Zapiski
SLOVENŠČINA NA   SREDNJI ŠOLI PO LETU 1848
Pred šolsko reformo je utegnilo prinesti nekaj kratkotrajnih ugodnejših sprememb v avstrijski šolski praksi leto 1848, ko so kot novost tu in tam profesorji ali bogoslovci brezplačno prevzeli pouk slovenščine. Tako sta v Celju poučevala slovenščino profesor Konšek, takrat še narodnjak in urednik Celjskih slovenskih novin, kasneje pa odpadnik, in profesor Lovrenc Hribar.
Leta 1849 je v zvezi s splošno reformo šolstva, to je z razdelitvijo na nižjo in višjo gimnazijo, z uvedbo mature in s spremembo učnega načrta v korist realnim predmetom, prvič v programu upoštevana materinščina kot predmet. Organizacijski načrt (Entwurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen in Oesterreich, Wien 1849) odreja, da je materinščina brezpogojno obvezni predmet. Smoter pouka v višji (zanima nas predvsem višja gimnazija s poukom literarne zgodovine) naj bo spretnost in pravilnost v pismenem in ustnem izražanju, razširjanje miselnega obzorja, zgodovinsko poglobljeno znanje jezika, zgodovinsko in estetsko poznavanje najvažnejših del domače književnosti ter iz teh del izvirajoča karakteristika pesniških oblik. Načrt še poudarja, da pouku materinščine nikakor ni smoter zgolj jezikovna izobrazba, ampak mora v povezavi z drugimi predmeti oblikovati duha in značaj. Ce z literaturo v materinem jeziku — tako odreja — ni mogoče doseči tega
216
namena, si je treba pomagati z dobrimi prevodi ali pa z natančnejšo obravnavo literature v drugem živem ali mrtvem jeziku, ki se na gimnaziji uči. Število tedenskih ur ni natančno določeno: najmanj dve, največ pa skupaj z drugim živim jezikom — šest. Materin jezik je tudi predmet pri maturi: pismeno — sestavek v materinščini, ustno — pregled domače književnosti.
V dodatku k organizacijskemu načrtu, v katerem so učni načrti, so v poglavju o slovenskem jeziku še podrobnejša navodila. Predmetnik: prvi in drugi razred po štiri ure, tretji in četrti razred po tri; v višjih pa prvi razred po dve uri, ostali po tri. V višji je od teh ur uporabiti eno oziroma dve tedenski uri za literarno zgodovino, razvoj jezika in branje najboljših odlomkov. Učenci naj bero in označijo najboljša domača dela. Dodatek svari pretirane profesorje filologe, češ da namen gimnazije ni filološko znanje jezika.
Sorazmerno dokaj ugoden predmetnik pa že omejuje določba, češ da zaradi različno bogatih literatur (v posameznih slovanskih jezikih) ni potreba, da ostane narodna književnost pri predpisanem številu ur. Ce je literatura siromašnejša, se lahko del zanjo odmerjenega časa posveti študiju bogatejše literature drugega jezika v državi. Končno naletimo še na ugotovitev, da ni učbenikov; za višjo gimnazijo da bi bila potrebna pregled literarne zgodovine in izbor tekstov.
O snovi, ki bi jo kazalo predelati, daje dodatek profesorjem le zelo skopa navodila. V izbor tekstov — ugotavlja — ni mogoče iz starejših obdobij z estetskega vidika sprejeti skoraj nič, pač pa nekaj iz jezikovnega interesa: vaje iz brižinskih spomenikov — imenuje jih karantanski fragmenti — iz Trubarja in Dalmatina; iz novejšega časa navaja dodatek le Jamika in Prešerna.
V sklopu slovenščine upošteva starocerkvenoslovanščino in »ilirščino« kot najsorodnejši jezik, to drugo z odlomki iz Gunduliča, Palmotiča in Djordjiča.
