socialno
delo
LETNIK XXin — 1984
časopis za teorijo in prakso
št. 1
SOCIALNO DELO - Časopis za teorijo in prakso
Izdajajo:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo
Zveza društev socialnih delavcev Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Zofka Stojanovič (predsednica), Nada Govc, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Maks Vezovnik
Uredniški odbor:
dr. Franci Brine« Marija Cigale, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Jože Valenčlč
Glavni in odgovorni urednik:
Blaž Mesec
Lektorica: Marta Kocjan-Barle
Naslov uredništva: Ljubljana, Saranovičeva 5
tel. 31o-7o2 in 311-25o
Naročnine in druge informacije:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Ljubljana, Kidričeva 5, tel. 217-9oo
tekoči račun: 5oloo-649-9oo51
Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu
vsakega četrtletja
Letna naročnina:
-	za delovne organizacije	24o din
-	za posameznike in društva	15o din
-	za študente	80 din
-	za tujino	36o din
Izvedba: Birografika BORI, Ljubljana
SOCIALNO DELO - časopis za teorijo in prakso
Leto 2 3	Ljubljana 198»»	St. i
UDK 3oU ♦ 36	UDC 3oU + 36
VSEBINA
ČLANKI
stran
-	Vinko Skalar, Alenka Selih
Vzgojni zavodi - stanje in perspektive	1
-	Vida Miloševič
Izobraževanje socialnih delavcev	18
poročila
-	Odprta vprašanja sodelovanja različnih
strokovnih služb pri izvrševanju zavod-
skih ukrepov	29
-	Stališča in sklepi s posvetovanja
"Odprta vprašanja sodelovanja različnih
strokovnih služb pri izvrševanju zavod-
skih ukrepov", Izola, 23.-25.2.1984	35
-	Seminar: Svetovanje v okviru pogojne
obsodbe in postpenalne pomoči	54
KNJI2NA OCENA
- Nova slovenska revija: Penološki bilten
Slovensko penološko društvo Ljubljana
(Franci Brine)	56
iz tujih revij	6o
povzrna člankov	6 9
VZGOJNI ZAVODI - STANJE IN PERSPEKTIVE *
VINKO SKALAR in ALENKA SELIH **
Pričujoči zapis o problemih vzgojnih zavodov in vzgoje disoci-
alnih mladostnikov v vzgojnih zavodih temelji na elaboratu
"Analiza, ocena ter usmeritve zavodske vzgoje otrok in mladost-
nikov z motnjami vedenja in osebnosti v SR Sloveniji". V prvem
delu predstavljamo elaborat, njegov nastanek in okvirne vsebi-
ne v njem, v drugem delu pa predloge in stališča, kako bi od-
pravili pomanjkljivosti in izboljšali sedanje stanje.
I. Priprava elaborata
Ob predložitvi elaborata "Analiza, ocena ter usmeritve zavodske
vzgoje otrok in mladostnikov z motnjami vedenja in osebnosti v
SR Sloveniji" se nam zdi umestno ha kratko razložiti, od kod in
kako so nastale pobude zanj, pojasniti njegov namen ter opisati,
kako je potekala njegova priprava.
1. Pobudo za pripravo takega poročila je dala Republiškemu komi-
teju za zdravstveno in socialno varstvo SRS komisija za izvrše-
vanje vzgojnih ukrepov, ki je bila ustanovljena pri tem komite-
ju po nekajletnem premoru junija 1979. Ko so člani komisije 3o.
1.1980 razpravljali o aktualnih problemih zavodske vzgoje otrok
in mladostnikov z motnjami vedenja in osebnosti (MVO), so meni-
li, da gre za področje, ki je bilo zlasti v zadnjih letih (pri-
bližno 1972-1980) deležno izredno majhne družbene in strokovne
pozornosti.
* Povzetek elaborata "Analiza, ocena ter usmeritve zavodske
vzgoje otrok in mladostnikov z motnjami vedenja in osebnos-
ti v SRS, Inštitut za kriminologijo, Ljubljana, 1983, A.Selih
je avtorica besedila od strani 1-6, V. Skalar pa od strani
7-17-
** Vinko Skalar, diplomirani psiholog, doktor znanosti, izredni
profesor obče pedagogike v okviru internatske vzgoje s peno-
logijo. Filozofska fakulteta, Ljubljana, Aškerčeva 12
Alenka šelih, diplomirana pravnica, doktorica znanosti, red-
na profesorica kazenskega prava. Pravna fakulteta,Ljubljana,
Trg osvoboditve 11
- 2 -
V zavodih in pri obravnavanju populacije z MVO pa se je med-
tem nakopičilo mnogo odprtih vprašanj, ki bi jih bilo treba
vsaj začeti reševati.
Člani komisije so menili, da bi bilo primerno predlagati Re-
publiškemu komiteju za zdravstveno in socialno varstvo SRS,
naj da pobudo in naj finančno omogoči delo posebne delovne
skupine, ki bi proučila, kakšna so vsebinska izhodišča vzgoj-
nega dela zavodov, ki obravnavajo mladino z MVO ter v kolik-
šni meri so skladna s strokovnimi zahtevami in z družbenimi
razmerami. Ista delovna skupina naj bi izdelala tudi predlog
o usmeritvi tega dela v prihodnje (za približno 10 let). Na
podlagi takšne usmeritve naj bi delovna skupina izdelala tu-
di elaborat o morebitnih potrebah po spremembi, dopolnitvi
ali razširitvi sedaj obstoječe mreže zavodov v Sloveniji. Us-
trezni organi pa naj bi ta stališča primerno in v skladu z
možnostmi vključili v srednjeročni in dolgoročni program raz-
voja svojih dejavnosti.
Republiški komite za zdravstvo in socialno varstvo SRS je
vzbudil zanimanje pri republiškem komiteju za vzgojo in izo-
braževanje ter telesno kulturo SRS, tako da sta se oba komi-
teja odločila podpreti pripravo poročila, katerega delovni
naslov je bil "Vsebinska izhodišča za usmeritev vzgoje in
izobraževanja vedenjsko in osebnostno motenih otrok in mla-
dostnikov v vzgojnih zavodih v SR Sloveniji". Izdelavo po-
ročila sta zaupala Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fa-
kulteti Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.*
Delovno skupino so sestavljali:
Imperl Franc, dipl.psiholog, VZ Logatec, Ivanuša Ivo,
sociolog, VZ Planina, Kobolt Alenka, dipl. psiholog,
VZ Smlednik, Kociper Štefan, socialni delavec, VZ Lo-
gatec, Kos-Mikuš dr. Anica, zdravnik-pedo-psihiater,
Svetovalni center Ljubljana, Skalar dr. Vinko, izredni
profesor, Pedagoško-znanstvena enota za pedagogiko Fi-
lozofska fakulteta, Selih dr. Alenka, redna profesorica
Pravne fakultete v Ljubljani in sodelavka Inštituta za
kriminologije, Skoflek Ivan, dipl. defektolog, profesor
Pedagoške akaderrdje.
Gradivo za K?D za mladoletnike je prispeval Branko Gartner,
dipl. psih. upravnik .tega doma.
Delo delovne skupine sta vodila dr. Vinko Skalar in dr.
Alenka Selih.
- 3 -
Izdelava poročila je potekala v več fazah. V pripravljalni fazi
gnfo zbirali dokumentacijsko gradivo in ga študirali. Hkrati pa
je Inštitut za kriminologijo začel pripravljati - ob vsestran-
ski pomoči študijske skupine sekcije za MVO Društva defektolo-
gov Slovenije - posvetovanje o vsebinskih izhodiščih zavodske
vzgoje mladih z MVO v SR Sloveniji.
Zasnovo poročila so člani delovne skupine začeli pripravljati
jeseni 1981. V okviru tega dela so obiskali tudi vse vzgojne
zavode v Sloveniji, poleg tega pa še Dom Malči Beličeve v Lju-
bljani, Prevzgojni dom v Radečah, Prehodni mladinski dom v
Ljubljani, Mladinski dom v Framu ter Sprejemališče v Mariboru.
Zapisnike s teh obiskov so člani delovne skupine uporabili pri
sestavi poročila.
Prvo različico poročila je Inštitut za kriminologijo poslal
vsem zainteresiranim organom, institucijam ter posameznikom
s prošnjo, da v določenem roku izrazijo o poročilu svoja sta-
lišča, pripombe in predloge.
Delovna skupina je prejela dokaj številna mnenja, kritične pri-
pombe in predloge.* Najbolj celovit pretres poročila pa je prav
gotovo pomenilo posvetovanje o njem, ki ga je decembra 1982 or-
ganizirala sekcija za MVO Društva defektologov Slovenije v Izo-
li.
Prispele pripombe in predloge so člani delovne skupine obravna-
vali na dveh skupnih sejah ter ugotovili, da so te pripombe in
predlogi opozorili na nekatere pomanjkljivosti poročila, zaradi
česar so poročilo dopolnili. Večino pripomb in predlogov so čla-
ni komisije sprejeli ter vključili v končno različico poročila.
Poslali so jih: VZ Logatec, VZ Smlednik, KPD za mladoletnike
v Celju, Zavod SRS za šolstvo. Pedagoški inštitut, Javno to-
žilstvo SRS, Višje sodišče v Kopru, prof. dr. Katja Vodopivec-
Pravna fakulteta, dr. Franci Brine, Inštitut za kriminologijo,
Komisija za izvrševanje vzgojnih ukrepov pri Republiškemu ko-
miteju za zdravstveno in socialno varstvo SRS, Društvo defek-
tologov, sekcija za MVO.
- 4 -
Redakcijo dokončne različice sta opravila V. Skalar in A. šelih.
II. Povzetek vsebine elaborata
Poročilo je razdeljeno na tri dele: prvi del obsega analizo se-
danjega stanja, drugi del oceno sedanjega stanja, tretji del pa
izhodišča in usmeritve za delo v prihodnje.
Poročilo smo želeli vključiti v širši družbeni okvir, zato v
prvem delu (analiza sedanjega stanja) obravnavamo najprej dru-
žbena in pravna izhodišča za obravnavanje skupine mladostnikov
z MVO, ki so oddani v zavod. Poročilo nato razčlenjuje življenj-
ske in delovne pogoje v zavodih ter temeljne značilnosti popu-
lacije gojencev (splošne in vedenjske značilnosti, rizični del
populacije). Ker smo sestavljalci poročila izhajali iz dejstva,
da ravnanja zavodov z otroki in mladostniki ni mogoče obravna-
vati, ne da bi pri tem upoštevali tudi detekcijo, diagnozo in
triažo, se eno izmed poglavij v prvem delu ukvarja s temi tre-
mi vprašanji. Bistvenega pomena za prvi del poročila je poglav-
je, ki se ukvarja z vsebinskimi izhodišči vzgojnega dela. Pri
tem so avtorji obravnavali analizo vzgojnih konceptov, smotrfe
vzgoje in prevzgoje, vsebinska področja vzgojnega dela v funk-
ciji vzgojnih dejavnikov, metode vzgojnega dela, pedagoške di-
menzije vzgojne skupine, odmaknjenost in vraščenost vsebin
vzgojnega dela v realno življenjsko okolje in podružbljanje
vzgoje (zaprtost in odprtost zavoda, razmerje med zavodom in
družino gojenca, razmerja med zavodi in organi družbenega nad-
zorstva ter širšo družbeno skupnostjo); v to poglavje pa smo
vključili tudi vprašanja o delu in nalogah študijske skupine
sekcije za MVO Društva defektologov Slovenije.
V prvi del poročila sodijo še vprašanja, ki se nanašajo na
posebnosti kazensko-poboljševalnega doma za r.ladoletnike in
zaporov v Celju. V tem kazensko-poboljševalnem zavodu se nam-
reč izvršuje kazen mladoletniškega zapora, to pa je sankcija.
- 5 -
V	okviru tretjega dela so posebej razčlenjena izhodišča za
načrtovanje vzgojnega in prevzgojnega dela v vzgojnih zavo-
dih. Poročilo govori o ciljih oddaje v vzgojni zavod ter
načelih za oblikovanje vzgojnega in prevzgojnega dela in se
opredeljuje glede trajanja vzgojnega ukrepa. Na podlagi teh
splošnih izhodišč poročilo razčlenjuje vprašanja, povezana
z vrstami ter velikostjo zavodov v Sloveniji ter opredelju-
je njihove možne funkcije v prihodnosti. Na enak način je
obdelano tudi vprašanje vloge KPD za mladoletnike v Celju.
Poročilo daje tudi predloge za bolj sistematično in enotnej-
še diagnosticiranje in triažiranje, posebej pa se ustavlja
ob alternativnih oblikah zavodske vzgoje. Ob tem je treba
poudariti, da gre za alternativnost vsebin vzgojnega dela in
ne za alternativnost vzgojnih zavodov. Vsebine vzgojnega dela
v teh oblikah pa so take, da lahko, pri določenem deležu za-
vodske populacije dosežejo boljše ali vsaj take rezultate, kot
jih dosegajo vzgojni zavodi, vendar brez negativnih posledic,
ki so bolj ali manj nujen spremljevalec zavodskih tretmajev.
V	okviru alternativnih oblik, poročilo obravnava stanovanjsko
skupnost, dislocirano stanovanjsko skupino, stanovanje mla-
dostnika s prostovoljnim sodelavcem, stanovanjsko skupino v
zavodu, poldnevne in kratke tretmaje, tretmaje na domu vzgo-
jitelja, oddajo v dom za učence, oddajo v dom za učence s
posebej vodeno skupino ter rejo in posvojitev.
Tako kot prvi in drugi del poročila govori tudi tretji o prob-
lemih usposabljanja vzgojiteljev ter posebej o usposabljanju
vzgojiteljev v prihodnje.
Posebno pozornost posveča organizaciji posebne svetovalne in
strokovne skupine.
Zadnji dve vprašanji v tretjem delu se nanašata na vlogo štu-
dijske skupine sekcije za MVO Društva defektologov Slovenije
ter na raziskovalno in inovativno dejavnost na področju za-
vodske vzgoje v Sloveniji.
- 6 -
ki je po marsikaterih značilnostih podobna vzgojnim ukrepom.
Zato smo sestavljalci poročila sodili, da je prav, da vklju-
čimo v poročilo tudi vprašanja, ki so v zvezi ziizvrSevanjem
te kazenske sankcije.
Drugi del poročila se nanaša na oceno sedanjega stanja. Pri
tem smo sestavljalci najprej razčlenili pomanjkljivosti za-
vodske vzgoje v svetu in pri nas. Poročilo pri tem najprej
razčlenjuje posledice zavodske vzgoje za gojence (hospita-
lizem, dvoličnost v značaju, prilagojenost na zavod, sovoa-
žen odnos in odnos nezaupanja do avtoritet, sprejemanje sub-
kulturnega vrednostnega sistema, negativna podoba o samem
sebi), nato pa razčlenjuje domnevne vzroke za takšno stanje
(stigmatizacija, infekcija, gneča in pomanjkanje zasebnosti,
avtoritativno-hierarhični odnosi med vzgojnim osebjem in go-
jenci). Poročilo nato podaja oceno stanja na področju zavod-
ske vzgoje v SR Sloveniji ter se v zvezi s tem dotika nas-
lednjih vprašanj: lokacija zavodov, zgradbe in prostori, ka-
pacitete, populacija gojencev in diferenciacija vzgojnih za-
vodov, teoretične koncepcije vzgojnih zavodov, kadrovski
problemi, družbeni položaj vzgojnih zavodov. Ta vprašanja so
- podobno kot v prvem delu - tudi v drugem delu posebej opre-
deljena za KPD za mladoletnike in zapore v Celju. Drugi del
poročila ocenjuje tudi usposabljanje strokovnih delavcev v
okviru podiplomskega študija ter v zvezi z izobraževanjem in
izpopolnjevanjem ob delu.
V tretjem delu poročila so podana izhodišča ter usmeritve de-
la v prihodnje. Poročilo najprej razčlenjuje domnevna druž-
bena gibanja v Sloveniji do leta 2000, ki bodo relavantna za
deviantno ravnanje mladih. Poročilo se zavzema za enovit pris-
top in enovito urejanje temeljnih pravnih vprašanj zavodske
vzgoje ter za enako urejanje ne glede na to, ali gre za oddajo
v zavod, o čemer odločajo sodišča.
- 7 -
III. Predlogi za dopolnila in spremembe
Predloge v zvezi z zavodskim obravnavanjem disocialne
mladine v prihodnje kot z odpravljanjem sedanjih pomanjklji-
vosti zavodov za usposabljanje bomo podali v 7 točkah. Teme-
ljijo na analizi naših vzgojnih zavodov, ki jo je opravila
delovna skupina, pa tudi na analizi domače in tuje strokovne
literature. Tu smo bili pozorni predvsem na sodobne strokovne
in organizacijske rešitve in trende pri obravnavanju disocial-
ne mladine. Upoštevali smo tudi povratno informacijo strokov-
nih delavcev in družbenopolitičnih dejavnikov na elaborat, pri
čemer imamo v mislih številne pisne pripombe, ki so nam jih po-
slali posamezniki in ustanove, in za zaključke in sklepe s pos-
veta v Izoli, dne 9. - 11. decembra 1982, ki ga je organiziralo
Društvo defektologov SR Slovenije, sekcija MVO.
1. Kakšne zavode potrebujemo oziroma za kakšne zavode bi se
kazalo v prihodnje zavzemati?
V nasprotju s prevladujočimi stališči v svetu pred leti,da so
vzgojni zavodi tembolj ustrezni, čimbolj so kategorizirani in
specializirani, se danes zavzemamo za čimmanj specializirane
zavode in za čimmanj dosledno izpeljano kategorizacijo in kla-
sifikacijo vzgojnih zavodov. Zavodi naj bi bili majhnih kapa-
citet (največ do 5o mladostnikov), skupine znotraj zavoda naj
bi bile heterogene in ne homogene, gojence naj bi pošiljali v
zavode z upoštevanjem regionalnega načela, da bi bili kolikor
mogoče blizu družini in svojemu naravnemu okolju. To so pogoji,
s katerimi se želimo izogniti segregaciji in stigmatizaciji in
ustvariti v ustanovah čimbolj ugodno vzdiišje za realizacijo
vzgojnih in prevzgojnih ciljev.
