Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 25.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 40.000
PODUREDNISTVO	Letna inozemstvo, USA dol.	30
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun: štev	24/12410
i
Leto XXXVI. - Štev. 36 (1818)
Gorica - četrtek, 20. septembra 1984 - Trst
Posamezna številka Lir 500
Evropska politična stvarnost preživlja že nekaj časa sem hudo krizo. Ne gre samo za politično, versko, socialno, državniško, temveč tudi za narodno in narodnostno krizo.
V Evropi živi okrog 50 milijonov pripadnikov narodnostnih skupnosti (govorim o zahodni Evropi) z bolj ali manj priznanim pravnim položajem in ustreznimi zaščitnimi določili.
V bistvu lahko razdelimo vse te pripadnike narodnostnih skupnosti na tri glavne sestavine: narodne, narodnostne in etnične skupnosti. So nadalje nekatere rasne komponente (Judje, Romi itd.), ki pa so le problem drugačne narave. Tu se bom omejil na skupnosti, ki imajo za osnovno troje bitnih sestavin: zemljo, jezik in zgodovinsko tradicijo.
NARODNE SKUPNOSTI
Od teh moramo postaviti na prvo mesto narodne skupnosti, to je one, ki imajo za svojimi državniškimi mejami matični narod in ki so zaščitene z mednarodnimi normami. V Italiji so to trije narodi: nemški na Južnem Tirolskem, francoski v dolini Aoste in slovenski v deželi Furlaniji-Julijski Benečiji.
Vsi trije so zaščiteni z ustavnega vidika, pa tudi z navadnimi normami prek mednarodnih sporazumov in italijanskih navadnih zakonov. Mednarodna italijan-sko-avstrijska pogodba (Gruber - De Ga-speri) določa predpise za pripadnike nemškega prebivalstva na Južnem Tirolskem: posebne skrbi so deležni prav tako prebivalci francoskega jezika doline Aoste, medtem ko smo Slovenci v Italiji deležni dveh mednarodnih pogodb: Londonskega sporazuma iz leta 1954 ter Osimskega iz leta 1976. To so mednarodni akti, ki jih nihče ne more in ne sme zanikati, sami pa se njim nikakor ne smemo odreči, saj smo narodna skupnost, oziroma mednarodno priznana jezikovno-narodna skupnost.
V drugo skupino spadajo narodnosti, ki jih je nič koliko in imajo svoje izrazite dialekte ali jezike (furlanski, sardinski, korziški, ladinski itd.), ki pa imajo svojo zgodovino in drugačno razvojno pot v zgodovini od slovenske, nemške in francoske skupnosti pri nas, če se lahko omejimo samo na italijansko stvarnost.
V tretjo skupino pa bi dal dialekte, ki jih ni vedno lahko individualizirati do potankosti, saj se je njihova sled v naši evropski zgodovini precej poantirala, oz. po svoje izoblikovala. Mislim tu na jezikovne otoke grškega prebivalstva v južni Italiji, albanskega in hrvaškega isto-tam, nemškega v severni Italiji (Cimbri, Sauris, Sappada itd.).
Takih primerov jezikovnih otočkov ali skupnosti ali skupin je v Italiji in Evropi precej; z različnimi poantami in poudarjeno narodnostno zavestjo. V to skupino lahko damo tudi Rome, t. j. cigane, Jude itd.
Zakaj govorim o zgoraj treh omenjenih narodnostnih skupinah? Iz enostavnega vzroka: ne moremo dopustiti, da bi se iz teh treh pojmov ustvarjala, na tak ali drugačen način, neka zmeda, ki bi tem trem skupnostim utegnila le škoditi.
NASA NEODTUJLJIVA PRAVICA
Kot Slovenci v Italiji pričakujemo lojalnost s strani italijanske vlade oz. parlamenta do podpisanih mednarodnih pogodb v Londonu in Osimu in zato tudi izglasovanje posebnih zakonov nam v korist kot narodni skupnosti. To zahtevati je naša pravica, dolžnost Italije pa je taka določila v našo korist tudi izglasovati v parlamentu. Saj smo mednarodno zaščiteni, in to na podlagi izkušenj kar dveh svetovnih vojn.
Vsako igračkanje z nami in izigravanje našega slovenskega prebivalstva je zatorej nemoralno, protiustavno in proti duhu mednarodnih sporazumov! Stari Rimljani so stalno poudarjali geslo, da »Pac-ta sunt servanda« (Pogodbe je treba spoštovati), mi Slovenci lahko temu reklu dodamo še besedo... In uresničiti!
Tega pa pri nas ni! Z nemško in francosko manjšino v Italiji so sogovorniki dosegli določeno normativno konkretizacijo, s slovensko narodnostno skupnostjo v Italiji, razen nekaterih drobtinic, pa ne! Zakaj dvojna mera?
Ne morem vedeti danes, kakšen bo tkzv. globalni zakon v našo korist. Lahko pa že danes uganem, da bo za nas nezadovoljiv.
SRČIKA VSEGA PROBLEMA
Prihodnje leto bomo slovesno praznovali 40-letnico konca druge svetovne vojne, v kateri smo kot Slovenci igrali vidnejšo vlogo v boju proti diktatorskim režimom.
Bomo do vsestranske zaščite-in priznanja naših pravic čakali Slovenci v Italiji (vključno Slovenci v Benečiji) še nadaljnjih štirideset let?
Tu je srčika vsega problema!
Kako se bodo stvari in dogodki razvijali, pa je odvisno tudi od nas samih. Od naše premočrtnosti, nepopustljivosti, neo-mahljivosti, jasnosti idej, legalnih poti do naše globalne zaščite, od norm mednarodnega značaja v našo korist do pravilne izbire v Rimu glede naših pravic. Tu je jedro vsega vprašanja.
MI SMO NAROD
Moje skromno mnenje pa je tole: Slovenci v Italiji ne moremo zlesti v en koš z vsemi narodnostno-jezikovnimi skupnostmi v Italiji, oz. Evropi. Za nas bi ta pot utegnila biti škodljiva, če ne celo samomorilna. Naj le Furlani, Sardinci, Ladinci, Romi itd. zahtevajo pravice, ki jim gredo! Mi jih bomo vsestransko v tem podprli.
Ne smemo pa izgubiti spred oči dejstva, da smo slovenska narodna skupnost v Italiji, mednarodno priznana, s svojim zgodovinskim, kulturnim, narodnostnim bogastvom, oz. preteklostjo, ki smo si jo z nelahkimi napori izborili.
Ako gremo danes kot Slovenci v Italiji na isto pot z vsemi ostalimi skupnostmi v Italiji (tu seveda ne mislim na občasne volivne povezave, tudi iz koristnosti kot take), ne bomo ničesar dosegli. Naša pot je tista, ki so jo nakazali in izvojevali Južni Tirolci! Mi smo narod, narodna skupnost, ki jo Italija mora upoštevati, Jugoslavija pa braniti pred mednarodnimi forumi! V tem smislu je vedno nastopalo tudi predstavništvo kulturnih in političnih sil Slovencev v Italiji.
Če bomo v tem dosledni in odločni, bomo prej ali slej prišli do globalne zaščite naših pravic, drugače bomo ostali le Slovenci v Italiji, polni dobre volje, a tudi polni grenkih razočaranj, poceni obljub in izigravanj.
Dr. Drago Štoka
T udi Kanada je prisluhnila papežu
Ko bodo naši bralci prejeli to številko, bo sv. oče, če bo šlo vse po programu, že doma. Mi pa ga bomo v tem članku pospremili od Montreala, naj večjega francosko govorečega mesta v Kanadi do o-tokov ob vzhodni obali države in potem do največjega angleško govorečega mesta Toronto ob Ontarijskem jezeru.
MONTREAL — PARIZ KANADE
V Montrealu se je sv. oče zadržal od ponedeljka 10. septembra zvečer do 12. septembra zjutraj. Mesto ima skoro tri milijone prebivalcev, kanadski Pariz. Glavno srečanje z verniki je imel v torek
11.	septembra v parku Jarry, kjer se je zbralo nad tristotisoč oseb, da so prisostvovale papeževi sv. maši v koncelebra-ciji s 2.300 duhovniki.
V pridigi je sv. oče vprašal Kanadčane kot svoj čas v Parizu Francoze: »Kaj ste naredili iz svojega krsta?« Verski položaj v Kanadi namreč ni najboljši. Vero prakticira 25-40 % katoličanov, število novih duhovnikov je zelo padlo, premnogi od katoličanov zagovarjajo splav, razpo-rako, svobodno ljubezen. Škofje ugotavljajo, da je Cerkev potisnjena na rob družbe, osamljena. Zato je papež vse pozval k večjemu pogumu. Kristjan, še posebno duhovnik, ne sme molčati, ne se predajati neki zadržanosti do sodobnih miselnih tokov kot so oboževanje znanosti, materializem in ateizem.
Med mašo je papež razglasil za blaženo s. Marie Leonie Paradis, Kanadčanko po poreklu, ki je umrla leta 1912 ter ustanovila poseben red, v katerem naj bi se sestre posvečale oskrbi zavodov, semenišč in župnišč.
S parka Jarry je papež odšel na olimpijski stadion, kjer ga je sprejelo 70.000 mladih, vsi med leti 15 do 25. Njim je dejal, naj iščejo resnico in se predajo pravičnosti, svobodi, ljubezni v Kristusovi luči. V dopoldanskih urah je imel podoben sestanek z 2.600 osnovnošolskimi otroki v baziliki Naše Gospe v starosti od 11 do 12 let. Njim je dejal, naj gojijo med seboj iskreno prijateljstvo in si drug drugemu pomagajo.
OB ATLANTSKI OBALI
Iz Montreala se je papež Janez Pavel II. v sredo 12. septembra prestavil na otok New Fundland (Nova zemlja) in tam prenočil v mestu St. John’s z 90.000 prebivalci. Na otoku živi 570.000 ljudi, 36 % je katoličanov, njih pogovorni jezik pa je v glavnem angleški. Izhajajo iz škotskih, irskih in francoskih naseljencev. Ti katoličani so zlasti navezani na dve stvari: farno šolo in župnijo. Sv. oče je pomen šole še posebej poudaril, ko je zbranim vzgojiteljem, 1500 po številu, dejal: »Ne smemo dopustiti, da ostane
"Ti tiki italijanski Slovenci..."
»Famiglia cristiana« je v Italiji gotovo najbolj razširjen in bran tednik, saj izhaja v 1,600.000 izvodih. Zato moramo biti veseli, da je v št. 37 od 16. septembra 1984 seznanila svoje bralce o problemu, ki je večini neznan: o borbi beneških Slovencev za svojo lastno identiteto.
Članek je napisal Pier Michele Girola, toda podatke je očividno prejel iz kroga ljudi, ki se zbirajo okrog kulturnega krožfka »Studenci« in je njegov predstavnik Ferruccio Clavora, pobudnik političnega gibanja »ljudske demokracije«, ki hoče v luči krščanskih načel podpreti borbo beneškega prebivalstva za svoje kulturne in narodne pravice že ko DC tega ni hotela storiti.