Učni načrt, ki je sicer v pouku slovenščine pomenil napredek, četudi neznaten v primeri s prošnjami in zahtevami po poslovenjenju celotnega pouka, je prav zaradi pridržkov odmeril slovenščini le kaj skromno mesto. Skoraj gotovo je, da tam, kjer govori o pouku materinščine nasploh, ne misli na slovenščino, ampak na druge slovanske jezike v Avstriji, menda zlasti na bolj razvito češčino. S pridržki pa je v najboljšem primeru omejil pouk slovenščine na dve tedenski uri. Razen tega so podrobna navodila o učni snovi tako skopa, da je bilo zelo odvisno pač od profesorja, koliko bo s skromnimi pomagali, ki jih je utegnil imeti, poleg slovnice obravnaval še domače slovstvo. Vendar se zdi, da so bili med profesorji pogosti predvsem filologi, saj primer ljubljanskega Mama gotovo ni bil osamljen (Stritarjev štirinajsti Dunajski sonet).
Za realke — v petdesetih letih to pri nas ni prišlo v poštev — je bil učni načrt drugačen. Govori sicer o pouku materinščine, a mišljena je pri tem pač nemščina, ker je v urniku posebej ni. Saj so bile realke, ki so jih pozneje ustanavljali tudi pri nas, središče germanizacije med srednješolsko mladino.
2e tako skromna določila o pouku materinščine v gimnaziji pa so — vse kaže —• naletela na nasprotnike. Eni so zaradi nepoznavanja živih jezikov dvomili, kako je mogoč pouk v teh jezikih, in poudarjali, češ saj se domačega jezika uče otroci že v glavnih šolah. Drugi — sami poznavalci teh živih jezikov — pa so se bali, da bi z njihovim uvajanjem v gimnazijo trpela klasična vzgoja. Da so se taki nasprotniki res oglašali in da jih je bilo precej, priča članek Ceha dr. Cupra Über den Unterricht in der Mutter- und Landessprache an oesterr. Gymnasien (Zeitschrift für oesterr. Gymn., 1850). Res je sicer, da je avtorju pred očmi predvsem tip ginmazije z materinščino kot učnim jezikom in ne samo predmetom, a članek je utegnil s svojo sočnostjo in naprednostjo vplivati na tega ali onega profesorja slovenščine, saj je bil natisnjen v profesorjem dostopnem časopisu. Morda je vendarle koga izzval k razmišljanju, ker je nudil tudi več metodičnih napotkov za pouk materinščine. Gimnazija — zatrjuje dr. Cuper —¦ ne sme ignorirati modernih nacionalnih kultur, če hoče ustrezati zahtevam življenja. Sedanjost nam je bliže kot preteklost. Število ur materinega jezika se ne sme zmanjšati, ampak — kjer je mogoče — zvečati. Nato se loteva — in v tem je mogel najbolj vplivati — pouka materinščine: govori o načinu podajanja snovi in o prednostih, ki jih ima ta pouk za razvoj duha in čustvovanja (tu opozarja na ljudsko pesništvo v nižji gimnaziji), kako olajša učenje drugih jezikov in razvija z govorniškimi vajami sposobnost za kasnejše delo v javnem življenju. Se posebej poudarja velik vzgojni pomen literarne zgodovine. Praktično bi utegnila prizadevnemu plrofesorju slovenščine koristiti nasvet, naj pouk literarne zgodovine ne obsega letnic in naslovov, ampak razvoj,
217.
in opozorilo, da literatura in zgodovina druga drugo dopolnjujeta. Seveda je mogoče o pozitivnem vplivu tega res sodobno pisanega članka le domnevati.
Poznejše odredbe so prvotno odločbo o obveznem učenju materinščine še bolj omejile. Za Štajersko določa ministrska odredba iz leta 1860, da je na spodnje-štajerskih gimnazijah in na I. gimnaziji v Gradcu slovenščina obvezna le za slovenske dijake. Za Koroško je odlok iz leta 1886 ozkosrčnejši: pouk slovenščine je obvezen, če se starši izjavijo zanj; prav to je veljalo za Goriško, Gradiščansko in Trst. Na Kranjskem pa je slovenščina obvezna za dijake, ki so jo začeli obiskovati v prvem razredu (Halma-Schilling, Die Mittelschulen Oesterreichs).
