| V, \ k TVJ r K m m if a VSEBINA str. RAST št. 6(102) LITERATURA Poezija Šest pesmi Čas monsuna Isl >"! 558 David ŠUŠEL 560 Helena CRČEK Prevod Pesmi Vft v. A / 562 Sergej JESENIN Prevod: Tone PAVČEK Proza obtrca jmo? 567 570 Nejc GAZVODA Nataša GASI Kdo jih kodra, valove 575 Jože SEVLJAK Dedova ura 581 Jože PRIMC Na sejem Pogreb Pogovori narave 584 Smiljan TROBIŠ KULTURA Slovenski muzeji, muzejstvo in matičnost Stanovanjska oprema gradu Grm 587 Zdenko P1CELJ Maja LOZAR ŠTAMCAR v 18. stoletju 593 Sončne ure Slovenije 598 Bojan FRANTAR Kozolci v Mirnski dolini 602 Dušan ŠTEPEC DOBERNIK Ekonomski položaj Janeza Trdine in njegovi pogledi na gospodarstvo 609 Maja SMOLE DORDEVIČ Povezanost dr. Marijana Zadnikarja s stiškim samostanom 615 Anton NADRAH NAŠ GOST "Sem pač človek, ki mu je bilo delo v veselje" Pogovor z Zvonkom Rusom 620 Marinka DRAŽUMERIČ DRUŽBENA VPRAŠANJA Resnica med resnico in resnico 533 Martin LUZAR Čas prostosti v knjižnici 635 Silva NOVLJAN ODMEVI IN ODZIVI Knjižnica igrišče znanja in zabave 645 Jadranka MATIČ ZUPANČIČ Novomeška deklaracija Na rob razstavi in katalogu Novomeška trgovina in trgovci 651 Marjan BREZOVAR Spomini na deda 652 Bojana MEDLE "Jesulus pragensis" 654 Nataša POLAJNAR FRELIH Barvna svetloba minimalističnih pokrajin 655 Tatjana PREGL KOBE Janez Trdina in svet pod Gorjanci 657 Poudarki v barvitih detajlih 660 Boris GORUPIČ Mojca Zlokarnik: Neslišno 661 Katja CEGLAR Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura 662 Majda PUNGERČAR Gorjanske bajke Tales from the Gorjanci Mills Še nekaj o gledališkem bontonu 664 Tomaž KONCILIJA Diznilend 667 Rasto BOŽIČ Novo mesto - glasbeni center? 669 SKRITI ZAKLADI KULTURNE DEDIŠČINE Samostanske knjižnice na Dolenjskem -kapucini in kapucinski samostan Krško 673 Stanislav BAHOR KRONIKA September - oktober 2005 892 Lidija MARKELJ RAST - L. XVI I David Šušel ŠEST PESMI angel ženski čakam da te prsti noči odložijo na roso jutra vso toplo in puhtečo, čakam in pijem tenke trenutke sreče preden odpreš oči in se zaljubiš vame. čutim ko stopaš vame z negotovim korakom otroka in zaprtimi očmi. čutim te v kotanji dlani, med ljudmi, vse več jih je. ti manj in manjša si. za tvojimi sanjami je temno nebo. ki od bolečine ne temni temveč od teže milosti, in vedno sem tu v medeni gostoti telesa, kot spomin na prehojeno morje ali kot mili zvok rumene svetlobe glagol preoblekel sem najino posteljo in opral umazano posteljnino, želim si spoštovanja ko je zate najteže, neznosna tišina je skrivnost ki jo želim deliti s teboj, razumi svet je odvisen od naju od moje in tvoje svobode, kopalnica je svet prostor in pralni stroj je oltar kamor polagam daritev, besede ki jih izrekam v sebi so glasnejše od prepira, v meni si glagol, oblika spoštovanja ki mora biti vzdolžna in prečna kot ljubezen radost dom. v vozičku ki ga je med igro najina hči pustila v kopalnici spi punčka kot speči angel ki je pozabil na naju. vztrajno prosim zvonove da ga zbudijo in na balkonu razobešam zastave belih rjuh ŠT. 6 (102) DECF.MBFR 2005 LITERATURA zaman zapiram oči josipu ostiju tvoje osti so me pripele na križ knjige, tako ptičji ščebet prebije oko noči. tako dvigne dnevu zlepljene veke. zaman zapiram oči. za njimi je vsa lepota padle vedute mesta in prestreljene duše (v tomajskem vrtu cvetijo v drugo pomlad) za njimi je Sarajevo kot ob prvem poljubu vsaka ženska kot bi se pravkar ljubila prijatelji kot bi se nikdar ne poslovili in se vpisali v knjigo mrtvih, berem ost križanja je obenem most vstajenja in očaran gladim z mirto prepojene strani na katerih si se ljubil pred smrtjo prožno mora pa že biti prožno telo da se tesno prileže duhu. in gotovo je votlo srce da se vanj natočijo tolike duše ki plovejo v nebesa zemlje a jezik ta je nemara najprožnejši da pregiblje vse te misli in besede da zmore in zdrži in zadrži tišino ki diha med njimi LITERATURA Rast 6 / 2005 ključ brez ključa ne moreš zakleniti večera ne zjutraj odkleniti soncu oči in ne laži. v roki leži s težo odgovornosti s težo ki greje kot spomin ali skodelica čaja kadar odklepa besede med nama enkrat srebrne drugič zarjavele a vselej takšne ki sedajo ena v drugo se z vrsto svojih zob mehko zagrizejo v naju in odklenejo dolg niz naključij potem jih grejeva nad plamenom tišine za čas ko sva gluha za vsakršne molitve, izguba ključev me vedno vznemiri takrat je dobro če odklenem grenivko in ugriznem v sočno meso hvaležnosti začasno popoln vsaj začasno sem popoln, kot lepe matematične sanje, hčerina roka v snu pripoveduje o dotiku večnosti, tolikokrat sem se že zbudil in še vedno spim. dež poje tudi gluhim (tega nisem vedel) in (dežek pada trava raste gora zeleni) me topi kot hostijo pod jezikom, mehka modro zelena je postelja ljubezni, kot kairosov smeh kadar izplavam po dih Helena Crček ČAS MONSUNA I. Pletem dneve Kot gole vestalkine prerokbe. Z zastekljenimi očmi In velikimi radovednimi pogledi. Z dlanmi, ki so prazne, Hlastam za sončnimi kepami In si domišljam, Da sem oblečena v rdečo obleko. Okno sem, Ki ga že stoletja niso odprli. Pajki so si spletli svoj oranžni brlog V njegovih nedrih. Noč čaka. II. Plašijo me. Sence posušenih sončnic. Poletja, ki so bila nagubana, Še preden se je zavesa na odru odgrnila. Padam in brezno nima dna. Brez utripa, brez ugovorov, Brez nasmehov. Ne bo več feluk In ladijskih parnikov. Babilonski stolp je porušen In za zamreženimi stopnišči se ne skrivajo več Sence sončnih vzhodov. Odejo hočem. Spanec Zlatolaske. Skodelico kamiličnega čaja na nočni omarici. III. Tisto poletje je deževalo. Kot včasih dežuje poleti. Slano, S prizvokom morja in oljčnih vejic. Ne, niso bile oljke! Umazana reka je bila In kokosovi orehi. Z mavrico okoli pasu sem se sprehajala 1,11 ERA! URA Me(j monsunl Rast 6 / 200:' jn se spotaknila. .... Rjave oči vzhodnega vetra. Z mokrimi trepalnicami. Ogledala na vseh straneh In zmaličene podobe feniksa Na razgaljenih prsih. Ugrabili so me v molk, Iz katerega se ne morem več prebuditi. Legije rimskih vojakov Korakajo skozi oglušele puščave. Dežele so izginile In jutra ne bodo več Pripadala prerokbam. V. Vzeli so mi otroka. Sama sem. Na peronu. Čakam na vlak. Ki pripelje s severa. Imej svoja jezera. Moje so puščave In veter sredi peska. Lotov a žena. VI. LITERATURA Rast 6 / 2005 Ari el, Smehljala sem se ti izza oblaka, Pa me nisi opazil. V tvoji deželi sem in ti mežikam. Brez kolesa in brez solz Se potepam naokoli. Travniki so marelični In cesta je rumena. Kot kobra se mi ovija Okoli gležnja in čaka Na Kleopatrin poljub. Ariel, sonce imam v roki. Vrgla ga bom med oblake. Odpri okno. VII. Ležijo na travi In ne razumejo mojega imena. Vroči in marogasti so. Jaz pa sanjam o polarnem siju. Tvojo deželo imam, Pa te ni tu. Kot indijska nevesta pozvanjam Z zvončki okoli gležnjev. Toliko ogledal, A nobeno ne spregovori. Kdaj že cvetijo akacije? Sergej Jesenin Prevod: Tone Pavček Letošnje leto prinaša kar dve okrogli obletnici - rojstva in smrti velikega ruskega pesnika Sergeja Jesenina. Sto deset let mineva, kar seje v vasi Konstantinovo blizu Rjazana rodil v revni kmečki družini, osemdeset od njegove tragične smrti v zadnjih dneh decembra 1925 v sobi leningrajskega hotela Angliter. Trideset let življenja je napolnil s pesmimi, sam bi dodal, in s škandali, z veliko priljubljenostjo in s slavo zadnjega ruskega kmečkega pesnika, s slavo, ki ni in ne bo nikoli minila. Ni sodil med moderniste, tudi ne med novatorje ruskega verza, četudi je podpisal nekaj manifestov literarnih struj, bil je pesnik po milosti božji in po naravni legi svojega glasu: vse mu je pelo v čistih, zvenečih tonih. Pri nas bi rekli lirik primarnega navdiha. Pisal je pesmi od svojega devetega leta, tiste, ki so nastale pri njegovih petnajstih letih, pa so že zastopane v izbranih pesmih ruske poezije dvajsetega stoletja. Če je Jesenin začel s kmečko tematiko v duhu narodne pesmi, je bilo v tej poeziji vse polno izvirnih, še nesli-šanih podob, ne manj vzorcev iz mno-goobrazne cerkvene in religiozne simbolike, če je kasneje v Bezniški Moskvi pisal huliganske in vagabundske, je v njih bridka tožba človeka, ki so ga razočarali stihija revolucije, v katero je verjel, mesto, kjer se ni udomil, in življenje, ki mu ni bilo naklonjeno. Edino, kar je zmeraj, ves svoj kratki človeški vek imel, je bila govorljiva, zveneča, rusko besedo sloveča pesem, njegova, jeseninovska, tožeča kot baker lista jeseni, ko se poslavlja. Zbirke zadnjih let življenja, ki so se množile z naglico bližajočega se odhoda. O Rusiji in Revoluciji, Sovjetska Rusija, Perzijski motivi, Ana Snjegina, Črni človek so visoki dosežki poezije, ki se ni pršila ne z novatorstvom, ne z levičarstvom, ne s kakršnokoli stilno ali vsebinsko naprednostjo, ampak je žarela z emotivnim tonom, z naivno, izvirno in nenavadno živo neposrednostjo verza. Sergej Jesenin je bil prvi ruski pesnik, ki sem ga prevajal že v gimnaziji. Tiskal sem več knjig prevodov njegovih pesmi. Bil mi je in ostal ljub. Je, če smem reči, moj pesnik. Tone Pavček LITERATURA Rast 6 / 2005 PESMI Xxx Beli sneg trosi krhlika, rože se v rosi blešče. V polje, med žita velika, trumoma vrane lete. Venejo svilnate trave in diši smolnati bor. Oj, ve ravnine, dobrave, jaz od pomladi sem nor! Zdaj vesele srce moje svetle skrivnostne vesti. Zdaj o nevesti le pojem, v mislih sem zmeraj pri nji. Trosi, krhlika, sneg, trosi! Polni se, gozd, s petjem ptic! V polje v drncu znosim in nežnih zasejdm cvetlic. 1910 Xxx Spet tukaj sem, spet sem doma, kjer vse zamišljeno je, nežno. Za holmom kodrasta tema mi maha z roko belosnežno. Sivine čadastega dne razkuštrano drsijo mimo, večerna žalost nehote vznemirja me nepremagljivo. Nad kupolo cerkvenih glav je senca zarje zmeraj večja. O znanci iger in zabav, nikoli vas ne bom več srečal! V pozabo leta so odšla in bogvekam še mi za njimi in samo voda brbota kot prej pod delavnimi mlini. In često na večer v megli ob zvenu zlomljenega šaša prst molim zanje, ki jih ni, ki čas jih v nepovrat odnaša. 1915 Marčni dež odplesal je, odpenil, odvihral vihar. Dolgočasno je, Sergej Jesenin, biti tebi par. Dolgčas je poslušati pod nebom tlesk nevidnih kril: Spev tvoj, da zbudi grobove dedov, ne premore sil. Zagradila je beseda, vzela daljo tvojih dni. Ne v vetrovih, v težkih knjigah dela sen tvoj zazveni. Nekdo sede, drug povesi rame in izproži dlan. Koga tvoj večer rdeči gane, ti vse manj in manj. Vzburi kdo Brjusova in Bloka, druge vzvalovi, toda dan enako pride z vzhoda in enako hip mini. Lik sveta ne spremenijo pesmi, list ne pade z vej. Z usti rdečimi pripet zares si k nebu za vselej. Za vselej nad tabo roke zganil zvezdni je Pilat ... Eloi, Eloi, lama sabaktani, daj, umrem naj mlad. 1917 Jordanska golobica 1 Dežela moja zlata! Jesenski svetli hram! Gosi gre glasna jata z oblaki bogvekam. LITERATURA Rasi 6 / 2005 To vojska duš človečjih, določenih za smrt, je vst ala iz jezer spečih, leti v nebeški vrt. Labod je bel pred njimi. V očeh mu muka-križ. Tako mar v bolečini ti, Rusija, ihtiš? Ne joči, leti, vztrajaj, vse čas ima in breg. Vetrove pesem spaja, a pesem kane v vek. 2 Nebo —je ko zvon, jezik je — ščip. Domovina mi — mati dom, jaz — boljševik. Zaradi vesoljnega bratstva vseh nas, za tvojo smrt zdaj dvigam svoj glas. Močan in silen za tvoj polom z mesecem bijem ob sinji bron. O, bratje — ljudje, moja pesem gre vam. V megli vest slišim že svetlo kot ditiramb. 3 Glej — golobica čarna vetru je sedla v dlan. Dimi kot jutranja zarja spet se moj Jordan čez plan. Sinja, slavim ti sinjine, zvezde — žeblji jih drže. Znova v raj očevine stezam uboge roke. Vidim vas, kraji plodni, s čredo konj osorej. S frulo pastirsko blodi skoz vrbje apostol A ndrej. In polna muke in gneva tam, na robu vasi, LOJZE ADAMLJE: risba, tuš Mati, Prečista Deva šibo nad oslom vihti. 4 O, ljudje, ljudje, o bratje! Vsi mi, prav vsi, kar nas je, bomo šli v te blage kraje, koder Rimska cesta gre. Ne objokujte odhajajočih, ki odhajajo vsak čas — tam na šmarnicah cvetočih lepše je, kot je pr i nas. Varh ljubezni — usoda skoporitec s srečo malo gre v korak. Kdor je danes bil ljubimec, bo že jutri siromak. 5 O novi, novi, novi dan, ki prebijaš oblak! Kot otrok sončen priplovi k meni in sedi na prag. Naj ti z luno glavnikom počešem pramene las, taka je stara olika sprejemanja gosta pri nas. Mavrikina senca biva z nami sredi poljan, kot dežek po zlatih njivah k nam je prišel A braham. Sedi na prag, tu v bližino, stisni se tiho v objem. Kot svečo zvezdico sinjo tokrat pred tabo prižgem. K tebi bom molil in klical, pel tvojemu Jordanu psalm ... Glej, tu je ta golobica, vetru je sedla v dlan. 1918 565 LOJZE ADAMLJE: risba, tuš Preostala mi je zabava: prsta v usta in radosten žvižg. Raznesla se je grda slava, da kvantač sem in škandalist. Kakšna zguba v aboti prešerni! Smešnih zgub je v življenju preveč! Sram me je, da bil sem veren, grenko, da ne verujem več. O daljave, ve zlate v dalji! Vse izniči vsakdanji pepel. In kvantal sem in sem škandalil zato, da bi bolj silno gorel. Pesnikov dar — nežnost, dobroto zaznamuje usoden pečat. Belo vrtnico s črno kroto na zemlji poročil bi rad. Niso se ujeli, razpleli načrti, skrite nakane rožnatih dni. A če gnezdili v duši so črti, so torej živeli tudi angeli v nji. Zato hočem nemirne čudi, ko bom zapuščal tuzemski kraj, poprositi v zadnji minuti nje, ki bodo z mano tedaj - da za vse grehe na poti težaški, za mojo nevero v blago dat, polože me v ruski rubaški pod ikone za zmeraj spat. 1923 Xxx Na svidenje, preljuba, srečno, srečno. O draga moja, v srcu si z menoj. Vsem usojena ločitev mi za večno obljublja znova snidenje s teboj. LITERATURA Rast 6 / 2005 Na svidenje molče, brez roke, a v trpljenju ne mrši obrvi, zatri bridkost -saj ni novo umirati v življenju, a tudi živeti, bogme, ni novost. 1925 Nejc Gazvoda MOJA MUCA Prispevek je prejel prvo nagrado za kratko zgodbo na letošnjem Študentskem kulturnem festivalu ŠTUNF. LITERATURA Rast 6 / 2005 Še preden sem odprl oči, sem pomislil: »Močna je, ta moja muca. Pa ne zgleda. O ne.« Če povem po pravici, oči tudi nisem hotel odpreti. Lahko sem si dovolj živo predstavljal prizor pred mano. Sestavil sem si ga iz mnogih let, ki sem jih preživel v tem zatohlem stanovanju, pa iz zvokov, ki so prihajali iz sosednjih stanovanj skozi tanke stene. Na levi strani dve stari sestri, ki nista nikoli ugasnili televizije. Nad nama neki propadli glasbenik, katerega zvok flavte je v poznih večernih urah včasih zavel do najine spalnice. »Uboga, trpinčena flavta,« je ponavadi rekla moja muca in zasmejala sva se ter objela. Na levi strani je doma Franc, star možak z velikimi ušesi in povešenimi očmi. Včasih je delal na davkariji, ampak odkar se je upokojil, zapusti stanovanje samo vsako jutro, ko pokadi cigareto pred vhodom v blok. Ko ga pozdraviš, ne odzdravi z besedami. Samo rahlo pokima, našobi ustnice. O njem je moja muca rekla, da »ga pri življenju ohranja samo vsakodnevno branje davčnih poročil«. Sam sem ga imel na sumu, daje zdavnaj umrl in da mi pokima samo zato, ker se meni zdi, da prikima, ker sem ga tako vajen, ker že vse življenje živim poleg njega - v resnici pa trohni na postelji v svojem malem stanovanju in nihče ga ne pogreša. »Saj bi zavohala, če bi umrl,« meje moja muca potolažila. V tem trenutku sem vohal samo svoj pot. In slišal TV iz sosednjega stanovanja. Mogoče je bila tudi flavta. Na hodniku so se odprla vrata. Topot po stopnicah. Mogoče je kdo odnesel smeti. »Odpri oči,« je muca siknila. »Ah, muca moja,« sem rekel in se nasmehnil. Po obrazu me je oškropila njena slina. »Odpri oči, prašeč.« »Ne bom,« sem rekel. »Nočem te gledati, ko se jeziš. Takrat dobiš gubast, grd obraz.« »O ne,« je rekla. Slišal sem, kako hodi okoli mene. »Danes je moj obraz ves sladek. In srečen. Mogoče malce neprespan. Ampak poln zadovoljstva. In veš zakaj?« »Preden ti odgovorim...daj, odveži me, muca,« sem rekel. »Če me odvežeš, bom odprl oči.« Zarežala seje. »Pa imej zaprte, dol mi visi.« »Povej mi, muca,« sem rekel. »Si me privezala na moj najljubši stol? Tisti usnjeni, z rumenim naslonjalom? Ker če si...« Klofutnila meje s tako hitrostjo in silo, da nisem bil prepričan, iz katere strani je priletelo. »Ubila te bom, če mi še enkrat rečeš muca,« je siknila. Tik poleg mojega ušesa. »Smrdi ti iz ust,« sem rekel in se zahehetal. Še enkrat meje klofutnila. Takrat je do mene zavel še en vonj, ki mu nisem znal določiti izvora. Bilje prešibak. »Povej, kaj se greš,« sem rekel in se nasmehnil. Odločil sem se, daje ne pogledam, dokler me ne odveže. Kar pa me gotovo bo, muca moja. Tu ni vprašanja. »Čez... čez deset minut...si zmenjen z njo, a?« je rekla. Glas seji je zatresel. »S čim si me sploh udarila, mu... oprosti, deklica moja?« »Tudi deklica tvoja nisem, idiot!« je zavreščala. Tup, tup tup — stena na levi. Zahehetal sem se. »Pizdi stari.« »Briga me!« je zarulila in slišal sem, kako je odšla do stene in divje ropotala po njej s pestjo. »Evo ti, kurba stara!« je vreščala, »vsa ta leta sem bila tiho zaradi vaju, zdaj mam pa dost! Dost mam!« Prenehala je razbijati, sledilo je šuštenje, ko se tkanina drgne ob steno — vedel sem, da seje usedla, ne — da seje sesedla ob steno. Bil sem čisto tiho. Čez nekaj časa je začela hlipati. »S... s svečnikom sem te udarila,« je naposled rekla. »S poročnim darilom tvojega očeta?« sem rekel in se zarežal. »Freud bi znal o tem...« »Tiho bodi,« je mirno rekla. »Tiho bodi, prosim. Dosti mam tega tvojega besedičenja. Počakala bova tisto tvojo kurbo in pokazala ji bom, kako sem trpela vsa ta leta. Ko sem delala, ti pa si jo fukal... v najini postelji... samo kaj ko sem bila tako... butasta..« »Lahko čakava ves dan in vso noč ... vse življenje, ljuba,« sem rekel. »Videla boš, da ne bo nikogar. Samo ti in jaz. Kot vedno. Vedno je bilo tako. Od začetka. Prvič. In saj veš, kako pravijo — svojega prvega...« »O, prekleto lepo te bom pozabila,« je zarenčala. Takrat se je jeza začela nabirati v meni. Nisem maral, če moja muca renči, to se ne spodobi. Muce predejo, ne pa renčijo. »Poglej... odveži me,« sem rekel. »Nič ne bo hudega. Skupaj se bova usedla na sedežno. Objel te bom. Čakala bova. In videla boš, da ne bova nikogar dočakala. Potem mi boš dala led za moj tilnik.« »Te zelo boli?« je vprašala. Muce predejo. »Ni hudega,« sem se zlagal. Nekaj časa sva bila tiho. Zaznal sem, da nisva edina v tišini - tudi vsi drugi so bili tiho. Včasih seje slišalo mrmranje davkarja, ko je naglas bral davčna poročila. Pa opravljanje starih kuzel na levi. Flavta od zgoraj. Sedaj tega ni bilo. Vsi so poslušali, kaj se dogaja. Nihče pa ni nič rekel. Nihče ne bo prišel pogledat. Pri nas je bilo vedno tako. Vsi čakajo, da se nekaj zgodi. Ampak potem, ko se... jim nekako uide, sosedom mojim ljubim. Predstavljal sem si mojo muco, kako sloni ob steni, objokano. Obraz ji zakrivajo gosti, rjavi lasje in drobne prefinjene roke. Spomnim se, kako so me odrivale stran, ko sem prvič prodrl vanjo. Nikoli si ni prišla na jasno, ta muca moja, kaj točno seje zgodilo takrat. O tem se nisva nikoli pogovarjala. Drugič, tretjič in vsakič dalje je bilo čisto prostovoljno in moja muca je predla. Samo prvič... samo prvič je tudi malo - mijavkala. »Odveži me,« sem rekel. »Dosti je bilo. Nobene kurbe ni. Vse je v redu. Rad bi že enkrat odprl oči. Lačen sem. Odveži me.« In samo misel na njeno kazen, ki bo sledila, me je pomirila, da sem lahko dodal še: »Prosim.« »Nisi bil moj prvi,« je tiho rekla. Oh, ta muca moja. Rada se heca. »Upirala sem se zato... ker si bil grd. Grozen. Ogaben. Smrdel si. Tvoj pot meje zalival. Vse meje bolelo, ker me nisi znal pripraviti. In trpela sem. Ampak ne samo takrat,« je rekla in slišal sem, daje vstala in se mi približala. Zopet sem čutil njeno sapo na svojem obrazu. »O ne... tudi drugič. Pa tretjič. Vedno sem trpela. Ampak sem potrpela. Veš zakaj?« »Ne vem, muca,« se rekel. Oh, odveži me. Kako boš mijavkala. Samo odveži me. »Zakaj?« Takrat je zazvonil telefon. In jaz sem odprl oči. Svetloba meje najprej zaslepila. Steklena stena pred mano je bila kriva. Kupil sem jo na željo muce, ker je hotela navidezno povečati najino stanovanje. Priznam, razgled je bil res lep. Stanovanje je bilo poleg reke, kije bila sicer rjave barve, ampak z malo domišljije si jo začaral v smaragdno. Bil sem čisto blizu okna in lahko sem videl breg. Rulet ni bilo, ker so pred kakšnim tednom padle dol, za nove pa nisem imel denarja. Drage so, te velike, lesene rulete. In postalo mi je žal, da sem odprl oči. Na bregu so namreč stali vsi. Stari kuzli. Davkar. Flavtist. In še dva, kiju nisem poznal. Gledali so skozi okno v stanovanje. Gledali so vame. Začutil sem roko na ramenu. »Že kar nekaj časa so tu,« je rekla muca. Zvoki stanovanja so udarili nazaj. Telefon je še vedno zvonil. »Oglasi se,« je rekla muca in mi ga prislonila na uho. »Halo,« sem izdavil, ona pa ga je že umaknila. Slišal sem nerazločen, frekvečno porezan glas iz zvočnika telefona. Glas moje kurbe. Stari kuzli sta strmeli vame. Brez sramu. Flavtist je zmajal z glavo. V telefonu je škrtnilo. »Sporoča ti, da danes ne more. Ne danes... ne nikoli več,« je rekla muca za mojim hrbtom. »Poslušaj... obrni me, prosim, da ne bodo tako strmeli vame... to ni normalno...« »Grem, mucek,« je rekla. Slišal sem šumenje tekstila. In zapiranje kovčka. »Kam?« sem zavpil. »Kam, prašiča? Brez mene si nič. Nimaš denarja, nimaš doma. Vsakega se bojiš, samo name se lahko zaneseš! Grd in umazan, pa kaj!« Skušal sem obrniti glavo, pa me je tako zabolelo, da sem samo otrpnil. Slišal sem, kako je škrtnila kljuka na vhodnih vratih. »Nikoli me ne boš pozabila! Nikoli! Nazaj pridi! Nazaj!