580 IZ GOZDA SE RAZLEGA KRIK Vladimir Kavčič Stražar na tenderju si pretegne premrle ude in se zravna. Rad bi se namestil kolikor mogoče udobno. Ležeč na trebuhu vlači izpod šotorskega platna večje in manjše kose, dokler ne nastane pod njim vdolbina, v kateri se ves skrije. Nato obleži mirno, le od časa do časa pogradi strojnično cev, ki jo je sonce že močno razvnelo. Ob tem čuti majhno radost kakor ob neznatnem priznanju za vojaško pokorščino. Vojna se je zanj začela takrat, ko se je za druge končala. Mobilizirali so ga pred nekaj tedni. Prej je bil doma in se spretno izmikal. V za-začetku je bil premlad, pozneje pa je po potrebi zbolel, pravzaprav bolj zaradi domačih, kot zaradi sebe. Sam se še ni bil za trdno odločil. Preveč mrtvih je videl, da bi se bil vdal včasih že prav pijani želji po samostojnosti in pobegnil od doima, bodisi k partizanom bodisi v najbližjo domobransko postojanko. Ker je oboje cenil enako malo. je čakal. Mikali sta ga samo puška in uniforma. Zdaj se vsega, kar je prišlo, lahko samo veseli. Zanj puščobna enoličnost dolgih vojnih let se je S" hipu razkadila, ko so ga mobilizirali. Hodi iz kraja v kraj. Vsak dan prinese nekaj novega in nevarnosti je ostalo ravno toliko, da vznemirja fantazijo. Zjutraj so mu prvič dali strojnico. Težka nemška strojnica, skrivnostno bitje, čigar zamotani mehanizem mu je neznan... Prisloni si jo k ramenu, priključi pas z naboji. Vse je pripravljeno, samo kazalec še skrči in curki krogel bi švistnili vzdolž vagonov. Povelje je strogo: streljati na vsakogar, ki bi hotel samovoljno prekiniti vožnjo. Misli ga vznemirjajo dalje: Kaj morem jaz? Niti najmanjše podrobnosti ne morem spremeniti. Dobili jih bodo po čeljustih. Sicer pa, če kdo skoči iz vlaka... Sprožil bom, a ne, bom meril Zakaj ne bi meril? Oblije ga mrzel pot, da se strese. Krogle se mu zarivajo v mišice in tarejo kosti... 5 strojnico, prvič v živ cilj, v cilj, ki teče, diha, misli, tudi če merim, ne bom nikogar zadel Bolj če se trudim, slabše je. Roka se mu strese, telo vzdrgeta. Čez čas spet primakne kopito k obrazu. Zdi se mu okorno, prsti ga še niso vajeni. Mušica mu pleše po zenici. Stroj se ziblje, zaganja, poskakuje. Rabil bi ure in ure, da bi osvojil ta ritem in se ves spojil s kupom, premoga pod seboj. Svetli naboji se bleščijo v soncu, skuša jih spraviti pod platno, a jih je preveč, za celo bitko. Kakor bi me oblegali. .. Saj vendar nihče ne more uiti iz teh živinskih staj- Zdaj se že pošteno potijo. Vozovi niti počiščeni niso bili. Še smrde po gnoju ... Toplo je, leži, ne misli na nič več, čeprav mu je glava spočita, lahka. Telo počiva. Kopito prisloiijeno k obrazu. Da si preganja čas, meri; na drevo, na telefonski drog, na hišno okno, na otroke, ki se igrajo na dvorišču, na postajnega načelnika, ki stoji med vrati postajnega poslopja, na psa, ki z brega resno in zavzeto motri vlak. Pač na (stvari, ki prihajajo, in po istem vrstnem redu, kakor prihajajo- Ne da bi trenil s prstom, se za njim podijo vagoni, vagoni, potišani vagoni, dolga vrsta vagonov . .. Eden med njimi: Škatla, kot druge. Le nekoliko starejša. Barva ji je obledela ali se odrgnila. Vzbuja videz delovne izčrpanosti in zasluženega pokoja. A kakor da je po zaslugi malomarnega revizorja ostala v delovni skupini in se mora utrujeno cijaizitti po svetu. Toida možje v vagonu so do navedenih okoJnosti popolnoma ravnodušni. Saj ne vedo, da je v drugih, bolje ohranjenih vozeh še slabše, kajti zrak, ki sili sikozi neštete špranje in razpoke, jim tako ali tako ne zadosiuje. Tudi svetlobi zdravega poletnega dne so se že odrekli. Zamrežen pravokotnik, skoraj pod stropom. je sicer svetel, a sam ne sveti- Kdor je željan dneva, se mora povzpeli na pršite, da doseže lino. A to morejo' samo najbližji, kajti gneča je prevelika, da bi se nemoteno premikali. Vsak teži samo za temi, da bi ga obdajal pas zraka in se mu ne bi bilo treba dotikati vročega soseda. Vročina puhti. Razgovori so utihnili. Kdor ima prostor, da sedi ali se naslanja, dremlje. Vili ne občuti tesnobe. Sedi v zadnjem desnem kotu, z nogami, stegnjenimi po podu- Nilti mu ni zoprno, da med njegovimi razkrečenimi nogami še nekdo> sedi, oziroma dremlje na nahrbtniku, ki močno pritiska na njegovo goleno. Prenaša ga molče in ne slkuša odmakniti noge, kakor da se s tem oddolžuje za svežino, ki jo vdihava iz vdrtega poda pod drugo nogo. Ta vdrtina bi komaj zadostovala, da bi vtaknil čevelj vanjo, a v prvem trenutku, ko ga je množica stisnila v kot, se je zbal, da se bo 581 nenadoma vdrl. Te misli mu ni vzbudil samo kos tračnice, ki se je bliskala spodaj, ampak tudi ves pod, izlizan od dolgoletne rabe, grbast, koitamijasft, negotov. Vznemirjenost mu ne da, da bi zadremal. Razgleduje se po tovariših iin bi bil rad mirein kakor drugi. Okrog njega sami tuji obrazi. V zadnjih dneh se je kljub prizadevanju, da bi stare enote obdržali skupaj, vse pomešalo. Če se ne bi tako tesno držal ob bratu, bi izgubil celo njega. Včeraj zjutraj je bilo njegovo ležišče prazno. Nikoli premagana slutnja, da bo brat nekega dne neopazno izginil kakor že mnogi, se je z novo, prekipevajočo silo, postavila predme- Z očmi sem preletel vse kote barake in se spet ustavil na praznem pogradu. Vse pospravljeno. Nahrbtnik je izginil in z njim počrnela brisača, smrdljive nogavice, povaljane cunje in vse tiste drobne stvari, ki bi lahko povedale, da Tomo ni daleč. Celo odeja je odšla. Pogledal sem pod vzglavje, kjer je brat običajno skrival svojo EM-PE brzostrelko. Ni je bilo več. Kot blisk sem bil pokonci in napravljen. Maksa sem. našel pri zajtrku- Najprej je zmigaval z rameni, kot da ničesar ne ve, potem pa je rekel, da on ni njegov varuh in da Tomo verjetno že ve, kaj dela. Nato brezglavo tekanje in iskanje po taborišču. Neštetokrat sem ga že našel med množico, spoznal njegovo čepico ali vrat, ki sta se pa takoj spet izgubila v vrvežu. Končno ga najdem, z rokami v žepu sloni na baraki uprave taborišča. Bled, poraščen, s čepico, potisnjeno na tilnik. Izpod razpete bluze mu štrli po-mečkan in zamazan ovratnik srajce, v ustih mu malomarno visi cigareta. Gleda v tla, kot bi napeto in utrujeno premišljeval. Nahrbtnik, ves nabuhel, mu leži pri nogah. »Tomo!« Dvigne pogled. »Kam odhajaš?« Molče vztraja, kakor bi se hotel notranje umiriti. »Pravzaprav nikamor,« izdavi. Dvigne nahrbtnik in kreneva proti baraki C- »Morali bi nekam oditi,« de čez čas. »Zdaj, ko gremo nazaj? Kam hočeš?« »Vidiš,« se za hip ustavi, »vse, od začetka do kraja bi moral premisliti«. »Zdaj, ko gremo nazaj?« »Mogoče tudi zdaj.« »Odšel bi, ne da bi povedal.« Hotel sem reči še več, a že to je bil očitek, ki ga ni razumel ali pa ga je preslišal. Iz teh besed bi lahko zvenelo, da se hočem nasloniti nanj, da ne znam skrbeti sam zase- Kot otrok se ga vedno držim. Večinoma molči, le kadar ga premaga bes, se 582 izkriči, vse mi vrže v obraz.,. Ko dospemo, se bom postavil na lastne noge. Šel bom v drugo četo, da ne bova neprestano drug drugemu na vratu. Če bi se poredko videla, bi bil mogoče celo prijazen kot takrat, ko sreča stare znance, ko se krohota in jih tolče po ramenih. — Ogenj! Malks se je osvestil in hoče kaditi. Kapljice potu mu stojijo po čelu in Vili prvič opazi, kako velike in rjave, naravnost gnusne zobe ima. In bele, visoke dlesni kakor dva dni star mrlič- Ponudi mu vžigalice. Vili se spominja, kako mu je bilo že od nekdaj mučno v Malksovi bližini, čeprav je njihov sosed. Bil je še majhen, ko je bil Maks že ravno tak kot sedaj. Prijazno se je družil z obroki in jim kaj pripovedoval. Včasih, kje na samem, si je odpel hlače in se jim razkazoval, potem pa se režal in jih zaničeval, ker ga nisO' mogli posnemati. Njegova zaupljivost pa je kmalu postala nerazumljiva. Cez nekaj dni, kakor da jih ni več poiznal. Ko> jih je, gredoče iz šole, prehitel s konjem, je gotovo enega ali dva, do- katerih je bil prej najbolj zaupljiv, oplazil z bičem po licu ali kamor je padlo, da sta bila nekaj dni marogasta. Po takih pripetljajih so se ga dolgo izogibali, on pa je postal spet prijazen, kakor da se ni nič zgodilo. A kdor mu je pogledal v obraz, ni mogel nikoli vedeti, kaj misli. Talk je ostali tudi kot domobranec: Pozimi so gnali ujete partizane v postojanko. Nenadoma je počilo in eden *se je zvrnil. Ko so pogledali, je Maks ravno spravljal pištolo v tok in se jim široko režal. Neopazno se je moral približati ujetniku in ga ustreliti, ko niti slutil ni. Morda je njegova slabost v tem, da hoče presenečati. Presenečati, da se lahko potem neusmiljeno reži, ko vsi strmijo od začudenja in ne vedo, kaj jim hoče povedati. Nekaj raz-potegnjenih kep mesa, mokre oči in namršeno čelo. ¦. Le Tomo se mu dobrika, kakor da ga razume. Prvi in največkrat edini se odzove njegovim šalam. Treplja ga, nerodno ploska s svojimi rdečimi rokami ali prizvanja z rezkim smehom, ki se mu ni moč privaditi. Včasih pa je Maks dober. Ob prvem partizanskem napadu, ki ga ni nihče pričakoval, je bilo več fantov ranjenih- Ob belem dnevu, da so lahko videli vsak njegov gib, se je plazil ponje in tvegal vse. Nikoli ni pustil ranjencev, da bi padli sovražniku v roke. V očeh tovarišev ta dejanja niso ostala brez priznanja. Mogoče so mu celo zavidali njegov pogum. Hvalili so njegovo nesebičnost, a mu nikoli niso mogli pozabiti surovosti. Tudi name je pazil, pomisli. Neštetokrat me je opozarjal. Mogoče zato, ker sem Tomov brat... — Puščoba- 583 Malks zazdeha in se skuša pretegniti. Viliju ni plaho misel. Lovi sapo in skuša umiriti dihanje. Nekdo v bližini krepko preklinja. Drugi se kakor om davijo s premogovim prahom. Moj bog, daj, da bi se vse dobro izteklo! nekajkrat ponovi sam zase in čuti olajšanje. Njegovo upanje je trdno, druži se z velikim darom za prilaganje. Karkoli pride, je novo le kratek čas. In vedno živ občutek, da ni sam, da jih je na tisoče. Kar naj kdo poskusi, Maks mu bo razčesnil butico, da bodo drugi izgubili veselje za tako igro, je preveč krvava... 585 Ko se skozi ozke reže vrne svetloba, nihče več ne poležava, Vsi zavzeto pričakujejo nadaljnjih novosti. Le tu in tam se v očesu utrne iskrica dvoma, sicer pa so še polne preprostega zaupanja in oborožene samozavesti. Rdečelasi desetnik še vedno stoji pri lini m na vprašanja odgovarja samo z odkimavanjem. Vsak meter vožnje, vsak obrat kolesa postaja vznemirljivejši, budi domišljijo. Med deskami, skozi špranje željno vsrkavajo novo pokrajino-, ki je večina še ni videla, a jo vendar pozna, ker je domača. Tudi Vili skuša ujeti pramenček svetlobe, toda, kar vidi, je le naglo bežeče in neznatno1 se spreminjajoče zelenje, v katerem sluti lise njiv in kopice vaških hiš- Prerivanje in poživljema vznemirjenost, ki nenadoma vzvallovi vagon, ga prisili, da se obrne. Desetnik, obrnjen v notranjost, si z rokami tišči senca, kot da mu jih hoče raznesli. Povešema spodnja ustnica mu drgeta od bolečine. Prsi mu naglo utripi je jo. Vse 'telo se pripravlja na jok, a nepremične, krvave oči strmijo v nedoločene daljave in v njih ni solza. Vili zvedavo opazuje, kako se jih hoče pet ali šest preriniti k lini in kako- se vsi trudijo, da bi videli, kaj je zunaj. Ravnodušnežev ni več. Nekateri, med njimi Tomo, s hlastnimi kretnjami razvezujejo nahrbtnike in sestavljajo v cunjah skrite brzostrelke. Šklocnejo zapirači revolverjev in svetle krogle zdrsnejo v cevi. Nagne se k bratu in vpraša, kaj se je zgodilo. Ropot Vlaka je namreč pregluišil besede, ki jih je bil izdavil p rep lašeni desetnik. — Partizani, pojasni Tomo. — Daj naboje! Beseda in hkrati njegov obraz delujeta kot mrzla polivka, ki mu bliskovito vrne živahnost. Z nervoznimi kretnjami razvozla nahrbtnik, besen je na svojo okornost, ki je prej ni nikoli opazil. Iz umazanih spodnjih hlač odvije naboje. Svoj revolver in dve bombi si položi na kolena. Ko sledi bratovemu zgledu, ga vsega prevzame dejavnost. Obleče si bluzo, zapenja pasove in polni žepe z municijo. Izpod sebe potegne šotorsko platno in ga zvije, da bi si ga lahko privezali čez ramena. Pomisli, da so mogoče že obkoljeni, a že po nekaj trenutkih se zave, da je to- nesmisel, in znajde se v praznini, na robu neosveščenega obupa. Sam ni ničesar opazil, ob progi se ni nič zganilo. Spet se nagne k bratu. — Kje so? Jih je dosti? — Zunaj so. stali, ob progi, trije samo.. . — Kaj bomo zdaj? Tomo zamišljeno zmigne- Tudi sam še ni našel odgovora. To Vilija pomiri. Dokler je zraven brata, se mu ne more nič zgoditi. Desetnik se nenadoima zdrzne in se začne prerivati proti vratom. Od opazovalcev pri okencu ni novih poročil in mnogi spet mirno 586 posedejo, naslanjajo se z glavami nazaj ali se celo< z zaprtimi očmi pozibavajo \r taktu drvečega vlaka. Desetnik otipava vrata, kot da išče ključavnico. Ko je ne najde, se z vso silo upre od strani, da bi jih premaknil. Ostali se samo odmika j o in ga opazujejo. V začetku je njegovo prizadevanje razumno, ko pa ne pokaže uspeha, vidno izgublja zaupanje v samega sebe. S hlastnimi kretnjami spet začne iskati skriti kavelj. Ker ga ne najde spodaj, se poganja pod strop, nato na desno, pa spet navzdol, na levo zgoraj in naprej po steni proti zamreženemu oknu. Krempljaste prste zasadi v mrežo in jo stresa. A le trenutek, dva in že spet zdrsne z rokami naprej po steni, da bi našel izhod, ki ga ni. Vili ga razume. Uiti, uiti, še je čas, mu govorijo desetnikove oči, a njegove kretnje zaman iščejo rešitve. V mislih naglo pretrese vse možnosti za beg, ki jih. nudi živinski vagon. Nič, Lahko bi se raz-krehnil, a vrat ne bi premaknil niti za milimeter. Zapahnjene so od zunaj, z železnim, kot prst debelim drogom. Kot čisti nesmisel mu obvisi v možganih misel na udrto desko pod njim. Ves pod je izlizau in bi ga bilo mogoče razbiti. Ne da bi si odgovoril, že pomigne desetniku. — Tu je luknja, poglejte! Okoli sedeči se molče razmaknejo. Rdečelasec iz vso močjo, ki jo premore vznemirjeno telo, napade s težkimi okovanimi čevlji odprtino. Že po prvem udaircu se odkroji široka deska. Nadaljuje z opogumljeno vnemo. Nekdo ga vpraša: — Kaj boš s tem? Pokaže mu vrsti režečih se zob in neusmiljeno kroji bele trske. Po dolžini je luknja že tolikšna, da bi svoje koščeno telo prerinil skoznjo. Zdaj jo samo še razširja. — Padel boš pod kolesa. — Zmlelo le bo. — Kam boš z nogami? Nima časa, da bi odgovarjal vsakemu posebej. Obrne se k Viliju, ki mu je edini nekoliko> pomagal s tem, da je z roko preizkušal, na kateri strani se les maje in bi bil poseg s čevljem uspešnejši. — Spodaj je polno železja, za katerega se lahko primeni. Pokazal ti bom. Le malo moči je treba, da pridem do konca vagona, zlezem na odbijač in zunaj sem. Od tedaj, ko je zagledal partizane, do tega trenutka se je znatno pomiril. — Če spodaj ni ničesar? vpraša Tomo. 587 Za Vilija je vprašanje resno, vendar z njim misel na beg načeloma ni odklonjena, oklene se je tudi sam. Nagne se nad odprtino, da bi se prepričal, kaj je spodaj. Podzavesten strah, da mu bo odtrgalo glavo, ko jo bo pomolil vem, ga zadrži na pol poti. Desetnik poskusi sam. Poklekne, se nasloni na roke, kot bi hotel napraviti stojo na glavi in se do ramen potopi v praznino. — Dobro je, reče Tomu. — Če ti zmanjka moči, boš padel. — Hm, približal se boni zemlji, dvignil glavo in se spustil. Mogoče bom padel samo na hrbet. — Če se ti posreči, te še vedno lahko zadene sponka med vagoni... — Že Tes, ampak tu ne bom čakal. Tvegal bom.. . Govori, kot da sta že stara znanca, in Vilija preseneča njegova prostodušnost. Sam ne upa ničesar vprašati, ker v njem še vedno vidi predpostavljenega. — Jaz tudi ne, reče Tomo. — Kje smo že? zaskrbi Vilija. — Blizu Jesenic, zvonko odvrne desetnik. — Če ne bomo zavili..., glasno razmišlja Tomo. Desetnik se mrzlično pripravlja. Kljub naraščajoči vročini obleče bluzo in si jo zatlači v hlače. Žepe napolni z zavitkom cigaret, nekaj kosi prepečenca, dvema bombama in revolverjem. Arso ostalo prtljago pusti kraj Vilija. Ne tla bi še rekel besedo, se usede k odprtini in spusti noge do kolen vanjo. Nekaj trenutkov tako obsedi in binglja s čevlji, da hi se osredotočil, zbral misli in mogoče še sam pri sebi s čim obračunal. Nato se nasloni na podlahti, skrči noge in z njimi išče opore. V obraz postaja zaripel, že sicer rdeča koža mu poškrlati. Vsaka mišica se napenja in poti. Vili drgeta zanj in posluša, kako neutrudno in neusmiljeno drgetajo tračnice pod težo masivnih koles. Desetnik je samo še z glavo v vagonu, kmalu izginejo tudi umazano orumeneli lasje. Ostaneta samo še krčevito se oprijemajoči roki s posinelimi nohti, dokler ne izgineta tudi onidve. V vagonu lebdi samo še podoba norega, rdeče-Iasega desetnika. — Bedak, reče nekdo z glasom, v katerem se prepletata zaničevanje in obžalovanje. Vsi napeto prisluškujejo. Vlalk drdra kot prej. Čez čas močno poči. Nato še enkrat in več slabših, bolj oddaljenih strelov sledi tesno drag drugemu. — Bombi sta mu eksplodirali, se sosed pomenljivo obrne k Viliju. — To je samomor... Dlje ga že ne more poslušati, ker plane ob 588 zadnjih strelih pokonci