Z organizacijskim načrtom se za daljšo dobo skromni napotki za pouk slovenske književnosti zaključijo. Poznejši avstrijski učni načrti materinščine več ne omenjajo, tako Instructionen für den Unterricht an den Realschulen in Oesterreich (peta predelana izdaja, Dunaj 1899), ki govori samo o nemščini kot učnem jeziku, pa Lehrplan und Instructionen (druga izdaja, Dunaj 1900, ter popravek iz leta 1909). Zanimivo je morda to, da odreja učni načrt iz leta 1900, naj se v osmi gimnaziji obdela literatura le do Goethejeve smrti, druga literatura 19. stoletja pa naj se poda le pregledno. (Popravek iz leta 1909 zajema nekoliko več literarne zgodovine.) Ce je namreč veljala taka odredba za nemščino, potem je gotovo vplivala tudi na tiste profesorje slovenščine, ki so se držali odredb za nemški pouk (glej Sketov uvod k Slovstveni čitanki za peti in šesti razred!), da so poudarjali predvsem starejša slovenska obdobja.
Ne da bi se spremenile pozitivne odredbe, je proti koncu habsburške monarhije po nuji zgodovinskega razvoja v naših srednjih šolah vendarle morala nastati sprememba. V osemdesetih letih so delno poslovenili nižje razrede na Kranjskem in Primorskem, v devetdesetih letih sta sledila Maribor in Celje, v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno so poslovenili tudi višje razrede na Kranjskem in Primorskem. Jasno je, da je s tem slovenščina tudi kot učni predmet dobila ugodnejši položaj. Ta proces se je dokončal, ko je nastala stara Jugoslavija.
Profesor slovenščine je bil pri šolskem delu precej odvisen od učnih knjig — slovenskih čitank. Praznino, ki je v tem pogledu zazijala ob šolski reformi, je za nižjo gimnazijo skušal izpolniti z berili dr. Janez Bleiweis (1. razr. Ljubljana 1850, 2. razr. 1852, 3. razr. 1854, 4. razr. 1855), za višjo pa dr. Fran Miklošič (5. razr. Dunaj 1853, 6. razr. 1854, 7. razr. 1858, 8. razr. 1865). Po sprejetih sestavkih moremo zaslutiti način pouka pri slovenščini. Kakšno vodilo si je postavil urednik Bleiweis, kažejo besede iz uvoda k Slovenskemu berilu za 1. gimnazijalni razred: »Berilo ima take spise obseči, ki so po svoji vunanji obliki izvrstni in v narodovim duhu jezika izdelani... in sploh taki, da se po njih poduk tudi v druzih rečeh oživi, mladenča um razbistri in njegovo srce oplemeni.« Po tem vodilu so sestavljena berila za nižje razrede. V vseh štirih je precej poljudno poučnih člankov, saj organizacijski načrt poudarja povezanost pouka materinščine z drugimi predmeti. V prvih dveh berilih prevladujejo naravoslovni sestavki, nekaj je tudi narodopisnih; v tretjem in četrtem delu je poučni del usmerjen v zgodovino, ne več v naravoslovje. Kolikor je upoštevana leposlovna proza, ki je bila takrat pri nas šele v povojih, so to kratke zgodbice s kar preočitno moralistično tendenco, izraženo ali že v naslovu ali pa na koncu v obliki pregovora in pod. Drugi, bolj leposlovni del je posvečen poeziji; v vseh štirih knjigah je Prešeren zastopan ne več kot z dvema pesmima, od teh ena. Smrt (Memento mori), morda še najbolj ustreza poučno-moralističnemu ozračju beril. Zanimivo je, da posvečajo pozornost tudi drugim slovanskim slovstvom, zlasti njihovemu ljudskemu blagu; tako prinašajo v prevodih nekaj srbskih ljudskih pesmi, celo nekaj češkega ljudskega blaga in rusko ljudsko pesem, medtem ko slovenska ljudska pesem zaostaja, sprejetih je samo nekaj nabožnih.