« Vrata so se zaprla. Sosedje so bili še vedno na bregu. Še vedno so me gledali. Kar stali so tam, kot da gre za gledališko predstavo. Najprej je zmajala z glavo prva kuzla. Nato druga. Nato davkar. Nato flavtist. Pa še tista dva nepoznana. Počasi so se odpravili stran in se vneto pogovarjali med sabo. In zavonjal sem tisto, kar sem vonjal prej. Samo daje sedaj bil vonj močnejši. Po zažganem. Zato sem tudi bil lačen. Ker meje moja muca udarila, medtem ko sem si pripravljal jed. In plin je, kako po njeno, pustila kar prižgan. Nataša Gaši Prispevek je prejel drugo nagrado za kratko zgodbo na letošnjem Študentskem kulturnem festivalu ŠTUNF. LITERATURA Rast 6 / 2005 Z desne je naenkrat prišlo tiho mrmranje. Franc je bral. Z leve. Kuzli sta debatirali ob prižgani televiziji. Gor. Flavta. Vesela, živahna melodija. Nihče ne bo prišel. Vsi so se vrnili v svoja stanovanja. Mogoče se bo pa pogasil, sem pomislil, kar sam od sebe. In potem bo nekdo prišel in vse bo v redu. Mogoče bo prišla muca nazaj. Škoda le, da moram čakati. V odsevu stekla sem videl plamene. Zavpil sem. Stari kuzli pa sta samo potolkli po steni. Tup. Tup. Tup. OBRAČUN Sedla je na vlak. Z narejenim veseljem. Sama sebe je prepričevala, da gre zdaj končno po tolikih letih domov. Usedla seje k oknu. Na vlaku vedno sedi pri oknu, da lahko gleda bežeče pokrajine in se nasmiha sončnim žarkom. Čudno. Vedno, ko potuje, sije sonce. Kaj pa govorim, z vlakom je potovala samo enkrat. Takrat, pred davnimi leti, ko je odhajala iz domačega mesta. In nikoli več. Potem je vedno imela toliko dela. Pa učenje pa težki izpiti pa bolezen pa spet učenje, težki izpiti, bolezen pa ... no, saj že poznate vrstni red. Ne, res nikoli ni bilo časa. Pa še pot z vlakom je tako utrujajoča in draga. Saj je redno pisala za praznike ... Ja, to pa res. V tem pogledu je res zgledna hči. Nikoli na nikogar ne pozabi in vedno vsem sporoča svoje pozdrave. Potem njen oče veselo kokodaka po mestu, kaže hčerkino pismo in pretaka solze sreče. Zdaj sedi čisto sama v kupeju. Tišči se k oknu in gleda na železniško postajo. Ljudje mahajo, si kričijo še zadnje pozdrave in želje za dobro pot. A nobena teh želja ni namenjena njej. Nihče je ni spremil na postajo. Ni je imel kdo. Saj ne pozna nikogar. Noče poznati nikogar. Sicer pa, kdo naj bi se ukvarjal z njo. Saj so poskušali. Na primer neka njena sošolka, ki jo je vedno vabila na ples. Pa seje čez nekaj časa utrudila. S tako čudakinjo človek nima časa zapravljati svojega življenja. Ona je sošolko zaznavala kot neznatno motnjo in sije naravnost oddahnila, ko je ta šum izginil iz njenega življenja. Torej: odsotno je gledala skozi okno, čakala, da se vlak premakne, ker res ni več prenesla turobnega pogleda na zarjaveli tovorni vagon. Pregledala je že vse rjaste madeže na njem, se trudila razbrati, kateri železnici pripada in kaj prevaža. „Oh, kako sem pogrešala svoj dom in očeta in naše mimo, majhno mestece ... Lažeš! Sama sebi lažeš! ... Ne, ni res, prav želim si videti očeta, gotovo je zdaj že osivel. Toliko časa sem odlašala. Oh, ubogi očka ... Ja, pa kaj še. Kot da mu je kaj mar zate! Seveda mu je mar zame, ko sem odhajala, ni prišel pogledat ... No, vidiš. Klinc pa tak fotr! Oh, kako pa govoriš. Nikoli, nikoli se ne boš poboljšala! Moj oče seje tistega dne poslovil od mene že zgodaj zjutraj... Saj, kasneje bi zaradi tebe moral za nekaj minut proč od svojih večnih poslov. To bi ga drago stalo! Ni res! Bilo mu je tako hudo. Seje videlo v njegovih očeh. Vem, da se je ... Ha, ha, ha. Seje videlo v njegovih očeh. Taje pa dobra! Ha, ha, ha. Ne, tega ne bom preživela ... No, kaj ... vem, da seje videlo v njegovih očeh. Bom pa že vedela Ja, ja, seveda, ker si tak ekspert! Pf! Kdaj si pa še ti znala koga po očeh pogruntat? Ti še za froca, ki ga samo scat tišči, misliš, da se mu je zgodilo nekaj hudega. Potem začneš pa komplicirat, namesto da bi mu kahlo prinesla. Ni res. Sevedaje! Ne, ni! Zakaj pa potem tistega nisi prebrala iz njegovih oči? A? Pssssssssst! Ne! Ššššš. Saj ni bilo nič. Nič se ni zgodilo!" Kar naenkrat je trznila in z izbuljenimi očmi pregledovala kupe, kot da ne bi prav vedela, kje je. Vlak je že umirjeno drdral. Oddahnila sije, nikogar ni bilo v njenem kupeju. Na hitro je pobrskala po ročni torbici in iz nje potegnila karto. Pomencala jo je v rokah, jo živčno obračala, nato pa prebrala: „Izstopna postaja Goga. Seveda, Goga. Kaj si pozabila, kje si bila rojena, kje so te pestovali, kje si se naučila govoriti, kje si sanjarila o ljubezni ...? Tiho bodi! Kakšna ljubezen? Nikoli nisem sanjarila o ljubezni. Moški se mi gnusijo ... Pa ne od vedno. Si, si, sanjarila si o lepem mladeniču, na koncu pa si dobila ... Nehaj, nehaj! Ničesar nisem dobila. Reče se nikogar, ti razvajena avša! No, pa nikogar. Vse to govoriš, da bi me užalila. Vedno me žališ. Sploh ne vem, zakaj se še družim s tabo in zakaj sem te vzela s sabo. Nikoli mi ne daš miru. Nikoli ne greš kam drugam, vsaj za nekaj časa. Ti si poosebljena mora. Saj tudi ne moreš nikamor iti. Kdo te bo pa prenašal!? Opa! Nekdo seje razjezil. Si že pozabila, kakšna si prišla v internat? Kdo je takrat skrbel zate in poslušal vse tiste štorije? A? Takrat sem bila dobra, zdaj pa ... jaz samo skrbim zate. Vse svoje življenje žrtvujem zate, ti pa tako. Oprosti, nisem hotela. Samo malo sem živčna. Predstavljaj si, po tolikih letih ... spet domov. Bogve kako je zdaj tam. Verjetno seje mesto čisto spremenilo. Toliko let ... Nekateri so verjetno umrli... Ja, pa ne ta pravi. Kako misliš ta pravi? Ti prav dobro veš. Ni umrla prava oseba. Bi ti verjetno sporočili, saj konec koncev dela pri tvojem očetu. Gotovo bi ti sporočili ... Že spet začenjaš. Nehaj, prosim. Se dovolj že sama mučim. Aha! Torej priznaš. Priznaš, da te je strah vrniti se v rodno mesto. Priznaš, da seje nekaj zgodilo. Nekaj seje moralo zgoditi ... Ne! Nič se ni zgodilo! Pssssssssst. Psssssssst! PSSSSSSSST!" V kupeje vstopil sprevodnik. Živčno je trznila, takoj zatem pa se je na široko nasmehnila in mu brez besed podala karto. Sprevodnik je preluknjal vozovnico in prebral, kam je gospodična namenjena. Še trenutek prej bi z njo veselo poklepetal. Gospodična je bila kajpak zala, samo malo bledična. Ato je verjetno od utrujenosti. Ko pa je na voznem listku prebral, daje namenjena v Gogo, sije naglo premislil. Še enkrat jo je premeril z očmi. Ona seje še kar smehljala, kot da bi otrpnila. Kar zmrazilo gaje, zato seje obrnil na petah. Prisluhnila je njegovim urnim korakom, nato pa z obraza snela narejeni nasmešek. Pogledala je na uro. Skozi okno je gledala sivino. „Čudno, še prej je bilo sonce. Tako prijetno me je ščegetalo po obrazu, zdaj pa ta sivina, to jekleno nebo. ki te pritiska k tlom. Ni čudno, saj veš, kam greva. Kolikokrat si mi pravila o vremenu v Gogi. Vedno ta sivina, si rekla, sonce bi bilo že dogodek. Če ne kaj drugega. Pa a res ni bilo nič drugega? Oh! Spet začenjaš. Saj bova kmalu tam in potem, potem se boš lahko prepričala. Tako dolgo je že tega ... ne spomnim se več prav dobro. Vem samo, da sem morala proč. Zato sem šla. To tako ali tako že veš ... vse veš, pred tabo nimam skrivnosti. Zakaj potem nisem prepričana, daje nekaj bilo. Jaz mislim, daje nekaj bilo. Če pa ni, pa še bo. Glej, se že vidi. Goga se že vidi. Ah, Goga. A res moram? Zdaj se ne smeš vdati. Po tolikih letih, po tolikih letih, ne to sploh ne. Ne to sploh ne.“ S čelom seje naslonila na mrzlo šipo in gledala, kako seji mesto grozeče približuje. Vlak je upočasnil vožnjo. Mimo je zdrsnil črno-beli napis GOGA na pročelju železniške postaje. Postaja je bila prazna. Pobrala je svoje kovčke in odšla proti izhodu. Vlak je ustavil in železničarje odprl vrata. Najprej je pogledala na vse strani, kot da ne bi bila čisto prepričana, daje v pravem mestu. Nikjer ni bilo nikogar, malce je postala, nato pa hrabro zakorakala proti mestu. „Čudno, da ni nikogar. Stari ne more iz svoje kože. Biznis je biznis. Hči imaš za vedno, biznisa pa ne. Lahko bi vsaj koga poslali. Si nora. Kočija stane. Služabniki tudi nič več ne naredijo zastonj. Ja, prav imaš. Vsepovsod je kriza. Nekaj se pripravlja. No, to pa res. Ne mislim tega. Vsi časopisi pišejo o zaostrovanju nekakšne krize, ljudje so zdolgočaseni, obupani. Eni so obupani, enim je pa samo dolgčas ... Nekje sem prebrala, da bo vojna ... Kaj že ni? Gotovo je nekje že ... Glej, naša hiša!“ Natančno si jo je ogledala, pristopila k masivnim vhodnim vratom in nalahno pobožala stikalo za zvonec. Nekaj časa je stala pred vrati s prstom na stikalu, potem pa je zamižala in pozvonila. Čez čas je zaslišala korake. Stisnilo jo je pri srcu, oddahnila si je šele, ko je zagledala presenečeno služkinjo, ki je, mencajoč roke v predpasnik, govorila nekaj o tem, daje oče rekel, da vlak pride šele čez dve uri in oh in sploh, no, skratka, glavno, da je prišla. Kar naj gre v svojo sobo, kije že pripravljena. Povedala je še, daje oče prav v njeno čast na večerjo povabil nekaj pomembnih ljudi in da jo prosi, naj se slavnostno uredi. Sama pa mora še okrasiti jedilnico, a ji še vedno niso prinesli rož, ti malomeščani, in preveriti mora, kako napreduje kuha ... Mrmrajoč je služkinja odšla v kuhinjo. Ostala je sama. Spet jo je stisnilo pri srcu. Urno je stopila do svoje sobe, odprla vrata, planila v sobo in zaloputnila za sabo. Nekaj časa je samo globoko dihala sloneč na vratih. Potem je na hitro zaklenila, pri tem pa pazila, da ključ v ključavnici ni preveč zaškrtal. Stopila je do komode. Pričela seje slačiti. Spustila sije lase. „Tako. Moram se urediti. On pride. Ne, na večerjo grem. Oče bi rad, da se lepo napravim. Moram se lepo napraviti, da bo ponosen name. Zanj se lišpaš. Veš, da bo prišel. Po tolikih letih ...“ Gledala se je v veliko ogledalo in se česala. Čez čas je otrpnila. Zazdelo se ji je, daje slišala korake na hodniku. Drobne, hlapčevsko pukljaste. Obrnila seje proti vratom. Počasi je vstala in tiho stopila na sredo sobe. Videla je, kako je nekdo potisnil kljuko navzdol. „Psst! Prihaja. Kako pa veš, daje on. Potem seje takrat le zgodilo. Ti veš ...“ V ključavnici je zaškrtal ključ. Vstopil je, ne da bi jo pogledal in na hitro zapahnil vrata. Za nekaj trenutkov je otrpnila, ko pa je spregovoril, seje pričela umikati. Še vedno je ni pogledal. Govoril je o vseh teh letih, ki so minila, daje ni nikoli pozabil in kako težko je prenašal to, da se mu nič ne javi. Saj vendar ni mogel spraševati šefa o njegovi hčerki. Lahko bi se mu bila javila, po vsem, kar sta imela. Stopil je proti njej. Nenadoma jo je objel in ji pričel šepetati, kako jo je pogrešal, daje še vedno ista, samo njegova ... Med hlastnim dihanjem in nadušno pohotnim hropenjem seji je zagrizel v vrat in jo pričel potiskati proti postelji. Spraševal jo je, če se še spomni, kaj vse sta počela na tej postelji. Pričel ji je trgati kombinežo. Ona je brez upora omahnila na posteljo. Njegove roke so bile vsepovsod. Pričel ji je očitati, daje takrat davno tega preburno odreagirala na vse skupaj. Saj ni bilo tako grozno. On jo je ljubil. Ne bi ji bilo treba ravno zboleti takrat. Za nameček je še vsa vročična odpotovala. Vseeno pa je vedno vedel, da se bo vrnila ... „Ne, to ne more biti res. Pa je, pa je. Kaj boš storila? Stori vendar nekaj!“ Ker prvega ne pozabiš nikoli. Bila je ves čas tiho. Med njegovimi hlastnimi poljubi je poskušala doseči nočno omarico. Uspelo ji je ravno, ko ji je razgalil prsi. „Ne, prvega res ne pozabiš nikoli. Prve pa tudi ne!“ Močno je zamahnila in ga zvalila s sebe. Napadel jo je živčni smeh. Šele zdaj seje zavedala vse groze, ki ji je pretila. „Kaj pa zdaj? Kaj naj zdaj storim? Poberi svečnik in obriši z njega kri. Ja, ja, svečnik je treba dati na isto mesto. Si videla, kako lepa je moja soba? Zdaj ni časa za to. Treba je poskrbeti za truplo. Truplo, truplo, trupelce, nikomur več ne boš sile delalo. Ha, ha, tralala. Nehaj! Zberi se! Kaj boš s truplom? Tu vendar ne more ostati. Ah, mu tudi ni mesto tu. Zavila ga bom v to zeleno preprogo, ki mi ni nikoli bila preveč všeč. Joj, kako je težak. Klada pohotna. A zdaj pa nič več ne hropeš in sopihaš? Kaj pa zdaj? Za začetek pod posteljo, potem pa skozi tista vrata ven na ulico. Bom naredila, kot daje bil umor. Saj je tudi bil. Ne, bilje silobran. Ah, to bi morala že takrat narediti. Kako lahko zdaj diham! Nič, zdaj se bo treba pripraviti na večerjo. Očka ne mara, da zamujam. Se ti nič ne smili? Kdo? Tisti v tepihu. Zdaj nimam časa za te zadeve. Hočeš, da kdo pride gor? Ne. Kaj boš pa oblekla? Tisto svetlovijolično obleko, ki sem jo kupila za posebne priložnosti, pa potem nobene ni bilo. Zdaj pa končno je.“ Urno se je oblekla in naličila ter veselo stekla iz sobe. V jedilnici jo je že čakal oče. Stekla mu je v objem in se močno prižela k njemu. Starec jo je jel spraševati, od kod takšno veselje, ona pa je odvrnila, daje srečna, ker je končno spet doma. Povabil jo je k mizi, kjer seje kar ni mogel nagledati. Vsa je žarela. Oče je menil, daje to zaradi mladosti in meščanskih izkušenj. Njena prešernost je presenetila tudi služkinjo, ki pa je menila, da je bila prej tako mrka zgolj zaradi potovanja. Kmalu so na večerjo začeli prihajati gostje. Tudi oni so opazili njeno razigranost. Ona pa je še naprej prisrčno čebljala. Kmalu so sedli za mizo. Oče je venomer živčno pogledoval proti vratom in tresel žepno uro, misleč, da seje ustavila. „Kaj mu je zdaj? Nekoga čaka. Mogoče je presenečenje. Kdo bi še lahko prišel. Saj so vsi pomembneži že tu. Oh, pa kaj se zdaj sprenevedajo, jaz sem že pošteno lačna. Po takem dnevu človek dobi apetit. Je treba nahraniti živce. Tako pravi moj zdravnik. “ Oče seje končno odločil in pričel z večerjo, vendar mu še vedno nekaj ni dalo miru. Naposled seje le opogumil in vprašal služkinjo, kje za vraga je Prelih, saj vendar nima navade zamujati. Kolikor se spomni, seje Prelih te večerje prav veselil. Čudno, čudno, da ga ni. Nekaj seje moralo zgoditi. „Ja, prav res. Nekaj seje moralo zgoditi. Nekaj seje zgodilo." Jože Sevijak KDO JIH KODRA, VALOVE LITERATURA Rast 6 / 2005 Širok hodnik se končuje s podolgovato sprejemno pisarno. Ob stenah sedijo, podprti s palicami, nekateri naslonjeni na zid, in čakajo. Sneg se topi, s streh drsijo kaplje, odblesk vode iz odtočnega jaška poplesuje po sestrinem obrazu. Vsa je zatopljena v računalnik, prsti ji nervozno plešejo po tipkovnici. Vsake toliko časa se odpro kakšna vrata. Bela halja zapleše pred obrazi, ko pokliče novo ime. Klicani se dvigne, malo se opoteče, še ves trd od dolgega sedenja, počasi se zravna in odpravi v smeri vrat. Vražje me zbada v rami. Trikotna ruta mi gre na živce, zaradi vozla na vratu se ne morem niti nasloniti, še obračam se težko. Zaprem revijo in spustim veke. Toliko, da sem sam s seboj. Da poiščem pozabljene slike v sebi, da izbrskam glasove, ki so ostali tam zadaj. Vidim zasneženo cesto, ki se vije med dolenjskimi njivami, vidim psa, ki se nenadoma požene pred avto, da močno zavrem in sunkovito zavijem v levo. S celotnim telesom zaniham, da me zaskeli v rami in v trenutku postanem ves moker. Slišim, daje nekdo sedel na prazen stol zraven mene, pa se delam, kot da spim. - Smem pogledati? se pritipa glas do moje zavesti. Zdrznem se, kot da so me zasačili pri kraji. Odprem oči in jo pogledam. - Oprostite, se v zadregi nasmeji. Nisem vas hotela vznemiriti. V kotičkih ustnic seji delajo jamice. Gosti, kratko pristriženi lasje ji polegajo na zatilje. - Nič hudega, rečem. Izvolite! Obrne se k meni. Šele tedaj opazim, da tudi njena roka počiva na ruti. Oba se nasmehneva. - Rama? - Ne, pravi. Komolec. Kompliciran zlom. Pa vi? - Poškodba rame. Prometna. Sočutno kimava drug drugemu. Pride sestra in znova pokliče. Pričakujoče gleda po hodniku. Starejši možakar se zdrzne, ko ga soseda dregne. Zadremal je in zdaj ne ve povsem natanko, kaj se dogaja. Kratko se odkašlja, nastavlja palice, da se opre nanje, ziblje se naprej in nazaj in se končno le spravi pokonci. Drsajoče se nameri proti njej. - Ubogi ljudje, zmajuje z glavo, ko lista po reviji. - Ja, dodajam jaz, starost je res težka. In nadležna. Odpro se vrata sosednje ambulante. Pokliče me moj zdravnik: - Gospod Obršan ... - Izvolite, reče in mi vrača revijo. - Kar berite, jo bom že potem vzel. - Ne vem, če bom še tu, prikupno nagne glavo. - Saj bo počakala. Če pa ne, pa tudi nič hudega. Prijazno ji pokimam in se odpravim. Predno vstopim, se še enkrat ozrem. Vidim, kako si poravnava pramen las. Zdaj zgleda kot kakšno dekle. Že naslednji trenutek mi jo zakrijejo vrata ordinacije. Zdravnik razstavi moje rentgenske slike na zaslon. - Grda poškodba, pravi, ko se zazre vanje, ampak dobro so vas Prosi, da napravim nekaj gibov. Ogleduje si ramo, tipa mišico, s posebnim ravnilom nekaj meri in si zapisuje v karton. - Malo se bova razgibala, zaključi, utrdila mišice. Kot nov boste, se zasmeje, da se mu zatresejo košati brki. Šli boste k sestri, da se dogovorita za urnik terapije. Pa srečno, mi poda roko. Tako močno mi jo zatrese, da sem vesel, daje desnica zdrava. Zunaj ni več sosede. Tudi nekaj drugih stolov je že praznih. Moje revije tudi ni. Nič zato, bom pa malo zadremal, si rečem in odidem v sobo. LITERATURA Rasi 6 / 2005 * - Že nekajkrat sem te klical, pravim in strmim v konice prstov. - Ne morem vedno tičati doma, prihaja z druge strani. Nekaj prepirljivega je v teh besedah. Z dvorišča se dvigajo glasovi pravkar prispelih gostov. Okno imam odprto, slišim, kako preletavajo golobi, kako se zapirajo avtomobilska vrata in kako kovinsko udari zapornica, ko se spusti v svoje ležišče. Kmalu nato se na hodniku odpre dvigalo. Nagajivi smeh udari med podboje. - Pri vasje pa veselo! pravi sarkastično. Sedem si let ljubila me, sedem si let tolažila me! prihaja iz nekega tranzistorja. Namenoma počakam, da mine nekaj trenutkov, da se izteče napev, da zadonijo zaključni akordi ... ko zacvetel na pomlad bo cvet ... takrat se v neznane globine spet potopijo basi ... pa se bom spomnil vseh sedem let! - Ni te bilo, še posloviti se nisem mogel! rečem končno. Pesem se izteče. Čutim, kako grbanči čelo, kako postaja nejevoljna, kako vse hitreje diha. Končno udari. - Saj nisi dojenček! Vse sem ti pripravila, k riti ti pa res ne bom nosila! - Ne gre za to, pravim in spet obmolknem. Ležim čisto pri miru, ruto sem si snel z vratu, zdaj mi roka počiva na telesu, z desnico prekladam slušalko od enega k drugemu ušesu. - Za kaj pa gre? postaja vse bolj zajedljiva. Ne bi smela k svojim staršem? Jim ne bi smela pomagati? Mi boš še to očital? Lepo, vsak dan lepše! - Kdaj sem ti pa branil? zdaj porasem še jaz. Če si pa vsak dan po trikrat tam, pa presega vse meje! Se ti ne zdi? Zajema sapo, v prsih ji kar piska. - Veš kaj! Tole ti bom povedala. Dobro, da me imate, da vam kidam in da vam strežem spredaj in zadaj! - Emilija, hej, Emilija! Skušam jo ustaviti, pa slišim samo, kako škrtne v slušalki, kako se oglasi tu, tu. Roka postane težka, kot da sem jo potopil v svinec. Nisem je utegnil povprašati po Ireni, nič ne vem o njenem kolokviju, gaje opravila ali ga ni, in o mnogih drugih stvareh tudi ne! O mnogih drugih stvareh, mrmram, ko vstajam, si natikam copate, ko zapiram okno, ko si oblačim srajco, si z eno roko zavezujem kravato. O mnogih stvareh, razglabljam, ko se spuščam po stopnicah, ko po dolgi, marmornati veži zavijem v lestenčno dvorano. O mnogih stvareh, preudarjam, ko me sprejme šef strežbe, se rokuje z mano, mi dodeli mizo, za katero bom sedel vse te dni, o mnogih Jože Sevljak KDO JIH KODRA, VALOVE stvareh, vedno bolj sem jezen, ko si razgrinjam prtiček, popravljam jedilni pribor in se jedilnica vse bolj polni. - O, dober večer! se nekdo iskreno razveseli. V modri obleki, s srebrno broško na prsih, z uhani enake oblike stoji pred menoj. Nisem vedela, da imava isto mizo. Ves presenečen vstanem. - O, vi ste! odmaknem stol in jo povabim, naj sede. Pa predstavil se tudi še nisem, kajne? Janez Obršan sem. - Sabina Tominec, mi ljubko poda roko in sede. Revijo sem vam prinesla, nisem je hotela pustiti na stolu. Saj veste ... - Zelo ste prijazni, pravim. Bi kaj spili? Kozarček rdečega? - Hvala. Raje bi malo soka. Pomignem natakarju in diskretno naročim. Med večerjo, ki jo kmalu nato začno streči, se nama pridruži starejša gospa. Čez tri dni, pravi, se bo poslovila. Njeno bivanje tu, v zdravilišču se izteka. A sobotni koncert bo še poslušala, o ja, zborovsko glasbo ima vendar tako rada, nekoč je tudi sama vodila zbor, bila je učiteljica, zdaj pa je že petnajst let v pokoju. Koketno se še prikloni kot kakšna igralka in doda: - Drugače sem pa Mary! - Dobro se držite, gospa! ji laskam. Ne bi vam prisodil teh let, res ne! - O, vi navihanec! mi žuga. Vi pa znate z ženskami. Smeji se in gleda Sabino. Ves večer prijetno kramljamo in se zabavamo. Jedilnica se počasi prazni, tudi mi se dvignemo, čeprav se nikomur preveč ne mudi. - Lahko noč! mi v veži želita dami. - Lahko noč! jima voščim jaz. Sabinine oči mehko sijejo v polmraku. V sobi, še predno snamem kravato in se slečem, izključim prenosni telefon in ga odložim na polico. - Ne bom te kmalu rabil. Iz muzeja me pa tudi ne bodo klicali. In stopim pod tuš. LITERATURA Rast 6 / 2005 ■k Sobotni dopoldnevi v zdravilišču so kot po pravilu nostalgični. Nekako izpraznjeni. Amputirani. Nič velikega se ne dogaja. Terapije ni, lahko pa se plava, gre se kam na izlet, ali pa se enostavno ostane v sobi. Pravi dolgčas! Z ramo je že precej bolje. Roke ne nosim več na ruti, podzavestno jo še vedno držim pokrčeno, stiskam jo k sebi in pazim nanjo. Zjutraj sem najprej poklical Ireno. Nisem vzdržal. O, kako se me je razveselila! - Očka, ti si? Uf, si pa zgoden. S kolegico še spiva. Sinoči sva bili v Študentu na večeru španske poezije. Imeniten dogodek, ti rečem. Potem sva pa malo posedeli. S kolegi, veš. - Vse v redu? me zaskrbi. Nenavadno zgovorna je. Ponavadi moram vse izvleči iz nje, zdaj pa zvem toliko naenkrat. - Seveda, očka, kaj pa misliš. Mi smo solidna firma! Tako prisrčno se zasmeji, da se moram nasmehniti tudi sam. - Kolokvij si opravila? previdno poizvedujem. Čudno se mi zdi, ker nič ne omeni. Kako si oddahnem, ko pravi: 577 - Valjda, kaj si pa mislil! LITERATURA Rast 6 / 2005 - Kako pa kaj mami, se ti kaj oglasi? - Bolj poredko. Se mi samo dozdeva ali ji je glas res zazvenel za odtenek bolj žalostno? Posloviva se z vljudnostnim vprašanjem, kdaj pridem domov, pošlje mi še poljub in pogovor je končan. Veliko breme spolzi z mojih ramen. Pri kosilu se s Sabino dogovoriva, da greva popoldne plavat v veliki bazen, gospa Mary bo v sobi brala. Pride še nekoliko prej, kot je bilo zmenjeno, komaj toliko časa imam, da zagotovim dvoje belih ležalnikov in jih postavim k veliki stekleni steni. Sleče nežno moder kopalni plašč, v bikinkah čudovito izgleda, pogrne pisano brisačo in leže. Skobacam se na stol zraven nje in zapredem kot kakšen maček. - Je pa kar zadušljivo, pravi. Ja, kljub veliki dvorani. Voda ima tu preko trideset stopinj. V bazenu se v tistih malih separejih stiskata dva mlada in si izkazujeta nežnosti. Razumevajoče se jima nasmihava. - Nekaterim ni ravno dolgčas, duhovičim. - Blagor jim, sramežljivo spusti pogled. - Mož ni hotel z vami? vprašam nenadoma in se že naslednji trenutek zavem, da sem ga polomil. A beseda je izrečena in ne morem je vzeti nazaj. - Mož mi je umrl. Pred dvema letoma, tiho doda. Nad obrvmi seji zareže drobna gubica. - Oprostite! Ne bi smel spraševati. - Je že v redu, pravi komaj slišno. Zdaj o tem že lahko govorim, bilo pa je zelo hudo. Če ne bi imela hčerke Kristine, ne vem, kako bi zdržala ... Utihne in se bori s spomini. Ko se zbere, brž spremeni temo. - Bi zaplavala? Z obema rokama pograbim ponujeno priložnost. - Z veseljem! Greva pod tuš, se oprhava in počasi lezeva v vodo. Malo še zajemava zrak, predno se spustiva. Preplavava bazen in se zatečeva pod vodni top. Kako dobro nama dene, ko se prepuščava božajočim curkom. Nehote se dotaknem njene roke. - Je že kaj bolje? - O, seveda. Bolečine so izginile, pa tudi gibljivost seje izboljšala. - Pa z vami? - Vidno napredujem. Zlasti masaža mi dobro dene, samo premalo je je! Navihano me pogleda. - Vas bo pa žena doma malo pocrkljala! Spomnim se na najin včerajšnji telefonski pogovor. Kako meje užalila in prizadela! In spet sem jezen. - Ne vem, če si to želi. Če si je sploh kdaj želela! nejevoljen dodam. Negotovo me pogleda. Začuti, da nekaj ni v redu. - Oprostite, reče, nisem hotela biti osebna . In že se odpravlja iz vode. Jože Sevljak KDO JIH KODRA, VALOVE Tudi meni ni več do namakanja. Ko sva spet na ležalnikih, Sabina sije pred tem preoblekla kopalke in si otrla lase, rečem: - Le kdo jih kodra? - Koga? - Valove. Nikogar ni več v bazenu, gladina pa se še kar naprej giblje in preliva čez rob? Pogleda me. - Iz globine prihaja. Vedno znova in znova. Prinaša moč in toploto. Pradavni izvir. - Včasih me tako zebe, rečem. - Pogosto je mraz, pravi. Stegnem roko, lovim sončne žarke, ki se prebijajo skozi ogromna stekla, spletam jih v kite, na srce sijih polagam. Morda se le ogrejem! Voda iz rež pa teče, kar naprej teče. LITERATURA Rast 6 / 2005 * Po večerji obsedimo, samo stole obrnemo nekoliko v levo, da lahko vidimo na oder. Moji dami sta nocoj prelestni. Sabina v umirjeni turkizni obleki, z ogrlico, ki se spušča globoko v dekolte, gospa Mary pa v temnem krilu in beli bluzi. Sklenjeni roki tišči na prsi in se kakor otrok veseli. Prostor se zatemni, osvetli se majhen oderček, na katerega se povzpnejo člani moškega pevskega zbora. Vsi so v črnih oblekah, z metuljčki za vratom, vznemirjeno pogledujejo proti dirigentu, ki dviga roke. Imel sem ljubi dve, pa eno sem izgubil, naj bo, naj bo! se oglasijo glasovi. Visoko pod strop se dvigne pesem, tam zakroži in se spušča mehko navzdol, ovija nas v mehak pajčolan, nam lega na srce. Pozabil bom, oj te, dekle, pripovedujejo tenorji, priključujejo se mu baritoni, da bi se na koncu, tam nekje globoko, kjer domujejo basi, združili in izveneli. Skrivaj opazujem Sabino, ki vsa zamaknjena strmi v soj luči, na ustnicah ji lebdi skrivnosten smehljaj. Ko začuti moj pogled, se za trenutek obrne, odpre torbico in poišče robček. Najine oči se srečajo, za trenutek povasujejo, se potem spet odmaknejo in odpotujejo z novo pesmijo.Oj, zbogom, rožmarin! Razmikajo se stene, v zvezdnato nebo se dviga mila prošnja ... ne jokaj, ljubica ... čez dolgih sedem let se bova videla spet! Kakor šepet, kakor tolažba! Znova se pogledava. Dušo mi napolnjuje upanje. Kakor mlado vino se mi toči po žilah. Izginjajo leta, ko sem bil betežen in bolan, ko so me žalili in poniževali, me lepili na pročelja, se mi rogali. O, da veste, ne klecajo mi več kolena, ne sklanjam več glave, ne tresejo se mi roke, zdaj sem močan, resnično močan! V škrjančkova polja pojdeva, draga, rože bova nabrala in rose se bova napila za spomin! Ko zazveni zadnja pesem in se prižgo luči, bučen aplavz izsili novo pesem. Sedem si rož porezala mi. Sabina sije v neki posebni milini, Mary je srečna kot že dolgo ne. Zbor se priklanja, mi ploskamo, dokler se ne poslovijo. 