Tomo in se požene k mreži. Z ukazujočo kretnjo pozove Vilija in Maksa naj mu sledita. Ze otipava močno žico, ki je rdečelasi desetnik pred nekaj minutami ni zmogel. — Ven, talkoj ven! ukazuje. Maks pritrjujoče in vdano izbulji oči, Vili pa se samo nemočno ozira v gosto prepleteno žico, ki ne vzbuja nikakega upanja. Malcs z mišičastiini rokami zgrabi mrežo kot otrok, ki hoče čez previsok plot. Tomo ga odrine in položi na mrežo odejo. Zdaj se vsi trije naslonijo nanjo, prav tako brez uspeha. — Ne gre, saj se ne da, lakoničino ugotavljajo okoli stoječi. — Vse se da, razjarjeno odvrne Tomo. — Zavili ti bodo vrat pa niti pismi ne boš... Umaknite se in pokrijte glave! Pograbi brzostrelko itn iz razdalje dveh korakov spusti v rešetke cel rafal. Ko se oblaček modrega dima razkadi po vagonu, vidijo, da je žica nekajkrat prebita. Še trideset krogel pošlje vanjo. Zdaj je v sredi že popolnoma raztrgana, a ob straneh še cela. TomO' se z vnemo, ki je že lep čas ni pokazal, spravi nadnjo. Besno tolče s kopitom, da popušča in se krivi navzven. Posamezne zrahljane ostanke lomi z roko. Pravokotnik sinjega neba je čist, odpirt. Po zgledu rdečelasega desetnika se oblečejo in si napolnijo žepe z najpotrebnejšim. Tudi zdaj nimajo tovariši za ubežnike nobene besede. Vili ju se celo zdi, da jih opazujejo s prezirom, kot bi pripravljali izdajo. Tomo in Maks se ne menita za nikogar, kakor da so samo oni trije v vagonu. — Gremo! ukaže Tomo. Vse, česar si Vili prej še predstavljati ni mogel, se zdaj naglo odvija pred njegovimi očmi. Polašča se ga vročica, povsem je izgubil občutek za gibanje, ves iropot je izginil. Sliši samo še bratov glas požira mu ga naravnost iz ust. — Razumeš, ko si zunaj, se odženi z vso silo, mu daje zadnja navodila. — Kolena k ramenom, roke v zrak. Čimbolj naprej skoči, samo toliko v stran, da ne padeš na nasip. Proga je ravna .. . Dobimo se nekje na črti, kjer boš izkočil ti... Vili razume, da skoči drugi, pred Maksom. Naglo pritrjuje in se kradoma ozre po Maksu. Niti sledu strahu ali nervoze ne more odkriti na njem. Togo zbran je, ustnici sta se mu skoraj zagrizli druga v drugo in poteze obraza mirujejo. — Pomagajta! Tomo si še zadnjič stlači pesti v žepe, da mu ne (bi kaj izpadlo. Vili in Maks mu nastavita dlani in ramena. Z glavo in rokami se dvigne do odprtine in se jima počasi, a z gotovostjo izmuzne iz rok. Ko najde dober oprijem, se njegova glava do nosu spet prikaže na lini. 589 Oči se mu poMisnejo v nekem nerazumljivem opominu. V pozdrav dvigne roko k sencem in izgine. Vili se vzpne na prste, da bi ga opazoval. Odskočil je prav tako, kot je napovedal. Z rokami niti zakrilil ni, kot bi ga odnesel veter je pristal na tleli. Vili se ne obotavlja niti za hip. Močne roke ga dvignejo, misli se mu zamotajo okoli drogov ob progi, v katere bi lahko zadel. Za hrbtom nastalo razburljivo govorjenje, pomešano z mnogimi kletvicami, dojema kot nek daljni odmev, dokler mu nekdo ne za'kriči prav na ušesa: — Kamor so šli desettisoči, bom šel tudi jaz, bedaki! Nato vsi glasovi izginejo. Topel osvežujoč zrak mu plane v obraz. Strelov ne sliši. Stisne zobe, zamiži in se bolj spusti kot požene proti opotekajoči se zemlji. Ko se zave, da miruje, se mu zdi, da je pribit na zemljo. Samo glavo lahko premakne, vse drugo je negibno. Dvigne roke, sproži noge in se z boka prevali na hrbet. Razen nedoločenih bolečin po vseni telesu in razpraskanih rok ne čuti nobene poškodbe. Še ves v omotici, se ispomni, da mora čimprej dalje. Z odhajajočega vlalka drdra strojnica. Ker se ne zaveda., da je obrnjena vanj, se dvigne, kot bi se hotel raizgledati. Mimo njega švistnejo krogle. Oizre se v smer, kjer bi moral biti Maks. Na motni očesni mrežnici ujame sklonjeno senco, ki se giblje med nizkim vrbovim grmičjem. Spet cvrkutnejo streli. Še in še. Nepretrgoma. Topi udarci padajo po njem. dokler se ne zgrudi ter od obupa in zapuščenosti zajoka. Strojnica na tenderju je brezhibno delovala. Ura m a1 o d u š j a Čas je postal muči tel j, brezdelje rabelj. Živci, napeti na lok premišljevanja, trepečejo. Tuje nebo je klic dounotožja. Taborišče je mravljišče z eno samo nalogo: čakati. Blaznost edini izhod. Oropan dejavnosti, molči, molči. Bedi v spominih, vse dneve brodi po njih: Majhna sobica v drugem nadstropju. Spuščene žaluzije, sonce, ki se lovi vanje. Ej, radodarno poletje! Mehka obzorja, vonjavi zrak, ki te prevzame... Dotik toplega ženskega telesa. Lezanje v postelji dolgo v noč, božanje, božanje... trenutki, v katerih je bil pozabljen čas in prostor. Nato mučno prebujenje, utrujeni odhodi po stopnicah izpolnjenih želja in pričakovanj, v nov dan, ali samo v novo temo ... Zastrta svetloba žarometov drsi po tlaku proti postaji. Tudi tedaj so se misli odpravljale v preteklost. Bile so ure brez smisla, brez hotenj, brez iskanj v katerikoli saneri. Oče z dvignjeno roko vzpodbuja. 590 Prva postojanka, z žično ograjo. S kopitom po ušivi gmajnarski butici, odpustki za vise. Nato vse bliže in bliže do današnjega dne: Jutro. Dva, trije novi obrazi, iščejo gruče, katerim bi se pridružili, potikajo se med šotori kot že mnogokrat. To samo ne preseneča. Selijo se kot miši iz hiše. ki bo pogorela, iz barke, ki se bo potopila. Ko si poiščejo ležišče, se delajo domače. Pri zajtrku poskušajo začeti razgovor, počasi in previdno tipajo besede: — Hudič ... vse skupaj! — Pri nas fantje kar izginjajo. — Kje si bil? — Pod šotori. Zdaj je poletje, ikaj še bo, ko pride deževje . .. — Naši odhajajo. — Hm. kam? — Najbrž domov. — Ta je bosa! — Zdaj, ko gremo v Italijo? — Doma vse pokoljejo. — Ni res, kje si to zvedel, se brani prišlek. — Nikomur se nič ne zgodi. — Kako to veš, si bil doli? — Jaz ne, metek* pa je moral biti. — Sem ga pripelji, se bonno z. njim pomenili. Pajdaša sta medtem že izginila. Ostal je sam, obdan s krogom sršečih. preiskavajočih ga oči in trdih pesti. — Da nisi eden od rdečih? Nekoliko pobledi, rahlo se nasmehne. — Ne, ne, to sem kot vi. Le naveličal sem se... Rad bi ... — Kdo se pa ni naveličal ? — Zapri gobec! — Za tole bi te moral ustreliti. — Pusti človeka, naj govori. — Reva, bi se tudi ti rad razkokodajsal? — Saj boš kmalu videl svojo babo ... Maks se prerine v ospredje. Divji je, v razburjenju ne ve, kam bi dal roke. — Agitiraš, svinja? Nedoločen drget. Osumljenec se trudi, da bi ostal neprizadet. — Čemu? vpraša mirno. — Da bi nais razbil, uničil. Maks se obrne k poslušalcem. — Vse kaže, da je eden tistih, ki nam doma posiljujejo sestre in koljejo očete. 591 — Vse to je propaganda, nič me koljejo... — Ga vidite? — Od kod pa sii? — Od kod? — V kateri postojanki si bil? — V Mokronogu. — Pokličite nekoga, ki je bil tam, bomo videli... Množica vzvalovi, se raztrga in rjove: — Primi ga! Ubij ga! U... bij gaaa...! Kurlba partizanska! Moštvo drvi iz barak. Nihče se takoj ne znajde. Tekajo, lovijo drug drugega. Med enaikimi umifoirmami ga ni mogoče spoznati. Dohitijo nekatere, ki lovijo pravega, in jih pobijejo na tla, medtem je agitator že daleč. Le Maks in še dva, trije so mu za petami. Beži proti reki. Na oni strani Angleži. Zato, zato so storili edino, kar je bilo mogoče, z revolverji so ga podrli, preden je dosegel grmovje. Tomo ;ne more več mirno ležati in z odprtimi očmi premlevati, kaj vse se je zgodilo čez dan. Počasi, neslišno, da ne bi koga prebudil, odgrne odejo. V bledični svetlobi so pogradi sosedov kot hrbti želv. Prižge si cigareto. Tako živo si vse predstavlja, da mu mišice vzdrge-tajo. Kakor da je on ujel bežečega na mušico in ga razvrtal. Ko bi se tedaj ustavil in meril za njim, bi bil mirnejši. Zadeli bi ga, talko gotovo bi ga zadel, kot ga je Maks... Če ga je on, mogoče so res oni, drugi. Štirje, ki zdaj visijo na jelšah ob relki, kamor jih je potegnila močna roka Militarv police. Če piha veter, se celo rahlo zazibljejo kot strašila za vrabce. Jeziki jim visijo' iz ust kot zaklanim teletom... Sodba vojaškega sodišča je bila hitra, kratka, enostavna: Zasledovali so ga, streljali so vanj in ga ubili. Ker niso mogli ugotoviti več krivcev, so obsodili štiri. Tolmač je zaman govoril o komunistih, o nevarnosti... Zato bodo zdaj uredili sami. brez Angležev. Če je bil prvi rdeč, sta tudi onadva, ki sta prišla z njim. Eden je sicer izginil, a drugi čaka. Prvo noč spi v baraki, niti pogrešili ga ne bodo. Zdaj? Že gredo? Prihuljene sence, ki so kot on legle spat obute, se dvigajo, bližajo. Zdrkne s postelje in se jim pridruži. Po prstih proti zadnjemu koncu barake. Straže negibno bedijo. Ročaji revolverjev so mastni od potu. Cevi kot predstraže tipajo v mrak. Nekdo zašepeče: — Tu! Žepna električna svetilka ga postavi v svetel okvir. Napeto čakajo, če bo ganil. Korak, dva, z vso opreznostjo bliže. Spi. Diha. Rokoi ima pod vzglavjem, mogoče na orožju. Torej je kriv. Zviška padejo nanj. Okorne, potne roke ga istočasno zrgrabijo za vrait, za roke, za noge. Prekrijejo ga s telesi, piibijejo ga k tlom, povežejo z jermeni, da niti vzdrgetati ne more. Davi se z lastno srajco 592 v grlu in niti glasu ne da od sebe. Nekaj parov rok zgrabi za jenmanje in obleko. Po ozkem prehodu, med dvema vrstama pogradov, ga vlečejo ven. Tomo čuti, da ga spremlja nešteto zaspanih, prebujajočih se pogledov. Ne upa se ozreti nikamor. Samo dalje, dalje, hitreje. Mogoče je nastal hrup, mogoče že kličejo vojaško policijo, mogoče džipi že divjajo. Ne sliši ničesar. Ko so zunaj, skoraj stečejo. Med barakami, po travniku, proti reki, v grmovje. Spotikajo se, ker je temno, in ne poznajo se med seboj. Opravili bodo svoje, ne da bi vedeli, kdo je bil. Spremljevalci brskajo po grmovju, iščejo. Jama je pripravljena, vržejo ga vanjo. — Angleži, pravi nekdo in pogrkne, — Angleži lahko slišijo. Tomo pomisli na tiste, ki visijo v bližini. Angleži ne smejo slišati. Skloni se po lopato, ki jo sluti pod nogami. Poči, kot bi udaril po votlem zidu. Trikrat, štirikrat. Lopata je v reki. Ruše skoraj niso> višje, kot so bile zjutraj ali opoldne. Vračajo se po roisnem travniku in poslušajo. Oglašajo se murni. Na nebu so redke in velike zvezde. Toda onkraj reke je tiho. Džipi se ne oglasijo, luči ne migotajo. Baraka C spi. Splazijo se k svojim posteljam. Tomo sezuje mokre čevlje, leže in posluša. Sliši samo poltihi šepet, a še ta kmalu zamre. Zdaj je mirnejši kot prej. Nekaj, kar ga je tiščalo zadnje dni, se je odvalilo. Kakor da je odvrnil nesrečo in napravil dobro delo. Kakor da je po dolgem času spet našel žensko. Če "bi moral še enkrat, se ne bi branil. Rad bi se sprehodil, pa si ne upa. Na sosednjem pogradu se dvigne brat in se obrne proti njemu. — Kaj se je zgodilo? — Nič! — Nekaj je bilo. — Nič, če rečem, spi! Razganja ga bes, da bi zatulil. Le s težavo se pomiri. Možgane mu preplavlja utrujenost, a zaspati ne more. Vedno je tako, kadar se kaj zgodi. Ce se ne zgodi nič, ga preganjajo neumne sanje, da vstaja nejevoljen in truden. Nobene izbire ni, se prepričuje, mi ali oni. Premalo smo jih, to je vse... Pogleda na uro in obupna tesnoba mu leže na prsi. Do jutra je še daleč, a misli so neutrudljive. Zrak je kakor strup. Telo drhti. Mrzle znojne kapljice se zbirajo. Ve, da odeje, ki bi ga pogrela, ni. Ta mraz preide sam od sebe. Spremeni se v dušljivo vročico. (Se nadaljuje) 38 Naša sodobnost 593 IZ GOZDA SE RAZLEGA KRIK (Nadaljevanje) Vladimir Kavčič Maks je slišal strele, ko je bil še v vlaku. Zavedal se je, da skače naravnost med krogle, zato je na tleli mirno obležal, dokler ni strojnica utihnila in se odmaknila. V teh nekaj trenutkih popolne samote ni mislil na smrt. Vedel je, da zdaj ni več v njenem dosegu in poslušal je cvrkutanje krogel, ki so ga v varni razdalji preletavale. Vprašanje. kam zdaj, se mu je zastavilo nenadoma. Naprej, ali nazaj? Domov, med partizane in komuniste, ne, torej nazaj. Kam nazaj? Meja ni daleč, do jutra sem lahko že bogve kje na oni strani Karavank .. . Najprej se leže razgleda. Vse tiho. V zavetju grmovja se počasi vzdigne in spet oprezuje. Išče Vilija. Najbrž čaka kje globlje v gozdu, proč od proge. Fant je bojazljiv, pomisli. Nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ od njega ... Na majhni jasi, tako blizu proge, da se zdrzne, stoji I orno in ga s hitrimi kretnjami vabi. Skokoma, brez slutnje o tem, kaj ga čaka, plane čez nizko grmovje. Tomo, razmršen in ves prepoten, drsa s čevlji po zemlji, stiska pesti in nervozno ponavlja: — Ranjen je, ranjen je ... Maks šele zdaj opazi za grmom skoraj v klopko zvitega Vilija, ki piskajoče stoka. Ko se skloni, vidi, da je trava pod njim krvava in da mu je Tomo že razgalil rane. — Tule mu je komaj kožo posnelo, le malo skozi meso, ogleduje nad kolenom močno krvavečo nogo. — "V pasu prav tako, komaj, da ga je ujela, v štirinajstih dneh bo dobra. O, še ena... primakne glavo k odprtini v hrbtu, dobro ped nad kolkom. S stisnjenimi ustnicami in nepremičnimi očmi se obrne k Tomu in ne dokonča stavka. Tomo, utrujen od besnosti nad svojo nemočjo, razume njegov pogled in čaka. Tako nenadoma je prišlo, vse skupaj. . . Navzlic mrzličnemu prizadevanju ne najde rešilne misli. Strel skozi črevesje največkrat pomeni smrt celo ob takojšnji zdravniški pomoči. Kje dobiti zdravnika .. . Če bi se to zgodilo njemu in bi bil pri zavesti, niti za hip ne bi okleval, spustil bi si svinec skozi lobanjo. Vsak napor, da bi našel izhod, je brez pomena . .. — Zdaj bi prav prišel Prvi zavojček, samo jaz ga nimam, reče Maks povsem mirno. — Sam ga ima, v naprsnem žepu. Maks previdno obrne Vilija na hrbet. Začudita se, ker ju gleda z živimi, vdanimi in vprašujočimi očmi. Obraz ima še ves moker od solz. 696 — Boli, vpraša Tomo. — Boli. Kljub bolečini se mu čelo zjasni, kot da mu je v hipu odleglo. Z zavojčkom mu povežeta najtežjo rano, ki se je potuhnila in niti ne krvavi več. Na trebušni strani se zdi, da jo je povzročil neznaten vbod, le nekaj kapljic svetlorumene tekočine je izcedila. Čeprav je \ilijevo telo drobno, se povoj kar izgubi na njem, vse prekratek in preozek je. — Rabila bova srajco, ugotovi Maks kot nekaj samoumevnega. Tomo mu naglo ustreže, z mrzličnimi kretnjami jo strga s sebe in jo razcefra na kose. S prepotenimi krpami za silo prekrijeta vse poškodbe. Preden si obrišeta potni čeli, odrgneta krvave roke s travo. Vili ju nekajkrat premeri, premika ustnice in končno slabotno izdavi: — Kaj bo zdaj? Toma vprašanje neprijetno dirne, zlasti, ker se spomni, da ga je slišal že v vlaku. Kaj bo zdaj? Kdo naj ve, kaj bo zdaj, saj ni mogoče ničesar premisliti... Tudi Maks ga gleda, kakor da bi bila skrivnost rešitve prav njemu razodeta. — Nesla te bova, pravi tjavendan in nenadoma začuti olajšanje. Nesla ga bosta, kaj sicer. Ozre se v Maksa, tudi on je bodrejši. Samo, da ve, kaj naj stori, že mu je odleglo. — Najprej od tu, ukaže Maks. — Preveč smo že na očeh, če kdo pride po progi.. . S stisnjenimi zobmi, v pričakovanju, da bo vsaj zatulil, primeta Vili j a za noge in pod pazduho. Že naprej v sebi premagata njegov krik. Vili niti gane ne, kot mrtev jima obleži v rokah. Ko ga nosita, začne sunkovito dihati in konci prstov mu pomodrijo. Obraz se mu še vedno blešči, Tomu se zdi, da od potu in da ne joka več. Rad bi mu rekel, naj stisne zobe in potrpežljivo prenaša bolečino... Mogoče bi celo lahko hodil, koliko laže bi bilo, če bi ga vsak od ene sirani samo podpirala, se domisli. A na Vilijevem obrazu je prebledela poslednja žilica in vidi, da ne bi zmogel najmanjšega napora več, zato molči. Komaj dosežejo gozd, mu roke že drevenijo od utrujenosti. Tudi Maksove dlani vztrajajo z golim kljubovanjem. Ko opazuje njegov, v nekaj osredotočeni izraz, razume, da Maks ne pomaga rad, mogoče celo z besom. Če ne bi bilo tako, bi lahko predlagal, naj se odpočijeta. Molk kaže, da še okleva pred odločitvijo. Ko v senčni dolinici obstaneta, Maks še vedno molči. Ozira se proti progi, kot bi se liotel vedno znova prepričati, da jih ni še nihče opazil in da zasledovalci še niso prignali svojih psov. Če bi znali tako, kot so znali oni, domobranci, ali Nemci, bi jih zdajle že imeli v klopki. 