Potrebi po slovstvenem branju v višji gimnaziji so skušala ustreči Miklošičeva berila za vse štiri višje razrede. Kot v Bleiweisovih je tudi v Miklošičevih čitankah še vedno dokaj poučnih sestavkov (zgodovina, fizika, primerki pisem); tem se pridružujejo biografije pomembnih mož. Poleg življenjepisa Dositeja Obradoviča v Berilu VI srečamo še Čopovega, v Berilu VII pa Japljevega in Kopitarjevega. Prešeren, ki je v berilih za nižješolce potisnjen na izbor dveh pesmi, in epska ljudska pesem sta v Miklošičevih čitankah nekoliko bolj upoštevana. V njih pa je tudi ljudsko blago drugih Slovanov in črtice iz njihove preteklosti. Značilno je, da v Berilu VI ni »leposlovne« proze, ki so jo v čitankah za nižjo gimnazijo zastopale drobne moralistične povestice, z izjemo nekaj basni in ene srbske ljudske pripovedke. Pregledno, po literarnih obdobjih razdeljenih spisov in pesmi do Berila Vlir
218
ne zasledimo. Kakor v berilih za nižje razrede je tudi tu snov nesistematično po- i mešana. Do osme se torej literatura sistematično ni obdelovala.
Izbor tekstov po kronološkem redu je skušal podati Miklošič v Slovenskem ] berilu za osmi gimnazijalni razred (Dunaj 1865). V njem ima tudi pregled sloven- ' skega slovstva. Ustavi se pa pri Slomšku. Za dijakovo spoznavanje sodobnejše knji- j ževnosti je le več brez reda natisnjenih sestavkov in pesmi. Tu je na primer zastopan ; Levstik z mladostnimi pesmimi, a brez odlomka iz Martina Krpana. Pregled slovstva ; pomeni Miklošiču pregled posameznih pisateljev. Tako pri književnosti 16. stoletja' sploh tie spregovori o razlogih za njen nastanek, ampak začne takoj s Trubarjem, [ zadrži se pa samo pri njegovem življenju in navajanju del, pri njih jeziku in [ pisavi, nič pa ne govori o njegovi osebnosti in miselnosti. i
Naslednji pregled slovenskega slovstva za srednje šole je sestavil Anton Ja- : nežič za dodatek k svoji Slovenski slovnici (Celovec 1854). Pred očitki o nepopolnosti < pregleda se je skromni profesor zavaroval v uvodu: »Da to ni popolna slovstvena ' zgodovina, že naslov kaže, ampak samo pregled imenitneših prikazni na našem slovstvenem polji. Vendar mislimo, da bo za pervo potrebo zadostil. Podlaga je ] zastavljena, na kterej se da potem dalej zidati in pomanjklivo dopolnjevati.« Svoj pregled je razdelil v dve večji poglavji: Staroslovensko in novoslovensko slovstvo; ] drugo razdobje pa še v tri dele: 1. od 16. stoletja do 1770; 2. od 1770 do 1843; 3. od . 1843 do sodobnosti. Osnovne pomanjkljivosti so vidne že iz razdelitve. Slovenska i književnost — po njem novoslovensko slovstvo — mu je nadaljevanje starocerkveno- j slovanske itd. j
Marljivi Janežič je skušal še istega leta kot Miklošič z Berilom VIII ustreči' tudi potrebi po primernem izboru sodobnih tekstov in v ta namen izdal Cvetnik I (Celovec 1865). V njem zasledimo že Trdino, Levstika, Jenka, Erjavca, Jurčiča. • Vendar pa zastopajo prozo večinoma še ljudske pripovedke — domače ali češke — ¦ in moralistične zgodbice; sicer pa je Janežič priobčil v Cvetniku še dokaj poučnih ] sestavkov iz zemljepisa, narodopisja (Jurčič) in več člankov o vzgojnih vprašanjih. ¦; Da so to čitanko močno uporabljali, priča več izdaj, katerih četrto je preskrbel '¦ Sket (1881), a kljub šestnajstim letom po prvi izdaji brez bistvenih sprememb. I