Članek nosi značilen naslov: »Questi italianissimi Sloveni« in hoče pokazati, kako je Italija te Slovence, ki so sami leta 1866 zanjo glasovali, od prvih let skušala poitalijančiti. Najprej so to bili razni liberalmasonski režimi, nato faši-
zem, sedaj pa se to dogaja prikrito, ker skoro vsi nekdanji tlačitelji so prešli po zadnji vojni v vrste DC. Ljudstvo,- ki je leta 1911 še imalo 40.000 prebivalcev, je sedaj zaradi izseljevanja zdrknilo na 15 tisoč. Vsakdo, ki se bori za narodnostno osveščenije Benečanov, dobi pečat titovskega agenta in komunista.
Štiri slike krasijo ta trezno in Slovencem naklonjeno pisan članek: zvonik župne cerkve v Ažli s Krnom v ozadju, zvon v Ažli s slovenskim posvetilom, Benečana, ki prenaša seno na hrbtu in kos kamnite mize, kjer so se zbirali benečan-ski veljaki na svoja zasedanja (arengo).
Uvodne besede k članku pa se glasijo: Slovenska občestva videmske pokrajine zahtevajo, da se jih vključi v zaščitni zakon za slovensko manjšino na Goriškem in Tržaškem. Nad tisoč let so trdno, tudi po veri in politično, povezane z Zahodom. Avtonomija, ki ijirn jo najprej Avstrija, nato pa Italija skušala u-dušiti, bo morda spet zaživela.
Bog izven šolskih učilnic! Starši imajo pravico, da si izberejo za svoje otroke tisti tip šole, ki jim odgovarja. Družba pa je dolžna nuditi verski šoli denarno pomoč.«
Iz St. John’sa je sv. oče z avtomobilom odšel v bližnji Flatrock, kjer se je sestal z ribiči in jim blagoslovil njih ladjevje. Omenil je veliko brezposelnost, ki je prizadela tudi ribiče. Treba bo poiskati u-streznih rešitev ter najti pogovorni jezik med ribiči in podjetniki.
13. septembra je sv. oče obiskal mesto Moneton, drugo pomembno mesto v provinci New Brunswick. Ta provinca se je sprva imenovala Acadia. Vsi so bili ribiči, francoskega rodu in katoličani. Pa so prišli leta 1755 Angleži, vodil jih je general Robert Moneton — po njem se sedaj mesto imenuje — ter Sklenil katoličane odstraniti iz dežele. Začel se je pravi lov na človeka. 15.000 Akadijcev je tedaj u-mrlo od lakote in kužnih bolezni, druge pa so deportirali v druge kolonije po Ameriki. Toda Akadijci so ostali svoji veri zvesti do danes.
In sv. oče jih je hotel zaradi te zvestobe z Rimom nagraditi s svojim osebnim obiskom. S tega koščka sveta je hotel papež današnji svet znova opozoriti na vrednote kot so spoštovanje človeške osebe, spoštovanje do življenja od spočetja dalje, spoštovanje do svobode vesti in prepričanja. »Še danes so naši bratje in sestre preganjani zaradi vere ali kulture, ki je lastna njih narodu.«
SREČANJA Z MLADIMI
Sv. oče je (prenočil v Halifaxu, v glavnem mestu Nove Škotske. Tudi tu je smatral za pomembno, da se je srečal z mladimi kakor že prej v Ouebecu, Montrealu in St. John’su. »Bodočnost je vaša,« jim je zaklical, »Kristus vam zaupa. Prihodnje stoletje bo stoletje duha ali ga pa sploh ne bo.« Treba pa je, da se današnja mladina zave svoje odgovornosti glede bodočnosti sveta. Kanadski mladi rod je po letu 1968 postal, in to je vznemirjajoče, brezbrižen. To velja tako za katoličane kot levičarje. Po končanih študijah se zaman ozirajo po delovnih mestih. Družina ne privlačuje več. Ideal je služba in denar za potovanje. Kanadski škofje so nad tem resno zaskrbljeni. Mladina je naveličana vsega.
NASTOPI V TORONTU
Pred odhodom iz Halifaxa je sv. oče opravil občestveno mašo. Govoril je o misijonskem poklicu in pomenu križa za Cerkev in kristjana. Popoldne pa je sveti oče že bil v Torontu, finančnem in trgovskem centru Kanade. Tam je najprej prižgal »plamenico miru«, se nato sestal z duhovščino v katedrali sv. Mihaela, potem pa imel v anglikanski cerkvi sv. Pavla ekumensko srečanje. Nazadnje pa se je v Varsity stadionu sestal s svojimi rojaki, ki jih je v Kanadi kar 250.000.
Ontarijski duhovščini je položil na srce, naj cenijo svoj celibat, saj je najbolj pristen način služenja Cerkvi; po njem duhovnik postane človek za druge, ne samo za eno osebo kot v zakonu.
Pozno zvečer ob zaključku svojega prvega dne v Torontu je sv. oče na stadionu Varsity spregovoril še svojim rojakom. Zbralo se jih je 60.000. »Vi ste dar poljske Cerkve Kanadi in njeni Cerkvi,« jim je dejal. Mnogo Poljakov je nosilo napise »Solidarnost«, ki so stalno spremljali papežev obisk v Kanadi. »Poljsko ljudstvo,« je papež nadaljeval, »je v začetku osemdesetih let skušalo napisati zelo jasno stran. To stran utelešuje Solidarnost s svojo skrbjo za človeka, za njegovo dostojanstvo in njegove pravice. Upam, da bomo po poti, ki jo je Poljska pod-vzela, in ta pot je zelo težka in je v zadnjih letih postala še težja, mogli doseči zastavljene cilje.«
Končno je Janez Pavel II. prvi dan bivanja obiskal še Slovake vzhodnega o-breda, ki si v 40 km oddaljenem kraju Unionville gradijo stolnico, ki bo posve-
čena sv. Cirilu in Metodu. Ti Slovaki imajo Lsvojega lastnega škofa v osebi Mihaela Kusnaka. Sv. oče je dejal, da ne bo nikdar zamrl spomin na solunska brata, ki sta se odlikovala po svoji apostolski gorečnosti, predanosti za slovansko kulturo, ljubezni do slovanskega bogoslužja in zavzetosti za edinost kristjanov.
NA GROBU KANADSKIH MUČENČEV
V nedeljo 16. septembra v dopoldanskih urah je papež obiskal kraj, kjer so bili leta 1646 mučeni in umorjeni francoski jezuiti, osem po številu. Za svetnike jih je razglasil papež Pij XI. Danes je tam mogočno svetišče. Kraj leži 120 km severozahodno od Toronta.
Pivi jezuitski misijonarji so prišli med indijanske Hurone leta 1615 in jih naglo pokristjanili. Tedaj jih je bilo še 30.000. Zaradi nalezljivih bolezni se je njihovo število zmanjšalo na 15.000. Leta 1642 so poganski Irokezi, nahujskani od nizozemskih trgovcev, napadli Hurone, ki so držali s Francozi in jih do leta 1649 skoro izstrebili. Med umorjenimi so bili tudi misijonarji. Rešil se je eden.
Papež je v tem svetišču dejal: »Kristus je središče vsake kulture, tudi indijanske. Ti novi kristjani so nagonsko čutili, da evangelij ne uničuje njihovih avtentičnih vrednot in običajev, temveč jih očiščuje in poplemenituje. P. Janez Brebeuf, eden od umorjenih jezuitov, je sanjal o katoliški Cerkvi, ki naj bi bila v celoti huronska.«
MAŠA OB MILIJONSKI MNOŽICI
Po povratku v Torontu je imel sv. oče mašo na 'letališču Dawnview. Zbrala se je milijonska množica. Med njimi so bili kot skupina tudi Slovenci, ki so prišli v Toronto kot begunci po zadnji vojni.
V	mestu imajo dve narodni župniji kot tudi v Montrealu in Hamiltonu. Papež je to pot govoril o nevarnostih, ki so povezane s tehnokratskim napredkom. Ta napredek je ogrožen od materialističnega pojmovanja življenja. Treba je storiti vse, da bo bogatil človeka, ne pa ga siromašil, saj često uničuje službena mesta in ogroža mir. Prošnje pri maši so bile v različnih jezikih, ne samo v francoskem in angleškem. Upamo, da tudi v slovenskem.
ZADNJI DNEVI POTOVANJA
Iz Toronta je Janez Pavel II. odletel
v	Winnipeg, glavno mesto pokrajine, ki je žitnica Kanade in kjer živi močna ukrajinska skupnost, s katero se je sestal v njihovi stolnici. Dvakrat je prenočil v Edmondu in se malo odpočil, saj je bil že močno utrujen od neprestanih naporov.
V ponedeljek 17. septembra je poletel visoko na sever med Eskime, ki bivajo okrog Forta Simpson. 18. in 19. septembra se je mudil v Vancouvru na tihomorski obali, nato pa se vrnil v zvezno prestolnico Ottavvo, kjer ga je že sprejel novi predsednik vlade Brian Mulroney. V Ottavvi je obisk 20. septembra zaključil s srečanjem z vsemi kanadskimi škofi.
J. K.
■ V Rimu je prišlo do hude prometne nesreče. Mestni avtobus v bližini hotela Sheraton je zgrmel z nadvoza ter padel na sedem metrov nižje ležeči travnik, kjer je obstal na strehi. Pet oseb je bilo skupno s šoferjem na mestu mrtvih, 32 pa ranjenih. Kasneje je eden od njih umrl v bolnišnici.
■ Veliko pozornost je v tujini vzbudila vest, da je bil 6. septembra odstavljen namestnik sovjetskega obrambnega ministra maršal Nikolaj Ogarkov. Sedaj se ve, da je bil odstavljen predvsem zato, ker je dvakrat v zadnjem času ukrepal na svojo roko ne da bi obvestil svoje predpostavljene. Baje je tudi on dal lani ukaz za sestrelitev južnokorejskega letala nad otokom Sahalin. Po odstavitvi so poslali Ogarkova na »novo službeno mesto«. Postal naj bi direktor generalštabne šole za častnike »Vorošilov«.
FogM na ntt A ob mh ttp leta Nov Al^eBttUBII SMHlPSlili
V	četrtek 13. septembra se je na vseh šolah začelo novo šolsko leto. S šolskim letom so se začele tudi običajne skrbi staršev in otrok. Starši mislijo na stroške za šolske knjige in zvezke in vse ostalo, kar danes spada k šoli. Ti stroški niso majhni, posebno na srednjih šolah ne. 'Starši morajo pač postrgati, kar je ostalo od poletnih počitnic in še kaj dodati. Ker je pa v skoro vseh družinah le po eden ali kvečjemu dva otroka, finančni problem ni prehud. Dijaki iz bolj številnih družin (teh je zelo malo) in oni iz gospodarsko šibkejših dobijo kake knjige tudi na posodo od šole. Zato se nam zdi, da finančne težave danes niso najhujši problem v šoli. Težji so drugi.