697 1 ako trdno bi jim zadrgnili vratove, da ne bi nikoli več poskušali samovoljno spreminjati voznega reda. — Dva kola bi rabila, oprezno predlaga Tomo. V tem trenutku se ne boji ničesar bolj od prepira z Maksom, njegovega razburjenja, kričanja, ki bi ju navsezadnje lahko celo ločilo in bi ostal sam s tem na pol mrličem. Maks se brez besed izgubi v grmovju. Ker ne zaupa tej nagli podreditvi, skoči za njim, da se ne bi oddaljil, »zgrešil pot« in jo mahnil nazaj čez hribe. Previdno oprezuje za njim in se v varni razdalji pomika globlje v gozd, ves obseden od misli, ki se mu je ravnokar porodila. Ne mine niti pol minute, ko Maks že naleti na kup drv in se vrne. Tomo se globoko oddahne in se nalašč še nekaj trenutkov mota med drevjem. Ko se približa, Maks že privezuje šotorsko platno na dve ravni palici in zasilna nosila pod njegovimi prsti naglo dobivajo svojo obliko. Obstaneta tesno drug ob drugem, obrnjena v stran, da ju Vili ne more slišati in Maks previdno vpraša: — Misliš, da bo vzdržal? Pot do doma je še dolga .. . Za hip vzdigneta pogled. Pred njima vstajajo strmi bregovi Karavank in raz val j ena, grapasta pobočja. Upanje, da bi jih prešla s takim bremenom, je slabotno. — Visoko je in predaleč. — Hm, zamišljeno prikima Maks, — predaleč je in poti ne znava. Do kosti bi si lahko obrusila pete in ne bi nikamor prišla. — Torej, domov . . . — Tudi to ni blizu. — Po mojem ne več kot sedem, kvečjemu osem ur. — Si že hodil? — Še ne, vem pa, kje morava iti. Tu vzporedno s progo, dokler ne prideva do vasi. Tam nekje čez vodo in čez progo, na desno, kar naprej po pobočju in čez hrib ... — Seveda, zaleteti se ne smeva. Hodila bova samo ponoči. — Tvegati morava. — Če prideva do doma ... — Potem sva varna. Če nas ne vidijo, ne bo živa duša posumila . .. — Mogoče se bo kako razpletlo ... — Kako se naj razplete, ne verjamem. — Do vasi, se vdaja Maks, čez . . . gor . . . Doma ... še zmeraj je lepše doma ... Smo pač dezerterji... — Zakaj? Prostovoljno smo šli zraven, prostovoljno tudi proč. To pa ne pomeni, da bo vedno tako. Vilija spraviva domov in se jim pridruživa. Kakor bo kazalo, seveda. — Če pa se le zgodi, da koga srečamo? 698 — Dveh ali treh se v ugodnem trenutku ne bojim, odvrne Tomo in se potreplja po žepu, v katerem nosi revolver. Zdaj Maks ne okleva več. Odtrga gabrov list, ga žveči in gleda Vilija, ki leži popolnoma mirno. Spet je nekoliko zlezel skupaj, in ker mu ne vidi oči, si predstavlja, da je že mrtev. Pustila bi ga tu in bila bi prosta. Morebiti bi ga še zagrebla v listje in odšla. Vračala bi se preko hribov, v nobenem primeru ne bi šel domov . .. Samo hišo obkolijo in te najdejo, saj ni kotička, kamor bi se varno zatekel. Pretepali bi me z opasači, suvali s kopiti, da bi bil ves iznakažen in šele potem bi me ustrelili. Ko je odhajal od doma pa tudi pozneje v taborišče, se je že povsem sprijaznil z mislijo, da je enkrat za vselej odpravljen in da so se za njim zaprla vrata, ki jih ne bo mogoče več prestopiti. Vse tisto govorjenje in pripravljanje za odhod v Italijo je prišlo nenadoma, iz lenega dolgočasja in notranje utrujenosti bi sprejel vse, kar bi pomenilo spremembo tedanjega stanja. Zdaj pa mu je nenadoma jasno, da je v taborišču živel v neprestanem strahu in oprezovanju, kaj se bo zgodilo. Ce bi bil premislil vse, kar je zanje važno, ne bi bil mogel sesti na ta vlak . . . Toda pridružil se je množici, čisto nagonsko verujoč, da je v njej varnejši. Vlak je peljal, peljal... Nekaj bi bil moral napraviti, nekaj neodvisnega od drugih, nekaj samostojnega. Spominja se, da ni mogel ničesar predvidevati, v opoldanski pripeki je čutil samo slabost, ki ga je utrujala do brezčutnosti. Ukazali so, naj gre na vlak, in šel je, Tomo mu je rekel, naj skoči za njim, sledil mu je, ves čas brez najmanjšega odpora do tega, da drugi mislijo zanj in ga vodijo. Verjame, da je vse vnaprej določeno, usojeno. Tudi zdaj, ko se vsega zaveda in bi lahko stopil na lastno pot, ne bo niti ganil. Čakal bo, kaj poreče Tomo. Vso noč bosta nosila Vilija ... Skozi predrto črevo mu že uhaja blato, i?sa trebušna votlina se bo začela razkrajati. Neznosen smrad se bo širil okoli njega in nazadnje bo umrl, tako za gotovo bo umrl, kot če bi mu odprli žilo na vratu ... Pogled za soncem, ki bo kmalu padlo za zastor zobatih skalnih vrhov in dolina se bo potopila v senco. Nastopil bo mrak. morali bodo na pot. Takrat bo šele prav občutil svojo nemoč. Dlani ga bodo pekle m hotele vsak čas popustiti, čutil bo napor poslednje mišice, da bi vzdržala. Noge se bodo vlačile nekje vzadaj, stopal ne bo imel več v oblasti in le ostra, nepopustljiva bolečina v možganih ga bo gnala dalje, dalje. Kam? Zravna se, da mu udje ležijo ohlapno, in zapre oči, da bi počival, mogoče celo zaspal. Kar je, je! Nič razmišljati. Ce jih najdejo, je konec, če jih ne, ga bo tako ali tako zbudil Tomo in mu potisnil v 699 roke suhe in hrapave drogove nosil, ki ga bodo mučila do jutra, če jih ne pobijejo že prej. — Oh, oh, zategnjeno in slabotno zahrope Vili, da ga reže v ušesa. Hitro si jih zatisne z dlanmi in se trudi, da bi zaspal. Vse pred njim je temno, ne misli ničesar, a sprostitve, ki bi prinesla sen, ni od nikoder. Skozi prste se mu v notranje uho prav do bolečine zabadajo vzdihi, ki jih ni mogoče premagati. Tomo niti vstane ne, kar po vseh štirih se splazi k Viliju. Njegov bledi, skoraj beli obraz ga za trenutek zmede. Napenja se, kot bi sedel na stranišču in krčevito stiska pesti. — Je hudo, vpraša samogibno, čeprav ne misli na to. Vili za nekaj centimetrov obrne glavo in pogleda. Njegove oči so zaupljive, nebogljene, kar pootročile so se. Tomu ne uide nemir, ki je v njih. — Ali ne bomo šli? Tomo mu na široko razlaga, kaj sta sklenila z Maksom, in medtem gleda večinoma v stran, ker ga bratove oči neprestano preiskujejo, če govori resnico in mu česa ne prikriva. Govori kar naprej in razlaga nešteto podrobnosti, na katere prej niti pomislil ni. Počasi se v njem vzbuja pogum, odločnost in se razkrajajo zadnji ostanki strahu. Pre-molk občuti kot neugodje, ki ga sili, da pogleda Vilija. Primakne se še za korak, tesno k njemu in mu odgrne bluzo. Skozi trebušno obvezo je udaril rumen, rdečkasto obrobljen madež. — Samo malo peče, bodro pojasni Vili. — Pa ostali dve? — Še čutim ju ne. — Mogoče ni šla skozi črevo . . . včasih krogla tako srečno izbere pot, se spomniš tistega, ki mu je šla skozi glavo, pa ni bil mrtev... Samo bati se ne smeš! — Tega ne zmorem... Zveni kot prošnja in iskreno priznanje. Tomo molče pritrjuje in gleda proti progi. Nikogar ni na njej, nobenega vlaka več. Dolina je popolnoma izumrla, pa vendar je vse tako blizu. — Ce ti lahko kaj pomagam, se nenadoma domisli. Vili pogoltne sline in nekje iz globine prestreljenega trebuha se mu iztrga glas: — ... da bi šli naprej ... tu mi ni všeč. Rad bi bil doma. Rad bi bil... Pred Toma odločno stopi domača hiša, kot da se ji približuje iz vasi. V grapi tiči popolnoma sama. Oče stoji na pragu s pipo v ustih in strmi v nebo. V kuhinji ropočejo posode, sestra kuha. Kako bo 700 stopil pred njiju, kakšen obraz bo napravil in kaj bo moral reči, kar tako ne bo mogoče ... — V mraku krenemo, saj veš, da nas ne sme nihče opaziti. Pot poznam, pristavi naglo. Misli mu bliskovito begajo po možganih. Vsak hip se lahko nekaj zgodi, vse, kar pride, je lahko samo še bolj neprijetno. Sicer pa je dolina prazna ... Če bi šli počasi, previdno in med grmovjem, nas nihče ne bi opazil. Do teme lahko prevalimo že lep kos poti. Misel je tako vabljiva, da se ji ne more odreči. Splazi se k Maksu in ga strese. — Gremo! — Kaj je? V hipu je pokonci in se razgleduje. — Nič, nič, do noči smo lahko že daleč. — To sem mislil že prej. Medtem ko Maks dela oprtače k nosilnici, Tomo na bližnjem grmu smuče listje za mehko posteljo ranjencu. Nato Vilija z lahkoto vzdigneta in ga položita na platno. Zdi se jima lahek, da bi ga nosila nekaj dni. Maksa nenadoma posili razigranost. — Glej samo naprej in pod noge, na levo in desno bom že jaz. Če kaj opaziš, se hitro skloni... Ali naj izobesimo zastavo Rdečega križa? — Mar jih ne poznaš? se Tomo resno obregne. Čeprav Maks vidi, da mu ni za šale, se trudi, da bi se domislil česa smešnega. Smeh mu kar sam sili na ustnice. Najraje bi se na ves glas zakrohotal. da bi odmevalo sirom po dolini. Napredujejo le počasi. Prehodi med grmovjem so ozki ali jih sploh ni, da morejo le po ovinkih dalje. V začetku Tomo samo oprezuje. \sak grm preišče, dolgo motri vsak meter temnega gozda, ki neutrudno molči, in vsaka skala se mu zdi vredna opazovanja. Včasih se morata na sto metrov približati progi in tedaj se njegove oči zapičijo v nasip počrnelega kamenja in samo čakajo, kdaj se bodo izza svetlikajočih se tračnic vzdignili sovražni pogledi in ga vsrkali vase. Pripravljen je vsak hip na vse. Najprej bi skočil, se umaknil, potem bi z Maksom sprejela boj, gotovo neenak boj ... Vsa ta napetost ga polagoma utruja, da začne barantati sam s seboj: Za toliko grmi ni bilo žive duše, tudi za tem je ne bo, torej ne bom pogledal tja.. . Tvegam tistole skalo, obronek na desni, stezo, ki pelje navzgor v bukov gozd. Prvih sto metrov, drugih, tretjih... Vse prav. Ali je sploh potrebno tratiti toliko sil, ko pa smo popolnoma sami v tem izgubljenem popoldnevu? Čemu se izčrpavati? Gledati samo naprej je pravi počitek. Nič več se živo ne zaveda, da nekaj nosi in da je vzadaj še nekdo, ki ga mučijo prav taka ali pa še večja vprašanja, 701 kot so njegova. Prepričuje se, da lahko še dobro uro, do prve vasi, hodijo varno. Dolina je vseskozi poraščena z grmovjem in nobene hiše ni v njej. Nenadoma se domisli, da je žejen, da je minilo že najmanj pet ali šest ur, ko je v vlaku zadnjič pil. Posode za vodo niso vzeli s seboj, razen Vilija, pa še ta jo je izgubil, ko je skočil iz vlaka. Zdaj bi jim prišla prav ... Pil bi toliko časa, da bi čutil težko oblino želodca. Proga in negotovost zaradi nje se odmakneta, okrepi se mu sluh. Do studenca ne more biti več daleč. Vse polno jih žubori s planine proti progi, zdaj zdaj bodo naleteli nanje ... Tla pred njim so suha, porasla s pusto, že ovenelo travo. Vsenao-krog polno kamenja, leskovega, jesenovega in gabrovega grmičja. Voda je torej še daleč, lahko pa v hipu odkrijejo z vrbami obraslo dolinico, ki se še skriva očem. Ko so skočili z vlaka, je bila ob nasipu cela planjava vrbja, zemlja pa mehka, poraščena z mahom in vlažna. Nekje v bližini mora biti izvir. Slina v ustih se gosti in postaja vse bolj grenka. Ustnice so se odebelile, kakor bi se prekrile s krastami, grla ne čuti več. Ob prvi vodi se bodo ustavili, mogoče bo to tedaj, ko se bo mrak že zgostil in jih tudi na večjo razdaljo ne bo mogoče več odkriti. Do tedaj pa stisniti zobe in čakati... Prva grožnja iz daljave so vaške luči. Utrnile so se na svetlejših lisah hiš, ki so se v mraku že na pol spojile s temnim ozadjem planine. Obstane in reče: — Vas ... Nosila lezejo k tlom, zato tudi sam popusti. Trudi se, da bi pogledal Viliju v obraz, ta molče, samo z rahlim vzgibom roke pokaže, da živi. Zdaj ga gleda laže, ker so se v prihajajočem mraku izgubile vse podrobnosti. — Bomo šli tu čez vodo? vpraša Maks. Tomo po kratkem premisleku odkima: — Eno vas dalje . . . Maks sede in nasloni čelo na kolena. Molči. Tomo mu zamišljeno sledi. — Vode, naenkrat z zamolklim glasom izdavi Vili, da se oba zdrzneta. — Rad bi vode ... — Ni vode, odsekano odvrne Tomo. V ustih in po grlu čuti neznansko žejo. Val krvi mu plane v ude in oblije ga kurja polt. — Tako sem žejen, vsaj malo vode, moleduje Vili in njegov glas zveni kot očitek. Tomo bi mu rad s krepkim izrazom zaprl usta, a se premaga. — Ni vode! — Samo en požirek ... 702 Vzdrži se, svetuje Maks mirno. — Vode tako ne smeš piti .. . - Zakaj ne? — Škodovala bi ti. — En sam požirek ... — Samo kaj toplega lahko, čaj, kamilice. — Zaradi vode lahko umreš, pribije Tomo, ki se ga že polašča bes. Zakričal bi, da bi se sprostil in mogoče tako pregnal tudi svojo žgočo žejo. Istočasno pritrjuje Maksu: samo kanec mrzle vode v prestreljen trebuh in vzel ga bo vrag. Vili zapre oči in se umiri. Otrok je, popoln otrok, razglablja Tomo, niti malo se ne zna premagati. Tu ni mogoče ničesar več spremeniti. Pripetilo se je, pač ... Če bi bil pred dnevi, kakor sem se bil namenil, res odšel in ga pustil samega ... Dosti je že star .. . Roke si položi na čelo in skuša nekaj trenutkov ostati brez misli. Nekje ob progi zareglja žabji zbor, a žeja spet preglasi vse glasove in z novo, nepremagljivo silo spet stopi predenj. Da bi jo odgnal, srdito vstane in zgrabi za nosila. Ko začuti, da mu Maks sledi, krene. Bes mu daje moči, da dela dolge korake in se ne meni za Maksa, ki v negotovosti, kam bo stopil, skoraj v teku drobi za njim. Veje ga bijejo v obraz, se zatikajo v obleko in ga praskajo po rokah. Noče misliti na to, kako Vili občuti ostro guganje, vzdigo-vanje in padanje nosil. Samo hiti, hiti. Zavija navzgor, da bi vas obšli, da bi pustili ob strani luči, ki so se že tako približale, da je, čeprav se je medtem že dodobra stemnilo, opaziti okna in obrise stavb. Že blizu njih, kot predstraže vasi, samujejo temne sence kozolcev. Pod enim izmed njih se oglasi pes. Ko nekajkrat zarenči, se Tomo ustavi. Čaka in čuti, kako tudi Maksu trepetajo roke. Pes umolkne. Spet napravita nekaj korakov in obstaneta. Pes znova zarenči. Tomo krene na levo, da bi se še bolj izognil hišam. Pes začne lajati, Tomu se zdi, da vedno bliže. Lajež narašča, v začetku prihaja z raznih koncev, nato se vse bolj združuje, kakor da se psi zbirajo v trop in približujejo. Tomo pospeši korak, a nosilnice ga še vedno tiščijo dalje, kakor da se mu hoče Maks približati in tako pregnati naraščajočo tesnobo. Ves v ognju in. napet se poganja naprej. Pritisk od zadaj popusti šele, ko steče. Lajež je že čisto blizu. Med zavijanje živali se pomešajo človeški glasovi. Kakor da se je zbrala cela čreda psov in pol vasi, da jih ulovijo in raztrgajo ščenetom za priboljšek. Teče vedno bolj in napenja oči, da bi si našel pot. Ko se za hip ozre na desno, vidi, da so že vzporedno z najgostejšo gručo luči in da so se jim spet močno pri- 703 bližali. Ne da bi razmišljal, ve, da druge poti ni. Više je strmina in gozd, na drugi strani vasi pa proga in reka. Strah, da bi jim zaprli pot, se pojavi nenadoma, ko opazi, da se jim približuje črna gmota, najbrž gozd. Če je zaraščen in poln skal, se bodo le počasi plazili naprej. Brez oklevanja se zakadi proti grozeči nevarnosti. Samo sadovnjak je. Drevesa se pojavljajo iznenada, veje ga kot lovke skušajo priviti k sebi, grabijo ga za obleko, skušajo se mu vsesati v obraz, le z muko se jim trga in hiti, se spotika, klecne, skoraj pade, se zaletava v debla, ki jih ne vidi. Maks ga potegne zdaj na to, zdaj na drugo stran, enkrat nazaj, da bi skoraj padel vznak, nato pa spet tišči naprej, kakor da ga hoče nasaditi na ročaje no-silnice. Psi prihajajo vse bliže, človeških glasov je vedno več. Sadovnjak je že za njimi, spet so na njivah, koraki postajajo počasnejši, čevlji se hočejo prilepiti na zemljo. Gnana s trepetom in naporom zadnje mišice, drvita naprej, čez kupe kamenja, trnja, čez grapo. (Voda jima v hipu napolni čevlje, zmoči obleko do kolena, škropi v obraz.) Samo naprej, dalje, kamor koli, le proč od vasi, od človeških glasov in od laježa psov. Šele ko so globoko v gozdu in za njimi zamre vsak znak preganjanja, se ustavita, zasopljena kot lovska psa. Poslušata v mrak in gledata, kako v dalji migotajo sovražne luči. Noč je mirna kot prej, preden sta se približala vasi. Na nebu je polno zvezd, tu in tam se katera utrne. — Zdaj smo varni, reče Tomo, takoj, ko mu to dovolijo razgreta pljuča. Hoče prehiteti Vili ja, da ne bi spet začel tarnati in moledovati. — Si se bal, Vili? bodro vpraša Maks. Vili ne odgovori. Maks se primakne bliže in išče njegovo roko. Ko jo otiplje, ga spreleti srh, tako je hladna. Previdno tiplje po telesu. Vili se krčevito, v neenakomernih presledkih, stresa. — Boš videl, reče Tomu in ne verjame svojim besedam, — še pred jutrom bomo doma ... — Te zebe? vpraša čez čas, ko nihče ne odgovori. Zdi se, da Vili pritrjuje. Sleče svojo bluzo in mu jo razprostre čez prša in trebuh. Tomo se še vedno ne gane. Gleda luči oddaljene vasi, vsrkava mir, razlit nad dolino. Sami so, to občuti tako močno kot še nikoli. Spomin se mu skuša odpraviti na potep v fantovska leta, ko so ob večerih lazili pod okni deklet, ali pozneje, ko je v takem času neskončno dolge ure stal sam na straži in mislil na tisoč drobnih stvari, ki so sestavljale njegovo življenje. Nasilno zavrne vso preteklost in se skuša spojiti s tem, kar ga neposredno obdaja: z nočjo, ki bo poginila pred njegovimi nogami in bo moral s stisnjenimi zobmi čez- 704 njo. Boji se svojih opoldanskih misli o bratovi smrti in za trenutek mu jih je celo žal. — V bližnji vasi bomo jedli, nepremišljeno spregovori. — Veš, Vili, zate bova dobila mleka, toplega mleka .. . Midva z Maksom imava še nekaj prepečenca ... Maks molči. Tomo se zaveda, da je obljubil preveč. Tisto o mleku se sliši lepo in Viliju bo vlilo poguma, resnično pa ne bo nikoli. Še pred nekaj tedni je lahko šel v vsako hišo in dobil, kar so imeli. Ce niso dali radi, je vzel s silo. Zdaj lahko samo poprosi. Vendar, ljudem ni zaupati, pomisli. Jaz jim ne bi prizanašal. Kakšna je razlika med ranjencem in borcem? Zakaj ne bi izkoristili prednosti, ki so jo izsilili... Svinje, premalo smo jih, to je vse ... — Ne bo več dolgo, ko bomo šli čez, se vzdrami Maks. — Je voda mrzla? — Globoka. Poiskali bomo most. — Najbrž je blizu hiš. — Ne, precej v stran. Čez progo bomo stekli, računa v mislih. In potem? Karkoli. Važno je samo to, kar je zdaj. — Še me zebe, zastoka Vili. lomo mu skoraj nervozno vrže svojo prepoteno bluzo. Ker je gol do pasu, se dvigne in stresa roke, da bi ohranil v telesu nekaj toplote. Po obrazu ga skeli nešteto drobnih ranic in prask, v katere se je zajedel znoj. — Toplo mleko bom