priti?
Flor etta.
K nam? Ne, tu bilo nij ga zapaziti, In ne na balu. Jaz ne vem! — Zelo Vsak čudi se — a jaz ne brigam se za to.
Donna Diana (ponosno).
Anti nij treba. — Pojdi zdaj nazaj! Če pride, precej poročilo daj.
Florett a.
Da, bom, svetlost.
(Gre nazaj', za-se.)
Poglejte, kaj bo to?
Donna Diana (Lavri). In če porfir je, moram ga vkloniti.
Donna Lavra. Obleka, menim, vtis stvorila bo.
Donna Fenisa (za-se).
Brezumnost ta! In nam je tihim biti!
106
F1 o r e tt a
(Don Cezar-ju, ki je na videz še zmeraj zatopljen v občudovanje rož).
Moj princ! — Jaz vprašam Vas, če vže veste, Da zdaj princezinja tu v vrti je?
Don Cezar
(stoječ kakor prej).
Ti dete, vrt princezinje le-tii Je lep, prav lep, to mora se priznati. Takovega cvetličnega krasu Na daleč moral človek bi iskati.
Floretta
(stoji en čas zavzeta, gre potler k Diani in ničesa ne reče. Diana, ki je cula Cezar-jev odgovor, vstane ter hoče naprej stopiti, pomakne se pa nazaj, ko se Don Cezar bliža).
Don Cezar (se obrne, zmeraj vrt občudujoč, in se zopet bliža Diani).
Perin
(vesel in tiho Cezar-ju).
Vi ne bi zmagali ? — Kar moram se smijati,
Rojeni ste za-to, ženam um sesvedrati.
107
Don Cezar (tiho Perin-u).
Prijatelj, kar trpim, ne morem ti odkriti l
P e r i n (takisto njemu).
Za tem trpljenjem mora radost priti, Ko bo končano.
Don Cezar
(pride blizu Diane in hoče iti mimo nje). Perin (ga zadržuje).
V desno! Kaj Vam je?
Don Cezar (tiho Perin-u).
Enkrat še videl rad bi jo skrivaje, Le enkrat!
Perin (ustavljajoč ga).
Nič! Saj Vas še tako omaje; Nazaj! Dovolj je vže, vmeknite se!
Don Cezar
(gre vidno ginen mimo Diane, ne pogledavši je),
Donna Diana (vzburjena Lavri).
Mimo gredoč me še pogledal nij!
106
Fioretta
(Don Cezar-ju, ki je na videz še zmeraj zatopljen v
občucdovanje rož).
Moj princ! — Jaz vprašam Vas, če vže veste, Da zdaj princezinja tu v vrti je?
Don Cezar
(stoječ kakor prej).
Ti dete, vrt princezinje le-tu Je lep, prav lep, to mora se priznati. Takovega cvetličnega krasu Na daleč moral človek bi iskati.
Fioretta
(stoji en čas zavzeta, gre potler k Diani in ničesa ne reče. Diana, ki je čula Cezar-jev odgovor, vstane ter hoče naprej stopiti, pomakne se pa nazaj, ko se Don Cezar bliža).
Don Cezar (se obrne, zmeraj vrt občudujoč, in se zopet bliža Diani).
Perin
(vesel in tiho Cezar-ju).
Vi ne bi zmagali ? — Kar moram se smijati,
Rojeni ste za-to, ženam um sesvedrati.
107
Don Cezar (tiho Perin-u).
Prijatelj, kar trpim, ne morem ti odkriti l
P e r i n (takisto njemu).
Za tem trpljenjem mora radost priti, Ko bo končano.
Don Cezar (pride blizu Diane in hoče iti mimo nje).
Perin (ga zadržuje).
V desno! Kaj Vam je?
Don Cezar (tiho Perin-u).
Enkrat še videl rad bi jo skrivaje, Le enkrat!
Perin (ustavljajoč ga).
Nič! Saj Vas še tako omaje; Nazaj! Dovolj je vže, vmeknite se!
Don Cezar (gre vidno ginen mimo Diane, ne pogledavši je),
Donna Diana (vzburjena Lavri).
Mimo gredoč me še pogledal nij!
102
Floretta (urno).
Svetlost, Don Cezar in Perin gresta.
Donna Diana (sestričinama).
Sedite in stvorite umno vse. Začnimo pa, ko nam prav blizu je. (Vsedejo se v senčnico. Donna Diana prav vabljivo, Skrivaj govori se sestričinama, ko se Don Cezar bliža Potem igrajo kratek muzičen komad.)
Floretta.
Nij res, da radovecdna bi bila, Zanima pa me, kaj se bode tu stvorllo.
Dvanajsti prizor.
Don Cezar, Perin (od druge strani prišedši). Prejšnji,
Perin (tilio Don Cezar-ju).
Pogumni zdaj! Pol zmage je svarilo! Don Cezar
(ki je Diano od daleč opazoval).
Prijatelj, ko jo gledam v krasu tem,
Kako se čaru ubraniti hčem?
2056
P erin.
Ne glejte v solnce, ako Vam blišči sel Oko proč, in ušesa zamašite; — Le malomaren, ker sicer se pogubite.
Don Cezar (Perin-ii, ko je obrnil pogled na Diano).
Njo vidim, kamor obrno oči se. Prav z magično me vleče močijo, Oko le išče — oh! nij moč braniti! — Podobo njeno angeljsko lepo!
(Gre bliže.)
P erin
(za njim idoe, zmeraj tiho).
Rabite um! Dovolj Vam je slušalec biti.
(Prime ga za roko.) Čoln svoj na levo obrniva stran, Sicer obstane v pesku zakopan!
Don Cezar (obrnivši se). Sanjarim noč in dan o lepem tem telesi.
P erin (peljoč ga k drevesni grupi).
Prav; mislite si, da sedi na tem drevesi. (Gresta nazaj. Perin govori tiho a vneto z njim.)
. 104
Donna Diana (ki je čestokrat opazovala Don Cezar-ja, nekoliko razdražena sestričinama^).
Nikdar se ne ozre na našo stran, — Ve motite me. Sama licem igrati. Pozor, ozera se. (Igra nežno melodijo. Don Cezar, kojega vodi Perin, pride zopet bliže, in na videz prav pazljivo ogleduje vrt.)
Donna Diana (tiho Floretti).
Se li obrnil je?
Floretta (takisto Diani).
Ne več, kot panj lesen.
Donna Lavra.
Tja gleda zdaj, kot kamenem
Donna Diana (razvneta).
Tedaj me nij on slišal. Igraj'mo vse, da k nam se bo obrnil. (Živahen trio. Mejigro kaže Diana svojo nepotrpežljivost. Don Cezar dalje ogleduje vrt.)
Don Cezar (naprej, a proč obrnen od Diane, glasno Perin-u).
Perin, ta park izvrstno vredjen je,
105
Okusno. Krasna ta drevesna grupa
Je, dalje griva ona, gledi le!
Donna Diana (nehavša z muziko).
Kaj čujem? On si govoriti upa, Da griva mu je všeč, drevesna grupa, Mej tem ko jaz prebiram strune? Kaj res moža tega nič ne prosune?
Don Cezar (glasno Perin-u).
Glej rož! Cvet nagelnov brdak! Kako je vse izbrano!
Donna Fenisa (Lavri).
Ta bedak! Nas preziraje, hvali cvetje rož. Don Gaston je pač ves drugačen mož.
Floretta (na stran).
In tnalo to, Perin, se tudi dela, Ko bil bi slep. Tega ne bom strpela!
Donna Diana (prav razdražena Floretti).
Gotovo me nij videl, torej greš
Do njega, in da tu sem, mu poveš.
106
F1 o r e tt a
(Don Cezar-ju, ki je na videz še zmeraj zatopljen v občudovanje rož).
Moj princ! — Jaz vprašam Vas, če vževeste, Da zdaj princezinja tu v vrti je?
Don Cezar
(stoječ kakor prej).
Ti dete, vrt princezinje le-tii Je lep, prav lep, to mora se priznati. Takovega cvetličnega krasu Na daleč moral človek bi iskati.
Floretta
(stoji en čas zavzeta, gre potler k Diani in ničesa ne reče. Diana, ki je čula Cezar-jev odgovor, vstane ter hoče naprej stopiti, pomakne se pa nazaj, ko se Don Cezar bliža).
Don Cezar (se obrne, zmeraj vrt občudujoč, in se zopet bliža Diani).
Perin
(vesel in tiho Cezar-ju).
Vi ne bi zmagali ? — Kar moram se smijati,
Rojeni ste za-to, ženam um sesvedrati.
107
Don Cezar (tiho Perin-u).
Prijatelj, kar trpim, ne morem ti odkriti l
P e r i n (takisto njemu).
Za tem trpljenjem mora radost priti, Ko bo končano.
Don Cezar (pride blizu Diane in hoče iti mimo nje).
Perin (ga zadržuje).
V desno! Kaj Vam je?
Don Cezar (tiho Perin-u).
Enkrat še videl rad bi jo skrivaje, Le enkrat!
Perin (ustavljajoč ga).
Nič! Saj Vas še tako omaje; Nazaj! Dovolj je vže, vmeknite se!
Don Cezar
(gre vidno ginen mimo Diane, ne pogledavši je),
Donna Diana (vzburjena Lavri).
Mimo gredoč me še pogledal nij!