- 8 -
Zavodskih kapacitet v prihodnje ne bi kazalo povečevati, pa
tudi ne zmanjševati, vendar pa bi morali v njih ustvariti, nor-
malne pogoje za delo. Vzgojni zavodi so večji del v starih,
neprimernih, dotrajanih zgradbah. Treba bi jih bilo temeljito
prenoviti, v nekaterih primerih bi bile bolj gospodarne novo-
gradnje kot pa adaptacije. Dobro bi bilo proučiti možnost
prelitja sredstev, ki se zbirajo za gradnjo dijaških in štu-
dentskih domov.
Urediti bi bilo treba status mladinskega doma v Framu in tola-
dinskega doma Malči Beličeve v Ljubljani. Oba sta sedaj občin-
ski ustanovi, postala pa naj bi republiški, razen tega bi bi-
lo potrebno v obeh uveljaviti normative, kot veljajo za vzgoj-
ne zavode. Dogovoriti bi se bilo treba o namembnosti Prehodne-
ga mladinskega doma v Ljubljani, ki že dolgo ni več samo diag-
nostična triažna ustanova, in pa razmisliti, ali ne bi bilo
bolje PD Radeče iz pravosodnega resorja prestaviti v resor
zdravstva in socialnega varstva, ki je ustanovitelj tudi vseh
drugih vzgojnih zavodov. Različen status nekaterih ustanov za
obravnavanje disocialne mladine, kot tudi različen način fi-
nanciranja in drugačni normativi, vse to predstavlja oviro, da
bi vzgojne in prevzgojne ustanove gradile svoje strokovno delo
na enakih načelih in v enakih strokovnih okvirih. Enotna, uskla-
jena, centralno vodena in v enoten sistem povezana politika
vzgojnih zavodov bi prispevala k večji učinkovitosti in kvali-
teti strokovnega dela v njih.
2. Problem diagnosticiranja in triažiranja
Za učinkovito diagnosticiranje na področju MVO bi bilo treba
izoblikovati merila, veljavna za vso republiko. Kazalo bi tu-
di poenotiti in dodelati kriterije za oddajo otrok in mladost-
nikov v prevzgojne ustanove.
- 9 -
Prav tako se kaže potreba po poenotenju diagnostičnih postop-
kov v smislu večje celovitosti in temeljitosti. Strokovni de-
lavci bi se morali sporazumeti tudi o enotni klasifikaciji
MVO.
Potrebni sta tako stacionarna kot tudi ambulantna diagnostika.
Prednost ambulantne je, da je cenejša in da jo lahko opravimo
v mladostnikovem naravnem okolju, stacionarna pa pride v poš-
tev, kadar zaradi hujše motenosti mladostnikov ambulantni na-
čini niso možni. Zato bi bilo treba del kapacitet sedanjega
PMD v Ljubljani še vedno nameniti za potrebe diagnosticiranja,
Za ambulantno diagnosticiranje bi bila smotrna in najbolj gos-
podarna regijska organizacija strokovnih timov, ki pa naj ne
bi bila preveč razdrobljena; morda bi lahko to nalogo prev-
zeli že formirani strokovni tirni ("npr. v svetovalnih centrih)
3. Usposabljanje in usmerjeno izobraževanje
Problemi usposabljanja mladostnikov v vzgojnih zavodih zade-
vajo le zavode za adolescente, to je Vzgojni zavod v Logat-
cu, Vzgojni zavod v Slivnici, Dekliško vzgajališče v Višnji
gori in pa Prevzgojni dom v Radečah. Zmogljivost teh insti-
tucij je čez 300 gojencev, trenutno pa jih je približno 200.
Pred uveljavitvijo Zakona o usmerjenem izobraževanju so bi-
le možnosti usposabljanja gojencev v teh zavodih dokaj ugo-
dne. Večinoma so se usmerjali v poklicne šole, ki so imele
dvaJcrat na leto štirimesečni tečaj, med ;enim in drugim te-
čajem pa so bili gojenci vključeni v proizvodno delo. V pro-
ces usposabljanja so se gojenci lahko vključili dvakrat na
leto, in sicer ob začetku šolskega leta in ob začetku let-
nega semestra. Poklicno šolo je bilo mogoče končati v šestih
- lo -
mesecih. Zahtevnost v teh šolah je bila relativno;.nizka. To po-
meni, da je lahko gojenec končal poklicno šolo, ko je bil v za-
vodu, kajti poprečna doba bivanja gojencev v njem je že celih
10 let, 18 mesecev. Glede na majhno zahtevnost so gojenci poklic-
no šolo večinoma končali. Upoštevati je treba, da so mnogi med
njimi intelektualno insuficientni, vzgojno in Šolsko zanemarje-
ni, brez minimalnih delovnih in učnih navad. V osnovni šoli so
bili večinoma neuspešni tudi zaradi vedenjske motenosti, zaradi
česar jih je izredno težko motivirati za delo v šoli, še zlasti,
če je zahtevno. Pri gojencih v vzgojnih zavodih je bilo povsem
običajno,da v času usposabljanja niso dolgo vzdržali pri izbra-
nem poklicu, pač pa so ga zamenjali vsaj enkrat, včasih tudi
dvakrat.
Z uvedbo usmerjenega izobraževanja so se pojavili številni prob-
lemi, prej dokaj fleksibilen sistem usposabljanja, prilagojen
z«vad«ki populaciji, je bil porušen. Težava je že v tem, da
mora gojenec, ki je bil napoten v zavod oktobra meseca, čakati
do naslednjega septembra, da se lahko vključi v program. Tako
ne mogel v 18 mesecih, kot jc poprečna doba bivanja gojencev
v e«vc>du, dokončati niti eneg« letniKa. Seveda je Se ena težava:
ka} početi vse te nussece z gojenc«m, ki ga ni mogoče nikamor
usmeriti in vključiti-
Polni program SUI so za populacijo mladine v vzgojnih zavodih
prezahtevni. Tudi če bi v posameznih primerih mladostnik imel
subjektivne pogoje, da se vključi v program, bi mu po odpustu
iz zavoda le s težavo uredili nadaljnje ustrezno šolanje. Za
zavodske gojence pridejo torej v poštev le skrajšani programi
in pa usposabljanje ob delu, s čimer je seveda dodatno poudar-
jena obrobnost in manjvrednost skupine. Zaprte so jim tudi
možnosti za rehabilitacijo in vključitev v okolje. To velja še
zlasti za tiste, ki imajo drugačne sposobnosti in drugačne
aspiracije.
- 11 -
Problem je tudi, da doslej še niso bili oblikovani skrajšani
programi za vse poklice, za katere so se prej usposabljali
gojenci v vzgojnih zavodih. S tem se je število potencialnih
poklicnih profilov zožilo. Čeprav so bili že prej maloštevil-
ni. Za dekleta v Višnji gori je nastal problem usposabljanja
za gostinske poklice. Izražen je bil pomislek, češ da delin-
kventnih in osebnostno neurejenih deklet ne bi kazalo usmer-
jati v gostinstvo, ker jim ni mogoče zaupati. To je prispe-
vek k še večji stigmatizaciji in marginalnemu položaju deklet
z MVO, čeprav za tak odnos v preteklih dvajsetletni praksi ni
bilo nobenega argumenta.
Usposabljanje ob delu je vprašanje,zase, ker v delovnih orga-
nizacijah preprosto ni mogoče dobiti delovnih mest. Problem je
prav nerešljiv za tiste mladoletnike, ki ne vzdržijo pri iz-
branem poklicu in ga želijo zamenjati. Logatec, Višnja gora
in Radeče delno rešujejo problem z internimi delavnicami, v
prav katastrofalnem položaju pa je Vzgojni zavod v Slivnici,
ki nima internih delavnic, pač pa se gojenci zaposlujejo v L
10 km oddaljenem Mariboru.
U. Alternative zavodske vzgoje
Pri preventivi mladinskega prestopništva, kot tudi pri obrav-
navanju disocialnih mladostnikov, že ves povojni čas opažamo
težnjo k večji diferenciaciji sankcij, k večjemu izboru nein-
stitucionalnih ukrepov oziroma k iskanju alternativnih možnos-
ti zavodske vzgoje. Te premike bi lahko pripisovali deloma
vplivu naprednih humanističnih gibanj v zvezi z obravnavanjem
deviantnih osebnosti, deloma pa vse bolj glasni in prepričlji-
vi kritiki na račun obravnavanja delinkventne mladine v zavo-
dih. Zavodom in zavodski vzgoji se očita, da je draga in po-
meni hudo finančno breme za vsako družbo ter da je neučinkovi-
ta in da ne daje pričakovanih rezultatov. Ne glede na upravičen
- 12 -
kritičen odnos do zavodske vzgoje se zavodom tudi v prihodnje
ne bo mogoče izogniti, vendar pa kaže iskati in razvijati ce-
nej Se in učinkovitejše rešitve. Se posebej zato, ker mladin-
sko prestopniStvo narašča in bi nas zavodska vzgoja, kot edi-
na alternativa obravnavanja deviantov, privedla v slepo ulico.
V svetu so se uveljavile številn« alternativne oblike, kot npr.
stanovanjske skupnosti, dislocirane stanovanjske skupine, sta-
novanja deviantnih mladostnikov skupaj s prostovoljnim delav-
cem, poldnevni tretmaji, kratki tretmani in pa večja aplikaci-
ja posvojitev, reje, poldnevnega in celodnevnega varstva. Vse
navedene oblike bi bilo mogoče razvijati tudi pri nas, z neka-
terimi imamo že nekaj izkušenj, vendar pa bi kazalo še posebej
razmišljati o tem, kako uporabiti proste kapacitete v dijaških
domovih za namestitev in obravnavanje disocialnih mladostnikov,
morali pa bi razvijati tudi različne variante delovanja prosto-
voljnih delavcev. Vključevanje prostovoljnih delavcev v obrav-
navanje deviantnih in delinkventnih mladostnikov v njihovem na-
ravnem okolju, posamično ali skupinsko, v okviru strožjega nad-
zorstva in izvajanja vzgojnega ukrepa disciplinskega centra, v
stanovanjskih dislociranih skupinah in v samih vzgojnih zavodih,
se je že doslej izkazalo kot izjemno učinkovito, strokovno neo-
porečno in ekonomično. Smotrno bi bilo tudi izvajati kratke in
popoldnevne tretmaje v okviru nekaterih vzgojnih zavodov, v do-
movih učencev, na centrih za socialno delo in morda tudi v šo-
lah. Učinkovita in še zlasti dolgoročnejša naložba bi bila bol-
je razvejana in strokovno vodena mreža rejništva in to ne le na
vasi, pač pa tudi v mestih, pri posvojitvah pa bi-kazalo pos-
tavljati manj ovir.
5. Usposabljanje kadrov za delo z disocialnimi mladostniki.
Delo z disocialno mladino, bodisi na področju prevencije ali
pa na področju obravnavanja v vzgojnih zavodih, je strokovno
zahtevna in družbeno odgovorna naloga. Niti v svetu niti pri
nas ni sporno, da bi bili leihko kos tem nalogeun ustrezno
- 13 -
usposobljeni specialni pedagogi na visokošolski-^ravni. V SR
Sloveniji je bilo mogoče doslej pridobiti ustrezno special-
no pedagoSko izobrazbo le na višji stopnji, čeprav pravilnik
iz leta 1978 predvideva za delo na tem področju poleg višje
tudi visoko specialno pedagoSko izobrazbo. Anomalijo bi lah-
ko odpravili s tem, da bi priznali oddelku za pedagogiko -
domska smer, status kadrovske šole, pred tem pa bi bilo treba
študij na tem oddelku programsko izpopolniti in kadrovsko okre*
piti. To bi bila najkrajša in najbolj gospodarna pot. Tako bi
začeli tudi v SR Sloveniji usposabljati kadre za delo z diso-
cialno mladino na visokošolski ravni. Sicer bomo čalali do
leta 1990 in Se dalje. Odpreti v Sloveniji možnost visokošol-
skega študija ortopedagogike bi ne bilo pomembno le zaradi
ustvarjanja ustreznih kadrovskih potencialov, pač pa tudi za-
radi razvoja stroke.
Glede na heterogenost populacije mladostnikov v vzgojnih za-
vodih se zdi neupravičena zahteva, da je ustrezna izobrazba
za vzgojitelje v vzgojnih zavodih le specialna pedagogika.
V praksi so se kot strokovni delavci na tem področju obnes-
li tudi psihologi, socialni delavci in sociologi. Tem profi-
lom tudi v prihodnje ne bi bilo smiselno zapirati poti v
vzgojne zavode, prav pa bi bilo, da bi jim predpisali obvez-
no dopolnilno izobrazbo iz specialne pedagogike.
Za starejše pedagoške delavce v vzgojnih zavodih, ki nimajo
ustrezne specialno pedagoške izobrazbe, bi morale kadrovske
šole organizirati dopolnilno izobraževanje.
Vsi pedagoški delavci v vzgojnih zavodih bi se morali vključe-
vati tudi v permanentno izobraževsmje. Programi permanentnega
izobraževanja bi morali obsegati specialna znanja za obravna-
vanje otrok in mladostnikov z MCD, organikov, nevrotikov.
- 114 -
psihotikov in drugih t.i. rizičnih primerov. V ta namen naj
bi Društvo defektologov (Sekcija za MVO) predložilo posebni
izobraževalni skupnosti za pedagoško usmeritev ustrezen pro-
gram za financiranje dodatnega in permanentnega izobraževan-
ja.
To naj bi bila prehodna oblika izobraževanja, dokler ne bi
bil dokončno organiziran študij na drugi stopnji.
Pri usposabljanju pedagoških delavcev za delo z mladino z
MVO bi bilo treba zasnovati širok profil pedagoga - vzgoji-
telja, ki bi lahko uspešno deloval tako v vzgojnem zavodu
kot tudi v donovih srednjega usmerjenega izobraževanja, do-
movih oziroma zavodih za posebne kategorije motenih in pri-
zadetih, kazenskih ustanovah, v študentskih domovih, mladin-
skih klubih, podaljšanem"bivanju in celodnevnem varstvu in
podobno.
Tako je bil zamišljen profil mladinskega vzgojitelja pri
snovanju študija pedagogike na Filozofski fakulteti. Tak
koncept usposabljanja bi bil smotrn iz mentalno higienskih
razlogov. Specialni pedagogi naj ne bi bili prisiljeni vse
življenje delovati le na ožjem strokovnem področju, ki je
psihično izjemno obremenjujoče. S takim konceptom bi pre-
segli tudi umetno delitev na pedagoge, ki se usposabljajo
za delo z motenimi in prizadetimi, in pa na pedagoge, ki
se usposabljajo sa delo z "normalnimi" otroki in mladost-
niki.
6. Potreba po ustanovitvi republiškega svetovalno-nadzor-
nega organa za vzgojne zavode
Družbena skrb, ki jo posvečeuno zavodski vzgoji otrok in mla-
dine z motnjami vedenja in osebnosti, je premalo sistematič-
na, razni poskusi nudenja strokovne pomoči vzgojnim zavodom
pa so premalo usklajeni. Posledice takega stanja se kažejo
v neenotnih teoretično-konceptualnih izhodiščih vzgojnega
- 15 -
in prevzgojnega dela v vzgojnih zavodih, pomanjkljivi samo-
upravni ureditvi tega področja in nenazadnje tudi v raznih
ekscesnih dogodkih v posameznih vzgojnih zavodih z-neprijet-
nimi j zapleti in odmevi v strokovnih krogih ter širši javnos-
ti.
Zato predlagamo ustanovitev posebnega centralnega svetovalno-
nadzornega organa (skupine) za področje dela vzgojnih zavodov
pri Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter teles-
no kulturo ali pri Zavodu SRS za šolstvo, ki naj v prihodnje
usklajuje delo slovenskih vzgojnih zavodov, pomaga pri na-
daljnjem snovanju dela v vzgojnih zavodih v skladu s sodob-
nimi strokovno-tehničnimi dognanji na področju vzgoje in
prevzgoje otrok z MVO ter v skladu s splošnimi humanitarnimi
načeli naše družbe, pomaga pri realizaciji teh konceptov, nu-
di svetovalno in človeško pomoč v vodstvu in osebju vzgojnih
zavodov, skrbi za ustrezno pravno-upravno ureditev področja
dela vzgojnih zavodov in končno izvaja tudi vse oblike uprav-
no-pravnega nadzora nad njihovim delom.
Svetovalna vloga takega organa se ne bi smela ločevati od
nadzorne, poudarek pa bi moral biti predvsem na njegovi sve-
tovalni funkciji. Nujna je pravzaprav vzpostavitev čim bolj-
še komunikacije med svetovalno-nadzornim organom in vzgojni-
mi zavodi. Komunikacija nikakor ne bi smela biti administra-
tivno-birokratska, ampak bi se morala odvijati predvsem v
obliki neposrednih osebnih stikov in po principih kar se da
horizontalnega odnosa demokratičnega načina reševanja vseh
tekočih problemov. Skupino bi morali sestavljati ugledni
strokovnjaki na področju zavodske vzgoje, ki naj bi si med
zavodskimi delavci ustvarili avtoriteto s kvalitetnim stro-
kovnim delom, vendar pa bi morala imeti skupina tudi pooblas-
tila za administrativne posege. Glede na obseg dela bi bilo
smotrno, da bi bila to profesionalna skupina, v kateri naj bi
- 16 -
imeli sodelavci polni delovni čas, sestavljena pa naj bi
bila iz različnih strokovnih profilov, in sicer: pedagoga,
psihologa, socialnega delavca in pravnika.