Pregledno je Janežič uredil svoj Cvetnik slovenske slovesnosti (Berilo za višje i gimnazije in realke, II. izdaja, Celovec 1868). Kriterij mu je bil literarnoteoretičen ; in ne literarnozgodovinski. »Lepota vnanje oblike,« pravi, »v soglasji z mikavnim, : um in srce blaživnim zapopadkom, mi je bila pri izbiri vedno pred očmi.« V skladu • z učnim načrtom skuša zadostiti težnji po spoznavanju pesniškega jezika in pesni- ; ških zvrsti. O tem razpravlja v uvodu in nato po teh kriterijih (lirika, epika itd.) i razvršča gradivo. To delo je bilo za svoj čas gotovo izredno dobro, saj upošteva ^ najboljše pesnike, a manj pomembne predstavlja samo z boljšimi prispevki. Med ] prozo prinaša ljudske pripovedke, domače in tuje, prevod odlomka iz poljskega j pripovednika Krasickega; dramatika je zastopana z odlomki prevodov iz Schillerja. ¦
Bleiweisovo, Miklošičevo in Janežičevo delo za učbenike je v devetdesetih ; letih prevzel celovški profesor Jakob Sket s svojimi čitankami za nižje razrede in i s slovstvenimi čitankami za V. in VI. (Celovec 1892, 1914) ter za VII. in VIII. razred * srednjih šol (Dunaj 1893, 1914) in s slovstveno čitanko za učiteljišča (Dunaj 1893). \ Za peti in šesti razred pregled slovstvene zgodovine ni prihajal v poštev, pač j pa je posebnost te čitanke in velik napredek v primeri s starejšimi v izredni pozor- \ nosti, ki jo posveča ljudskemu blagu ne samo z bogatim izborom pripovedk in pesmi, ampak tudi z vrsto razpravic o tem področju, ki so jih poleg Sketa napisali Fr. Hri- ; bar, J. Scheinigg in S. Rutar. Slovenska dramatika, ki se je od izdaje Janežičevega i Cvetnika obogatila z originalnimi deli, je zastopana z dvema Stritarjevima pri- ; zoroma (Orest, Regulovo slovo) ter z odlomkom iz Jurčič-Levstikovega Tugomera. \ Povest dn roman sta uvrščena v oddelek Epika, medtem ko obsega razdelek Proza ] poučno slovstvo z opisom in orisom.
Literarnozgodovinsko sta urejeni Slovenska slovstvena čitanka za učiteljišča ter čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol, med katerima ni bistvenih razlik, le da je v le-tej izpuščenih nekaj protestantskih tekstov in dodano nekaj novejših i (druga izdaja je iz leta 1914!) iz Trdine, Tavčarja, Kersnika, Aškerca, Meška in I Zupančiča. Ta slovstvena čitanka naj bi bila obenem tudi učbenik literarne zgodovine, zato je urejena podobno kot Miklošičevo Berilo VIII. Obširnejšim Idterarno-zgodovinskim sestavkom, ki so delo raznih avtorjev, sledi izbor tekstov. Pač pa je zadnja doba označena zelo površno. Slovensko slovstvo deli Sket v naslednja obdobja: I 1. srednjeveška doba (VI.—XVI. stoL); 2. protestantska doba (1550—1595); 3. katoliška \
219 i
doba (1595—1765); 4. prerod slovenskega slovstva (1765—1843): a) prehodna doba i (1765—1795), b) Vodnikova doba (1795—1830), c) Prešernova doba (1830—1843); 5. doba , narodne prosvete (1843—1893). ;
Taka so bila berila, ki sta jih uporabljala slovenski profesor in dijak od 1850 j do 1918. Razen teh so tu in tam uporabljali tudi Macunovo Cvetje jugoslavljansko ' (Trst 1850), delo ilirsko čutečega avtorja, pisano v ilirski mešanici.