108
Donna Lavra (tiho Diani).
Verjetno nij, kar tukaj se godi.
Donna Diana (ginena Lavri).
Ti idi k njemu, tebi ne taji se. Povej, da videla sem ga.
Donna Lavra (vstane ter se bliža Don Cezar-ju, ki ogleduje neko statuo).
Donna Diana (zelo nemirna, se vsede in vzame gitaro v roko).
Tesno
Pri srci mi je, ktero polni zona.
Donna Lavra (Don Cezar-ju).
Don Cezar, ste li culi njo?
Tu v parku je; Vas videla je ona.
Don Cezar
(kakor iz svojih sanj se zbudivši).
Kaj, krasna Lavra? — Tu princeza je, In videle so njene me oči?
(Permu.)
Ti znal si, da je tu, a črhnil le Besede nijsi? (Lavri.) Oprostite Vi
109
Me pri princezi; jaz sem se premotil, In glejte, zdaj kar sam kaznujem se, Ker bodem se takoj odpotil. (Prikloni se Donni Lavri in se obme, kot bi htel iti, Donna Lavra začudena obstoji; Donna Diana srdita vstane in vrže gitaro na tla.)
Donna Diana (stopinapr ej). On gre! Nebesa!
(Jezna za njim kličoč.)
Princ! — Don Cezar! — Kam? Perin
(smijoč se, a tiho Don Cezar-ju). Uda se, če se prav upira nam.
Donna Diana. Stopite sem!
Perin (kot zgoraj). To fino je bilo!
Don Cezar (ki je obstal in se za nekoliko korakov približal).
Kaj z mano govorite?
110
Donna Diana
(tresoč se od jeze in bolesti).
Dir, samo
Jedino z Vami!
Don Cezar
(stopi še nekoliko korakov bliže).
Kaj radi bi dobili? Donna Diana (nekoliko zbrana).
Kako, da Vi ste se drznili, Sem priti, princ, kder sama le Brez priče sem menila biti?
Don Cezar (v hlinjeni zadregi na Perin-a kazdč).
Perin je kriv, ki sem me peljal je, Ker prašate, ne smem tega tajiti. Ker nijsem vedel, da ste v vrti Vi, Če sem grešil, oj, odpustite mi, Ker nijsem menil, Vam tu nagajati.
Donna Diana (za-sč).
Ne pravi, da prišel me je slušati? Sme li tajiti meni to v obraz? (Glasno.)
Ste čuli godbo?
111
Don Cezar.
Ne, nikake jaz.
Donna Diana (kvišku planivša). To nij mogoče!
Donna Fenisa (Lavri).
Kaj je tem ljudem?
Donna Lavra (Fenisi). Izpeljal bo on, česar se je lotil.
Don Cezar (pobitega se kažčč).
Če tudi v tem sem jaz se zmotil,
Povedati kaj druzega ne vem.
Bojim se, kuje še se pregrešiti,
Tedaj si manjše zlo, prognanstvo, hčem voliti
(Poštljivo se prikloni in urno odide.) Perin (vesel, za-sč).
Presneto, on čim dlje, tem bolj je ojster; Jaz sem učenec zdaj in on je mojster! Kaže se pobitega in sočutnim obličjem stopi na Dianino stran, ki stoji vsa omčtena.)
110
Donna Diana (tresoč se od j'eze in bolesti).
Da, samo
Jedino z Vami!
Don Cezar (stopi še nekoliko korakov bliže).
Kaj radi bi dobili ? Donna Diana (nekoliko zbrana).
Kako, da Vi ste se drznili, Sem priti, princ, kder sama le Brez priče sem menila biti?
Don Cezar (v hlinjeni zadregi na Perin-a kaz6č).
Perin je kriv, ki sem me peljal je, Ker prašate, ne smem tega tajit^i. Ker nijsem vedel, da ste v vrti Vi, Če sem grešil, oj, odpustite mi, Ker nijsem menil, Vam tu nagajati.
Donna Diana (za-sč).
Ne pravi, da prišel me je slušati? Sme li tajiti meni to v obraz?
(Glasno.) Ste culi godbo?
111
Don Cezar.
Ne, nikake jaz.
Donna Diana (kvišku planivša). To nij mogoče!
Donna Fenisa (Lavri).
Kaj je tem ljudem?
Donna Lavra (Fenisi). Izpeljal bo on, česar se je lotil.
Don Cezar (pobitega se kažoč).
če tudi v tem sem jaz se zmotil, Povedati kaj druzega ne vem. Bojim se, kuje še se pregrešiti, Tedaj si manjše zlo, prognanstvo, hčem voliti (Poštljivo se prikloni in urno odide.)
Perin (vesel, za-sč).
Presneto, on čim dlje, tem bolj je ojster; Jaz sem učenec zdaj in on je mojster! Kaže se pobitega in sočutnim obličjem stopi na Dianino stran, ki stoji vsa omčtena.)
110
Donna Diana (tresoč se od jeze in bolesti).
D&, samo
Jedino z Vami!
Don Cezar (stopi še nekoliko korakov bliže).
Kaj radi bi dobili? Donna Diana (nekoliko zbrana).
Kako, da Vi ste se drznili, Sem priti, princ, kder sama le Brez priče sem menila biti?
Don Cezar (v hlinjeni zadregi na Perin-a kazčč).
Perin je kriv, ki sem me peljal je, Ker prašate, ne smem tega tajiti. Ker nijsem vedel, da ste v vrti Vi, Če sem grešil, oj, odpustite mi, Ker nijsem menil, Vam tu nagajati.
Donna Diana (za-sč).
(Ne pravi, da prišel me je slušati? Sme li tajiti meni to v obraz? (Glasno.)
Ste culi godbo?
111
Don Cezar.
Ne, nikake jaz.
Donna Diana (kvišku planivša). To nij mogoče!
Donna Fenisa (Lavri).
Kaj je tem ljudem?
Donna Lavra (Fenisi). Izpeljal bo on, česar se je lotil.
Don Cezar (pobitega se kažO«;).
Če tudi v tem sem jaz se zmotil,
Povedati kaj druzega ne vem.
Bojim se, kuje še se pregrešiti,
Tedaj si manjše zlo, pregnanstvo, hčem voliti
(Poštljivo se prikloni in urno odide.)
Perin (vesel, za-sč).
Presneto, on čim dlje, tem bolj je ojster; Jaz sem učenec zdaj in on je mojster!
4aže se pobitega in sočutnim obličjem stopi na Dianino stran, ki stoji vsa om6tena.)
l
112
Trinajsti prizor.
Prejšnji, brez Don Cezar-ja.
Donna Fenisa.
Ta človek iz mesa nij in krvi, Kovina se mi skoz in skozi zdi.
Donna Lavra. Pod polom, v ledu, menim, se rodil je.
Floret ta. Perin nij tak, obstati moram to.
Donna Diana (iz svoje omotice kvišku planivši).
Kaj res? In meni se godi tako? Bedak ta mladi, drzni me smešil je? Kaj druga sem in ponos me minil je?
Perin (na stran). Zdaj je resnica, kriza bliža se.
Donna Diana (ostro).
Le hitro vsi na bal! — Pustite samo meE
Donna Fenisa
(gredoč, tiho Lavri).
Če se le vnela bo? —
Donna Lavra (takisto Fenisi).
Vse leliko pripeti se.
Donna F eni s a.
Privoščim jej. Prevzetnim to zgodi se.
(Obe odidete.)
Flor etta. Allons, Perin, zdaj spolni nalog svoj!
Perin.
Da, pridi, srček brž, jaz grem takoj, Brezumnosti te mora konec biti. (Hče oditi ž njo.)
Donna Diana.
Perin!
Perin (postrežno).
Sv^-tloi^it!
Donna Diana.	8
114
Floretta (zbadljivo).
Milost, on v službi je.
Donna Diana (ostro). Tu pusti ga!
Perin (ramena majoč).
To, dete, mora se zgoditi.
Floretta (jezeč se).
To zove nepravičnost se.
(Perin-u.)
A čakaj ti! Jaz bom se maščevala, Vsa škoda se mi dvojno bo plačala!
(Nevoljna odide.)
Štirinajsti prizor. -
Donna Diana. Perin. Donna Diana. Si ga li sem pripeljal, da me čul je?
Perin.
Da, sem, a le težavno mi je šlo.
115
Donna Diana.
Al me poslušal nij?
Perin.
Stvar je posebna to Z njim, in, svetlost, jaz glavo stavim — Ker sva sama, ne bode nikdo cul, kar pravim: A norcu temu ne dobo se par.
Donna Diana.
Izvestno cul me je. No, in kaj pravi K temu?
P erin.
Kedo? Kaj Cezar pravi? On?
Donna Diana (radovedno). Da, on! Kaj pravi, kaj?
P er in (resno odmikajoč se).
Kar ne objavi, Svetlost, Perin, Vaš sluga, nikedar.
Donna Diana (še bolje razdražena).
Jaz znati hčem; povej!
8*
116 P er in.
Oli!
Donna Diana.
No?
P erin (umikaje se).
Da se mu zdi, Kot čul bi dete, ki na strune brenka,
Donna Diana
(v najhujšem srdu).
To rekel je!
P erin.
In da ga prav uho boli Od tacega brezpametnega žvenka.
Donna Diana. Ha, ti nesramnež!