dobil, ali ne? zajeclja Vili. — Boš, boš, pritrdita hkrati na pol razdražena in spet poprim&ta za nosila. Stopata previdno in lagodno kot delavca, ki čutita prijetno igranje svojih močnih mišic. Gozd se kmalu razredči in pred njimi leži piano polje s kozolci. Za njihovimi togimi strehami spet mežikajo luči. Vas je bolj strnjena kot prejšnja in žari kot pravkar razgrebena žerjavica. V senci kozolcev nekajkrat obstaneta in poslušata. Vas čepi v svojem nepravilnem krogu luči in ju ne vznemirja več. Pokošeni travniki dišijo po polsuhem senu in na desetine mehkih kopic vabi k počitku. A ranjenec ju še s svojim tihim prenašanjem bolečin sili dalje in vesta, da ne bosta svobodna prej, dokler ga ne odložita v domači veži ali dokler ne izdihne. Kot iskra prešine Toma vprašanje, kaj bi storila, če bi ta hip ugotovila, da se ne giblje več, da se je morda že ohladil... Odstranila bi mu vse znake, pobrala dokumente in ga odložila v kakšnem skritem kraju, kjer bi ga lahko založila z vejami, z listjem in kamenjem. Če bi našla primeren jarek, bi ga zasula še s prstjo. Nosila bi odvlekla dalje 43 Naša sodobnost 705 in jih skrila ali uničila, sicer bi jih našli in naju zasledovali. Vso noč bi se podili za nama. Pa vendar... Zmešala bi jim sled, nič več ne bi bila privezana na ranjenca ... Misel na svobodo brez dolžnosti je tako vabljiva, da se ustavi. — Kako je, Vili, vse prav? — Je! odgovori ta slabotno. — Seveda je, potišano, a naglo, kot da je vprašanje popolnoma odveč, pritrjuje tudi Maks. Odveč mu je vsaka beseda, vsak po nepotrebnem zamujen korak. Jutro je še daleč, domača vas še dalj, da niti pomisliti ne upa nanjo ... Prepričan je, da ne hodijo prav. Kar naprej od vasi do vasi... Tomo nepremišljeno rine v past. Spet se približujejo luči in midva naravnost proti njim... Naj nas spet zavohajo psi in je v vasi kdo oborožen ... Ob zadnjem kozolcu, katerega senca se je tesno spojila s prvim vaškim drevesom, Tomo zadrži korak in z nagnjeno glavo prisluškuje. V hlevih muka živina in nedaleč v stran nekdo izprega konje. Primakneta se k stogu sena in se osvobodita bremena. — Pogledal bom, zašepeta Tomo in potegne z Vilija svojo bluzo. — Skrijta se! — Zagrabi šop sena in ga vrže na Vilija, da bi mu bilo topleje. Ko je Vili že ves v mrvi, se še Maks do vratu zarije pod stog. Tomo se po prstih neslišno oddalji. Ni mu jasno, kaj mora najprej storiti. Mar ni najvažnejše, da se izmotajo od tod. Mleko pride na vrsto pozneje. Če jih ujamejo, ne bo nihče več pil mleka ... Premika se od drevesa do drevesa, skrbno izkoriščajoč vsako najtanjšo senco. Skoraj istočasno naleti na dve presenečenji: na svetel trak poti, razpet od vasi do reke, in na žuborenje vode onkraj poti. Skokoma huškne čez, da bi se odžejal. Vode ne vidi, samo sliši jo. Zajame jo v prgišče in si omoči ustnice. Zapeko ga, kot bi si jih ranjene namakal v alkoholu. Okus je grenko trpek. Ne čuti nobene potrebe več, da bi pil. Pomisli na gnojnico, in ko se spomni na popoldansko žejo, je prepričan, da ni bila prava, da je bil samo strah pred njo. V varni razdalji od poti se prebije skozi sadovnjak proti reki. Z drevjem izginejo tudi sence, ki so mu nudile zavetje. Pot vodi naravnost, na most z leseno streho. Pred njim je še dobrih sto metrov odprtega prostora. Tu bodo tujemu očesu kakor na dlani, prav tako na drugi strani mostu. Čez cesto, čez progo ... Obrne se proti vasi. Udje se mu premikajo sproščeno in nikakršne napetosti ne čuti več, kakor da sta strah in obup enkrat za vselej premagana. Pri studencu si privošči še nekaj požirkov vode in se oprezno približa prvi hiši. Prihuljen v senci opazuje široko odprta 706 vrata, polna luči. Le dobrih dvajset korakov in bil bi pri njih . .. Mogoče pride kdo ven... Vse je tiho, kakor da ni v notranjosti ničesar razen svetlobe. Zave se, da čas teče in da mora nekaj storiti. Kako priti do vrat? V hipu spozna, da je to nemogoče. Vse telo se upira, kakor da je zašel med krvoločne tujce. S težavo se toliko zbere, da se po dolgem prisluškovanju le splazi k bližnjemu oknu. Tesno prilepljen k zidu z enim očesom premotri izbo. Prazna je. Po stenah samujejo slike in na mizi so ostanki večerje. Ob pogledu nanje se mu usta napolnijo s slino. Toda notranji klic, da ne sme misliti na to, je močnejši. Požene se nazaj med drevje. Zakaj bi moral ravno v to hišo, se vpraša z olajšanjem. Mar ni drugih? Poskusil hi tam ... Medtem se domisli, da lahko vsak hip vzbudi pozornost psov. Na bližnjem dvorišču zasliši korake. Starejši možak gre v hlev, za njim ženska. Po poti prižvižga desetleten fantič in se izgubi v kuhinjo. Približa se tretji, četrti hiši. Povsod enako živ občutek ravnodušja. Da bi vstopil, nima moči. Skoraj na vsakem pročelju visi zastava s peterokrako zvezdo. Povsod parole, vsi zidovi in plotovi so jih polni. Kot pribit zloguje napise, ki mu jih kaže svetloba. Vsako upanje, da bi se približal ljudem, je pokopano. Ko na gasilskem domu ujame še besede SMRT BETI GARDI, se ritensko odmakne v najtemnejšo senco, nenadoma mu telo spet oblije zona in steče, da kar najhitreje najde Maksa in Vilija. Topotanje bližajočih se korakov vznemiri Maksa, da se na pol dvigne iz sena. - Kaj je? — Nič, gremo! — Vili je v nezavesti. Maks z eno samo kretnjo odgrne z Vilija seneno odejo in zgrabita nosila. Vili leži mirno, niti dihanja ne slišita. Tomo s hlastnimi koraki vodi pod krošnje dreves, ki so mu že znane. Na koncu sadovnjaka kakor za opozorilo zadrži korak, nato se skloni in potegne Maksa za seboj. Sklonjena tečeta po travniku, obsijanem od mesečine, komaj nekaj metrov od poti. Ko se približata reki, planeta na obronek in smukneta v temno odprtino mostu. Pod-nice škripljejo, da se povzpneta na prste. Desk ni ne konca ne kraja . . . Ko sta že na drugi strani in ju komaj nekaj korakov loči od ceste, razpara nočni mir, v katerem razen topota svojih korakov ne slišita ničesar, močan ropot. Kakor da se je iztrgal zemlji iz boka, nekje čisto blizu, za ovinkom ... 707 43* Za trenutek otrpneta sredi poti, zadeta od nevidnega udarca, ki grozi uničiti ves njun napor in se hoče porogati drznemu tveganju. Dlani se z nosili spojijo v eno, noge izgubljajo dno. Čakata in zadržujeta dih. Maks se zgane prvi, sune z nosili, da jih skoraj izbije Tomu iz rok. Divje planeta čez cesto, po nasipu navzdol in na travnik. Ko se znajdeta v visoki travi, spustita nosila in se vržeta na tla. Tedaj ju že doseže svetloba žarometov. Izza ovinka privozi kamion. Iščeta ga samo z očmi. Ko je že mimo, vidita, da je poln vojakov, ki med koleni držijo puške. Čakata, kdaj se bo ustavil. Šele ko njegova rdeča lučka zbledi v daljavi, se spogledata. Obraza se jima bleščita od potu in vode. Ležita v zamočvirjeni, blatni travi, ujeta med cesto in železniško progo. Voda in blato sta jima že prepojila obleko in se zajedata v telo. Še čisto sklonjena poiščeta ročaje nosil in naskočita progo. Močvirje ju vleče nazaj, in čeprav sta že po nekaj korakih preko njega, se jima zdi nenavadno široko. Ostanek poguma in trdna tla ju ženejo čez progo v gozd. Strma vijugasta steza ju vodi navzgor. Sledita ji, dokler ne utoneta v trdi temi smrekovega gozda. Tu sta na varnem. Z odprtimi usti loveč sapo, izmučena in drgetajoča, se zvalita v breg. Tako sta polna samega sebe, da se na Vilija še dolgo ne bi spomnila, če se ne bi oglasil sam. Giblje z rokami in nekaj mrmra kakor v snu. — Pst, pst, zasika Tomo, da bi ga potišal. — ... utonil, vzdihuje Vili. — Pa bom le utonil... rekla, da ne bom ... O ti moj bog, o ti... — liho! Tiho! Tomo ga prime za roko in jo stisne, najraje bi ga močno stresel. Ker hrope še naprej, mu položi desnico na čelo, da bi ga popolnoma vzdramil. Blizu njega Maks nestrpno trza z nogami. Da bi ga pomiril, nalahko potegne Vilija za lase. Temu vzdrgeta vse telo, kakor da so krči naenkrat popustili. Izdavi slaboten glas. — Kje sem, kje sem? — Tu... Smo že čez cesto, še malo potrpi, pa bomo doma. — Ali je tema? — Tema, mar je ne vidiš? — Je Maks tu? — Seveda, tu sem. Vili za hip umolkne in spet poprosi. — Pil bi rad ... — Ne moreš, potrpi. — Moram, moram, vse me žge . . . 708 Nimamo, škodovalo bi ti. — Ne bi, ne ... čeprav, saj bom tako umrl.. . — Molči! ukaže Tomo. — Ti mi ne boš dal. Maks, vsaj ti... — Kje naj vzamem? — Pojdi jo iskat... — Že tako sem zbit, še okrog bom letal, kdo te bo potem nosil... - Pustita me tu, saj bom umrl, čisto sam, pustita me, samo vode mi dajta ... — Ni vode, slišiš. — Oh, nočeta, tako peče... — Tiho bodi, lahko nas izdaš, besno zasika Maks. — Z menoj je konec... - Kaj pa midva? zadrto vpraša Tomo. — Ali naj pogineva zaradi tvoje kaprice? — Da bi te vrag, pritegne Maks, — misliš, da si sam na svetu? Mar nismo že dovolj v kaši? Potrpi ali te pa res pustiva tu, razumeš? — Oh, oh... Vili se stresa in svoje poltihe prošnje zaliva s solzami. Ne menita se več zanj. Jeza in besede, ki sta mu jih zabrusila v obraz, jima dajejo novih sil. Z obupano odločnostjo si naložita breme in se zagri-zeta v hrib. Vilijev stok se uduši v topotanju čevljev. Polagoma popolnoma utihne, kakor da je Vili spet padel v nezavest. V presledkih, ki so postajali vse bolj pogosti, sta se ustavljala, da si oddahneta. Molče sta odlagala nosila, posedela nekaj trenutkov in spet brez besed krenila dalje. Po polnoči, ko zaide mesec, njune oči zaman iščejo gozdnih poti. Hodita kar povprek, zaletavata se v drevje, gazita po trnju, se spotikata, padata in spet vstajata. Drsita po grapah navzdol, rijeta v hrib in z besom premagujeta ovire, ne da bi se menila za Vilija, ki medtem stoka, prosi, joka, preklinja in znova moleduje. Na dnu mračne kotanje, ko Tomo mukoma spet usmeri svoj korak v hrib, Maks s tujim, zahripanim glasom izdavi: — Ne morem več — V potrdilo svoje prošnje se kakor bolnik zvije k tlom in brez glasu obleži. Tudi Tomo, izžet do kraja, popusti ročaje. Zadnje trenutke je vztrajal samo zaradi Maksa, sam je že zdavnaj prej vedel, da do jutra ne bosta dosegla doma, ker je breme pretežko in njunih moči konec. Brez misli obleži, kakor se je sesedel, le glavo nagne na zemljo in v hipu ga prevzame topo spanje. Rahel šepet, ki se ga čez dolgo časa zave kot iz daljave prihajajočega govorjenja, mu vrne zavest in odpre oči. Noč je prav tako 709 temna in nedoločna kot tedaj, ko sta se ustavila. Vsenaokrog molk. Koliko časa je poteklo, se vpraša. Odgovori mu le kratko, sunkovito Vilijevo dihanje in Maksovo pretresljivo hropenje. Tedaj se zave, da trepeta od mraza. Ko se premakne, čuti, da so se mu bolečine raz-predle po vsem telesu. Tu ne smemo ostati, naprej moramo, kakorkoli.. . Ko premagamo tale breg in smo na vrhu, je pred nami samo še eno razpotegnjeno pobočje. Na njegovem koncu je dom. Po bregu navzdol bomo drseli kar sami od sebe .. . Zravna se, da doseže Maksa, in ga strese: — Daj, gremo, gremo . . . — Že grem, že grem, nenadoma in plaho pritrdi Maks, kakor da se je v hipu popolnoma vzdramil in prestrašil. Njegov glas je nenavadno voljan in mehko vdan. Ne da bi pogledala Vilija in mukoma, kot bi se lomila, vzdigneta nosila. Nabrekli prsti vztrajajo mehanično, brez občutka in ob vsakem premiku ju ostre bolečine v otrdelih sklepih vlečejo nazaj k tlom. A misli so se toliko spočile, da se oba zavedata, da morata dalje v določeno smer, dokler bo v njiju le še trohica moči. Počasi, korak za korakom, premagujeta breg in kmalu naletita na gozdno pot, ki se Tomu zdi znana. Kot otrok je hodil tu, to je skrajna meja gozda, ki so jo kdaj dosegli, ko so stikali za gobami. Živela mu je v spominu kot zadnja možnost, v katero je segel deški pogum, nekoliko pravljična in vzbujajoča grozo, kot opomin, da so res nekje kraji, iz katerih ni povratka. V šolskih letih se nikoli ni več upal tako daleč, a pozneje ga je dostikrat mikalo, da bi poiskal ta kraj in se osvobodil magične moči spomina. Zdaj se medlo zaveda teh nesmislov in mu je nepomembno vse razen želje, da bi dosegli vrh. Potem bosta hodila le še navzdol, samo breme ju bo potiskalo dalje. Debla dreves so mu znana, in ko na jasi, kjer zmanjka poti. obsta-neta, nenadoma postane tudi svetleje. Kri mu opogumljeno zapluje po žilah in z roko pokaže v smer, kjer vidi jutranjo meglo: — Še malo in konec bo. Poglej, Maks, tam... — Hvala bogu. Pot navzdol je še bolj mučna kot vzpenjanje v breg. S skrajnim naporom misli, tako rekoč brez sodelovanja telesa, ki ga čutita samo še kot pekoče boleč skupek odrgnjenih kosti in razbolelih mišic, se opotekata v dolino. Ko Tomo po nekaj deset metrih spet preiskuje gozd, da bi potrdil svoje prepričanje o bližini doma, ne prepozna nobenega drevesa, nobene skale, sploh ničesar več. Vse je tuje, neznano. Zašla sta, bogve kdaj že . .. Ker ve, da sta tako ali tako na 710 kraju s svojimi močmi, molči. Še malo in spet bosta obležala utrujena na smrt in tedaj bo, kar bo . .. Mahoma spozna svojo zmoto. Zašla sta res, toda bliže sta domu kot je mislil prej. Mogoče tudi to ni res... Če je vse samo privid na robu obupa... Dokler ne bom za trdno vedel, kje smo, ne črhnem besede. Ob prvem svitu, ko se je megla v dolini obelila v pričakovanju novega dne, dosežeta domačo hišo in Tomo z zadnjimi močmi potrka na okno. Oknice se sunkovito odpro in sprejme ga razmršen in prestrašen obraz sestre Helene. Ob pogledu na blatna, raztrgana in krvava moža, ki se opotekata od utrujenosti, se tudi njeno lice obarva megleno. — Kdo je? — Jaz . . . — Ježeš, Tomo, Maks! Pogled ji obstane na kupu cunj in listja, ki jima leži pred nogami. — Kdo je tam? — Vili, mlahavo odvrne Tomo. Ne ve, če je še živ, ni ga še utegnil pogledati. Da bi slišal njegov glas, se ne spomni... Ravnodušen je do vsega. Spravila sta ga domov, to zadostuje. Sicer ne bi mogel stopiti pred Heleno, še manj pred očeta. — Oče, oče, krikne Helena. Tomo in Maks se zamajeta proti veznim vratom, v katerih že škrta ključ. Za vojaka lahka služba Dragi oče! Bi mu pisal ali ne, premišlja Tomo. Do polnoči je še daleč in prej gotovo ne bomo odpeljali. Vedno se to prekleto dolgočasje razvleče v nedogled ... A kje so drugi? Lahko bi v dežurni sobi kvartali ali razpravljali o avtomobilih. Potem bi opravil svoje delo, in ko bi se vrnil, bi zaspal, dremal do poldneva, popoldne pa še k Evi. Spet bi bil dan mimo in staremu ne bi odgovoril... 2e tri njegova pisma ležijo v omari... V vsakem sprašuje, kako živi in kaj dela. Da bi ga vrag! Vojna je vojna, vojak si, tu ali tam. Vsak se bojuje po svoje in vsak boj daje zadoščenje, krepi zavest, da si nekaj prispeval k stvari... Eh, kaj bi se izmikal, prej če začne, prej bo opravljeno: »Že nekaj pisem sem dobil od doma, pa Vam po pravici povem, da nimam časa, da bi na vsakega posebej odpisal...« Začetek je že slab, oče se ne da kar tako prelisičiti. Izgovor, kaj drugega. Iz tega lahko nastane zamera. Napisano je napisano, prostora je še dosti, da se vse nekako ublaži in preokrene na tako vižo, da oče ne bo imel o čem pridigati. Torej: 711 Odkar so me vzeli s postojanke, se je moje življenje precej spremenilo. Skoraj pogrešam vse tisto, staro. Ni ga bilo dne, da se ne.bi kje usekali. Ce verjamete ali ne, to je tako zlezlo vame, da slreljanja že kar pogrešam. Tam, zunaj, je pravo vojaško življenje .. . Še zdaj ne vem, zakaj sem moral stran. Pravijo, da za nagrado, ker sem se dobro obnašal, meni se pa zdi, da tudi zato, ker znam voziti avto. Tako sem zdaj pri motorizaciji. Dela in trpljenja ni posebnega, prost pa tudi nisem nikoli. Vsak čas moram biti na razpolago, da kam odpeljem, največkrat tudi ponoči. Saj veste, kako je, če si po polnoči nekaj ur zunaj, ves naslednji dan nisi za pravo rabo. Pri nas je tako, kot ste Vi včasih pravili, da je bilo pri drago-narjih. Najprej moraš poskrbeti za konja, potem šele zase. Pešak je dosti na boljšem, ko opravi sebe, je prost. Avtomobil je še slabši od konja. Zunaj ga lahko zgladiš, da se blešči, a še to terja dosti dela, ima pa to slabo plat, da mu lahko pogledaš v drob, česar konju ne moreš. Znotraj pa je zmeraj kaj narobe. Zdaj se šele dodobra spoznavam s temi stvarmi, prej toliko, da sem znal premakniti krmilo. Po vojni, če jo bom preživel, bomo kupili kakšno staro škatlo, vožnja z avtom se razlikuje od vožnje s parom konj. Samo na gumb pritisneš in že odletiš. Kot sem že rekel, se zdaj dosti mučim z avtomobili, mislim pa, da mi bo to prišlo še prav. Drugače se imam kar dobro. Za vojaka je to lahka služba. Marsikdo s postojanke bi rad zamenjal z menoj. Ce bom previdno vozil, se mi nima kaj zgoditi. Iz vsega napisanega lahko sami presodite, da mi ni sile. Kar vidim Vas, da bi mi radi očitali, ker sem jo tako na varno potegnil, pa ni treba. Imam zadoščenje, ker opravljam delo, ki ga vsak ne bi zmogel in povem Vam, da to delo ni malo važno. Podrobnosti ne morem naštevati, saj veste, da še vedno lahko pride pismo v nepoklicane roke. Na pošti se mi zdijo malo sumljivi, se bomo še osebno pogovorili. Pri Vas, izgleda, je kar mirno, žal je vsa vas rdeča in nikoli ne morete biti popolnoma varni. Iz pisem ni videti, da bi Vam bili spet kaj vzeli, če bog da, bomo teh šest krav kako ohranili in začeli znova. Saj so nam jih banditi požrli že devet in koliko drugega tudi. Pri nas dosti govorijo, da bo vojne kmalu konec. Angleži bodo prišli in kralj Peter se bo vrnil. Komuniste čaka smrt, če ne bodo do časa spregledali. Ti zaslepljenci res ne vidijo eno ped predse. Naši jim dan za dnem zadajajo udarce, od katerih se ne bodo več opomogli. No, o tem ne bom dosti pripovedoval, saj berete časopise, ki jih Vam, vsaj upam, prinašajo naši kot prejšne čase, ko sem bil še jaz tam. 712 Še nekaj moram povedati, kar že nekaj tednov po nepotrebnem odlašam. Spoznal sem dekle, s katero imam resne namene. Je iz dobre hiše. Zdaj je blagajničarka v hotelu. Ime ji je Eva. Ni taka mestna, kot bi se je Vi bali in prepričan sem, da Vam bo všeč. Ob prvi priliki jo pripeljem domov. Če bo tudi Vam prav in če se bo vse dobro izteklo, se bova po vojni vzela. Pravi, da se ne bi branila iti na kmete, seveda, če boste Vi še tega mnenja, da bi jaz prevzel kmetijo in ne Vili. Da ne pozabim: če bo Helena prišla kaj v mesto, mi prej pišite, da jo bom počakal. Drugače je malo verjetno, da bi me poiskala. Se mi zdi, da je ne mika dosti priti mi pred oči. Če je res, da ima še vedno stike s tisto barabo, hostarjem. ji bom take napel, da jih ne bo kmalu pozabila. Punca je čisto obnorela ali kaj, vsej družini dela sramoto. Jaz bi ji na Vašem mestu že pokazal. S pisanjem bom moral končati. Ura je že čez polnoč, zdajle bom nekam odpeljal. Vsak hip me lahko pokličejo ...