7. Raziskovanje in 'inovativna dejavnost
Raziskovalnemu delu naj se v prihodnje posveti ustrezna
pozornost. Dosedanja praksa je pokazala, da zavodi sami
niso sposobni prevzeti večjih raziskovalnih projektov. Do
sedaj je na tem področju delal le Inštitut za kriminologi-
jo (Eksperiment v Logatcu), Pedagoški inštitut, ki bi bil
primeren nosilec tovrstnih raziskav, pa se v to delo dos-
lej ni vključeval. Treba je razmisliti o tem, da naj bi
raziskovalno delo vodila neka inštitucija ali strokovna
skupina. Prav tako bi bilo primerno vključiti v posamezne
raziskave strokovne delavce vzgojnih zavodov.
Zavodi še posebej pogrešajo katamnestične raziskave odpuš-
čenih otrok in mladostnikov, saj vidijo v tem osnovo za
analizo vzgojnega dela v zavodih. .
V tem trenutku uvrščajo vzgojni zavodi med inovacije pred-
vsem nove oblike (razne dopolnitve ali alternative) vzgoj-
nega dela. Vsak zavod bi moral razmišljati, katere nove ob-
like bi bile možne pri njihovem nadalnjem delu. Za uvajan-
je novih oblik so odgovorni tudi republiški organi.
Prehodni mladinski dom v Jaršah naj bi prevzel organizacijo
in izvajanje kratkotrajnih tretmajev.
Razen stanovanjskih skupin naj bi vzgojni zavodi v prihodnje
še posebno proučili možnosti posebnih skupin v domovih za
učence.
- 17 -
Predpogoj za ustrezno delovanje novih oblik je pravilna
diagnostična in prognostična ocena. Zato je treba vzpo-
redno z novimi oblikami vzgojnega dela s populacijo MVO
oblikovati tudi kriterije na vključevanje v te oblike.
Proučiti je treba možnosti razvijanja dopolnilnih oblik za
obravnavo zasvojenih (alkohol, mamila) mladostnikov. Pri
tem je pomembno vprašanje, v kolikšni meri naj bi se pove-
zovali z zdravstvom. Tudi formalno je treba zagotoviti
usklajeno delovanje vseh oblik vzgojnega dela. Tako uskla-
jenost bi lahko zagotovila stalna strokovna skupina.
Razvijajo naj se alternativne oblike za tiste, ki jim za-
vodska vzgoja ni potrebna in pri katerih bi se lahko izog-
nili oddaji v zavod.
Pri delu z vedenjsko in osebnostno moteno mladino naj se še
bolj uvaja sodelovanje prostovoljcev (študentov). Prostovolj-
no delo ima svoje mesto v procesu obravnave, predvsem na pod-
ročju prostega časa, omogočanja vključevanja v različna oko-
lja in pridobivanje pozitivnejših socialnih izkušenj. Z delom
prostovoljcev naj se seznani širšo javnost. Prostovoljno
delo pa je lahko tudi oblika prakse študentov na kadrovskih
šolah.
- 18 -
IZOBRAŽEVANJE SOCIALNIH DELAVCEV
' Vida/ Miloševič *
1. Uvod
Hitre družbene spremembe in sprememba v kvaliteti socialnih
potreb, možnosti in pogojev za uresničevanje socialne varno-
sti ter uveljavljanja človeka v medčloveških in družbenih
odnostih, zahtevajo hitro prilagajanje socialnega dela in
socialnih delavcev.
Vendar ni dovolj, če se socialno delo le prilagaja spremenje-
nim družbenim razneram, temveč lahko nanje tudi samo vpliva
ter povzroča večje ali manjše družbene spremembe. To še zla-
sti velja sa socialno delo v samoupravni socialistični druž-
bi.l
Socialno delo je od svojega nastanka dalje polno protislovij
tako v svoji družbeni vlogi kakor v sebi samem. Nastalo je
zaradi pritiska delavskega razreda na kapitaliste, postalo
pa je orodje v rokah vladajočega razreda.
Protislovnost družbene vloge socialnega dela lahko nedvomno
opazimo tudi pri nas. Socialno delo v veliki meri deli uso-
do socialne politike in socialnega varstva, položaj le-teh
pa se je v preteklosti menjaval in dosegal skrajnosti od
zanikanja potrebe po obstoju do tega, da se v njih iše "reSi-
telja" akutnih družbenih problemov.
Socialno delo se pojmuje kot del subjektivnih družbenih sil
(dokumenti ZE in Zveze društev socialnih delavcev Jugosla-
vije), ki zavestno deluje pri reševanju družbenih problemov,
objektivno pa je pogosto potisnjeno na otifobje družbenih do-
gajanj in ostaja vezano na probleme, s katerimi se je tradiciona-
lno ukvarjalo.
X Vida MiloSevil, dip. soc. delavka, pomočnica predsednika
RKZSV, Ljubljana, Kidričeva 5
- 19 -
O protisloTjih, ki so značilna za socialno delo samo, na tea
mestu ne noremo razpravljati. Lahko dih le omenimo: - odnos
med prostoToljnim in poklicnim delom; pomo5 in na drugi stra-
ni etiketiranj® ljudi; solidarnost in poreiovanje ljudi; raz-
voj potreb in možnosti za njihovo zadovoljevanje; stanje na
področju izobraŽevanja socialnih delavcev in zahteve, ki jih
družba pred njih postavlja. Za našo sedanjo razpravo je pome-
mben predvsem razkorak med organizacijo izobraževanja social-
nih delavcev in pričakovanji, ki jih ima družba do nosilcev
te dejavnosti.
Socialno delo v samoupravni socialistični družbi je del aktiv-
nosti in organiziranega uresničevanja ciljev in načel social-
ne politike in socialnega razvoja, poklicna in nepoklicna de-
javnost posebnega pomena, katere namen je, da tudi prispeva
k opredeljevanju in uresničevanju družbenih ciljev.
Vsebina socialnega dela so lahko vsa področja individualnih,
skupinskih in družbenih pogojev zadovoljevanja človekovih po-
treb, njegovega vsestranskega razvoja, socialne varnosti, me-
dčlovefikih odnosov in družbenega uveljavljanja. Glede na to,
in predvsem ob upoStevanju celovitosti človekovega življenja
in dela, socialnih potreb in razvojnih možnosti, spremenlji-
vosti in zapletenosti medčloveških odnosov in družbenih pro-
cesov, protislovij in problemov, bi se sooialno delo moralo
ukvarjati tako s posamezniki in družbenimi skupinami (pred-
vsem s družino) kakor tudi z vsem tistim, kar je medčloveško,
družbeno v odnosu: človek - družbene skupine - družbena skup-
nost - družbene institucije - splošna struktura družbe. ^
Socialno delo pa ni in ne more biti homogena in enodomenska
dejavnost. Potreba po socialnem delu se veča ravno tako nujno-
st njegove vse večje specializacije zaradi vse raznovrstnej^ih
potreb ljudi in problemov, s katerimi se ukvarja. Ta razve-
janost in specifičnosti pa ne bi smele omajati njegovih te-
meljnih prvin (generično socialno delo, doktrina socialnega
dela), ki se izražajo v njegovih temeljnih načelih, ciljih,
predmetu dela, etiki in metodologiji.
2o -
Problea socialnega dela kot stroke Je, kot izgleda, tudi ▼
tem, da se je r procesu svoje profesionalizacije tako hitro
specializiralo. Zaradi tega je stalno prisoten problem po-
manjkanja lastne identitete in premalo je jasnih temeljnih
vrednot. Socialno delo se je 2e od svojega nastanka dalje
usmerjalo na različna in številna področja, kjer prevladuje-
jo druge stroke, in je pogosto prevzemafLo vrednote tistih,
ki 80 tam dominantne, k temu nedvomno prispeva svoje tudi
interdisciplinarna zasnovanost socialnega dela.
2, Trendi v izobraževanju socialnih delavcev v svetu
V svetu je izobraževanje socialnih delavcev zelo razvejano
in raznoliko. Rszlikuje se glede na: temeljno usmeritev so-
cialnega dela (konservativna, reformistična in radikalna),
metode socialnega dela, za katere usposabljajo različne šo-
le, stopnjo izobrazbe in populacijo, s katero naj bi social-
ni delavci delali, kakor tudi glede na področje dela. Bazen
temeljnih izobraževalnih programov obstaja vse več speciali-
zacij za posamezna področja socialnega dela.
Glede temeljne usmeritve socialnega dela prihaja na pobudo
radikalno usmerjenih študentov ob koncu šestdesetih in na
začetku sedemdesetih let (Francija, Belgija, ZB Nemčija,
ZDA) do spreminjanja vzgojno-izobraževalnih programov od
konservativnih, ki so usposabljali predvsem za delo s posa-
mezniki, k reformističnim in radikalnejšim. Takšni programi
naj bi študente usposabljali za aktivzu) delo na področju so-
cialne politike, njenega načrtovanja in oblikovanja, kakor
tudi za spoznavanje potrebe in vodenje akcij za socialne
spremembe. Pri tem gre seveda za socialne spremembe v okvi-
ru obstoječih družbenih razmer, torej bolj za različne so-
cialne reforme.
- 21 -
To gibanje Je povsod, kjer program izobraževanja socialnih
delavcev.ni predpisan in enoten (ZDA, ZH Nemčija, Švedska
idr.) privedlo do Se večje raznolikosti Sol za socialne de-
lavce, predvsem glede na to, kateri od metod socialnega dela
se daje večji poudak.
Tako so ameriški študenti o stanju socialnega dela ugotav-
ljali: "Študenti nismo zadovoljni s tem, da smo del zastare-
lega omrtvelega poklica, ki Je tog in zavrača nove ideje in
strategijo družbenih sprememb. / Hkrati so se uprli tudi tra-
dicionalni metodologiji socialnega dela in odmaknjenosti izo-
braževalnega programa od življenja in problemov ljudi. Pred-
lagali so revolucionarni obračun s filozofijo socialnih re-
form ter zahtevali oblikovanje strategije za politizacijo
vsakega socialnega delavca. ^ TakSne energične zahteve štu-
dentov so vplivale na spremembo pro^amov šol, čeprav ne vseh,
nekoliko pa tudi na miselnost socialnih delavcev. V Kodeksu na-
cionalnega zdruŽen.ia socialnih delavcev ZBA pa se^^ta redikal^-
zem ne odraža.
Metode socialnega dela, za katere študente usposabljajo, na šo-
lah BO povezane s temeljno usmeritvijo stroke. V sedemdesetih
letih so se v ZDA razmahnile predvsem šole, ki usposabljajo
za skupnostno socialno delo, kar Je v skladu s spremenjeno ide-
ologijo socialnega dela. Programi teh Sol so običajno krajši,
šolanje cenejše in tako odprto tudi za pripadnike drugih (ne
belih) rasnih skupin. Vse to pa Je privedlo do tega, da imajo
klasično usmerjeni socialni delavci to metodo socialnega dela
za manj vredno in "umazano".
Povečalo se Je število tistih šol, ki usposabljajo za uporabo
metode socialnega dela s skupino, pri čemer se njena uporaba
Siri od skupin s psihološkimi in medosebnimi problemi, k skup-
inam, katerih cilj Je socializacija in samouresničevanje.
- 22 -
Do sprememb je prišlo tudi v usposabljanju študentov za upo-
rabo metode socialnega dela s posameznikom. Od notranjih ko-
nfliktov se metoda preusmerja na medosebne probleme in soci-
alno fukcioniranje posameznika, od terapije k reševanju pro-
blemov, preprečevanju kriz, dajanju informacij, zastopanju
strank. Od posameznikov se tudi v okviru te metode prehaja
k parom ter družinskim in drugim malim skupinam.
usposablja
V zadnjem času se socialne delavce tudi vse bolj/za razisko-
valno delo, kar je v skladu s preusmeritvijo vloge socialnega
dela v družbi. Običajno pa se za zahtevnejše raziskovalno de-
lo usposablja študente podiplomskih oblik izobraževanja.
Podiplomsko izobraževanje je namenjeno tudi pripravi za vo-
denje socialnih institucij in za nudenje strokovne pomoči in
nadzora (supervizija). ^
Glede stopnje izobraževanja lahko ugotovimo, da se je izobra-
ževanje za socialno delo skoraj povsod začelo na višjih šolah,
ki niso bile vključene v univerzo. Ponekod so se iz njih kma-
lu razvile fakultete in ostale bodisi samostojne ali pa del
univerze (ZDA). Tam, kjer je bilo organizirano visokošolsko
izobraževanje socialnih delavcev, so se, zaradi izredno širo-
kega področja zaposlovanja, zgodaj razvili programi speciali-
zacij kakor tudi druge oblike podiplomskega izobraževanja, vse
do stopnje doktorata znanosti.
Zanimiv je pojav, da tam, kjer imajo socialni delavci že dolgo
možnost doseči visokošolsko izobrazbo in akademske naslove,
prihaja do ponovnega odkrivanja potrebe po višješolskih in ce-
lo srednješolskih programih za socialno delo. Ti kadri naj bi
delali kot pomočniki visoko specializiranim socialnim delavcem
(ZDA). 5
- 23 -
Tudi v številnih evropskih deželah nenehno prihaja do reform
izobraževanja socialnih delavcev. Prevladujejo triletne viš-
je šole, ki niso vključene v univerze, ob njih pa so skoraj
povsod organizirani medfakultetni ali pa samostojni študiji
socialnega dela, socialnega varstva, socialne uprave ali so-
cialne pedagoKike. V izobraževanju socialnih delavcev je to-
rej prisoten/vendar je tem profilom skoraj povsod odprta pot
za nadaljnje izobraževanje (pri čemer bodisi izgubijo leto
študija ali pa morajo opraviti diferencialne izpite). ^
k
Ponekod (Italija, Grčija, ZH Nemčija) potekajo priprave za
integracijo višjih šol za socialno delo v univerzo in za od-
pravo dvotimega izobraževanja socialnih delavcev. Vendar se
višje šole tem procesom upirajo, ker se bojijo, da v okviru
univerze ne bi mogle ohraniti svoje specifičnosti. Ta speci-
fičnost je predvsem v tem, da ima usposabljanje za praktično
delo enakovreden položaj kakor pridobivanje teoretičnih znanj.
V triletnih izobraževalnih programih je običajno najmanj leto
dni študija posvečenega pridobivanju praktičnih izkušenj.
Tako za evropske države (za katere imamo podatke) kakor tudi
za ZDA je značilno, da pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega
programa enakopravno sodelujejo socialni delavci, ki med uči-
telji prevladujejo ali pa jih je vsaj polovica. Prav tako ima-
jo pri tem pomembno vlogo socialni delavci - praktiki, ki štu-
dente v institucijah uvajajo v socialno delo.
Povsod, kjer je socialno delo že dolgo razvito, se izobraže-
valni programi razlikujejo tudi glede na področje dela ali
populacijo, s katero bodo ti profili delali. V ZR Nemčiji
obstaja smer socialne pedagogike, ki usposablja kadre za delo
z otroki in mladino ter smer socialnega dela, kjer se študen-
ti praviloma pripravljajo za delo z odraslimi ljudmi. Na Šved-
skem je V' okviru šol za socialno upravo smer splošne uprave
- 214 -
(v njene« olcviru Se sa kadrovsko poslovanje) ter smer za soci-
alno delo. Zanimive so "Socialne akademije" na Nizozemskem,
ki usposabljajo za socialno delo, kulturno delo, kadrovsko
socialno delo in domsko varstvo.
V ZDA so izobraževalni programi nekaterih šol usmerjeni na pro-
bleme posebnih skupin prebivalstva: manjšine, telesno ali du-
ševno prizadeti, otroci, starejši ipd.
Izobraževanje socialnih delavcev v svetu je torej tako pestro
in dinamično, kakor stroka sama, ki se mora nenehno prilagaja-
ti spreminjajočim se družbenim potrebam.
3. Problemi izobraževanja socialnih delavcev v Jugolsaviji in
Sloveniji
Spreminjanje narave socialnih problemov in socialnih težav lju-
di, ki so v šestdesetih letih od pretežno stvarnih prešli k
bolj osebno pogojenim, je tudi v Jugoslaviji privedlo do neza-
dovoljstva socialnih delavcev z dotedanjimi izobraževalnimi
programi. Prav tako zahteva drugačen koncept izobraževanja vlo-
ga socialnega dela kot dela aktivnosti in organiziranega uresni-
čevanja ciljev in načel socialne politike in socialnega razvo-
ja. Socialno delo se mora torej vključevati na vsa področja in-
dividualnih, skupinskih in družbenih pogojev zsdovojevanja člo-
vekovih potreb, socialne varnosti, medčloveških odnosov in dru-
žbenegs uveljavljanja. Glede na to in upoštevajoč celovitost
človekovega življenja in dela, socialnih potreb in razvojnih
možnosti, spremenljivosti in zapletenosti medčloveških odnosov
in družbenih procesov, protislovij in problemov, se mora soci-
alno delo ukvarjati tako s posamezniki in družbenimi skupinami
(predvsem s družino) kakor tudi z vsem tistim, kar je medčlove-
ško in družbeno. ^
- 25 -
Ali Je za tako kompleksno in odgovorno družbeno vlogo dovolj
višješolska izobrazba in ali zanjo lahko usposabljajo šole,
ki so (z izjemo beograjske) večinoma stagnirale v svojem vse-
binskem in kadrovskem razvoju?
Tako si socialni delavci v vseh Jugoslovanskih republikah
(izjemoma tudi višje šole) prizadevajo, da bi organizirali
ustrezno visokošolsko izobraževanje za socialno delo. V Beogra-
du se Je oblikovala smer za socialno politiko in socialno delo
na Fakulteti političnih ved, v Zagrebu pa Medfakultetni študij
za socialno delo. V Sloveniji se Je leta 1976 oblikovala usme-
ritev za socialno delo v okviru Fakultete za sociologijo, poli-
tične vede in novinarstvo. Tako tudi pri nas ni uspelo prenagiiiti
protislovja med bolj "prakticistično" in "znanstveno" zasnovano-
st Jo izobraževanja za socialno delo. Morda Je^odeovor na dolgole-
tne dileme in nezadovoljstvo na novo ustanov^en "Zajednički
študij za socijalni rad" v Zagrebu, ki pomeni integracijo in
preoblikovanje nekdapje višje šole in medfakultetnega študija
(z delom Je začel v študijskem letu 1983/84). Podobna združi-
tev se pripravlja tudi v Beogradu za prihodnje šolsko leto.