Predvsem je tu vsakoletna stiska z učnimi močmi. Na osnovnih šolah in v otroških vrtcih vedo, kdo bo učil, že takoj na začetku šolskega leta. Zato je tam pouk že takoj dovolj reden. Na nižjih srednjih in še /bolj na višjih srednjih šolah se pa leto za letom pojavlja vprašanje o učnih močeh. Vsled tega se kolikor toliko reden pouk začne šele po kakih dveh tednih, tam prve dni oktobra.
Pred nekaj dnevi sem se mudil na avtobusni postaji Ribi v Gorici. Bilo je okrog 11. Ure. V čakalnici in po cesti se je mudilo kakih dve sto dijakov, slovenskih in italijanskih. Vprašal sem, kaj tam delajo: »Čakamo na avtobus.« »Kdaj odpelje?« »Ob 13.30.« »Kdaj pa ste končali šolo?« »Imeli smo samo dve uri pouka.«
Torej za dve uri pouka izgubijo dijaki celo dopoldne in se potem potepajo po mestu ali okrog avtobusnih postaj. Ali je to vzgojno? Če ni učnih moči, zakaj ne pustijo dijakov doma še kak dan? In to se ponavlja iz leta v leto. Ali na srednjih šolah res ni mogoče imeti potrebnih učnih moči že kmalu na začetku šolskega leta?
Drug problem je vpis otrok v vrtce in
Poljski kardinal Glemip je štiri dimi preživel v Furlaniji. Bil je gost župnika v Codroipu, s katerim je bil sošolec v Rimu. Obiskal je oglejsko baziliko in romarsko svetišče na Stari gori, se sestal z duhovniki, redovniki in redovnicami v prostorih vidamsikega semenišča ter jim govoril, sprejele so ga tudi civilne oblasti v palači Belgrado v Vidmu, le na Vejmo ni prišel kot je nameraval, ker je to preprečilo slabo vreme.
O svoji domovini je dejal: »Gotovo ne manjkajo problemi in nevarnosti. Po štirih letih od sporazuma v Gdansku (ko je bil ustanovljen neodvisni sindikat Solidarnost, op. ur.) je naša dežela nemirna, a upanje obstaja. Ljudje hočejo pravice; prepričan sem, da smo na poti za dosego rvsaj nekaterih vrednot, za katere so se borili. Komunizem ni pojav, ki bo kratkotrajen. Nas ne zanima, koliko časa bo še trajal. Cetlkev in kristjani naj storijo šivajo dolžnost v zavesti, da se sistemi pač razvijajo. Za Cerkev je prvenstvene važnosti dobro oblikovan laikat. V vernikih moramo vzbuditi čut, da pripadajo Cerkvi. Za vse drugo sta potrebna potrpežljivost in odločnost.«
Kongres Furlanskega gibanja v Vidmu
V	nedeljo 16. septembra je bil v Vidmu izredni kongres Furlanskega gibanja - Mo-vknento FriuM, avtonomne stranke furlanske Skupnosti v naši deželi. Zborovanja se je udeležilo veliko članov in somišljenikov stranike, ki se bori za samostojni politični nastop Furlanov zlasti v videmski in pordenonski pokrajini.
Politični tajnik Ceschia je imel dolgo uvodno poročilo, v katerem se je dotaknil najrazličnejših vprašanj, fei zadevajo furlansko prebivalstvo. Posebej se je zavzel za čim širšo avtonomijo Furlanije v sklopu naše dežele (znamo je, da se njih stranka zavzema za samostojno furlansko deželo, ki naj bi obsegala pokrajine Videm, Pordenon in Gorico). V ta namen so po raznih avtonomističnih parlamentarcih tudi vložili zakonski osnutek v senat in pobrali okoli 90 tisoč podpisov. Nadalje se je zlasti zavzel za ovrednotenje in rabo furlanskega jezika, kulture, ozemlja itd.
Kongresu so prisostvovali tudi predstavniki drugih strank, med njimi skoraj vseh manjšinskih strank v Italiji. Zastopane so bile Slovenska skupnost, Union Valdotaine, okcitanska MAO in sardinska PSdA, Za SSk je zborovalce pozdravil
šole. Po celi državi je danes opažati padanje rojstev in s tem števila otrok v vrtcih in potem na vseh šolah, saj iz o-troških vrtcev prihaja naraščaj za vse šole. Ponekod je ta padec večji, drugod manjši.
Pri nas na Tržaškem in Goriškem je precej občuten, tako na slovenskih kot na italijanskih šolah. En sam zgled: V petih letih od 1980-81 do 1984-85 je upadel vpis na osnovne šole v goriški škofiji na italijanskih šolah od 12.045 na 9.293 letos. Na slovenskih šolah pa od 837 na 663. To je 22 % na italijanskih in za skoro 21 °/o na slovenskih šolah. Sorazmerno so seveda odpadli tudi razredi in se zmanjšalo število nastavljenih učiteljev.
Vendar je pribiti naslednje dejstvo: na italijanskih šolah je vpadanje vpisanih otrok v prve razrede ustavljeno. Lani se je vpisalo v 1. razred 1.593 otrok, letos 1.607. Na slovenskih pa se padanje nadaljuje; lani je bilo vpisanih 119 otrok, letos 110.
Podoben kot na Goriškem oziroma še slabši je položaj na Tržaškem. Tam je bilo lansko šolsko leto vpisanih otrok v slovenske osnovne šole 1184, letos pa 1084. Torej kar sto otrok manj.
To so številke, ki nam morajo vsem dati misliti, ker značijo biološko izumiranje Slovencev v Italiji.
Za letos je še kar ugoden položaj na nižjih in višjih srednjih šolah, ker te živijo od prejšnjih »ugodnih« letin, ko je bilo še dosti otrok. Toda že prihodnje leto bo začel upadati vpis tudi v te šole. Bil je čas, ko je padel vpis v naše šole zato, ker so otroci uhajali na italijanske šole, danes pa tega pojava skoro ni več, saj se dogaja, da celo italijanski starši želijo, naj njih otroci obiskujejo slovenske osnovne šole in otroške vrtce.
Zakonodaja za razporoko in za splav rodi sedaj sadove in jih bo še.
u Furlaniji
deželni tajnik Bratuž, ki je zaželel kongresu plodno delo ter posebej poudaril že preteklo sodelovanje obeh strank, ki kljub razlikam lahko sodelujejo na raznih področjih. Prav taiko so pozdravili delegati vseh ostalih manjšinskih strank.
Nastopil je tudi predsednik beneških Slovencev Rutar v imenu »ljudskih demokratov'«, kot se odslej imenuje skupina tistih beneških Slovencev okoli društva Studenci, ki je tudi že na deželnih volitvah nastopala s Furlanskim gibanjem.
Utrujena od precejšnjega dela tistega dne sem sedela na terasi, da se odpočijem in kaj koristnega preberem. Pa me pokliče po imenu glas iz ulice. Bili sta dve ženski, kar se mi je takoj zdelo sumljivo. A ker sta povedali ime moje znanke, ki ju je poslala do mene, sem jima nasedla in ju povabila v stanovanje. Takoj sta se predstavili kot Jehovi priči.
»Lahko gresta, nimam z vama nič skupnega,« sem jima odločno odgovorila. Pa nista šli. Starejša je odpirala biblijo in mi hotela nekaj prečitati. Vprašala sem ju:
»Preden sta pristopili k jehovcem, kakšne vere sta bili?«
»Katoliške!« sta mirno priznali.
»Torej sta odpadnici, izdali sta Kristusa in ga zavrgli.«
»O, ne, šele našli sva ga,« je naglo odgovorila mlajša, »vedno sem iskala resnico, našla sem jo v veri v Jehova.«
»Jaz Kristusa ne bom nikoli zavrgla in nauka svete Cerkve tudi ne,« sem jima odgovorila.
»V zmoti ste. Cerkev ne obstaja. Noben papež ni bil postavljen od Jehova.«
»Kaj pa prvi papež, Peter, postavljen od samega Kristusa?«
»Ne, on je bil samo Jezusov učenec, a-postol, a nikoli ne papež.«
»Jezus mu je rekel, da bo skala. In kaj pomeni za vas skala?«
»Pač, skala na zemlji. Kajti naša zemlja bo postala raj.«
»Premajhna za vse milijarde ljudi,« sem se nasmehnila.
»Ne, ne bo premajhna!« sta trdili.
Neumnih odgovorov sem bila že sita in sem ju vprašala:
»Kako, da poznate mojo znanko? Pravite, da vaju je ona poslala. Torej sta
Italijanski zunanji minister Andreotti je spet v ospredju pozornosti. Ko je o-biskal vsedržavni praznik komunističnega dnevnika »Umita«, se je obregnil ob nemški pangermanizem (želja po navla-di Nemčije) im dobesedno dejal: »Nemčiji sta dve im taki tudi morata ostati.«
Da sta Nemčiji trenutno dve, to je vsakomur jasno, kakor je tudi vsakomur jasno, da se tega stanja v sedanjih razmerah brez vojnega spopada sploh ne da spreminjati. Nekaj drugega pa je, če šef italijanske diplomacije avtoritativno pove »Im taki (dve državi) tudi morata biti.« To se pravi izraziti misel, da se nemški narod me sme več združiti.
S tem je Andreotti daleč prešel svoj delokrog, povzročil zamero v Zahodni Nemčiji, spravil svojo ivlado v veliko zadrego in dal roko Moskvi, ki je prav te dni spet sprožila gonjo zoper nemški re-vamžizem, tako da sta dva komunistična voditelja, Honecker iz Vzhodne Nemčije in Živkov iz Bolgarije morala odpovedati že najavljeni obisk v Bonnu.
V	Bonmu so kar dvakrat poklicali italijanskega veleposlanika na zagovor. Zunanje ministrstvo je poudarilo, da sama zahodnonemška ustava govori o združitvi obeh Nemčij kot dolgoročnemu cilju. Stranke so si v tem edine, čeprav se razhajajo glede sredstev im načina kako to zedinjenje doseči. Imenovati to željo po združenju pangermanizem je skrajno neodgovorno. Italija je ena članic NATO držav in članica EGS. Vse te države so od začetka sprejele kot upravičeno željo nemšikega naroda, da se ponovno združi.
Po svojih nespametnih izjavah je Andreotti mimo odšel na dvodnevni obisk v Saudsko Arabijo, kjer je časnikarjem dejail, da se po nepotrebnem dela hrup iz nič. Da pa stvar le ni bila nič, je dokaz brzojaivka, ki jo je predsednik Craxi poslal v Bonn, da se opraviči. V njej je rečeno, da italijanska republika visoko ceni ideale in načela, ki prevevajo za-hodnonemško ustavo. Italijanska vlada opozarja na bistveni prispevek, ki ga zvezna Nemčija daje stvari miru im svobode v Evropi in izraža željo, da bi bile premagane ovire, ki so se pojavile pri neposrednem pogovoru med obema nemškima državama, kar je v interesu celotnega nemškega naroda im bodočega miru v Evropi. Italijanska vlada zato pričakuje, da bodo še naprej ostali odnosi med obema državama prijateljski ter na osno-
vi	sodelovanja in medsebojnega zaupanja.