Per in. Nora stvar.
Donna Diana (jok zadržavši).
Ta jeza, srd!
117
P erin.
Divjak je on, barbar.
Donna Diana. Tega ne pretrpim — to smrt mi bo, Perin.
Peri n.
Vse zabite, in vseh ste prosti bolečin.
Donna Diana.
Le molči! Saj mu pride dan plačila. Da sem Diana še, bo moj pokazal čin. Prevzetnost jaz njegovo bom vkrotila — Da, ali pa se sama pogubila!
(Odide.)
Perin
(sam, ko je gledal za njo).
Postavim, če komedija je to, In lepa dama res bi se ne vjela S ponosom svojim in modrostjo vso Poslednjič v mrežo, ki se nji je sprela: Potem ne znam, kaj imam govoriti, Kot, da je pesnik htel, da zaljubiti Ne sme junakinja se tega dela. (Počasi odide.)
118
TRETJE DEJAHJE.
Dvorana z mnogimi vratmi.
Prvi prizor.
Don Gaston na stolu. Don Louis vstopi. Pozneje Don Cezar s Perin-om, ki ostane, poslušajoč, v ozadju.
Doli Louis.
Don Gaston?
Don Gaston. Don Louis?
Don Louis.
Ti emeren si?
Don Gaston. Te li je kratkočasiti me volja?
Don Louis.
Veš, meni samemu prav dolg je čas..
119
Don Gaston.
Diani mari nij obljube prejšnje,
Ponosna slavnosti ogiblje se.
Don Louis.
To nij še vse; Diana jemlje nam Sestričini, izsrečkani od nas.
Don Gaston.
Res, to nikakor prav nij, ni spodobno.
Don Louis.
Kot gospodinja ona žali nas.
Don Gaston.
Ponos jej ogenj prejšnji naš rodil je, Preveč častili smo to trdo bitje.
Don Louis.
Ta ogenj v meni skoraj vže minil je, A nekov čar — v jednakik barvali skrit je.
Don Gaston (živahno).
Džt, res je to. Nagib; mišljenje se leliko Nekako barve dušine zovo.
(Tiho vzdihujoč.)
120
Če mi po slavnosti Fenisa še ostane,
Jaz nevoščljiv ne bom ti zbog Diane.
Don Louis,
In jaz prav rad privoščim ti obe, Če še v prihodnje bo mi Lavra vdana; Preveč visoke za-me, preostre Pa misli ima kneginja Diana.
Don Gaston.
Tam gre Don Cezar, luna grudnova, Kot v šahu kralj, korak in spet korak, Se svojim belim trakom. Doli z njim! Snežena kepa je, kar nosiš tu.
Don Cezar.
Zavida vredna se mrzlo s t Vam mora zdeti. Se ve, ker — Vaš plamen ne more drugih
vneti.
Don Gaston.
Kdo pravi?
Don Louis.
Kdo?
121
Don Cezar.
Diana to nam kaže,
Vedoč se, kakor bi Vas ne bilo.
DonGaston.
Saj k sreči ona sama nij na sveti, A vendar me jezi!
Don Louis
Zasluži res, Da platili mi vsaj bi jo za to žaljenje.
Don Cezar.
Kako?
Don Louis.
Sestričin ste njeni ljubeznjivi. Če zvezda meni se in firmamenta kras, Mi proti onima le bodimo dvorljivi, Od kojih prostor tak ne loči nas, Potem — kdo ve ? — od zgoraj pride zvezda Na grivo semkaj doli k nam.
Don Cezar (za-se).
Da, blizu je, a jaz jedini, res da,
Vse se tujim okom izpoznam!
Don Gaston (Don Cezar-ju).
Kaj meniš, Kato, se li prav ravna?
Don Cezar.
Zakaj ne, prav izvrsten plan je ta, Za vsacega, ki boljšega ne zna.
Don Gaston. Govori, kaj je boljše?
Don Cezar.
Vsako ženo Si misliti kot piinico leseno. Nijedna pak ne brani se tega,
Ki nehče je.
(Perin da znamenje zadovoljnosti.)
Don Gaston. Temu se je začelo blesti.
Don Louis (pri vratih). Al videl si? Tam mimo šli obe sti.
Don Gaston.
Sestričini ?
123
Don Louis.
Se ve, da. Pojdiva! Jaz pesen znani, ki k citram bi se pela; Na liho Lavri bo donela.
Don Gaston.
Fenisi pevski zbor pripeljem jaz, Mej petje pavk, trobent donel bo glas.
Don Cezar.
Begune pelje laskanje do sreče, A meni skrivati je, kar čuteče Srce goji, kot grešniku!
Drugi prizor.
Perin (naprej stopivši), Don Cezar. Perin.
Princ, čvrsta voda na naš malin teče. Gospodom srd je sad njihovih del, A naš dobiček je, se lehko reče. Divjad Vam gonijo vsi prav na strel.
124
Don Cezar.
Ees, divja je Dijana, dragi ti.
Peri n.
Divja? Krotka, krotkejša kot se zdi. Jaz jo poznam, ne more nas slepiti. Vas ljubi, da-si skuša Vas črtiti. Od tod uboge žene razsajanje. Priseza, da goji le maščevanje, Mogoče; ali, ko bo vse godno, Ljubezen, stavim, se izlegla bo.
Don Cezar. Povej, kaj misli, kaj o meni govori? Perin.
Uganete lehko! Preveč Vas ne časti. Ostrostjo vedno biča Vaš ponos, In neobčutnost Vašo zasmehuje, Nesramneža celo Vas imenuje. Tolažim jo, da šeg prav čudnih ste, Da boljši nijste, kakor lesa kos, Da blazen ste — pa brez zamere vse! Naravnost pravim jej: najboljše bo, Da Vas pusti. — A misliti na to Sedaj veliko vže prepozno je; Drži Vas krepko; če ne motim se, Zdaj z ljubosumjem hoče Vas dobiti.
Don Cezar.
Kaj praviš?
P e r i n.
Zvito res nastavlja past svojo. Da ste otrok, bi znala Vas vloviti. Zato Vas prosim, pazite ostro. Ne slušajte, kar pravila bo Vam. To zadnja je poskušinja zdaj njena, Če spodleti jej, zmaga je dobljena.
(Pogleda v sceno.) Poglejte, princa z damama sta tam. Galantna sta; če bosta le se vžgala? V korist še, mislim, bode nam ta šala.
(Proti sceni.)
Le z A morjem igrajte se drzno! Tako se miška časi z mačko šali; Lep kratek cas. a k malu mine to, Zgubljena je, kot boste Vi propali.
Don Cezar (zamaknen). Kot boginja zefirnim gre korakom!
P erin.
Kaj boginja! Le brž od todi preč.
Na prostor svoj, tu nij Vas treba ^eč.
126
Don Cezar (odhaja počasi in se obrne, kot bi htel pogledati za Diaio. Perin, nevoljen, ga zavrne; potem se vstopi mirno na stran in se prav resno drži).
Tretji prizor.
Donna Diana
(nastopi zamišljena in pride do srede odra, kder obstoji, ne pogledavša okolu sebe. Perin od druge strani, Diano opazujoč).
Petje V sceni (spremljano z gitaro). Smčm ljubezen ti kazati? Lavra, moram li molčati?
Blaga Lavra, znak mi daj! če ne tožim želje svoje, Strah, ki dviga prsi moje,
Molk moj ti jo pravi vsaj. — Lavra meni je življenje, Lavra moje hrepenenje, Lavra, Lavra vekomaj!
Donna Diana (resno Perin-u).
Kaj čujem? Kaj se tukaj peva?
Jedino Lavra v petiji odmeva.
127
P erin.
Nič! Louis je v mreži Lavrini obvisel,
In zdaj še njo ujeti ima misel.
Slabosti!
Donna Diana. Bedasto!
P erin. Pač res.
Možje ljubezni plamene kot kres.
Donna Diana.
Zahvaljen bodi bog, vse li koncu gre. Bolno me dela to, mi studi se.
Peri n.
Kdor vzvišen je nad vse, svetlost, se smeje, A milovati moramo slabe je. Njim to je muka, nam dolg čas samo. — Slabost človeške je natvore to.
Donna Diana.
Se li prestati da to? — Če grem tje, Ime prijetno Kloino slavi se;
128
Drugej mi Lida povzdiguje se; A potler spet pa Le zbija časti se, In Lavra. Kam bi se pač umeknila, Kako se teh brezumnostij rešila?
Perin (za-se).
Pomaga! (Glasno.) Vam nij prav, da bi
Diani peli, In peti morajo: tedaj, nij jasno, Da druge so opevati začeli? (Čuje se preludija k petju, katero je Gaston uredil.) Štirje glasovi v sceni.
Čast Fenise hčemo peti, Ki je fenis mej deklžti.
Donna Diana. Še enkrat! Oj, kak fino, krasno!
P erin.
Uvod se meni še preslab ne zdi.
Donna Diana
(zasmehovajoe).
Znabiti himna še nam zadoni.
129
Perin (za-se).
Zavist ljubezni! — Bo! (Glasno.) Saj zna se,
Brezumna šala ta le odpustiti da se.
Petje v sceni.
Jeden glas.
Fenis sebi le jednak je: Car Fenisin tudi tak je,
Kot ga nema širni svet. P6gled njen vžge smrtne rane, A življenje novo vstane, Ko pogleda milo spet.