In Slovenija? Ob sedanji preobrazbi visokega šolstva Je Višja
šola za socialne delavce predlagala visokošolski program za
izobraževanje socialnih delavcev, Fakulteta za sociologijo, po-
litične vede in novinarstvo pa program za socialno politiko in
socialni razvoj. Predlog VŠSD Je bil že v osnutku programskih
zasnov dokončno zavrnjen, program za socialno politiko in so-
cialni razvoj pa bo obstajal kot izbirni program. Sicer pa bi
predlagane rešitve morda bolj ustrezale obema izobraževalnima
institucijama kakor pa potrebam stroke. Glede na usmeritev
in družbeno vlogo socialnega dela^ bi bila ločitev socialne poli-
tike in razvoja od socialnega delaf nasilna in neupravičena.
Idealne rešitve prav gotovo ni, in Je tudi ne kaže iskati samo
v izobraževanju socialnih delavcev, čeprav Je to v Sloveniji
trenutno res pereč problem. Večje število diplomiranih social-
nih delavcev v drugih republikah Je celo poglobilo nekatera
- 26 -
Strokovna vprašanja in povzročilo konflikte glede delitve dela
■ed socialnimi delavci z višjo in visoko izobrazbo, predvsem
v centrih za socialno delo.
Oglejmo si še, kakšna mnenja imajo socialni delavci o izobraz-
Q
bi, ki so jo dobili na šoli, ter o potrebnih spremembah.
Glede odnosa med teoretičnimi in praktičnimi znanji študija na
yšSD menijo socialni delavci takole:
-	študij je dal preveč teoretičnih in premalo praktičnih
znanj	5^,7 %
-	študij je dal premalo teoretičnih in preveč praktičnih
znanj	%
-	študij je dal premalo teoretičnih in premalo praktičnih
znanj	47,6 %
-	študij je dal ustrezna teoretična in praktična znanja 11,5 %
-	brez odgovora	1,6 %
Skupaj:	loo,o %
Zanimivo je stališče dela socislnih delavcev (v populaciji do-
bra tretjina), da je študij na VŠSD preveč teoretično usmerjen.
Tako se, izgleda, ta šola ne uvršča med tiste, ki preveč pouda-
rjajo učenje veščin in premalo teoretično znanje. Vendar pa tu-
di poudarjanje teorije in zanemarjenje konkretnih znanj za so-
cialno delo ni dobro. Pravo ravnovesje med obema področjema us-
posabljanja za poklicno delo pa je v samo dveletnem študiju te-
iko najti.
Le malo manj kot polovica anketiranih socialnih delavcev meni,
da jim je študij dal premalo enih in drugih znanj. To pa je res-
no opozorilo, da se za obsežne in zahtevne naloge s področja so-
cialnega dela ni mogoče usposobiti zgolj v dveletnem vzgojno-
izobraževalnem programu!
- IT -
Na vprašanje, kaj predlagajo za izboljšanje vzgojno izobraževal-
nega dela na VŠSD, so socialni delavci odgovorili takole:
-	drugačno sorazmerje med teoretičnim in praktičnim usposablja-
njem	27,4 %
-	sistematično usmerjanje na eno področje dejavnosti -
specializacijo	14,5 %
-	nove vsebine, ki sedaj niso zajete	5,7 %
-	podaljšanje študija na štiri leta	51»6 %
-	brez odgovora	o,8 %
Skupaj:	loo,0 %
Tudi ti odgovori potrjujejo, da višješolski študij ne usposobi
dovolj za teoretična in praktična znanja, ki jih potrebujejo
socialni delavci, saj jih več kot polovica predlaga podaljša-
nje študija na štiri leta.
Podoben odziv je imelo enako vprašanje v anketi, ki se ji je
odzvalo 516 socialnih delavcev. Več kot polovica jih je izja-
vila, da je treba študij na VŠSD podaljšati in izboljšati. ^
Vse kaže, da pobude socialnih delavcev doslej niso bile dovolj
odločne, saj se to vprašanje niti v desetih letih ni ustrezno
rešilo.
Verjetno bo rešitve iz zagate pri Izobraževanju socialnih delav-
cev treba iskati v pripravi raznovrstnih programov in stopenj-
skega študija kakor tudi številnih oblik in vsebin izpopolnje-
vanja strokovne izobrazbe (programi dopolnilnega izobraževanja
in specializacije). Vzporedno z izobraževanjem pa je potrebno
razvijati sistematično raziskovanje na področju socialnih deja-
vnosti, ki je v naši republiki skoraj docela zanemarjeno. Za
raziskovalno delo pa so nedvomno usposobljeni le tisti strokov-
njaki, ki imajo bogato teoretično znanje in praktične izkušnje
s področja, ki ga raziskujejo.
- 28 -
Spremembo vzgojno izboraževalnega programa terja tudi preusmeri-
tev socialnega dela v preventivno delo, v razvijanje prostovolj-
nih dejavnosti ter spodbujanje bogatih SloveSkih potencialov v
vseh okoljih.
OPOMBE
1.	Dr. Milosav Milosavljevid : Budučnost socijalnog rada, v:
Socijalni rad ju5e - danas - sutra. VSSE Beograd, 1982,
2.	Dr. Milosav Milosavljevld: Budučnost socijalnog rada, že citira-
no,
Patrick Hc Cuqn: The študent Hovement in Social Work, V,:
Social Work Education Heports, Vol. 17, No 2 (June 1969)
str. 58.
4.	Kurt Beichert: Current Developments and Trenda in Social Work
Education in The United States, V: Jeurnal of Education for
Social Woek, Vol. 6, Ho 2, Pall i97o, str. 45-44.
5.	Kurt Beichert: Ibid, str. 4o.
6.	Razpolagamo s preliminarnimi podatki iz raziskave o izobraže-
vanju socialnih delavcev v Evropi za ''Avstrijo, ZR Nemčijo,
Hizoz^sko, Grčijo, Francijo, Italijo, Veliko Britanijo,
švedsko in Jugoslavijo.
7.	Dr. Milosav Milosavljevič: Budučnost socijalnog rada, že citi-
rano, str. lo.
8.	Vida MiloSevič: Socialno delo v samoupravni socialistični dru-
žbi II., raziskovalno poročilo, VŠSD v Ljubljani, 1985.
9.	Blaž Mesec: Staligča socialnih delavcev do izobraževanja,
VŠSD v Ljubljani, 1972, str. 96.
- 29 -
POROČILA
ODPRTA VPRAŠANJA SODELOVANJA RAZLIČNIH STROKOVNIH SLUŽB
PRI IZVRŠEVANJU ZAVODSKIH UKREPOV
Društvo za kazensko pravo in kriminologijo Slovenije je pri-
redilo v Izoli od 23. do 25.2*198i4 posvetovčmje ( na temo,
ki je hkrati naslov tega poročila. Posvetovanje je bilo or-
ganizirano tčiko, da so udeleženci prejeli vnaprej priprav-
ljena poročila o treh osnovnih temah, na posvetovanju seunem
pa so poročevalci podali le krajša poročila. Težišče dela je
bilo v skupinah. O sprejetih stališčih pa so udeleženci pos-
veta ponovno razpravljali v plenumu. Posebna delovna skupina
(Bašič, Conč, Selih) je po končanem posvetovamju na osnovi
vsega gradiva pripravila stališča in sklepe s posvetovanja.*
Strokovni in organizacijski vodja posvetovanja je bila prof.
dr. Alenka Selih. Delovne skupine so vodili Katja Bašič,
Marjan Conč, Franjo Knafeljc, Jože Pavlič in Janez Vidmar.
Posvetovanja se je udeležilo 86 udeležencev, od tega je bilo
38 delavcev iz socialnih služb, 23 delavcev iz zavodov, 11
sodnikov za mladoletnike, 9 delavcev organov za notranje za-
deve in 5 namestnikov javnega tožilca.
Tema posvetovanja je bila razdeljena na tri podteme, in sicer
na sodeloviuije med različnimi strokovnimi službami pred odda-
jo mladoletnika v zavod in po njej, na sodelovanje med izvr-
ševanjem zavodskega ukrepa in na sodelovanje ob odpustu in po
odpustu mladoletnika iz zavoda.
Poročilo k prvi podtemi je podala Katja Bašič. V poročilu po-
udarja, da je obravnavanje mladoletnika pred oddajo v zavod
* objavljeno v nadaljevanju
- 3o -
in ob njej izrednega pomena za mladoletnika in za družbo. Mla-
doletniku z oddajo v zavod resda skušamo pomagati, vendar ga
hkrati postavimo "v vrsto stigmatiziranih članov te družbe".
Odpira se osnovno teoretično in praktično vprašemje, v čigavem
interesu je oddaja mladoletnika v zavod, kaj pridobi in izgubi
s tem mladoletnik in kaj družba. Kdo je tisti, ki "odloča", kdaj
mora mladoletnik v zavod, in kdo preverja kriterije, ki jih
uporablja skupina ali celo posameznik, ki ima moč odločanja in
stigmatiziremja ljudi. Eden izmed problemov, ki ga odpira poro-
•s6
čevalka, je tudi ta, ali naj v obdobju diagnosticiranja tudi že
rešuje mladoletnikove težave. Mislimo, da je vprašanje, kakšno
korist ima mladoletnik od diagnosticiranja že v času, ko se uk-
varja z njim skupina strokovnih delavcev različnih poklicev za-
nimivo. Tudi ni pravično, da se mladoletnika določen čas le
"diagnosticira", če delavcem, ki to opravljajo, ni nič mar, ka-
ko ta mladoletnik živi, kakSne težave ima in kako jih rešuje.
Etično nedopustno je, da se delavec zamima le za mladoletnikove
težave, mu pa hkrati niti ne skuša pomagati, češ, saj bo verjet-
no oddan v zavod in mu bodo že potem pomagali, in še slabše je,
če delavec misli, da danes dela z mladoletnikom kot diagnostik,
jutri ali pojutrišnjem, če bo tako odločeno, pa bo delal z njim
kot terapevt. Moi^a je v zvezi z "diagnosticireuijem" že v načelu
nekaj narobe, če ga jemljemo kot samostojen postopek in ne kot
del celovite obravnave mladoletnika, kot vsebino dela z mlado-
letnikom: bolj kot rezultat nekega drugega dela z mladoletnikom
in ne kot cilj nekega dela, ki mu pravzaprav ni videti posebnega
smisla. Eno je neunreč zanesljivo, če je mladoletnik posebej poš-
lem na diagnosticiranje (na strokovno komisijo ali v poseben
diagnostični zavod), je malo verjetno, da ne bo kasneje oddan v
zavod. Odkar je uvedeno v Sloveniji strokovno "diagnos-
ticiranje in triažiranje" ni v zavodih nič manj mladoletnikov,
kot jih je bilo pred tem, saj so vsi, ki so bili že pr«d diagno-
sticiranjem označeni, da potrebujejo oddajo v zavod, tudi v
- 31 -
resnici bili oddčuni v zavod. Slovenski zavodi so ves čas pri-
bližno enako polni in če je v kakšnem zavodu občasno manj go-
jencev, kot jih sicer potrebuje za "poslovanje" (zlasti eko-
nomsko, da dobivajo vsi zaposleni ustrezen dohodek in da za-
vod ustvarja potrebne sklade), se družba hitro odzove na
"klic po pomoči" in zavod se kmalu zopet napolni in družbeni
problem je rešen. TčJco torej ostaja ves čas odprto temeljno
družbeno vprašemje, koliko mladoletnikov naj bo v zavodih, da
bo družba normalno delovala in kakšni naj bodo. Na področju
odklonskosti je že dolgo znano, da lahko odkrijemo toliko de-
viantov, kolikor jih želimo in kolikor to ustreza vsakokratnim
družbenim razmerah. Enostaven primer je v prometu, kjer se od-
krije toliko kršilcev, kot jih zmore odkriti nadzorni organ.
Kriminaliteta in deviantnost sta pač del življenja samega in
obstajata neodvisno od naše volje. Od naše volje pa je vsaj
delno odvisno, koliko in kakšne deviante bomo odkrili (selek-
cijski mehanizmi) in zlasti, kaj bomo z njimi storili. S tem
razmišljamjem smo se že tudi dotaknili vprašanja, ki ga obrav-
nava poročevalka, to so merila za oddajo v zavod. V zvezi s
tem vprašanjem opozarja, da so nekateri anketiranci izražali
"pomisleke zoper zavodsko vzgojo" sploh. S tem vprašanjem se
ni globlje ukvarjala niti poročevalka niti ni bilo to kasneje
v razpravami na posvetovemju jasneje oblikovano. Je pa vsekakor
vredno razmisleka. Kadar gredo lovci na Lov, vedno tudi kaj
ustrelijo. Kadar gre en sam človek po gobe, morda tudi kaj
najde, če dobro išče in če ve, kje naj išče, če pa gre več
ljudi (morda veččlanska družina) iskat gobe, bo nekdo od njih
zanesljivo gobe tudi našel. Tako je tudi v naši dejavnosti:
na vsaki šoli bodo zanesljivo odkrili kakšnega motečega učen-
ca, ki "mora" v zavod,toda ko bo ta izločen, bo šola še vedno
imela novega najbolj motečega učenca in taOco naprej. Vprašan-
je pravočasne detekcije motečih učencev je pač dvorezen meč,
saj velja pravilo, kdor išče, ta najde. To lahko velja tudi
- 32 -
za strokovne delavce služb, ki imajo moč, da iščejo in izbi-
rajo mladoletnike, ki naj bi šli ali morajo iti v zavode.
Poročevalka se nadalje ukvarja z vlogo organov za notranje
zadeve pri oddaji mladoletnika v zavod in pri tem dopušča
možnost, da postopki z mladoletniki niso vedno ustrezni in
sjemu v korist, zato se zavzema za specializacijo posamez-
nih delavcev in skupin, ki se bodo v okviru teh organov uk-
varjali s problematiko mladoletnikov. Poročevalka je odprla
tudi vprašanje dela mladinskega sprejemališča in njegove vlo-
ge, kar je bilo tudi v razpravah v delovnih skupinah deležno
pozornosti.
Drugi poročevalec Fremc Imperl se ukvarja z vprašanji sodelo-
vanja različnih strokovnih služb med izvrševanjem zavodskega
ukrepa. V začetku poročila obravnava vprašanja v zvezi z med-
sebojnim obveščanjem, tako med organi in službami, ki obrav-
navajo mladoletnika, kot z obveščanjem samega mladoletnika,
in vztraja, da ima mladoletnik pravico biti obveščen o veči-
ni stvari, ki zadevajo njegovo osebnost in njegovo delovanje.
To je povezano s praktičnim vprašanjem medsebojnega obveščan-
ja v zvezi z obiski zavodskih delavcev na terenu in terenskih
delavcev v zavodu, pri čemer pa ni prav nič pomembno vprašan-
je, kdo je pobudnik obiskov in izmenjav obvestil. Gotovo je
le, da je medsebojno obveščemje nujno tako v obdobju sprejema
v zavod kot med bivanjem mladoletnika v zavodu. Obveščanje naj
bi prispevalo k ustvarjanju medsebojnega zaupanja med vsemi
udeleženci, ki obravnavajo mladoletnika, pripomoglo pa naj bi
tudi k boljšemu obveščanju samega mladoletnika že pred spreje-
mom v zavod, da pred oddajo ne bi bil deležen neresničnih ob-
ljub v zvezi z življenjem v zavodu.
- 33 -
Poročevalec Marjan Conč obravnava sodelovanje različnih stro-
kovnih služb ob odpustu iz zavoda in po njem. Takoj v začetku
navaja, da je malo ugotovitev in ocen, kaj se dogaja z mlado-
letnikom po odpustu, in da o tem premalo vemo. Vztraja pa na
tem, da sta odpust in delo z mladoletnikom po prihodu iz zavo-
da odločilni del celotnega (pre)vzgojnega dela z motenim otro-
kom ali mladostnikom, ki je v zavodski obravnavi. V zvezi s
sodelovanjem različnih služb ob odpustu in po njem, poročeva-
lec poudarja potrebo po pravočasnosti priprav na odpust, raz-
členjuje potrebo po tako imenovanjem "podaljšanem tretmaju"
po odpustu mladoletnika, ukvarja se z vprašanjem obveščanja or-
gemov za notranje zadeve o odpustu mladoletnika in njihovim od-
nosom do odpuščenega mladoletnika, ugotavlja, da sta zbiranje
in izmenjava obvestil o spremljanju mladoletnikov po odpustu
slčiba in le delno urejena, čeprav so taka povratna obvestila
koristna zavodom in vsem, ki so bili udeleženi pri obravnavan-
ju mladoletnika. Na koncu pa se poročevalec ukvarja Se z vpra-
šanjem razvijanja in uvajanja nadomestnih in dopolnilnih oblik
zavodske vzgoje in z vprašanjem predvidevanja in načrtovanja
dela na področju preprečevanja negativnih pojavov med mladino.
Posvetovanju dajejo Se posebno vrednost zaključki, do katerih
so prišli udeleženci z delom v skupinah. Ti bodo ostali zapi-
sani in bodo še dolgo časa opozarjali same udeležence in dru-
ge na posamezna vprašanja, ki so bila predmet posvetovanja.
Udeleženci posvetovanja pa so veliko pridobili tudi z udelež-
bo v skupinskem delu, saj je vsakdo kaj prispeval, če ne v
strokovnem - saj tega dejansko zaradi kratkega časa za delo
skupin tudi ni bilo mogoče pričakovati od vseOcega udeleženca
- pa vsaj v čustvenem pomenu, ko je doživljal drugega udele-
ženca, mu dajal podporo in tako sam podoživljal določene sta-
lišče in se odločal za ali proti stališču. Stališča skupine
so vedno odraz moči posameznih udeležencev, saj vseh posamez-
nih stališč nikoli ni mogoče v polni meri upoštevati.