Takratno stanje pouka slovenske književnosti v srednjih šolah, kakršno se i je kazalo v učbenikih, je izzvalo odpor prof. llešiča v knjižici O pouku slovenskega ) jezika (Ljubljana 1902). Ilešič bolj ali manj odklanja vso starejšo književnost od ' Trubarja do Vodnika, ki da se malo prilega šolski rabi. Bilo je pač izraz odklona ' od filološko-zgodovinske smeri literarnega pouka na avstrijski srednji šoli, da se je i avtor spraševal: »Kako zanimanje naj budi pouk z golimi naslovi katekizmov, abe- ; cednikov, gospodarskih knjig in z neštevilnimi letnicami?« Bolelo ga je, da se v učnih knjigah ne ozirajo na druge Slovane: »Celjski grofje, stara pravda — to so znamenita poglavja slovensko-hrvatske zgodovine.«  Iz te upravičene kritike odnosa naših tedanjih učbenikov do novejše literature pa je vzklilo njegovo vsekakor | napredno, četudi naši starejši književnosti rahlo krivično spoznanje: »Pouk o lite- j rarni zgodovini mora postati pouk o leposlovju, zato je treba natančneje govoriti ] le o novejši književnosti.« '•
Medtem se je slovensko slovstvo tako lepo razvilo, da je že samo na sebi i nudilo možnost za potrebno estetsko izobrazbo in vzgojo. Razvoj slovstva sta pri- : merno spremljali tudi literarna kritika in zgodovina. Ze konec 19. stoletja (1894—1900) ¦ je pri Slovenski matici izšla Glaserjeva obširna Zgodovina slovenskega slovstva, ' ki je bila kljub svoji kritiko vzbujajoči metodi vendarle pripraven priročnik za i profesorje in zanimivo branje za dijake, ki jih je slovensko slovstvo že iz nacional- : nega interesa močno privlačilo. Globlje je posegel Ivan Grafenauer, ki je še pred \ prvo vojno izdal svojo Zgodovino novejšega slovenskega slovstva (I. del leta 1909, J II. del leta 1911), vendar ni obravnaval ne starejše ne najnovejše dobe in tudi še ni ¦ upošteval sodobne sociološke razlage pojavov. Za šolo je Grafenauer napisal svojo ' Kratko zgodovino slovenskega slovstva (I. 1917; II. 1919, druga izdaja v eni knjigi 1920), '] ki po stilu še danes velja za soliden učbenik. Za prvih let stare Jugoslavije je izdal ¦ tudi Slovensko čitanko za višje razrede srednjih šol v štirih zvezkih (1921—1930); '; zlasti uspešno je rabil za študij literarnih zvrsti. Na osnovi Grafenauerjevih čitank i se je oblikoval tudi učni načrt za slovensko slovstvo v dobi stare Jugoslavije. Za nižje razrede pa je sestavil nove čitanke najprej prof. Josip Wester, pred prvo vojno i je delal v zvezi s Sketom, po njej samostojno. V tridesetih letih so njegova berila zamenjala nova — sestavljavci so bili znani mlajši strokovnjaki — opremljena z j metodološkimi napotki in v IV. knjigi tudi s pregledom slovstvenega razvoja.
Med berilom in literarnozgodovinskim pregledom ter dijakovo osebnostjo pa [ je še profesor slovenščine. Tudi od njega sta bila precej odvisna način in značaj podajanja književnosti. Koliko je bila ta deležna učiteljeve in dijakove pozornosti j v letih pod Avstrijo, naj nam pokaže, čeprav pomanjkljivo, pregled izvestij celjske gimnazije. O tem nas deloma pouče poročila o predelani snovi (samo za prva leta), nato pa naslovi šolskih in domačih nalog ter govornih vaj. i