Vsi.
Čast Fenise hčemo peti, Ki je fenis mej dekleti.
Donna Diana (pretirano). Dovtipno silno in galantno!
Perin (na stran).
Boli jo; peče. Dobro gre, charmantno 1
(Glasno.) To šale so, a tudi jaz želje Imam, Ploretti pesen peti svojo,
a
Donna Diana.	^
130
In nji na čast, kar da glasu serce — A v šali — javiti ljubezen mojo. Svetlost, premodrim se možjani unemo. Zares!
Donna Diana (resno). Ti se ne motiš in zato Ne bode naopak, če Cezar bi Nekoliko udal se šegi ti! Sicer jaz ne želim tega, bog me ohrani! Še hvalim ga, in s tem se jezi moji vbrani.
Perin
(ves vesel, na stran pojoč).
Imamo jo! Mi znamo ptico veti!
(Glasno.)
Svetlost preblaga, to se sme želeti, Če ljubi kdo. On pa zaljubljen nij, Vsa burka se brezpametna mu zdi. Potem — to morate priznati, Oprostili ste Vi za dan ga cel. Svetlost, nij moči dopovedovati, Kako je oprostitve bil vesel!
Donna Diana (živahno). Da, rekla sem mu, strani se podati, A kdor živeti ve, presliši tak ukaz. Bedak! Pokorščina nij slednji čas Najboljša. On bi moral bil ostati.
131
Pel'in (za-se). O moj sistem! O njem jaz knjigo licem pisati.
(GlasnO.)
Imate prav; a norec vbogi ta, Vi vničili ste mu pogum srca, Ko htel na bal Vas je peljati; Oprostite —
Donna Diana
(še bolj razvneta).
Kaj veš? — Ostati, Zahteve svoje bi se moral bil držati, Potem utegnil bil bi soboj me speljati.
Perin.
Lehko! Tu jedro je. On pa nij človek tak,
Da na to finost hotel bi paziti.
In pa, kdo ve? — On ljubi mir, težak
Če posel je, se ume ga ogniti.
Kaj menite? (Za-se.) O moj prezlati čar!
(Pogleda v sceno.) V triumfu princa svojima gospema! Kako gizdavo stopa s parom par! Veselje ta norost mi v srci vnema.
Donna Diana (ven pogledavši). Don Cezar z njimi je!
6*
132
P e r i n.
Navdušen nij Preveč njihove zdanje sreče. A mi osodo vbogili teh ljudij Zdaj gledimo, kako se jim izteče.
(Pomakneta se nazaj.)
Četrti prizor.
Don Louis, Don Gaston z Donno Lavro in Donno Feniso. Don Cezar, Donna Diana in Perin v ozadju.
Don Louis
(Don Gaston-u in Don Cezar-ju).
Vže gleda nas, zdaj čas je za napad.
Don Gaston (tiho Don Louis-u).
Pozor! Jaz jo bom dražil kakor gre.
Don ^^^ar (baš tako obema).
Po volji stvorite; naj Vam bo sreča mila! (Don Louis in Don Gaston se bližata svojima damama? Don Cezar malomaren obstoji.)
Don Louis (glasno Donni Lavri).
Dnes sreča ljubi me; če Lavra še ljubila Bi me, kaj potler bi si želel še?
Donna Lavra.
Galantni denes ste, to moram reči.
Don Louis.
Pustite dobrovoljno dan preteči, In skaže se, da govorim resnico. (Govori prav živahno ž njo in časi pogleda na Donno Diano.)
Don Gaston (Fenisi).
Ne dan, Vaš kras me ranil je s puščico, Don Gaston zdaj Fenisin služnik je.
Donna Fenisa. Slab ogenj tak, ki hitro se užge.
Don Gaston. Če vgasne kdaj, me Amor bo pokoril.
Donna Fenisa.
Da nijste laskavec, vrjamem vse.
134
Don Gaston.
Da menj lepi ste, menj bi jaz govoril. aPoljubi jej roko, govori dalje tiho ž njo ter se ozre čestokrat na Donno Diano.)
Perin (Diani).
Odpustil drugim bi, le njemu ne! Don Cezarja, svetlost, poglejte Vi, Kaj ne stoji tu, kot da je primrznil? Z veseljem bi ga duzniti se drznil. A glejte, lep mož je vzlic muhi ti! Previden, moder je in blazega srca. Da škoda za-nj je, gola je resnica, On suče se, kakor železna v kletki ptica, A ko ga vidi kdo, ves srd neha. (Obrne se proč, da skrije smeh.)
Don Louis. Don Gaston, idiva na bal nazaj.
Don Gaston.
Prav; skusiva, dan užiti, Ljubezen ga mora nama sladiti. (Peljeta svoji dami, ljubkajoča ju, mimo Donne Diane, ne pogledavša je, in gresta proti dvorani za ples odme" njeni. Don Cezar obstane v svoji raz^^senosti.)
I
135
Donna Diana
(z afektiranim zasmehom, razdražena Perin-u). To plava pač vse v morji sreče zdaj!
Per in
(sočutno ramena majdč).
Svetlost, mladež nikdar ne dela po modrosti Kot mi, in meni, da je v edenu radosti. (Don Louis, Don Gaston, Donna Lavra in Donna Fenisa odidejo.)
Peti prizor.
Donna Diana, Don Cezar, Perin.
Don Cezar (kakor iz svoje raztresenosti se probudivši, se naglo obrne, ko vidi druge iti v dvorano in stvori nekatere korake, da bi šel za njimi. Dela se, kakor da je Donno Diano tekar zdaj zapazil; poštljivo se prikloni in gre naprej.)
Donna Diana (za-se).
On gre! Še on! — On vidi me in gre! —• Poskusiti hčem zadnje svoje sredstvo; Strup smrtni, ljubosumnost. — Ti, Perin, Pokliči ga!
136
P e r i n.
Princ!
Don Cezar (obrnivši se, resno).
Kličeš Ti? Perin.
Da, princ.
Don Cezar.
Prihodnjič! Zdaj pa vleče me drugam Ljubezni moč.
Donna Diana (urno). Ljubezni?
Don Cezar.
Da, princeza,
Donna Diana (kakor zgoraj). Kaj ljubite?
Don Cezar (zmeraj resen).
Da.
Donna Diana (ognjevito).
Koga?
Don Cezar.
Prostost drago.
Donna Diana (izbrihtavša se).
Tako! Prostost! Oj, princ, Vi ljubite Najlepšo damo, ki jo ima svet.
Don Cezar (počasi bliže prišedši).
To dobro vem. — Srce vzrok zamolči Za svoje nagnenje.
Donna Diana (smijoč se).
Za nagnenje le-to Srce pač nič ne ve.
Don Cezar.
Princeza, da!
Donna Diana.
Ljubezen brez predmeta; ne urnem
Jaz tega. Vi slobodo ljubite;
Vže prav; a kde pa imate predmet?
138
Don Cezar (vedno resen).
Predmet ljubezni je baš: ne ljubiti. Jaz ljubim, biti brez ljubezni.
Perin
(vešči, za-se).
Krasno!
Kako umetno jezik suče!
Donna Diana (nekoliko zdražena).
A „ne ljubiti", to nij nič resničnega, Le pojem sam.
Don Cezar.
Princeza, prosim, ker Ne ljubite in ljubiti ne znate, Tedaj ne pristuje razsodba Vam V tej stvari. Čisto tuja je za Vas. (Perin, vesel, si mane roke.)
Donna Diana (svojo nevoljo skrivajoč).
To pač nij res. Kdor misli, njemu nij Na sebi treba skušati vsega. Potem pa tudi nijsem daleč več, Da govoriti mogla bom iz lastne Izkušnje.
139
Don Cezar (nehote ganen).
Ljubite li?
Donna Diana (vesela, za-se).
Maje se! (Glasno.)
Ne pravim, princ, da bi ljubila vže, A čutim nekaj v srci, kot ljubezen.
Perin (tiho Don Cezar-ju).
Držite trdno se! Ta bil je hud udar. Donna Diana (za-se).
Če človek je, on mora pasti. Oj, Sladko se maščevala bom.
Don Cezar (prisiljeno zbranostijo).
Natanko, kneginja, mi to bolj razložite,
Donna Diana (resno in prostosrčno).
Don Cezar, rada Vam zaupam jaz. Mož, kakor Vi, slobodnega duha, Izvestno dobro mi želi. Slušajte: Razlogi, sklep pobijajoči moj,
140
Premagali popolnem mene so. Jaz prošnjam ljudstva in očeta želji Ne morem vstavljati še dalje se. Tej kraljevini se žrtvujem jaz, Žrtvujem drago svojo jej prostost, Odločiti se moram za soproga. Nagnenja prosta izvolila sem Si Louis-a, princa iz Bearne. —
Perin (tiho don Cezar-ju).
Dim!
Poznamo to: za ptiče le je lim.
Donna Diana (ostro ga pogledajoč).
Po plemstvu rojstva nikdo nij nad njim, Ne po natvornih mu jednak darovih. Previden, srčen, mil in plemenit, Tak skazal se mi je, in ne urnem, Kako predsodek mogel je motiti Me, da te prednosti sem vse prezrla!
Don Cezar (potrt, Perin-u).
Jaz znam, da hlini se, vendar, Perin,
.Skorej omoten sem.