« Pismo je tu. Še nekaj pozdravov za Vilija in kratko opozorilo Heleni pa bo papir poln. Niti dve uri ni trajalo. Treba se je usesti in začeti, čim manj razmišljanja. Čeprav ni vse res, kar je napisano. Tisto na primer, da ima dosti dela. Avtomobila še pogleda ne, saj vozi brezhibno. Perejo ga potniki, zunaj in znotraj. Res pa je, da čas nenavadno naglo teče. Čeprav je do opoldne v postelji, se ne naspi in popoldne je čemeren. Ne ljubi se mu nič, kar potlačen je. Sedel bi pri Evi in klepetal ali pa ležal na postelji in jo objemal. Niti časopisa ne prebere, že je dan okrog. Zlasti zdaj, po hajki, ko pripravljajo transporte za Nemčijo, živi na pol v sanjah, in če ne bi bilo Eve, bi bil popolnoma osamljen. Preveč razdvojeno živijo, mogoče so nezaupljivi. Moral bi obleči gestapovsko uniformo ... Zgane papir in ga spravi v žep bluze, tu naj počaka popoldneva, ko ga bo dokončal in odposlal. Posluša enakomerne korake po hodniku. To so ponoči edini znaki življenja v vsej hiši. Vsake četrt ure z odsekanimi klici opozarjajo drug drugega, da ne bi zaspali. Odmeva kot v skalni duplini, tuji glasovi se spreminjajo v kovinske zvoke, kot bi prihajali iz ust neznanih pošasti. Vsaki dve uri raporti menjavajočih se straž. To je vse... Razen, če koga zaslišujejo. Rdeči podrepniki so včasih trdi, rajši tulijo, kot bi povedali, kar vedo. Le po polnoči, ko vse mesto miruje, zapori oživijo. Nenadoma se sproži nevidni mehanizem in stvari stečejo po določenem redu kakor zdajle: Vrata na dvorišče so se odprla. Poveljnik prevoza je stopil na prazno dvorišče. To je njegova navada. Obide betonski pravokotnik, nato zakliče povelja. 713 — Straža! Šoferji! Naglo topotanje po stopnicah. Tomo vzame čepico in obleče dežni plašč. Hiti. Ob stenah hodnika čepijo sive postave s puškami v rokah. Pod lučjo pregleduje upravnik sodnijskih zaporov šop papirjev. V garaži je že svetlo. Temnordeči OPEL se lahno strese in zdrsne na dvorišče. Tomo izstopi, da vidi, kaj bo vozil. Lahko bi sicer ostal v kabini in slišal samo glasove, a to bi pomenilo toliko, kot da ni zraven, kot da je samo slučajen sodelavec. Če so mu vzeli puško in ga oropali boja, mora vsaj videti, kakšno delo opravlja, saj mu je to edino zadoščenje. Le redko se lahko koga dotakne, drugače ima opravka samo z vozilom, s stvarmi, kot da so te njegov sovražnik in ne ljudje. Hoče se bojevati. Zavestno se je odločil za boj, a so ga napravili za smetarja. Noč za nočjo odvaža — govno. Tudi to je nujno, nekam ga morajo spraviti. Med surovimi klici in kletvami sliši, da se odpirajo vrata celic. Že prihaja prvi jetnik. Sključen starec v kratkem kmečkem suknjiču, spomni ga na očeta. Podobni postavi imata ... Kopita mu pomagajo v črno žrelo brez oken. Tomo stoji in gleda. Najbrž terenec, misli. Hudič stari, zakaj se je zapletel v to reč. Zdaj je že opravil, Nemci ga bodo predelali v milnico. Kje so ostali, samo enega ne bo vozil. Škoda bencina in poti na postajo. Da bi zaradi enega smrduha skoraj vso noč bedelo toliko ljudi... Iz hodnika se opotečeta kar dva hkrati. Zvezanih rok, raztrgana in razmršena, s podplutim obrazom. Najbrž bandita. Le tako naprej, jih bodo že ukrotili. Vse kaže, da pisanje časopisov ni izmišljeno. Fantje zunaj, na terenu, dobro delajo. Vsako noč gre več teh razca-pancev v njegov avtomobil... Kaj, ne moreta sama noter? Da bi ju Matilda povohala. Še stopničke da bi jim napravili, take, kot jih ima župnik, ko postavlja monštranco na tabernakelj, da se bodo gospodje banditi lahko sprehajali gor in dol. Tako je, kar s puško, se bodo premislili obotavljati.. . Zadnjega, skoraj zvitega v klobko, prinesejo. Zdi se, da ni več živ. V sami srajci je, polni madežev. Tomo napne zenice. Seveda, kri. Po obrazu tudi. Nekoliko so ga zdelali, je že kakšna večja živina in so mu jih dali po gobcu. Komisar nemara, kaj bi ga varovali. Pripovedovali so, da so ujeli neko politično ptičko. Čimveč takih... Vržejo ga v avto. Tomo pogleda poveljnika. — Vse? — Za zdaj vse. Na vlak ob štirih šestnajst še pet komadov. — Razumem. 714 Vrata OPLA se treskoma zapro, zapahi škrtnejo. Vojaki sedajo v odprt avtomobil. Ker rahlo prši, privihujejo ovratnike. Po hodniku pride ječar z brezovo metlo. Sklanja se in drgne po tlaku. Tomo stopi korak bliže. Nič posebnega, kapljice krvi, temne kot barva njegovega OPLA. Na kri se je že privadil. To se dogaja cesto, zlasti sedaj, ko jih odvaža kmalu po zaslišanju in nimajo časa, da bi se nekoliko izlizali. Hodnik na dvorišču je skoraj vedno vlažen, prepogosto ga ribajo in polivajo z mrzlo vodo, da bi se mogel posušiti. Ta hip se sam sebi zdi preveč radoveden in vsiljiv. Vse hoče videti, vse ga zanima. Predpostavljeni tega najbrž ne želijo. Po nekaj trenutkih čakanja ga strese hlad. Pusto jesensko vreme, pomisli. V pol ure bo nazaj, potem bo lahko nekaj toplega popil in pregnal zaspanost iz udov. Odpiranje dvojnih vrat iz železnih drogov in kontrola pri izhodu ga zadržita še nekaj minut, potem je zunaj. Ulice so prazne, zatemnjene. Nikogar ne bo srečal. Zasenčeni žarometi dajejo komaj toliko svetlobe, da najde cesto. Zato vozi kar po sredini. Tako je kot vedno. Sam sredi noči, med visokim temnim zidovjem. Na vseh teh vožnjah se nič ne zgodi, razen tistega, kar se mora, kar je predvideno. Ko zapusti za seboj središče mesta, na ravni cesti, odpre žaromete do kraja. Zdaj vidi, da zunaj drobno, a vztrajno prši. Steklo se je orosilo in mu kali pogled na tlak. Počasi vključi okenska brisala. Nikamor se ne mudi. Posluša. Za njegovim hrbtom je vse tiho. Molčijo, na tleh. Vzadaj enakomerno drdra drugi avto. Ob strani, na drevju lahko opazuje sledove njegovih luči. Luže na asfaltu so kakor mastne pege in med njimi se vleče ravna črta neenakomernih temnih pik. Če bi ne peljal to noč prvič, bi še verjel, da je to kri, ki je kapljala iz njegovega avtomobila. Mogoče kapljic sploh ni. Ustvarja jih domišljija ali svetloba, ki se odbija ... Postaja. Vrsta živinskih vagonov. Gestapovci v črnih, svetlikajočih se dežnih plaščih in širokih kapah, ki jim ščitki strmo štrlijo proti nosu. Vrata enega vagona so že odprta. Železničarjev ni nikjer. — Hitreje! Hitreje! Lahko bi sedel v kabini in čakal. Čemu? Rajši gleda, kako izto-varjajo, kar je pripeljal. Trije izstopijo sami. Četrti ne more. Dva se spravita nadenj. S čevlji in kopiti ga pririneta do vrat, zvali se na tla. — Hitreje! Hitreje! Toma zgrabi bes. Zakaj se obira, simulant prekleti? Skočil bi mu na glavo. Dvakrat, trikrat ga močno sune z nogo. 715 — Hajd, mater ti partizansko! Človek na tleh zaječi. Nenavadno bled obraz, z lasmi, prilepljenimi na čelo, se obrne k Tomu. Znan obraz, le kje sem ga že videl, pomisli. Medtem ga že odnesejo. Tomo sedi za volanom in vozi proti mestu. Nečesa se spominja, pa ni popolnoma prepričan, da ga spomin ne vara. Človek na tleh . . . (Se nadaljuje) 716 IZ GOZDA SE RAZLEGA KRIK (Nadaljevanje) Vladimir Kavčič — Najprej zapri vrata, lahko kdo pride, ukaže Tomo sestri, ki stoje sredi izbe objokuje Vilija. Njene oči se ne morejo odtrgati z bratovega posinelega in upadlega lica. Njen jok občuti Toimo kot globok, neizrekljiv očitek, jasno izražen v bojazni, da bi se srečala z očmi. Po njegovih besedah se sestra niti ne gane, kot da ga je preslišala. Pač pa se oče, nenavadno naglo in gibčno, v nasprotju z dolgoletnimi navadami, potrudi v vežo in z vsemi zapahi skrbno zaklene zunanja vrata. Vrne se molče in čaka. Tomo polagoma dojame vzdušje, ki ga je ustvaril njihov prihod. Na očetu, ki se ga je vedno spominjal kot samozavestnega, odličnega in gospodovalnega, opaža vedno več znakov zmedenosti in zaprepašče-nosti. Že po prvih besedah se je v njunih odnosih nekaj spremenilo. Z bolj trdim in odločnim glasom kot kdaj koli prej je govoril z očetom. Bil je popolnoma brezbrižen do tega starca. Izmučen do kraja in prepojen s strahom zadnjega dneva, ni videl za prihodnost nobenega varnega izhoda, zato mu tudi svoje grobosti ni bilo mar. Upanje se je razblinilo v negotovosti in slutnja nadaljnjega življenja je vizija neprestanega preganjanja, beganja iz kraja v kraj, ki se bo končalo s kroglami v hrbtu in trebuhu, nekako tako, kot se je zgodilo Vili ju. Ne oče ne sestra ne moreta ničesar spremeniti... Odkar se zaveda, je zdaj prvič očetu zavezal jezik. Nič več ne more ukazovati in nič rešiti z eno samo, čeprav nasilno potezo. Ostala sva popolnoma sama, neodvisna drug od drugega, vsak na svojem bregu deroče reke. Maks sloni na zidu s priprtimi očmi in pobešeno spodnjo ustnico, kot bi spal. S pestjo bi ga po zobeh, potem bi mogoče zaslutil, da so poleg utrujenosti še druge, važnejše skrbi. Tudi sestrino hlipanje je le bedasta dolžnost, ki jo ženske tako pogosto občutijo in ki ni še nikomur rešila življenja. Zakaj se ne bi zvalil v kot in prespal najbolj odločilne ure, zakaj se ne bi potopil v temo in ne videl dneva, ki prihaja? Za budnico lahko že zaigrajo po vratih kopita. Zato moram SAM nekaj ukreniti. — Daj, hitro prinesi mleka in čeber vode, mrko ukaže. Sestra ubogljivo sledi njegovim navodilom. Ko mu ponudi mleko, pije v dolgih požirkih in hlastno, kot da ima premajhna usta. V kotičkih ustnic se mu utrinjajo kapljice in polže po zaraščeni bradi na obleko. 883 5t> Lonec odstavi prazen, da mora Maksu prinesti drugega. Nato oba kar padeta na hleb kruha, ki jima ga ponudi oče. Kos za kosom naglo izginja v požiralnikih. Oče in Helena molče gledata ter čakata, kaj bo ukrenil Tomo. —Prevežite Vilija, ukaže čez nekaj trenutkov. Samo previdno, cunje se držijo ran ... Imate jod? — Ne, odkima oče. — Razkužite z žganjem, nepričakovano spregovori Maks. — Kam. -ga bomo spravili? se Tomo obrtne k Vili ju. — Hm, kam? zaniomlja oče. — V tak kraj, da ne bo vsakomur na očeh. Hodijo tod okrog? — Včeraj dvakrat, z ubitim glasom pove oče. Tomu plane toplota v čelo. — So šli samo mimo? — Vprašali so, kje sta. — Ste povedali, da sva odšla? — Sem... — In? — Smejali so se in rekli, da se boste kmalu srečali... — Se kaj? — Vse domobrance da so jim podarili Angleži in da jih že vračajo. Menda je res, tudi ljudje govorijo, vlak za vlakom prihaja ... Tomo namrši čelo in ves obraz mu potemni, zastrmi se v pod. Čez nekaj trenutkov se z glasom, nabreklim od notranje napetosti, obrne k Maksu. — To je Italija. Verjeli so, da gredo v Italijo. Zadnji hip smo se zdramili, slutil sem... — Skočili smo z vlaka, pojasni očetu. — Vedel sem, da ni vse prav... Streljali so po nas, vlak je že bil zastražen. Prekleti Angleži... Maks ne najde besede, le zmedeno strmi v Toma in grižljaj mu zastane v grlu. Tedaj vstopi Helena s steklenico žganja in kosom bele, izprane rjuhe v rokah. Tomo vrže s sebe bluzo in potopi glavo v škaf vode. Zaskeli ga v ušesih in nad očmi, a odurne misli, ki mu kot tenek sveder rije po možganih, ne odžene. Znova potaplja glavo v vodo, toda vsiljive podobe so samo še jasnejše, občutek neugodja samo še straš-nejiši. Kakor da hlad šele odpira skrite predalčke možganov, ki so ponoči otrpnili... Dolgo se mili in vmes prha, da ne bi slišal Vilija, upa, da ga bodo medtem že prevezali in njegova pomoč ne bo več potrebna. Ko se dvigne in ©tira glavo, vidi, da so mu komaj odtrgali s krvjo in potoni prepojene obveze. Spet rane. Maks se zna izogniti, čeprav je bedak ... Nič več ne krvavijo. Zaprle so se, kot bi se hotele 884 v nekaj dneh zazdraviti... Modro so obrobljene in za spoznanje nabuhle. Zakrknile so se, da bi v kratkem znova in še bolj zažarele. Bel, svetlo-zelen in nato temen gnoj bo udaril iz njih, če bo Vili še živ ... Domisli se, da je med potjo želel, da bi Vili umrl. Zdaj se mu to ne zdi več nujno. Predstavlja si, kako se bo prebudil in spet prosil za pijačo. Takoj naroči sestri, ki le s težavo zadržuje jok, naj pripravi kamilice. Oče samo nemočno čaka. Šele, ko ga z gibom roke pozove, privzdigne Vilija in pridrži konec obveze, da jo lahko naravna. Vilijev obraz je medtem spokojen, kakor da po dolgi poti počiva, in ne kaže posebnih sledov bolečin. Maks stoji ob oknu in gleda, kako svetel dan je nastal zunaj. Malo iz soteske ven, na levo je domača hiša. Preveč je že svetlo, da bi šel tja, sosedje bi opazili. In, navsezadnje, kaj bi počel doma? Same ženske in bolehen oče, kaj naj pričakuje od njih? Bil bi sam, neodločen, zmeden. Kaj bo? Ostati s Tomom, morda kaj drugega? Tomo vedno ugane pravo, dobro se poznava, druži naju življenje pri Gestapu in na postojanki ... Zadnja noč je bila huda preizkušnja. Lahko bi se bilo podrlo vse, zaupanje, prijateljstvo... Vili je končno Tomov brat. Če Tomu ni bilo kaj prav, bi povedal, tako pa je vso noč molčal. Najbrž tudi sam ne mara Vilija, Nikoli se ni posebno ogreval zanj. Ne glede na vse, sam ga nikoli ne bi spravil domov. Kdo drugi bi mu pomagal? — Nosila sežgite in obveze tudi, zasliši Tomov glas. — Niti sledu ne sme ostati, vsaka malenkost nas lahko izda... — Vsaka malenkost, plaho ponovi Maks. — Bom, bom, pritrjuje oče. Maksu se zdi bolj prestrašen, kot je sam, in dvakrat bolj, kol je Tomo. — Kam naj ga damo? V gornjo kamro? — Dajte ga v podstrešnjico. Slamo ven in odmaknite opeko, da bo imel dovolj zraka. — Tako bo najbolje ... — Premikajta ga previdno. Samo kamilice mu lahko dasta, po žlički in grenke, drugega nič ... — Je hudo, bo ozdravel? Sestrino vprašanje ga zmede, ker ni pripravljen nanj. Če pove resnico, bo spet planila v jok, očitkov ne bo ne konca ne kraja. Hotela bo mimo njega, samo da bi rešila Vilija. Oče je sicer na njegovi strani, a vseeno bi ga hudo prizadelo. Toda kaj je mogoče spremeniti? Naj se čimprej sprijazni z dejstvi... — Ne veni... Sreča se z njenim globokim in dvoma polnim pogledom. — Povej! 885 — Ne vem ... — Maks, povej ti... Maks išče opore pri Tomu, toda njegove poteze so toge, trde. Odločiti se mora sam. — To je v božjih rokah . .. — Kaj čakamo? Po zdravnika! Tomove oči se kar zapičijo vanjo: — Katerega? — Tega, našega ... — Hostarja? Izdal nas bo, kar daj, če hočeš, da ubijejo Vilija. — Ne bo ga izdal, ni tak ... — V gmajni je bil. komunist je! — Pomagal mu (bo, vem ... — Na vejo ali v jamo. Razen tega sva tu še midva z Maksom. — Če za Vilija ni pomoči, lahko vse poskusimo, slabše ne more biti. Če se bojita preiskave, lahko gresta proč... Zdravnik me (bo odrekel, vem, da ne bo odrekel... — Ne bodi naivna. Vsakomur bo jasno, da s tako rano ni prišel sam, da sta ga morala vsaj dva prinesti... Če hočeš nas vse tri spraviti pod rušo, kar daj ... — Šla bom... Vidva sta zdrava, si bosta že pomagala. — Ne boš šla, pa če bi ti moral s kolom zabraniti! — Nikamor ne boš šla! pritrdi oče. Helena se skrušeno sesede na klop, zakrije oči in naslonjena na mizo glasno vzdihuje. — Ta otrok ... Tako mlad bo umrl... nič ni kriv... še lasu ni nikomur skrivil. Revež, brez pomoči... — Midva, Maks, greva počivat! Maks vneto pritrdi. Dovolj mu je družinskih obračunov in bi bil rad že zunaj. Pri njih doma je bilo ravno tako. Kadar sta oče in mati v medsebojnih prepirih začela vlačiti na dan najbolj skrite in najbolj umazane zadeve, je otroke popadla groza. Tudi zdaj gre za stvari, ki bodo še dolgo visele nad to hišo, se zagreble v zavest ljudi in zidovje, ki jih obdaja. V redkih trenutkih iskrenosti in neprizanes-Ijivosti, ko jim bodo padle z obrazov vsakodnevne maske, jih bodo neusmiljeno oživljali in jih postavljali medse, da bo razdalja med njimi še okrutnejša. Kar trdi Tomo, je neizpodbitno in zanju koristno. Samo ena pot je: ostati morajo čimdalj neopaženi. Medtem se bo že razjasnilo. — Nihče naj ne hodi od doma, ukaže Tomo očetu. — Morava se odpočiti. Če bi kdo prišel, naju zbudite. 