Craxi v poslanici obzirno zamolči An-dreottijevo ime. Toda, ali bo ostalo samo pri tem? Craxi je svojega zunanjega ministra preklical. Andreotti bi moral po vsem tem odstopiti. Toda Andreotti je
bili že večkrat pri njej? Ne boste z njo veliko pridobili, mi pa še manj izgubili.«
»Poznamo pa tudi vaše znanke iz Trsta, odnosno iz Nabrežine.« Povedali sta mi ime in priimek.
Obšla me je nejevolja. Intelektualka je in sedaj se bosta verjetno pri nadaljnih obiskih slovenskih družin sklicevali name. Neverjetna predrznost!
Ko mi je starejša na vse načine hotela vsiliti neko brošuro, sem ju poslala iz hiše. Upam, da bodo tudi drugi tako naredili, a že takoj v začetku, kajti nevarno je spuščati se z njimi v pogovor.
Kristus nas opozarja: Vstali bodo krivi Kristusi in krivi preroki, da bi premotili še dobre, če bi bilo mogoče...
Ostanimo trdni v veri naših očetov, zvesti Bogu in narodu. Kajti kdor odpade od vere, odpade tudi od naroda. Resnica je samo ena in se ne da potvoriti.
Zora Piščanc
Koliko je italijanskih misijonarjev
Zadnja številka revije »Mondo e missio-ne« prinaša podatke o številu italijanskih misijonarjev. Leta 1954 jih je bilo 10.521. Potem pa je število polagoma rastlo. Leta 1976 jih je bilo že 15.670. Sedaj se bliža
20.000.	V tem številu je približno 8.000 duhovnikov in redovnikov, 10.000 sester in večje število škofijskih duhovnikov, ki so začasno na delu v Latinski Ameriki (569) ter v Afriki (140). Med italijanskimi izseljenci v deželah Tretjega sveta je 192 škofijskih duhovnikov in 561 laikov.
Po misijonski zavzetosti se odlikujejo škofije: Milan nad 3.000, Vicenza nad 1.400, Padova nad 1.200; Brescia, Verona in Trento vsaka okoli 1.000 misijonarjev.
star politični lisjaik. Vse, kar počne, dela zavestno. In se zdi, da oilja predvsem na eno: da bi po Pertiniju postal predsednik republike. Zato pa potrebuje komunističnih glasov. In si jih skuša zagotoviti tako kot je storil te dni.
Ob povratku iz Saudske Arabije se je Andreotti sestal v Bruslju z zahodnonem-škim ministrom Genscherjem in skušal zadevo potišati. Dejail je, da je s pan-germanizmom mislil na dogodke v Innsbrucku. ko so nekateri manifestanti zahtevali, naj se Južna Tirolska odvzame Italiji in vrne Avstriji, da pa uradna politika Bonna nima ničesar opraviti s pangermanizmom. Seveda njegova pojasnila še daleč ne prepričajo, kajti njegov stavek »Dve Nemčiji morata ostati« bo še dolgo odmeval.
Poglavje o Dachauu za slovensko javnost ostaja odprto. Zloglasno taborišče je dokaj ohranjeno in vključuje tudi stalno razstavo. Za Slovence kažejo grafike 4.000 zapornikov, med njimi kar 50 duhovnikov. Ta številka kaže na relativno najbolj prizadeti poklic. Ako k temu prištejemo še izgon duhovnikov iz Štajerske in Gorenjske, 9 nasilnih smrti v t. i. Nezavisni državi Hrvatski (NDH) in Srbiji, potem se komaj more še govoriti o neki krivdi medvojne slovenske Cerkve!
V smislu obtožnice iz leta 1948 je bil Dachauski proces verna kopija Stalinovih čistk. Režim je bil v dobi, ko je veljalo bolje potolči sto nedolžnih, ako se je s tem uničilo vsaj enega nasprotnika. Obtoženci so v borbi za preživetje v taborišču iskali službe in zveze z Nemci. Povsem normalen lagerski položaj, v kolikor s tem ne škoduješ sotrpinom. Ta nagon po preživetju je bil v Dachauu toliko bolj razumljiv, ker smrt zaradi bolezni ali nasilja itak ni bila nikdar daleč.
Komunistični partiji Slovenije (KPS) gre vsekakor priznanje, da je obsojene od te obtožbe oprostila in rehabilitirala, četudi po smrti. Še večje priznanje zasluži ista partija, da je dovolila in podprla tisk knjige Igorja Torkarja, soobtoženca. V tej knjigi so podane vse podrobnosti procesa in mučenja, tako groznega, kot ga je komaj maj ti v kaki drugi levičarski literaturi. Čudno, da partija še ni spravila skupaj toliko moči, da bi rehabilitirala vsaj enega nacionalista, nasprotnika revolucije. Izjava o pomotah ne bo zadostovala pred zgodovino!
V zadevi Dachauskega procesa gre pa še za dejanje obtožencev, ki ga obtožnica ne omenja. Kot Igor Torkar podrobno pove v knjigi in kot je to znano iz drugih virov, so dachauski obtoženci še pod Nemci škodovali Slovencem sotrpinom, ki so bili njim ideološko nasprotni. In kar je najhuje, s terorjem in zvijačo so obtoženci te naše rojake po vojni spravili domov. Doma so seveda ti Dachauci, domobranci, četniki in nacionalisti, prišli pred komunistične sodnike. Ti procesi so se končali tudi z nekaj smrtnimi obsodbami.
To dejanje obtožencev-levičarjev bi bilo seveda v vsaki pravni državi podvrženo preiskavi, sojenju in sodbi. Tako imamo pri Dachaucih, sojenih leta 1948 zanimiv in tragičen pravni primer. Lažno so bili obtoženi, da so bili agenti Gestapa, toda pravično (verjetno pretrdo) so bili kaznovani, ker so nedolžne rojake, svoje politične nasprotnike, spravili v smrt ali v zapor.	Dr.	Peter Urbanc
Odprt je Leta duhovnih Doklicev v Logu pri Vipavi
Na praznik rojstva Marijinega 8. septembra je bilo tudi za Primorsko odprtje Leta za duhovne poklice kot je bilo za Štajersko na Ptujski gori in Kranjsko na Brezjah in sicer v Logu na Vipavskem. Tam je prišlo še posebno do izraza, saj je koprski škof dr. Janez Jenko obenem obhajal tudi 20. obletnico, kar je bil prav v Logu 8. septembra posvečen v škofa. Posvetil ga je danes že pokojni takratni beograjski nadškof Bu-katko. Dr. Janez Jenko je tretji ordinarij-voditelj primorske Cerkve. Prvi je bil, a le mesec dni dr. Močnik, za njim dr. Toroš in zdaj je dr. Jenko, ki ima izredne zasluge, da je uredil redno življenje škofije in je pod njim bila Primorska razglašena kot redna škofija.
V	Logu se je za ta Marijin praznik zbralo izredno število vernikov, ki so svojemu nadpastirju po svojih zastopnikih čestitali k temu jubileju in mu voščili
a Izraelski parlament, ki ima 120 članov, je izglasoval z večino 89 glasov zaupnico novi vladi, ki jo sestavljata laburistična stranka in desni blok Ldkud. Dogovor o sodelovanju določa, da bo prvih 25 mesecev ministrski predsednik vodja laburistov Šimon Perez, nato pa vodja Likuda Jicak Šamir. Slednji bo v istem obdobju podpredsednik vlade in zunanji minister, nato pa Peres. Vlada narodne enotnosti pa je vse prej kot enotna. Program je nedorečen v vseh važnih vprašanjih kot so umik iz Libanona, dogovarjanje z jordanskim kraljem Huseinom, nadaljme naseljevanje z Judi na zahodni strani Jordana. Edino, v čemer se obe strani strinjata, je odklanjanje pogajanj s Palestinsko osvobodilno organizacijo in ustanovitev palestinske države na zasedenih ozemljih. Trenutno naj večji problem za novo vlado pa je gospodarski položaj: 400% inflacija, naraščajoča brezposelnost in 23 milijard dolarjev zunanjih dolgov.
novih moči in božjega blagoslova. Škjf je v pridigi omenil, da se stekajo njegova leta, a z božjo pomočjo mora, dokler je božja volja, vršiti poslanstvo, ki mu ga je izročil sv. oče in po njem Bog sam. Govoril je tudi o duhovnih poklicih, ki jih moramo izprositi še v večji meri, da bo verno slovensko ljudstvo i-melo dovolj dobrih dušnih pastirjev.
K škofovskemu jubileju voščimo g. škofu tudi mi tostran meje vse dobro, hvaležni, da nam je priskočil na pomoč zlasti z duhovniki, ki delujejo med nami. Bog naj blagoslavlja njegovo delo in napore!
Katoliške škofije po svetu
Največ škofij ima Italija in sicer 282. Na drugem mestu je Brazilija z 242 škofijami. Na tretjem mestu so ZDA, ki imajo 172 škofij. Potem pa je na vrsti Indija, ki ima 110 škofij ali cerkvenih okrožij. Po številu vernikov je na prvem mestu Brazilija, ki ima 120 milijonov krščenih katoličanov, Mehika 60 milijonov, Italija 51 milijonov, ZDA 51 milijonov.
Zgodovina mesta olimpijskih iger
Kalifornijsko mesto Los Angeles je bilo že drugič sedež olimpijskih iger. Prvič se je zgodilo leta 1932. Zanimiva je tudi zgodovina tega cvetočega mesta na pacifiški obali.
Bilo je 2. avgusta 1769, na praznik por-ciunkule, ko je Španec Gaspar de Por-tola s svojim ladjevjem priplul pred o-balo sedanje Kalifornije in iskal primerno mesto za novi misijon. Nenadoma so zagledali »prisrčen kotiček pod mogočnimi drevesi v delti reke, kot ustvarjen za veliko naselbino«. Tako je p. Juan Crespi, ki je kot misijonar skupaj z njimi prispel v Novi svet, opisal mesto, na katerem se je kasneje razvil sedanji mogočni Los Angeles.
Vendar je bilo treba počakati do leta 1781, da je španski guverner Kalifornije dal novi naselbini uradno ime: »El Pue-blo de Nuestra Senora la Reina de Los Angeles — Vas naše ljube Gospe, Kraljice angelov«. Leto dni prej je ustanovil p. Crespi malo misijonsko postajo in jo posvetil nadangelu Gabrijelu.