141
P erin.
Pa! Srčni le! Saj nič nij: to je prazen le udar.
Donna Diana.
Namenjena sem, njega izvoliti. Povejte, ali Don Louis vreden nij, Da mene prejme in z menoj še krono? Vas ne slepi ljubav. Povejte misli! V zadregi ste. Se-li moj trdni sklep Vam čuden zdi? (Za-se.) Umolknil je in bled, Šla rana je v srce. — Trepeče! — Ha! Dobljen je boj!
Perin (tiho Don Cezar-ju).
Bodite mož! Don Cezar
(baš tako Perin-u).
Jaz sem
Vže mrtev.
Perin (kakor zgoraj).
Vas nij sram? Zvijača ženska!
142
Donna Diana.
Princ, nij odgovora? Kaj to pomeni?
Vi ste preplašeni?
Don Cezar (izbrihtavsi se.)
Princeza, res je, Resnično, čudim se.
Donna Diana.
Zakaj? Nad čem pa?
Don Cezar (zbran).
Da vendar dvoje bitij se dobi, Jednakih mislij, čutov, kot midva, Ki želje imava, okus jednak. Donna Diana in Don Cezar sta Izgled jednakosti, kot nema ga Lehko natvora več. — Princeza moja: Kak dolgo je, da stvorili Vi sklep Omenjeni .ste svoj? (Perin pomigne Don Cezar-ju, v znamenje zadovoljnosti.)
Donna Diana (nekoliko zmotena).
Prav dnes tekar.
143
Don Cezar.
Ob kteri uri?
Donna Diana (začudena). * Uri?
Perin
(tudi začuden, posluša pazljivim obrazom).
Don Cezar. Nij bilo
Ob treh? — To je ob uri ravno tej, Ko jaz sem stvoril tudi takov sklep, Kot Vi, in prav iz vzrokov, kot so Vaši. — Željam se ljudstva svojega jaz vdam In kakor Vi, izbral sem tudi jaz.
Donna Diana (vesela, za-se).
Oh, vendar! On bo, vem, imenoval Le mene! Kojo pa? Zdaj se maščujem!
(Prav prijazno Don Cezar-ju.) Princ, jaz zaupala sem Vam in Vi Vrnite moj zaup. Povejte, kdo je?
Don Cezar.
V sorodstvu bližnjem z Don Diegom je.
144
Donna Diana.
Ime?
Don Cezar. Je Lavra.
Donna Diana (veselo osupnena). Kaj? Kdo?
Don Cezar.
Donna Lavra.
Perin (na stran).
Bliski
On me bo spravil še ob ves dovtip. Donna Diana (stoji nema).
Don Cezar.
Se li ne zdi Vam, da izbral sem prav?
Ponižnost tolika in takov mik,
Miloba taka, tak izreden um
Pri ženah redek je. In ona ne slepi,
A mi6e me in slehrn nov pogled
Pokaže ljubeznivšo srcu jo. —
Pa kaj Vam je? Saj ste vsa preplašena!
145 Perin
(vešči, dregne princa in ga izpodbuja, se dalje tako obnašati).
Don na Diana (za-s6).
Kaj čutim ? Moji mi slabe občutki; Strup mrzel trdi kri po mojih žilah.
Don Cezar
(skrbnega se kažoč).
Moj bog! Molite? — Kaj je?
Donna Diana (zbrihtavša se).
Nič, princ, nič! Jaz občudujem pevsko Vašo zmožnost. Vi vneti ste in fantazija Vam Prestvarja v boginjo navadno žensko, Ki ima prednosti le vsakedanje.
Don Cezar
(znamenjem začudenja).
Neslišano! Jednaka tudi tu!
Donna Diana.
Kaj menite zdaj, princ?
Donna Diana.	10
146
Don Cezar.
To je izvestno čar. Vi grajate, kar ljubim jaz; kar Vi, Pa meni všeči nij. Kot Lavra Vam, Tako se meni Louis vsakdanji zdi — Mož, kot jih dosti je.
(Perin meče Don Cezar-ju poljube.)
Donna Diana (nevoljna, prestriže besedo).
Prav, če je to okus, Kaj vsak ravna po svojem se tedaj. (Obrne se na stran, da bi skrila svoj nemir.)
Don Cezar (pogleda nekoliko skrbno Perin-a).
Tak hitro?
Perin
(tiho njemu). Bojna pomnite pravila: Ko neha strel, se bo zastava bela vila. (Migne mu oditi.)
Don Cezar
, (glasno Donni Diani).
Princeza, dovolite, jaz zdaj grem.
(Prikloni se, da bi šel.)
147_
DonnaDiana
(urno obrnivši se).
Al greste k Lavri?
Don Cezar (poštljivo).
Da, svetlost.
Donna Diana
(v najhujši genitvi, za-se).
Nebesa!
Kako ini je? Kak čut?
Perin
(miga vesel Don Cezar-ju in mu važno kaže oditi).
Don Cezar ihteč iti).
Princeza, zdravi!
Donna Diana (razvneta).
Don Cezar, ostanite! Čujte, kaj Slepi ste res? — Zaljubljen v Lavro, Cezar! Katera prednost, kakov mik je pač, Ki moti Vas? Kaj ljubeznjivo je, Prijetno kaj pri nji? Princ, to samo Povejte mi! (Za-se.) Oh, preveč se jezim. Kaj delam? Bog, ne vem, kaj govorim!
10*
1-i-P eri n
(tiho, triumfujoč Don Cezar-ju).
Barjak vihra in boben kliče k spravi. Gospodje, k malu bodemo v trdnjavi!
Don Cezar. Princeza, kaj prašanje to pomeni?
Donna Diana (jezo spustivši).
Da slabo volite, sem rekla Vam, In smilite se mi, vsi zaslepljeni.
Don Cezar.
Jaz zaslepljen? — Poglejte, saj gre tam! Kak plemenit ponos in blago bitje! Nad vso podobo rajski čar razlit je! Nedolžnost, čednost so družice njene, Kreposti sploh ne manjka jej nobene. — Tam gre zdaj ona, svoj kažoča kras, Preprosta je in zdi se, da ne znade, Da kot magnet poteza k sebi nas, Da sramežljivo vsak jej k nogam pade. Oj, odpustite, jaz odkril sem le težko, Občutke srčne, ki sem skrival jih zvesto. Oj, odpustite, liteli ste to Vi. — Zdaj grem, očeta Vašega dobiti,
149
Zaprosil bom ga, da mi Lavro prepusti In Louis-u hočem tudi naznaniti, Da srečen bo, ker volite ga Vi. (Naredi resen priklon in odide.)
Donna Diana
(v največi genitvi, ga hče nazaj poklicati, obstoji pa nema in vsa zbegana).
Perin
(veselim ponosom, za njim gledajoč, na stran).
Kaj treba več? On vseh ne izboji se. V vsej Kataloniji par njemu ne dobi se.
Šesti prizor.
Donna Diana. Perin.
Donna Diana (vsa razjarjena).
Sedaj pa vem, on zaničuje me. Diano drznil se ponosni je žaliti, Z ljubeznijo on drugo baha se! Gorje! — Umrjem! (Pade na stol.)
Perin
(od strani jo opazujoč, za-sč).
Prav;vto mora v del Vam priti, Prevzetnim! — Če ne goljufa me vse,
150
Zdaj zrela je. — To hočemo skusiti.
(Resno in hlinjenim sočutjem se bliža Donni Diani.)
Donna Diana (bolestno za-se).
Ljubezen zvita zmagala si le!
Perin (glasno izdihne).
Donna Diana (slabim glasom). Perin!
Perin (sočutno). Svetlost?
Donna Diana (ne pogledavši kvišku).
Ga li nazaj ne bo? Perin (nevoljen).
Nij treba ga! Da šel je, prav je to. Nesramnež! — Ne, kar moram Vam odkriti;; Vi vedeli ste dolgo bol nositi.
Donna Diana. Zdaj tiho! Ne govori mi, Perin, Jaz več se ne poznam. — O bog, ta čin Me vničil je.
151
Perin.
Le mirni, oj, gospa! Naj se preišče vendar stvar le-ta. Kot kaže se, je resno jelo teči. Kaj z Vami je? Al pač Vas žge le srd, Ker po njegovem je ves Vaš ponos potrt? Kaj? Ali —? Anti veste, kaj hčem reči.
Donna Diana (bolestno za-se). Zasmeli! Žalitev!
Perin (glavo majoč).
Svetlost, znajte Vi: Zaljubljenko natvorno ste igrali. Kar čul in videl sem, ne bodite hudi! Je, kakor, da ste se Vi vže udali.
Donna Diana (kvišku planivša). Udala? Kaj?
Perin. Ljubezni, menim le.
Donna Diana (tresoč se).
Jaz ljubiti? —
j- J
P erin.
Svetlost, če nij tedaj
Ljubezen, kaj pa druzega je, kaj ?
Donna Diana. Jaz sama dobro še ne vem. — Perin! Srce je moje polno bolečin In v njem se vojska huda je zbudila; Njega sovražim, sebe bi zdrobila!
Perin (resnobno). Tii nij ljubezen sama; res pa je, Da čista ljubosumnost kaže se.
Donna Diana (srditavstanša). Kaj, to, nesramnež, mečeš mi v oči? Jaz ljubosumna?
Perin (pomirljivo).
