Ivan Japelj, predsednik Zveze društev in validov
Odvetnik humanizma
Vsak pogovor z njim je enako prijeten in zanimiv, predvsem zaradi njegove uglajene neposrednosti in nekonvencionalne vljudnosti. Njegova osebnost iz-žareva fluid. ki vsakogar hitro osvoji. Prav zaradi tega Ivanu Japlju z Ijudmi ni težko navezovati sti-kov. S pretanjenim posluhom za korektnost in smi-slom za realno in kritično presojo posameznega primera ali položaja, uživa ugled, ki ga že vrsto let uvršča med nosilce različnih funkcij.
Ta čas že tretje leto predseduje Zvezi društev in-validov Slovenije, pred tem pa je nekaj let opravljal predsedniške dolžnosti pri Zvezi društev invalidov Ljubljana-mesto; posedmih letih predsednikovanja Odvetnižki zbornici Slovenije opravlja zdaj podpred-sedniške naloge m je član predsedstva Odvetniške zbornice Jugoslavije, bil paje tudi njen predsednik z enoletnim mandatom itd.. da ne bi naštevali dalje.
Že skoraj dvajset letživi v Šiški, kjervodi tudi svojo odvetniško pisarno, sicerpajenjegovoživljenje naj-tesneje povezano z Ljubljano še izpred vojnih let, ko je tu obiskova! klasično gimnazijo, in prvih let vojne, ki jih je kot ilegalec preživel na bežigrajskem terenu, lud sveta pa je itak zagledal pred šestdesetimi leti v njeni neposredni bližini, rojen je namreč v Vnanjih goricah pri Brezovici.
Kljub temu, da sva se v razgovoru vrtela okrog tem s pravniškega oziroma odvetniškega področja ter področja invalidske problematike, s katero sežedlje intenzivno ukvarja, sva pogosto preskočila tudi v preteklost in se ustavila ob nekaterih pomembnejših mejnikih na njegovi zanimivi in bogati življenjski poti.
Rad ima svoj poklic, saj mu je z dušo in srcem za-vezan. ker je, kot pravi, odvetništvo najbolj pravniški poklic, kajti pri svojem delu se srečuje s siia razno-vrstnimi problemi. V svoji praksi pa se js še posebno poglobil in posvetil področju mladoletniškega pre-stopništva, inovatorsfva ter prometa.
Takoj v začetku je beseda nanesla na večkrat na-sprotujoča si rnnenja o odvetniškem poklicu, včasih celo nič kaj laskava. V odgovor je dejal, da je odvet-ništvo samojtojna družbena služba, ki je tako ob-čanu kot raznim organizacijam v pomoč zlasti pri uresničevanju in uveljavljanju njihovih pravic ter ta-krat. kadar pridejo navzkriž z zakonom.
»Ker je odvetništvo danes glavni izvajalec pravne pomoči, je zaradi tega še posebno izpostavljeno, oziroma je hkrati hvaljeno in grajano. Kadar si človek v pravnih poslih sam ne zna pomagati, mu je pravna pomoč tako potrebna kakor zdravstvena pomoč v primeru zdravstvene ogroženosti,« pravi Ivan Japelj in nadaljuje: »Vloga odvetništva je pri nas pogosto prav zato napačno razumljena, ker marsikdo ni spo-soben razumeti, da je odvetništvo institut vsake de-mokratične družbe« Zavrača posamezne poskuse ali tendence, da bi odvetništvo ukinili ali preobliko-vali v nekakšno državno odvetništvo, češ da bi to ogrozilo neodvisnost te službe, ki je potrebna za učinkovito in dosledno izvajanje pravne pomoči.
V tem razgovoru se ni bilo mogoče izogniti pro-blemu odprave smrtne kaznj in kazni za tako imeno-vane verbalne delikte po 133. členu KZ. »Kot človek, še zlasti kot odvetnik, sem za ukinitev smrtne kazni, čeprav se zavedam nasprotnih argumentov, kergre zaživljenje,« je dejal in meddrugim dodal: »Sicerpa nisetn prepričan, da je smrtna kazen najhujša za ti-stega, nad katerim je izvršena. Ta kazen bolj zasle-duje generalno prevencijo, to je zastraševanje po-tencialnih storilcev najhujših kaznivih dejanj. Po-datki namreč kažejo, da tam, kjer so ukinili smrtno kazen, ni prav nič več storilcev najhujših kaznivih dejanj. Torej, prevzgojni namen je treba doseči z drugimi sredstvi in ukrepi« Glede odprave kazni za nekatere vrste verbalnih deliktov po 133. členu KZ meni, da so te razprave povsem utemeljene, ko gre za bolj jasno opredelitev pojma družbene nevarno-sti. »Sicer pa smo v Sloveniji v praksi že presegli do-sedanjo zakonsko opredelitev teh vrst deliktov,« je pojasnil svoje mnenje.