886 Helena še vedno joka. Zgornji del telesa se ji v neenakomernih sunkih stresa m z rokami sei grabi za lase. — Zverine, zverine ste ... Takšen brat... — Našim ne sporočajte nič, pravi Maks, — lahko bi bilo sumljivo. Oče samo kima. Ko odideta, posluša, kako se vzpenjata na podstrešje in kako zamre za njima vsak glas. V hlevu ga čaka lačna in žejna živina, namenil se je bil odkositi voz trave, zdaj pa je prišlo drugače. Čuti, kako so ga štrli zadnji tedni. Polom domobrancev in Nemcev, v katerih zmago vsa dolga leta vojne ni dvomil, je prišel zanj prenaglo. Šele ko so odšli, je dojeli veliko spremembo. Na dnu je še tlelo upanje, da se bo vse skupaj še enkrat obrnilo in se bodo vrnili močnejši, številnejši, da bodo enkrat za vselej pometli z rdečimi, ki jih je sovražil in pireziral že od začetka, ker so hoteli vse njegovo življenje postaviti na glavo. Še nobeno poletje ni čutil take sopare kot letošnje. Domobranske postojanke, od koder so prihajali upi za njegovo prihodnost in duševna hrana, da je premagoval sedanjost, ni bilo več. Ceste in pota so zasule rjave uniforme z rdečimi zvezdami. Tuje, tako tuje mu je bilo vse to, da ga je zazeblo od tesnobe, ko so šli mimo. V vasi je srečaval same posmehljive obraze, ki so se brez sramu rogali njemu, starcu, in njegovi nesreči, čeprav so bili med njimi redki, ki mu ne bi bili česa dolžni. Med vojno si niso dovolili česa takega, svoje nasprotovanje so mu kazali brez objestnosti, z vztrajno in mirno hladnostjo in s tem, da so se ga izogibali. Vajeti, ki so' jih prej brzdale, so popustile in, če se ni hotel srečati z njihovimi pogledi, je moral oči obračati k tlom. Odkar je zvedel, da njegovo vojsko, razpuščeno in mlahavo, vračajo v živinskih vagonih, so mu zadnji upi kopneli kot sneg v maju. Preudarjal je, kako se je moglo zgoditi, da se je ves svet zaroti! proti njemu in da lahko rešuje samo še pogorišče nekdanjih pričakovanj. K vsemu se je pred dnevi pridružila še skrb za Toma in Vilija. V mislih ju je že videl, kako so ju lačna in izmučena strpali v nekakšno taborišče. Njegove želje so bile nezavedne in neizoblikovane. Mar ni želel, da bi se vrnila? Ko pa se je pred dobro uro pod oknom oglasil Tomo, se ga je prestrašil, kot da prihaja z drugega sveta. Kaj naj počne z njima? Samo povečala sta občutek negotovosti in še bolj zameglila že tako siv pogled v prihodnost. Z današnjim dnem se je preokrenilo... Za koga naj bi obdeloval polje, ko bosta nemara ostala s Heleno sama, če se še njemu ne bo kaj pripetilo. Prav lahko bi mu očitali, da je med vojno napravil to in ono, kar ni bilo prav za rdeče. Ves čas so grozili k obračunom, ki se bliža in ki bo neusmiljen ... 887 Še Helena je postala čudaška. Molče poveša oči in se ga izogiblje. Njena navada je, da se mu zoperstavlja. Ce ne gre vse po njenem, vzkipi, stiska zobe in dela ganljiv obraz, dokler je ne mine. To pa se zgodi kmalu. Zvečer, ko j& na podstrešju popolnoma temno, le skozi špranje se blesti lunin krajec, zbudijo Toma bližajoči se glasovi. Ko spozna očetovega, je v hipu pokonci. Seno zašuimi čisto blizu, temni, sklonjeni senci tipata po kupu navzgor. Domisli se, da je najbrž prišla Maksova sestra. Medlem se predrami tudi Maks. Globoko se oddahne in se dotakne Tomovega ramena. — Kdo je? Adela? — Jaz sem, jaz... — Kako, da si prišla? Te ni kdo videl? — Saj je noč. Besede ji teko lagodno, brez vznemirjenja. — Pa sosedje? — Še na misel jim ne pride. — Prekleto, ko jim enkrat pride na misel, bo že prepozno. Mar ne veš, kaj je lani zagrozil Poglajen? Živega bi me požrli... Kar vem, kako boste vse izčvekali. To ti pa povem, če le eno zineš o meni, bo hudič ... Zobe ti bom polomil ... — Saj ne mislita biti večno tu? Vojne je konec. — Konec že, pa ne za nas. — Skrivala se bova, pojasni Tomo. Njegov glas ne najde odmeva. V premolku Adela ureja in popravlja svoje misli, oče pa je vse preveč pogreznjen vase, da bi lahko rekel karkoli: — Domov pridem ... se domisli Maks. — Lahko greva skupaj. — Ne, ne, za teboj bom šel, prezgodaj je še. Ti poglej, če je varno, in če opaziš kaj sumljivega, naj bo v izbi luč, sicer pa vse ugasnite, zadnja vrata naj bodo odprta. V temi se bomo pogovoTili... — Civilno obleko ... se spomni Tomo. — Slišiš Adela, obleko mi pripravite, nahrbtnik s hrano in odejo. — Kam misliš? se začudi Tomo. — Ne vem, mar ne bova skupaj ... — Zdaj bom šla, pravi Adela in zdrkne s kupa na pod. Maks se počasi skobali za njo. Njuni koraki do stopnic so previdni, tipajoči. Dokler se toliko ne oddaljita, da ju ne moreta več slišati, oče in Tomo molčita. Šele, ko se spodaj zapro vezna vrata in ženski koraki odbrzijo po pesku, se oče odkašlja in izreče misel, na katero sam zaman išče odgovora. 888 — Nekaj boš moral ukreniti... Toma vprašanje ozlovolji, čeprav se zaveda, da se mu ni mogoče izogniti. — Na kaj merite? — Hiša je hiša, ni najbolj varna. — Ste uredili za Vilija? — V kamri leži. — Kako to? — Slab je, nisva ga upala dosti premikati, kri je bruhnil... — Že, že, pa vseeno, v kamri... Samo vrata naj kdo odpre ... — Res je, a ne morem pomagati, Helena ne pusti... — Zeniska! Prav lahko bi ležal v podstrešnici, nobene sile mu ne bi bilo, bolj varen bi bil... — Ne vem, kaj bo z njim. Izgleda zelo slabo, drži se pa dobro, nič ne tarna, popoldne je precej govoril, kamilice so mu kar pomagale. — Kaj pravi? — Vse bi rad vedel, kaj se dogaja po vasi, kaj je drugod novega ... Za tebe je vprašal in za Maksa. — Kaj hoče? — Samo vprašuje, kje sta in kaj delata. Misli, da se jezita nanj. — Čemu bi se jezila ... — Ga boš šel pogledat? — Saj mu ne moreš nič pomagati. — Mlad je, taki vse prenesejo ... Zdravja pa ni bil preveč trdnega, kot se spomnim .. . — Je kaj novic? Se je kaj zgodilo v tem mesecu, ko nas ni bilo? — Ne vem, kaj bo. .. Delajo, kot da mislijo večno ostati, vsega so oblastni... Ljudje so ponoreli. Svoboda, enakost in ne veni kaj še. Kakšna svoboda neki... peklena svoboda, jarem morilcev in roparjev... Vse bi jih morali pobiti! — Saj srno jih mnogo. — Premalo! Ali nisem vedno rekel, da jih uničite, dokler je čas ... — Lahko je reči... — Saj ste imeli orožje, vedno so bežali pred vami. — Ne vedno. In kaj moreš zdaj? — Tako ne more ostati! Bo že kdo posegel vmes, kralj Peter, Amerikanci... — Angleži so že. — Zdaj pa še to v hiši, oče presliši pikro pripombo. — Lastna hči mi dela sramoto. — Kaj še zmeraj? 889 — Še, pritrdi oče zamišljeno, pobito. — Pa ne pride sem? — Toliko si ne upata. Pisari ji, da je vsa zmedena. Lani sem mislil, da je nehal, pa ni. Pred menoj skriva, le včasih jo ujamem, ko bulji v papir in se kisa. — Ti prekleta candra! Sramota za pošteno hišo! — Kazen božja, pravim ... Domov se je privlekel, čin ima. Gnoj bajtarski, morilec, v bogokletnike se j e zapisal... — Kair naj se prikaže sem, mu bom kri puščal. Heleno bom pa tudi vzel v roke. — Ne pomaga, vse je bob ob steno ... — Le kje ima pamet, deklina, saj pljuje na nas ... Že prej je nisem mogel razumeti, tako ga je gledala kot ovca, le kaj je videla na njem... Mislil sem, da bo ozdravljena, ko je šel med bandite, ona pa tišči kar naprej ... — Bog daj, da bi se dobro izteklo. — Premalo smo jih, to je, zdaj je prepozno. — Če se me bo obrnilo, nas bodo uničili... Prejšnji teden so vzeli ielico in svinjo. Terenec Jaka, ta uš, je prišel, odpeljal žival in še voz zraven. »Ti imaš,« je rekel. »Tebi niso nič uničili, zato bomo malo poravnali.« Kaj sem hotel, molčal sem, da se še kaj hujšega ne pripeti. Tako delajo, kradejo na vseh koncih, vsega bodo imeli, lenuhi, ki niso še nikoli delali. .. Oče se je razvnel, da bes kar bruha iz njega, a v Tomu ne more vzbuditi tistega požara strasti in sovraštva, kot je to napravil kdaj v preteklosti. S trpkostjo v duši se zaveda, kako ga dogodki trgajo izpod varnih kril očetovega varuštva in mu nalagajo nove dolžnosti, ki bodo za vse druge kmalu neopazne in nezanimive. Rad bi nekaj rekel očetu o vsem tem, a ta najbrž sploh ne bi hotel razumeti. Če se ne bo hitro preokrenilo, bo moiral še dolgo tako životariti, ves žolč, ki ga je začutil v zadnjih dneh, bo še lahko izpljuval. — Prinesla ti bo večerjo ... Nekaj minut zatem, ko je odšel oče, že euje na stopnicah druge, lahkotnejše korake. Da ga Helena v temi ne bi predolgo iskala, za-kašlja. Pozdravi nekoliko zadržano, in ko jo vprašuje, kaj je čez dan delala, odgovarja z običajnim glasom, v njem ne čuti nikake jeze ali sovražnosti kot zjutraj. Nekoliko je še spremenjena, a to ga ne moti. Z velikim tekom pospravlja kose mesa in si tlači v požiralnik okisani krompir s čebulo. Iz nezavednih razlogov hiti, nima časa, da bi žvečil m požira kar cele kose. Ko mu zmanjka vprašanj, umolkne tudi Helena, zloži črepinje drugo v drugo in odide kot senca. 890 Ni še polnoč, ko se Maks že vrača. Tomo ga čaka za hišo, ležeč na robu gozda, in ga opazi že od daleč, čeprav se plazi Maks v senci drevja in pogosto oprezuje okoli sebe, da ne bi nepričakovano naletel na kakšno sovražno bitje. V civilni obleki in s iklobukom na glavi se mu zdi okomejši, bolj zavaljen in manjši. Da ga ne bi prestrašil, vstane in mu pomaha z roko. Maks se sOtokoma približa. — Se je kaj zgodilo? zasoplo vpraša. — Ne, ne, pritajeno zagotavlja Tomo in ga pritisne k tlom. — Kako je doma? — Eh, zavzdihne in kakor sam sebi odkima. — Nič ... — Vse po starem? — Vse ... — Kaj pravijo? — Nič, briga jih. .. Kar začudili so se, da sem prišel. Pričakovali so, da bom tam kot ostali. Naenkrat sem odveč, ne vedo, kam bi me dali, imam občutek, da so me pokopali.. , In veš kaj ... Ne verjamejo, da se bo obrnilo, kair sprijaznili so se s temi rdečimi. Ni čudno, saj nikoli niso razumeli, za kaj gre .. . — Še povedali bodo kje... — Ne verjamem, vedo, kaj bi pomenilo. Poglajen je rekel, da bodo z našimi glavami tlakovali ceste. — Hm, kaj neki bo res? — Vsak zase naj poskrbi. — Že, že, tudi za naju je važno ... Tomo umolkne na sredi stavka in oba prisluhneta. V jasno, toplo poletno noč se razlega pasji lajež nekje iz vasi in prešerna partizanska pesem z bližnje ceste. Pesem se počasi oddalji, po njej ostanejo samo še odmevi vpitja, dokler ne izginejo tudi ti in ju spet ne objame težak, sovražen molk. — Kje bova prespala? vpraša Maks. — Bi v hribu, na Ogorevcu? — Kje drugje... — Domačim bi moral sporočiti. — So te vprašali, kam greš? — Ne ... — Vidiš, malo jim je mar, kje si. Mene tudi niso... Razen, če so tako prestrašeni, pomisli. Mogoče vsa njihova hladnost izvira iz prizadevanja, da bi prikrili strah in presenečenje. Vse to pravzaprav ni niti malo važno in o tem ni vredno razglabljati. V primeri z vsem, kar prihaja, kar se mora zgoditi. 891 Tomo čuti, da ne more izginiti brez sledu. Nad njim visi in ga opominja pričakovanje sestre in očeta, da bo pokazal vsaj malo zanimanja za Vilija in mu rekel nekaj vzpodbudnih besed. Preden je odšel, mu je Helena v kuhinji pripoved o vala, da je Vili spet spraševal zanj in hotel zagotovila, da ni jezen. To ji je zlahka pritrdil, ni ji pa mogel reči, da sploh ne misli več nanj, da je izginil iz njegove zavesti takoj, ko je opravil svojo dolžnost. Počasi stopata navzgor, oprijema je se za debla dreves. Celo uro ali še dalj blodita po najbolj odročnih in pustih predelih Ogorevca. Noben kraj ni za njiju zadosti samoten, zadosti varen. Šele ko zaide mesec ter postane gmajna temačna, neprehodna in varljiva, se ustavita v gostem grmovju in razgrneta svoji odeji. Dolgo ne zaspita. Poslušata, z očmi blodita po nebesnem oboku, med zvezdami, liki, podobami. Se bolj kot nebo privlačuje njuno pozornost dolina spodaj, v kateri je polno znanih, a zdaj povsem tujih ljudi. Prvi jutranji svit ju najde budna, neprespana in slabe volje. Drgetata pod tenko odejo, z enim samim, neprestano se ponavljajočim vprašanjem, ki ga noče nobeden izgovoriti: kani zdaj? Vstaneta in se pretegneta, da bi v konice svojih udov, ki trepečejo, privabila kri. Ozirata se na ožarjen košček neba na vzhodu, kjer se obeta sonce. Pobereia svoje stvari in se preselita na jaso, ki jo bo prvo dosegla toplota dneva. Razvežeta nahrbtnike in molče zajtrkujeta. Končno ju sonce le najde. Nastavljata mu obraz in skoraj pozabita premikati usta. Ko se dviga in postane vse močnejše, prežene iz njiju hlad, ki sta ga vsrkavala vso noč, in ju napolni z občutkom zaspane lagodnosti. Razpneta si obleke in se zlekneta. Toplota kmalu prodre skozi cunje, začneta se znojiti in se ozirati za senco. Šele kolona avtomobilov, ki sredi dopoldneva brni po razgreti dolini, ju popolnoma vzdrami in spravi k razmišljanju. Napeto opazujeta oblak belega prahu, v katerega se zavija cesta. Po njej se vali na desetine rohnečih vozil. Ko se zagrizejo v klanec, se jim zableščijo stekla. Tomu se zdi, da je večina teh žarišč uprtih v njiju in da so prav lahko daljnogledi. Samogibno zdrsne korak, dva, niže, da se skrije za grm. Kolona se oddalji in cesta postane spet samo bleda, negibna črta, na obeh straneh katere samevajo rjavi pravokotniki preorane zemlje in temno zelenega žita. — Če ne gredo proti meji, glasno pomisli Maks. — Popolnoma nemogoče le ni, da se kaj pripravlja. — Ne, ne samo pomisli in povej, kdo... — Saj ne veš, kaj se dogaja po svetu. 892 — Odrešenik ne bo padel z neba. — In vendar me mika, da bi »pogledal čez... — Cez mejo? Saj lahko greš. — Ti ne bi? — Ne vidim smisla ... Saj smo bili gori, to ne pomaga... — Potegnil bi jo kam drugam, h kmetom ali kaj ... — Kamorkoli greš, si tujec. Še jezika ne razumeš. — Hm ... — Si se že odločil? — Ne morem se tako hitro. Tu ne bova mogla ostati. Kaj potem, ko pride slabo vreme? — Za zdaj si napraviva kolibo iz vej. Smrekove zadržijo dež ... Tam nekje v grapi, da bo voda blizu. — Večno ne boš v grmovju. — S časom se bo kako preteplo. — Medtem že lahko zgniješ. — Saj te me zadržujem, Maks, samo svetujem ti. Živcev ne smeva izgubljati, to je najslabše. Vedno bova morala nekaj delati. Maks s komaj opaznim prikima vam jem soglaša, a vtisa prikrite zbeganosti, ki ga je napravil na Toma, ne spremeni. Da se ne bi kaj podobnega naselilo tudi vanj, skoči s skrajnim naporom volje pokonci. Nekaj bi morala delati, se spomni pravkar izgovorjenih besed, a še sam ne ve, kaj bi to bilo. — Poiščiva primeren kraj ... Maks ne nasprotuje. Napoti se za njim kot ovca za vodnikom. Tomo nataniko, skoraj do podrobnosti pozna hrib. Že kot otrok ga je neštetokrat prehodil. Zato hodi počasi in zavija čimbolj v stran od skritih mest, ki bi ustrezala njunim zahtevam. Dolg dan je še pred njima in nekako ga bo treba prebiti. Dokler bosta gibala, se premikala, ne bo vprašanj. Križem kražem vodi Maksa, kot da res išče skriti kotiček. Le tu Ln tam se za trenutek ustavi, da se oddahneta. Vsa sta prepotena in obraza jima žarita od vročine, ki razbija v sencih. Opoldanski zvonovi ju povabijo k počitku. Ležita v senci, a misli se klatijo po dolini med ljudmi, ki se po vsakdanjih opravkih utrujeni vračajo s polja in posedajo za mizami v hladnih izbah z na pol zagrnjenimi zavesami. Doseže ju vonj poldneva. V hlevih muka živina ali pa razposajeno skače po poti k vaškemu napajališču... Gospodinje polagajo na mize šope žlic... Diši po ričetu in glavini, po trpkem moštu, ki ga je polna steklenica na oknu ... 