Svetlost!
Donna Diana (v najhujši jezi).
Grdež ti,
Izpred očij mi! Glej, da strani greš! — Besedo jedno le še, pa umreš! (Perin, na videz vstrašen, se pomakne nazaj. Donna Diana v nezavednosti obstoji en trenotek, pokrije bolestno z rokama obraz in hitro odide.)
153 P e r i n
(naprej stopivši).
Zdaj čas jej daj. Sram mora jo vpogniti. Jaz bombo zadnjo hočem izstreliti.
Sedmi prizor.
Druga dvorana.
Don Gaston. Donna Fenisa držeč se njegove roke. Kmalu potler Perin, poslušajoč.
Don Gaston.
Sama sva zdaj Fenisa, čujte mene: Samota da pogum, zaup želi.
Donna Fenisa.
Kraj prazni kaže, da se slavnost sklene; Zdaj čas je, masko z lica deti.
Don Gaston.
Z obraza krinka pade, al ostane Ljubezen in ucepi se v srce.
Donna Fenisa.
Jaz zbog dolžnosti potrpim Vam znane,
Da.ljubav skuša vse moči sladke.
_ 154
Don Gaston. Pri bogu, cilj jedin njen Vi ste le.
Donna Fenisa (za-se). Smem li vrjeti?
Perin (na stran). Malo manjka vže.
Don Gaston.
Želja po časti me je v boj zvabila, In zmage slava ter nagib lasten; Ljubezen to je misel le rodila, Za Vas se v prsih mi je vnel plamen.
Donna Fenisa (dvomeč za-se). Če res to misli?
Perin (na stran).
Hočemo skusiti.
(Naprej stopivši.)
Gospod grof!
Don Gaston. Kaj je?
155 _
Perin.
Sreča Vam cvete. Vže zrela je, a znajte čas rabiti.
Don Gaston.
Kaj meniš?
Perin.
Vže kesa princeza se Krivic in pravi, da se bo možila.
Don Gaston.
In s kom?
Perin.
Popolnem še nij izv olila A misli prav na Vas.
Don Gaston (posebno važnostijo).
Povej, da te Volitve jaz — bi ne imel kaj v čisli..
Donna Fenisa (na stran veselo).
Tedaj bi res — ?
j- J
Don Gaston.
Povej jej, naj pomisli, Da prednost pred menoj Don Louis-u gre.
Perin. No, če je res. —
Don Gaston. Da, da.
Perin.
Al vtegne priti, Da bi sami brez žene šli od tu. Don Cezar tudi hče kot Vi stvoriti, Gorko je hvalil — (obrne se k Fenisi) V a S.
Donna Fenisa (naglo).
Povedi mu, I
Dokaži, da baš Lavra mu jedino V zakonu more stajati zmrzlino.
Don Gaston (na stran). Oj, mene ljubi!
Perin.
Če je želja Vas —
j- J
Donna Fenisa.
Da, da!
Don Gaston (izrazom ljubezni). Fenisa!
Donna Fenisii.
Grof, Vas čislam jaz. A pojdiva, ker tam gredo zeleni.
Don Gaston (odhajajoč).
Perin, odvrni mi zadrego to, Dobil plačilo boš lepo pri meni. (Odide se Feniso na strani.)
Perin.
Zahvalim! Da mi le zelenci so Tak daleč vže, moj plan bi dal se izpeljati. Poskusimo! Mej tem kčem tukaj skrit ostati. (Skrije se na drugi strani.)
j- J
Osmi prizor.
Donna Lavra, urno vstopivši. Don Louis pride za njo. Perin.
Donna Lavra (ganena). Dovolj, moj pr^in^c, vtrudila me je šala.
Don Louis. Še zmeraj šala? — Kaj res Lavra kruta je?
Donna Lavra.
Zdaj kruta spet? Kaj vmišljate si vse? Jaz le gizdavost Vašo sem splačala.
Don Louis. Pa mojo? — Lavra, to prevzetnost se mi zdi.
Donna Lavra. Kaj jezni ste? Zdaj ste prijetni Vi!
Don Louis. če Vam prisezam —
j- J
Donna Lavra.
Menj, še verujem Vam vse. — Gospod moj! Vseh puščic ne postrelite Zaman! Prisega pač le krasna pesen je.
Don Louis (nevoljen).
Prav kot ošabnica Diana govorite, Ki srci moškimi brezčutno se igra; Vi kakor ona nemate srca. — Zdravi!
(Odhaja.)
Donna Lavra (nežno). Don Louis!
Don Louis (ozrši se). Lavra!
Donna Lavra.
Je-li res?
Don Louis
(urno vračajoč se).
Kaj, Lavra, kaj?
j- J
Donna Lavra
(naivno, z občutkom.)
In Vi ste za-me vnet?
Don Louis (prime jo za roko).
če jaz Vas ljubim, Lavra, kaj sopet Mučite me?
Donna Lavra (po stanki, ljubeznjivo ga pogledavši). Če Vas žalila sem, Prijatelj, odpustite!
Don Louis (razveseljen). če ljubiti
Me morete, kaj hčem Vam odpustiti? Perin
(prikaže se v ozadju).
Donna Lavra. Jaz sem Vam vdana; ali zbog Dijane — ?
Don Louis
(klečeč pred njo).
Tu je resnica; ona naj ostane Ošabna v blodnji, kot brezumnim je ljubo.
161 Perin
(ploska z rokami in pride urno ven).
Bravo, moj princ; čast delate na bali, Natvorno res ste nalog svoj igrali. Živi naj mož, ki je izumel to igro!
Don Louis (vstanši). Ti tu, Perin? Kaj je?
Perin.
Smo vže pri cilji.
Dianin sklep poznam.
Don Louis (malomarno). Res?
Donna Lavra.
Al res, o!
Perin (ju oponašaje). Res? O! In še ne vprašata, kedo?
Don Louis.
No, kdo je?
Donna Diana.	11
j- J
Perin. Vi sami. Don Louis.
Kaj znorel si? Perin (urno). In Lavra v zakon Cezar-ja dobi.
Donna Lavra. Prijatelj, prosim, mčne vmes ne sili.
Perin.
Lepo; saj prav vesela sta oba!
Don Louis. Dovolj, Perin, zdaj nij za šale čas.
Perin.
Prašajte Cezar-ja, saj daleč nij od nas. Don Louis.
Al res je?
Donna Lavra. Je-li v istini tako?
1(53
P e r i n
(začuden ju pogledavši). Novice, vidim, te vesel nij tu nikdo.
Donu a Lavra (nevoljna). Čemu le jaz? On naj s Feniso zgovori
Don Louis (urno). Pač res, in Gaston z njo.
P e r i n (s humorjem).
Vse prav vrši se. Halia! zdaj vidim položaj; Ples prejšnji nij bil le zaradi bala. Resnica časi v šali porodi se. Fenisa, Gaston sta se zavezala; Ošabnica povsod prekasna je sedaj.
Don Louis. Kaj briga me !
Perin.
Galantno pač nij to. Sicer pa — ker snubili Vi ste njo, Če hoče Vas, se Louis jej vdati mora.
n
j- J
Don Louis.
Kaj/ moram?
Pei'in.
Morate brez vsega vpora. Diano pač poznate? Kde so misli Vam?
Donna Lavra (Perin-u). Ti prav imaš!
Perin.
Tako je vselej. — Pri ženskah takov čin ne odpusti se, In ona! — Z Lavro več ne upajte! Povem Vam, po tej poti ne dobi se.
Don Louis
(po kratkem premišljevanji).
Najbrž le sama šala je za tem; Kako, da ravno mene bi volila?
Perin.
Ker vidite zvijačo, Vam povem: Vas imenuje le, da njega bi mučila.
Don Louis. Don Cezar-ja?
-	Perin.
Da.
Donna Lavra. Kaj ga ljubi?
Perin.
Skoro, da.
Don Cezar voli Vas, da bi ne zapazila Diana, da za njo mrje.
Donna Lavra.
Kaj?
Don Louis.
Res?
Nas volijo na videz?
Perin (kratko).
V šali le.
Donna Lavra. To je preveč!
j- J
Perin. Ne morem Vam tajiti.
Pon Louis.
Nesramno!
Peri n. Res je to.
Don Louis.
Ta greli se mora zmiti,
Peri n.
To je vse prav.- A vendar ne s krvjo; Če pa sovet moj spolnite zvesto, Vam več še hočem obljubiti.
Don Louis.
Kaj še?
Perin. Osveto in še Donnino roko.
Don Louis. To moreš ti?
j- J
Perin. Zastavim Vam glavo.
Don Louis. Kaj naj stvorim?
Perin.
Če prav svoj nalog izvršite, Smeje si lehko jezo ohladite.
Donna Lavra. Nalogo jedno?
Perin.
Ali dve, Ker, grofica, Vi tudi poleg ste.
Donna Lavra.
Nij moč!
Perin.
Lehko! Navzdol toči kolo Od sebe se. Igra bo k malu doigrana. — A čujte me, po tem na čin srčno. (Prime Don Louis-a in Donno Lavro za roko, da bi ja odpeljal.)
j- J
Don Louis.
In kam?
Perin.
Na svatbo. Brž, ne poprašujte, kam, Ne vidite, da se Diana bliža nam.
(Z obema urno odide.)
Deveti prizor.