- 34 -
Na plenuBu pa je bila vsakomur dana možnost, da pove še svoje
stališče, pa če je Slo za staliSče njegove ali kakšne druge
skupine. To možnost so udeleženci tudi v veliki meri uporabi-
li, zato so bile razprave na plenunu živahne. To pa samo do-
kazuje, da so bila obravnavana vprašanja pereča in zanimiva
in da so udeležence pritegnila razumsko in čustveno. V tem
pa je tudi vrednost celotnega posvetovanja.
Franci Brine
- 35 -
STALIŠČI IN SKLEPI S POSVETOVANJA "OLPBTA VPRAŠANJA SODELOVANJA
RAZLIČNIH STROKOVNIH SLUŽB PRI IZVRŠEVANJU ZAVODSKIH UKREPOV",
IZOLA, 23. - 25.2.1984*
I. TEMA: Problemi sodelovanja pred in ob oddaji mladoletnika v zavod
1. Enotnost disKnostignega postopka
1.1.	Diagnosticiranje, ki je dinamičen proces, bi se moralo začeti
že ob detekciji in po potrebi v sodelovanju z različnimi stro-
kovnimi vejami in institucijami (vzgojnimi, šolskimi, zdravstve-
nimi, socialnimi itd.). Sodelovanje oziroma nepovezanost med
strokovnimi službami pa je eden izmed temeljnih problemov, s
katerim se srečujemo v fazi diagnosticiranja.
1.2.	V razi detekcije, ambulantne obravnave in v posameznih primerih
tudi v fazi diagnosticiranja, so lahko podatki o mladoletniku
in njegovem okolju, s katerimi razpolagajo ONZ, pomembni za
ustvarjanje celostne slike o obravnavanem mladoletniku. Zato
naj bi se socialne službe in zavodske ustanove (takrat ko je
mladoletnik v zavodu), posluževale informacij miličnikov. Zavo-
di naj bi zaradi sprotnejšega spremljanja problematike krimina-
litete med gojenci prejemali tudi po 1 izvod kazenske ovadbe,
posredovane zoper mladoletnike.
1.3' Večinsa skupin je izrazila mnenje, da je sodelovanje nekaterih
služb in ustanov v celotni fazi diagnosticiranja vprašljivo.
Tako naj bi po mnenju udeležencev zavodske ustanove sodelova-
le predvsem v fazi odločitve za oddajo v zavodsko ustanovo,
kajti od izvedenega diagnostičnega postopka je odvisno tudi
uspešno programiranje prevzgojnega procesa, če bi v fazi dliagno-
sticiranja sodelovali zavodi, bi po mnenju ene skupine obstaja-
la možnost, da bi prihajalo do vnaprejšnjega odločanja o ukre-
pu.
*Zaključke in stališča so oblikovali za I. temo K. Bašič, za II. temo
A. Šelih, sa III. temo M. Čonč, konč no redakcijo je pripravila' A.
Šelih.
- 36 -
1.4.	Diagnostika naj bi bila čimbolj kompleksna. Prevladalo je
mnenje, da bi morali določiti vsaj minimalne standarde diagno-
stičnega postopka.
Zaželena je diagnostika v primernem okolju, vendar jo nemalo-
krat onemogoča primankljaj strokovnjakov v okviru CSD. Vseka-
kor pa bi bilo pri CSD treba formirati strokovne time.
Pravočasno diagnosticiranje bi končno edino lahko omogočalo
tudi selektiven pristop pri /CJddaji v zavodsko ustanovo.
1.5.	Splošnega stališča, ali naj se mladoletnik diagnosticira v us-
trezni ustanovi ali s pomočjo\ Icomisije za razvrščanje, ni mo-
goče zavzeti. Vsekakor je, odvisno od posameznega primera, tre-
ba uporabljati obe možnosti. Stacionarno diagnosticiranje naj
bi uporabili v težjih in zapletenih primerih, ko CSD sam za to
nima možnosti ali ko so okoliščine pri mladoletnikih takšne,
da te zahtevajo.
Opozoriti je treba, da(v Sloveniji ponekod finančno ne zmorejo
kriti stroškov komisije za razvrščanje. Ker je to trenutno ne-
rešljivo, naj bi se le uveljavilo tudi timsko diagnosticiranje
(soc. delavec, psiholog, pedagog).
Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje ustreznosti komisij za ra-
zvrščanje (ambulantno) predvsem vprašanje celovitosti strokov-
nega tirna ter tudi spretnosti dela teh komisij.
Ena izmed skupin je opozorila na problem izvajanja diagnostič-
nega postopka. V doslednem izvajanju že znanih strokovnih opre-
delitev vidijo izhod oziroma doseganje kvalitetnejšega dela na
tem področju.
Srečujemo se tudi s večsmernostjo diagnostike in z vprašanjem
različnih meril, ki jih uporabljajo posamezne institucije.
- 37 -
2. Merila za odda.jo v zavod
2.1.	V velikem številu primerov so šolske ustanove tiste, ki prve
opazijo odstopanja v vedenju in kot osnovno simptomatiko za
oddajo v zavod nakazujejo že neuspešnost v šoli, izostajanje
od pouka, krajše bege itd. Pri obravnavi otroka ali mladolet-
nika v okviru CSD se simptomatika razširi na družino in oko-
lje. Sodišča pa se odločajo predvsem na osnovi teže in pogos-
tosti kaznivega dejanja, na osnovi pogojev vzgoje in prevzgo-
je v družini ter okolju. ONZ vidijo resno simptomatiko v po-
gostosti beganja, potepuštva in pogostosti kaznivih dejanj.
2.2.	Vprašanje pravočasne detekcije se vedno znova pojavlja kot
problem, ki v praksi pogosto pogojuje oddajo v zavod. CSD bi
morali aktivirati vse službe in ustanove, ki se ukvarjajo z
otroki in mladoletniki (jšole, zdravstvene službe, dispanzerji,
krajevne skupnosti), za pravočasno detekcijo. Le tako lahko
računamo, da oddaja v zavod ne bo postala zadnja možnost ozi-
roma zadnja sankcija.
2.5. Merila (včasih gre bolj za "motive") za oddajo v zavod so v
praksi zelo različna in so pogojena s stališči ustanov, ki
obravnavajo mladoletnika, in z merili in pogoji okolja, v ka-
terem mladoletnik živi. Neusklajeno delo vseh pri obravnavi
mladoletnikov, in nemalokrat tudi medsebojno nezaupanje, pa
lahko prispeva k nenadnim odločitvam brez ustreznih meril ali
poznim odločitvam za oddajo v zavodsko ustanovo. Tako delo
povzroča včasih tudi ponavljajoče se postopke, kar ima za ot-
roka oziroma mladostnika zelo slabe posledice.
2.4. Natančna merila za oddajo v zavod je ^koraj nemogoče postaviti.
Vsekakor pa lahko kot znana merila opredelimo kriterije, ki
jih postavlja kazenski zakon, in kriterije, ki jih postavljajo
zavodi,.
Merila zavodov naj bi preprečevala predvsem preveliko hetero-
genost populacije v zavodu. Če pa bi bilo tako, bi se obliko-
vala posebna kategorija motenih otrok, ki po teh merilih ne
- 38 -
sodijo v nobeno od obstoječih zavodskih ustanov.
2.3» CSD se nerilom zavodov težko pillagajajo, pa tudi ne poznajo
jih dovolj. Praviloma so to nenapisana merila. Vsi so si bili
edini, da je treba čimprej ponovno opredeliti mrežo zavodov,
s čimer se morajo seznaniti vsi dejavniki na področju dela z
mladoletniki (centri za socialno delo, sodišča, ONZ itd.).
Nujno je treba opredeliti tudi status mladinskih domov (Dom
Malči Beličeve, Fram).
Zavodi bi morali pri oblikovanju meril za sprejem upoštevati
potrebe v slovenskem prostoru in ta merila spreminjati glede
na potrebe.
2.6. Prepogosto je razlog za oddajo v zavod neučinkovita ambulantna
obravnava mladoletnika, ki jo pogojuje mnogokrat pozna detekci-
ja, neusklajeno in nemalokrat tudi prestižno obnašanje posamez-
nih strokovnih služb in institucij, premajhno sodelovanje z
okoljem, v katerem mladoletnik živi, in slabo spremljanje mla-
doletnika. Obravnavanje na prostosti bi zato moralo postati
bolj elastično, timski pristop v ambulantni obravnavi pa bi
prav gotovo razrešil nekatere probleme.
Na odločitve za oddajo v zavod vplivajo tudi negativna stali-
šča do zavodov. Ta stališča so pogosto pogojena s predsodki.
Le-te je mogoče presekati z aktivnim sodelovanjem med zavodom
in drugimi institucijami (CSD, sodišča, društva, ONZ).
5. Razmerja med različnimi službami
J.l. Različni postopki pri obravnavanju lahko otroku ali mlado-
letniku škodijo. Zato je treba razmišljati o enotnih konceptih
dela ustanov, ki se ukvarjajo z mladoletniki, in med tretmajem
neprestano usklajevati delo. Na regijski ali republiški ravni
je treba zagotoviti take redne oblike dela, ki bodo to usklaje-
vanje omogočale (regijski posveti, poseben svetovalni organ v
- 39 -
republiki).
5.2. Udeleženci so poudarili tudi različno naravnanost in poslan-
stvo posameznih služb ter s tem tudi svoja različna pričakova-
nja, kar pa ne bi smelo predstavljati ovire pri sodelovanju.
Dobro poznavanje dela in delokroga posameznih služb ter med-
sebojno spoštovanje lahko prispevata k izboljšanju sodelova-
nja.
3*Iznešene so bile tudi nekatere kritike in pripombe na račun
delovanja posameznih služb. Udeleženci so opozorili na tele
pomanjkljivosti v delu posameznih služb:
-	premalo preventivnega dela CSD,
-	slaba povezava s terenom in zavodskimi ustanovami,
-	pomanjkanje dežurne službe v okviru CSD,
-	preslabo odpiranje zavodskih ustanov navzven,
-	slabše sodelovanje z nekaterimi ustanovami (Center za men-
talno zdravljenje - Poljanski nasip),
-	neprimerni postopki z otroki in mladoletniki s strani de-
lavcev ONZ in neupoštevanje problema stigmatizaciJe mlado-
letnikov ali otrok.
V okviru ONZ bi morali dosledneje in hitreje nadaljevati s
specializacijo oziroma usposobljanjem svojih delavcev za de-
lo z otroki in mladoletniki.
Sodelovanje med ONZ in ostalimi ustanovami, službami in in-
stitucijami, ki se ukvarjajo z mladoletniki, bi moralo biti
tesnejše. Poseben problem predstavlja skupno razreševanje pro-
blematike begavcev, tako od doma kot iz zavodov, ter problem
deportiranih mladoletnikov.
Udeleženci so ugotovili, da delo sodnikov za mladoletnike v
pravosodnem sistemu premalo vrednotijo.
- I+O -
Priprava otroka na zavod
Priprava otroka in njegovega okolja za oddajo v zavodsko usta-
novo je po mnenju vseh udeležencev izrednega pomena, ustrezna
priprava omogoča uspešnejše delo z mladoletniki v zavodski us-
tanovi in uspešnejšo sanacijo okolja med otrokovim bivanjem v
zavodu. Pri tem naj hi vsestransko sodelovale in si prizadeva-
le vse ustanove in institucije, ki pridejo pred oddajo v stik
z mladoletnikom.
Pri oddaji mladoletnika v zavod se soočamo tudi z odporom star-
šev, kajti v tem trenutku, po njihovem mnenju, priznavajo svojo
nemoč in poraz. Celo s starši je v tem trenutku izredno pomem-
bno. Odpor je še večji tudi zaradi nepoznavanja zavodov in njiho-
vih programov ter zaradi nezaupanja do zavodov. To naj bi pos-
kušali preprečiti npr. z obiskom mladoletnika in staršev v za-
vodu pred oddajo, z "dnevom odprtih vrat" zavodov ipd.
Uspešno pripravo otroka, staršev, okolja itd., na zavodsko us-
tanovo pa v veliki meri onemogočajo "hitre namestitve" otroka v
zavod. Priprave naj bi bile zato pravočasne.
Tudi komisije za razvrščanje, ki vedno ne delujejo tako kot od
njih pričakujemo in včasih s pritiski na zavod dosežejo oddajo,
s takim* načinom dela, povzročajo, da mladoletnik ni pripravljen
na oddajo.
Zagotoviti je potrebno pravočasno dostavljanje dokumentacije
o mladoletniku zavodu, kar bo omogočalo tudi naknadno dopolni-
tev nepopolne dokumentacije.
5. Mladinsko sprejemaliSče
Ljubljansko mladinsko sprejemališče, kakršno poznamo, ne ustreza.
V trenutnih pogojih pa ni mogoče pričakovati, da bi delovalo dru-
gače. Na problem sprejemališča je treba opozoriti na vseh republi-
ških ravneh in ga predstaviti kot problem posebnega družbenega in-
- U1 -
teress za vso Slovenijo. Šele z uresničitvijo najosnovnejših
finančnih, kadrovskih in prostorskih problemov mladinskega
sprejemališča se je mogoče pogovoriti o vsebini njegovega de-
lovanja. Ob tem se je treba truditi za enoten vsebinski kon-
cept sprejemališča v vsej Sloveniji.
Ob tem se mladinsko sprejemališče ne sme spremeniti v predhod-
no postajo pred oddajo v zavod oziroma po njej, prav tako pa ne
sme biti nadomestilo za pripor. Sprožiti je treba tudi ustrezno
akcijo za ustanovitev sprejemališča za deportirane in repatrii-
rane v Kopru ter razmišljati o takšnem sprejeoališču v Celju.
II. TEKA: Problemi sodelovanja med izvrševanjem zavodskega
vzgojnega ukrepa
1. Medsebojno sodelovanje in delovanja služb
1.1. Oblike sodelovanja
Udeleženci posvetovanja so predlagali številne oblike so-
delovanja različnih strokovnih služb, npr.: osebni stiki,
telefonski stiki, pisni stiki, obiski sodnikov za mladolet-
nike ter socialnih delavcev v zavodih, skupni posveti pred-
stavnikov vseh služb, timski sestanki med osebjem zavodov
in sodelavci centrov za socialno delo; obiski zavodskih de-
lavcev na domovih gojencev. Posebej so poudarili tudi pomen
sodelovanja med osebjem vzgojnih zavodov, sodišč in centrov
za socialno delo pri oblikovanju individualnih programov za
posameznega gojenca in na diagnostičnih konferencah.
V zvezi z različnimi oblikami, pa tudi pogostostjo medseboj-
nega sodelovanja, so udeleženci menili, da ima zelo velik
pomen osebna zavzetost posameznih delavcev; kot objektivne
težave pa so omenili kadrovsko preobremenjenost centrov za
socialno delo ter prepogoste reorganizacije.
Glede vseh oblik sodelovanja so cenili, naj bi bile le-te
- 42 -
formalno določene ter bolj obvezujoče kot doslej.
1.2. Čas sodelovanja
Več skupin je poudarilo, da mora potekati sodelovanje vseh
služb neprekinjeno vse leto, tudi med počitnicami. V zvezi
s tem so tudi poudarili, naj bi sodniki za mladoletnike obi-
skali zavode, v katerih so gojenci, ki so jih tja oddali
vsaj dvakrat letno.
1.5. Medsebojna razmerja med posameznimi strokovnimi službami
Udeleženci so poudarili, da medsebojno sodelovanje in med-
sebojno informiranje temeljita na zaupanju. Zato je treba
vse službe obravnavati in upoštevati kot enakopravne ter
razbiti predsodke ene službe do druge službe. Medtem ko mo-
ra biti medsebojno informiranje čimbolj popolno in mora us-
trezati resnici, pa morajo posamezni strokovnjaki različnih
služb skrbno presoditi, katere podatke lahko brez pridržkov
posredujejo tretjim osebam. Medsebojne informacije naj bodo
čimbolj uporabne in naj ne bodo filtrirane. Pretok informa-
cij pa naj poteka v vseh smereh: od zavodov do drugih služb,
med zavodi in od drugih služb do zavodov.
1.4. Posebne naloge vzgojnih zavodov
Pobudo za medsebojno sodelovanje naj dajejo predvsem zavodi,
zlasti ko gre za sodelovanje s sodišči in centri za social-
no delo. Udeleženci posvetovanja so se posebej ukvarjali z
vprašanjem, ali naj organi za notranje zadeve ovadbo o kaz-
nivem dejanju, ki ga je storil mladoletnik - gojenec zavoda,
medtem ko je bil na prostosti, posredujejo tudi zavodu ali
ne. Čeprav mnenja niso bila enotna, je vendarle prevladalo
stališče, da je informacija o takšnem kaznivem dejanju (ne
glede na to, kakšen-je konec postopka), izjemnega pomena za
prevzgojni proces mladoletnika in s tem za delo v zavodu.
- H3 -
Udeleženci so poudarili tudi pomen sodelovanja s šolsko
svetovalno službo, še zlasti ko gre za šoloobvezne otroke.
1.5« Posebne naloge centrov za socialno delo
Večina skupin je menila, da bi bilo treba zagotoviti nepre-
kinjeno obliko socialne pomoči za mladoletnike, ki se jim
mora takoj zagotoviti določeno varstvo. V zvezi s tem so
udeleženci omenili različne možnosti, kot npr.: dežurstvo
cent;rov za socialno delo, uporaba mladinskih sprejemališč,
pridržanje mladoletnika za nekaj ur v prostorih postaje mi-
lice, prerazporeditev delovnega časa delavcev centra za so-
cialno delo.