Prva leta je bil pouk slovenščine kaj skromen. Držali so se minima, ki ga je odrejal učni načrt, pa sta bili v vsakem razredu slovenščini odmerjeni le dve tedenski uri. Zaradi pomanjkanja učnih moči ali zaradi majhnega števila dijakov — kot ' sklepam — sta bila nekaj let združena po dva višja razreda. Koliko se je mogla ' pri takem združenem pouku sedmega in osmega razreda sploh upoštevati domača ( književnost? Od dveh ur je največji del odpadel na obravnavo ilirske slovnice. Za.: literarno zgodovino so uporabljali kot priročnik Safärika, nato pa Kopitarja — ! verjetno sta bila to le profesorjeva priročnika, dokler ni Janežič prav za silo za- ; mašil vrzeli z dodatkom k svoji slovnici. Za čtivo so si do izida Miklošičevih berÜ ' pomagali z Macunovim Cvetjem oziroma s Koseškim in z Vertovčevo Kemijo. Ko ^ so po nekaj letih uvedli vsaj ločen pouk za posamezne razrede, so literarno zgodo- ' vino sistematično obdelovali le v osmi. V drugih višjih razredih so se zadržali i pri branju s stvarno in jezikovno oznako. Podobno je bilo tudi pri pouku nemščine, j Da pa so se dijaki že v sedmi vendarle seznanili s posameznimi obdobji — pač ob ¦ branju in morda tudi v zvezi z zgodovino — bi pričali posamezni naslovi nalog za ; sedmošolce: Kaj je razširjanje luteranizma u Stajarskoj uzročilo in pospeševalo ] (1860/1861), Zakaj se je luteranizem sploh in zakaj tudi po Slovenskem tako hitro , razširil in vgnezdil (1862/1863). Deset let pozneje zasledimo znova v sedmi opisno i
220 \
nalogo (verjetno zgolj reprodukcijo profesorjevih besed ali snovi v knjigi): Primož Trubarjevo življenje in njegove zasluge za slovensko slovstvo (1871/1872). Poslej so bile naloge s področja protestantizma in slovenske književnosti 16. stoletja pogostejše poleg drugih literarnih tem, ki so se do začetka 20. stoletja, ko so začeli obravnavati tudi dela naše moderne (govorne vaje pri profesorju Suhaču, dolgoletnem vzgojitelju celjske srednješolske mladine), redno dotikale sodobnih pisateljev in njihovih spisov. (Jurčičevi romani so postali predmet dijaškim obravnavam šele deset let po pisateljevi smrti, pač pa je Gregorčič že prej razgibal šolsko življenje.)
Značilna je velika pozornost, ki so jo posvečali profesorji že koj spočetka pouku hrvaščine (ilirščine); pomembno je bilo to v tistih letih seveda bolj za Štajersko kot za Kranjsko. Jezikovno znanje, ki so ga morali dijaki obvladati, se kaže v naslovih raznih nalog, v katerih naj bi primerjali slovenske oblike z ilirskimi, poleg tega pa na primer tudi v taki temi: Zakaj je dobro in koristno poleg našega maternega jezika se tudi ilirščine učiti (1860/1861). Dokaj upoštevajo tudi pouk starocerkvenoslovanščine. V prvem desetletju ustavne dobe zasledimo tudi teme, ki so zahtevale zanimanje tudi za aktualne, četudi le jezikovne probleme: Kako in koliko zamorejo naši časniki pospešiti izobraženje našega maternega jezika (1860/1861). Koliko koristi in koliko škoduje našemu jeziku, da smo Slovenci Nemcom sosedje (1861/1862). V poznejših letih so jezikovne naloge odpadle, literarne pa so se ponavljale poleg filozofsko-moralističnih in opisnih vse do konca. Kažejo nam torej, da se je dijak deloma že pred osmo seznanil z našo literarno zgodovino; seveda pa je bilo to znanje — kot vse kaže — bolj opisno, nerazvojno, morda res — kot pravi Uešič — naštevanje letnic izida knjig. Toda bodimo pravični — pri dveh tedenskih urah kaj več skoraj ni bilo mogoče storiti. Medtem ko so po novem učnem načrtu (1884/1885) število nemških ur zvečali na štiri in so tam literarno zgodovino začeli poučevati že v šestem razredu, je za slovenščino v višjih ostalo vse pri starem. Zdi se, da si je v višjih razredih slovenščina priborila tri tedenske ure šele v zadnjem vojnem letu.
Kakor v Celju je moralo biti tudi drugod, samo v poslovenjenih kranjskih in primorskih srednjih šolah se je v letih pred prvo vojno slovenščina bolj razmahnila. Pri tem je pa seveda lahko prišla do neprimerno večjega izraza tudi
profesorjeva osebnost. Božena Orožen