Donna Diana (pride, v misli zatopljena, od druge strani. Gre počasno in težavno; na sredi odra obstoji).
Donna Diana.
Je-li ljubezen v prsih plam ta žgoči? Tega ne morem, nehčem jaz verjeti. Ponosa blazega ne dam si vzeti. Obnašati se nizko nij mi moči. — A moj občutek, smem li na-nj verjeti? — Gorje! Brezv dvoma, to je plamen vroči Ljubezni. Čutim bolečine njene, Ki pikajo kot kače me strupene. Maščuje za ponos se moj nad mano, Ker strelo njeno sem si jaz igrala, In ker ljubezni nijsem vračevala, Ki jo hranilo mi srce je vdano.
JL69
Neozdravljivih ran mi je zadala, Prevzetnež pa ne čuti muke ene, In va-rne strela se je obrnila, Ki na beguna sem jo izprožila. (Zopet se zamisli. Perin pride zadej z Don Louis-om in govori prav živahno z njim, večkrat na Diano kažoč.)
Deseti prizor.
Don Louis. Donna Diana. Perin v ozadju.
Don Louis (stdpi urno in srčno naprej).
Kneginja, odpustite! .Moči nij Najvišji sreči vedeti se blizu, In izpolnitve nje ne pospešiti. Klečeč zahvalim se za milost Vam, Ki dviga me nenadno zdaj nad vse.
(Poklekne.)
Donna Diana.
Kaj, princ? Al z mano govorite Vi? Kakovo milost, srečo menite?
Don Louis.
Ki Cezar meni je naznanil jo, Da v zvezo mi podaste to roko, Najlepšo in najbolj bogato vse zemlje.
Donna Diana.
Brezumen on je in še bolj ste Vi, če to verujete novost brezumno.
Don Louis (vstanši).
Kot čudež smatram jo, po čudežih Pa javi milost se in moč bogov.
Perin
(dela zadej znamenja zadovoljnosti za-se). Donna Diana. Vi menite, da ste ljubezni moje vredni?
Don Louis.
Ne, kneginja. Ljubezen Vaša dati Pa more vrednost, ki brez nje sicer je vsak.
Donna Diana. In on natvezel Vam je to norost?
Don Louis. Don Cezar, da!
Donna Diana (za-se).
Zdaj vem, da ljubi on. Zbog druge sem prezirana zdaj jaz; In Lavra ve sramoto mojo vso! —
j- J
Perin
(migne odobrujoč Don Louis-u, ki se je ozrl).
Don Louis.
Princeza, pot znabiti sem izgrešil Y iskanji sreče, mi odločene. Hitim, da bom popravil svoj pogrešek. . Vaš oča za-me govori gotovo. Z njim združen željo bom odkril na novo,
Jednajsti prizor.
Donna Diana (sama).
Kako mi je? Strašnč zdaj moram jaz trpeti! Plamena tacega pač nijsem še čutila. — Kaj hčeš, ljubezen? Kaj se nijsem ti vklonila? Kar sem sovražila, to moram zdaj želeti? Njo ljubi, zdaj znabiti jej prisega — Kaj naj stvorim, da jej iztrgam njega? Njo videti hčem in jej vse odkriti; Bolest, ki žge me, bom jej pokazala, Strah mora jo al — vsmiljenje geniti! — Odkriti nji, kar bi jaz sebi zamolčala? — Prej, nego jezik nji moj stan odkrije, Naj srce moje ogenj ta povžije.
j- J
Vže gre! Kako radost jej povspešuje hojo. Srce, če se zgubiš, čast konci reši svojo! (Pomakne se nekoliko nazaj.)
Dvanajsti prizor.
Odnna Lavra. Floretta. Donna Diana. Perin se prikaže pozneje v ozadju.
Floretta (tiho Lavri). Tu blizu je in čuje; pazite!
Donna Lavra (tiho). Ne boj se; jaz sem srčna vže dovolj.
(Glasno.)
Jaz ne vrjamem še vsega, Floretta.
Floretta (tudi glasnO).
Držite srečo zdaj, ko je v rokah, Segnora, če prav ne vrjamete. — Tu kneginja je, brž jej vse odkrijte!
Donna Diana
(naprej stopivši, za-se).
Iščo me; toraj je le res? Nebesa!
j- J
Donna Lavra (Diani).
Sestričina preljuba, prosim te Boječa, stvori mi ljubav! Don Jč snubil me; od tvojega očeta Izprositi me za soprogo meni. Obstanem ti, da prinčevo ime, Rod in vedenje nevredno se Ne zdi mi moje lastne rodovine. Jaz klonim rada sklepu se, ki bo Naredil ga gospod moj in moj strijc, A prej mu te zadeve ne odkrijem, Dokler ti Cezar-ju sklep ne potrdiš.
Donna Diana (za-se).
Preveč je to! Kako bom vse prenesla? Preveč, ljubezen! Me vže ti kaznuješ!
Donna Lavra. Donna Diana, kaj molčite Vi?
Donna Diana
(premagujoča se, nežnim glasom).
Glej, Lavra, jaz pretehtovala sem, Kako pač čudne volje sreča je! Uname hitro se srce nam v prsih, Ljubezen raste, človek sreče si
j- J
Želi, ki urno vmiče se pred njim, Mej tem, ko nehvaležno vdaje se Bolj malomarnim. — Cezar-jev ponos — Povem odkrito — mene mikal je. Vse, s čimer možkili srca se love, Zaman sem poskušala jaz pri njem. Na to ti nijsi mislila; ta sreča, Ki jaz želim si jo, se prostovoljno Ponudila je tebi. (Postaje čedalje bolj razvneta, do najhujše strasti.)
Mene peče Žalitev ta, kot strup. Prijaznost pa, Ki prosiš za-njo, skaži ti zdaj meni, Jaz terjam: ti nad njim maščuj se za-me. Zaničevanje on sedaj naj čuti, Kot sem je jaz. Kaznuj ga za ošabnost! Ta neobčutnej! Kaži mu srce Kot marmelj. Draga Lavra, stvori ti, Da trpel bo, izdihoval v bolesti. Zaničevanje mu, zasmeh za solze! (Perin se zadejj prikaže.)
Donna L avra.
Diana, to želiš? Če dobro on Mi hče, kako bi kruto ga žalila? Pri njem to grajaš, kar -vkazuješ mi, Naj njdmu jaz stvorim. Če nehvaležnost,
j- J
Greh njemu je, je tudi greh za-me. — Če ljubi on me, bom jaz njega tudi.
Florelta
(kije videla Perin-a, mu daje znamenja, katera on vrača).
Donna Diana (vedno bolj vneta, do solza).
Ti ljubiš, Lavra, in si ljubljena? Zavržena jaz, zaročena ti ? Jaz priča zmage tvoje, svoje tuge! — Prej, ko stopim to, čuj, nebeški bog, Prej roka ta nad toboj se, nad njim, Nad mano maščevala bo, srce Prodrša mi, ki va-nje slika njega Zvijačno vkrala se je, kot v svetišče Porednost, in ne vmakne se poprej, Dokler — to čutim vže — ne vniči mi
življenja!
Donna Lavra (preplašena se kažoe, glasnd).
Kaj čujem? Bog!
Floretta (baš tako).
Ojoj! O joj! Tako?
j- J
Donna Diana.
Don Cezar tvoj soprog, mej tem ko jaz V ljubezni za-nj mrjem? — Celo ponos Njegov očara me. Ponižana Od njega, molim ga! — Kaj pravim! Tako pozabljam čast jaz svojo? — Ne! Moj jezik laže, blaznost govori, Nij ne takd, nij! — Ne vrjemi nič!
(Pol sama za-se, velikim trudom.) Srce to zmoteno bčem kaznovati. Izkrvavi naj, da le boljši svoj Si bitja del otmem.
Donna Lavra (na stran).
Nebesa, kaj bo to!
Donna Diana
(Lavri, krotko in milo).
Čuj, Lavra, če Don Cezar te želi, Roko mu daj; jaz bodem zadovoljna. Z njim srečna bodi ti! — Iz trme le Jaz htela sem si ga podvreči. Modro Nij bilo to; saj znala sem, da ne Zasluge in lepota, ne, samo Fortuna ljubav, kakor čast deli. Osoda le me zmogla je, ne mož. —
j- J
Sestričina, podaj mu le roko, Uživaj mirno srečo, ki so tebi Jo dale, meni vzele zvezde. — Idi!
Donna Lavra (začudena pogleda Floretto in ta Perin-a. On njima živahno miga, naj odideti. Ko Donna Lavra hče iti, zavpije Donna Diana, tresoč se):
Nij moči, ne! Ne morem jaz prestati! Zaman prikrivam plamen v svojih prsih; Ven šviga vže, objemajoč me, bo Usmrtil me. — Umiram, Lavra, oh! Prevzetnost moja strla me je! — (Pade jokajoč Donni Lavri na prsi.)
Donna Lavra (vstrašena).
Bog!
Saj je zblaznela!
Floretta (tiho). Vi jo žalite.
Donna Lavra (po molku, glasno Floretti)!
Kaj se godi? In kaj pomenja to?
Donna Diana.	12
j- J
Flor ett a (baš tako Donni Lavri).
Oh, gospica, pomeni, da nij dobro Šaliti z Amorjem se.
Perin
(odhiti, znamenjem zmage).