579 Dvignemo kozarce in si nazdravljamo. Jože Sevljak - Tako lepega večera pa že dolgo ne! vzdihne Marv, ko postavi KDO JIH KODRA, VALOVE kozarec nazaj na mizo - Enkratno! se nasmehne Sabina. - Zdaj bosta šla pa plesat! se smeji Mary, ko na oder pridejo glasbeniki. Poletna noč je prva pesem, ki jo zaigrajo. Plesišče oživi, tudi midva s Sabino greva. - Če bom še znala! se plaho opravičuje. Nežno se me oklene, primem jo okoli pasu, svojo belo roko spusti v mojo in spustiva se po parketu. Čutim, kako voljno se mi predaja. - Dober plesalec ste! mi zadihano šepne. - Saj plešem z najboljšo plesalko. In najlepšo, dodam. Prsti ji zatrepetajo, za trenutek se celo zmede. - Pa šaljivec ste tudi. V službi, kadar imamo zabavo, plešemo samo ženske med seboj. Hčerka pravi, da bom morala spet v plesni tečaj ... - Če boste potrebovali plesalca, se vam z veseljem pridružim. Tako nežno me pogleda, da se mi zvrti. Kako opojno ji zadehtijo lasje, ko prislonim glavo k njenemu licu. Velika dvorana se vrti, v velikih, opojnih krogih se vrtiva z njo tudi midva. Takrat pri vratih nekdo zakliče in divje zakrili z rokami. - Mami, mami! S stricem svate prišla obiskat. Pridi, gremo v mesto, se bomo zabavali. Za njo stoji okrogel pleško in se dela prijaznega. Sabina je čisto zmedena, šele čez čas se zave, potem si radostno planeta v objem. - Kristina ! Sredi plesišča obstojim kot vkopan. Sam in zapuščen. Ko jo potiska proti vratom, se Sabina še enkrat s hrepenenjem ozre k meni in nemočno dvigne roko. Sedem si rož porezala mi, zapoje dvorana, pojejo rdeče zavese, poje moje razbolelo srce, ko se kakor mesečnik tipam po stopnicah. V gluho noč. Plesa je konec. In večera tudi! Mary pa kar naprej zmajuje z glavo. LITERATURA Rast 6 / 2005 580 LOJZE ADAMLJE: risba. tuS Kupili sojo nekako takrat, ko je začel vlak voziti mimo vasi. Prej je niso potrebovali, ker sojih zjutraj budili petelini, da so pešačili na delo ali k maši v mesto, zvečer pa še niso hodili na plese, v kino in gledat igre, ampak so šli spat, brž ko seje sonce skrilo za Babji zob. Uro je nekoč ded pricijazil iz mesta, kjer je bil na sejmu. Izvlekel jo je iz slame, navil in postavil na omaro, kjer stoji še danes. Dedje bil takrat še mlad, vsak večer jo je navijal in ura je veselo tiktakala z omare. Kadar gaje malo preveč spil, seje ura ustavila. Dedovi otroci so ga spoštovali, njegovo težko roko in uro. To je bila lepa, srečna mladost naše ure. Kadar so prišli fantje k dekletom, jim je skopo merila trenutke ljubezni, in ko jim je bilo najlepše, je rekla: »Za danes je dovolj. Spat!« Ubogali sojo. Takrat je bila še ona gospodar. Težje pa je bilo z vnuki. Tistemu razgrajaču Janezku so kupili žogo in jo je lump pomeril prav v uro. Šipa seje razbila, ura seje zamajala in padla na tla. Odletel ji je sekundnik in ustavila seje. Paglavec je pobegnil, ded pa je pobral uro, jo stresel in spet je šla. Od takrat je zaostajala po pol ure na dan. Ljudje so govorili: »Naši uri se je zmešalo. Po pol ure na dan zaostaja.« Res ji v glavi ni bilo vse v redu, šla je pa le. Dedje poizkušal vse, da bi šla spet prav. Položil jo je na hrbet, pa ni nič pomagalo. Položil jo je na številčnico, pa spet ni bilo nič. Končno ji je noge zvezal s trakom in jo obesil pod križanega Kristusa. Zdaj je zaostajala le še četrt ure na dan. Stara, nadložna je visela tam in številčnica je bila črno-rjavo pobarvana z mušjimi kakci, da se številke skoraj niso več videle. Nekaj let je tako visela, potem pa je prišla vojna. Od nekod je priletela krogla in odbila uri nogo, daje padla na tla. Zdaj je postajala bolj in bolj nora: včasih je zaostajala za uro, potem prehitevala za dve pa spet zaostajala za tri. Šla je, kakor jo je prijelo. Kasneje jo je dobil v roke drugi vnuk Franček— tisti, ki seje nažrl popra, daje komaj ostal živ - jo odprl, pobral koleščke ven in notri natlačil krpice, saj je bila njegova mama šivilja in je za tovarnarja doma šivala srajce. Ded je mladega delavca primerno nagradil, žalostno pobral ostanke ure in jih spravil na omaro. Tam je samevala spet nekaj let. Pa jo je nekoč primahal v vas neki pijanček, ki je popravljal škarje, lonce, čevlje, bogce, mamke božje in ure. Zamišljeno je pogledal ostanke ure, ki mu jih je prinesel ded, potem pa zinil: »Večerjo, liter vina in prenočišče na kozolcu ali v skednju pa bo spet šla.« Danes ura spet gre. Sicer res ne več tako kot takrat, ko je bila nova, gre pa le. Tiste koleščke, ki so pijančku ob sestavljanju ure ostali, so otroci že zdavnaj zgubili. Kar nas je dedovih otrok in vnukov, že zdavnaj ne gledamo več njegove ure, ker imamo že vsak svojo ročno ali žepno. Le ded jo še vsak večer vztrajno navija, da se ne bi ustavila, kakor da se boji, da bi se potem ustavilo tudi njegovo življenje ... Majhen pogreb se vije po mestnih ulicah proti sejmišču. Spredaj gre sključeno ded, opirajoč se na svojo skrivljeno palico, s starim klobukom, ponošenim površnikom in stokrat zakrpanimi hlačami. Žveči tobak in pljuje rjavo brozgo po mestnem tlaku. Na vrvi vleče kravo. Zadaj pa gre vnuk in jo poganja. Na glavi ima pomečkan, zamazan in preluknjan klobuk. Bos je. Na njem visijo hlače, ki niso ne dolge ne kratke in hlačnice so na koncu oguljene. S palico poganja kravo in radovedno opazuje velike, lepe mestne hiše, vse drugačne, kot so na vasi. Mestni paglavci se ozirajo za njima in vpijejo: »Kmetavz! Kmetavz!« Vnuk jih pogleda postrani in nehote udari kravo, da bi stopila hitreje. Lepo oblečeni in lepo rejeni mestni paglavci pa vpijejo: »Kmetavz! Kmetavz!« Ded vleče kravo, vnuk jo poganja, nekje izza okna lepe mestne hiše pa odmevajo zvoki angleškega valčka. Ded pa žene kravo naprodaj. Davke je treba plačati. Drugače pridejo rubit. Vleče kravo, ki se upira, in vnuk jo poganja. Vse tri pa poganjajo davki, poganjajo jih mestni paglavci in poganjajih angleški valček. Globoko sključeni ded žene naprodaj kravo - del svojega srca. On ji je pomagal na svet, on jo je hranil. Prirasla mu je v srce, postala je del njega samega. Zdi se mu, da žene košček svojega srca naprodaj. Vzredil je mnogo krav - vsak nekaj let. S kravami je meril čas. Kadar je govoril o svoji preteklosti, je rekel: »To je bilo takrat, ko smo imeli Sivko, to pa takrat, ko smo imeli Lisko, in to, ko smo imeli Šeko. Prodajal je krave, prodajal je koščke svojega življenja. Z denarjem, ki bo ostal po poplačilu davkov, bo najstarejšemu vnuku kupil čevlje, a ta bo dal svoje, ki ga že tiščijo, mlajšemu bratu, če pa bo kaj ostalo, mu bo kupil tudi obleko, saj je sedanjo že prerasel. Sam ne potrebuje ničesar. Star je. Smrt bo kmalu prišla ponj. Kakšen litrček ga bo pa še vseeno spil, da bo lažje prebolel kravo. Dobra mlekarica je bila. Otroci so imeli vedno dovolj mleka. Sam pa je bil zadovoljen s črno kavo. Da so bili le otroci siti. Sedaj pa bo moral mleko jemati pri drugih ljudeh. Trdo je življenje. Davki. Hudič naj jih vzame, kakor oni jemljejo kravo. Za te davke kupuje gospoda radijske aparate, da igrajo angleške valčke, ko žene kravo prodajat. Z davki kupujejo orožje, s katerim mu bodo v vojni ubijali sinove in vnuke, porušili hišo, opustošili polja; z davki gradijo zapore, v katere vtaknejo kmeta, če ne more plačati davkov. Pogreb se vije po mestnih ulicah. Spredaj gre sključeno ded in vleče kravo, ki jo poganja vnuk. Za njima vpijejo mestni paglavci; nekje z okna visoke mestne hiše pa odmevajo zvoki angleškega valčka ... Zadaj na voz, kjer so imeli ob ponedeljkih naložen kurnik, v katerem so vozili prašiče na semenj — semnji so bili takrat ob ponedeljkih — so naložili krsto s pokojnim Janezom. Za vozom seje zvrstila kolona žalujočih in drugih pogrebnikov, voznik je počil z bičem in krenili smo proti dobro uro hoda oddaljenemu pokopališču. Voz je poskakoval po prašni makadamski cesti. Babnice in otroci, ki so še malo prej smrkali, so že pozabili na pokojnika, pogovarjali so se o vsakdanjih zadevah in srečno pritavali do tretje vasi, kjer jih je običajno na križišču pod velikim križem s Križanim ob pogrebih čakal duhovnik s cerkovnikom. Danes ga ni bilo, zato so babnice krenile ponj, možakarji so zavili v bližnjo gostilno, otroci pa so čakali pri križu, kot da varujejo pokojnika. Potem so se vrnile babnice z duhovnikom in cerkovnikom, možakarji so prišli iz gostilne, sprevod seje spet uravnal in krenili so proti pokopališču. Ko so Janeza spuščali v grob, je bilo le malo več smrkanja in jokanja. Potem so krsto zagrnili z zemljo in jo mahnili v bližnjo gostilno, kjer so pripovedovali zgodbe o pokojnem Janezu in svojih pokojnikih, saj je vsakemu že kdo umrl, žalostne spomine pa so zalivali z vinom. Pijača jim je razvozljala jezike in starejši možak je začel tožiti: »Tudi mojega sina Franceljna ni več. Tisto hudičevo srbsko ga je vzelo (pri vojakih je namreč dobil malarijo in umrl). Sem bil žalosten kot sto hudičev ... žena je jokala ko tristo hudičev ... in maše so brali ko tavžent hudičev ... No, zdaj sem pa sam, milijon hudičev ...« Spet nekdo je dodal svojo žalostno zgodbo, včasih pa tudi bolj smešno ... in vse so zalivali s pijačo. Potem jih je prijelo, da bi zapeli ... kakšno žalostno ko sto hudičev. Pa niso. Šli so. Možakarje, ki zaradi let in pijače niso mogli hoditi, so naložili na voz. Spredaj so naložili še pijanega voznika. Vajeti so privezali za zavoro in pognali proti domači vasi ... saj kljuse je pametno, pred domačim hlevom se bo že ustavilo ... Babnice in otroci pa so bolj ali manj trezno pešačili proti domu ... 583 I.OJ/I. ADAMUEi: risba. luS Smiljan Trobiš POGOVORI NARAVE ZAJČKA »Strah meje, ker bo kmalu noč,« je rekel zajček. »Bojim se teme, ker je takrat vse polno nevarnosti!« »Ampak zdaj je še dan,« mu je rekla zajklja. »Zakaj si delaš skrbi? Te so tema in nevarnost že zdaj, ko jih še nikjer ni. Pojdi še malo na travnik. Tam blizu je zeljni vrt in se malo posladkaj. In še meni prinesi kakšen list.« Zajček je veselo skočil preko travnika na vrt in jedel. Naj lepši list je stisnil med zobe in ga prinesel zajklji. Bilje ves srečen. »Joj, kako lep dan, na poti sem gledal sončni zahod. Zdaj se že veselim noči, saj se moram naspati in spočiti.« Zajklja seje smehljala in si mislila: »Le zakaj je toliko skrbel, ko še ni do konca preživel dneva? Noč bo že imela svojo skrb.« VRBA »Tako sem nesrečna,«je rekla vrba ribi, ki seje skrivala v njenih koreninah v potoku. »Zdi se mi, da nisem prav nič vredna, samo vodo iz potoka izkoriščam, da lepo rastem, in tukaj sama šumim v vetru.« Še bolj je povesila svoje veje in žalovala zaradi svoje ničvrednosti in nepomembnosti. »Zakaj misliš, da bi morala biti nekaj vredna in pomembna?« »Jaz sem potomka najstarejše in največje vrbe ob tem potoku in jaz sem navsezadnje vendarle jaz!« Je ogorčeno zašumela vrba in ob korenini seje odvalila mastna kepa potočnega blata, daje skoraj ranila ribo. Riba je odskočila in se vrnila. »Kdo si? Si kaj več kot druga drevesa, živali ali trave in travne rožice? Ali nisi še spoznala, da si prav to, kar si, zato in za to, kar si? Nič posebnega nisi in ti tudi ni treba biti!« »Jaz sem pa mislila ...« »Kaj ti misliš, nikogar ne zanima. Samo nesrečna si zaradi tega, ker hočeš biti več kot drugi; to ni mogoče, in to te tako boli, saj zahtevaš preveč od sebe.« Vrba je še bolj povesila veje in rekla: »Ja, samo neumna nečimrna vrba sem, zdaj ko sem to spoznala, bom lažje živela tukaj, skupaj s potokom in drugimi vrbami, pticami in ribami, nebom in oblaki, dežjem in soncem!« POLH »Toliko imam še narediti, ne vem več, kje se me drži glava, samo nekaj ur ima dan vsak dan, kar naprej je nekaj treba, hiteti moram, ničesar ne smem zamuditi,« je polh živčno tekal po votlini, ves seje LITERATURA tresel in umiril se je samo toliko, daje naredil svoj naslednji spisek. Rast 6/2005 na katerem je imel napisane svoje obveznosti. »Da, toliko imam še danes opravkov in vse mi je zoprno. Najprej 584 moram na banko žira, da se preskrbimo za naslednji teden, pa je tam Smiljan Trobiš toliko drugih, čakati bom moral v vrsti in mi bo spet življenje tako POGOVORI NARAVE zoprno! In le malo veselja bom imel, ko bom vse pritovoril domov, saj me bodo potem spet čakali drugi opravki!« Ptica, ki je že ves dan pohajala po gozdu, se mu je nasmejala: »Zakaj si tako živčen? Res misliš, da lahko s svojo prenapetostjo kaj storiš? Prav tako bi lahko vse, kar je potrebno, opravil sproščeno in z zadovoljstvom. Samo sebe vidiš. In to je tvoj problem.« »Kako, samo sebe vidim? Jaz ne gledam okoli, jaz moram toliko narediti v življenju, dokler še lahko!« »Saj, prav tvoj jaz je tvoj problem. Če bi tvoje oči videle še kaj drugega, bi bil mnogo bolj sproščen! Poskusi pogledati ven iz sebe!« Polh je zagledal ptičko in ji rekel: »Ti si srečna, ker ti je vse to tako jasno. Meni pa ni nič jasno, čeprav se dan in noč ukvarjam sam s seboj in s svojimi opravki.« »No, zdaj veš. Pa se boš poboljšal?« »Da, obljubim ti, da bom pogledal tudi okoli sebe.« MEDVED IN PTIČKA »Ne počutim se dobro,« je rekel star medved sam sebi, ko je v brlogu ves dan sedel, jedel in premišljeval. »Kar naprej sem lačen in vse mi je že zoprno. Nered imam po brlogu, vse polno gnilega zelenja in razcefranih miši. Prijatelji me čakajo zunaj, jaz sem pa tako len, samo na varnem bi sedel in godrnjal.« Spuščal seje večer. »Dobro, da bom šel kmalu spat, da mi ne bo treba prenašati samega sebe,« je modroval stari medved in se držal za trebuh. »Kakšen nemir je to?« je zagodrnjal, ko seje vesela ptička pojavila pri vhodu v brlog. »Zakaj ne greš ven? Zunaj je tako lepo, ti pa bi samo sitnaril in jedel!« »Ne da se mi,« je rekel medved. »Zunaj je toliko vsega, jaz pa imam rajši mir.« »Smešen si. Ali ne veš, da boš mir našel šele v nemiru gibajoče se narave? In da boš takrat, ko boš pozabil nase in šel k drugim, zaživel čisto na novo? Saj sploh nisi utrujen. Samo veselja potrebuješ, ki ga da tveganje ...« »Morda res. Toda zdaj je že večer in grem spat. Tako me tišči v trebuhu!« je rekel medved, ptička pa je veselo odskakljala k svojim prijateljicam. ZVONI: PI I KC) Plastenje 6 RAST - L. XVI Zdenko Picelj ŠT. 6 (102) DECEMBER 2005 II SLOVENSKI MUZEJI, MUZEJSTVO IN MATIČNOST Z referatom Matičnost v slovenskem muzejstvu sem predstavil svoje poglede na delovanje matične službe na področju premične kulturne dediščine na 8. zborovanju slovenskih muzealcev v Portorožu, kije potekalo od 20. do 22. oktobra 2005 v organizaciji Slovenskega muzejskega društva in Pomorskega muzeja Sergeja Mašere iz Pirana. Z izrazom matičnost, matično vedno mislimo na nekaj osnovnega, izhodiščnega, glavnega, najpomembnejšega. Teoretično bi moralo biti tako tudi na muzejskem področju, vendar tu pametujemo vsi in vsak posebej, a v praksi to nikakor ne deluje in matičnosti v slovenskem muzejstvu pravzaprav ni. Vsak si jo razlaga po svoje, vsak hoče biti glavni, nihče noče prisluhniti drugemu in se dati podučiti, kaj šele, da bi bil od koga odvisen, vsak je najpomembnejši in najpametnejši, zato pa tu matičnost ne deluje. Čeprav je pravzaprav glede na pojem to povsem enostavno. Določiti je potrebno le, kdo je tisti, ki oskrbuje, kdo je glavni, in nekdo mora biti, kdo je odvisni oziroma oskrbovani, postaviti strokovno sprejemljiva in utemeljena pravila igre, kijih lahko napredek in razvoj stroke sčasoma in po potrebi tudi spreminja in matičnost bi morala začeti delovati tudi v muzejstvu. Vendar kljub lahko razložljivemu in razumljivemu pojmu tako enostavno v slovenskem muzejstvu spet ni, ker smo vsi sposobni stopicati na mestu v nedogled, se kregati za oslovo senco, prisluhniti in pritrditi drugemu pa bi bil višek samozatajevanja. Zato se vse, česar se lotimo, vleče leta in desetletja in za mnoge bi bilo še vedno najbolje, da se ne bi nič spremenilo, da bi čim dlje ostal status quo, kar je za večino še naprej najbolj zadovoljivo stanje. Tako pa bo vse dotlej, dokler bo Ministrstvo za kulturo prenašalo to stanje, ga po svoje tudi podpiralo in ne bo poseglo v dogajanje na muzejski sceni s kakšnim »carskim rezom« in vzpostavitvijo prepotrebne hierarhije. Poseg v slovensko muzejsko realnost je poskušala urediti uredba o mreži muzejev, ki pa prakse ni spremenila. Menim, daje zagotovo tudi ne bo, dokler ne bomo rešili osnovnega problema na področju nacionalnih, državnih muzejev in bomo imeli kar deset oziroma trinajst nacionalk, ki so med seboj enakovredne, a povsem nepovezane in vsaka bolj matična od druge. Vzpostaviti bi morali enotno muzejsko politiko (odkar obstajajo muzeji, je še ni bilo) in muzejsko matičnost na ravni države ob dejstvu, da imamo po uredbi o mreži muzejev in v praksi deset nacionalnih-državnih muzejev, devet pokrajinskih muzejev, šest pokrajinskih galerij z enakim statusom kot pokrajinski muzeji, sedemnajst medobčinskih in občinskih muzejev in z verskim muzejem v Stični šest posebnih muzejev, od katerih bi Arhitekturni, Pomorski in Verski morali imeti enak status kot večina nacionalnih, saj so edini muzeji, KULTURA KULTURA Rast 6 / 2005 ki skrbijo za točno določeno vrsto dediščine v državi, arhitekturo in oblikovanje, pomorsko zgodovino, solinarstvo ter ribištvo in sakralno dediščino. Če imamo Kinoteko pa Slovenski šolski in Slovenski gledališki muzej, potem ne vidim razloga, da tudi omenjeni trije ne bi bili nacionalni, kot tudi Mednarodni grafični likovni center, kije po uredbi nacionalen za grafično zbirko 20. stoletja, čeprav bi lahko brez problema in težav deloval v okviru oziroma sestavi drugega muzeja oziroma galerije. Torej imamo v osnovi celo štirinajst nacionalnih, pojavljajo pa se želje po ustanavljanju še novih nacionalnih specialnih muzejev, ker se pojem nacionalna zbirka enači s pojmom nacionalni muzej. Alije to res smotrno in potrebno, naj pove politika, strokovno pa menim, da prav gotovo ne, vsaj v takšnem stanju ne, v kakršnem trenutno deluje oziroma ne deluje celotni muzejski sistem. Zato moramo priti do skupne matične hiše za vse muzeje in morda še za galerije, kjer bi vsekakor moral biti osnovni, glavni matični muzej Narodni muzej Slovenije (v nasprotnem bi se moral preimenovati v Slovenski arheološki in kulturno-zgodovinski muzej). Še posebej bi to moralo veljati za pokrajinske in druge kompleksne muzeje, kajti ti niso sestavljeni iz več samostojnih muzejev, zato jim tudi ne more biti matičnih več nacionalnih muzejev, ki poleg tega delujejo še vsak po svoje. Narodni muzej Slovenije, kot glavni slovenski matični muzej, bi po mojem prepričanju moral pod svojo streho združevati vsa osnovna področja muzejskega dela oziroma premične kulturne dediščine, ki se nahajajo tudi v večini pokrajinskih in drugih kompleksnih muzejih — arheologija, etnologija, zgodovina, kulturna zgodovina, novejša zgodovina in umetnostna zgodovina. Zato ne vem, zakaj bi za ta področja morale delovati še posebne nacionalne institucije, kot sta to Slovenski etnografski muzej (SET) in Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS). Oba muzeja lahko sicer še vedno delujeta kot samostojna, če se država ne odloči za spremembe, vendar nikakor kot samostojna matična muzeja za njuno področje, temveč bi matično službo morala opravljati v okviru Narodnega muzeja Slovenije z enotnimi izhodišči, standardi in merili ter dokumentacijsko službo, povezane pa bi lahko imeli tudi druge muzejske službe (npr. fotografsko, pedagoško, konservatorsko-restav-ratorsko in službo za stike z javnostjo), kot je to v vseh kompleksnih muzejih po Sloveniji. MNZS bi lahko kot specialni muzej nacionalka sicer ostal tudi zavoljo dveh samostojno delujočih muzejev na Štajerskem, vendar matičen samo za Muzej novejše zgodovine Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor, dokler in če bosta ta dva muzeja še vedno delovala kot samostojna zavoda. Glede na to, da delujeta samo za območje Štajerske, druge regije pa tovrstnih muzejev nimajo ne glede na gradivo, ki ga hranijo, sta glede praktičnosti in racionalnosti slovenskega muzejstva po mojem prepričanju povsem nepotrebna in bi tako, kot delujejo kustodiati za novejšo zgodovino v drugih regijah, lahko tudi ta delovala v sklopu obeh obstoječih pokrajinskih muzejev. Prav tako menim, da bi morali tako v Narodnem muzeju Slovenije kot tudi v pokrajinskih in drugih kompleksnih muzejih prenehati z delitvijo zgodovinske dediščine na tako imenovano kulturno zgodovino (KZ), zgodovino in novejšo zgodovino pa še kaj in vse skupaj postaviti kot zgodovinski kustodiat, v primeru KZ, kjer gre tudi za umetnostni del dediščine in tako imenovano uporabno umetnost, pa še v sklopu umetnostno zgodovinskega kustodiata. Znotraj obeh pa se lahko glede na lažjo organizacijo dela in količino KULTURA Rast 6 / 2005 ter vrsto gradiva muzeji sami odločijo za interne delitve. Za vse pa bi moral biti matični muzej Narodni muzej Slovenije (NMS). Le-ta bi moral dobiti status vodilnega nacionalnega muzeja, nacionalne muzejske institucije in središče slovenskega muzejstva, vsi drugi sedaj nacionalni muzeji, ki se ne ukvarjajo z osnovnimi področji muzejske dediščine, pa status specialnih nacionalnih zbirk, le redki pa bi še ostali kot samostojne institucije. Vsa matičnost, tudi specialnih nacionalk kot samostojnih zavodov, pa bi morala biti usklajena z Narodnim muzejem kot glavno slovensko matično muzejsko hišo, s čimer bi tudi muzejstvo veliko lažje delovalo, saj bi imeli enega točno določenega nadrejenega, vodilnega, ena oziroma enotna navodila za vsa področja, en zbirni center - register, eno ustanovo, na katero bi se obračali po pomoč. Tako znotraj posameznega pokrajinskega in drugih kompleksnih muzejev ne bi več prihajalo do tega, da ima vsak kustodiat svoj matični muzej, z drugačnimi navodili, pogledi in delovanjem matične službe oziroma da imajo več samostojnih in neodvisnih enot, kijih združuje le isto ime muzeja in ista uprava, kot je to sedaj v praksi. Izjema je lahko morda le Narodna galerija (NG), ker obstajajo tudi specialni muzeji, galerije kot samostojni zavodi, in prav je, da ti imajo tudi svojo matično hišo. Drugače pa bi moralo vse delovati po enotnih standardih in merilih za vsa osnovna področja delovanja muzejske službe, kjer je še posebej občutljivo področje dokumentacije, tako da ne bi prihajalo znotraj iste hiše - pokrajinskega ali kakšnega drugega kompleksnega muzeja do razlik, kot je to praksa sedaj. Zato bi morala biti v pokrajinskih in drugih kompleksnih muzejih vsa dokumentacija enako vodena, kjer se osnovni podatki vpisujejo za vse enotno, program pa takšen, da omogoča tudi vpisovanje specifičnosti, kijih prinaša posamezna vrsta premične dediščine oziroma muzejskega področja. Pomembno je, da so osnovna izhodišča enaka za vsa področja in da ima posamezni kompleksni muzej enoten celoten sistem dokumentacije. Z današnjim stanjem to ni mogoče, kajti vse preštevilne enakovredne nacionalke imajo vsaka svoj pogled na dokumentacijo in s tem povezano matično službo. Strinjam se, daje lahko vsaka stroka zase matična zaradi določenih specifičnosti, ki jih prinaša posamezna vrsta premične dediščine, nikakor pa ne bi smela biti posamezna stroka svoj neodvisni nacionalni zavod, saj v tem primeru