Glas zaveznikov Leto I - St. 107 orm je veselo vzkliknil. Po dolgem času se mu je razjasnilo lice. — Natalia Bressi! Moja tipkarica. Upam, da ml bo napravila to uslugo. Mogoče — mogoče — bi lahko prišla jutri skupaj še enkrat sem? Dr. Alberto Farucci, Natalia Bressi in Tino so se posvetovali. Delali so načrte, ki bi naj napravili Tinovo ženo Marijo ljubosumno. — Kako pa naj bo ljubosumna, če Natalio ne ljubim? Težko bo! je vzdihoval Tino. — 'Saj vem, da me ne ljubite, todg. pred ženo morate tako delati, kot da ne bi mogli brez mene živeti, mu je razlagala Natalia, ki je bila čedno temnopolto dekle, doma iz južne Italije. \ — Voljo morate imeti, trdno in krepko voljo, pa bo vse šlo!, je dodal zdravnik. Oba ata mu prigovarjala, razlagala to mu vlivala pogum. —* Najraje bi načrt opustil — saj nima smisla. Takšen kot sem se rodil, takšen sem in se ne bom nikoli spremenil. Bom do svoje smrti ostal zapostavljen la poidi' žan, nepomemben! (NadaUevaode prihodnjič)