V	letih po uradni ustanovitvi se je prvotna mala naselbina naglo razvijala in kultivirala. Novi priseljenci so domorodne in mehiške Indijance podjarmili in jih uporabili za svoje načrte.
Prvi razcvet je mesto doživelo leta 1842, ko so v njegovi bližini odkrili zlato rudo. Na tisoče in tisoče ljudi je hitelo čez drn in strn, da bi na lahek in hiter način obogateli, vendar jih je zaradi lakote in izčrpanosti mnogo pred ciljem omahnilo v smrt.
Drugi skok v svojem razvoju je Los Angeles doživel z gradnjo velikega umetnega pristanišča v bližnjem San Pedro Bay leta 1899, v dvajsetem stoletju pa z »naftnim boomom«.
Čeprav je Los Angeles danes industrijski orjak in srce Kalifornije, je ohranil nekaj čara španskih pionirjev. Nedaleč od prvotne naselbine stoji še vedno prva cerkev »Naše ljube Gospe, Kraljice angelov«, ki so jo leta 1818 zgradili Španci. Ti so kasneje postavili še druge cerkve.
Škofija Los Angeles je bila ustanovljena leta 1922, metropolija je postala leta 1936. Na njenem ozemlju živi skoraj devet milijonov ljudi, od katerih je 2,400.000 katoličanov. Zanje skrbi 1500 duhovnikov. Redovnic je okoli 3000. Nadškofijo vodi kar dinal Timothy Manning, pomagajo mu trije pomožni škofje.
Kardinal Glemp
Med zmoto in prevaro
Dachauci res nedolžni?
S festivala v Stresi
Stresa, konec avgusta
Zadnje poletje in prva jesen sta nastopili ob bregovih vedno lepega in mikavnega jezera Lago Maggiore, ki postane vsako leto ob tem času prijetno in vabljivo središče ljubiteljev glasbe. Začetek letošnje koncertne sezone je bil namreč še v znamenju pravega poletja, medtem ko je drugi koncertni večer že bogato zalilo prvo jesensko deževje. Skoda, da ni bilo na programu Handlove Glasbe na vodi...
Letošnji repertoar Glasbenih tednov v Stresi je obsegal kot navadno celo vrsto simfoničnih, komornih ter solističnih koncertov. Na njih so nastopili sloviti dirigenti in solist^violinisti (Szeryng), pianisti (Magaloff, Ashkenazy), organisti (Chonzempa), čelisti (Fournier), pevci (Fischer Dieskau). Na programu je bil tudi znameniti jugoslovanski pianist Ivo Po-gorelič, a je zadnji trenutek odpovedal zaradi bolezni. To je seveda le nekaj vidnejših imen, ki so letos bogatile program v Stresi. Bili so nato razni orkestri in komorne skupine, kot npr. Češka filharmonija, orkester RAI iz Milana, itd.
Za prvi koncert so prireditelji segli po nenavadnem programu. Če so bila navadno za uvodni večer na sporedu orkestralna ali simfonično-vokalna dela, je letos Glasbene tedne začel pevec-solisit. To je bil nemški baritonist Dietrich Fischer Dieskau, gotovo danes eden najslavnejših izvajalcev samospeva, »lieder«. Na . sporedu večera je bilo dvajset Brahmsovih samospevov; tu ga je spremljal pianist Hartmut Hdll. Dieskau je žel za svoj nastop velik uspeh, saj je res prepričevalno podal svoj nelahek spored. Posebej še, če pomislimo, da večer samih samospevov lahko izpade tudi delno monotono. Vsekakor bi za prvi večer festivala verjetno bolje izzvenel kak večji recimo simfonično-vokalni program, kot je bilo to v navadi skoraj vsa prejšnja
Odkar je bila ustanovljena leta 1977 sekcija prostovoljnih krvodajalcev v So-vodnjah, je ta delavni odsek vsako leto pripravil svoj praznik v eni izmed vasi, ki sestavljajo sovodenjsko občino. Letos so prišle spet na vrsto Gabrje, kjer so ob tej priložnosti odprli sekcijski sedež.
Kot običajno se je praznik pričel s sv. mašo, ki je bila tokrat na prostem na dvorišču PD »Skala«. Opravil jo je domači župnik g. Jože Jurak, ‘ki je v pridigi poudaril, da je vsak krvodajalec podoben Kristusu, saj nesebično daje kri za bližnjega. To dajanje je izraz ljubezni in vzajemnosti. Krvodajalce !je pozval, naj to vzvišeno poslanstvo nadaljujejo. Pri maši je ob spremljavi godal pel mladinski zbor iz Sovodenj pod vodstvom Alenke Černič iz Števerjana.
Praznika so se s svojimi prapori udeležile rvse sekcije z goriškega območja, pa še sekcija slovenskih krvodajalcev iz Doberdoba in iz Foljana ter Rude, ki spadajo pod Tržič oz. Videm. Prisotni so bili tudi delegacija Rdečega križa iz občine Škofja Loka ter predstavniki Rdečega križa iz Ajdovščine, ki imata tudi odseka krvodajalcev.
Po maši so krvodajalci ob spremstvu godbe na pihala iz Vileša krenili k spomeniku padlim borcem, kjer je bilo polaganje venca. Po enominutnem molku je moški zbor društva »Skala« pod vodstvom Anteka Klančiča iz Mirna zapel priložnostno pesem.
Nato se je na dvorišču omenjenega društva začel odvijati kulturni spored. Predsednik sekcije Branko Černič je pozdravil domačega župana Vida Primožiča, predstavnike Rdečega križa občine Škofja Loka, ki [je pobratena s sovodenjsko kakor tudi tiste Rdečega križa iz Ajdovščine, s katerim je odsek predlanskim navezal stike pa še vse druge prijatelje sovodenj-skih krvodajalcev. Predvsem se je zahvalil društvu Skala za sobo, v kateri si je odsek uredil svoj sedež.
Pri izvedbi programa so sodelovali zbor društva Skala, skupina dijakov iz šole »B. Kidrič« iz Ajdovščine z recitalom, gojenka iz zavoda »J. Premrl-Vojko« z ganljivo recitacijo, program pa je zelo razgibano povezovala dijakinja Katja Tomšič iz Sovodenj.
Pred podelitvijo priznanj je tajnica Marinka Batič poudarila pomen novega sedeža, pri čemer se je zahvalila PD Skala za prostor, Pepotu za zidarska dela. Pavlu za pleskanje, Darjotu in njegovemu Prijatelju za prevleko po zidu, Oskarju
leta in bi solistični recital bil kje v nadaljevanju kar dolgega programa.
Na drugem koncertnem večeru je nastopil simfonični orkester Češke filharmonije iz Prage, vodil ga je dirigent Vaclav Neumann. Program češkega orkestra je bil v bistvu naravnan v češko glasbeno zakladnico. Predstavil 'je dela Bedricha Smetane, Felixa Mendelssohna Bartholdyja ter Antonina Dvoraka. Vsekakor repertoar s pravo klasično tradicionalno vsebino. Češki filharmoniki so svoj program izvedli z veliko dozo tehnične uglajenosti in o-benem romantične vznešenosti, kar je pač tudi zahteval program. Pianist Bruno L. Gelber, ki je kot solist nastopil v Men-delssohnovem klavirskem koncertu je precizno odigral svojo vlogo, vendar ni sodil v vrhunsko klavirsko interpretacijo. To sicer v Stresi potrjujejo že leta veliki zvezdniki klavirja, kot so Ashke-nazy, Weissenberg, Magaloff in drugi. Mislim, da so češki filharmoniki svoj višek na vsak način dosegli v izvajanju Dvorakove vedno lepe in prekipevajoče simfonije št. 9 v e^olu, iz novega sveta, v kateri se originalno in markantno prepletajo glasbene teme nove celine, v bistvu indijansko-črnskega značaja. Te teme pa so pravzaprav Dvorakove (zlasti čudovita melodija drugega počasnega stavka); ki pa jih je češki skladatelj tako lepo podoživel. Sam je namreč bil več let ravnatelj konservatorija v New Yorku. In prav na ameriški celini se—je lahko sam seznanil z vso vsebinsko zanimivo in pristno domačo glasbeno tradicijo.
Festival v Stresi se zaključuje. Ne prinaša revolucionarnih glasbenih del sodobne večkrat samo akustično in mehanično obarvane kompozicije. S svojo predanostjo klasični in zmerno moderni smeri želi ta manifestacija prek mednarodno priznanih umetnikov posredovati res uveljavljene stvaritve svetovne glasbe. In v tem bo gotovo ta festival svojo vlogo igral tudi v bodoče.	ab
za namestitev razsvetljave, mizarju Vitku za njegov doprinos, pa še drugim, ki so gmotno prispevali k opremi prostora.
Sledila je podelitev priznanj. Srebrno značko in priznanje za 35-kratno darovanje krvi je prejel Graziano Zaccaron, za 10-kratno pa so dobili priznanje Natale Culot, Darko Devetak, Jožko Petejan, Ivo Kovic in Srečko Tomšič. Za novega člana je bil sprejet Marino Dottori s Peči.
Pozdrave in čestitke so nato izrekli predsednik RK Škofija Loka Ludvik Bernik ter predsednik RK Ajdovščina Ernest Rojc, nadalje predsednik odseka iz Doberdoba Jožef Ferletič, predsednik združenja krvodajalskih sekcij iz goriškega območja Egidio Bragagnoli ter sovodenjski župan Vid Primožič.
Po vsem tem je domači župnik sedež blagoslovil, župan pa prerezal trak ob vhodu. Sledila je zakuska za vse prisotne, s čimer se je praznik v veselem razpoloženju zaključil.
Remo Devetak
Pastoralni dnevi
28.,	29. in 30. septembra bodo v Trstu napovedani pastoralni dnevi z naslovom; poroka, pričevanje v družini in v družbi. Na kratko povedano se bo torej v teh dneh razpravljalo o problemu družine s posebnim poudarkom na pričevanje v zasebnem in javnem življenju. Glavni predavatelj bo padovanski nadškof msgr. Filip Franceschi, govorila bosta tudi zakonca Ferrari iz Verone.
Začetek bo v petak 28. septembra ob 18. uri v dvorani zraven cerkve sv. Marije Veflike. Tu bo tudi dana možnost za vpisovanje v posamezne delovne skupine.
V soboto 29. septembra — od 15.30 dalje — bodo delovale posamezne skupine in sicer v prostorih semenišča v ul. Be-senghi 16.
V nedeljo 30. septembra — od 9.30 dalje — vedno v semenišču, bo nadaljevanje dela posameznih komisij. Zaključek pa bo v dvorani zraven cerkve sv. Marije Velike z začetkom ob 15. uri. Govorila bosta zakonca Ferrari, sledila bo debata, zaključil bo škof s svojim posegom. Ob 19. uri bo somaševanje.
Priporočamo udeležbo in sodelovanje slovenskih vernikov, predvsem mladih zakoncev.