Otroštvo in zgodnjo mladost je preživel pri svojih starših v Vnanjih goricah, kjer so imeli v najemu komaj poldrugi hektar zemlje; družino je prej pestila revščina kot izobilje, saj so bili za njim še trije otroci v
družini. Osnovno šolo je obiskoval v Brezovici in uči-
telj je kmalu odkril fantičevo bistrosl, zato je še po
sebej spodbujal starše, da so ga vpisali na klasično
gimnazijo v Ljubljani. Komaj je opravil malo maturo.
je prihrumeta vojna, v kateri je bila naša dežela raz-
kosana in okupirana. Že šestnajstletnega ga vsrka
vase vojni vrtinec. Septembra 1941. leta se udeleži
javnega protifašističnega nastopa v Vnanjih goricah,
za kar okusi italijanski zapor v Ijubljanski belgijski
kasami. Kasneje, po izpustitvi iz zapora, se umakne
iz domačega kraja k teti v Ljubljano, kjer se zaposli v
EKA v Topniški ulici za Bežigradom. Postane član
enega od odborov tovarniške organizacije OF, ko pa
1942. leta postane skojevec. postane tudi član obo-
rcžene trojke, ki deluje na območju Bežigrada. Po
odhodu v partizane 1943. leta vstopi v Cankarjevo
brigado. V priznanje za pogum in vestno izpolnjeva-
nje ukazov ga sprejmejo v partijo, nato od borca na-
predtije v komisarja čete, bataljona in tik ob koncu
vojne v komisarja diviziona protiavionske brigade.
Po končani vojni ostane v vojaški službi. Pošljejo ga
v oficirsko šolo, kasneje pa konča še Višjo vojno
akademijo. Službovanje v armadi konča 1966. leta v
činu polkovnika. Med pomembnejšimi dolžnostmJ. ki
jih je opravljal v JLA, velja omeniti do!žnosti v gene-
ralštabu JLA, kot predavatelj na Višji vojni akademiji
ter dolžnosti komandanta odreda JLA v sestavi rrii-
rovnih sil OZN na Sinaju. Za študij prava se je odločil
med službovanjem v armadi. &er mu je vojna preki-
nila šolanje, je mora! izredno končati takratno višjo
gimnazijo, opraviti veliko maturo in šele nato ob delu
nadaljevati in končati študij prava. Ni bilo lahko ob
vojaških nalogah uskladiti svojci hotenja, sicerpa mu
je \/ojni čas naložil še marsikaj težjega.
Mimo svojih poklicnih obveznosti zdaj ves preo-stali čas posebno obilno posveča invalidski organi-zaciji. Kako tudi ne, saj je tudi sam postal invalid, ko mu še ni bilo devetnajst let. Prvič ga je doletelo v vr-tincu bojev in jurišev z Nemci in domobranci pri Rib-nici na Dolenjskem. ko sta ga dva strela iz rafala so-vražne strojnice zadela v rame in laket ter ga hudo ranila. Še rekonvalescent, z ne povsem ozdravljeno roko, je zapustil bolnišnico na lastno zahtevo in se vrnil v brigado, kjer ga je v enem naslednjih bojev že spet zasledovala smrt, vendar je bilo ludi tokrat živ-Ijenje na njegovi strani. Ranjen odtopovske granate v nogo se zopet znajde v bolnišnici. »Ni toliko boleča miselnasmrt, kerjehipna, kolikorspoznanjeotrajni invalidnosti, ki v psihičnem pogledu zapusti v člo-
veku globoke posledice za vse življenje,« pravi Ivan Japelj.
Zveza društev invalidov Slovenije združuje 62 ob-činskih društev invalidov, vanje je včlanjenih blizu 50.000 invalidskih upokojencev in še zaposlenih in-validov. Ta populacija ima mnogo problemov, v zad-njem obdobju še zlasti glede poslabševanja življenj-ske ravni invalidskih upokojencev. »Res je tako,« pravi predsednik invalidske organizacije. »Ugotav-Ijamo, da je vsaj 70 odstotkov te populacije na meji eksistenčnega minimuma in je zato zanjo življenj-skega pomena, kako se uskiajujejo pokcjnine med letom. Vedeti je treba, da so prav invalidski upoko-jenci morali v pokoj zaradi poškodb in bolezni na delu pred dopolnjeno pokojninskp dobo, zaradi česar imajo mže odmerjeno pokojnino. Zato je treba pokojnine izenačiti z osebnimi dohodki, ker izvirajo \z dela. in ne s skupno porabo, še manj pa s socialno kategorijo«
Na koncu je spregovoril še o težavah zaposlenih invalidov. »Veliko težav nagtane pri iskanju novega delovnega mesta za delavce, potem ko postane in-valid. Težave so s prekvalifikacijo, z nadomestilom osebnega dohodka. itd.« je povedai med drugim jn na koncu dejal: "Poudariti želim tole: če so invalidi z obsegom invalidskega varstva zadovoljni, pa z ma-terializacijo svojih pravic še vedno ne morejo biti. Če me kaj moti, je to. da ta zavest ni dovolj prodrla prav med tiste Ijudi, ki o pravicah invalidov odločajo «
Ivo Osolnik