Donna Diana (dvignivša se, po Stanki, ponOsno in z vso močjo strasti).
Ljubim, da! To rekla sem, obstala tebi sem, Ki v svoji roci imaš dar ljubezni, Izbran od srca in od mojega ponosa. Premisli — ker sem jaz sramoto vžila, Obstati vse — al more tvoj on biti? (Obrne se od nje, ter odide.)
Trinajsti prizor.
Donna Lav!a, FloreMa.
Donna Lavra (potem, ko je začudena gledala za Donno Diano).
Floretta, oh, to pač res šala nij.
179
Flore tt^a^.
Modrost ne liasne. Srce le trpi! Zboli ljubezni, ko ponos zg-ubi se.
Donna Lavra. Uboga! Preveč smo ostre, mi zdi se.
Floretta.
Odveč nij kazen; anti nas je vila Dovoll; ošabnost nje bo zdaj minila.
Donna Lavra. Kde Louis je? Srce se mi boji.
Florett a.
Šel k strijcu je; se ti li vže predolgo zdi? Ta igra meni je popolnem všeč.
Donna Lavra (odhajajoč). Vže prav! Hvalila bom jo, če bo zmaga naša.
12*
j- J
Štirinajsti prizor.
Don Cezar. Perin. Prejšnji.
Don Cezar
(vstopajoč, vesel Perin-u).
Al res, Perin?
Perin.
Ne rečem Vam preveč, Zaljubljena je, noro se obnaša. V glavici roji, srce je nadvoje, Še več, kot treba je, trpi za grehe svoje.
Don Cezar. Al res me ljubi?
Perin.
Za Vas kar nori. Pa le pozor! še vsega konec nij. Pri ženskah takih zvitih gre paziti: Previdni, ker sicer en hip zna vse razbiti.
(Zapazi Lavro, ki pride s Floretto.) Princeza, dobro res igrali ste.
Floretta. In jaz, kaj praviš?
j- J
Perill (dražljivo).
No, bo vže, bo vže!
Don Cezar
(bližajoč se Lavri). Oprostite, Segnora, da sem drznil se —
Donna Lavra.
Sem li tožila? Kaj se izgovarjate? Najboljše je, ne mislimo na to; — Želim Vam sreče! Zmagali srce ste, Srce ponosno, moškim vsem trdo Zaprto, kakor dobro veste — Diana sama bo snubila Vas.
Don Cezar-.
Kaj čujem?
Donna Lavra. Kar od nje sem cula jaz. Perin.
To nij še nič. Zaslišite njo samo. — Pst! Louis gre in stari naš gospod ; Diana, menim, daleč nij od tod. Zdaj čas je, da udarec zadnji damo.
j- J
Če Don Diego bo svoj nalog prav igral, Bo dobro vse. — Vže gre. Vsak naj bo
krepko stal. Premagana še ona strah nam dela. (Pomakne se nazaj in mimogrede migne Don Diegu in Don Louisu, da je Donna Diana blizu.)
Petnajsti prizor.
Don Diego. Don Louis. Don ^j^aston. Donna Fenisa. Prejšnji. Donna Diana v ozadju.
Don Diego (Don Louis-u, skrivaj pogledavši na Donno Diano)..
Nad druge vse na svetu je vesela Novost ta za me, princ! Kraljestvo, jazr Dobiva dragocen zdaj biser Vaš. Bearna kras je barcelonski kroni, In, princ, vesel bom gledal Vas na treni.
Donna Diana (v silnem dušnem boji, za-se).
Kaj vidim? — Tudi oča? Jaz ubogal Prepozno! Strla bo me ta nadloga.
j- J
Don Gaston (Don Louis-u).
Prijatelj, srečo dobro! Da-si jaz Uspeha nemam tacega za trud, Vendar ne bodem na osodo hud, če — (k Fenisi obrnen) lepo to srce se mi
bo vdalo.
Donna Fenisa (šaljivo, tiho).
Vse pride, ko bo igre padlo zagrinjalo. (Dalje tiho mej sabo govorita.)
Donna Diana (pride nekoliko naprej, tako, da jo vgledata Don Louis in Don Cezar).
Don Cezar (v nekaki zadregi Don Louis-u).
Prijatelj, sreča naj ti zvesta bo.
Don Louis.
Voščilo s hvalo vračam ti nazaj. Da Lavra bo zvezala se s tabo, Bi skoraj jaz zavidal te sedaj: Ker po osodi nij se meni naklonilo Najvišje sreče in časti darilo.
j- J
Don Diego.
Za Vašo željo vem, Don Cezar. Da združiti Se z Lavro smete, hčem z veseljem dovoliti.
Donna Diana (se gane, kakor bi htela naprej stopiti, pomakne se pa hitro nazaj, ko začne Don Cezar govoriti).
Perin (tiho Don Cezar-ju).
Počasi, princ, trenotek je zdaj tu!
Pogodbi pot odprto je pustiti
Kdor sklepati hče mir, ne sme brez upa biti.
Don Cezar.
Gospod presvetli, prišel na ta dvor Sem, da bi priča bil Diane slave, Sicer za kakov drug namen ne znam. Če prav krepost, lepota Lavre bi Osrečila moža, ki bi ga zbrala: A dub Dianin vzvišeni ima Moč in gospodstvo takovo čez me, Da viteza se njenega spoznam, In delal bom, le kar je všeči nji; Da jaz osrečen bil bi z roko žensko, Le od Diane moram jo prejeti, Ker njeno voljo smatram jaz za svojo.
j- J
Don Diego.
Kdo more dvomiti, da hčeri moji Popolnem všeč je to?
Perin.
To Vam lehko Pove, gospod, anti je sama tu.
Donna Diana (ki je pazljivo poslušala Don Cezar-jev govor, naprej stopivša, z resnobo in ponSsom).
Povem takoj; a moj gospod in oča — Če z jednim od obeh se bodem zaročila, Al prav bo, kterega si bodem izvolila?
Don Diego. Da, ker oba jednako jaz cenim.
Donna Diana (princem).
Al pa ne bom nikogar razžalila? Če z jednim se od Vas jaz zaročim.
Don Louis. Kar, kneginja, želiš, bo zakon nam.
j- J
Don Gaston. Všeč bo mi vse, karkoli boš sklenila.
Donna Diana (resno, povešenimi očmi).
Kot žena roko jaz le njemu dam, Čegar ponosnost je ponos vklonila.
Don Cezar (živahno se jej bližajoč); "
Kako ta mož presrečni zove se?
Donna Diana (bolestno urnostjo dvigne svojo roko, katero Don Cezar strastno prime).
Tiran, ti sam si, in vprašuješ me!
Don Cezar (kleččo pri njenih nogah).
Čuj me, prekrasna: vedno srce moje Jedino bije le za bitje tvoje! Ti ljubljena si, kot nijedna žena druga, Vzlic zmagi svoji hčem postati jaz tvoj sluga. Saj dosti sem trpel.
Perin.
To morem spričevati.
D on na Diana (veselo iznenadejana).
Kaj, princ?
Don Cezar.
Hvaležnega Perin-u se spoznairu On htel je to. —
P erin.
Gospod, nij moči Vam molčaai?
Don Louis. Ti slavo imaš in dobiček del je nam.
Donna Diana (pazljiva, s fmostjo).
Don Louis, imam li Vam kaj odpustiti? Don Louis.
Princeza —
Don Diego
(segši mu v besedo, svoji hčeri).
Šale slišala si le, Eazven, da vsi so željni te častiti, In Cezar ljubi te.
j- J
Don Gaston.
Oh, zdaj umejem vse! Prijatelj Kato, čast to dela tvoji glavi.
Don Cezar.
Predragi, motiš se, to čin je le ljubavi; Modrost nij zmogla tu.
Donna Diana (po kratkem premišljevanji z veseljem).
Tako je, da. Res je, kar dvomno le sem videla: Ljubili ste me in trpeli dosti, A moj soprog! Ljubezenske sladkosti Vse nama povrno. (Drugim.) Končano je! Jaz živo čutim, da osreči ljubav le. Ljubezni nam skazale se moči so: Louis bil je Lavri vdan, Don Gaston za Feniso Gojil je plani, izbral si jo za drago.
(Svojemu očetu.) Če Vam, gospod, je ljubo to, Naj v en dan trojna srečna zveza bo Najlepšo slavila ljubezni zmago.
Don Diego. Oj, rad za to vam dovoljenje dam! Vesel in mlad se čutim sopet sam.
j- J
Don Louis
(Lavro prijemši za roko).
No, Lavra?
Donna Lavra (kažoč na Donno Diano).
Ta izgled je mene vžgal.
Don Gaston (Donni Fenisi). Don Gaston pa trabant bo zvezdi tej ostal.
Donna Fenisa. Če res o is 'tati hče, zbog mene znade biti.
Floretta. Kaj pa gospod Perin?
P e r i n.
Jaz hčem tekar skleniti. Floretta (pol srdita).
Kaj?
Perin.
Da, golobče, nij drugač pri tem, Jaz, kakor veš, možak previden sem.
j- J
A če ljubav z manoj še dalje se borila, Znabiti tudi moj ponos bo uklonila. {Podaji smešnim in ponosnim vedenjem in obrnenim obrazom Floret-ti roko, ona po nji vdan; potem se Perin urno k nji obrne in jo gorko objame.)
Konec.