Vej na
(Popravek in dopolnilo)
Katoliški glas (štev. 35 - 13. septembra) je objavil kratko poročilo o slovesnosti, ■ki je bila na Vejni 9. septembra. V poročilu se z razočaranjem ugotavlja, da nihče od cerkvenih višjih pastirjev ni smatral za potrebno, da opozori na misel iz papeževega pisma tržaškemu škofu Bellomiju, da »naj postane svetišče Marije, Matere in kraljice na Vejni kraj srečanj v bratstvu in miru med narodi Vzhoda in Zahoda«. (Poslanico je omenil Katol. glas v štev. 34 - 6. septembra).
Slovesnost je oddajala italijanska televizija, ki ji je odmerila le 53 minut. Tisti torej, ki je gledal televizijski prenos, je videl in slišal le del slovesnosti. Zato je njegova sodba o vsebini slovesnosti omejena, če ne celo napačna.
Pred mašo je škofijski kancler Zupančič prebral papeževo poslanico, po maši pa je spregovoril tržaški škof Bellomi, ki je z velikim poudarkom opozoril na glavne misli papeževe poslanice (tudi naprej omenjene misli o »kraju srečanj«) in povabil vernike, naj z večjo pobožnostjo sledijo Mariji in naj se držijo papeževih smernic.
Tržaški g. škof je med drugim dejal: »Trst, njegova zgodovina in njegova stvarnost so povezani z Vzhodom in Zahodom. Poleg bratov Slovencev, ki predstavljajo precejšen del tržaškega prebivalstva, živita tukaj še grška in srbska skupnost, katerih predsedniki in pastirji so tu med nami; z nami bivajo številne hrvaške družine in v mestu delajo številne osebe iz bližnjega slovanskega sveta.
Trst, italijansko in kozmolitsko mesto, je naraven, vsakdanji in trajen kraj, kjer se srečujeta in medsebojno dopolnjujeta dva obširna svetova kulture in civilizacije, ki pripadata kontinentu — Evropi. Im Cerkev, polna Svetega Duha, ki združuje vsa ljudstva v eni Gospodovi družini, mora v polni meri kazati in pripravljati pot, ki je vedno naporna in negotova, za raeumevanje med različnimi narodi in za rast v miru in v dejavni solidarnosti.«
Upamo, da nam bo Vejna v prihodnosti znamenje in glasilo teh načelnih smernic g. škofa, za katere smo mu hvaležni.	I"	S-
Srečanje Štoka - Carbone
Na sedežu deželnega sveta v Trstu sta se 12. septembra sestala načelnika svetovalskih skupin PSI in SSk Carbone in Štoka. Obravnavala sta politični položaj v nnši deželi in dala poseben poudarek zaščiti Slovencev v Italiji. Govor je bil predvsem o vlogi, ki jo morajo s tem v zvezi danes imeti vse stranke, ki sestavljajo deželno večino. Poudarjena je bila tudi nujnost, da se stiki med našo deželo in Slovenijo ter med Italijo in Jugoslavijo vedno bolj krepijo in vsestransko razvijajo.
Novo šolsko leto na Tržaškem
Začelo se je novo šolsko leto in marsikdo se vprašuje, kalko je sploh začelo in kakšni bodo uspehi, ki jih bo prineslo. Začelo se je z težavami. O njih se je do sedaj že veliko govorilo in pisalo.
Naj večji problem je prav gotovo manj-šanje števila otrok v osnovnih šolah in v otroških vrtcih. Zanimivo je, da je večji upad na deželi kakor pa v mestu.
V	letu 1983-84 je bilo v vrtcih 510 o-trofk, letos jih bo 480, v osnovnih šolah je bilo v letu 1983-84 1184 otrok, letos jih bo 1084. Na srednjih šolah je upad majhen. Na Opčinah je na srednji šoli 7 razredov', lani jih je bilo 9. Na višjih srednjih šolah je število nekoliko večje od lanskega (od 811 na 839).
Težave predstavljajo učno osebje in učni prostori. Stanko Škrinjar je po 40 letih pustil šolo in mesto didaktičnega ravnateljstva v Dolini in v Nabrežini. Kdo ga bo nasledil? Ena sama didaktična ravnateljica dr. Lučka Križman na Opčinah le ne more imeti v svojih rokah skrb za štiri didaktična ravnateljstva (34 osnovnih šol in 30 vrtcev).
Za srednje šole so takole poskrbeli; ravnateljico Vero Semenič Bedendo bo nasledil na srednji šoli »I. Cankar« Aleksander Kriščjak, ki pa ostane še nekaj časa pri delu na šolskem skrbništvu (na mestnica na šoli N. Smotlaik); Ivano Milič Antonini na srednji šoli »I. Gruden« v Nabrežini bo nasledil Zvonko Legiša.
Velike težave imajo v obeh šolah na
Katinari zaradi pomanjkanja potrebnih prostorov. To velja predvsem za osnovno »F. Milčinski«. Starši so zaradi tega o-pravili že številne poti. Otrok pa sploh niso poslali v šolo.
Vrtca v Lonijerju in v Barkovljah sta bila zaprta, ker tržaška občinska uprava še ni namestila v vrtcih postrežnice.
Koliko časa bo vse to trajalo? Kljub temu želimo učencem. in vzgojiteljem o-bilo uspeha. Težave so v današnjem času in v naših razmerah neizogibne, a pogum in dobra volja ne smeta odmajkati.
Za spoštovanje pravic slovenskega prebivalstva
Kot znano, je tržaška občina zadnje dni avgusta namestila nove table z označbo kraja ob vhodu v pretežno slovenske vasi na Krasu samo v italijanščini. Glede na to, da gre za obče znana področja s slovenskim prebivalstvom in da je ista tržaška občina že pred mnogimi leti postavila nekaj dvojezičnih napisov, bi politična doslednost in dalekovidnost narekovali, da se stare in posamezne table nadomestijo z novimi v obeh jezikih. Tako ne bi bil nihče prikrajšan, občinska uprava pa bi pokazala dobro voljo in čut pravičnosti do vseh občanov.
O tem spodrsljaju je razpravljal na svoji seji dne 12. septembra tudi pokrajinski izvršni odbor SSk v Trstu, ki v zadevnem tiskovnem sporočilu ugotavlja, da gre brez dvoma za nerazumljivo in obsodbe vredno dejanje, ki mu je gotovo botrovala prenagljenost določenih krogov, ki so očitno hoteli izkoristiti počitniški premor za dajanje, ki nikakor ni v skladu s toliko razglašenemi načeli enakopravnosti, sožitja in evropskega duha. Zato SSk ostro obsoja taka diskriminacijska dejanja, ki kršijo pravice slovenskega prebivalstva.
Zato je slovenska javnost — nadaljuje sporočilo SSk — povsem utemeljeno reagirala na ta nepremišljen ukrep, ki ga je med drugim soglasno obsodil tudi rajonski sosvet Zahodnega Krasa, v katerem sedijo slovenski in italijanski predstavniki. Nabrežinska občina pa je upravičeno dala odstraniti tablo, ki jo je tržaška občina v svoji prenagljenosti bila postavila na njenem pristojnem ozemlju.
Izvršni odbor SSk je v zvezi s tem vprašanjem sklenil skupno s svetovalcem Lokarjem storiti ustrezne korake pri tržaškem županu, da se upoštevajo upravičene zahteve slovenskega prebivalstva v duhu medsebojnega sožitja.
Dolina
Zahvala šolskim sestram. Pred kratkim so odšle iz Doline šolske sestre Pavla (prednica), Ema in Mihaela, ki so več let dedovale pri nas. Vzorno so skrbele za cerkev, za obnemogle osebe in nudile tudi socialno zdravstveno pomoč na domu. V vseh teh letih so napravile veliko dobrega, zato čutimo za svojo dolžnost, da se jim ob tej priložnosti tudi javno zahvalimo za vse, kar so naredile za našo župnijsko in širšo krajevno skupnost. Hkrati jim želimo, da bi prav tako u-spešno nadaljevale svoje poslanstvo na novemu mestu, kamor bodo dodeljene. To zahvalo in voščilo jim izražajo župnijski svet, cerkveni pevci in vaščani.
Ob tej priložnosti želimo še spomniti vse župljane in vaščane, da so v teku priprave za škofov pastoralni obisk v naši župniji, ki bo v prihodnjih mesecih, in toplo vabimo vse župljane k sodelovanju, da bi omenjeni obisk kar najlepše in uspešnejše potekal.
Umrla je Klementina Slokar
Kdo v Trstu je ni poznal? Udeleževala se je vseh skupnih romanj in potovanj. Živela je skromno in si prihranila del pokojnine za potne stroške. Redno je prihajala k nedeljski sveti maši in tudi med tednom. Rada je prebirala in pod-
Delavski svet tovarne avtomobilskih delov »Tomos« v Ljubuškem (blizu Medjit-gorja) je sprejel sklep, da bodo zamenjali inženirja Mustafa Tančica, šefa enega od obeh tovarniških obratov, ker je uporabil delavce iz svojega obrata za pospravljanje krompirja z lastne njive med delovnim časom. Zanimivo je, da je disciplinska komisija v tovarni najprej oprostila Tančiča vsake odgovornosti z obrazložitvijo, da je tistikrat izkoristil letni do-
pirala vse naše časopise. Iz svojega podstrešnega stanovanja pri Starem sv. Antonu se je zadnje leto umaknila v novozgrajeni dom za onemogle v Ajdovščini. Pred kratkim pa je začela bolehati. Samo en dan je bila v bolnišnici v Šempetru.	Gospod jo	je poklical k	sebi	v
sredo	12. septembra. Naslednji	dan	je
bila pokapana v Lokavcu, kakor si je želela.	Dočakala je	visciko starost	90 let.
Naj ji	bo Gospod	dober plačnik!
SZ
Z GORIŠKEGA
Seja Zveze slov. katol. prosvete
Po poletnem premoru je pred nami nova delovna sezona. Na seji ZSKP, ki se je vršila 3. septembra, se je odbor z novimi močmi in navdušenjem ponovno o-prijel dela. Pred seboj imamo že tradicionalne prireditve kakor tudi nova gostovanja.
Govor je bil najprej o 26. pevski reviji »Cecilijanka«. Revija bo potekala 17. in 18. novembra. V teh dneh bodo nastopili goriški zbori kot tudi zbori iz Benečije, Koroške, Rezije in Slovenije. Podeljena bodo tudi priznanja. V dneh, ko bo potekala revija, bo na ogled tudi slikarska razstava.
Koroški dnevi na Primorskem bodo potekali od 13. do 21. oktobra. Odbor je podrobno razčlenil program. Nastopi bodo po različnih krajih Goriške in Tržaške ob pomoči domačih društev.
Prisotni člani so nato sestavili okvirni program prireditev za novo delovno sezono. Okvirni program, v katerega spadajo tradicionalne prireditve zveze in članic, naj bi pomagal pri programiranju prireditev, da bodo čim manj sočasne.