pokrajinski in drugi kompleksni muzeji nimajo ene matice in se ne napajajo iz ene, temveč različnih, med seboj neodvisnih in nepovezanih matičnih ustanov, s tem pa bi v teh muzejih ostali pri starem »tozdovskem« sistemu. Kaj to v praksi pomeni, pa občutimo v muzejski stroki že desetletja. Že star pregovor pravi, da več kot je babic (v našem primeru matičnih hiš), bolj kilavo je dete muzejska stroka in slovensko muzejstvo. Praksa to več kot očitno potrjuje. Zato nujno potrebujemo red na vrhu, pri glavi, ki bi osnovna muzejska področja morala združiti v eni ustanovi, ki bi bila matična za vso Slovenijo. Nenormalno je, da imajo pokrajinski in drugi kompleksni muzeji teoretično po sedaj veljavni praksi štirinajst matičnih hiš, praktično pa vsaj šest, če vemo, da ima večina le-teh muzejev arheologijo (NMS), etnologijo (Slovenski etnografski muzej), zgodovino (NMS), umetnostno zgodovino (NG in Moderno galerijo), kulturno zgodovino ali uporabno umetnost (NMS), novejšo zgodovino (MNZS), nekaj še tehniško dediščino (Tehniški muzej Slovenije). Če pa ima posamezen muzej slučajno še kakšno vrsto dediščine, jih je lahko v praksi še več. Na ta način pokrajinski in KULTURA Rast 6 / 2005 drugi muzeji zagotovo ne morejo dobro delovati. Zato tudi imamo takšno stanje na področju dokumentacije, ko niti znotraj iste ustanove ni osnovnega poenotenja. Zato tudi ni registra na državni ravni in ga še dolgo ne bo, če ne bo za osnovne muzejske stroke poskrbel NMS, kamor bi tudi pošiljali podatke, tako da bi NMS postal pravi center za premično dediščino Slovenije in slovenskega muzejstva. Večno deljenje, nepreglednost, nedostopnost, nesodelovanje, izogibanje pa tudi prikrivanje podatkov oziroma predmetov znotraj muzejske stroke in posameznih muzejev je za 21. stoletje nedopustljivo in nerazumljivo. Prav tako je nerazumljivo tudi dejstvo, da ne moreš do podatka, koliko enakih ali podobnih predmetov hranijo vsi slovenski muzeji oziroma, s katerimi razpolaga slovenska država, katere last so. Tovrstne nacionalne raziskave za celotno državno ozemlje ali pa samo za njen del so prava utopija in so odvisne le od dobre volje posameznikov - strokovnih delavcev, če so pripravljeni in pod kakšnimi pogoji na sodelovanje, prepotrebnega osebnega poznanstva in dobrih medmuzejskih in osebnostnih povezav. Če tega ni, se podatki preprosto zatajijo ali pa z različnimi izgovori odkloni sodelovanje in pomoč. Zaenkrat je še vedno največ odvisno od osebnih stikov in poznanstev, čeprav smo vsi v isti službi istega financerja in vsi skrbimo za isto državno oziroma nacionalno dediščino. Zato je nerazumljivo, da nekateri predmete še vedno raje vidijo pri sebi v depojih, ker so njihovi, kot pa da bi jih posodili drugemu muzeju za občasno ali pa tudi stalno razstavo, kar je nenehno prisotno v naši muzejski srenji. Če eden od muzejev pripravi razstavo, v katero sodi katerikoli predmet, ki ga hranijo slovenski muzeji, bi ga le-ta moral posoditi brez velikih razprav, če ga le ima v depojih in je prostor, kjer bo razstavljen, ustrezen. To stanje lahko spremeni le register premične dediščine, kjer bi osnovni podatki o predmetih (osebna izkaznica) bili na voljo vsem in bi se takoj vedelo, v katerih muzejih se nahajajo. S tem ne bi moglo več biti izogibanja, sprenevedanja, preprečevanja in nesodelovanja, še posebej v primeru pripravljanja razstav, kjer so tovrstni problemi in težave najbolj prisotne in opazne. Kot skrbniki in varuhi premične kulturne dediščine, ki je last vseh državljanov, so določeni muzeji kot institucije in ne samo izbrani posamezniki, ki za to delo dobivajo redno mesečno plačo. »Sedenje na predmetih« in njihovo skrivanje, s tem pa tudi v določeni meri privatizacija nacionalne dediščine, ne bi bila več mogoča. Matična služba bi morala kot servis za oskrbovanje muzejske stroke, dejavnosti poskrbeti tudi za enotna izhodišča za vse muzeje po klasifikaciji in hierarhični lestvici, kot jo prinaša še vedno veljavna uredba o mreži muzejev. Na tem področju bi morala poskrbeti za enotne temelje za vse muzeje, ki sestavljajo in bodo še sestavljali mrežo muzejev v Sloveniji in skrbijo za slovensko premično dediščino ter opravljajo javno službo na ozemlju celotne naše države osnovni kadri, spremljajoče nujne službe, depoji, prostori za razstavljanje. V praksi pa vsi pokrajinski muzeji nimajo niti pedagoga ali dokumentalista, kaj šele druge, v nekaterih muzejih že delujoče službe, ki pa so prav tako financirane s strani resornega ministrstva. Dokumentacijska, pedagoška in restavratorsko-konservatorska služba bi morale biti nujne v vseh pokrajinskih in drugih kompleksnih muzejih in k temu bi slovenska muzejska politika morala težiti, kajti le tako bi lahko za celotno državo opravljali vsi ti muzeji kvalitetno javno službo. Šele ko bi bil ta standard zagotovljen, pa bi si z državnim KULTURA Rast 6 / 2005 denarjem lahko privoščili tudi nadstandard, ki pa ga država nekaterim muzejem — kljub temu da mnogi še osnovnega standarda ne premorejo - že zagotavlja. To pa med muzeji povzroča velike razlike, ki so opazne tudi med regijami, kjer so muzejske ustanove, financirane s strani države, prav neenakomerno posejane, kar enako velja tudi za število muzealcev, ne glede na teritorij, količino in pomembnost muzejskega gradiva posameznega območja. Pri tem še posebej izstopa prav naša jugovzhodna regija, ki ima poleg pomurske regije najmanj tovrstnih institucij. Za našo regijo pa velja še zaskrbljujoč podatek, da od vseh dvanajstih statističnih regij zaseda deseto mesto po prihodku sredstev, namenjenih celotni kulturi iz proračuna Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Manj jih dobijo le še notranjsko-kraška in zasavska regija. Kot primer kadrovske zasedenosti delovnih mest v slovenskih muzejih je na eni strani Pokrajinski muzej Kočevje s samo dvema zaposlenima, in bi ga zato morali nujno ali ukiniti in povezati z drugim muzejem ali pa ga kadrovsko okrepiti, na drugi strani pa imamo nekatere specialne in tudi kompleksne regijske muzeje, ki se kar bohotijo od različnih profilov in si izmišljajo nove in nove poklice. Kot velik problem se kaže tudi očiten neenakopraven in celo podrejen položaj kompleksnih muzejev (razen dveh izjem) v primerjavi s specialnimi muzeji (vsi nacionalni muzeji in dva na Štajerskem), kljub temu da prvi pokrivajo več področij muzejskega dela, imajo zato večji obseg dela in odgovornosti pa tudi veliko boljše rezultate, imajo drugi več spremljajočih služb in posledično kadrov ter zato veliko lažje in hitreje (tudi s pomočjo države) dosegajo nadstandard ter so pri dodeljevanju sredstev iz državnega proračuna velikokrat na boljšem. To se kaže tudi pri primerljivosti podobnih projektov (razstav), ko regijski in drugi lokalni muzeji za njihovo realizacijo dobimo mnogo manjša sredstva od specialnih nacionalnih muzejev v naši prestolnici. Zato bi morali vsi, ki črpamo državni denar in nas financira Ministrstvo za kulturo, delovati pod enakimi pogoji, ki bi jih predpisal financer skupaj s kriteriji, kaj in koliko bo financiral, pod kakšnimi pogoji in kakšni so pričakovani rezultati, ter tudi predpisal ukrepe v primeru nerealizacije. Prav pomanjkanje slovenske muzejske politike pa omogoča takšno stanje, v katerega se nihče ne upa poseči, ker je to za marsikoga povsem normalno, da bi le še ostalo tako naprej, pa si misli vsak, ki brani svoj »kurnik« ali »vrtiček«, kar je tipična slovenska navada oziroma karakter. Pregleda nad celovitim stanjem v slovenskem muzejstvu na območju celotne države nima nihče in zato tudi ne more zadovoljivo usmerjati razvoj muzejske dejavnosti v državi, kar pa bi bilo nujno potrebno. Tu bi vsekakor morala nastopiti matična ustanova (NMS) in služba, ki bi čimprej vzpostavila pregled nad muzejskim dogajanjem in potrebami za celotno muzejsko dejavnost in poskrbela za vse muzeje, ki so v sistemu in opravljajo javno službo, enako, jim zagotavljala vso podporo in pomoč pri uresničevanju skupnih ciljev ter kontrolirala in nadzirala izvajanje muzejske službe, vključno z realizacijo programov in porabo proračunskih državnih sredstev, kjer pa bi morala sodelovati tudi s službami Ministrstva za kulturo. Samo s transparentnostjo, ki je v slovenskih muzejih na splošno ni, bi se pokazali dejanski učinki glede na vložena državna sredstva, sredstva lokalnih skupnosti, sponzorjev in lastnih sredstev posameznih muzejev. Dokler ne bomo uredili vseh elementarnih muzejskih zadev, premika na bolje ne bo. Zato menim, da bi si - glede na situacijo in KULTURA Rast 6 / 2005 neke vrste »pat pozicijo« med obstoječimi nacionalnimi muzejskimi ustanovami na področju matičnosti v slovenskem muzejstvu - država morala vzeti več pravic pri skrbi za premično dediščino in tudi z uredbami ali nemara celo s samostojnim zakonom o varovanju premične kulturne dediščine in podzakonskimi akti določene stvari postaviti na pravo mesto. Drugače bo stanje status quo - kar prav gotovo mnogim še najbolje ustreza - trajalo še prihodnja desetletja, muzeji, predvsem izven Ljubljane, pa bodo odvisni še naprej od lastne iznajdljivosti posameznih direktorjev in strokovnih delavcev ter na lokalni ravni prepuščeni na milost in nemilost trenutnih oblastnikov, ki imajo — velikokrat pa tudi nimajo - posluh za muzejsko dejavnost, kar se najbolje kaže že samo pri ustanavljanju muzejev v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Vsi obstoječi muzeji in muzealci skrbimo za nacionalno premično dediščino, zato bi moralo biti delovanje muzejskih ustanov povezano na skupnem imenovalcu, torej skupnih izhodiščih, kriterijih, standardih in normativih ter terminologijah za posamezna muzejska področja, ki bi jih morala vzpostaviti matična služba. Država pa bi z zakonodajo morala poskrbeti za normalen hierarhični odnos med muzeji, od glavnega matičnega muzeja, preko pokrajinskih in specialnih muzejev do ostalih lokalnih muzejev, ki so glede na opravljanje javne službe prav tako pomemben člen pri pokrivanju celotnega slovenskega ozemlja. 592 Knjiga teorije sončnih ur, 1725, Kapucinska knjižnica v Škofji Loki; foto: Zvone Pelko Maja Lozar Stamcar STANOVANJSKA OPREMA GRADU GRM V 18. STOLETJU 1 Ivan Stopar: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Dolenjska. I. Porečje Krke, Ljubljana 2000, str. 80 (vse str. 68-81) 2 AS 309 Zap.inv., lit. M, šk. 70, št. 56 (15.4.1709); AS Gr. Al. Dol, fasc. 132 Gallenberg V (3.6.1745); in AS 309 Zap. inv., lit G, šk. 37, št. 100 (15. 3. 1751). Inventarja iz sredine 18. stoletja se le delno prekrivata, ker morda v nobenem iz najrazličnejših razlogov niso bili popisani vsi predmeti. Morda je prihajalo do premeščanja predmetov iz sobe v sobo ali celo odvažanja z gradu. 3 Marko Štuhec: Rdeča postelja, ščurki in sohe vdove Prešern, Ljubljana 1995, str. 99: Maja Žvanut, Grad Grm in Mordaksi, Rast, 12, št. 2 (74), 2001, str. 195-203. 1 V knjigi Majde Smole Graščine na nekdanjem Kranjskem (Ljubljana 1981, str. 175) zasledimo ime Sigmund, v drugih tekstih pa tudi Sigfrid. 5 Barbara Jaki, O nekaterih štukaturah 17. stoletja na Kranjskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, n.v. 23, 1987, str. 85-99. Iz tega časa je tudi ohranjeni tramovni strop z žličastim okrasom v vrhnji etaži vhodnega stolpa. ''Žvanut 2001 (op. 3), str. 199 7 Obstajata dve risbi, ki naj bi upodabljali grad Grm: sl. 262 z imenom Stau-denl- Grm) in sl 294 / imenom Stau-ben. Skicirko hranijo v Metropolitanski knjižnici v Zagrebu. Glej faksimile: Skicirna knjiga za topografijo Kranjske (1678-79) Janeza Vajkarda Valvasorja, Ljubljana 2001. " Janez Vajkard Valvasor: Topographia Ducatus Carnioliae modernae. 1679. sl. 248 9 Tam je tudi umrl V popisih iz njegovega časa nobena soba ni poimenovana po kakem članu grofove družine, pač pa so pripadale oskrbniku, gozdarju, upravitelju in celo rekrutom. Morda so v gradu urili vojake »Velika soba« se imenuje tudi jahalnica, morda je bila opremljena z lesenimi konji za vadbo KULTURA Rast 6 / 2005 Kakšno pohištvo so imeli na gradu Grm1 v 18. stoletju? Iz tega stoletja so se ohranili trije inventarji grajske stanovanjske opreme. Prvi inventar je nastal po smrti lastnika Volfa Ferdinanda grofa Mordaksa leta 1709, druga dva nekaj desetletij pozneje in le nekaj let narazen, leta 1745 v zvezi s sodnim procesom med Žigo grofom Gallenbergom in upniki aktualnega lastnika gradu Sajfrida Boltežarja grofa Gallenberga in leta 1751, ko je ta umrl.2 Iz popisov je mogoče izluščiti dragocene podatke o običajnih in izjemnih kosih opreme. Okvirno lahko razberemo, kako sta si svoje domovanje uredila premožna in kultivirana Volf Ferdinand grof Mordaks in njegova žena Ana Rozina,3 in kaj so našli v gradu v lasti njunega dediča, grofičinega nečaka Sajfrida4 Boltežarja grofa Gallenberga nekako štiri desetletja pozneje. Tako kot mnogi drugi plemiči po deželi sta se tudi grof in grofica Mordaks v sedemdesetih letih 17. stoletja resno lotila polepšanja slabo stoletje prej postavljenega gradu in njegove okolice. Najreprezen-tančnejšo stolpno sobo sta dala okrasiti z imenitnim štukiranim stropom z grboma njunih družin, z izpisanim grofovim imenom in njegovimi posestmi.5 Na Grmu sta menda delala štukater in slikar, ki sta se prej mudila na gradu Soteska, kjer je gospodaril grofičin brat.6 Upodobitev zunanjščine na novo prezidanega gradu najdemo v skicir-ni knjigi za Valvasorjevo Topografijo Kranjske1 in v natisnjeni Topografiji j Grofovski parje gotovo poskrbel tudi za ustrezno pohištvo, ne samo po količini, ampak tudi z izbiro kvalitetnega lesa, usnja in blaga in s kvalitetno izdelavo. V naslednjih desetletjih je na tem gradu, pa tudi na sosednjih dveh, na Grabnu in Zaborštu, gospodaril Sajfrid Boltežar grof Gallenberg, stalno pa je verjetno živel na gradu Brdo pri Kranju in se zato ni kaj prida posvečal opremi na Grmu.9 Kmalu po njegovi smrti so bili vedno bolj zadolženi Gallenbergi prisiljeni precej posesti, tudi grad Grm, prodati bogatemu Michelangelu Zoisu. Pohištvena in druga stanovanjska oprema, popisana v inventarju iz leta 1709, je večinoma gotovo nastala v zadnjih desetletjih 17. in morda tudi prvih letih 1 8. stoletja, tista popisana v letih 1745 in 1751 pa je bila verjetno delno še iz Mordaksovega časa, delno pa sodobna iz prve polovice 18. stoletja. Do danes se na gradu ni ohranilo nič prvotnega historičnega pohištva ali druge opreme,10 ostali so le razsež-ni hodniki in sobe, katerih okna še vedno gledajo na prijazni park. V inventarjih je popisana oprema v nekako desetih sobah in nekaterih drugih prostorih, ki so bili večinoma ali pa morda vsi v gosposkem prvem nadstropju, in sicer v bivalnih zahodnem in severnem traktu. Verjetno so nekateri prostori tudi izpuščeni, ker je bila v njih oprema, ki ni bila predmet s popisom povezanega pravnega posla. Sklepamo, da so prostore popisovali drugega za drugim, kakor so si sledili od jugozahodnega do severnozahodnega vogala v zahodnem traktu in od severnozahodnega do severnovzhodnega vogala v severnem, reprezentativnem traktu z najimenitnejšo štukirano stolpno dvorano nad glavnim vhodom. V začetku 18. stoletja je popisovalec te prostore imenoval mala soba ob altani," velika soba, soba zraven Za zamisli o razrešitvi marsikatere uganke v popisih grajske opreme in za prijazne spodbude pri pisanju tega članka se zahvaljujem kolegici mag. Marinki Dražumerič z DE Zavoda za varovanje kulturne dediščine v Novem mestu, ki ima sedež prav na grmskem gradu. 10 V štukirani stolpni dvorani je danes najti nekaj starega pohištva iz obdobja okrog leta 1900, ki pa ni povezano z nekdanjo grajsko opremo. 11 Altan je preveden z »mostovž, balkon« (glej Anton Janežič: Deutsch-slovenisches Hand-Wdrterbuch, Kla-genfurt 1905, str. 25) in Altana z »zaprt balkon ali zaprta terasa v nadstropju« (Slovar slovenskega knjižnega jezika I, str. 32, Lj. 1970) in jo je možno identificirati na upodobitvi gradu v Valvasorjevi skicirni knjigi kot vrsto petih odprtih arkad v zahodnem traktu Danes so tam navadna okna in uganka je, zakaj pri sondiranju v osemdesetih letih 20. stoletja sledovi arkad niso bili najdeni. 12 Pri razumevanju poimenovanja sob je precej nejasnosti. Hofmeisterzim-mer bi bila lahko upravnikova soba ali soba domačega učitelja. Je bila velika soba, imenovana tudi Raitherey, jahalnica? 13 Ta beseda še ni razjasnjena, v inventarju iz leta 1745 je uporabljena tudi v zvezi s kavno mizico, imenovano Coridon, v inventarju iz leta 1751 pa v zvezi s 14 enakimi, črno luženimi naslonjači. Morda gre le za napačno zapisani, sieer uveljavljeni izraz Co-rador, ki označuje okrasno stisnjeno in pozlačeno usnje za openjanje sten, sedežnega pohištva in podobno. 14 Trubsamet mit Rosselein je morda strižen žamet, okrašen s konjički KULTURA Rast 6 / 2005 velike sobe, jedilnica, mala soba poleg jedilnice, štukirana soba, soba poleg štukirane sobe oziroma zraven stolpa, dnevna soba gospoda Mordaksa, modro prepleskana soba. V sredini 18. stoletja so imena prostorov delno spremenjena:12 velika soba (jahalnica), majhna soba ob jedilnici, jedilnica, mala dvorana pri stopnicah v stolp, poslikana dvorana (stolpna soba), gozdarjeva soba, upravnikova soba, velika kaminska soba, mala kaminska soba, soba rekrutov, ključarjeva soba, garderobna soba ob altani. Gotovo gre v obeh popisih večinoma za iste prostore, ki pa jih z gotovostjo na modernem tlorisu gradu vendarle ne moremo določiti. V začetku 18. stoletja se omenjajo v gradu le štiri turške preproge (ena prek igralne mizice). Drugi prostori so imeli najbrž večinoma le gol leseni pod. V štukirani sobi so bile stenske obloge iz okrasno stisnjenega in poslikanega usnja, drugod so bile stene najbrž preprosto pobeljene, razen v sobi, kije bila modro pleskana. V sredini 18. stoletja se spet navaja štiri oziroma pet starih turških preprog, zato lahko z veliko verjetnostjo domnevamo, da gre za iste preproge kot v starejšem inventarju. Stenske obloge — iz neznanega materiala — so zdaj omenjene v veliki kaminski sobi. V nobenem inventarju ni omembe peči, pač pa za sredino 18. stoletja izvemo, da sta bila vsaj v dveh sobah kamina, ker sta se imenovali po njiju. Iz sredine 18. stoletja imamo tudi podatek o okenskih zavesah, in sicer o treh zavesah v veliki sobi, izdelanih iz rumenega graškega platna. O načinih razsvetljave v inventarju iz začetka 18. stoletja ni niti besede, za sredino stoletja pa izvemo več: v veliki sobi so bili štirje struženi in luženi dolgi svečniki, imenovani Coridon,12 v srednji sobi med veliko sobo in jedilnico dva stružena in lužena dolga svečnika, v upravnikovi sobi prav tako dva taka, v zadnji ošpalirjeni kaminski sobi štirje taki in v mali kaminski sobi dva taka velika svečnika; pred dvorano je visela steklena laterna in še ena je morala biti v rabi nekje drugje na gradu. Ker so našteti svečniki označeni kot luženi in struženi, so bili gotovo leseni, običajnih baročnih balustrskih, prstanastih ali zavitih oblik in morda narejeni za več sveč. Precej natančno smo v starejšem inventarju poučeni o urah, ki sojih imeli pri hiši: v mali sobi poleg jedilnice so imeli tabernakeljsko uro, ki je bila; torej je šlo za tipično baročno namizno uro s kvadrastim lesenim in zasteklenim ohišjem, medeninasti mehanizem je imel ornamentirano tolčeno številčnico. V grofovi dnevni sobi sta bili velika in majhna stenska ura, najbrž v obliki okrasno tolčenega medeninastega ali posrebrenega krožnika; v modri sobi pa je bila še repetirna ura. Zanimivo je, daje štiri desetletja pozneje popisovalec zabeležil le bijočo uro v stolpu. Kar se tiče sedežnega pohištva, je bilo v začetku 18. stoletja na gradu nekaj garnitur (enakih) stolov, in sicer v veliki sobi, sobi zraven nje, jedilnici, štukirani sobi, sobi gospoda Mordaksa in modri sobi. Pričakovano za to obdobje je imelo precej stolov približno polovica (okrog trideset) z usnjem opete sedeže in morda tudi naslonjala, nekaj pa jih je bilo tudi z lesenimi naslonjali. Gotovo je šlo za ravne lesene opore s pravokotnimi prerezi in ogrodja, ki so imela le sem in tja rezljan okras, medtem ko je za relativno udobje poskrbelo le opeto usnje. Drugi stoli so bili oblazinjeni z blagom, npr. z rdečim suknom, v najimenitnejši štukirani sobi pa z vzorčnim žametom." Posebej je omenjen počivalnik, ki je imel verjetno dodan podstavek za noge. Okrog štirideset let pozneje je bilo v gradu še vedno precej stolov oziroma naslonjačev, okrog petinpetdeset, in še vedno so bili mnogi, 15 S trdim lesom so mišljeni bolj ali manj listavci, predvsem orehovina in hrastovina, z mehkim lesom pa iglavci, predvsem jelovina in smrekovina. Podoba Grma v Valvasorjevi skicirni knjigi, 1678-9 KULTURA Rast 6 / 2005 ne samo stari, ampak tudi novejši, opeti z usnjem; ena izmed garnitur je bila opeta z zelenim platnom. Les štirinajstih stolov je bil črno lužen. Najbrž so bili novejši stoli in naslonjači bolj razgibanih oblik in so imeli ukrivljene noge. Zofe, ki bi jih v tem času lahko pričakovali, niso omenjene, pač pa je v mali kaminski sobi omenjeno z usnjem prevlečeno sobno stranišče. V jedilnici so bili stoli v začetku stoletja razporejeni okrog »mize s krili« iz trdega lesa,15 torej take, ki seje dala s stranskimi preklopnimi ploščami povečati; v sredini stoletja pa so v istem prostoru verjetno uporabljali drugo mizo, kije opisana kot »ovalna jedilna miza iz mehkega lesa«. V začetku stoletja so imeli na Grmu še tri igralne mizice in tri druge mize, večinoma iz trdega lesa, v sredini stoletja pa jih je bilo precej več, skupaj okrog dvajset. Za razvedrilo so v sredini stoletja uporabljali dve igralni mizici za igro trik-trak, ohranili pa so še že trhlo biljardno mizo. Druge mize in mizice iz mehkega ali trdega lesa so bile pogosto črno lužene ali pa so bile črno lužene le njihove noge. Verjetno so imele vsaj nekatere stružene noge, druge pa modernejše, bolj ali manj ukrivljene. Leta 1751 je bil najdražje (8 florintov) ocenjen par furniranih in pozlačenih miz iz trdega lesa s kiparskim okrasom v veliki sobi. Predstavljamo si lahko tipično baročni rezljani in pozlačeni podnožji, morda s kakimi mitološkimi figurami, akan-tovjem in rogovi izobilja, in s furnirano mizno ploščo, morda poživljeno s tračnim okrasom. V mali sobi ob jedilnici je, zanimivo, zabeležena kavna mizica ali »koridon«. V jedilnici so imeli v začetku stoletja strežno omaro iz navadnega lesa, ki je morda tam še stala tudi štirideset let pozneje, ko je bila opisana kot »stara, zeleno barvana strežna omara«. Po različnih prostorih je bilo razporejenih šest skrinj, ki so bile iz navadnega in trdega lesa, ena je bila zeleno pobarvana, in dve železni skrinji, od katerih je bila ena modro in rdeče pobarvana. Imeli so tudi pet omaric in omar, in sicer dve črno luženi. Med omare so prištevali tudi gotovo imenitno »veliko pisalno omaro z vloženimi figurami s podstavno mizico in križem«. V sredini 18. stoletja bi pričakovali več skrinj in še več omar, vendar ni ne enih ne drugih veliko. Skrinj je bilo šest, posebej sta omenjeni stari potovalni skrinji iz mehkega lesa. Omenja se tudi železna blagajna. Omar je bilo še vedno pet in med njimi je bila najvišje ocenjena tista, v kateri so bili hranjeni cerkveni predmeti. Imeli so tudi omare za perilo in obleko. Postelje so bile v začetku 18. stoletja na Grmu razporejene po skoraj vseh prostorih, tudi v jedilnici. Naštetih je enajst postelj, večinoma iz trdega lesa. Nekatere so imele »nebo«, torej baldahin, precej pa jih je imelo za zaščito pred prepihom zavese iz platna, svile ali damasta. V sredini 18. stoletja je navedenih dvanajst postelj iz trdega in mehkega lesa. Kar štiri so bile v veliki sobi, po ena pa v mali in veliki kaminski sobi, v sobi pri jedilnici, v gozdarjevi, upravnikovi in ključarjevi sobi in v upravni pisarni. Iz popisov pohištva in druge stanovanjske opreme lahko razberemo, da so v začetku 18. stoletja prav posebno pozornost posvečali posteljam in