Tone Pavček
Nove
neslovesne slovenske pesmi
VRAČANJA     Med staroveške podobe potujem v pokrajino minulih dni. S predniki v razpalih domovih drugujem in jim gledam v votline oči.
Nekam mirno zro, ne milo in ne očitajoče, čeprav so z nami do bolečine povsod: v nas nadaljujejo sen v nemogoče in hodijo z nami naš križev pot.
Pripovedujejo neke svoje legende, ki se ponavljajo iste v nas, da se stoletja spreminjajo v tedne, a dnevi v večnost — v naš skupni čas.
Črna leščerba v bogkovem kotu za žive in ranjke zažiga temo in kaže, kakor na usodnem križpotju, kje smo in kam gremo ...
338                                                                                                                         Tone Pavček
Med staroveške podobe potujem iz enega mrtvega časa v drug, ki nas v koreninah opredeljuje za vernost vernih, za večni ničev up.
Vračam se. In ko me silijo stare podobe v pravo mero — k tlom, k tlom, k tlom! — poslušam, kakor bitje neke usode, bobne groze v daljavi in grom na grom.
LJUBEZEN                           To ni nobena pesem, to je ena sama
Ljubezen. Marko Pavček Meni je lep ta svet med morjem in goro! Ta prst, ki jo je komaj za pest, z malim upom in veliko moro.
Meni je drag ta prag
pred nebivanja vrati,-
sem nas, kot boštva in beden prah,
za vztrajanje in za rast, za bel dan in črno bilje, za muko in slast, za strast in nerazumno samonasilje.
Meni je ljub ta svet, tako krut in ravnodušen! Nanj sem pripet in razpet kot na križ preizkušenj
za pot kdovekam, navzdol v brezno ali v brezmejno pesem, za to čudno slovensko bol, za eno samo ljubezen.
339
Nove neslovesne slovenske pesmi
MRTVO     čez vsesplošno goličavo leži MORJE     z mrtvim trupom in neživimi rokavi.
Večnemu valovanju moč omrtvi,
vode Jordana zaustavi.
A vse se izteka vanj, vse poti
vanj gredo od vzhoda in od zahoda.
V nič se gube sledovi stopinj
sredi razpalih trstik in negovorljivega proda.
Samo ostudno vlažen hlad in kak kuščar po obalah lazi. Mrtev, gol prostor. En sam prepad in na tisoče hudih prikazni.
A včasih pride kak mlad, od lepega gnan, mrtvemu morju se zoperstavi. Potem, ne dolgo, prikazni pričajo zanj in Jordan, spet kljubujoč goličavi.
ČAS     čas je ogoljen, izvotljen, suh. Napolnjen z balastom. Iz starih ran zaudarja duh in odpira nezaceljeno krasto.
Na majavih nogah stoji
in lahkomiselno čaka, da mine.
Čas med troheji in daktili,
brez prave mere in prave dolžine.
Brez prave besede in trdnih tal. Vseh in nikogaršnja bolečina. Čas brez oči. Čas snetih zastav. Neizpolnjena zgodovina.
3*0                                                                                                            Tone Pavček
šE ENA     Majhna, čisto majhna pesem je šla OTROŠKA     o prvem mraku po ozki stezici in se zgubila v polju zelenem.
Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,
ali po maku,
diši po plavici,
ali po vsem izgubljenem?
PISMO     Mirna luč sije v preteklost kakor na mizo, pogrnjeno s starim. Na pozabljeno pismo, orumenelo od let, a čisto in v vsem dorečeno. Ta, ki je pisal, je že odhajal v tišino po mir ali se vračal k sebi v kraje pesmi, med trave in žito: »Rad bi videl, kako je kaj letos v gori in kaj je Na loparju s pšenico.« Tako je Špančkov Lojz v zaporih Capodistrije opravil s sanjami, s sabo, s fašizmom. Gori na koru so orgle pele, doli bučalo morje, on pa je stopil v smrt, kot bi šel žet svojo njivo.
Mirna luč sije na ravnodušno pustinjo današnjega dne. Davni spomin razpade, zgubi obliko v morju živih in mrtvih. Mi pa odidemo v Koper.
340