Na seji je bil še govor o razstavi del Toneta Kralja; za njeno pripravo bo treba opravki nekatera dela že v teh jesenskih mesecih.
Obisk Doberdobčanov v Althofnu
Kot smo svoj čas poročali v našem časopisu, sta imela župnija Doberdob in SKD Hrast lani v jeseni v gosteh cerkveni pevski zbor iz Althofna na vzhodnem Koroškem. Srečanje je poteklo v najlepšem vzdušju v veliko zadovoljstvo tako gostov kot gostiteljev.
Gostje iz Koroške so že tedaj izrekli željo, da bi jim naši pevci obisk vrnili. Obisk naj bi se vršil v jeseni 1984, ko naj bi ibilo dokončano farno središče, ki je bilo še v gradnji. Ker pa so se dela precej zavlekla, je bilo treba načrtovani obisk in koncert našega zbora prenesti še za nekaj mesecev, na blagoslovitev farnega središča pa je bila povabljena petčlanska delegacija društva »Hrast«.
Blagoslovitev in odprtje novega farnega središča sta se izvršila v dopoldanskih urah v nedeljo 9. septembra. Na slovesnost se je zbralo nad tisoč ljudi, med njimi člani krajevnih društev in številne narodne noše. Po pozdravnih govorih predsednika župnijskega sveta, župana in šolskega ravnatelja se je predstavila mladina, ki je z igrami in rajanjem prikazala vlogo in pomen novega župnijskega doma. Sledil je pozdrav zastopnice S.K.D. Hrast in izročitev umetniške slike Doberdoba ter okoliškega Krasa.
Nato je bila maša na trati pred domom, blagoslov doma in kapele v domu ter govor celovškega škofa dr. E. Kapel-larija. G. škof je navezal svoj govor na novo zgradbo, ki ima kot večnamenska stavba vhodna vrata na vseh straneh in s tem poudaril, da mora biti današnja Cerkev odprta in dostopna vsem ljudem.
Blagoslovitvi doma in sv. maši je sledil ljudski praznik v organizaciji župnijske skupnosti, ki je trajal pozno v noč. Zanimivo je, da se te vrste prazniki razlikujejo od običajnih poletnih praznikov po naših vaseh, ker na njih ni na sporedu ne glasbe ne plesa. Kljub temu in prav zaradi tega pa se na njih zbere zelo veliko ljudi, ki ob vrčku piva med seboj kramljajo in se veselijo.
S prijetnega srečanja v Altholnu smo se vrnili bogatejši za marsikatero izkušnjo, čeprav nekoliko trudni od dolge poti.
pust. Pač pa je bilo denarno kaznovanih osem delavcev, ki jih je njihov predstojnik poslal na njivo, češ da so zapustili delovno mesto. Da bi delavci krili inženirja potem ko je bil odstavljen, so v njegov prilog izjavili, da so sami od sebe zapustili delo in šli kopal svojemu šefu.
Tako so v današnji Jugoslaviji partijski veljaki zamenjali nekdanje grofe pri nas ali age in beje v Bosni in Hercegovini.
Praznik krvodajalcev v Gabrjah
Kot za časa grofov
Šport
Sardinski obisk v Gorici
Za konec meseca je v Gorici napovedan prihod občinske delegacije iz mesta Sas-sari na Sardinija. Ta bo vrnila obisk goriškemu občinskemu zastopstvu, ki je maja šlo v Sassari za slovesnosti ob pobratenju obeh mest. Na sporedu so razni obiski in prireditve. Napovedujejo tudi morebitni obisk predsednika senata Cossige, ki je sardinskega porekla.
Prejšnje mesece pa se je mudila v mestu Venlo na Holandskem delegacija go-riškega občinskega odbora. Gorica in Venlo sta že dolgo lert pobrateni mesti. Ob tej priložnosti je bila goriška delegacija tudi predstavljena holandski kraljici, ki se je udeležila slavij v tem nizozemskem mestu.
Nova pesniška zbirka
Pretekle dni je v Gorici izšla nova zbirka pesmi. Avtor je Venceslav Sejavec. Vsi vemo, da je to Štefan Tonkli, ki preživlja jesen življenja kot hišni duho-nik v Zavodu sv. Družine. Tako se pesnik vrača k psevdonimu iz svoje mladosti. Tudi naslov zbirke je tak kot v tridesetih letih: PESMI.
Knjižica ima 40 strani in vsebuje 35 pesmi. Zelo različne so po vsebini, obsegu in počutju. Vse pa odražajo pesnikovo mehko dušo, ljubezen do domovine in naroda, zvestobo do izročil in Cerkve. Lepe so in vredne branja, pa tudi razmišljanja. Naj samo omenimo besede iz pesmi »Oporoka«: Težak nas čaka, bratje, boj, / zato med sabo vsi edini / poklicani ste za menoj, / bodite mi kot dobri sini.
Zbirka je izšla v samozaložbi v omejeni nakladi. Verjetno bo kmalu pošla. Ljubitelji naše besede si jo lahko nabavijo po naših slovenskih knjigarnah. Avtorju pa smo hvaležni, da je slovenski knjižni trg v zamejstvu obogatil z novim delom.
Violinski natečaj Lipizer v Gorici
V	nedeljo 16. septembra se je v go-riškem Avditoriju zaključil tretji mednarodni violinski natečaj Lipizer. V nekaj dneh tekmovalnih nastopov so nastopili violinisti iz številnih držav in kontinentov. Žirija je nato morala rešetati kandidate v izločilnih, polfinalnih ter finalnih nastopih. Slednje je spremljal simfonični orkester ljubljanske opere, ki ga je vodil dirigent Milivoj šurbek.
Letos komisija ni podelila prve nagrade; drugo je prejel poljski violinist, tretjo pa italijanski. Med glavnimi deli na tekmovanju smo lahko poslušali znane violinske koncerte skladateljev Beethovna, Mendelssohna, Brucha in Čajkovskega.
Poleg natečaja je bila tudi zanimiva razstava izdelovalcev violin iz Cremone, ki je ena najbolj znanih. Na sporedu je bil tudi seminar o violini, ki je bil v dvorani pokrajinske uprave.
Na vsak način sodi natečaj Lipizer med zblo kvalitetne in velike prireditve gori-ške jeseni, ki poleg mednarodnega zborovskega tekmovanja Seghizzi daje Gorici lepo mesto v širšem glasbenem svetu.
Sovodnje
Po počitniškem obdobju se je občinski svet sestal v torek 11. septembra ter odobril odborove sklepe. Odobril je tudi naknadni strošek v višini 3 milijonov lir za pleskanje in namestitev raznih žlebov ter izrednih preureditvenih del na stavbi otroškega vrtca v Sovodnjah. S tajnim glasovanjem je svet poveril arh. Codelio za načrtovanje 6. različice splošnega občinskega regulacijskega načrta. Ta preureditev naj bi stala 6.180.000 lir. Načrtovalec naj bi osnutek načrta pripravil v 90 dneh, rok za morebitne pritožbe ali za dopolnitev raznih popravkov pa naj bi obsegal 45 dni. Po teh rokih naj bi ga občinski svet odobril.
Sledila je točka, ki je že bila predmet razprave na zadnji seji 31. julija, ko je bila izvoljena ocenjevalna komisija za natečaj občinskega delavca. Komisijo, ki je petčlanska, sestavljajo župan, svetovalec manjšine, tehnik, sindikalni predstavnik ter izvedenec. Po mnenju občinskega tajnika se je v prejšnji sejni sklep vrinila pomota, zaradi česar je postal sklep le delno veljaven in je potrebno celotni sklep preklicati in ponoviti celotni postopek. V čem je bila ta pomota? Občinski svet bi moral s tajnim glasovanjem izvoliti celotno komisijo, je pa to napravil samo za predstavnika manjšine, ostale pa je izbral z dviganjem rok. Na ugovor svetovalca SSk Rema Devetaka je bil
sprojet predlog, naj se sklep le delno prekliče in s tem pomota odpravi.
Nadalje so svetovalci ponovno poverili službo šoferja občinskega šolskega avtobusa Luciu Aizza iz foljanske občine. Služba sloni na vsakoletni pogodbi ter velja samo za šolsko obdobje.
Zadnja točka dnevnega reda je bila odobritev resolucije, ki se zavzema za SSG v Trstu in je bila soglasno sprejeta. Kot znano, se gledališče nahaja v velikih finančnih težavah in je na tem, da preneha z delovanjem. Resolucija je bila poslana predsedniku Pertiniju, ministru za kulturo, predsedniku deželne vlade, go-riški pokrajinski upravi, občinam Gorica, Krmin, Ronke, Tržič in vsem slovenskim občinam na Goriškem in Tržaškem.
V	točki »razno« je župan seznanil svetovalce o prispevku 30 milijonih lir, ki jih je odobrila deželna uprava za razširitev pokopališča na Vrhu. Med raznimi interpelacijami je bila tudi svetovalca SSk Branko Černiča, kateri je hotel vedeti, kdaj bo občinska telovadnica začela služiti namenu, zaradi katerega je bila zgrajena in če so kolavdacije že opravljene. Če pa še niso, 'kje se je zataknilo.
Odgovorili so vsi člani odbora. Prišlo je na dan, pri tem je bila njihova zadrega očitna, da so bile vse kolavdacije razen ene sicer izvršene, vse pa se je zataknilo pri centralnem ogrevanju. Načrte ogrevanja bi bila morala poverjena tvrdka predložiti pristojnim organom, to pa se ni zgodilo. Ožji odbor se je tega zavedel šele pred nekaj meseci, pa tega ni hotel javno povedati občinskemu svetu. Tako je le-ta vso resnico zvedel šele po zaslugi svetovalca manjšine na zadnji seji-
Zanimivo je, da pripisuje ožji odbor naj večjo krivdo za to zadevo gradbenemu podjetju C.E.S.I.A. zaradi njegovega stečaja. Na vse to je B. Čemic zastavil u-pravičeno vprašanje: In vodja del, ki je bil odgovoren za vas objekt, kje je bil medtem, saj so mu bila poverjena dela na tem objektu od vsega začetka. Vsi svetovalci so s Černičem v tem soglašali. Tako se je končno zvedelo, da je ožji odbor dokumentacijo, ki jo je izdelal izvedenec, kateri niti ni bil soudeležen pri teh delih, poslal na pristojna mesta šele aprila letos, nato pa v maju zahteval odgovor. Pred tedni pa so pristojni organi sporočili, da omenjenih dokumentov sploh ni in da je zato ponovno potrebna celotna izvirna dokumentacija.
Doberdob
Farno romanje. V soboto 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva smo se tudi letos podali na vsakoletno romarsko pot. Za cilj smo si izbrali moderno svetišče v kraju Pianezze nad mestecem Valdobbiadene v provinci Treviso.