pripadajoči posteljnini. Podrobno so bile naštete žimnice, slamnjače, blazine, prešite in navadne odeje, pregrinjala in zavese, ki so bile tudi svilene ali damastne. V najimenitnejših grajskih prostorih, v štukirani in modro prepleskani sobi, sta bila izjemna kosa opreme tudi ogledali: v štukirani sobi »lepo veliko beneško ogledalo s črnim okvirjem«, v modro poslikani sobi pa »osemkotno s pozla- 16 hlader je žila, maroga v lesu ali kamnu (glej Anton Janežič: Deutsch-slovenisches Hand-Wdrterbuch, Kla-genfurt 1905, str. 236). Detajl zapuščinskega inventarja i/ leta 1709 (str. 69): v mali sobi poleg velike sobe sta postelji z vso pripadajočo posteljnino, dalje miza iz trdega lesa KULTURA Rast 6 / 2005 cenim okvirjem«. Ogledala so nedvomno sodila med luksuzno blago, ki je rabilo v reprezentančne namene. V našem delu Evrope so bila najbolj v čislih tista, narejena v svetovljanskih Benetkah. Ker ni posebej omenjeno, ti dve ogledali na Grmu najbrž nista imeli rezljanih baročnih okvirjev, ampak bolj preprosta, pa še vedno elegantna profilirana ali morda nabrazdana okvirja. Nekaj posebnega je bila gotovo tudi štirikotna miza iz trdega lesa s kamnito ploščo. V štukirani sobi se pomudimo še pri veliki pisalni omari z »vloženimi figurami« in s podstavno mizico, na kateri je stal Križani. Ta opis si lahko razlagamo kot veliko kabinetno omarico, tipičen kos shrambno-pisalnega pohištva 17. stoletja z mnogo predalčki in razdelki in s preklopno ploščo; navadno je stala na mizi s struženimi nogami. »Vložene figure« so bile verjetno figuralna intarzija, kije krasila površine. Grof Mordaks je moral imeti v njej pod ključem spravljene dokumente in dragocenosti, na preklopni pisalni plošči je sestavljal uradna in zasebna pisma. Pisalna omara je bila vidni simbol njegove družbene moči. Tudi v sredini 18. stoletja so imeli na gradu pisalno pohištvo, in sicer v sobici pri jedilnici pisalno mizo, na kateri je stala omarica iz lesa z lepim lesnim vzorcem,16 ki je bila ovrednotena na visokih 14 florintov, in nizko pisalno mizico iz trdega lesa s štirimi predalčki, ovrednoteno na več kot 3 forinte. V sredini 18. stoletja bi vsekakor pričakovali vsaj en vodilni kos pisalnega pohištva iz tega obdobja, namreč tabernakeljsko omaro, sestavljeno iz spodnjega, velikega predalnika s tremi ali štirimi predali, srednjega, pisalnega dela, zaprtega s poševno preklopno ploščo, in zgornjega dela z manjšimi predalčki okrog osrednje omarice z enokrilnimi vratci. Vendar zgoraj navedena opisa temu ne ustrezata, prej lahko sklepamo, da gre za že staromodni kabinetni omarici, ki stojita na mizi. Pohištvena oprema, kije bila popisana kot last rajnega grofa Mor-daksa leta 1709, ni bila obsežna, če pomislimo na velike bivalne prostore, vendar je najbrž zadostila vsemu, kar so potrebovali grajski. Uporabljalo so skromne stole in omare, le nekateri kosi so bili posebno okrašeni in dragoceni. V začetku 18. stoletja je bilo v prostorih še veliko usnja, ki so ga posebno veliko uporabljali pri opremljanju stanovanj že v stoletjih poprej. Z njim so opeti stoli in naslonjači, njihovi sedeži, hrbtna naslonjala in naslonjala za roke, pa tudi stene v štukirani sobi. Te so bile opete s »koradorjem«, s sešitimi kvadratastimi, reliefno vzorčno stisnjenimi, živo pobarvanimi in pozlačenimi kosi usnja. Neuporabljeno usnje je bilo spravljeno tudi v skrinjah. Sedežno pohištvo in postelje, pa tudi skrinje in omare iz zadnje tretjine 1 7. in prvih desetletij 18. stoletja, vsaj tiste iz trdega lesa, je moralo biti vsaj malo okrasno rezljano. V tem času je bilo še vedno običajno črno luženo pohištvo, npr. postelje, omare, mize, stoli in tudi okvirji za slike, mlajša popisa pa dokazujeta, daje bilo tako še vedno tudi v sredini stoletja. V sredini stoletja bi moralo biti med stanovanjsko opremo uglednega gradu tudi precej furniranega oziroma intarziranega pohištva, vendar je bilo po inventarjih sodeč na Grmu izrecno tako označenih le nekaj kosov, v veliki sobi par, najbrž sijajnih, furniranih in pozlačenih miz s kiparskim okrasom in klečalnik iz trdega lesa »z vloženim delom«, kar pomeni okrasno furniranje ali intarzijo (les v les), v mali kaminski sobi pa še furnirani okvir z bakrorezom Marijine poroke. Zanimiv je vrstni red popisa v sredini 18. stoletja (175 I), ki morda kaže na odličnost in dragocenost najprej popisanih predmetov, v tem y'yr:T- yf ’"rj . . & fi 'r- L /rSr • •* • /*•* V#-» y<*~ ^ ^ ^ rt&'jji Detajl popisa grajskega inventarja iz leta 1745 (str 384): v veliki jahalni sobi ducat usnjenih naslonjačev, veliko ogledalo v pozlačenem okvirju, štirje črno luženi, struženi dolgi svečniki, imenovani Coridon 17 V popisu iz leta 1709 ni posebej omenjena nobena slika bitke, v popisih iz let 1745 in 1751 pa se v jedilnici omenjata dve podolgovati sliki bitk in ena velika bitka, vse v pozlačenem okvirju. V štukaturi na stropu glavne dvorane je danes najti štiri enako velike podolgaste prizore bitk v pozlačenih okvirih, vendar ta soba zelo verjetno ne more biti enaka jedilnici in tudi opisi slik se ne skladajo. Del nekdanjega glavnega trakta gradu Grm, 2005; vse loto: VILŠ KULTURA Rast 6 / 2005 primeru - takoj za slikami — ogledal, ki so bila ovrednotena zelo visoko v primeri z drugimi kosi, po 9, 12 oziroma 15 florintov. Slike so se tako kot pohištvo najbrž nabirale skozi več generacij. Nekatere so bile delo poklicnih mojstrov, druge izpod ljubiteljskega čopiča. Kot v začetku jih je bilo tudi v sredini 18. stoletja na Grmu še vedno okrog osemdeset, in medtem ko so bile prej večinoma v črnih okvirjih, so bile v sredini stoletja večinoma v pozlačenih. V Mor-daksovih časih so bile le skopo opisane, toliko bolj podrobno pa v sredini stoletja. Tedaj je bilo največ slik in verjetno tudi najlepše — domnevamo, da gre predvsem za oljne slike - v tako imenovani veliki sobi, imenovani tudi jahalni, v sobi med veliko sobo in jedilnico in v sami jedilnici. Manj, pa še vedno nekaj, jih najdemo v stolpni (štuki-rani) sobi, v upravnikovi, gozdarjevi, veliki in mali kaminski sobi. Kot v drugih gradovih tistega časa so bili obvezni portreti prednikov; naravnost imenitnih je moralo biti deset celopostavnih portretov prednikov v veliki sobi. Pri nekaterih slikah morda pravilno preberemo, da so bile »portalne«, torej naj bi bile pritrjene nad vrati v prostore. Leta 1709 se posebej omenja tudi par portretnih slik cesarskega para. Stene so v sredini stoletja krasile dekorativne krajine, prizori lova in bitk,17 tihožja z motivom minljivosti »vanitas«, s cvetjem, slaščicami, sadjem ali divjačino; zanimivi so morali biti živalski prizori, npr. upodobitev kamele. Številne so bile nabožne podobe: Mati Božja in novozavezni prizori Marijin beg v Egipt, Marija Magdalena, ki umiva noge Kristusu, Svatba v Kani Galilejski, Križanje, Snemanje s križa in Obglavljanje sv. Janeza; pa tudi starozavezne osebe: Adam in Eva, Tobija, David, Lot, Suzana, Judita in Holofern. Najti je bilo nekaj upodobitev grških in rimskih bogov in boginj, Bakha, Venero, Diano in Floro. Manj običajne so bile žanrska slika kmečke svatbe, miniaturni portreti in niirnberške grafike, med kiparska dela pa lahko uvrstimo mavčni portret enega mladih Mordaksov Pohištveno opremo sta na Grmu določala okus in finančno stanje gospodarja, čeprav je je veliko vedno ostajalo iz prejšnjih časov in smemo le nekaj izbranih kosov šteti kot moderni dodatek. Ker vemo, da sta imela grofa Mordaksa bistveno drugačen odnos do gradu kot grof Gallenberg, seje to gotovo odražalo tudi na načinu opremljanja grajskih prostorov. Podoba je, daje bil grad v začetku 18. stoletja dosti skrbneje in tudi moderneje opremljen kot štirideset let pozneje. Zanimivo bi bilo še nadaljevati s primerjavo, tako da bi analizirali tudi morebitne pisne vire o grmski stanovanjski opremi v drugi polovici 18. stoletja, v času lastništva družine Zois. Bojan Frantar SONČNE URE SLOVENIJE Kaj je čas? Provokativno vprašanje. Kvantni fiziki si še ne upajo postaviti končne definicije časa. Sicer se mi smrtniki vsak trenutek in povsod srečujemo s časom. Rekli bi lahko, daje to dobrina, ki nam je dana v neomejenih količinah, vendar samo do konca življenja (osnovna človekova časovna enota). Čeprav si domišljamo, da ga imamo neskončno veliko, nam ga vedno primanjkuje, ker z njim ne znamo ravnati. Narava nam je dala samo dve časovni enoti, in sicer leto z vsemi svojimi spreminjanji — letnimi časi in dan, ki je razdeljen na svetlobo in temo, delo in počitek. Leto je potem človek razdelil na mesece in tedne, ki so tudi naravne časovne enote, saj se ravnajo po luninih menah. Od tu dalje pa je že začel človek posegati v čas in ga „ „ „ „ krojiti po svoje. V tednu je določen sedmi dan kot dan počitka. Tako Boian Frantar; foto: Zvone Pelko . J .... ^ je zapisano v Bibliji. Tudi vsa druga verstva poznajo tako razdelitev in se ravnajo po tem vzorcu. Dan je bil prvotno razdeljen samo na dnevni in nočni čas. Ti dve enoti še danes upoštevajo vsa živa bitja na zemlji, razen človeka. Ker pa je človek razumno, opazujoče in razmišljajoče bitje, si je čas podnevi razdelil na jutro ob sončnem vzhodu, dopoldan pred najhujšo pripeko, poldan, ko je sonce v zenitu, popoldan, ko se dan prevesi v drugo polovico, in večer, ko sonce zaide. Noč pa je bila od nekdaj namenjena počitku. Da pa smo danes obsedeni s časom, nam pove podatek, da imamo v avtu, v katerem se vozita dva potnika najmanj pet ur. To sta dva mobilna telefona, dve ročni uri in ura na avtomobilski armaturni plošči. Seveda drvi ta avto s 150 in več kilometri na uro, da bi mogoče prehiteli nekaj časa in čim prej prišli na konec poti.V kartuziji Pleterje, kraju, kjer čas še teče naravno pot, sem slišal menihov zaključek: V vesolju je nek vrag, ki se mu pravi čas. KULTURA Rast 6 / 2005 Merjenje časa in sončne ure Merjenje časa je nastalo zaradi človekove potrebe po časovni organizaciji svojega življenja. Prvotno so zadostovale naravne časovne enote. Ko pa seje človek ustalil na enem kraju, je začutil potrebo po boljši organizaciji življenja. Niso mu zadostovali samojutro, dopoldan itd. Ker je dobro opazoval, je videl, da senca drevesa preko dneva potuje v polkrogu in da v določenem delu dneva kaže vedno v isto smer. Uporabil je svoje prvo in najosnovnejše orodje, palico, jo zasadil v zemljo in s kamni v krogu na tleh označil določen čas, ki ga bo potreboval naslednji dan. Tako je nastala prva sončna ura, kije kazala potek in ritem ponavljajočih se dogodkov preko dneva. Podobne sončne ure še danes uporabljajo avstralski domorodci in nekatera plemena v Afriki in Južni Ameriki. Opisani način merjenje časa človeku kmalu ni zadostoval, potreboval je natančnejšo, matematično razdelitev časa. Daje lahko prišlo do preskoka iz naravnih v matematične časovne enote je moralo preteči kar nekaj tisočletij, v katerih sije človek pridobil matematična in astronomska znanja. Najstarejšo dokumentirano sončno uro z enakomerno matematično razdeljenimi časovnimi enotami so našli v Egiptu iz 15. stoletja pred našim štetjem. Babilonci so svoje sončne ure razdelili na osem delov. To so prve dokumentirane sončne ure v današnjem smislu besede. Maji so kot sončne ure uporabljali stop- Bojan Frantar ničaste piramide, ki so bile istočasno sončne ure za merjenje dnevnega SONČNE URE SLOVENIJE jn ietnega časa. Običajni koledarje bil 365-dnevni in razdeljen na 18 mesecev po 20 dni in dodatnih 5 dni in svečeniški koledar z 260 dnevi in razdeljen na 13 tednov po 20 dni in so ga uporabljali svečeniki za svoja prerokovanja. Podobno vlogo je imel Stonehenge v Angliji. Tudi pri nas se za kamen iz Krkavč s podobo sončnega boga domneva, da bi bila to lahko tudi sončna ura. Mistika in čas si podajata roke. Babilonsko časovno razdelitev dneva na osem enot so povzeli stari Grki in po njih Rimljani. Tudi najstarejša sončna ura, izkopana v Sloveniji, je tako razdeljena. Ta ura sodi v prvo stoletje naše dobe. Izdelali sojo v oglejskih delavnicah in je umerjena na zemljepisno lego Neaplja. Goriški muzej jo danes razstavlja v Tolminu. Grki in tudi Rimljani so gnomon - senčno palico že nagibali glede na zemljepisni položaj sončne ure. Leta 1582 so z bulo papeža Gregorja XIII. prešli iz julijanskega (prirejenega egipčanskega koledarja) v gregorijanski koledar, ki ga uporabljamo še danes. Razvoj sončnih ur glede točnosti in njihove večfunkcionalnosti zaključujem na koncu 19. stoletja z dvema kartuzijskima urama, ki ju je izdelal opat Antoine Berthiaud v času svojega službovanja v Peronnasu (1873-1881). Ena od ur se nahaja v kartuziji Selignac v Franciji, druga paje naša pleterska. Obe uri sta konstrukcijsko enaki. Razlikujeta se v tem, da sta umerjeni vsaka na svojo zemljepisno lego. V Pleterje je bila prinesena ob ponovni naselitvi s francoskimi menihi leta 1904. To sta lečni sončni uri, ki omogočata merjenje krajevnega sončnega časa do minute natančno. S pomočjo analemne osmice kažeta koledar in upoštevata odmike sončnega časa od matematično izračunanega, torej kažeta matematični čas. V prvih letih po drugi svetovni vojni so kmetje iz okolice Pleterij in Šentjerneja naravnavali svoje ure po pleterski sončni uri. Ker stoji pleterska ura manj kot pol stopinje vzhodno od petnajstega poldnevnika in tam sončni čas prehiteva srednjeevropski čas le za 1 minuto in 35 sekund je bila točnost ure za tiste čase zadovoljiva. Kaj pa danes? Ker ta sončna kronometra stojita v kartuzijanskih samostanih in nista dostopna javnosti, smo se namenili s kostanjeviško Galerijo Božidarja Jakca postaviti v sklopu njihove Forme vive funkcionalno repliko pleterske ure kot leseno skulpturo. To je zame velik izziv, tako po astronomski, tehnološki in seveda likovni plati. Umeritev smeri ure sem že opravil na mestu postavitve z vsemi potrebnimi izračuni in upoštevanjem vseh odstopanj. Potrebno je preveriti samo še točnost smeri po zvezdi severnici. Ura bo izdelana iz hrastovega lesa, vdelane marmorne analemne plošče, kovinskih nosilcev in ležajev in steklene leče. Zaradi tako različnih meterialov nastane problem njihove uskladitve, zaradi njihovih različnih razteskov, ko bodo izpostavljeni vsem vremenskim prilikam in neprilikam. Učenci kostanjeviške osnovne šole bodo s to uro dobili lep učni pripomoček. Danes so sončne ure le še del naše kulturne dediščine, okras stavb, parkovne skulpture kot nostalgičen spomin na umirjen ritem poti sonca po našem nebu. Tipi sončnih ur Ko slišimo za sončno uro, pomislimo na sončne ure na stenah cerkva. To je najpogostejši in po značilni obliki najbolj prepoznaven Bojan Frantar tip ur. Vendar poznamo zelo različne tipe ur, tako da jih je zelo težko SONČNE URE SLOVENIJE pregledno razvrstiti. V osnovi so samo navpične, vodoravne in nagnjene vzporedno ali pravokotno na ekvator. Imamo vzhodno, južno, in zahodno in tudi severno orientirane ure. Največkrat vidimo ure, ki imajo vrisane urne, polurne in redkeje še četrturne razdelke. Redke so ure, ki imajo vrisane analemne ali izenačevalne krivulje ali osmice in nam kažejo tudi koledar. Ene so umerjene na krajevni sončni čas, druge upoštevajo srednjeevropski ali pa jim je vodilo ničelni ali londonski čas. Zanimive so vodoravne analemne ure, ki kažejo čas tako, da se opazovalec pomika po analemni skali sredi ure in mu lastna senca kaže čas. Tako uro sem postavil na aleji mladih v BTC. Veliko ur nam omogoča čitanje krajevnega sončnega časa v posameznih mestih po svetu. Drugod vidimo sončne koledarje z razporeditvijo mesecev in zodiakovih znamenj. V poznem srednjem veku so bile zelo popularne majhne potovalne sončne ure z vdelanim kompasom in sončne ure v obliki prstana, ki so bile istočasno ure in nakit. S pomočjo lečnih sončnih ur so tudi streljali z majhnimi topiči in tako oznanjali poldan V Trbovljah sem v eni kamniti skulpturi predstavil vse konvencionalne oblike sončnih ur. Kako oblikovno različne so lahko sončne ure istega tipa, kažeta primera sončne ure na Šancah na Ljubljanskem gradu in pleterska sončna ura. Obe uri sta sončni uri ekvatorialnega tipa. Sam sem sončne ure razdelil še na ure, ki kažejo čas s senco, in ure, ki kažejo s svetlobo. Ene so negativno in druge pozitivno energetsko umerjene. Oblikovanje in poslikava sončnih ur Z umetnostnozgodovinskega stališča so sončne ure bela lisa. Leta 1992 je dr. Bučičeva v Narodnem muzeju pripravila razstavo in edicijo ob razstavi. Predstavljene so bile predvsem male potovalne sončne ure iz fundusa in še nekaterih slovenskih muzejev. Z vidika tehnične dediščine sončne ure niso bile obdelane. Sončne ure so bile redkokdaj delo priznanih slikarjev in kiparjev. Avtorji so bili največkrat duhovniki, ki so imeli ustrezna astronomska znanja. Najeli so podobarja, da jih je po njihovih zamislih naslikal. V Kobaridu na stari kaplaniji in v Cerknem na farni cerkvi imamo štiri sončne ure, ki so delo istega avtorja. Luka Šarf je poslikal notranjost kobariške stare kaplanije, in ker je likovni izraz na poslikavah v kaplaniji in na sončnih urah podoben, se domneva, da so tudi ure njegovo delo. Ve se, kdo je skonstruiral in izdelal pletersko uro. Poznamo tudi avtorja sončne ure v Mariboru na Taboru. Oskar Kogoj je uporabil staro pastirsko sončno uro z Velike planine kot predlogo za svojo sončno uro. Od priznanih svetovnih umetnikov je kipar Henry Moore postavil v Londonu pred poslovno stavbo Timesa veličastno bronasto skulpturo v obliki sončne ure. Vse kaže, da sem edini v Sloveniji, ki se še resno ubada s sončnimi urami. Obnovil sem veliko cerkvenih sončnih ur in jih tudi dokumentiral. Mojim sončnim uram, ki stojijo po parkih po vsej Sloveniji, pravim sončnočasovne skulpture in upam, da spodbudijo nostalgičen spomin na minule sončne čase. Sončne skulpture postavljam v intimne kotičke urejenih vrtov. Vrt s sončno uro pridobi dimenzijo vesoljskega ravnovesja. Pisna sporočila na sončnih urah Zanimiv del sončnih ur so tudi napisi na njih. Z njimi so sončne ure dobile močno filozofsko vrednost. Ti napisi so največkrat v latin- Bojan Frantar SONČNE URE SLOVENIJE * Fotografsko gradivo in umetniške obdelave, plastenja, ki jih je opravil Zvone Pelko, smo uporabili za likovno opremo te številke revije Rast KULTURA Rast 6 / 2005 601 skem jeziku in poudarjajo minljivost časa in našega bivanja. To so kratke, duhovite in jedrnate misli s pomenljivo vsebino, kot na primer: Ultima latet — Za zadnjo uro se ne ve. Sam na svojih skulpturah uporabljam reke s spodbudno vsebino: Sol omnibus lucet - Sonce sveti vsem 'ljudem ali V soncu je moja pot. Na sončnočasovno skulpturo na Ljubljanskem gradu pa sem napisal skoraj preroške besede: Sine sole sileo — Brez sonca molčim. Marca letos so to uro huligani razbili in še sedaj molči. S temi napisi so sončne ure ob svoji likovni lepoti dobile globlji filozofski pomen, skoraj mistično vsebino.Veliko napisov na sončnih urah vsebuje kronograme, kot so letnice nastanka ure ali izgradnje cerkve. Izpisani so z rimskimi številkami, ki so skrivnostno skrite v latinskih rekih. Koledar Govorica sončnih ur Da bi predstavila lepoto slovenskih sončnih ur in del njihove zgodovine, sva s fotografom Zvonetom Pelkom pripravila stenski koledar za leto 2006 z naslovom Govorica sončnih ur Slovenije.* Sprehodila sva se od krkavškega sončnega boga, preko samostanskih sončnih ur v Žičah, Stični in Pleterjah, do starih in novejših cerkvenih ur. Predstavljena moja dela pa segajo od sončne ure, ki sem jo podaril Dalaj lami, preko sončne ure za slepe, trboveljske memorialne ure, do sončno časovne skulpture na Ljubljanskem gradu. Na naslovnici koledarja je z zahajajočim soncem obsijana sončna ura, ki označuje 15. poldnevnik na Vrhtrebnju. Zaradi Pelkovega poetično občutljivega fotografskega očesa in njegovega pretanjenega občutka za vsebino in obliko je nastalo čudovito novoletno voščilo s široko sporočilno vrednostjo, učinkovito predstavitev Slovenije skozi prizmo njenih sončnih ur. Slovenci nimamo knjige o svojih sončnih urah. Upam, da nam bo nekoč uspelo zapolniti to praznino s pozitivno energijo vseh, ki se čutijo poklicani. V soncu naj bo vaša pot! Krkavče, kamniti monolit z reliefno podobo slovanskega boga sonca; foto: Zvone Pelko Štepec Dobernik 1 Bogataj, Janez 2004: »Kozolec je najlepši, kadar je poln!«V: Slovenski kozolec včeraj, danes, jutri. Prispevki posvetovanja. Puristična zveza Slovenije. Ljubljana, str. 19. : Hazler, Vito 2004: Tudi kozolci so slovenska razpoznavnost! V: Slovenski kozolec včeraj, danes, jutri Prispevki posvetovanja, Puristična zveza Slovenije. Ljubljana, str 9. ' Melik, Anton 1931: Kozolec na Slovenskem Razprava znanstvenega društva elnografsko-geografskega odseka. Ljubljana. 4 Juvanec, Borut 2001: Ohranimo slovenski kozolec. Ustanova »Poti kulturne dediščine«, Radovljica. 5 Hazler, Vito 2004: Tudi kozolci so slovenska razpoznavnost! V: Slovenski kozolec včeraj, danes, jutri. Prispevki posvetovanja. Turistična zveza Slovenije. Ljubljana, str 7-18; Hazler, Vito 2004: Kozolci na Slovenskem. Ljubljana. Tesarski mojster Janko Gregorčič iz Slovenske vasi pri Šentrupertu in njegovi kozolci Namen pričujočega prispevka je prvič celovitejše predstaviti življenje in delo tesarskega mojstra Janka (Ivana, Janeza) Gregorčiča iz Slovenske vasi pri Šentrupertu. Gregorčič je bil v preteklosti priznan tesar in odličen izdelovalec kozolcev v Mirnski dolini. Njegovo delo je tudi najbolj znan dolenjski kozolec - Simončičev toplar v Bistrici pri Mokronogu, ki gaje tesarski mojster izdelal leta 1936. Zaradi kvalitetne izdelave kozolcev je bil znan tudi širše, zato so ga za različna tesarska dela najemali v okolici Trebnjega, Dobrniča, Trebelnega, Radeč, Sevnice in celo v okolici Šmartna pri Litiji. Janko Gregorčič velja za zadnjega iz generacije tesarskih mojstrov, ki so v Mirnski dolini izdelovali in postavljali v celoti lesene kozolce. Kozolec — prepoznavna in v preteklosti nepogrešljiva sušilna naprava na Dolenjskem Kozolec je naprava za sušenje nekaterih poljskih pridelkov, zlasti žita v snopih, sena, detelje, fižola in koruznice. Tam, kjer je imel kozolec v svoji konstrukciji vgrajeno tudi dero, so ga uporabljali še za sušenje koruze, lanu in konoplje. V zadnjih dveh desetletjih postajajo kozolci zaradi spreminjajoče se kmetijske politike manj uporabni in vse bolj izključeni iz dejavnosti kmetijskih obratov. Počasi a vztrajno propadajo. V vse več primerih jih njihovi gospodarji uporabljajo zgolj še za shrambo kmetijske mehanizacije. Značilnost kozolca je, da seje na svoji zgodovinski poti spreminjal, tako kot so se spreminjale druge kulturne sestavine našega vsakdanjega življenja, kar se kaže v njegovi pestri tipologiji.1 Na Slovenskem seje razvilo več tipov kozolcev. Tipološko jih lahko v grobem delimo v tri skupine: enojni, dvojni in prislonjeni kozolci.2 Med enojne prištevamo enojne kozolce z okni v eni vrsti, enojne kozolce z dodanim nadstreškom - plaščem in kozolce z vzporedno vezanima enojnima kozolcema. Med dvojne kozolce prištevamo kozolce, ki imajo okna v dveh vrstah in sta obe vrsti pokriti z enotno skupno streho, kozolec na kozla oz. psa, nizki dvojni kozolec in dvojni kozolec -toplar. Samostojno, tretjo skupino kozolcev predstavljajo prislonjeni kozolci, ki so praviloma vzdolž daljše strani vgrajeni v gospodarska poslopja, najpogosteje k skednju (npr. v Beli krajini je primer tega belokranjski skedenj) ali vrhhlevnemu gospodarskemu poslopju. Strokovno zanimanje za kozolec na Slovenskem je staro že več kot sto let. O njihovem razvoju, času nastanka in tipologiji so doslej pisali predvsem geografi, etnologi, arhitekti in dialektologi, ki so v različnih časovnih obdobjih z različnih zornih kotov poskušali predstaviti pojav in pomen kozolca, njegov zgodovinski razvoj ter poimenovanje njegovih sestavnih delov. Prvi jih je temeljitejše raziskal geograf Anton Melik leta 1931.! V zadnjem desetletju posvečata kozolcem večjo strokovno raziskovalno pozornost zlasti arhitekt Borut Juvanec4 in etnolog Vito Hazler5. Življenje in delo tesarskega mojstra Janka Gregorčiča Med tesarji, ki so izpričani v Mirnski dolini, je najbolj znan Janko Gregorčič iz Slovenske vasi pri Šentrupertu. Rodil seje očetu Alojziju 6 Dopis Zadruge tesarskih mojstrov v Ljubljani št. 209/32 z dne 19. julija 1932. Dokument hranijo Gregorčičevi v družinskem arhivu. 