1.6. Posebne naloge organov za notranje zadeve
Vse skupine so poudarile pomen specializiranih in posebej
usposobljenih delavcev ONZ za delo z otroki in mladoletniki,
V	zvezi z delom organov za notranje zadeve so poudarili po-
trebo po korektnih postopkih, pri čemer pa je vedno treba
izhajati le iz konkretnih primerov. Eno najpomembnejših po-
dročij je sodelovanje organov za notranje zadeve s centri
za sociaino delo. V zvezi s tem so udeleženci menili, da bi
bili zaradi boljšega informiranja primerni skupni sestanki
delavcev obeh služb, pri čemer bi eni in drugi dobili pod-
robnejše informacije o tem, kakšno je njihovo delo.
V	zvezi z medsebojnimi odnosi so udeleženci poudarili tudi,
da morajo biti ti odnosi enakopravni ter ne hierarhično Po-
barvani, sodelovanje organov za notranje zadeve pa naj bo
kontinuirano in naj ne obstaja le v sodelovanju ob tirali-
cah in begih.
Udeleženci so menili, da bi bilo pravilno opredeliti pravi-
ce in pooblastile organov za notranje zadeve v zvezi z de-
- -
lom z otroki in mladoletniki.
1.7.	Posebne naloge sodišč
V	zvezi z delom sodišč so udeleženci pozdarili, da so pos-
topki na sodišču pogosto dolgotrajni, kar vpliva na uspeš-
nost prevzgojnega procesa in tudi na možnosti izvajanja te-
ga procesa.
1.8.	Šolske službe
Udeleženci so poudarili, da bi bilo potrebno pedagoški kader
na osnovnih šolah in v srednjem usmerjenem izobraževanju po-
sebej pripraviti za delo z motenimi otroki in mladoletniki.
2. Mladoletniki in starši
2.1.	Ko se mladoletnika pripravlja na oddajo v zavod, mu je tre-
ba dati resnične in objektivne informacije o zavodu. Pri tem
ni mogoče obljubljati nemogočega, prav tako pa ni dovoljeno
groziti z zavodom. Informacija naj bo čimbolj popolna in čim-
bolj 'resnična. V času izvrševanja zavodskih ukrepov mora za-
vod sodelovati s starši; to je posebej težko, če gre za si-
tuacijo, ko so stiki mladoletnika s starši pretrgani, ali
pa jih mladoletniki zavračajo. V takih primerih je treba is-
kati druge nadomestne rešitve.
V	zvezi s pripravo na odpust so udeleženci posveta menili,
da se ta priprava začne že ob sprejemu v zavod in mora po-
tekati kontinuirano ves čas izvrševanja zavodskega ukrepa.
2.2.	Izločitev mladoletnika iz zavoda
Takšna izločitev je. dopustna le v kriznih situacijah. V se-
danjih pogojih se pogosto uporablja tudi pripor, čeprav ni
pravnih razlogov zanj. V takih primerih bi bilo treba žago-
- U5 -
toviti driige oblike začasne izločitve mladoletnika iz za-
voda. Pripor bi naj ostal kot sredstvo za preventivni od-
vzem prostosti le, če obstaja ponovitvena nevarnost ali če
je ogroženo življenje drvigih gojencev. Posebej so udeležen-
ci poudarili, da bi bilo treba preučiti možnosti tretman-
skega dela v času pripora.
V	zvezi z vprašanjem premeščanja gojenca iz zavoda v zavod,
so udeleženci menili, da obstajajo te možnosti glede na mre-
žo zavodov pravzaprav le pri zavodih za osnovnošlsko mladi-
no. Bili pa so mnenja, da je pri vsakem premeščanju, ko gre
za oddajo, ki jo je odredilo sodišče, treba najti stik tudi
s sodnikom za mladoletnike.
2.5. Priprava odpusta
V	zvezi s pripravo odpusta so udeleženci menili, da se le-ta
začne ob sprejemu v zavod. Poudarili so pomen ustanavljanja
namestitvenih centrov za to, da bi razrešili problem nasta-
nitve mladoletnikov po odpustu iz zavoda, posebej pa so po-
udarili tudi težave ob iskanju zaposlitve.
Menili so tudi, da bi bilo treba-za odpuščene mladoletnike
zagotoviti stanovanjsko enoto z bolj struktviriranim načinim
vodenja.
III. TEMA: Problemi sodelovanja ob odpustu in po odpustu mlado-
letnikov iz zavoda
1. Sodelovanje pri pripravah na odpust
1.1. Načrtovanje odpusta in trajanje zavodskega ukrepa
Priprave na odpust se prično že ob sprejemu v zavod; indi-
vidualni vzgojni program'bi naj vsaj okvirno predvidel tu-
- 1+6 -
di trajanje zavodske vzgoje in približni čas odpusta. Tra-
janje zavodske obravnave in odpust naj bi ne bila vezana
le na šolanje gojenca, upoštevali naj bi vrsto motenosti
in dosežke pri korekciji motenj, pa tudi spremembe in sta-
nje v okolju, kamor bi bil mladostnik odpuščen.
1.2. Sklepanje o odpustu
Predlog za odpust (ki naj bo pravočasen, najmanj pa 5 me-
sece pred planiranim odpustom) praviloma poda zavod ob ak-
tivnem sodelovanju socialne službe. Odločanje o odpustu mo-
ra biti timsko, pri čemer sodelujedo poleg gojenca delavci
zavoda, delavci pristojnega centra za socialno delo, even-
tualno sodnika (če gre za sodni ukrep), po potrebi pa tudi
predstavniki strokovnih služb skupnosti za zaposlovanje in
stanovanjske skupnosti.
1.5. Priprava mladostnika in okolja na sprejem
Ker zavodska vzgoja sama po sebi ne navaja na življenje v
vsakdanjem okolju, pomeni odpust za mladostnika prehod iz
permisivnega v drugačen, manj toleranten in manj razumeva-
joč svet. Ker se praviloma pojavi največ težav pri mladostni-
kih tik po odpustu, naj zavod gojenca pripravlja na spremem-
bo, terenska socialna služba pa bi morala (v sodelovanju z
ustreznimi dejavniki) poskrbeti za ustrezen sprejem v oko-
lju in za potrebno pomoč in vodenje po odpustu iz zavoda.
1.4. Oblike priprav na odpust in na sprejem v okolju
Centri za socialno delo (v sodelovanju z ustreznimi dejav-
niki) bi naj opravljali preventivno-vzgojno delo s starši
nasploh, še zlasti pa s starši otrok in mladostnikov, ki so
v zavodski obravnavi. Zavodi pa lahko (v povezavi s CSD in
- 47 -
drugimi) vključujejo gojence v mladinske klube, jim omogo-
čijo počitniško delo (po možnosti v OZD, kjer naj bi se kas-
neje zaposlili), udeleževanje na izletih ali letovanjih prek
ZPM ipd.
1.5.	Vprašanja bivanje in nastanitve
Vprašanje nastanitve je zaostreno zlasti pri mladostnikih,
ki nimajo možnosti vrnitve v domače okolje (majhne možnosti
za stanovanje, visoki stanovanjski stroški ob praviloma maj-
hnih dohodkih, vprašljiva sposobnost mladostnika za samostoj-
no življenje ipd.). Alternativne, a tudi vprašljive možnosti
so rejniška družina (redka možnost), bivanje s prostovoljcem,
nastanitev v internat (večja zahtevnost do mladostnika, kot
v družini, možnost stigmatizacije). Nujno bi bilo pri tem
večje angažiranje stanovanjske skupnosti; predlagana je tudi
ustrezna možnost razdelitve večje stanovanjske enote, če se
mladostnik vrača domov in je pričakovati probleme zaradi sku-
pnega bivanja s starši, če se mladostnik ne vrača v domači
kraj, je nujno sodelovanje socialnih služb prejšnjega in no-
vega kraja bivanja.
1.6.	Sodelovanje z organi za notranje zadeve
Realna je misel, da se mladostnik po odpustu kmalu sreča z or-
gani za notranje zadeve (še zlasti, če je bil pri njih že ob-
ravnavan); s to možnostjo je treba gojence seznaniti in jih
ne njo pripraviti. Zavodi naj ne bi sistematično obveščali
organov za notranje zadeve o odpustu mladostnikov, tudi OZN
naj ne bi izvajali posebnega "policijskega nadzorstva" nad
odpuščenimi gojenci zavodov. Če pa bi v posameznem primeru
to utegnilo koristiti mladostniku, naj bi se socialna služba
individualno povezala z vodjem varnostnega okoliša in ga ob-
vestila o odpustu mladostnika.
- 1+8 -
2, Problemi zaposlovan.ja
2.1.	Zaostreni pogoji zaposlovanja - širši družbeni problem
Enotna je ugotovitev o vse bolj zaostrenih pogojih za za-
poslitev, še zlasti za odpuščene mladostnike iz zavodov.
Poleg objektivnih težav pri zaposlovanju se pojavljajo še
dodatni problemi, ki jih jjovzročajo mladostniki sami z opu-
ščanjem ali pogostim menjavanjem zaposlitev. Socialna služ-
ba ne more in naj tudi ne bi sama reševala vprašanj zapos-
litve odpuščenih mladostnikov; pri teh prizadevanjih bi naj
sodelovali delavci zavodov, na splošnejši ravni pa tudi os-
tali družbeni dejavniki - strokovne službe skupnosti za za-
poslovanje, kadrovske službe, družbenopolitične organizaci-
je ipd.
2.2.	Sodelovanje z organizacijami združenega dela
Ker so odpuščeni gojenci dejansko "rizična skupine" delav-
cev, je nujna tesna povezava s kadrovsko službo OZD, kjer
so zaposleni. Ob zaposlitvi je potrebno to službo seznani-
ti z dejstvom, da je mladostnik odpuščen iz zavoda, pri če-
mer je treba z vso odgovornostjo upoštevati mladostnikove in-
terese in koristi.
2.5. Povezava z mladostnikovimi sodelavci
Osebni stik in odnos med mladostnikom in relevantnimi sode-
lavci (npr. mojstrom'ali šefom) je velikega, lahko tudi te-
rapevtskega pomena. Zato je povezava s takimi osebami za
strokovno službo (zlasti socialno) nujna. Taki mledostniko-
vi sodelavci so lahko tudi v vlogi "svetovalca" v smislu
predpisov o izvrševanju kazenskih sankcij ali v vlogi pros-
tovoljnega sodelavca pri pozavodski obravnavi mladostnika.
- 49 -
5. Alternativne in dopolnilne oblike zavodske vzpo.le
5.1.	Podpora obstoječim oblikam in iskanju novosti
Udeleženci seminarja soglasno izražajo naklonjenost in pod-
poro že uvedenim dopolnilnim oblikam zavodskega tretmaja
("eksterna" skupina pri VZ Slivnica, stanovanjska skupina VZ
Logatec, nove oblike dela v PMD, delo nepoklicnih prostovolj-
nih sodelavcev) in podpirajo prizadevanja za iskanje in uva-
janje dopolnilnih ter alternativnih oblik dela z otroki in
mladostniki. Pri tem pa opozarjajo tudi na premišlJenost pri
poseganju po novostih, še zlasti pa na potrebo po bolj koor-
diniranih akcijah in usklajenosti v naši republiki.
5.2.	Družbena organiziranost in preventivna naravnanost
Posebnega pomena pri obravnavanj^ odklonilnega vedenja mla-
dih Je organizirana, koordinirana in preventivno usmerjena
družbena akcija vseh zainteresiranih družbenih subjektov;
primer takega povezovanja Je v Celju, kjer družbenopoliti-
čne organizacije (zlasti SZDL in ZSMS), strokovne službe in
institucije ter društva in organizacije usklajeno delujejo
na področju dela z mladino nasploh, še posebej pa pri obra-
vnavanju odklonskega vedenja. Takšna akcija daje možnost
Jasne opredelitve vlog in nalog udeleženih subjektov, učinki
(ki so sicer izraženi šele po daljšem času takega sodelova-
nja) pa so vidni tudi pri konkretnem, neposrednem delu.
5.5. Uveljavljanj? prostovoljnega dela
V Sloveniji se vse bolj uveljavlja in širi nepoklicno pros-
tovoljno delo pri oblikovanju odklonskega vedenja mladih,
pojavlja pa se tudi v zavodski vzgoji. Načelno Je izražena
podpora tudi prostovoljnemu gibanju, ki bi mu bilo treba da-
ti večje družbeno priznanje, med drugim tudi z uzakonitvijo
- 5o -
(npr. v zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij) teh oblik
dela.
3.4. Pomisleki in opozorila ob prostovoljnem delu
Kljub načelni podpori in sprejemanju nepoklicnega prostovo-
ljnega dela so udeleženci ob tem izrazili tudi vrsto pomis-
lekov in opozoril: sodelovanje prostovoljcev pri obravnava-
nju zavodske populacije je načelno vprašljivo, saj gre pra-
viloma za huje motene otroke in mladostnike, kar ni najbolj
združljivo z načeli prostovoljnega dela; akcije s sodelova-
njem prostovoljcev naj bi bile organizirane, po možnosti tudi
bolj povezane (ob tem se poraja pomislek o spontanosti, entu-
ziazmu, "prostovoljnosti", kar je lahko okrnjeno ob trdnejši
organiziranosti oz. institucinalizaciji); možnosti za pros-
tovoljno delo so po različnih krajih zelo različne (sedaj
predvsem v obeh univerzitetnih središčih); pri prostovolj-
nem delu naj ne bi (kot doslej) angažirali le študentov,
temveč tudi druge občane; pričakovanja glede prostovoljnega
dela so različna, odvisno tudi od različnih metod dela pri
tem, vendar pa teh prizadevanj ni mogoče (in tudi ni treba)
uniformirati; izrečenih je bilo še več misli in ugotovitev,
sicer znanih iz teorije in prakse prostovoljnega dela.
3.5« Vprašanja "podaljšanega tretmaja"
V praksi se sicer redko, a v različnih oblikah, pojavlja po-
treba po t.i. podaljšanem tretmaju (potreba, da zavod na do-
ločeni način spremlja odpuščenega gojenca). Te oblike so za-
želene in sprejemljive v individualnih primerih kot postopni
prehod iz zavoda v "prosto^' in pomoč, ki jo nudi tisti, od
katerega jo mladostnik (zaradi navezanosti) sprejema. O "po-
daljšanem tretmaju" naj bi skupno odločali gojenec, zavod,
socialna služba, sodišče (če je udeleženo), po potrebi pa
še kdo.
- 51 -
Kot posebna oblika podaljšanega tretmaja in določena meto-
da dela se v praksi pojavlja t.i. "pogojni odpust" iz zavo-
da (odpust gojenca in namestitev zunaj zavoda, npr. zaradi
šolanja ali česa podobnega, še pred formalno ustavitvijo za-
vodskega ukrepa). Ta metoda dela je v individualnih, dobro
pretehtanih primerih, koristna in uresničljiva po dogovona
prizadetih, dopustna pa je tudi po pozitivnem pravu, v okvi-
ru določb o spremembi izrečenega vzgojnega ukrepa.
Spremljanje mladostnika po odpustu, zbiranje in dajanje to-
vrstnih informacij
4.1.	Potreba po spremljanju in informacijah
Mnenju, da so podatki o mladostnikovem ali otrokovem vede-
nju po odpustu iz zavoda koristni ter potrebni predvsem za-
vodom in tudi drugim strokovnim službam (zaradi preverjanja
uspešnosti dela oziroma obravnave), stoji nasproti načelna
dilema, ali sploh kdo potrebuje take informacije in komu
naj bi služile. Nevarnosti za mladoletnike ob zbiranju takih
podatkov nikakor niso zanemarljive, učinek informacij, zbra-
nih po neenotnem sistemu, pa je vprašljiv. Pri zbiranju, ob-
delovanju in uporabi podatkov o zavodsko obravnavanih in ka-
sneje spremljanih mladoletnikih je potrebno dosledno upošte-
vati zakonitost in načelo varovanja mladoletnikovih koristi
in interesov,
4.2.	Kdo naj zbira podatke
Zavodi sami naj bi (ali pa s pomočjo socialne službe), ne-
kateri to že počno, občasno spremljali svoje gojence (posa-
mične katamnestične študije); obsežnejše in redno spremlja-
nje po odpustu pa, razen nevarnosti za mladoletnike, lahko
dodatno obremeni strokovne delavce.
Organi za notranje zadeve naj ne bi nikakor sistematično
spremljali odpuščenih gojencev zavodov.
- b2 -
OFEHATIVNI PREDLOGI
1.	V republiki naj bi ustanovili organ (telo), ki bi usklajeval
strokovno in upravno problematiko zavodske vzgoje in vpraša-
nja sodelovanja služb in različnih upravnih področij.
2.	Ponovno naj se izdelajo merila za diferenciacijo zavodov. S
tem naj se nato seznani vse prizadete institucije v SRS.
5. Pri pristojnih institucijah je treba takoj sprožiti ustrezno
akcijo za razreševanje problema Mladinskega sprejemališča v
Ljubljani ter podpreti zamisel o sprejemališču za deportira-
ne in repatriirane otroke in mladoletnike v Kopru in o orga-
nizaciji mladinskega sprejemališča v Celju.
Zavodi naj zaradi večjega odpiranja organizirajo "dneve od-
prtih vrat".
5.	Vzgojni zavod Logatec naj pripravi analizo in informacijo o
delovanju stanovanjske skupine v Ljubljani ter s tem seznani
strokovno javnost.
6.	Predlog ene izmed skupin, da se pripravi pisna informacija o
vsakem zavodu posebej, so udeleženci na posvetovanju soglasno
sprejeli. Menili so, da bi pobudo za takšno delo lahko prevze-
la študijska skupina sekcij za MVO Društva defektologov Slove-
nije,
7.	Udeleženci posveta so med drugim podprli tudi stališča refe-
rata o finančnem položaju zavodov ter poudarili, da le-ta ne
sme biti odvisen od števila gojencev, ker lahko takšen način
financiranja ob zmanjševanju števila gojencev pripelje do ze-
lo negativnih posledic v zvezi s strokovnim delom zavodov in
v zvezi z zagotavljanjem ustreznega obravnavanje mladoletni-
kov.