Sodobno zgrajena cerkev inosi ime Svetišče krvodajalcev in je zamisel pok. krajevnega župnika in pok. prijatelja krvodajalcev Titta Cecchella. Temeljni kamen je bil položen 16. oktobra 1962, posvečena pa je bila cerkev ob ogromni udeležbi vernikov in predvsem krvodajalcev iz vse Italije 16. septembra 1979. Svetišče je posvečeno presv. Rešnji Krvi in leži med planinskimi pašniki in hoteli na višini 1070 m, odkoder je prekrasen razgled na dolino reke Piave.
Sv. mašo nam je bral naš domači župnik; duhovnik, ki je varuh svetišča pa nam je povedal nekaj o zgodovini svetišča in njegovem pomenu. Zelo je bilo všeč številnim drugim romarjem naše ljudsko petlje med mašo. Po kosilu v hotelu smo se spet spustili v dolino ter se napotili proti domu skozi mesta Cone-gliano in Pordenon.
Pri tem smo se za kratek oddih ustavili še v kraju San Vito al Tagliamento, kjer je prelepa obnovljena romarska cerkev Santa Maria di Rosa. Ker je bil Marijin praznik, je bilo romarjev vse polno v cerkvi in okrog nje. Prav tisto uro so cerkev napolnile mlade družine z otročiči, ker je bil zanje poseben blagoslov. Šele ko se je cerkev izpraznila, smo mogli za kratek čas pred milostno podobo, kjer smo pomolili.
Končno smo se ustavili še v Codroipu, kjer je bil v tistih dneh na obisku poljski primas kardinal Jožef Glemp. Obiskali smo farno cerkev ter pomolili in zapeli pred sv. razpelom, ki je bilo spet po 25 letih izpostavljeno v javno češčenje.
Čeprav je zjutraj ob odhodu slabo kazalo, smo imeli ves dan prav lepo vreme in zvečer ob povratku smo bili vsi zadovoljni.
Mednarodni turnir v moški odbojki za pokal »Olympie«
V	nedeljo 23. septembra se bo v Kulturnem domu v Gorici vršil kakovosten mednarodni turnir v moški odbojki, ki ga organizira Š.Z. 01ympia in na katerem bosta sodelovali tudi dve odlični šesterki: VBU Videm, ki nastopa v prvi italijanski ligi in Češke Budejovice, prvoligaš, za katerega igra mnogo današnjih in bivših reprezentantov iz Češkoslovaške. Proti tema ekipama se bo seveda pomerila tudi okrepljena postava goriške 01ympie Terpin, kar je za naše fante edinstvena priložnost in izkušnja; slovensko moštvo bo za to priložnost okrepil član tržaškega »Bora« Sergij Stančič.
Turnir bo priložnost za vse ljubitelje odbojke, da uživajo ob vrhunski igri številnih asov, predvsem v češki ekipi, v kateri igrata dva bivša olimpijska reprezentanta iz Moskve in eden, ki je nastopil na zadnjem svetovnem prvenstvu v Argentini. Pa tudi videmska šesterka se lahko ponaša z dvema igralcama iz Vzhoda, ki tvorita jedro ekipe. To sta režiser in podaj ač Milan Slambor in tolkač Alojzy Stviderek, za Furlane pa nastopa tudi Ezio Longo, mladi in perspektivni Tržačan, trenutno član mladinske reprezentance.
Proti takim velikanom se bo borila tudi naša ekipa 01ympia Terpin, ki ima nalogo, da čim bolje predstavi zamejsko odbojko. Slabšo tehnično in fizično kondicijo bodo naši fantje skušali nadoknaditi z zvrhano mero srčnosti in bojevitosti — pa tudi navijanje gledalcev bo pomenilo važno spodbudo.
Organizacija večera je plod sodelovanja, ki ga Š.Z. 01ympia goji z VBU Videm, kateri predstavlja najbolj kakovostno ekipo iz naše dežele, tako sodelovanje pa predstavlja seveda tudi edinstveno korist za naše moštvo, ki se lahko od Videmčanov, pa tudi od njihovega menežerja Travaglinija veliko nauči.
Vstop je prost.
Kvatmica na Mirenskem Gradu
Romarski shod - kvatrnica v cerkvi Žalostne Matere božje na Mirenskem Gradu bo letos v nedeljo 23. septembra. Na večer pred praznovanjem ob 19. uri maša in spovedovanje. Pri maši poje domači mladinski zbor. V nedeljo 23. septembra bodo maše: ob 7. uri peta z govorom, ob 10. uri slovesna, ob 15.30 pete litanije, ob 16. uri slovesna maša, ki jo bo vodil ljubljanski pomožni škof Kvas. Priložnost za spoved ves dan.
Širite »Katoliški glas"
DAROVI
Za Katoliški glas: družina Schart ob poroki sina Matjaža z Marjetko Roumie 150.000; N. N. 50.000; N. N. 50.000; N. N., Nabrežina 10.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: družina Komjanc, Števerjan v spomin Marije Bensa-Ciampa 100.000; družina Vogrič, Pevma 50.000 lir.
Ob deseti obletnici smrti Ivana Perat darujeta žena Viktorija in hči Mariza za Katol. glas in za Zavod sv. Družine po
50.000 lir.
M. R.: v spomin pokojnih staršev za gobave 100.000, za lačne po svetu 50.000 in za Katoliški glas 3.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: N. N. (1) in N.
N. (2) ob Marijanskem shodu na Opčinah vsak po 100.000; družina Vremec namesto ovetja na grob Natalije Vremec-Da-neu 50.000; Zora Hrovatin v spomin na moža Antona ob 4. obl. smrti 50.000; N. N. 50.000; Damijana Daneu-Chaney v spomin na mamo Natalijo 50.000; Mila in Emil ob zlati poroki 30.000; Angelina Fi-lippi 10.000; N. N. 10.000; Claudia Marti-nis ob poroki 10.000; Marija Sosič-Krava-nja 5.000; razni 25.000 lir.
Za	cerkev	na	Banah: Pavel	Malalan
10.000 lir.
Za	cerkev	na	Ferlugih:	Edi	Ferluga
30.000 lir.
Ob smrti brata Jožefa, ki je umrl v Argentini daruje	prof. Martin	Jevnikar
iz Trsta za misijone 100.000 lir.
Za lačne po svetu: M. Š., Trst 10.000; Terezija Tomšič 100.000; Ida Koshuta
20.000 lir.
Za	misijon	p.	Kosa: N. N.,	Opčine
25.000; N. N. Opčine 10.000 lir.
Za slovenske misijonarje: L. G., Gorica
200.000 lir.
Za misijone: Karla Cigoj, Trst 300.000. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
SLOVENSKI HOTEL »BL
Lastnik: VINKO LEVSTIK	A
Mii Mi
Spored od 23. do 29. septembra 1984
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Uhač in njegova druščina«. 11.45 Vera in naš čas. 14,10 Kulturna srečanja. 15.00 Na počitnicah. 16.00 Turizem. 17.00 Šport. 18.00 N. Gogolj: »Ženitev«. Komedija.
Ponedeljek: 8.20 Trim za vsakogar. 9.00 Otroški kotiček. 9.40 Film. 10.10 Koncert simfonikov RTV Ljubljana. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 Alojz Rebula: »Duh Velikih jezer«. 13.20 Zbor »Nova et vetera« iz Fare. 14.10 130 let Družbe sv. Mohorja.
17.10 Klasični album.
Torek: 8.20 Turizem. 8.45 Konjiček za vsakogar. 9.10 Zdravniški nasveti. 9.40 Niti življenja. 10.10 Koncert. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 Alojz Rebula: »Duh Velikih jezer«. 14.10 130 let Družbe sv. Mohorja.
15.00 Mladi mladim. 16.00 Naši posnetki v živo. 17.10 Klasični album. 18.00 Marko Sosič: »Noč je legla na njene krvave oči«. Izvirna radijska igra.
Sreda: 8.20 Trim za vsakogar. 8.45 Domače živali. 9,15 Iz našega vsakdana. 9.45 Pesniki. 10.10 Koncert RAI iz Rima. 11.35 Zapiski na robu. 12.00 Alojz Rebula: »Duh Velikih jezer«. 13.20 Komorni zbor RTV Ljubljana. 14.10 »Dolina ’84«. 16.00 Folklora narodov Jugoslavije. 17.10 Klasični album. 18.00 Trst ponoči.
Četrtek: 8.20 Turizem. 8.45 Konjiček za vsakogar. 9.10 Zdravniški nasveti. 9.40 Črtica. 10.10 Koncert. 11.30 Zapiski na robu.
12.00 Alojz Rebula: »Duh Velikih jezer«.
14.10 »Dolina ’84«. 16.00 Festival slovenske popevke v Trstu v letih 1963-64. 17.10 Er-manno Wolf-Ferrari: Suzanina skrivnost, operna enodejanka.
Petek: 8.20 Trim za vsakogar. 8.45 Domače živali. 9.10 Po poteh kralja Ludvika II. 9.40 Slovenska poezija skozi stoletja. 10.10 Koncert glasbene matice v Kulturnem domu v Trstu. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 Alojz Rebula: »Duh Velikih jezer«. 13.20 Tercet »Mavrica«. 14.10 »Do-
lina ’84«. 17.00 Nabožna glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.00 O-troški kotiček. 10.10 Koncert. 11.30 Ivan Trinko ob 120-letnici rojstva. 12.00 Na počitnicah. 14.10 »Dolina ’84«. 16.00 Po svetu sem in tja. 17.10 Klasični album.
OBVESTILA
Zdravnik dr. Igor Franko bo začenši s 1. oktobrom sprejemal za prvi pregled po novem urniku le ob četrtkih od 10. do
12.	ure.
Mlade organiste obveščamo, da bo v nedeljo 30. septembra ob 14. uri srečanje z njimi v Novi Gorici pri cerkvi Kristusa Odrešenika. Vabljeni tudi mladi pevovodje iz zamejstva.
Tržaški mešani pevski zbor obvešča, da bodo pevske vaje v sredo 26. sept. ob 19.30 v prostorih Slovenske prosvete, ul. Donizetti, 3 v Trstu. Vabljeni novi pevci! Informacije: Tomaž, tel. 639480.
Slov. Vincencijeva konferenca v Trstu
bo praznovala god svojega zavetnika sv. Vincencija v četrtek 27. sept. ob 16.30 pri Šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, ul. delle Docce 34 s sv. mašo. Po maši čajanka. Vabljeni člani in prijatelji!
Za Katoliški dom v Gorici: N. N. 50.000; Marijina družba 50.000; J. V. 20.000; F. H. 50.000; M. S. 50.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: A. K. 100.000; N . N. 100.000 lir.
Za cerkev v Števerjanu: N. N. v zahvalo ob jubileju 700.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
XX Banca Agricola Goriziac „g, 1 Kmečka banka Gorica-i
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzorcija ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA, KORZO VERDI 51. TEL. 84206/7 — TELEX 460412 AGRBAN
• Knjige
• Šolske potrebščine
• Nabožni predmeti
GORICA Travnik, 25 Tel. 84407