893 Brez teka žvečita osušeui kruh in slanino. Žejo gasita s plevko, mlačno vodo. Kako bi se prileglo nekaj kuhanega. Vemdar se je vse preveč stvari nagrmadilo med njima in hišami v dolini, da bi se jim približala pri belem dnevu. Od suhe vročine sta jima jezika postala okorna in zavaljena, da le malo govorita. Ko se sonce že nagne, ga Tomo popelje na kraj, za katerega je že zjutraj vedel, da ga bosta izbrala, na strmo pobočje, zaraslo z robid jem in mladim smrečjem, ki se spušča v odročno grapo z vodo. Ostanek dneva porabita za to, da postavita zatočišče iz vej, tako nizko, da v njem komaj sedita, vendar toliko trdno, da bi ju varovalo pred roso in morebitnim rahlim dežjem. Še pred mrakom se odplazita v dolino. Toma je obsedla misel, da ju bodo v kratkem odkrili in postavili zasedo. Nekoč, ko bo najmanj pričakoval, se bo iz grmovja iztrgal rezek klic, ki mu bo ohromil zadnjo mišico, da ne bo sposoben napraviti niti koraka. Izmislili si bodo najbolj bedast način, da bi ga dobili v pest. V temi bodo čakali na dvorišču, ali celo v kuhinji... Ko se bo obrnil, bodo tako gosto stali okrog njega, da bo lahko samo roke dvignil. Prevzet od notranjega nemira se z največjo opreznostjo bliža domu. Njegovo razpoloženje se polasti tudi Maksa. Premika se večinoma po prstih in bolj ko se bližata domu, daljši postaja, ves se razpotegne, samo da bi imel večji razgled. Dvakrat obkrožita domačijo, enkrat v večjem in drugič v manjšem krogu, skrbno se izogibajoč vsaki svetlejši lisi zemlje, na kateri bi se lahko njuni temni senci izdajalsko odkrili. V hiši in okrog nje je vse mirno, kakor da sta se oče in Helena že odpravila k počitku. Ta naglica je nekoliko neobičajna in za njiju prav malo vzpodbudna, če ne že naravnost poziv k podvojeni opreznosti. Ko čepita v živi meji, tesno prilepljena k grmovju in tik pred tem, ko se hoče Tomo dvigniti ter približati oknu, v večerni mrak nenadoma plane pritajen krik, da se zdrzneta in še bolj prihulita k zemlji. — Slišiš? Maks samo prikima in nastavi uho proti hiši. Spet krik, kakor da prihaja izpod blazine, zamolklo votel, a v njem še vedno drgeta ostra bolečina. — Vili, reče Maks. Tomo je to vedel že od začetka. Misel, da ju Vilijevi kriki lahko izdajo, ga spravlja v obup. Naj še toliko napreza možgane, pametne Tešitve ne najde. Tudi, če bi se spustil v tek čez grmovje, da bi veje bile po obrazu in po ušesih, ne bi preglušil tega krika. Še na vrhu Ogorevca bi ga slišal. Tisočeren odmev se mu bo odzval in zbudil na desetine za- 894 sledovalcev, ki bodo planili po najinih stopinjah in me pregnali na zadnji rt upanja, kjer si bom sam pognal kroglo skozi usta. Zakaj tak krik se ne poleže v drugi dolini, pozvanja od hiše do hiše, iz te v drugo vas, gmajna ga ne vpije, samo prenaša ga dalje, da ga nekje kakor antene ujamejo sovražne puške in krenejo na pogon. — Koga bo priklical, pritajeno de Maks. — Pogledal bom, kaj je, ti ostani tu. Ce kdo pride, streljaj, da bom slišal. Sunkoma se dvigne in se požene čez vrt na dvorišče. Za vogalom posluša, prsti mu drgetajo na ročaju revolverja. Dosežejo ga novi, za-tegnjeni, že tuljenju podobni kriki. Kakor bi komu potiskal nož med rebra ali kakor njihov mitraljezec, ko je nekaj dni umiral v obkoljeni postojanki z odprto glavo in so se mu pod obvezo že zaredili črvi. Ponoči, ko so z bajoneti čakali na okopih nov val napadalcev, je njegovo rjovenje najtrdnejšim kanec za kancem vlivalo tesnobo, ki je grozila, da se sprevrže v samomorilski obup. In zdaj isti občutek osamelosti, drgetanje poslednjega živca, ki bi ju pomiril edinole s pobesnelo dejavnostjo, z ubijanjem brez pomisleka. V temi poišče vrata. Zaprta so, zaklenjena. Zdrsne k oknu in močno udarja po njem. Zvenket stekla ne preglasi ječanja v hiši. Zato udarja po šipi še potem, ko ve, da so ga že slišali. Oče s treskom odpre okno. — Kaj je? — Odprite! Čez nekaj trenutkov si že stojita nasproti v mračni veži. — Zdaj bo, kar bo, pravi oče. Če je kdo slišal, je konec... — Že dolgo traja? — Dobro uro, prej se mu je bledlo ... Molil je, prosil... — Mu dajeta čaj? — Dajeva, ne pomaga več ... Tomo čuti, da vsaka guba očetovega obraza izraža potrto breziz-hodnost. Rahlo ga odrine in skoraj steče v kamro. Že pred vrati ga sprejme oduren zadah, zmes vonja po zdravilih, sparjeni 'krvi, seču in blatu. V svetlobi s temnim blagom zastrte luči zagleda na beli posteljnini bratov obraz. Lica udrta, izsušena, koža prsteno sive barve, že skoraj modrikasta, usta nabrekla, surova, skrčena od bolečine. Oči, dvoje žarečih ogljev, mu ležijo globoko v jamicah, a se napenjajo, kot bi hotele izskočiti. Ob njegovem prihodu niti ne gane. Helena, ki sedi ob postelji, samo obrne glavo in mu ne privošči besede. Tudi ona je spremenjena, kot da že nekaj dni samo joka. Ni mu do tega, da bi se njune oči srečale še za trenutek. Iz njene drže, iz njenega pogleda in molka spet vejejo očitki. 895 Vilijevo telo se pod odejo nenadoma skrči, žile na vratu se mu napno, in ko se zdi, da ne more več slediti sili krčev, ki bi iga hoteli zignesti v brezoblično kepo, se mu iztrga prav iz prsi pretresljiv krik, ki izraža obenem bolečino, prošnjo in nemoč, da bi nekaj izrazil. Toma presune, da za trenutek celo pozabi na svoj strah. Stopi čisto blizu postelje in se skloni nadenj. — Vili! Vili, vzdrži, saj bo odleglo... Da bi ga opozoril nase, mu položi dlan na razbeljeno čelo. Ve, da je bedasto, a vseeno reče, kar mu pade na misel: — Saj si vojak, Vili! — Daj mu mir, mar ne vidiš, kako trpi, ga povleče sestra za rokav. — Ti glasovi, daleč se slišijo ... — Naj se kar... Kaj se mu lahko še zgodi? Čuti, da je zasadila vanj ostre kremplje. Razume pa jo lahko tudi drugače. — Imaš prav, reče. — Mogoče mu bo odleglo. To je kriza, potem pride pomiritev ... Kaj je zavžil danes? — Samo kamilice. — Se je dobro držal? — Tako ... — Bi mu malo pomagala, z žganjem . .. Helena ga vprašujoče pogleda in vstane. Sliši, kako odpira omaro, a se ne ozre. Ve, da išče žganje. Spet začuti zadah, ki prihaja od Vilija. Zdi se mu, da postaja močnejši, da kar puhti izpod odeje. — Si je kakšne stvari zaželel? vpraša čez rame . — Ne... Samo smrti se boji. Ti ne veš, kako se boji... Vse popoldne, kolikor je bil pri zavesti, me je prosil, da sva molila za njegovo zdravje. Talko slab je že bil, komaj je spravil nekaj glasu iz sebe. Tomo ve, da ga ne obtožuje več. Za njenim mirnim glasom se nič ne skriva. — Že po poti je bil tak, jo skuša spomniti na to, da ga je on spravil domov. Molče mu pomoli steklenico z žganjem. Tomo zgrabi najbližji kozarec in ga napolni. Vili se zdrzne, ko začuti alkohol na ra zboleli sluznici. Sprva zadrži dih, kot bi hotel zakašljati, a se hitro umiri in še bolj odpre usta. Kar pol kozarca mu vlije vanje. — Daj mu še, jaz moram iti... — Glej, da se še tebi kaj ne zgodi. Za hip tehta njen glas. Zdi se mu iskren. Še enkrat se ozre na Vilija in po prstih odide. Očeta najde na straži pri priprtih veznih vratih. — Tu blizu bova, mu pravi. — Če bi se kaj zgodilo, naju pokliči. 896 — Deževalo bo... Očetov glas je kot odgovor na neki oddaljeni in tuji odmev. Toda nima časa ukvarjati se še z njim, steče proti gozdu. Na robu, med grmovjem, počepne in prisluškuje. Lahko bi bil kdo v notranjosti. Gozd je poln nepojasnjenih sumov, a vseeno mu moram, zaupati. Oprezuje tudi proti hiši, kjer je vse tiho, oglušujočih krikov, ki so mu vzbujali bolečino v želodcu, ni več slišati. Ko dvigne oči k nebu, Oblakov ne more več razločiti med seboj, združili so se v eno samio nepregledno pregrinjalo. V obraz mu veje topla sapa, znanilka naliva. Siki v bližini ga opozorijo na Maksa. Neslišno zdrsne k njemu in se vsede. — Kje bova v dežju? — Na to sva premalo mislila. — Če bi ostala tu, na hlevu... Maks ne odgovori. Iz barve prejšnjih besed Tomo sklepa, da je precej otopel, današnji dan ga je prekomerno utrudil. Vgrezinil se je vase in zdi se, da neprestano nekaj razmišlja, kar ni njegova navada. Zleknjena ležita na travi in po njiju pršijo prve kaplje. Šele ko se zgostijo v rahel, miren dež, se dvigneta. V molku soglasja kreneta na hlev. Za vsak primer, če bi ju bil kdo opazoval, ostane Tomo še celo uro na straži. Sedi ob zaprtih vratih na skednju in se skuša osredotočiti v poslušanje, v odkrivanje in razlikovanje šumov, ki ga obdajajo, a vsak napor v tej smeri mu je zoprn. Dež pada vedno močneje. Po žlebu žubori cel potoček in štropo-tanje kapelj na strehi se je strnilo v pesem, ki uspava. V takšnem dežju in trdi temi ju ne bo nihče iskal. Razen tega mora skozi vrata, ki so zapahnjena. Tudi če bi jih neslišno odklenil, bi se izdal, pri odpiranju drsajo po podu in neznansko škripljejo. Giblje se zgolj po spominu. Ko otiplje lino, ki je najbližja bregu in skozi katero bi najprej dosegel gozd, se zarije v slamo. Zjutraj še vedno dežuje. Tomo dvigne samo glavo in vidi na hišni prag. Vrata so še zaprta, vse miruje. To> je zanesljivo znamenje, da je še zgodaj, da oče še ni vstal. Sopenje krav spodaj mu pritrjuje, vse še počiva. Kaplje, ki padajo na streho, so izgubile posebni zven, ki so ga imele sinoči. Opeka se je prepojila z vodo, in ko pogleda pod streho, opazi številne vlažne lise in nekaj kapljic, ki se bodo ravnokar utrnile ter padle nanj ali v njegovo bližino. Gleda, kako lije voda iz strešnega žleba in kako razmočena je zemlja pod kapom in kako se malo dalj nad gozdom vlačijo sive, prosojne deževne megle. Trajalo bo nekaj dni, da se bo zemlja osušila 37 Naša sodobnost 897 in bosta lahko spala zunaj. Tako se igrata sama s seboj. Čepita v hiši kot v kletki. Nekoč pa bodo zaloputnili vrata, takrat bo prepozno, takrat si bosta lahko samo še očitala ... Kdaj so se odpria vezna vrata, ni slišal. Ko se znova ozre tja, oče že stoji v njih in se ozira proti gozdu. Očitno je, da hoče na dež. Ovratnik suknjiča je privihal in na glavi ima staT brezobličen klobuk. Najbrž ju išče. Čudno majhen in zgrbljen je... Da se ni kaj zgodilo... Poklicati ga ne sme, če bi mu dal kakšno znamenje ... F tej mokroti menda ne bo lazil v gozd, prišel bo d hlev... Oče ne odmakne oči od gozda. Stopi celo pod napušč, da mu je nekaj korakov bližji. Še vedno namerava tja. Tomo udari s čevljem v opaž, oče se sunkoma obrne in steče proti hlevu. — Kaj je? plane iz spanja Maks in huškne kvišku. 2e ima v rokah revolver. Z očmi bliska okoli, da bi odkril nevarnost. — Nič, nič, samo oče gre. — Ali ni počilo? — S čevljem sem udaril... — Ravno sanjalo se mi je ... — Da so te ubili... Taikrat poči drugače ... Oče stoji pod lino in čaka, da se Tomo ob-rne k njemu. Ko je njegov obraz tako nekoliko uprt kvišku, opazi Tomo najprej težko utrujenost, ki se mu je razlezla po črtah okoli oči in ga dela še bolj plašnega, kot je bil prejšnje dni. Vprašujoče strmi vanj. Oče pogrkne in skloni glavo, kakor bi ga prejšnja dTŽa ovirala pri govorjenju. Njegov glas je spokojno čist. — Vili je umrl... , Tomo ne čuti v sebi ničesar razen praznine in slutnje novih, bližajočih se skrbi in nevarnosti. Sam pri sebi se je že v trenutku, ko je Vilija našel s prestreljenim trebuhom, sprijaznil z njegovo smrtjo. — Umrl? Kdaj? — Ne vem ... Oče se ne zgane, čaka, kot bi nekaj razmišljal. Na starem obledelem klobuku in suknjiču se dežne kaplje spreminjajo v temne pege, ki se širijo in združujejo v mokre lise. Tomo bi mu rad rekel, naj stopi pod streho, sicer bo ves premočen in se bo še prehladi], pa si ne upa odpreti ust. Le opazuje, kaiko goste so dežne kaplje v resnici, s kakšno naglico pokrivajo očetovo obleko in prodirajo v globino. — Čisto spokojno je umrl, pravi oče. — Kar zaspal je ... — Hvala bogu ... — Sinoči je zaspal in se ni več zbudil... 898 — Kar zaspal je ... Ni se mučil... Še pred nekaj urami je videl Vilijev spačemi obraz, posut z, drobnimi kristali potu, ki so se v mraku lesketali, razsušene in hrapave ustnice, ki so se morda trudile, da bi nekaj izrazile, a krči v spodnjem delu telesa so udušili vsako misel, vsak oblikovan glas, vse je pre-vpila bolečina. Značilen vonj bolniške postelje mu je povedal, da se je v bratovi notranjosti že dovršila tista velika sprememba, ki je telo ne bo več premagalo: iz gnile rane so strupi vdrli v kri in jo preplavili, — Vsaj na koncu se ni mučil... Oče s tresočo se roko gre prek oči, kot bi preganjal solze, in potrto nadaljuje. — Saj je bil še otrok, pa so ga uničili... — Otrok, še osemnajst jih ni imel... Vse bi nas takole, kot so njega, če bi le mogli. Lini se približa tudi Maks in gleda, nekaj časa očeta, nato Toma. Ker se ne zmenita zanj, sede in strmi v tla. Ve, da lahko samo čaka in da mu z Vilijevo smrtjo ne bo nič prizaneiseno. Neločljivo je povezan s tem dogodkom. Prav pri zadnji malenkosti bo udeležen in še v spominu mu bo marsikaj ostalo za poznejše čase. — Prav nič ne moremo spremeniti, stvarno zaključi Tomo. — Napravili smo vse, kar je bilo v naši moči. Očetov obraz nabrekne od novih misli. Stisnjene ustnice mu dajejo izraz srditosti. — Pokopali ga bomo doma. — Kaj nam preostane ... — Ne bomo jim ga pokazali, trzne z glavo proti vasi, — da bi se nam rogali, vem, kako bi privoščili... — In še bolj bi se zapletlo. Preiskovali bi, dokler ne bi še mene spravili s poti. — Mene tudi, doda Maks, in hip nato očetu skozi lino: — Zmočili se boste, ali ne ... Oče dvigne glavo, da se izpod krajcev klobuka zablestijo utrujene in zmedene oči, nato se obrne in odide. Sledita trdim korakom in majhnim, blatnim lužam, ki nastajajo ob njegovih čevljih. Megla se je spustila nizko nad dolino in dežuje monotono, neutrudno. V tem tihem dnevu, ki ga ni oživil noben človeški klic, je hiša in vse okrog njiju kot začaran vrt, v katerega ne bo našel poti tujec in iz katerega tudi onadva ne moreta. Če bi govorila, bi se po neizbežni nujnosti vračala k vedno istemu vprašanju, ki ga je Vilijeva smirt nekoliko poenostavila, ne pa razrešila. Mešani občutki o tem, kar mora, in o tistem, kar rad, Maksu zapirajo usta in ga odvračajo, da bi Tomu rekel eno samo besedo. Tomo pa bolj 899 kot preplet nasprotujočih, si misli občuti neizbežnost Vilijeve smrti, a se mora o tem neprestano prepričevati. V njegovi notranjosti ni ravnovesja. Ali je Vili res moral umreti? Mar sem res napravil ose, da bi ga rešili? O tem mora molčati pred vsemi, celo pred Maksom. Zarita vsak v svojo luknjo preganjata neugodje z vztrajnim molkom in po-dremavanjem. Sredi dopoldneva prinese Helena zajtrk. Njen vdano žalostni obraz, na katerem ni sence srda ali očitanja, Toma nekoliko pomiri. Z glasom zadržanega sočustvovanja ji reče nekaj najpotrebnejših besed. Odgovarja skopo, toda iz načina, kako jima streže, sklepa, da čuti zanj nekoliko več skrbi kot prejšnje dni. Vendar ves njun razgovor ostaja daleč, daleč od Vilija. Po Heleninem odhodu se Tomo in Maks spet zatopita vase. Še pred poMnevom začujeta iz hiše rezko žaganje in nato zbijanje s kladivom. Po glasovih spremlja Tomo vsak očetov gib. V njegovih predstavah žeblji polzijo v mehki les in na klopi pri peči že stoji ogrodje Vilijeve krste. Njegov čut za praktičnost mu tudi pri tej stvari ne odpove. Krsta naj ne bo previsoka, ploščata in podobna zaboju. Vseeno bo jama morala biti globoka in dolgo jo bo treba zasipavati. Prav v tistem času nas lahko kdo zasači. Tja hrbtom nenadoma zadrdra brzostrelka in navrta nekaj studencev krvi... Po kosilu posluša Maksovo smrčanje in do potankosti razmišlja o Vilijeveim pogrebu, dokler ga v poznem, mračnem popoldnevu ne vzdrami očetov korak. Na pod vrže oče kup cunj, kramp in lopato. — Čas bo, danes bo kmalu noč ... — Pazite na cesto, če bi kdo prišel, se sproži Tomu načrt, in že skoči pokonci. Očeta, ki se ogrnjen v star vojaški plašč, že oddaljuje, niti nima časa opazovati. Z Maksom zgrabita nekaj cunj, za primer, če bi ju med delom ujel naliv, in orodje in se, oprezujoč na vse strani, potopita v gozd za hišo. Blizu, skoraj na robu gmajne, začrta Tomo med mladim bukovjem ozek pravokotnik, ki ga začne Maks besno razkopavati. Kmalu sta od dela tako razgreta, da odložita suknjiče in zavihata rokave. Medtem ko eden dela, drugi neprestano oprezuje okoli sebe. V mraku stopita v hišo. Krsta je že pripravljena in Tomo nima niti toliko časa, da bi premislil, kaj storiti z njo, ker je nekoliko višja, kot si jo je predstavljal. Brez besed jo zgrabita in skoraj stečeta. Vsa vrata so odprta, nikjer žive duše. Krsto zviška spustita v plitvo jamo in jo naglo zas ujeta. Kup prsti, ki ostane, poravnata in nadrgneta nanj debelo plast starega, gnijočega bukovega listja. Vrneta se na hlev in čakata. 