- 53 -
8.	RSNZ SRS je treba seznaniti z nujnostjo strokovnejšega dela
v postopkih za mladoletnike in z nujnostjo specializacije nji-
hovih delavcev za to področje dela.
9.	Ena od strokovnih služb (npr. socialna služba) naj bi komplek-
sno zbirala informacije o problematiki mladih z odklonskim ve-
denjem; podatke naj bi uporabili koordinacijski odbori (v ob-
činah, regiji ipd.) za širšo družbeno akcijo in strokovno re-
ševanje.
10.	V okviru centrov za socialno delo je treba uvesti dežurne
službe.
11.	Uveljavi naj se enotna dokumentacija za oddajo mladoletnikov
v zavodske ustanove.
12.	Organizirali naj bi seminar, na katerem bi sodelovali tudi
nepoklicni prostovoljni sodelavci,
15. Zaključki posvetovanja naj se objavijo in predstavijo stro-
kovni javnosti.
- 54 -
3EHINAR: S"/ZTOVANJi: V OKVIRU POGOJfIE 0B30DBE IN POST PEN ALlrt:
POMOČI
/išja šola za socialne delavce je v februarju in aprilu 19S4
priredila seminar z naslovom "Svetovanje v okviru pogojne ob-
sodbe in postpenalne pomoči". Seminar je bil namenjen social-
nih delavcem in drugim strokovnjakom, ki se pri svojem delu
srečujejo s problemi obsojencev in njihovih družin. Zaniman-
je za seminar je bilo veliko, udeležilo se ga je 124 oseb iz
različnih institucij: centrov za socialno delo, OZD, KPZ in
drugih.
Oba seminarja sta trajala po tri dni. Organizirana sta bila
tako, da sta bila prva dva dopoldneva namenjena predavanjem
in kratkim razpravam o njih, popoldne pa je potekalo delo v
skupinah, namenjeno razvoju teme in skupinski dinamiki. Zadnji
dan dopoldne je bila na programu skupna razprava, poročila
skupin in sklepi.
:iamen seminarja je bil prispevati k uveljavljanju pristopov in
vsebine dela z obsojenimi ljudmi, ki ju določa zakon o izvr-
ševanju kazenskih sankcij. S tem zakonom so se naloge social-
nega dela na področju pomoči obsojenim osebam povečale in
postale vsebinsko zahtevnejše, hkrati z zahtevami po sodelo-
vanju različnih dejavnikov. Čeprav je govora o postpenalni po-
:aoči, to je pomoči po prestani kazni, je pomebno, da se centri
zS socialno delo oz. druge institucije s področja socialnega
varstva čim prej, že pred izrekom kazni, vključijo v prizadeva-
nja za resocializacijo obsojenca.
Na seminarju je bilo obravnavano svetovanje v okviru postpena-
lne pomoči in ob pogojni obsodbi. Pri obeh oblikah svetovanja
gre načeloma za istovrstno problematiko, vendar z nekaterimi
bistvenimi razlikami. Čeprav je izrekanje pogojne obsodbe z
varstvenim nadzorom razmeroma redko, je bilo tej sankciji na
seminarju namenjene precej pozornosti. Pričakovati bi namreč
bilo, da se bo ta nerepresivna in tretmanska kazenska sankcija
bolj uveljavila.
- 55 -
Uvodni referat z naslovom "Kriminalno-politična in kazensko-
pravna izhodišča za delo svetovalcev pri pogojni obsodbi in v
okviru postpenalne pomoči" Je imel prof. dr. Ljubo Bavcon. S
polemičnim prikazom razvoja našega kazenskega prava v okviru
družbenih sprememb je osvetlil pomen, težavnost in odgovorno-
st dejavnosti svetovalcev.
Referati, ki so sledili, so obravnavali zlasti različna meto-
dološka vprašanja postpenalnega svetovanja, osebnost obsojen-
cev in njihov položaj med prestajanjem zaporne kazni in po
njem. Vsebina seminarja Je v grobem razvidna iz naslovov re-
feratov, in sicer: Vsebina in metode dela CSD kot izvajalcev
različnih oblik postpenalne pomoči .obsojenim osebam (Franci
Dolenc), Pomen in vloga svetovalca pri postpenalni obravnavi
in pogojni obsodbi (Desa Orel), Rehabilitacija in svetovanje
(Tone Brejc), Komunikacije v procesu individualnega in skupi-
nskega dela (Bernard Stritih), Socioterapevtska orientacija
KPD (Polona Matjan in Jožica Šut), Vključevanje obsojenih lju-
di v življenjsko in delovno okolje (Vida Miloševič), Vpliv
prestajanja kazni na proces spreminjanja osebnosti (dr. Vinko
Skalar), Disocialne osebe iz zaporov in njih obravnavanje (dr.
Miloš Kobal), Stališča in pričakovanja ljudi na prestajanju
kazni do stvarnih in osebnih oblik pomoči (dr. Franci Brine),
Socialna varnost oseb na ' . prestajanju zaporne kazni in nji-
hovih družin (dr. Andreja Kavar-Vidmar).
Razprava v skupinah Je bila zelo bogata. Segala je od opozoril
na odprta vprašanja in dileme, prek posredovanja lastnih izku-
šenj do predlogov za zakonodajne spremembe.
Gradivo s seminarja bo objavljeno v Reviji za kriminaIj,stiko
in kriminologijo.
> —
Andreja Kavar Vidmar
- 62 -
knjižna ocena
NOVA SLOVENSKA REVIJA: PENOLOSKI BILTEN
V	letu 198 3 se je v slovenskem prostoru pojavila nova revija
Penološki bilten. Prva zamisel o ustanovitvi posebnega stro-
kovnega glasila za penološko področje se je porodila že pred
leti, ko so vodje enot pooblaščenih uradnih oseb v kazenskih
poboljševalnih zavodih in prevzgojnem domu ugotovili potrebo
po objavi varnostnih in drugih tehničnih vprašanj izvrševanja
kazenskih sankcij. Glede na takšna spoznanja in sprejete druž-
bene usmeritve ter zlasti glede na praktične potrebe najširše-
ga kroga penoloških delavcev SR Slovenije so predsedstvo Slo-
venskega penološkega društva ter upravniki kazenskih poboljše-
valnih zavodov in prevzgojnega doma sprejeli odločitev, da se
ustanovi posebno strokovno glasilo Slovenskega penološkega
društva z nazivom PENOLOSKI BILTEN;
V	Jugoslaviji že izhaja revija PENOLOGIJA, ki jo izdaja Zveza
združenj za penologijo Jugoslavije v Beogradu. Ta revija sora-
zmerno dobro opravlja svojo nalogo izobraževanja penoloških
delavcev, vendar je za slovenske penološke delavce nekoliko
odmaknjena, ne nazadnje tudi zaradi jezika, pa tudi slovenska-
penološka praksa je v njej predstavljena le v zelo majhnem ob-
segu. V zadnjih nekaj letih pa je ta revija zašla v skoraj
nepremagljive finančne težave (zadnja številka (št.l) iz leta
198o je izšla marca 1983) in njeno nadaljnje izhajanje je ne-
gotovo. Tako se je z ustanovitvijo PENOLOŠKEGA BILTENA uresni-
čila dolgoletna želja slovenskih penoloških delavcev, da bi
imeli svoje strokovno glasilo. Penološki bilten je prilagojen
njihovim praktičnim potrebam, teoretičnim zahtevam in družbe-
nim hotenjem.
Revija izhaja trikrat letno. Za leto 198 3 je bila naročnina
za delovne in druge organizacije 2oo,oo din, za posameznike
loo,oo din ter za dijake in študente 8o,oo din. Naročnina se
plača na žiro račun Slovenskega penološkega društva v Ljublja-
ni,št. 5oloo-678-459U9. V letu 1983 je revija izhajala v 3oo
izvodih.
- 57 -
V	prvem letu so izšle tri številke revije. V 1. številki je
poleg uvodnih besed glavnega in odgovornega urednika (tov.
Branko Gartner) objavljeno celotno gradivo (185 strani) s
posvetovanja slovenskih penoloških delavcev{Rogaška Slati-
na november 1982) o vlogi in položaju gospodarskih enot
kazenskih poboljševalnih zavodov in prevzgojnega doma v pro-
cesu resofiializacije in v sistem združenega dela. Na posve-
tovanju so bila obravnavana vprašanja v zvezi s prevzgojnim
namenom dela obsojenih oseb, usmerjenim izobraževanjem v gos-
podarskih enotah s posebnim ozirom na mladoletnike in mlajše
polnoletne obsojence, organizacijo gospodarskih enot in nji-
hovim vključevanjem v sistem združenega dela, vlogo in polo-
žajem delavcev gospodarskih enot v kazenskih poboljševalnih
zavodih, usposabljanjem obsojencev za delo v kazenskih po-
boljševalnih zavodih in v prevzgojnem domu ter vprašanja v
zvezi s položajem obsojenih oseb v proizvodnem procesu gos-
pod6u?skih enot v kazenskih poboljševalnih zavodih in v prev-
zgojnem domu. Poleg referatov je objavljena še plenarna raz-
prava, na koncu pa so podani ugotovitve, stališča, predlogi
in zaključki v zvezi z obravnavano temo.
Uvodnik v2. številki (napisal ga je Ciril Rom) je posvečen
dnevu službe za izvrševanje kazenskih sankcij 27. septembra.
V	tej številki so tudi prispevki slovenskih penoloških de-
lavcev z zveznega penološkega posvetovanja, o razvoju odpr-
tih in polodprtih kazenskih zavodov v Jugoslaviji. (Teslič
pri Doboju oktober 1982).
V	3. številki se uredniški odbor in Slovensko penološko druš-
tvo najprej spominjata umrlega tovariša Cirila Kavška, ki se
je pridružil slovenski penološki praksi leta 1978 in v njej
tudi eJctivno sodeloval, ko je prevzel dela in naloge šefa
odseka za prevzgojo oz. za proučevanje osebnosti obsojencev
v Kazenskem poboljševalnem domu Dob pri Mirni in nadaljeval
z delom od 1.9.1982 kot upravnik Dekliškega vzgajališča v
- 58 -
Višnji gori. Sledijo strokovni prispevki Franca Mlinariča
o socioterapevtski orientaciji kot možnosti nadaljnega raz-
voja slovenskih kazenskih poboljševalnih zavodov in prev^
zgojnega doma, Franca Dobovičnika o vlogi družbene samozaš-
čite v krajevni skupnosti in možnih žrtvah pri odstranjevan-
ju premoženjskih preddeliktnih situacij., Dese Orel o postpe-
nalni obravnavi v SR Sloveniji, Branka Gartnerja o stanju in
razvojnih usmeritvah na področju izvrševanja kazni mladolet-
niškega zapora ter Franje Jazbinšek o spremljanju obsojencev
p>o izteku kazni. Na koncu pa Ciril Rom poroča o ustanovitvi
in delu družbenega sveta za upravno področje izvrševanja ka-
zenskih sankcij.
Ce novo slovensko strokovno revijo PENOLOŠKI BILTEN ocenjuje-
mo s strokovno teoretičnega in praktičnega vidika, potem je
očitno, da je že v prvem letu svojega obstoja dosegla dokaj
visoko strokovno raven in da so z njo slovenski penološki de-
lavci dobili kar dobro penološko revijo. Morda je pomanjklji-
vost revije v tem, da je v njej še premalo čisto praktičnih
prispevkov, ki bi opisali delo v kazenskih zavodih in v prev-
zgojnem domu. Tako bi se lahko razvila tudi razprava o smotr-
nosti in učinkovitosti posameznih uporabljenih metod v delu
z obsojenci. Vse načrtovane "rubrike" še niso prav zaživele,
vendar si uredniški odbor prizadeva, da bi jih "oživel" in
tako izpolnil svoje načrte pri urejanju revije.
Vsebinska in količinska bogatost revije kažeta na to, da je
bila odločitev o ustanovitvi nove revije pravilna in da slo-
venski penološki delavci tako revijo potrebujejo.
Kot je iz prikazane vsebine prvega lastnika revije razvidno,
posega revija s svojo vsebino tudi na področje socialnega de-
la. Slovenski penološki delavci si prizadevajo, da bi izvr-
ševanje kazenskih sankcij postalo skrb širše družbene skupnosti.
- 59 -
organov in organizacij, saj je le ob takem sodelovanju mogoče
pričakovati rezultate, ki jih želimo doseči s kriminalno poli-
tiko. Organi socialnega skrbstva so v tem sodelovanju lahko
največja opora za popolno družbeno resocializacijo in rehabi-
litacijo obsojencev. Zato bo nova revija lahko dosegla svoj
namen tedaj, če jo bodo brali tudi socialni delavci in se tako
spoznavali z dogajanji na tem področju in če se bodo tudi sami
po svojih močeh aktivno vključevali v družbeni proces izvrše-
vanja kazenskih sankcij in sicer ne glede na to, na kakšnem
družbenem področju delajo. Zato vsem delavcem v socialnem skrb-
stvu in socialnem varstvu priporočamo revijo, ki jim bo poma-
gala pri spoznavanju in reševanju družbenih problemov in pri
vsakdanjem delu z ljudmi.
Franci Brine
- 6o -
12 TUJIH REVIJ
STARSA SKUPAJ SKRBITA ZA OTROKA TUDI PO RAZVEZI
BArbara Rothberg: Joint Custody: Parental Problems and
Satisfactions,
Family Process 22 1983, št. 1, str. 43-52.
V	članku so objavljeni rezultati študije 3o parov, ki so se do-
govorili, da bodo po razvezi zakonske zveze prevzeli skupno skrb
in odgovornost za otroke na vseh področjih njihovega življenja.
V	raziskavi so bili zajeti pari, ki imajo vsaj enega otroka pod
8 letom starosti, otroci te starosti namreč potrebujejo stalno
prisotnost roditeljev, in ti pari so tako skrbeli za otroke od
1 do 7 let. Vsi anketiranci iz te študije so izhajali iz viš-
jega srednjega razreda z dokaj dobrimi dohodki in izobrazbo.
27 % izmed njih je profesorjev na kolidžih, kar pomeni dokaj
visoko delovno fleksibilnost.
Na vprašanja, zakaj so se odločili za skupno skrb za otroke,
je 57 % žensk odgovorilo, da na željo očeta, 43 % pa na željo
obeh. Najbrž se tu odraža prizadetost očetov, saj so otroci
po razvezi običajno dodeljeni materi. V času ankete je 37 %
anketirancev imelo nove partnerje. Na vprašanje, ali jim je
bila skupna skrb za otroke v pomoč ali ovira pri iskanju no-
vih partnerjev, jih;;je 63 % odgovorilo, da v pomoč, saj so
imeli več prostega časa, ker niso imeli otrok ves čas pri se-
bi. 57 % parov je odgovorilo, da je najbolj pozitivna stran
skupne skrbi ta, da otrokom ostaneta oba roditelja, predvsem
pa "pravi" in ne le "nedeljski" oče. Na vprašanje, ali bi
takšen dogovor priporočali parom, ki se ločujejo, je 8o % od-
govorilo pritrdilno, vendar s pripombo: če sta bivša zakonca
zmožna takšnega dogovora.
- 61 -
Na vprašanje, kdo od staršev nosi več odgovornosti za otroke,
je večina odgovorila, da je odgovornost enakomerno porazdelje-
na. Vseeno pa se matere več ukvarjajo z otroki, kadar so bol-
ni, pa tudi nakupujejo z njimi, očetje pa jih bolj pogosto pe-
ljejo k zdravniku in zobozdravniku. Medtem ko je večina odgo-
vorila, da pri raznih odločitvah hitro najdejo skupni jezik,
jih je kar 73 % odgovorilo, da obstajajo sporna področja.
Največ težav je pri dogovarjanju, kdaj bo otrok pri enem ali
drugem roditelju, eden od staršev se vede preveč zaščitniško,
roditelji različno vrednotijo denar, čistočo, spolnost otrok
in privatno šolanje. Večina staršev (93 %) je dogovorila, da
so zadovoljni s porazdelitvijo časa, ki ga otrok preživi pri
enem ali drugem, in so tudi pripravljeni na večjo fleksibilnost.
Glede počitnic se nekateri pari sproti dogovarjajo, drugi pa
so vnaprej zmenjeni. Največ težav prfedstavljajo razni prazniki
(rojstni dnevi, nova leta, cerkveni prazniki itd.) Nekateri
so se dogovorili, da določene praznike otroci praznujejo pri
enem roditelju, druge pri drugem, ali eno leto pri enem, dru-
go pri drugem, ali celo tako, da isti praznik pri obeh. Anke-
tirance so tudi vprašali, kakšni so njihovi odnosi z nekdanjim
partnerjem. 1*3 % je odgovorilo "prijateljski ali dobri", lo %
"sovražni in negativni", 47 % pa "poslovni, znosni". Ena tre-
tjina ima celo ključ stanovanja drugega partnerja, če bi otro-
ci kaj rabili ali kaj pozabili v stanovanju drugega partnerja,
ko ga ni doma. Večina anketirancev meni, da je geografska bli-
žina bivših zakoncev nujna pri dogovoru za skupno skrb za otro-
ke. Nekateri se zaradi tega niso odselili v drug kraj in čaka-
jo, da otroci odrastejo.
j
Na vprašanje, kako pomembna je zanje starševska vloga, čeprav
"deljena", je velika večina odgovorila, da je zelo pomembna.