7 Dopis Sreskega načelstva v Krškem z dne 4. januarja 1937. Dokument hranijo Gregorčičevi v družinskem arhivu. 8 Leta 1937 je Janko Gregorčič ob pomoči devetih sodelavcev v 21 dneh izdelal in postavil toplar na štiri pare oken na Šuštarjevi domačiji, Gradiške l.a/.e 2. Pri hiši še hranijo originalni načrt za gradnjo njihovega kozolca. " Kozolec na štiri pare oken je Gregorčič postavil na domačiji Prapreče pri Šentrupertu 9. Po drugi svetovni vojni je kozolec zgorel v požaru. Načrt zanj hranijo Gregorčičevi v družinskem arhivu Dopis Sreskega načelstva v Krškem z dne 9. oktobra 1939 Dokument hranijo Gregorčičevi v družinskem arhivu. 11 Vprašalna pola za zdravniško preiskavo vajenca I ranča Krajška z Vrha pri Šentrupertu z dne 2. junija 1940 Dokument hranijo Gregorčičevi v družinskem arhivu Gregorčičevi hranijo v družinskem arhivu gradbeni načrt za obnovo in adaptacijo stavbe Krajevnega ljudskega odbora v Tržišču iz leta 1947 KULTURA Rast 6 / 2005 Gregorčiču in materi Apoloniji Sluga 10. maja 1908 na domačiji Okrog 5 (prvotno Zaloka 8) v zaselku Maček, približno 1,5 kilometra severozahodno od Šentruperta. Po domače seje pri domačiji reklo pri Miklavžinu. Po socialnem statusu so Miklavžinovi sodili med kmete nižjega kmečkega sloja - bajtarje. Jankovi starši so kmetovali, z obrtjo se niso ukvarjali. Leta 1934 seje Janko Gregorčič poročil z Pavlo Breznikar, po domače Borštnarjevo z Drage. Na začetku druge svetovne vojne sta se leta 1941 naselila v takrat novozgrajeni hiši v Slovenski vasi pri Šentrupertu, kjer je danes hišna številka 2. V zakonu so se jima rodili štirje otroci, dva fanta in dve dekleti. Najstarejši med njimi, sin Ivan (1936), je že v zgodnji mladosti začel pomagati očetu pri tesarstvu. Občasno jima je pomagal tudi Alojz, Jankov najmlajši otrok (1955). Z očetom so skupaj na terenu delali vse do Jankove upokojitve leta 1973. Janko Gregorčič je umrl 20. novembra 1984, pokopan je na šentruperškem pokopališču. Poklicna pot Janka Gregorčiča seje začela s triletno vajeniško dobo konec dvajsetih let 20. stoletja. 12. julija 1932 je uspešno opravil izpit za tesarskega pomočnika, vendar mu takratna Zadruga tesarskih mojstrov iz Ljubljane še ni podelila dovoljenja za opravljanje samostojne tesarske obrti, ker še ni izpolnjeval vseh zahtevanih pogojev.6 To dovoljenje sije pridobil štiri leta kasneje, ko mu je Sresko načelstvo v Krškem 4. januarja 1937 izdalo dovoljenje za opravljanje tesarske obrti v takratnih občinah Šentrupert, Tržišče in Šentjanž za dobo dveh let. Od njega pa je zahtevalo, da v tem času opravi tesarski izpit in prijavi tesarsko obrt.7 Podatka o opravljenem mojstrskem izpitu doslej ob pregledovanju obstoječega arhivskega gradiva še nisem zasledil, zaradi tega ostaja odprto vprašanje, kdaj natančno in pri kom je Gregorčič opravil mojstrski izpit. Po ljudskem izročilu naj bi se Janko Gregorčič izučil tesarske obrti pri Francu Urbiču, po domače Bajšču z Drage pri Šentrupertu, kije bil takrat v tem delu doline že uveljavljen tesarski mojster. Vsekakor je Janko Gregorčič moral opraviti mojstrski izpit pred letom 1937, saj je bil kot tesarski mojster s svojim pečatom takrat že izpričan na gradbenih načrtih za kozolca v Gradiških Lazah pri Šmartem pri Litiji8 in v Praprečah pri Šentrupertu9. Tesarsko obrt je uradno lahko začel izvajati šele leta 1939. O tem priča dopis Sreskega načelstva v Krškem, v katerem ga pooblašča, da sme izvajati manjšo tesarsko obrt.10 Od takrat dalje je Gregorčič pri sebi zaposloval tudi tesarske vajence. Leta 1940 je začel pri njem delati tesarski vajenec France Krajšek z Vrha pri Šentrupertu." Janko Gregorčič je s svojimi pomočniki izdeloval in popravljal ostrešja na hišah in gospodarskih poslopjih, opravljal zahtevnejša tesarska opravila na strehah cerkva in njihovih zvonikih ter drugih javnih stavbah. Izdeloval je lesene gospodarske stavbe. Naredil je številne lesene mostove čez Mirno in njene pritoke. Prevzemal je tudi izdelovanje in popravila lesenih korit in koles pri mlinih in žagah. Pozimi se je ukvarjal z izdelovanjem železniških pragov. V prvih povojnih letih je sodeloval z gradbenim podjetjem iz Trebnjega -Planobnova, okrajno gradbeno podjetje in projekt biro Trebnje, pri katerem je bil zadolžen za tesarska dela. Opravljal je popravila in nova dela pri večjih javnih stavbah, ki jih je poškodovala ali uničila vojna.12 Sprejemal je dela tudi v bolj oddaljenih krajih, kot na primer v Trebnjem in okolici, na Trebelnem, v okolici Dobrniča ter na desnem bregu Save v okolici Litije, Sevnice in Radeč. Najbolj znanje bil po izdelovanju kozolcev. Izdeloval je toplarje 13 Dopisa tovarne opeke bratov Bohn iz Velike Kikinde z dne 22. oktobra 1938 in 30. maja 1946. Dokumenta hranijo Gregorčičevi v družinskem arhivu. Janko Gregorčič pri izdelavi ostrešja za prezbiterij pri šentruperski cerkvi, okoli leta 1975. (Arhiv ZVKDS.OE Novo mesto) 14 Obrtni register od 1940 dalje. I Irani Območna obrtna zbornica v Trebnjem. KULTURA Rast 6 / 2005 in kozolce na kozla (»cvitarje«). Eden njegovih najzgodnejših kozolcev, ki se je ohranil do današnjih dni, je Avscev toplar na domačiji Bistrica pri Mokronogu št. 38. Kozolec je datiran z letnico 1934. Že pred drugo svetovno vojno seje Janko Gregorčič razvil v kvalitetnega in podjetnega tesarja. Svoje kozolce je kril izključno z opečno kritino, ki jo je kupoval pri parni opekarni bratov Bohn iz Velike Kikinde.13 Od tod po vsej verjetnosti tudi njegov posebno skrben način vezave kozolcev. Taje poleg lesenih klinov in žebljev obsegala tudi uporabo kovanih spojk za dodatno statično okrepitev nosilnih in nošenih konstrukcijskih delov kozolca. To je bilo potrebno zaradi težke opečne kritine, s katero so bili kriti vsi njegovi kozolci. V času izvajanja tesarske obrti je imel stalno ali občasno zaposlenih več pomočnikov. Večina med njimi so bili priučeni tesarji. Organizirani so bili v dveh, občasno tudi v treh delovnih skupinah - »kompanijah, partijah«. Skupino so sestavljali najmanj štirje delavci. Enoje vodil Gregorčič osebno, drugi dve pa Martin Urana, po domače Urbičev Martin in Jože Bartolj, po domače Rantahov Jošk. Od leta 1951 je bil delovodja tudi Dim Franc iz Brezovice, po domače Jermoslov France. Janko Gregorčič je redno nadzoroval delo posameznih skupin na terenu. Seznam njegovih pomočnikov seje zaradi sezonskega načina dela nenehno spreminjal. Gregorčič vsem svojim pomočnikom ni mogel nuditi delo skozi vse leto. Najdlje so z Gregorčičem poleg že omenjenih delovodij sodelovali naslednji: Tone Cimerman iz Šentruperta, France, Anton in Peter Golob s Homa, Jože Možina st., Jože Možina ml. in Jože Okoren z Drage, Ivan Breznikar iz Straže, Lojze in Vinko Gregorčič z Okroga, Ivan Gregorčič iz Slovenske vasi, Branko Mavec in Anton Pravne iz Rakovnika, Jože Brcar iz Šentruperta, Henrik Urbič iz Hudej. Janko Gregorčič je posle z naročniki navadno sklepal sam, v izjemnih primerih lahko z njegovo vednostjo tudi delovodje. Delovni teden je za tesarje trajal od ponedelja zjutraj do sobote do 12. ure. Ob sobotah popoldne in ob nedeljah niso delali. Zaslužek, ki so ga dobili z delom, je Gregorčič s svojimi sodelavci ponavadi poravnaval ob nedeljah po jutranji maši v gostilni pri Jakliču v Šentrupertu. Janko Gregorčič je imel obrt do upokojitve 1973. leta.14 Izdelava in postavitev kozolca Janko Gregorčič si je pri izdelavi kozolca pomagal z načrtom kozolca, ki gaje predhodno izdelal in potrdil na pristojni občinski službi. Delovodjem takšnih načrtov Gregorčič navadno ni priskrbel, zato so si morale same skicirati načrt, po katerem je nato skupina izdelala in postavila kozolec. Navadno seje izdelave lotila vsaj štiričlanska skupina. V primeru večjih kozolcev toplarjev na štiri in več parov oken je lahko skupina štela tudi do devet članov. Izdelava in postavitev je bila sestavljena iz štirih delovnih faz: odbiranje primernega lesa, tesanje, vezanje in postavljanje kozolca. Gregorčič in naročnik kozolca sta že v zimskem času odbrala primeren les v gozdu, saj je bil čas po mali maši pa vse do začetka marca najbolj primeren za pripravo lesa za izdelavo kozolca. Odbrani les je potem naročnik sam podrl in iz gozda pripeljal do lokacije, kije bila predvidena za postavitev kozolca. Lokacijo je navadno izbral gospodar sam. Takoj spomladi, ko seje nekoliko ogrelo, seje Gregorčič s pomočniki že lahko lotil izdelave kozolca. Skupina je najprej začela s tesanjem 15 Janko Gregorčič seje z gospodarjem dogovoril za čas izdelave kozolca v pavšalu na eno osebo ne glede na to, koliko jih je potem na kozolcu dejansko delalo. Tuje bilo všteto tudi morebitno slabo vreme in težko obtesljiv, grčast ali počasi rastoč trd les. 16 Omenja ga Vito Ilazlcr v svoji razpravi o kozolcih ob Savi iz leta 1987. KULTURA Rast 6 / 2005 grobega lesa. Vse dele kozolca je bilo potrebno najprej ročno obtesati s sekirami »cimeramkami«. Pri posameznih delih so si pomagali tudi z ročnimi žagami. Posebno zamudno delo je bilo izdolbsti luknje za late (»rante«) s pomočjo posebne sekire »puntahe«, oblikovati podporne ročice (»pante«) ter izdelati dekorativno oblikovane prezračevalne line na obeh zatrepih. Po končanem tesanju je sledilo vezanje konstrukcije. Tesarji so na tleh zvezali vsak par nosilnih stebrov posebej s podpornimi ročicami, spodnjim (»rigelnom«) in zgornjim prečnim tramom (»greda«, »skončnik«). Tako zvezani konstrukciji so rekli »stol«. Potem ko so vse »stole« zvezali na tleh do konca, so začeli s postavljanjem vsakega posebej. Začeli so s prvo čelno stranjo in nato nadaljevali s postavljanjem »stolov« vse do zadnjega, ki je predstavljal zadnjo čelno stran kozolca. Postavljene »stole« so med seboj sproti vezali z vzdolžnimi legami. Potem ko je bil kozolec v grobem postavljen, so na njem nadaljevali delo z vgradnjo drugih konstrukcijskih delov. Pri postavljanju kozolca so tesarjem pomagali še gospodar z družino in vaščani. Pri postavitvi kozolca je bilo ponavadi potrebnih čez trideset ljudi. Janko Gregorčič je imel za različno velikost kozolcev izračunan potrebni čas njihove izdelave: na dva para oken je bilo potrebno 200 »šihtov«15 oz. približno štiri tedne, za kozolec na tri pare oken 300 »šihtov« oz. približno šest tednov in za kozolec na štiri pare oken 360 »šihtov« oz. do devet tednov dela skupine 6 do 8 tesarjev. Pri izdelovanju kozolcev so Gregorčič in njegovi pomočniki uporabljali predvsem hrastov in smrekov les, ki so ga vedno ročno obdelovali. Ponekod na Trebelnem so pri posameznih konstrukcijskih elementih uporabljali tudi bukov, v Trebnjem z okolico pa tudi topolov les. Trši les (hrast) so uporabljali predvsem za nosilne konstrukcijske dele (nosilne stebre, grede, podporne ročice, sprednje in zadnje brane), za druge dele so uporabljali mehkejši les iglavcev. Na delo seje Janko Gregorčič navadno vozil z vozom, s katerim je prišel ponj naročnik kozolca. Na voz sta naložila tudi vso potrebno tesarsko orodje: teslo, dleto, sekiro »cimeranko«, navadno sekiro, sekiro »puntaho«, »žnoro« (konoplina vrv z barvo za označevanje lesa) in več različnih žag (npr. »pantarco«, »r’bid’nco«, »zug žago« in »švajferco«). Njegovi pomočniki so prihajali na delo peš ali s kolesom. V bolj oddaljenih krajih je skupina med izdelovanjem kozolca bivala kar na domačiji, kjer je gradila kozolec. V primeru, da lokacija ni bila preveč oddaljena, so se dnevno vračali domov, drugače pa le ob vikendih. Drugi tesarski mojstri — Gregorčičevi konkurenti V Gregorčičevem času sta na območju Mirnske doline poleg njega delovala še dva tesarska mojstra. Prvi je bil Janez Karlič mlajši, po domače Kranjčev, z Velikega Cirnika, drugi je bil Jože Kafol iz Radne vasi pri Trebelnem. Za prvega je znano, daje deloval bolj ob Savi, med Sevnico in Radečam16 in je na območju Mirnske doline zato delal manj. Drugi je bil manj podjeten od Gregorčiča in je deloval predvsem na Trebelnem. Za oba velja, da sta bila izredno kvalitetna tesarska mojstra. O tem nas prepričujejo njuni izdelki. Izmed njunih del velja omeniti zlasti Karličev toplar na Riflovi domačiji Trstenik št. 20 in Kafolov toplar na Jurgličevi domačiji Prelesje št. 25. Ob natančnejši primerjavi Karličevih, Kafolovih in Gregorčičevih kozolcev med seboj lahko ugotovimo, da so se tesarji med seboj 17 V preteklosti je bil kozolec predstavljen pod napačnim imenom Župančičev toplar. Pod tem imenom je še vedno razglašen za spomenik državnega pomena, kljub našemu večkratnemu opozorilu Ministrstva za kulturo, daje potrebno ime v razglasitvi popraviti. 18 Lesar, Ladislav 1985: Lesene harfe, str. 89 - 90. Načrt za izdelavo toplarja Kopijo hrani Arhiv ZVKDS, OE Novo mesto. razlikovali po posameznih detajlih, kot na primer v izbiri motivov za prezračevalne line v zatrepih, v obliki in obdelavi izrezljanih spodnjih in zgornjih podpornih ročic, v izdelavi gankov in stebrov na ganku ter v izdelavi spodnjih delov nosilnih stebrov. Njihova skupna značilnost pa je, da so vsi težili h kvalitetni izdelavi konstrukcijskih delov kozolca, k izredni dovršenosti posameznih detajlov in k likovni okrašenosti zunanje podobe kozolcev. Še posebej so se potrudili pri toplarjih, ki jih je naročal višji kmečki sloj ali gostilničarji oziroma zahtevnejši naročniki, ki v kozolcu niso videli samo funkcionalno, temveč tudi estetsko vlogo. Simončičev toplar v Bistrici pri Mokronogu — Gregorčičev najznamenitejši kozolec Simončičev toplar stoji na jugovzhodnem robu Bistrice pri Mokronogu, ob regionalni cesti med Mirno in Mokronogom. Ima tri pare oken in na južni strani omamentiran gank s stopnicami, s katerega je dostop v nadstropni osrednji hodnik. Pokritje z dvokapno streho s slemenom, ki je na obeh koncih zaključen na čop. Odlikujejo ga kvalitetno izdelani detajli in južni čelni zatrep, kije ornamentiran z prezračevalnimi linami, ki posnemajo rastlinski motiv. Tik pod čopom je prezračevalna lina z izrezljanimi inicialkami tesarskega mojstra G J (Janka Gregorčiča). Kozolec je dal postaviti Jože Simončič,17 po domače Blažetov, gospodar srednje velike kmetije iz Bistrice pri Mokronogu leta 1936, na mestu starejšega kozolca, ki gaje leto pred tem uničil požar. Po ljudskem izročilu naj bi Simončič z zavarovalnino kupil les ter ga sam dostavil na parcelo, potem pa prepustil izdelavo kozolca Gregorčiču in njegovim pomočnikom. Izdelovanje kozolca je trajalo en mesec. Po navodilih mojstra so ga hkrati ročno tesali trije tesarji, občasno pa tudi več.18 »miri ft : OMina Šmartno prt US/, »m Zaradi svoje izpostavljene lege in bogate dekoracije je kozolec kmalu postal izmed vseh Gregorčičevih del najbolj poznan. Od konca sedemdesetih let 20. stoletja je postal prepoznaven tudi v širšem slovenskem prostoru, ko je spodbudil zanimanje mimoidočih, 19 Čudesna Jugoslavija, četvrto izdanje (več urednikov), Sarajevo 1986, str. 194-195. Prva izdaja Ljubljana 1982. 20 Strgar, Dušan 1994: Bistrica pri Mokronogu - Župančičev toplar. V: Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije (ur. Jerneja Batič). Ljubljana, str. 78. 21 Cevc, Tone; Čop, Jaka 1993: Slovenski kozolec. Žirovnica Simončičev toplar je s fotografijo predstavljen na naslovnici in na strani 7. Knjigo je izdala Ustanova »Poti kulturne dediščine Slovenije« v okviru projekta Slovenski kozolec, ki seje začel ravno pri Simončičevem toplarju na Bistrici pri Mokronogu. 22 Uradni list Republike Slovenije, št. 66/2001, str. 6731 -6732. Izdelava Simončičevega toplarja na Bistrici pri Mokronogu leta 1936. Pred toplarjem sta tesarski mojster Janko Gregorčič in gospodinja Olga Simončič, po domače Blažetova. (Arhiv ZVKDS, OE Novo mesto) KULTURA Rast 6 / 2005 predvsem fotografov in novinarjev. V začetku osemdesetih let 20. stoletja ga je opazila tudi etnološka stroka. Etnolog Ivan Sedej je nanj opozoril v turistični monografiji o lepotah nekoč skupne države Jugoslavije.19 V začetku devetdesetih let je nanj postala pozorna spomeniškovarstvena služba med izdelavo evidence kulturne dediščine za potrebe občinskega prostorskega planskega dokumenta. Leta 1994 je bil kozolec prvič strokovno predstavljen v knjigi z naslovom Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije.20 Posebej je kozolec zaslovel z izdajo knjige Toneta Cevca in Jaka Čopa z naslovom Slovenski kozolec.21 Leta 2001 gaje Vlada Republike Slovenije na podlagi strokovnih podlag Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto razglasila za kulturni spomenik državnega pomena.22 Do danes ostaja edini primer kozolca na Slovenskem, ki je kot samostojen objekt razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Sklep Tesarskega mojstra Janka Gregorčiča lahko uvrščamo med najkvalitetnejše tesarje na Slovenskem. Njegovi najbolj dovršeni kozolci predstavljajo vrhunske izdelke slovenske tesarske dediščine in so primerljivi z najpomembnejšimi kulturnimi spomeniki v državi. V njegovih kozolcih je moč razbrati vsaj dvestoletno tesarsko znanje, ki seje v Mirnski dolini prenašalo iz roda v rod. Kljub vsem spoznanjem in strokovnim utemeljitvam za njegove kozolce ni tako poskrbljeno, kot bi si želeli. Zaradi premajhnega zavedanja pomena kozolca kot posebnosti v svetovnem merilu, delijo Gregorčičevi kozolci usodo številnih drugih kozolcev po Sloveniji počasi, a vztrajno propadajo. Celo Gregorčičev najbolj prepoznaven kozolec Simončičev toplar v Bistrici pri Mokronogu, je bil v letu 2002 močno ogrožen. Njegova lastnica gaje želela zaradi socialne stiske neizogibno prodati najboljšemu kupcu. Obstajala je resna nevarnost, da bi ga morebitni kupec prestavil v neustrezno okolje in ga uporabil za kakršnekoli namene in s tem nepopravljivo prizadel njegove spomeniške kvalitete. Uveljavljanju predkupne pravice so se takrat odpovedali Ministrstvo za kulturo, Občina Trebnje in Krajevna skupnost Šentrupert. Na srečo seje na javni poziv spomeniškovarstvene službe ..ja! ,y' — rSšBSte i H i piv IOHAUNIS CASP. V/ESTPHAU, Mciioui Do0t-.AH, A.kltm« i ( unou. Cmm frnalm S. Ofr- tUhr.lutau. A. O*. M.DC.KCM Operum medicorum theoretico - prac-ticorum, medicinska knjiga Marka Gerbca iz leta 1647. 41 Knjižnica Kapucinskega samostana Krško ima tudi priročno knjižnico, ki vsebuje okrog 1.500 enot in je nastala večinoma iz zapuščin redovnikov, vendar pa še ni urejena in še nima inventarne knjige in katalogov. 42 Ena od n jih je bila prodana za 9.000 din, druga pa zamenjana za peč. Oba kupca sta bila kasneje izgnana, njuno imetje pa zaplenjeno. Ena od Biblij je danes v Posavskem muzeju Brežice, druga pa v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu. Prva je popolnoma ohranjena, drugi pa manjka nekaj listov. 43 Adam Bohorič, prvi slovenski protestantski šolnik in prvi slovničar slovenskega jezika je bil približno v času od leta 1551 do 1563 v Krškem vodja lastne šole SKRITI ZAKLADI KULTURNE DEDIŠČINE Rast 6 / 2005 VIII. Liber sextus Decretalium. Clemens V.: Constitutiones ...(Basileae, 1494), privezana k prej navedeni inkunabuli. V isti knjigoveški enoti se nahaja še tretja inkunabula, Macrobius. Constitutiones elementarum Macrobii in libro Socratis (Basileae, 1494). Od inkunabule Missale Augustanum (Augustae Vinde-licorum, 1491) je ohranjen le fragment, list, tiskan na pergamentu, ki je nekoč služil za vezavo neznane knjige in najverjetneje prav tako izhaja iz krške knjižnice. Od inkunabule Historia Alexandri Magni (avtor Alexander Magnus) je ohranjen le spodnji del 70. lista, kije bil prilepljen na notranjo stran zadnje platnice druge inkunabule v Posavskem muzeju, in sicer Guilermus, Postilla super epistolas et evangelia (Augustae vindelicorum, 1494). V isto inkunabulo sta vlepljena še dva ohranjena lista od skupno štirih, in sicer prvi in zadnji list inkunabule Passo pragensium (Nurenberae, 1483). Zanimiva je pot, ki jo je do Posavskega muzeja prehodila ta postila: od leta 1505 do leta 1506 je bil njen lastnik Janez Kolina iz Ljubljane, nato je bila pri goriških kapucinih, v svetokriškem kapucinskem samostanu ter pri kapucinih v Krškem. Leta 1984 sta bila tako samostan kot tudi knjižnica popolnoma obnovljena. Pohištvo v knjižnici je le deloma preostalo iz časa ustanovitve knjižnice, saj je bila knjižnica med vojno močno poškodovana, kapitlji baročnih stebričkov na knjižnih omarah so bili odneseni, ostala sta le dva, po njihovem vzoru so naredili manjkajoče. Knjižnica je danes zaščitena kot kulturni spomenik.41 V obnovljenem prostoru je postavljeno samo starejše gradivo, ki je nastalo do leta 1800. Knjige so zložene v sedmih omarah, ki segajo od tal do stropa in se po obliki prilegajo tudi obokanemu stropu. Vsaka omara ima sedem enostranskih polic in dva predalnika. Police so prilagojene velikosti knjig, saj je gradivo zloženo po formatih in po vsebini. Vsebino gradiva označujejo velike tiskane črke od A do Z, ki so nalepljene na hrbtih knjig in označujejo strokovno skupino, v katero je delo uvrščeno v katalog knjižnice. V katalogu je poleg strokovne skupine s številko označeno tudi mesto v polici, kjer je delo postavljeno. Tako naj bi lahko vsako knjigo našli brez težav, vendar pa v praksi žal ni tako. Vse knjige niso dosledno označene, ponekod so hrbti odpadli, nekatere signature so vpisane napačno, ponekod so ostale starejše signature iz drugih knjižnic ali pa so obledele in nečitljive. Kot posebnost postavitve gradiva omenimo, da si knjige po vsebini sledijo vodoravno, od leve proti desni in ne navpično, kakor je običajno. Samo gradivo je zelo raznovrstno. Poleg latinskih in nemških biblij s komentarji, brevirjev, molitvenikov in podobnega gradiva je po katalogu razvidno, daje imela knjižnica tudi nekaj antične literature, ki pa seje doslej ni dalo indentificirati in seje verjetno izgubila. V knjižnici sta nekoč bila tudi dva izvoda Dalmatinove Biblije, ki pa ju je tedanji predstojnik leta 1929 zaradi gmotne stiske samostana prodal. Ta dogodek je bil tako nepojmljiv za kapucine, daje zabeležen celo v kroniki samostana kot opomin za vse večne čase.42 V knjižnici Kapucinskega samostana Krško hranijo tri postinkunabule, in sicer: Biblia cum summarion - latinska biblija iz Liona (1510), kije v Sloveniji unikat in jo je menda uporabljal celo Adam Bohorič na svoji prvi šoli v Krškem,43 na kateri je bila latinščina obvezna. Tuje morda v prvi stik z biblijo prišel tudi njen bodoči prevajalec Jurij Dalmatin. Knjiga je lepo ohranjena, nekoliko Detajl stebrička s kapitljem v krški kapucinski knjižnici. SKRITI ZAKLADI KULTURNE DEDIŠČINE Rast 6 / 2005 je poškodovan le hrbet knjige. Tisk je zelo droben, šesterodnevje je opremljeno z lepimi ilustracijami. Naslovna Stranje prelepljena tako, daje viden samo del z naslovom in ilustracijo. Na naslovnem listu je vpisano tudi lastništvo kapucinskega samostana v Krškem. Besedilo je razvrščeno v stolpce, najprej sta dva. nato trije. Calepinov grško-latinski slovar iz leta 1502 je najstarejša knjiga v knjižnici. Naslovna stran ni ohranjena, strani niso štete, podatki o avtorju ter kraj in letnica nastanka so navedeni na koncu knjige. Ohranile pa so se tudi medicinske razprave iz leta 1508 Omnium a vertice ad calcem morborusigna, causae, indicationes & remediorum composi-tiones ..., ki jih je napisal Aleksander Benedikt Veronski in jih dal natisniti v Baslu, v tiskarni Henrika Petrine. Knjiga je zelo lepo ohranjena, z lepim tiskom, vsebuje tudi ilustracije in ima skupaj kar 1.271 strani. Zadnja stran je nekoliko poškodovana. Unikat v Sloveniji je tudi Calepinov sedemjezični slovar Ambrosii Calepini Dictionarium linguarum septem (Basilea, 1575). Hranijo precej del z življenjepisi kapucinov, npr. P. Carolo