Vlogo staršev občutijo tudi takrat, ko je otrok pri drugem
partnerju. Odgovori na vprašanja o vplivu skupne skrbi za ot-
roke po razvezi na poklicno kariero so bili zelo različni
- 62 -
predvsem glede na spol. Mnogi moški, ki se prej niso veliko
posvečali otrokom, so predvsem v začetnem obdobju naleteli
na veliko težav. Eden je celo odgovoril, da se je moral od-
povedati karieri in napredovanju, lo % žensk je odgovorilo,
da se sedaj lahko bolj posvečajo poklicni karieri, ker ima-
jo več prostega časa. V veliki večini pa so odgovori tesno
povezani z porazdelitvijo vlog v družini pred razvezo. Skup-
na skrb za otroke po razvezi vsekakor pomeni likinitev tradi-
cionalnih vlog v družini, saj mora vsak od staršev, takrat
ko je z otrokom prevzeti vso odgovornost zanj. Razvezani za-
konci so tudi odgovorili, da je bilo obdobje po razvezi ve-
liko lažje za vse, saj vezi niso bile za nikogar nasilno
pretrgane. Pri finančnih zadevah so razvezani zakonci nale-
teli na veliko težav, ki so jih zelo različno razrešili. Glav-
na težava je v tem, da moški običajno več zaslužijo kot žen-
ske. V 5o % primerov očetje plačujejo preživnino, ki jo bodi-
si zvišujejo, če se njihovi dohodki zvišujejo, ali znižujejo,
če mati sčasoma več zasluži. Druga polovica pa rešuje finan-
čne zadeve zelo različno: nekateri sproti delijo izdatke gle-
de na dohodek, nekateri očetje plačujejo še dodatno zdravst-
vene usluge, šolanje itd.
Rezultati ankete so pokazali še mnoge zanimivosti: odgovornost
za otroke je sedaj bolj pravično porazdeljena kot pred razvezo,
pojavljajo se problemi ljubosumja do otrok, ko npr. eden meni,
da ga drugi preveč razvaja in podkupuje z igračami itd.
Deljena skrb za otroke po razvezi je lahko zelo zapleten dogo-
vor za starše in otroke, toda kljub temu rezultati kažejo, da
lahko dobro deluje. Kljub mnogim problemom in težavam so jo
razvezani zakonci v glavnem pozitivno ocenili.
- 53 -
O POJMU DRUŽINSKIH MEJA
Beatrice WOOD & Moshe TALMON: Fainily Boundaries in Transition;
A Search for Alternatives
Farni ly Proces s 22 1983, št. 3, str. 3147-357 .
Avtorja članka poskušata osvetliti koncept družinskih meja
(Munichin) ter dopolniti osnovno definicijo s koncepti soci-
alnih sistemov, ki so bolj nevtralni v odnosu na patologijo.
Strukturalna družinska terapija in teorija se osredotoča na
strukturo družine zato, da lahko oceni delovanje družine in
načrtuje strategijo obravnave. Družinska struktura je difi-
nirana kot "neviden sklop funkcionalnih zahtev, ki urejajo
vzorce medosebnega delovanja družinskih članov". Družinski
sistem je razdeljen v podsisteme, ki jih sestavljajo posamez-
ni člani družine, dvojice (mož-žena, mati-otrok) ali več čla-
nov (otroci, starši) Izraz "meje" pomeni pravila podpistemov,
ki določajo, kdo^ge in kdaj sodeluje.
Koncept meja je opredeljen z dveh vidikov: fizični pomen meje
področja vključuje področje "bližine", logični pa koncept vlo-
ge oz. "generacijske hierarhije". Meje bližine se odražajo na
šestih področjih, ki si jih lahko družinski člani delijo ali
ki se lahko pokrivajo: 1. časovni stik - količina in način
preživetega časa skupaj, 2. Osebni prostor - prostor, ki ob-
križa in vključuje telo, telesna bližina družinskih članov,
ki je običajno ne dovoljujemo drugim, 3. Čustveni prostor -
kvaliteta in kvantiteta čustev med člani sta močni determi-
nanti družinskih vezi, 4. Prostor za informacije - niz dej-
stev o posamezniku: njegove misli, čustva, mnenja, biografski
podatki in vedenje, 5. Prostor za pogovor - zasebni pogovori
med nekaterimi družinskimi člani, 6. Prostor za odločitve -
družine se razlikujejo po tem, kako sprejemajo odločitve: po-
samezni člani, podsistemi ali celotna družina skupaj.
- 64 -
"Generacijska hierarhija" je lahko opredeljena kot sklop ve-
denjskih vzorcev, ki veljajo za starše (v primerjavi s sklo-
pom vzorcev, veljavnih za otroke) in na osnovi katerih naj bi
starši skrbeli za svoje otroke. Ko otroci prevzamejo vlogo
staršev svojih staršev, je generacijska hierarhija "postav-
ljena na glavo". Ko starši delujejo kot vrstniki svojih ot-
rok ali ko navzkrižne generacijske zveze med starši in otro-
ki obstajajo in če so te zveze uperjene zoper enega od star-
šev (koalicija), se generacijska hierarhija podre. Ko se ti
vzorci pojavljajo v ekstremnih oblikah, družina odstopa od
dnižbeno veljavnih norm.
V drugem delu članka je podan prikaz procesa reorganizacija
meja v družinah v prehodnih obdobjih. Družina je v prehodnem
obdobju takrat, ko vstopi v sistem novi član ali ko nek član
družine odide iz njega. Včasih so prehodna obdobja v družini
le simbolična in odražajo prehod v naslednjo fazo življenj-
skega cilja brez hujših sprememb; včasih pa pomenijo fizič-
no spremembo družinske strukture (rojstvo otroka, odhod ot-
roka na šolanje v drug kraj). Prehodna obdobja lahko pomeni-
jo popolno ločitev enega od družinskih članov (smrt) ali
delno (razveza). Prehodna obdobja v družini so pogosto stres-
na za celotni sistem. Študije so pokazale, da sta najbolj
stresna dogodka v družini smrt enega od članov ali razveza
zakoncev. Takšni stresni dogodki prisilijo družino, da spre-
meni vzorce medosebnega delovanja in se prilagodi novim oko-
liščinam. Včasih družina odgovori na stresne dogodke tako, da
se krčevito oprijema starih vlog, ki ne dopuščajo sprememb v
sistemu. V prvem primeru so dane možnosti za rast družine; v
drugem pa možnosti za razvoj patoloških pojavov v družinskem
sistemu. Preoblikovanje meja ali reorganizacija bližine in
hierarhije je odločilen del procesa prilagoditve na stresne
dogodke v prehodnih obdobjih.
- 65 -
Družina se mora prilagajati na spremembe, ko družinski člani
prehajajo skozi razvojna obdobja družinskega cikla. Meje
(ali "pravila" bližine in hierarhije) morajo biti dovčlj jas-
ne, da zaščitijo področje posameznikov in družinskega pod-
sistema, pa tudi dovolj fleksibilne, da omogočijo spremembo
in rast. Bližina in hierarhična struktura, ki ohranja mater
tesno povezano z otrokom se mora spremeniti. Tako omogoči lo-
čitev, ko otrok odraste.
Pomembno je torej, da razlikujemo med prehodnimi težavami
družine ali težavami, ki vodijo k patološkim pojavom v dru-
žini, ali da vemo, kdaj se hierarhija lahko ponovno vzposta-
vi in kdaj pomeni pretirana bližin-a prilagajanje družine in
kdaj disfunkcijo družine. Razvezana ali enostacševska druži-
na lahko prav dobro deluje z neobičajnimi vzorci bližine in
hierarhije. Mora pa ohranjati ravnovesje med potrebami dru-
žine in razvojnimi potrebami otrok. V družinah z otroki ado-
lescenti pogosto opažajo otroke, ki "hitreje odraščajo". Ti
otroci se začasno zaposlijo, da si družina finančno opomore,
skrbijo za mlajše brate in sestre itd." čeprav ti otroci prev-
zemajo vlogo staršev, je sprememba v sistemu običajno le pre-
hodna, če je otrok zmožen razvijati značilne stike z vrstniki
in se individualizirati starosti primerno.
Pomembno je torej, da družina vzpostavi jasno generacijsko
črto. Čeprav so starši podskupina v družini kot celoti, se
njihova vloga razlikuje z njihovo generacijo. Ko so meje jas-
ne, je lahko "igranje" vlog primerno in razburljivo in ne vo-
di v patološke pojave.
- 66 -
SISTEMSKI MODELI DRUŽINSKE TERAPIJE
Carlos E. Sluzki: Process, Structure and World Views: Toward
an Integrated View of Systeinic Models in Family Therapy,
Family Process 22 .1983, št. U, str. 469-476.
V članku so prikazani trije modeli sistemske družinske tera-
pije:
procesno usmerjeni model, strukturni model in model videnja
sveta.
Procesno usmerjeni model
Model, ki poudarja proces, trdi, da so simptomi, konflikti
in problemi, t.j. vedenjski vzorci, ponavljajoče se narave
in ljudi obremenjujejo ali so za njih nezdravi, zasidrani
v ponavljajočih se medosebnih vzorcih oz. so delčki interakr
cijskih zaporednih dogodkov, ki težijo k ohranjanju. Ti za-
poredni dogodki so sestavljeni iz simptomatičnih vedenjskih
vzorcev kot tudi iz vedenjskih vzorcev, ki jih udeleženci
definitivno opredeljujejo kot nesimptomatične. Te vzorce -
to raznolikost prisil, ki dramatično povečujejo možnosti, da
se bo določen vedenjski dogodek pojavil - opazovalci, ko jih
odkrijejo, imenujejo družinska pravila. Vsaka družina deluje
na osnovi mnogih napovedljivih dogodkov, pravil, ki seveda
niso vsa simptomatična. Ta pravila pomenijo nek naravni sim-
bol pripadnosti. Terapije, zasnove na tem modelu, se osredo-
toča jo na tiste ponavljajoče se vzorce, ki vsebujejo simpto-
matične ali problematične vedenjske vzorce. Strategije, ki
hočejo razbiti te specifične vzorce, so zamišljene in se iz-
vajajo tako, da simptome predpišejo in ali predpišejo ali
prepovedo nesiptomatične vedenjske vzorce, ki pripadajo do-
ločeni sekvenci. Razbitje "potrebne" značilnosti določene
sekvence osvobaja simptpmatične ali nesimptomatične vedenjske
vzorce, ki so bili ujeti v krožnico "igre brez konca". Simpto-
mi izginejo ia družina ponovno osvoji niz alternativ, ki so
- 67 -
bile izgubljene, ko je določen vzorec prevladal. Z vidika opa-
zovalca se je določeno družinsko pravilo spremenilo.
Strukturni model temelji na določenih strukturnih variablah
družinskega sistema, to so meje (pravila sodelovanja) in hi-
erarhije (pravila moči). Terapevti, ki uporabljajo ta model,
proučujejo in začrtujejo indikatorje ureditve družinskih me-
ja ter iz tega izvajajo pravila, ki vladajo tej ureditvi. Po-
sebno pozornost posvečajo določenim normativnim kvalitetam
delovanj med podskupinami znotraj družine kot tudi med dru-
žino in zunanjini skupinami: a) ali so pravila o mejah jasna
ali mistificirana; b) ali so napovedljiva ali preveč spre-
menljiva; c) ali so prilagodljiva,' ali preveč toga in ohlap-
na; to je lahko izraženo tudi kot d) ali so meje selektivne
toda propustne, pretirano propustne ali nepropustne; e) ali
so pravila primerna za naloge v različnih razvojnih obdobjih
družine; f) ali je načrt, ki iz tega izhaja, uravnovečen ali
nesimetričen? Sprememba pravil o družinskih mejah o moči ter
avtoriteti v družini ima močan vpliv na mnoga pomembna medo-
sebna dejanja, tudi na razpad tistih interakcijskih vzorcev,
ki so vsebovali in ohranjali simptome.
Sistem videnja sveta
Model sloni na prepričanju, da je vsak od nas črno-bel pos-
netek sveta, da vsak nosi v sebi strukture prepričanja, ki
na osnovi predpostavk - izmed katerih so nekatere jasen od-
raz ideologij, nekatere prepričanj, mnoga pa odraz načel,
ki združujejo dojemanja in vnaprej ustvarjena mnenja v "ta-
ko gredo stvari" - ne le urejajo "golo" realnost, temveč
tudi naše vedenje. Sistemi mnenja in delovanja so zaznavne
zgradbe o družbeni stvarnosti in he najboljša ocena zunanje
realnosti. Tako vsa komunikativna dejanja (tako pogovor kot
- 68 -
dejanja) zagotavljajo neposreden dostop do posameznikovega
videnja sveta, kajti pogled na svet ureja soočanje posamez-
nika z njegovim okoljem. V vsakdanjih življenjskih interak-
ci jeih ta odnos redkokdaj'upoštevamo.
Parametri in norme doživljanja realnosti so zasidrani v vsa-
ki makro in mikro kulturi in se kažejo v določenih sklopih
ključnih besed, v simbolih in preteklosti. Ti simboli tvori-
jo predpise in prepovedi vedenjskih vzorcev, ukaze, pravila
dogovore o mejah ter splošna medosebna pravila. Ce vsamemo
za primer nek narod, so ti simboli njegova zastava in grb,
določena dejanja voditeljev, njegovi heroji in sovražniki.
V družini pa so interakcije zasnovane na bogati, dokaj stal-
ni simbolični vsebini, ki opominja udeležence, kako je treba
realnost graditi, in ki obenem ustvarja družinska pravila,
jih utrjuje in nanje opominja. Vsak član družine je kot tak
opredeljen kot član določene družine, ker z ostalimi člani
deli povsem specifičen način urejanja realnosti, neko ideolo-
gijo. Občutek pripadnosti družinskih članov izhaja iz izku-
šenj skladnosti (harmonije), ki izvira iz skupnega mišljenja
pri doživljanju realnosti. Ta sklop prisil zagotavlja ideološ-
ko podporo vzorcem medosebnega delovanja družinskih članov.
Terapevtski posegi pri tem modelu so zasnovani na ustvarjanju
alternativnih realnosti ob dobrem poznavanju značilnosti sis-
tema. Cilji terapevta so, da selektivno spreminja organizaci-
jo določenih fragmentov družinske realnosti. Le-ti nudijo
ideološko podporo tistim vzorcem medosebnega delovanja, ki
vsebujejo simptomatične vzorce vedenja, tako da vzorec pretre-
se jo in preženejo simptome.
Lidija Kunič
- 69 -
POVZETKI ČLANKOV
Vinko Skalar, Alenka Šelih: Vzgojni zavodi-stanje in pespek-
tive
Zapis temelji na elaboratu "Analiza, ocena ter usmeritve za-
vodske vzgoje otrok in mladoletnikov z motnjami vedenja in
osebnosti v SR Sloveniji." Elaborat je pripravila delovna
skupina pri Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti
v Ljubljani. V prvem delu zapisa je predstavljen elaborat,
njegov nastanek in okvirne vsebine v njem, v drugem delu pa
so podani predlogi in stališča, kako odpraviti pomanjkljivos-
ti in izboljšati sedanje stanje. Predlogi so predstavljeni v
sledečih poglavjih: Kakšne zavode potrebujeiio oz. za kakšne
zavode bi se kazalo v prihodnje zavzemati; Problemi diagnos-
ticiranja in triažiranja; Usposabljanje in usmerjeno izobra-
ževanje; Alternative zavodske vzgoje; Usposabljanje kadrov
za delo z disocialnimi mladostniki; Potreba po ustanovitvi
republiškega svetovalno nadzornega organa; in - Raziskovanje
in inovativna dejavnost - Avt..	^
Vida Miloševič: Izobraževanje socialnih delavcev
Izobraževanje socialnih delavcev je v svetu vse bolj razve-
jano in raznoliko. Razlike obstajajo glede na temeljne us-
meritve socialnega dela, metode dela in na stopnje izobra-
ževanja, V Evropi prevladujejo triletne višje šole za social-
ne delavce, ki niso vključene v univerze.
V Jugoslaviji so dolgoletna prizadevanja socialnih delavcev
in nekaterih višjih šol za uvedbo visokošolskih vzgojno-izo-
braževalnih programov za socialno delo uresničujejo le po-
časi. Že dobrih deset let se iščejo razne prehodne rešitve,
ki morda celo zavirajo nadaljnji razvoj izobraževanja so-
cialnih delavcev. V Srbiji in na Hrvatskem trenutno obstajo
modeli visokošolskega izobraževanja socialnih delavcev. V
Sloveniji pa se kljub priznani potrebi po visokošolskem izo-
braževanju socialnih delavcev, le-te načrtuje šele 199o.leta.
Avt.
NAVODILO SODELAVCEM
Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh izvo-
dih na naslov Uredništvo Socialnega dela. Višja šola za soci-
alne delavce, Šaranovičeva 5, 6I000 Ljubljana.
Obseg na&elnlh člankov, teoretičnih razprav in poročil o ra-
ziskaveOi naj ne presega 15 tipkanih strani. Obseg ostalih pri-
spevkov, to je poročil, vesti, ocen, prikazov idr. naj ne pre-
sega 5 tipkanih strani, če ni drugače dogovorjeno. Načelnim
člankCHD priložite povzetek do 15 vrstic.
Vsako besedilo naj bo napisano z dvojnim razmikom, to je 3o
vrstic na stran, ker sicer ni mogoče besedila popravljati.
Opombe In navajanje virov; (1) V opombah podrobneje pojasnju-
jemo besedilo ter navajamo dodatne reference. Opombe potekajo
po zaporednih SteviIkah, ki jih v besedilu pišemo za en razmik
nad besedo," na katero se nanašajo (npr. porooč^). Vsebino opomb
navedemo na koncu besedila pred seznamom literature. (2) Vire
navajamo tako, da med besedilom navedemo v oklepajih ime avtor-
ja, letnico izida dela, iz katerega je vzeta navedba, in stran
(npr. (Fromm, 1963, 21). Na koncu besedila dodamo sezneun upo-
rabljene literature, urejen po ed?ecedi priimkov in imen avtor-
jev.
Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke isc.
ime in priimek, strokovni in znanstveni naslov, ustanovo, kjer
ste zaposleni in funkcijo, natančen domači naslov z navedbo ob-
čine, številko žiro računa oz. izjavo, da ga nimate.