de Arembergh: Flores Seraphici sive Icones Vitae et gesta v dveh delih (1642, 1648). Večina knjig je v tujih jezikih, slovenskih knjig pa je malo: Sacruin promptuarium Janeza Svetokriškega, vseh pet delov Palmarium Empyreum, seu Conciones CXXVI. de Sanctis totius anni patra Rogerija, ki je bil nekaj časa celo predstojnik tega samostana, Schonlebnova Camiola Antiqua et Nova, izšla v Ljubljani, 1680-81 (prvi del, drugi del ni izšel). Zelo zanimivi pa so tudi nekateri zgodnji ljubljanski tiski, npr. Andrej Klemenčič: Cynosura evangelica iz leta 1714 (zbirka pridig); stare medicinske knjige: Marcus Gerbezius: Chronologia medicopractica. Intricatum extricatum medicum ... (Frankfurt 1713), Operum medicorum theoretico practicorum iz leta 1647, farmacevtske knjige itd. Od hrvaških avtorjev omenimo Štefana Zagrebškega (Stephano Zagrabiensi) z delom Pabulum spirituale ovium christianorum (I 71 8, 1727 in 1734). V historični knjižnici je danes poleg starejših knjig z vpisanim lastnikom »Loči capucinorum Gurgfeldi« tudi nekaj knjig iz drugih samostanov, predvsem razpuščenih. Od teh 17 knjig nosi oznako »Loči capucinorum Rudolfsvverti« (Novo mesto); 8 knjig ima oznako »Loči capucinorum Labaci« (Ljubljana); 5 knjig je iz samostana 44 Knjižnico je leta 1983 v skladu z ohranjenim katalogom na novo postavil Jaro Dolar SKRITI ZAKLADI KULTURNE DEDIŠČINE Rast 6 / 2005 »Loči capucinorum Gradiscae (Gradišče); 5 knjig ima vpis »Loči capucinorum Cormonij« (Gradišče); 4 knjige imajo vpisanega lastnika »Capucinor. Goritiae« (Gorica); 2 knjigi sta iz »Loči capucinorum Crainburgi« (Kranj), 2 knjigi pa iz »Loči capucinorum Locopoli« (Škoija Loka). Naslednjih deset knjig pa je še iz drugih samostanov, vendar njihova imena niso dovolj čitljiva za zanesljivo določitev. Nekaj knjig iz kapucinskega samostana v Krškem hrani danes Posavski muzej v Brežicah (43 knjig, med njimi Dalmatinovo Biblijo, 6 inkunabul). Tudi glede jezikov je gradivo precej raznoliko. Večina gradiva je v latinskem (478 enot), nemškem (220 enot) in italijanskem jeziku (94 enot), z nekaj deli pa so zastopani tudi naslednji jeziki: francoski, grški, hrvaški in slovenski, ena knjiga celo v albanščini (opisuje življenje albanskega narodnega junaka Skender-bega). Današnja postavitev gradiva v knjižnici se zgleduje po katalogu iz leta 1695. Knjige so zložene v sedmih omarah, ki segajo od tal do stropa in se mu prilagajajo po obliki, saj ima knjižnica obokan strop. Vsaka omara ima sedem enostranskih polic in dva predalnika. Police so prilagojene velikosti knjig, v spodnjem delu so zloženi večji formati, v zgornjem delu pa manjše knjige. Zaradi varčevanja s prostorom so knjige ponekod zložene v dveh vrstah. Gradivo je razdeljeno po strokovnih skupinah, znotraj strokovnih skupin je postavljeno po formatih. Velik del knjigje v značilni vezavi s supralibrisi, knjige imajo na hrbtu črko in številko, ki ustreza črki in številki v katalogu. V njem pa je precej nedoslednosti, saj so hrbti knjig ponekod odpadli, kasneje so bile nekatere signature napačno vpisane, nekatere knjige pa so brez oznak. V knjigah je s črnilom vpisan lastnik, kapucinski samostan v Krškem (Loči capucinorum Gurgfeldi). Razen teh oznak pa najdemo tudi lastniške vpise drugih samostanov v knjigah, ki so jih redovniki kljub prepovedi prinesli iz drugih samostanov. Žal o nekdanjih knjižničarjih te knjižnice nismo našli nobenih podatkov. Današnja postavitev knjižnice se zgleduje po tem katalogu.44 Katalog knjig iz leta 1695 je eden najstarejših ohranjenih knjižničnih katalogov na Slovenskem. Katalog je v knjižni obliki v velikosti folio, ima lesene platnice in obsega 137 strani. Razdeljen je na 22 strokovnih skupin, ki so označene z velikimi tiskanimi črkami od A do Z, urejen po abecedi in z oznako formata (in folio, in 4to, in 8vo, in 12mo, in 16to). Znotraj formata so knjige oštevilčene z arabskimi ali rimskimi številkami. Pri vsaki knjigi je naveden avtor, naslov dela, številka zvezka in število izvodov. Strokovne skupine so naslednje: : A Biblije; B Življenje svetnikov; B Cerkvene razlage v nemščini; C Pravila; D Spekulativna teologija; E - Moralna teologija; G - Nemška sveta pravila; G Italijanska sveta pravila, slovenska, hrvaška in drugi jeziki; K - Zgodovina svetnikov latinskih in nemških; K Zgodovina italijanskih svetnikov; K - Življenjepisi svetnikov; L Cerkvena zgodovina; M Juristika (pravo); N Filozofi; O -Nemške duhovne knjige; P Duhovne italijanske in slovenske knjige; Q Latinske duhovne knjige; R Pravila (bule, koncili); T Katekizmi; U - Medicina; W Imeniki; X Raznotero (mešano). Pri vpisanih knjigah so zabeležene tudi oznake za velikost hrbtov: Folio, 4. 8, 12. V katalogu je zabeleženih 1.322 knjig, v knjižnici pa se danes nahaja 1.344 zvezkov. Poleg tega kataloga obstaja tudi 45 Na tem mestu bi se rad zahvalil p. Metodu Jeršinu in p. Romanu Motore za vso prijaznost in čas, ki sta mi ga naklonila ob mojih obiskih knjižnice ter za vse dragocene informacije in nasvete, ki sta mi jih posredovala. novejši katalog knjig v današnji postavitvi v obliki rokopisne kartoteke s skrajšanim bibliografskim opisom. Ob novi postavitvi knjižnice gaje pripravil p. Metod Jeršin, kije precej let skrbel za knjižnico. Veliko truda je vložil v ta popis, žal pa je ta še vedno dostopen samo tistim, ki v knjižnico tudi vstopijo. Zasluži si, da bi bil dostopen širši javnosti.45 Knjižnica nas ob vstopu preseneti s svojo prijazno domačnostjo. Čudovite knjižne omare z izrezljanimi kapitlji stebričkov navidez podpirajo obokan strop, lok od enega kapitlja sega do naslednjega tik ob oboku. Vse je prekrito s patino časa, čas pa kot da bi se ustavil. Na mizi poleg bralnega naslonjala, obdan s starodavnimi knjigami, stoji stari svečnik čelešnik. Manjkajo mu samo še prižgane akacijeve trske. In že lahko vstopimo v preteklost. VIRI L BAHOR, Stanislav. Razvoj in pomen starejših samostanskih knjižnic in njihov položaj v sodobnem knjižničnem informacijskem sistemu v Sloveniji : magistrsko delo. Ljubljana: [S. Bahor]. 2003. 200 f. str., barvn. fotogr. 2. BAHOR, Stanislav. Cerkvene in samostanske knjižnice v Sloveniji. V: Knjižnica (Tisk. izd.). [Tiskana izd.], 1996, 40, št. 3/4, str. 337-347. 3. BAHOR, Stanislav. Samostanske in druge teološke knjižnice v Sloveniji. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, Državna matična služba za knjižničarstvo, 1999. 43 f. 4. BAHOR, Stanislav. Krško : Kapucinski samostan - Knjižnica = Gurkfeld : Bibliothek des Kapuzinerklosters. V: Handbuch deutscher historischer Buchbestande in Europa. Hildesheim; Zlirich ; New York : Olms-VVeidmann. 1997-<2001. Bd 9: Kroatien, Slovvenien. Italien (2001), Str. 215-216. 5. BAHOR, Stanislav. Celje 2 : Kapucinski samostan - Knjižnica = Cilli 2 : Bibliothek des Kapuzinerklosters. V: FABIAN, Bernhard (ur.). Handbuch deutscher historischer Buchbestande in Europa : eine Ubersicht Uber Sammlungen in ausgevvahiten Bibliotheken. Hildesheim; Ztirich; Nevv York: 01ms-Weidmann, 1997-<2001 >, 2001, b d9: Kroatien, Slowenien, Italien, str. 209-210 6. BAHOR, Stanislav. Maribor 3 : Kapucinski samostan - Knjižnica = Marburg 3 : Bibliothek des Kapuzinerklosters. V: FABIAN, Bernhard (ur.). Handbuch deutscher historischer Buchbestande in Europa : eine Ubersicht uber Sammlungen in ausgewahlten Bibliotheken. Hildesheim; ZUrich; New York: Olms-VVeidmann, 1997-<2001>, 2001, b d9: Kroatien, Slovvenien, Italien, str. 222-223. 7. BAHOR, Stanislav. Školja loka I : Kapucinski samostan - Knjižnica = Bischoflack 1 : Bibliothek des Kapuzinerklosters. V: FABIAN, Bernhard (ur ). Handbuch deutscher historischer Buchbestande in Europa : eine Ubersicht Uber Sammlungen in ausgewahlten Bibliotheken. Hildesheim; ZUrich; Nevv York: Olms-Weidmann, 1997-<2001 >, 2001, b d9: Kroatien, Slovvenien, Italien, str. 237-238. 8. BAHOR, Stanislav. Vipavski Križ : Kapucinski samostan - Knjižnica = Heiligenkreuz : Bibliothek des Kapuzinerklosters. V: FABIAN, Bernhard (ur.). Handbuch deutscher historischer Buchbestande in Europa : eine Ubersicht uber Sammlungen in ausgevvahiten Bibliotheken. Hildesheim; ZUrich; Nevv York: Olms-VVeidmann, 1997-<2001>, 2001, b d9: Kroatien, Slovvenien, Italien, str. 244-246. 9. BENEDIK, Metod. Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 1994 (Acta ecclesiastica Sloveniae; 16). 10. BENEDIK, Metod. Kapucinska knjižnica v Škofji Loki. V: Knjižnice na Škofjeloškem : jubilejni zbornik ob 50-letnici Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka. Škofja Loka 1995, str. 163-170. II BENEDIK, Metod. Protireformacija in katoliška prenova. V: Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje : Mohorjeva družba, 1991, str. 113- 152. 12. BENEDIK, Metod. Kapucini kot pomemben dejavnik v oblikovanju duhovne podobe slovenskega naroda v 17. in 18. stoletju. V: OBDOBJE baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi : mednarodni simpozij, v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987. Ljubljana : Filozofska fakulteta.(Obdobja ; 9), str 385-393 13. BENEDIK, Metod. Kapucini v Novem mestu. V: Zgodovinski časopis 48(1994), št. 2, SKRITI ZAKLADI KULTURNE DEDIŠČINE Rast 6 / 2005 str. 195-216. 14. BERČIČ, Branko. O knjigah in knjižničarstvu : razvojne študije in analize. Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, 2000. 15. BERČIČ, Branko. Tiskarstvo na Slovenskem : zgodovinski oris. Ljubljana : Odbor za proslavo 100-letnice grafične organizacije na Slovenskem, 1968. 16. BERČIČ, Branko. DOLAR, Jaro. Samostanska knjižnica. V. Enciklopedija Slovenije. Ljubljana : Mladinska knjiga (1987-<2001 >). 10 (1996), str. 382-384. 17. DOLAR, Jaro. Kapucinska knjižnica Krško. V: Kapucinska knjižnica in galerijska zbirka Krško. Krško : Krajevna skupnost Krško, 1983, str. 9-11 18. DOLINAR, France Martin. Kapucini. V: Enciklopedija Slovenije, Ljubljana: Mladinska knjiga (1987-<2001 >). 4. 1999, str. 405-406. 19. DOLINAR, France Martin. Samostan. V: Enciklopedija Slovenije, Ljubljana : Mladinska knjiga (1987-<2001 >). 10: Pt-Savn (1996), str. 380. 20. DOLINAR, France Martin. Slovenska cerkvena pokrajina. Ljubljana : Teološka fakulteta : Inštitut za zgodovino Cerkve, 1989. (Acta ecclesiastica Sloveniae, ISSN 0351 -2789 ; 11). 21. FAGANEL, Jože. Škofjeloški pasijon. V: Enciklopedija Slovenije, Ljubljana: Mladinska knjiga (1987-<2001 >). 13, str. 55. 22. FLORJANČIČ, Ana. Ekslibrisi v knjižnici kapucinskega samostana v Škofji Loki. V: Ekslibrisi slovenskih knjižnic in knjižničarjev. Škofja Loka: Knjižnica Ivana Tavčarja, 1999, str. 17-28. 23. GSPAN, Alfonz, J. Badalič. Inkunabule v Sloveniji. Ljubljana : SAZU, 1957. 24. KAPUCINSKA knjižnica in galerijska zbirka Krško. Krško : Krajevna skupnost Krško. 1983 25. KNOWLES, M. David. Zgodovina Cerkve. 2, Srednji vek (600-1500). Ljubljana : Družina, 1991 26. KOS, Milko. Srednjeveški rokopisi v Sloveniji = Codices aetalis mediae manu scripti qui in Slovenia reperiuntur Ljubljana : Umetnostno-zgodovinsko društvo, 1931. 27. KOVAČ, Primož, 1963- Začetki kapucinskega samostana v Škofji Loki V: Acta ecclesiastica Sloveniae. 10(1988), str. 161-199. 28. Kralj, Franc; Angel Kralj. Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu. Ljubljana : Kapucinski provinciat, 1993. 29. OBDOBJE baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi : mednarodni simpozij, v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987. Ljubljana : Filozofska fakulteta. (Obdobja ; 9) 30. KULTURNA dediščina meniških redov = The heritage of monastic orders. Ljubljana : Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, 1996 (Po poteh slovenske kulturne dediščine ; 'zv. '5). 31 PIVEC-Stele, Melitta. Naše knjižnice. V: Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 13 (1932). 32. PIVEC-Stele, Melitta. Srednjeveške knjižnice v Sloveniji. V: Knjižnica 15 (1971) št. 3-4, str. 87-97. 33. Pokorn, Franc. Loka. Ponatis iz revije Dom in svet, letnik 7. Škofja Loka 1995. 34 SAMOSTANI v srednjeveških listinah na Slovenskem = Die KlOster in den mittelalterlichen Urkunden in Slotvenien : [razstava Arhiva Republike Slovenije, Ljubljana 1993]. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1993. (Publikacije Arhiva Republike Slovenije. Katalogi ; zv. 13). 35. SIMONITI, Primož. Sloveniae scriptores latini recentioris aetalis : opera scriptorum latinorum Sloveniae usque ad annum MDCCCXLVlll typis edita bibliographiae fundamenta. Zagreb : Institut historici Academiae scientiarum et artium Slavorum meridionalium; Ljubljana : Academia scientiarum et artium Slovenica, 1972. 36. ŠKAFAR, Vinko. Knjige in knjižnica v nekdanjem kapucinskem samostanu v Mariboru (1613-1784). V: Časopis za zgodovino in narodopisje (1993), št. I. str. 62-92. 37. TERAŠ, Mavrici j. Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov : v spomin 400-letnice kapucinskega reda. Celje : Kapucinski samostan, 1929. 38. TUCULE, Hermann. Zgodovina Cerkve. 3, Reformacija, protireformacija in katoliška prenova (1500-1715). Ljubljana : Družina, 1994. 39. ZGODOVINA Cerkve na Slovenskem. Celje : Mohorjeva družba, 1991 Lidija Markelj KRONIKA September - oktober 2005 DOLENJSKE TOPLICE, L septembra - Kitarist Dušan Pavlenič je pospremil otvoritev likovne razstave Mlini in gradovi v dolini reke Krke novomeškega ljubiteljskega slikarja Franca Urbančiča. Umetnikaje predstavil Jožef Matijevič, z branjem pesmi pa sta dogodek obogatila Ivan Hrovatič in Franci Umek. NOVO MESTO, L septembra — Novomeški pesnik Smiljan Trobiš je povabil v atrij Knjigarne Goga na recital svojih pesmi. Teje poleg avtorja recitiral še Tomaž Koncilija, s kitaro pa jih je pospremil Marijan Dovič. NOVO MESTO, 2. septembra —V atriju Knjigarne Goga so odprli razstavo Zorana Lesjaka iz Medvod. Sledil je koncert Jake Bergerja na bobnih in Sama Šalamuna na kitari. — V okviru Novomeškega glasbenega festivala je bil v Evangelijski cerkvi koncert Sofije Ristič na harfi. SEVNICA, 2. septembra — Sevniško grajsko poletje seje nadaljevalo s koncertom Jadranke Juras na Gradu Sevnica. TRŠKA GORA PRI KRŠKEM, od 2. do 3. septembra - Potekal je dvodnevni festival poceni filma. PREČNA, 3. septembra - So brajde prav polne je bil naslov koncerta ljudskih pevcev in godcev na pristavi gradu Lukna. BRUSNICE, 4. septembra —Novomeški glasbeni festival se je nadaljeval s koncertom Walterja D'arcangela na orglah v župnijski cerkvi. KOČEVJE, 5. septembra —Na literarnem večeru v dvorani Glasbene šole je domača pesnica Majda Šenčur predstavila svojo novo pesniško zbirko Planet bolečine, kije izšla v samozaložbi. Z avtorico seje pogovarjala Mojca Delač, dogodek pa so popestrile pevke vokalne skupine Nagelj. KRŠKO. 7. septembra - V Dvorani v parku v starem mestnem jedru je bil v sklopu Poletnih večerov glasbe v parku koncert Krško jazz quarteta. NOVO MESTO, 7. septembra — Z gledališko-plesno prireditvijo, posvečeno desetletnici delovanja, je Kulturni center Janeza Trdine začel letošnjo sezono. Desetletnico je pospremila izdaja knjige o kulturnem bontonu na prireditvah Odlike gledališke olike avtorice Saše Šepec. Nastopili so violinistka Petra Božič, pevka ljudskih pesmi Bogdana Herman, plesalka Rosana I Iribar, recitator Tomaž Koncilija in tolkalna skupina Muvaruvagruva. NOVO MESTO, 8. septembra - V razstavišču Gradu Grm Arkade so pripravili razstavo Straža - cerkev Marije Vnebovzete. SEVNICA, 8. avgusta — V galeriji Gradu Sevnica so na ogled postavili razstavo ročno obdelane trte Rudija Amerška in slikarsko razstavo Irene Ameršek. Razstavo očeta in hčere so popestrile pevske skupine Corona. TREBNJE, 8. septembra - Talisman je naslov knjige sonetov Zvezdane Majhen, ki so jo predstavili v avli Centra za izobraževanje in kulturo. Knjigo je ilustriral Lucijan Reščič, z avtorico pa se je na predstavitvi, ki sta jo popestrili Kristina Gregorčič na kljunasti flavti in Jera Rot na violini ob klavirski spremljavi Mirjane Tumpej, pogovarjal Jože Zupan. DOLENJA STRAŽA. 9. septembra - V cerkvi Marije Vnebovzete je bil v sklopu Novomeških poletnih večerov koncert Daria Savrona na marimbi. SEVNICA, 9. septembra Učitelji in učenci OŠ Sava Kladnika so na Gradu Sevnica pripravili muzikal Kraljična na zrnu graha. STIČNA, 9. septembra — V Slovenskem verskem muzeju so odprli razstavo Jesulus Rragensis: praški Ježušček in druge voščene figure iz zbirke Slovenskega verskega muzeja. STRAŽA, 9. septembra-V cerkvi sv. Tomaža je bilo mogoče prisluhniti koncertu instrumentalne skupine Metulj iz Ljubljane. KOČEVJE, 10. septembra—Sedemnajst članov KUD Laterna iz Črnomlja se je predstavilo na društveni razstavi v Likovnem salonu. Spregovoril je programski vodja Laterne Slavko Čečura. RAST - L. XVI VII Urška Nina Cigler in Milček Komelj v Galeriji Krka v Novem meslu. KRONIKA Rasi 6 / 2005 LESKOVEC PRI KRŠKEM, 10. septembra — Instrumentalna skupina KUD Stadion je oblikovala 3. Anin glasbeni večer v cerkvi sv. Ane. NOVO MESTO. 10. septembra — Pri OŠ Drska so odprli razstavo del, nastalih na 2. kiparski koloniji Tretja razsežnost - Drska 2005. Umetnike je predstavil Jožef Matijevič, za kulturni program pa so poskrbeli pevci Podgorjanski prijatelji, citrar Peter Golob ter učenci šole. VESELA GORA PRI ŠENTRUPERTU. 10. septembra —Na tradicionalni prireditvi S pesmijo na Veselo Goro so na prizorišču Za gradom nastopili Vinogradniški oktet, Vocalis, Folklorna skupina Ivana Navratila in zbor Vinogradniki Šentrupert. BREŽICE, 11. septembra - V grajskem parku pri Mladinskem centru so pod naslovom Nedelja v parku pripravili odprtje pročelne fotografske razstave Jurija Vižentina. ulično gledališko parodijo Partizani in koncert Saše Pipiča, koncert mlade brežiške jazz skupine Trilas ter projekcijo kratkih filmov Luksuz produkcije Društva zaveznikov mehkega pristanka. Na ogled so postavili še fotografsko razstavo Foto-video grupe Piksl in likovno razstavo del članov likovne družine KUD Franca Bogoviča z Dobove. MARIBOR, 11. septembra —Na festivalu narečnih popevk v Slovenskem narodnem gledališču so nastopili tudi novomeška skupina Dežur in Stari bas ter Prifarski muzikantje iz Kostela. Slednji so za pesem Moja deklca prejeli nagrado za najlepšo narečno popevko po izboru občinstva. PRESKA. 1 1. septembra— Prav lušno je res na deželi — Preska 2005 je bil naslov koncerta slovenskih ljudskih pesmi na dvorišču kmetije Hrovat. NOVO MESTO, od 12. do 13. septembra — Knjižnica kot igrišče znanja in zabave je bil naslov mednarodnega strokovnega srečanja, ki gaje v Hotelu Krka pripravila Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto v sodelovanju z Gradsko knjižnico Ivana Gorana Kovačiča iz Karlovca. Z referati so sodelovali številni slovenski in hrvaški strokovnjaki. V Knjižnici Mirana Jarca so prvi v Sloveniji uvedli izposojo knjig s knjigomatom. prvo izposojo pa je na otvoritveni slovesnosti opravila predsednica sveta knjižnice Danijela Pavlič. O pomenu nove tehnologije je spregovorila direktorica knjižnice Andreja Pleničar. NOVO MESTO, 13. septembra — Jazzovski pianist Blaž Jurjevčič je pospremil otvoritev samostojne razstave akrilov mlade likovne ustvarjalke Urške Nine Cigler v Galeriji Krka. Na otvoritvi je umetnico predstavil dr. Milček Komelj. - V likovnem ateljeju Kulturnega centra Janeza Trdine so se pričele slikarnice za otroke, ki jih vodi Tanja Kraševec. KRŠKO. 14. septembra — V Dvorani v parku v starem mestnem jedru je bil koncert Plesnega orkestra Krško v okviru Poletnega večera glasbe v parku. NOVO MESTO. 14. septembra-Na literarnem večeru v Knjigarni Goga so predstavili pesniško zbirko Nizki toni Stanke Hrastelj. KRŠKO, 15. septembra-V prenovljeni cerkvici Sv. Duha, kjer domuje Galerija Krško, so odprli likovno razstavo mlade ljubljanske akademske slikarke Mojce Zlokarnik z naslovom Neslišno. Umetnico je predstavila Katja Ceglar, za glasbeno popestritev pa je poskrbela pevka Tjaša Fabjančič ob klavirski spremljavi Erika Marenčeta. Za dolgoletna prizadevanja za kulturno dediščino je ob tej priložnosti priznanje prejel Franci Černelič. METLIKA. 15. septembra - Z literarnim in glasbenim programom so učenci metliške glasbene šole pospremili gostovanje Knjižne skrinje v Ljudski knjižnici Metlika. KOSTANJEVICA, 16. septembra - Nove razsežnosti je naslov slikarske razstave ljubljanske akademske slikarke in likovne pedagoginje Tanje Špenko, ki so jo odprli v samostanski cerkvi Galerije Božidarja Jakca. Avtorico in razstavo je predstavil Jure Mikuž, tlavtistka Anja Brezavšček in Filip Šijanec pa sta zaigrala izvirno glasbo Brine Jež Brezavšček, ustvarjeno prav na razstavljene slike. Razstavo je odprla podsekretarka ministrstva za kulturo Nada Zoran. METLIKA, 16. septembra - V Belokranjskem muzeju je potekala delavnica Arheološki nakit, ki stajo vodilaAlenka Mišja in Jasmina Nedanovski. NOVO MESTO, 16. septembra - Na zadnjem koncertu Novomeškega glasbenega festivala sta v Evangelijski cerkvi nastopila Mateja Bajt na kljunasti llavti in Milko Bizjak na špinetu. ŽUŽEMBERK, 16. septembra - V nekdanji vinski kleti Žužemberškega P. dr. Karel Gržan in Rudi Stopar na predstavitvi Stoparjevih knjig v Lekos Galeriji Ana v Sevnici. Prof. Branko Suhy, doc. ddr. Tarik Murano in prof. dr. Jožef Muhovič na predstavitvi Suhyjeve monografije v knjigami Goga v Novem mestu KRONIKA Rast 6 / 2005 gradu je bil večer melodij, petja, plesa in poezije Pesem, iz mavrice spletena. NOVO MESTO, 17. septembra —Nastop glasbenikov, pesnikov in plesalcev je obogatil prireditev Ustavimo nasilje v Kulturnem centru Janeza Trdine. SEMIČ, 17. septembra — V Taborski hiši seje z razstavo Mlini na Kolpi umirajo predstavil predsednik KUD Artoteka Bela krajina Črnomelj Stane Lozar. V kulturnem programu je sodeloval Mladinski pevski zbor Semič. SOTESKA, 17. septembra-V Hudičevem turnu je bilo mogoče prisluhniti koncertu kvarteta Akord in violinistke Anje Bukovec. ARTIČE, 18. septembra - Otroška folklorna skupina KUD Otona Župančiča je nastopila v Prosvetnem domu ob zaključku projekta Poljska 2005. DOLENJSKE TOPLICE, 20. septembra — Družinski trio Novinaje povabil na dobrodelni koncert v Kristalno dvorano Zdravilišča. SEVNICA, 22. septembra — V Lekos Galeriji Ana so predstavili pesniški zbirki domačega besednega in likovnega ustvarjalca Rudija Stoparja Te moje pesmi — Tolmuni neba in Haige. O avtorju in njegovi poeziji sta govorila p. dr. Karel Gržan in Drago Pirman iz brežiškega Literarnega društva Žarek, pesmi je recitiral gledališki igralec Zvone Hribar, dogodek pa je z igranjem na klavir popestrila Stoparjeva vnukinja Eva Marija. ČRNOMELJ, 23. septembra — V Galeriji Laterna so odprli prvo samostojno razstavo del kočevskih likovnikov. - V Kulturnem domuje potekala zaključna prireditev za mlade reševalce Slovenskega knjižnega kviza. NOVO MESTO, 23. septembra — V atriju Knjigarne Goga so predstavili monografijo akademskega slikarja Branka Suhyja Manhattan Srebrenice/ Srebrenica Manhattna z gostoma prof. dr. Jožetom Muhovičem in doc. ddr. Tarikom Muranom. Večerje z glasbo dopolnil harmonikar Daniel Ivša. PODBOČJE, 23. septembra - Podboški Mladi harmonikarji so na Pesem dveh dežel povabili Srake z Rake, Trebeške drotarje, pevko Danielo ter folklorno skupino kulturnega društva iz avstrijske Globasnice. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 23. septembra Duet Gorjanski roži in nastop Folklorne skupine interesnih dejavnosti novomeških upokojencev so obogatili otvoritev prve samostojne likovne razstave Novomeščana Ivana Marušiča v hotelski avli Zdravilišča. Stanislav Petrovič-Čonč na svoji razstavi v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu. KRONIKA Rast 6 / 2005 METLIKA, 24. septembra — V Belokranjskem muzeju je potekala delavnica za otroke Oživljeni predmeti. MULJAVA, 24. septembra — Na Jurčičevi domačiji so odprli etnološko razstavo Spomini na deda, v samostanu Stična pa je bil brezplačen ogled muzejske zbirke Slovenskega verskega muzeja. PISECE, 24. septembra — Društvo Pleteršnikova domačija je s srečanjem počastilo spomin na prof. Maksa Pleteršnika. Na Pleteršnikovi domačiji sta se na seji sestala upravni in strokovni odbor društva, spregovorili pa so predsednica društva Marjanca Ogorevc, prorektor mariborske univerze dr. Marko Jesenšek, brežiški župan Ivan Molan in predsednik KS Pišece Uroš Škof. V dvorani pri OŠ Maksa Pleteršnika so domači in gostujoči učenci pripravili jezikovno obarvano prireditev, v šoli pa so bile na ogled razstave. TREBNJE, od 24. do 30. septembra - Ob Dnevih evropske kulturne dediščine so na OŠ Trebnje pripravili delavnico zbiranja gradiva o starih običajih ob rojstvu in poroki ter pripravili razstavo na to temo. V Knjižnici Pavla Golie je bila predstavitev nastanka knjige od pisanja do izida, na ogled paje bila tudi spremljajoča razstava Zgodovina knjige in knjižnic. Organizirali so še srečanje ilustratorjev in učencev osnovnih šol Velikega Gabra, Mirne in Trebnjega s podružnicami. V kapeli Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu so pele pevke skupine Ragle, čebelarji pa so predstavili svoje izdelke. ŽUŽEMBERK, 24. septembra - Kulturno društvo Tartinije v počastitev 250-letnice Mozartovega rojstva, ki bo 27. januarja prihodnje leto, pripravilo niz koncertov. Na uvodnem v župnijski cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Žužemberku ter kasneje še v Vavti vasi sta nastopila Komorni godalni orkester Tartini in zdručeni pevski zbor pod taktirko Aleša Makovca. KOBILE, 25. septembra - Na domačiji Šribar so ob Dnevih evropske kulturne dediščine pripravili rodoslovno predstavitev rodu Kranjčevičev, razstavo kruha, ogled etnološke zbirke, slišati paje bilo mogoče tudi ljudsko glasbo na citre in ljudske zgodbe iz krškega hribovja. NOVO MESTO, 25. septembra —V Frančiškanski cerkvi je potekala revija pevskih zborov. BREŽICE, 26. septembra — Sve nije to Elvis zakuhao je bil naslov komedije, ki jo je v Prosvetnem domu zaigralo Narodno pozorište Kikinda. NOVO MESTO, od 26. do 30. septembra - Ob Dnevih evropske kulturne dediščine bil na ogled grad Grm in v razstavišču Arkade razstava o obnovi cerkve Marije Vnebovzete v Straži. NOVO MESTO, 27. septembra - Komorni orkester Tartini, Mešani pevski zbor sv. Jakob iz Vavte vasi ter številni vokalni in instrumentalni solisti so izvedli koncert v počastitev Mozartovega rojstva v kapiteljski cerkvi. - Akademski glasbenik Tomaž Burkat je pospremil otvoritev likovne razstave celjskega likovnega ustvarjalca Stanislava Petroviča-Čonča v Kulturnem centru Janeza Trdine. Umetnika je predstavil Drago Medved. KOST ANJEVICA, 28. septembra - Na ustvarjalnici za otroke so v Galeriji Božidarja Jakca izdelovali grafike v tehniki kolografije. NOVO MESTO, 28. septembra - V šmihelski cerkvi so nastopili sopranistka Urška Damiš Burger, tenorist Matej Kastelic in organist Matej Burger. METLIKA, 30. septembra - V Kulturnem domu so predstavili knjigo Tisočkrat: zakaj samomor avtorice Milice Stekovič. RIBNICA, 30. septembra - Lasje je naslov razstave Polone Tratnik, ki so jo odprli v galeriji Miklove hiše. KOSTANJEVICA, septembra-V Lamutovem likovnem salonu so odprli likovno razstavo novomeškega likovnega ustvarjalca Janka Orača z naslovom Vrtovi. Umetnika je na otvoritveni slovesnosti, ki jo je glasbeno obogatil Lado Jakša, predstavil direktor Galerije Božidarja Jakca Bojan Božič. METLIKA, septembra — Na ogled je bila premiera celovečernega filma V Beli krajini, ki ga je posnel dijak Miomir Čikič iz Foto kino kluba Fokus. NOVO MESTO, septembra - Na Glavnem trgu je diplomirana slikarka Jožica Medle iz Šentjerneja odprla slikarski atelje. - V avli novomeške občinske stavbe so na ogled postavili slike in mozaike ljubiteljske likovne ustvarjalke Marije Udovč. PORABJE, septembra —Novomeški slikarji Kulturnega društva Mavrica ter pevska skupina Vaški zvon iz Prečne so bili gostje porabskih Slovencev OKTOBER na Madžarskem. SEVNICA, septembra—Gostja zaključne prireditve slovenskega knjižnega kviza je bila pisateljica Desa Muck. SMUK, september - Župan Janko Bukovec je v Lovskem domu odprl razstavo del, nastalih na 19. semiškem slikarskem srečanju. Na otvoritvi je na cimbale igral Adam Bičkej iz Šmarij pri Jelšah, na sintetizator pa gaje spremljal Emil Goršak iz Rogaške Slatine. TREBNJE, septembra — Gostja zaključka slovenskega knjižnega kviza za osnovnošolce je bila v Knjižnici Pavla Golie novomeška pisateljica Ivanka Mestnik, kije predstavila svojo zadnjo otroško knjigo Zgodba o Žari. OKTOBER BREŽICE, 1. oktobra-Mešani pevski zbor Vivaje povabil na letni koncert v Viteško dvorano Gradu Brežice. Nastopil je še Komorni orkester Tartini. ŠENTJERNEJ, 1. oktobra — Mladi plesalci iz Kostanjevice in Šentjerneja so na oder osnovne šole postavili plesno pravljico Kraljična na zrnu graha. LESKOVEC PRI KRŠKEM, 2. oktobra — Na Aninem glasbenem večeru v cerkvi sv. Ane seje predstavila vokalna skupina Zefir. TREBNJE, 2. oktobra — V Kulturnem domu je potekalo srečanje pevcev in godcev slovenske ljudske glasbe. KRŠKO, 3. oktobra — V okviru Lutkovnega festivalčka je v Kulturnem domu z lutkovno predstavo Čarobni prah nastopil Mini teater. ČRNOMELJ. 4. oktobra - Dramski krožek OŠ Vinica je v Kulturni dom povabil na ogled predstave Kdo je napravil Vidku srajčico. Dramski krožek OŠ Mirana Jarca Črnomelj pa je pozneje zaigral predstavo Štiri sestre. KRŠKO, 4. oktobra — Mini teater je v Kulturnem domu zaigral lutkovno predstavo O miški, ki sije trebušček raztrgala. SEVNICA, 4. oktobra — V Kulturni dvorani je bila na ogled lutkovna predstava Volk in kozlički v izvedbi Mini teatra. ČRNOMELJ. 5. oktobra — Učenci OŠ Dragatuš so z Reklamami nastopili v Kulturnem domu. Sledilaje predstava Imeniten rojstni dan v izvedbi otroške gledališke skupine OŠ Loka Črnomelj. KRŠKO, 5. oktobra - Lutkovno gledališče Maribor je v Kulturnem domu zaigralo predstavo Pavliha. METLIKA, 5. oktobra — V Kulturnem domu je bila na ogled lutkovna igrica Rdeča kapica. BREŽICE, 6. oktobra - V Mladinskem centru so v galerijskem prostoru avle postavili 4. območno razstavo fotografij enajstih avtorjev. V kulturnem programu sta nastopila Elizabeta in Dragutin Križanič. KRŠKO, 6. oktobra — Glasbeno gledališče Melite Osojnik je v Kulturnem domu uprizorilo gledališko predstavo Pravljica o zlati roži. SEVNICA, 6. oktobra - Umetnost združuje je bil naslov likovne razstave Judith in Toneta Zgonca v Lekos Galeriji Ana. ČRNOMELJ, 7. oktobra - Potekal je ekstempore mladih likovnikov Bele krajine. - V Mladinskem kulturnem klubu je bil filmski večer Borili se bomo proti njim. KRŠKO, 7. oktobra — V okviru Lutkovnega festivalčka je v Kulturnem domu Mini teater Ljubljana izvedel gledališko predstavo Trije prašički. Predstavo je čez nekaj dni ponovil tudi v Kulturnem domu Trebnje. SEVNICA, 8. oktobra — Ob začetku nove sezone je Mladinski center pripravil srečanje gledališke skupine Proludus. ŠENI RUPERT, 8. oktobra — V Kulturnem domu je bila na ogled mono-komedija To je življenje - fhats life v izvedbi Zorana Moreta. DOBOVA, 9. oktobra — V Marijini cerkvi je potekala revija mladinskih cerkvenih pevskih zborov. BREŽICE, 12. oktobra —V Knjižnici Brežice je potekalo prvo srečanje v nizu pogovorov o prebranih knjigah z Aksinjo Kermauner, avtorico knjige Dnevnik 1 iiacinte Novak. KRONIKA NOVO MESTO, 13. oktobra - Saksofonista Aleš Suša in Blaž Trček sta Rast 6 / 2005 popestrila otvoritev razstave grafik novomeške akademske slikarke Nataše Mirtič v Galeriji Krka. Umetnico je predstavila umetnostna zgodovinarka in zof. likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe. Tugo Lebič ob eni od svojih slik na razstavi v Galeriji Posavskega muzeja v Brežicah. Vse fotografije v Kroniki: M. Markelj KRONIKA Rast 6 / 2005 SEVNICA, 13. oktobra - V Kulturni dvorani je bila na ogled gledališka komedi ja Agencija za ločitve. BREŽICE, 14. oktobra - Dramska sekcija KUD Slavček Velika Dolina je v Klubu Mladinskega centra nastopila s komedijo Moža je zatajila. KOSTANJEVICA NA KRKI. 14. oktobra —V lapidariju Galerije Božidarja Jakca so odprli razstavo akademske kiparke Tanje Smole Cvelbar Snov kaže. Umetnico je predstavila Barbara Rupel, s petjem ob spremljavi kitare pa je otvoritev popestril Leon Matek. NOVO MESTO, 14. oktobra — Pozdrav z Mirne Novemu mestu je bil naslov koncerta pevskih zborov Društva pokojencev Mirna v Kulturnem centru Janeza Trdine. BREŽICE, 15. oktobra — V Viteški dvorani Brežiškega gradu je potekala izbrana revija oktetov Slovenije, ki jo je strokovno spremljal zborovodja Andraž Hauptman. — V klubu Mladinskega centra je bilo mogoče prisluhniti koncertu skupine Sušica band. ČATEŽ POD ZAPLAZOM. 15. oktobra —Zaključila se je slikarska kolonija sedmih amaterskih slikarjev likovne sekcije KUD dr. Lojzeta Kraigherja iz Kliničnega centra. METLIKA, 15. oktobra —Ob 140-letnici ustanovitve Narodne čitalnice v Metliki so v Kulturnem domu pripravili čitalniški večer. Spregovorila je direktorica Ljudske knjižnice Metlika Anica Kopinič ter svetovalka za ljudske knjižnice pri SAZU dr. Silva Novljan. V kulturnem programu so nastopili recitarorja Vesna Dupor in Gregor Nemanič, pevci, kijih je na klavirju spremljala Mateja Jakša-Jurkovič, Mestna godba Metlika in tamburaši Folklorne skupine Ivana Navratila. Marija Roglič in Matjaž Rus sta za to priložnost napisala igro Prekleto življenje, ki si jo je bilo mogoče ogledati. NOVO MESTO, 15. oktobra —V Kulturnem centru Janeza Trdine je bil Potopisni koncert Pomlad po Argentini. Sledila je fotografska razstava. TREBNJE, 15. oktobra — V Mercator centru je bila gledališko glasbena predstava Cingulin renguli. TRIBUČE, 15. oktobra-V Gasilskem domu so predstavili pesniško zbirko domačinke Lojzke Puhek Upanje. Knjižico je likovno opremil ljubiteljski slikar Janko Butala z Butoraja. V kulturnem programu so sodelovali gledališka skupina Zveze za izobraževanje Črnomelj in skupina Smo prijatli. VESELA GORA, 15. oktobra —V cerkvi je bilo mogoče prisluhniti koncertu duhovne glasbe vokalnih skupin. BREŽICE, 17. oktobra - Pred Gimnazijo Brežice so odkrili Batičevo skulpturo. - V galeriji Gimnazije Brežice so odprli dijaško likovno razstavo Monokromija. Vodja projekta je bil akademski slikar Alojz Konec. BREŽICE, 18. oktobra — Ne le rožmarin za spomin je naslov knjige domačinke, mlade raziskovalke v Ljubljani Mateje Habinc, ki so jo predstavili v Knjižnici Brežice. V kulturnem programu so nastopili dr. Irena Rožman ter Kulturno osvobodilna banda Pipi in Gus. NOVO MESTO, 18. oktobra — V prostorih zgodovinskega arhiva Novo mesto v Gradu Grm so odprli razstavo Novomeška trgovina in trgovci, ki sta jo zasnovali vodja novomeškega arhiva Zorka Škrabi in Meta Matijevič. Na otvoritvi je spregovoril direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Brane Kozina. Ob razstavi je izšel tudi katalog. - S koncertom Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije seje v Kulturnem centru Janeza Trdine pričel niz koncertov glasbenega abonmaja nove sezone. BREŽICE, 20. oktobra-V Galeriji Posavskega muzeja so odprli slikarsko razstavo Snovanje rojaka, ljubiteljskega likovnega ustvarjalca Tuga Lebiča, ki zdaj živi in ustvarja v Novem mestu. Umetnika in njegov najobsežnejši pregled ustvarjanja je predstavila kustosinja razstave Oži Lorber, dogodek pa sta glasbeno obogatila violinistka Petra Gačnik in harmonikar Branko Rožman. - Družinsko gledališče Kolenc je v Mladinskem centru uprizorilo otroško predstavo Volk in sedem kozličkov. ČRNOMELJ, 20. oktobra - V Špeličevi hiši so odprli slikarsko razstavo Stanke Golob. - V Kulturnem domu je bila na ogled ruska ljudska pravljica Medved išče pestunjo. NOVO MESTO, 20. oktobra - V restavraciji Splošne bolnišnice Novo mesto so odprli slikarsko razstavo akrilov domače ljubiteljske likovne ustvar- KRONIKA Rast 6 / 2005 jalke Marjane Dobovšek. Otvoritev njene četrte samostojne razstave je popestril nastop ženskega pevskega zbora Jasmin, ki ga slikarka tudi vodi. - V Mladinski knjigi je potekala knjižna čajanka Srebrne niti. ČATEŽ l’OD ZAPLAZOM, od 21. do 22. oktobra — Državni seminar za tolkala in afrolatino sta v Domu Čebelica vodila bobnar Zlatko Kaučič in tolkalec Nino Mureškič. Ob koncu so pripravili zaključni nastop. ČRNOMELJ, 21. oktobra —V Kulturnem domu so pripravili prikaz belokranjske kulturne dediščine Društva kmečkih žena Dragatuš. METLIKA, 21. oktobra — V Ganglovem razstavišču so odprli razstavo radijskih aparatov belokranjskega rojaka Antona Stipaniča. MOSTEC, od 21. do 22. oktobra — V stari gostilni Krulc se je pričela likovna kolonija Mostec 2005. Zadnji dan so pripravili razstavo nastalih del. BERLIN, 22. oktobra — Pri Slovencih v Berlinu so gostovali pevke in pevci KUD Brežice in tamburaši KUD Otona Župančiča iz Artič. SEMIČ, 22. oktobra-V muzeju so odprli razstavo panjskih končnic Nadje in Reneja Čopija in razstavo 19. slikarskega srečanja. SEVNICA, 22. oktobra —V Mladinskem centru je potekal literarno-igralski večer Trije velikani skupine Proludus. ŠKOCJAN, 22. oktobra — Na Škocjanski jeseni v Gostilni Luzar so na srečanju ljudskih pevcev nastopili Fantje z vasi, Škocjanski lovski rogisti, trebanjske Ragle, Vaški zvon iz Prečne, dekliška skupina Dobrina z Loke pri Žusmu, mešana zasedba Ajda iz Dolenje vasi in Fantje s Preske. TREBNJE, 22. oktobra —Niz koncertov, kijih ob tridesetletnici delovanja pripravlja Glasbena šola Trebnje, se je pričel s celovečernim klavirskim recitalom pianista Zoltana Petra v avli Centra za izobraževanje in kulturo. -V Kulturnem domuje bilo mogoče prisluhniti koncertu priznanega bobnarja Zlatka Kaučiča in njegove skupine mladih bobnarjev s projektom Kombo. DOLENJSKE TOPLICE, 23. oktobra - Na parkirišču Balnee so pripravili tekmovanje harmonikarjev za nagrado Dolenjskih Toplic. LITVA, 23. oktobra — Mešani pevski zbor Viva iz Brežic je na 15. mednarodnem pevskem tekmovanju Stasys Šimkus v kategoriji mešanih zborov zasedel prvo mesto. SEMIČ, 23. oktobra - V Taborski hiši so odprli razstavo del, nastalih na likovni koloniji. LJUBLJANA, 25. oktobra - V Galeriji MIK so odprli likovno razstavo akademskega slikarja Jožeta Kumra iz Dolenjskih Toplic. Otvoritev je glasbeno popestril duet Roberta Kramariča in Davida Tomana. NOVO MESTO, 25. oktobra — V Mali dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine so na ogled postavili likovna dela devetih slikarjev, ki so sodelovali na I. novomeških likovnih dnevih junija v Narodnem domu. Razstavo je na otvoritvi predstavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, z glasbenim nastopom pa so dogodek popestrili člani Komornega orkestra Tartini. ČRNOMELJ, 27. oktobra — Skozi korenine je naslov slikarske razstave domačega akademskega slikarja Jožefa Vrščaja, ki so jo na ogled postavili v poslovalnici Nove Ljubljanske banke. V otvoritvenem programu je nastopil violinist Peter Jud, o razstavljenih delih pa je spregovoril avtor. V Kulturnem domuje bila na ogled ruska ljudska pravljica Medved išče pestunjo. KRŠKO, 27. oktobra - V Galeriji Krško so odprli razstavo Rapsodija v oranžnem Vojka Pogačarja. Na otvoritvi je avtorja predstavila umetnostna zgodovinarka Katja Ceglar, dogodek pa sta glasbeno popestrila violinistka Živa Ciglenečki ob kitarski spremljavi svojega očeta Slavka. NOVO MESTO, 27. oktobra — V klubu LokalPatriot so literarni večer Beri četrtek posvetili ameriškemu pisatelju VVilliamu Burroughsu. OTOČEC, 27. oktobra — Na Gradu Otočec so odprli slikarsko razstavo Ive Lukeš. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 27. oktobra Družinski trio Novi na je ob 21 -letnici delovanja povabil na dobrodelni koncert v restavracijo Zdravilišča. KOČEVJE, 28. oktobra — V Šeškovem domu je bil dobrodelni koncert Lasa z znanimi kočevskimi glasbeniki. LOKA PRI MENGŠU, 28. oktobra V okviru praznovanj Trdinovega leta sta Muzej Mengeš in Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani na gradu Jablje v Loki pripravila mednarodni simpozij OKTOBER o življenju in delu tega znanega slovenskega pisatelja, etnologa in publicista. NOVO MESTO, 28. oktobra— S pevcem Vladom Kreslinom seje pričela tretja sezona družabnih večerov s kulturnim programom z naslovom Petkovi večeri pod kavarno. NOVO MESTO, 28. oktobra —Trio bratov Šušteršič je obogatil otvoritev razstave del, ustvarjenih na 1. slikarski koloniji GRC 2005, ki sojo odprli v Gasilsko—reševalnem centru. O razstavi, na kateri se je predstavilo osem slikarjev likovne skupine KUD Revoz, je spregovoril umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič. PLETERJE, 28. oktobra- V stari gotski cerkvi je bilo mogoče prisluhniti koncertu koralnih napevov v izvedbi zbora Schola cantorum labacensis. RIBNICA, 28. oktobra-V Miklovi hiši so pripravili prireditev Od štticke riite do firtaha o načinu oblačenja v Ribniški dolini pred sto leti. CERKLJE OB KRKI. 29. oktobra - Na 2. srečanju ljudskih pevcev so nastopili Koledniki iz Bušeče vasi, Ljudske pevke Žejno, ljudski pevci Boštanj, duet Gorjanski roži, Ljudski pevci Globoko, Pilharmoniki iz Leskovca, trebanjske Ragle in Ljudski pevci Zarja z Račne. RIBNICA, 29. oktobra — Župnijski pevski zbor Ribnica je v župnijski cerkvi sv. Štefana priredil letni koncert. TREBNJE, 29. oktobra-Gledališče GOML je v Kulturnem domu izvedlo predstavo Kako se dan lepo začne. ČRNOMELJ, oktobra - V okviru projekta Za-pisano veselje je Srednja šola Črnomelj prejela 40 knjig zbirke Beletrina, ki sta jih podarila NLB za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino ter Študentska založba iz Ljubljane. LJUBLJANA, oktobra - Bogato in plodno življenjsko pot je sklenil akademik dr. Marijan Zadnikar, ugleden umetnostni zgodovinar, konservator in plodovit pisec strokovnih razprav, esejev in knjig, rojen v Novem mestu. METLIKA, oktobra - V samozaložbi je knjigo Tiskočrat zakaj samomor izdala Milica Stekovič iz Metlike. NOVO MES IL), oktobra - Pri Založbi Magnolija je izšla knjiga Slavka Dokla Utrip nekega časa 3. SEVNIČA, oktobra-Ob občinskem praznikuje v Galeriji Gradu Sevnica pripravila razstavo olj ljubiteljska slikarka Milena Roštohar. Likovnico je na otvoritvi predstavil akademski slikar Alojz Konec, za kulturni program pa sta poskrbela flavtistka Vanja Ivankovič in klarinetist Boštjan Dimnik. ŠENTJANŽ, oktobra - V Gostilni Repovž so odprli razstavo petih slikarjev, ki so v okviru prireditve Portal ustvarjali na temo Užitki kulinarike. ŠOŠTANJ, oktobra - Kipar Matjaž Matko, kije dolgo živel in ustvarjal v Novem mestu, zdaj pa ima svoj dom in kiparsko delavnico v Koprivniku na Kočevskem, seje z razstavo Zgneteno, iz gline narejeno predstavil v Mestni galeriji Šoštanj. - oOo - KRONIKA Rast 6 / 2005 Naročnikom, sodelavcem in bralcem revije Rast želimo vesele božične praznike in veliko dobrega v letu 2006! Uredništvo RAST IZDAJATELJICA: REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LETNIK XVI., DECEMBER 2005, št. 6 (102), ISSN 0353-6750, UDK 050 (497.4) Mestna občina Novo mesto, zanjo župan mag. Boštjan Kovačič SOIZDAJATELJICE: Občine Črnomelj, Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Semič, Šentjernej, Škocjan, Trebnje, Žužemberk in Založba Goga SVET REVIJE: UREDNIŠTVO: Predsednica sveta: Staša Vovk (Mestna občina Novo mesto), člani: Rudolf Cerkovnik (Žužemberk), Anica Jakša (Semič), Ksenija Khalil (Črnomelj), Cvetka Klobučar (Škocjan), Jože Kumer (Dolenjske Toplice), Ida Zagorc (Šentjernej), Aleksander Rupena (Mirna Peč), Stane Peček (Trebnje) in Mitja Ličen (Založba Goga) Milan Markelj (odgovorni urednik), Nataša Petrov (namestnica odgovornega urednika), Ivan Gregorčič (Literatura), Marinka Dražumerič (Kultura), Marko Koščak (Družbena vprašanja), Tomaž Koncilija (Odmevi in odzivi). Janko Orač (likovni urednik) NASLOV UREDNIŠTVA Mestna občina Novo mesto, Novi trg 6, 8000 Novo mesto, s pripisom: za IN TAJNIŠTVA: revijo Rast, tel.: (07)39-39-253, faks: (07) 39-39-208. elektronska pošta: rast@novomesto.si. TAJNIK REVIJE: Franc Zaman — Uradne ure ob sredah od 11. do 15. ure, tel.: 041-845-729. LEKTOR: Peter Štefančič NAROČNINA: PRISPEVKI: NAKLADA: Podračun Mestne občine Novo mesto, št. 01285-0100015234, s pripisom: za revijo Rast Letna naročnina za fizične osebe je 4.500 SIT, za pravne osebe 7.500 SIT. Ta številka stane v prosti prodaji 1.000 SIT Odpovedi so možne samo v začetku koledarskega leta. Rokopise sprejemajo tajnik revije in uredniki. Nenaročenih rokopisov in drugih gradiv ne vračamo. Želeno je, da so prispevki napisani z računalnikom, stiskani v dveh izvodih s širokim razmikom (30 vrst na stran). Zapisi na računalniški disketi naj bodo shranjeni v formatu MS Word. 500 izvodov PRIPRAVA ZA TISK: IISK: PODPORNIKI: MiM Tiskarna Novo mesto Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) je revija uvrščena med proizvode, za katere se obračunava davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 odst. Izhaja dvomesečno Izid te številke so podprli: Mestna občina Novo mesto, občine soizdajateljice, Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo. Komunala Novo mesto, Trimo Trebnje in Krka, tovarna zdravil Novo mesto. SODELAVCI TE ŠTEVILKE Lojze ADAMLJE, akademski grafik, Ljubljana Stanislav BAHOR, svetovalec za knjižnice, NUK, Center za razvoj knjižnic, Ljubljana Rasto BOŽIČ, publicist, Novo mesto Marjan BREZOVAR, univ.dipl.filozof, dramaturg, Ljubljana Katja CEGLAR, univ. dipl. umetnostna zgodovinarka in univ. dipl. siociloginja, kustosinja v Galeriji Božidarja Jakca, Kostanjevica na Krki Helena CRČEK, študentka na Veterinarski fakulteti v Ljubljani, Ljubljana Marinka DRAŽUMERIČ, konservatorska svetovalka, Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE Novo mesto, Novo mesto Bojan FRANTAR, svobodni umetnik, Kranj Nataša GAŠI, sodelavka Rasti Nejc GAZVODA, študent na AGRFT v Ljubljani, Novo mesto Boris GORUPIČ. prof. umetnostne zgodovine, dipl. univ. sociolog in likovni kritik, Žalec Sergej JESENIN, ruski pesnik (1895-1925) Tomaž KONCILIJA, univ. dipl. komparativist in prof. slovenščine, OŠ Grm, Novo mesto Maja LOZAR ŠTAMCAR, dr., Narodni muzej Slovenije, Ljubljana Martin LUZAR, univ.dipl.novinar, Dolenjski list, Gabrje Lidija MARKELJ, univ.dipl. novinarka, Dolenjski list. Novo mesto Bojana MEDLE, absolventka etnologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Ljubljana Anton NADRAH, dr., opat cisterijanskega samostana Stična, Ivančna Gorica Silva NOVLJAN, dr. bibliotekarskih znanosti, svetovalka za knjižnice, NUK, Ljubljana Tone PAVČEK, pesnik, prevajalec, urednik, Ljubljana Zvone PELKO, fotograf, direktor Studia Visio, Ljubljana Zdenko PICELJ, prof. zgodovine in sociologije, direktor Dolenjskega muzeja, Novo mesto Nataša POLAJNAR FRELIH, mag. umet.zgodovine, višja kustosinja, Slovenski verski muzej, Stična, Ivančna Gorica Tatjana PREGL KOBE, univ. dipl. zgodovinarka, likovna kritičarka, esejistka, pesnica, Ljubljana Jože PRIMC, novinar, Kočevje Majda PUNGERČAR, prof. zgodovine in geografije, kustodinja v Dolenjskem muzeju, muzejska svetovalka, Novo mesto Zvonko RUS, prof. geografije, Metlika Jože SEVLJAK, prof. pedagogike, Litija Maja SMOLE DORDEVIČ, prof. biologije in gospodinjstva, Nova Gorica Dušan ŠTEPEC DOBERNIK, univ. dipl. etnolog in kult. antropolog, prof. umet. zgodovine, konservator, Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE Novo mesto, Šentvid pri Stični David ŠUŠEL, geodetski tehnik, MOP, GURS, Območna geodetska uprava Lubljana, izpostava Kočevje, Kočevje Smiljan TROBIŠ, svobodni ustvarjalec na področju kulture, pesnik. Novo mesto Jadranka MATIČ ZUPANČIČ, prof., višja bibliotekarka v Knjižnici Mirana Jarca, Novo mesto POPRAVEK Tiskarski Škratje v prejšnji številki v pesmih Marice Škorjance “pojedel” naslednji krepko tiskani črki oziroma besedo: - v pesmi Petelin: m bilo nikjer več našega petelina - v pesmi Skrivanje: na očetovem vrtu Jaz pa še vedno mižim Avtorico in bralce prosimo za razumevanje 82 RAST 2005 RAST - DECEMBER 2005 MESTNA OBČINA NOVO MESTO