900 Dolgo zatem prinese oče toplega čaja in štrukljev. S čajem se jima toplota naglo razleze po telesu in jima poleni ude. Zleknjena na senu emokata in s povešenimi očmi goltata štruklje. Preden oče odide, ga Tomo povpraša po Heleni. Oče odsotno pove, da Helena joka v kuhinji, vzame košaro in odide. Zunaj spet rosi. (Se nadaljuje) 901 IZ GOZDA SE RAZLEGA KRIK (Nadaljevanje) Vladimir Kavčič Melanholija nekega večera Pomladni veter pritajeno igra na okenskih steklih nežno melodijo. Večer je prijazno (blag, še mrak je postal ljubezniv. Le vrata, skozi katera je odšel oče spat, so togo zaprta. V prostoru so za njim ostale njegove besede, spomin na njegov glas in še nekaj, kar samo slutita. V tihem prizadevanju, da bi še v zadnjih trenutkih potrdila vez odkritega in toplega medsebojnega razumevanja, nadaljujeta nikdar prekinjeni pogovor. Helena sloni na štedilniku. Njene oči, žametne v medli svetlobi, uprte skoizi okno v daljavo, le s težavo premagujejo solze. — Naj pravijo, kar hočejo, pa če je še tako grdo, rada ga imam. Saj ne morem, pomagati, tudi če bi hotela. Kar naprej mislim nanj, po tem pismu še bolj ... — Ranjen je bil. praviš. — Ranjen, v tej zimi. Še dobro, da ni zmrznil. Nekaj mesecev se že zdravi, le kje neki je..., Kje v gmajni leži, na mokrem, brez strehe ... — Zame bo bolje. Vili niti za hip ne more odriniti misli, da preživlja zadnji večer v domači hiši in da je bogve koliko časa ne bo- več videl. V zori novega dne bo odšel k domobrancem, k bratu. Sam bo postal domobranec. V uniformi in s puško bo hodil okrog ter se izpostavljal kroglam... — Ti boš na suhem, človeško oblečen in sit. — Kaj naj ti še pomagam? Vprašanje, ki ga je prvič izrekel v mraku, ko sta prišla v kuhinjo, in ga od tedaj že najmanj petkrat ponovil, se mu vsiljuje vedno znova. Nič drugega ne more dati sestri za njeno zaupanje in skrb. Prinesel ji je drva, pripravil krmo za prašiče in po večerji še obrisal posodo. Da ne bi miroval, vzame metlo in počasi ter skrbno pometa. — Lahko ga bom še kje srečal, se nagajivo smehlja, da bi v sebi zatrl misel na slovo in skril sestri, kako težko odhaja. — Ne verjamem. Kakšen slučaj bi to bil... — Lahko najdemo njihovo bolnico. — Ce je do sedaj niso, je tudi ti ne boš. 63* 995 — Hm... Poskuša se zamisliti, kako mu bo kot domobrancu. Ali bo hodil na patrole in se moral boriti, streljati? Zadnji bo v vrsti, ker bo najmanjši. Najbrž se bodo norčevali iz njega... Morebiti pa so vsi mrki in strogi, da ga bo zazeblo pri duši, kadar bo koga pogledal. Še v Tomaževi bližini mu ne bo dobro. Tako se je spremenil... Kadar pride domov, sedi za mizo in molči. Nikoli se več ne šali in njegov pogled je postal neprijetno suh. Kakšen je neki v družbi, med svojimi? — Če bi se le pripetilo, da bi ga našel, kaj bi napravil z njim? Resnost vprašanja ga prisili, da se skuša vživeti v tak položaj, toda zmedenost že naslednji hip premaga njegovo prizadevanje. — Ne vem, res ne vem ... — Nič ti ni napravil, ali ne? Spustil bi ga ... — Jaz že... — Misliš na Tomaža? Ta ga že včasih ni mogel videti. Zaničeval ga je, ker je bil reven, dekleta so ga pa vseeno imela rajši... — Kaj praviš ... Vili stopi za korak bliže in prisluhne, če je oče res odšel spat. — Če bi šel v hosto ...? — Si znorel? Heleno oblije mrzel pot, čeprav ji misel ni tuja. — Zakaj? — To ni mogoče! Oče, brat... Saj mi ne bi bilo več živeti... — Ti ga pa imaš rada ... — Preklela bi me, če bi vedela. — Pa nekoč? — Ne upam si misliti na to, saj mi ne bi dovolili. Morala ga bom pozabiti... Skrije se za odprtimi vrati omare in trdo prestavlja posodo, da bi se izgovorjene misli razblinile v ropotu. Metla spet enakomerno praska po shojenem podu. Končno se temna krila omare zganejo, kuhinja je spet majhna in topla. Vili s širokim zamahom podrgne smeti k štedilniku in se vsede. Med bežnim pogledom se nasmehneta drug drugemu. Čemu grenke misli in tožbe, ko pa bodo tile trenutki tako kmalu izginili ter bo ostalo na pretek časa za brskanje po samem sebi. Tiho in potrpežljivo bo treba nastaviti pleča vsem tistim neizbežnim udarcem, ki se bližajo. V sporazumnem, vzajemnem molku nedoločeno slutita, da je vse že v naprej določeno in da onadva ne moreta ničesar spremeniti. — Samo po bratovih stopinjah lahko grem, reče Vili. — Menda bi se svet podrl od presenečenja, če bi se obrnil le malo drugače. Misliš, da bi mi kdo verjel? — Nihče ... Če bi bilo po mojem, bi ostal doma. — Vsak dan dvakrat sem moTal poslušati... 996 Očetovega vsiljivega prepričevanja nikdar ni hotelo biti kraj. Na vsak način mora od hiše, sicer ga bodo nekega dne mobilizirali partizani. Ker se je to ponavljalo iz meseca v mesec, je tuja volja počasi pronicala tudi vanj. Navsezadnje bi ga res odvlekli v hosto in bi se moral boriti proti lastnemu bratu. Ko je razglabljal o vsem tem, se je neštetokrat zalotil, da njegov odnos do brata niha med hladnim spominom in pozabo. Niti besedice tega ni črhnil sestri, čeprav je čutil, da so njuna čustva do brata in do očeta zelo sorodna. Sramoval se je samega sebe in odrival čimdalj v podzavest vse, kar bi lahko, čeprav samo v mislih, izpodkopalo družinske vezi. Kriv je pred bratom in pred očetom, končno je kriv tudi pred samim seboj, ker daje sestri podporo v stvareh, ki jo bodo pripeljale v nesrečo. Opogumlja jo, da bi storila nekaj nemogočega, nekaj, česar tudi on ne more hoteti. Če bi sestra vedela, kako mu je vse nejasno in negotovo, ne (bi iz njegovih vprašanj sklepala, da ji pritrjuje. Toda zdaj je že vse prepozno. Kaj naj ji reče, kaj naj jo vpraša, da njenih čustev še bolj ne razplamti in je ne potegne še dalj na stranpot... Pogleda na uro, pozno je že... In vsega tudi ni mogoče povedati, posebno ne zidaj, ko bi sam iz srca rad poslušal in molčal. — No, šel bom spat... Zjutraj moram zgodaj ... Ne ve zakaj, tako bo pač najbolje. Čimprej, kot bi se odpeljal z vlakom. — Vstala bom in ti nekaj pogrela. — Saj ni treba ... Dvigne se in se nasloni na ograjo pri stopnicah, ki vodijo navzgor. Nekaj ga davi v grlu in roka mu trepeče. Če bi zdaj pogledal sestro, bi se mu udrle solze, to se pa ne sme zgoditi. — Vili, ti ne veš, kako mi bo dolgčas. Sama bom, z nikomer se ne bom mogla pogovoriti ... Njen glas je spremenjen, zamolkel. Ujel se je med kovinsko ploščo štedilnika in lučjo, kjer trepeta in se noče oddaljiti. — Ah, daj, daj, saj ne bo dolgo ... Vili ne vzdrži več. Noga in roka se prožita kar sami, zavihti se po stopnicah. — Lahko noč, Helena! — Lahko noč, Vili! Prav mu je, da pod škriplje in ne more iz kuhinje ničesar več slišati. Vrata glasno zaloputne in se katr v temi spravi v posteljo. Sklene, da ne bo ničesar mislil, ampak trdo spal do zjutraj, do odhoda. Toda telo je vroče, mišice napete in žile živahno utripajo. Mimo zaprtih oči se plazijo slike. Čuti, kot bi mu nevidna roka ožemala srce. in mora dihati globoko. Pri tem čuti bolečine na temenu. Solze mu kar 997 same polzijo po licih. Ve, da se bo vso noč, na pol v snu premetaval po postelji in se Iboril s svojim notranjim nemirom. Z največjo muko bo dočakal jutranji svit. Stopal bo' po stopnicah navzdol, v kuhinji bo že luč. Popil bo kavo, nato bo moral iti... Če bi odšel brez slovesa, potihoma, neopazno... Saj bo tako blizu, v sosednji vasi... O, da bi imel moči, za vse te dni naprej, to je edina želja, ki se je zaveda vso dolgo noč. Po pogrebu je še nekaj dni neprestano deževalo. V hladnem, mračnem nebu, ki se je pohesilo med hribe, je utonila sleherna misel na poletje, spomin na sonce in razžarjeni zrak je zamrl med belimi kapljami vode, ki jih je Tomo neštetokrat opazovali skozi lino, kako se lesketajo na travi, ker jih zemlja več ne vpija, in kako trepeeejo po drevju, kot bi hotele zmrzniti. Z Maksom ves ta čas malo govorita, le tu in iam nekaj besed o vsakdanjih stvareh. Nobeden od njiju ne omeni Vili j a ali česa drugega, kar bi ju globlje prizadelo. Mračni in kratki dnevi, ki ju priklepajo na skedenj, ustvarjajo utvaro o oddaljenosti sveta, kateremu se želita umakniti. Razdalje so se povečale, med njima in vasjo se je dvignila stena, skozi katero prodre samo Maksova sestra. Prihaja vsak drugi večer, prinaša hrano in ostane nekaj minut na klepetu. Njeno monotono, skoraj žaljivo brezbrižno govorjenje ju ne more vzradostiti. Čakata jo pač, ker pomeni spremembo, prelom z dolgočasno tišino in vez ,z zunanjim svetom. Ob neprestan eni povpraševanju po novicah ji obraz spreletava komaj opazna senca kljubovalnosti, ki pa razločno pripoveduje, da nje ne zanima nič. Z nekoliko topim obrazom in rokami, prekrižanimi na kolenih, sedi in kaže Maksu hrbet. Tomu vzbuja njen položaj neprijetne občutke. Bolj ko jo opazuje, bolj je prepričan, da je ne privablja toliko Maks kot on sam. Ko se tega zave, ji ne pogleda več v oči, čeprav ga prikrito, a vztrajno otipavajo. Do nje občuti samo ravnodušje, zdi se mu poosebljena nemožnost, da bi mu vzbudila kakšno čustvo, in si niti ne poskuša predstavljati, kakšina je brez obleke, kot je to delal pri drugih. Debele, mesnate, od dela razpokane roke ga spominjajo na Evo, ne zato, ker bi bile podobne njenim, ampak zato, ker je nasprotje tako očitno in ga dodobra občuti šele zdaj. Na Adelinem kot na Evinem obrazu odkrije zlasti okoli ust nekakšne nerazumljive črte naveličanosti. Bile so minute, ko se je bal Evinih oči in zdaj, ko ima pred seboj Adelo, občuti podoben strah. Eva je dekle iz mesta, in ko ju primerja, se zaveda, da je nikoli ne bi mogel presaditi v svoje okolje. Kot vojak se je v dobršni meri otresel kmeekosti in živel bolj trenutno, enkratno. 998 Redko je delal z njo načrte, a še takrat toliko splošne, da ga niso mogli spraviti v zadrego. Ob odhodu se Adela nasmehne, na poli bedasto in na pol prisiljeno, tako da mu pokaže še konico jezika. Za njo mu vedno ostane zavest, da bo končno le moral začeti misliti na Evo in se dokopati do nekih zaključkov. Njeno ponovno rojstvo je počasno. V medli svetlobi se najprej pokaže bled obraz z razkuštranimi lasmi in trudnimi očmi. Pravzaprav vdan izraz, le nekoliko zagrenjen... S povsem nerazumljivim nagibom po uničevanju se mu vzbudi v desnici rahel srh. Ce bi dvignil pest in jo sunil pod brado, da ibi zaškrtaie čeljusti, bi lahko videl samo še, kako pada... Toda nikoli je ni udaril in ona prihaja, počasi, del za delom, dokler vsa, v rožnati nočni halji, ne stoji pred njim. To ga za trenutek napolni z nežnim drgetom. V tihi odmaknjenosti deževnega popoldneva pa skrb za samega sebe naglo spet preglasi vse drugo. Arse okrog njiju je otrpnilo le začasno, tega se zaveda. Z novim svetlim dnem se bo znašel na isti cesti kot prejšnje dni. Šele zvečer se oče spet prikaže iz hiše. V mraku pod kapom spira kramp in lopato, s katerima sta kopala v gozdu. Ko ju očisti vsake sledi ilovice, ju odnese nazaj v shrambo, ne da bi se ozrl proti skednju. Je to prezir? Strah? Ce bi mogel proč od teh zgovornih in žgočih oči, če bi našel pot v miren kraj... Kamor koli naj se obrne, bi poginil, prej ali slej hi ostal v neki grapi, v zateptanem grobu... Vsak spomin nanj bi zamrl s plamenom, ki bi razgrizel njegove dokumente. Takega obračuna z mrtvimi je vajen kot Maks in še marsikdo, s katerim je delil usodo zadnjih let. Vojna je dokazala, da vsako zanimanje za mrliča splahni, če ga ni mogoče prepoznati. Da bi odvrnil od sebe strah pred popolnim brezimnim izničenjem, spet tehta misli, ki jih je bil že zavrnil. Že nekajkrat se je odločil, da ne smeta ostati, zdaj se mu zdi ta sklep dokončen. Pogosti Adelini prihodi bi ju slej ko prej izdali. Tudi oče in Helena sta preblizu, njuna navzočnost je vznemirljiva. Kam z Maksom? Mar ni samo slučajen sopotnik, na katerega me ne veže nič drugega kot prehojena pot, a ta se je izkazala za utvaro... Zakaj neki je Maks postal v zadnjih dneh tako pogolten in plašen, to bi lahko pomenilo, da se spreminja... Čepi v svojem brlogu in spi, spi, kot da je neznansko utrujen. Kaj če ni vse skupaj le vaba, s katero me hoče preslepiti... Med pritajeno besnostjo in zadržanim trepetom, med obupom in voljo za vztrajanjem, med vsiljivimi spomini in neodvračljivimi pričakovanji je prešlo deževje, tako dolgo, da je Tomu skoraj razkrojilo 999 zadnjo trohico samopreimaigovainja in tako kratko, da med ugotovljenimi možnostmi za prihodnost: še ni izbral prave. Vse je bilo kot sicer, le zbudil se je z nekoliko bolj ostrimi čuti ion brez nadležne omotice v glavi. Na dno doline spuščena megla se je že belila v svetlobi obetajočega se sončnega dne. V nosnicah začuti dražečo svežino, in ko se izkoplje iz sena, drgeta po vsem telesu. V mišicah se mu vzbudi želja po gibanju, tekali bi gor in dol po podu ter divje poskakoval. A razum, ki je takoj spet čuiječ, mu pritisne ude nazaj k telesu in pošlje na stražo v zadnjih dneh že prenapete in razbolele čute. Zunaj je vse tiho, niti od strešnega žleba ne kapljai več. Spodaj sopejo krave. Kadar koli jih je v zadnjih dneh poslušal, se mu je zdelo, da vzdihujejo, spravljale so ga v zamišljemost in ga končno navdale s trpkostjo. V skoraj rednih presledkih udarja konjsko kopito na beton. Skozi tenko plast slamie se zdijo udarci nepristni. Lahko je kdo spodaj in se premika, oponašaje konja. Morda čakajo, prišli so še v temi in jih je hlad pregnal k živini. Vedo, da jim ne moreva uiti... Konj je nemiren samo, če je tujec v bližini. Pozabi na mraz, na drgetanje udov in se spet spoji s prostorom. Ocenjuje in primerja z izkušnjami vsak šum. Toda vsi so novi, še nikdar v prejšnjem življenju jih ni zasledil. Napaka je nepopravljiva, spet se je dail ogoljufati noči. Ce bi z Maksom izmenoma siražila, bi lahko odvrnila sleherno presenečenje ... Kaj bi napravil, če bi se prepričal, da so res spodaj? Skozi lino ali skozi vrata bi naskočil gozd. Na robu med prvim drevjem čakajo, to je star preizkušen način, padel bi jim ravno v naročje in s tako krepkim zamahom bi me spodrezali, da niti kapljice rose ne bi utegnil požreti... Zato bi samo enkrat, dvakrat sprožil proti gozdu, da bi jih privabil na zgornjo stran, nato pa se oprezno spustil v jasli in med živino. Od zadaj bi jih še nekaj podrl in se mimo mlina izmuznil v hosto... Skozi lino zasliši, kako nekdo odpira hišna vrata in jih takoj nato zaloputne. Obrne samo glavo in poskuša skozi meglo razbrati, kdo je. Po značilno upognjeni drži in znanih cunjah prepozna očeta. Zamišljen se naipoti proti hlevu. Moral bi ga poklicati ali kako drugače opozoriti nase. Opominja ga z očmi, da bi se ozrl kvišku. Nekaj metrov pred hlevom res obstane in se zastrmi v opaž. Tomo opazi, da je v obraz peščeno siv, a se s tem ne more ukvarjati. Z roko in z ustnicami ga opozarja, da je nekaj spodaj. Oče razume namig, čeprav mu oči niti leska ne spremenijo. Le s hitrejšimi koraki stopi naprej. Tomo priklenjen k lini oprezuje, kje se bo kaj ganilo. Ko oče odpre vrata, konj dobrikajoče zarezgeia in telica zamuka. Drsajoče, kovinsko zveneče stopinje se premikajo na drugi 1000 konec hleva. Njihov zven je tako svojski, da se Tomo čudi, kako je mogel topotanje konija zamenjati z dozdevnimi zasledovalci. Vendar ga tudi to ne zadovolji popolnoma. Koraki različnih ljudi niso enaki... In čemu bi se konj vznemirjal sredi noči... Z ušesi lovi vsalk premik spodaj. Oče je že zunaj, šel bo> okoli poslopja in se dodobra razgledal. Če se bo kaj zgodilo, se bo ravnokar... V žepu pripravi revolver in čaka. Medtem se spomni na Maksa in misli, da bi ga moral zbuditi ... Oče je že stopil izza vogala in se bliža vratom. Če je res on, če niso iznenada padli nanj in ga kakor vrečo stisnili k tlom... Izvleče revolver in se dvigne na kolena. Če se bo na vratih pokazala tuja postava, bom samo planil nanjo. Kar koli drugega bi poičei, bi bilo slabše. Da bi se spustil v hlev, je* nesmiselno. Režo' svetlobe pri vratih pokrije senca brez glasu. Zaveda se, da ne drgeta več in da mu je glavo oblila zmana vročica. Maks se bo zbudil ob prvem strelu, pomisli. Nič ne bo zamudil, planil bo za menoj ... Vrata se stresejo in škripaj e podrsajo po podu. Samo s kotičkom levega očesa vidi, da se Maks bliskovito izkoplje iz ležišča in da se mu v rokah že blesti orožje. Še dvakrat: zaškriplje in v odprtini se pojavi oče s preiskujočim, vprašujočim in začudenim izrazom. Pogled mu obide vse kote in se šele nato ustavi na kupu, pri dveh prežečih postavah in pri dveh ceveh, ki merita naravnost vanj. — Kaj je? vpraša Tomo suho, trdo. — Nič nisem opazil. Sta kaj videla? — Videl ne, slišal... Maks se zdrzne in oči mu zmedeno zaplešejo po prostoru. — Kje? — Mislil sem, da spodaj, pri živini. Kmalu po polnoči in še pred jutrom... Morda se mi je samo zdelo, ponoči se sliši vse drugače... Oče molči. Ponoči, ko ni spal, je živo občutil, da je nekdo pri oknu in da gleda v kamro. Niti dvigniti se ni upal izza posteljne končnice, da se ne bi zapičilo vanj dvoje žarečih oči. Kot bi mu kdo zavalil na prsi vrečo prsti, ga je vso noč nekaj tiščalo, da je dihal le kratko, sunkovito. Domišljija mu je natkala nepregledno vrsto podob, ki so iga spravljale v še večji nemir. Na pol omoten od spanca je videl vso jaso, na kateri stoji domačija, dobesedno zasuto z rjavimi uniformami. Bilo jih je kot mravelj, lazile so po vseh štirih, ena čez drugo in se prerivale. Nad njihovimi obličji je žarelo na stotine rdečih, sovražno sijočih zvezd. Nekoliko vstran od te odurne gmote so trije z zavihanimi rokavi in zariplimi obrazi naglo razkopavali Vilijev grob ... Ko se je zbudil, je bilo zunaj že svetlo in nemalo se je začudil, kdaj je videl vse tisto. Čeprav se je zavedel, da so bile le sanje, se ni mogel sprostiti. Občutek, da je nekdo zunaj, je bil vse preveč res- 1001 ničen. Poln negotovosti, prepričan, da imajo sanje vsaj neki skriti, opozorilni poanen, se je navsezgodaj, prej kot običajno odpravil v hlev. — Hm... prikima in gleda vstran, da ne bi Toimo opazil nemira v njegovih očeh. Sanje so sanje in niso. Mar se ni med vojno sosed plazil k sosedu pod okno, da bi ujel eno samo besedo, ki je potem povzročila^ usodne posledice? — Povej, kako si slišal, sili Maks. — Talko ... kot bi stal in čakal... Tomo pojasnjuje mirno, skoraj prijazno, ker je dokončno prepričata, da je nasedel strahu. — Nikjer nisi varen, zamišljeno de Makis. Tomu se iznenada porodi misel, nova, izven in mimo vseh kombinacij, ki jih je še pred kratkim zavrnil. Tako mu je dobrodošla, da jo oprosti vsake presoje in takoj izusti. — Zarila se bova v zemljo. — Na Ogorevcu? vpraša oče. — Čemu ne? — V bregu nad grapo, kot zadnjič, dopolni Maks. — Ce se vama zdi tako prav... Obrne se in po stari navadi strmi v nebo. — Sonce bo, poskusil boni odkositi en kos ... Če se vama zdi tako prav, odjeknejo njegove besede v Tomu. Najraje bi mu zabrusil nekaj surovega, vsaj kletev, in ga vprašal, od kod naenkrat taka popustljivost. Ko ostreje premeri očeta, ga neprijetno dirnejo cunje, (ki visijo na njem ohlapne in pomečkane, kot bi bile ukradene tujcu. Ne more se obraniti slutnje, da oče že dolgo ne strmi več v nebo, ampak proti gozdu, v srnieri Vilijevega groba. To mu potiša bes in ga za hip celo navda z bolečo otožnostjo'. Brat mi je bil, brat, ponavlja sam pri sebi. Ubili so ga in s temile rokami sem ga nosil malone deset ur... Njega ne preganjajo več, on je na varnem, tudi midva morava čimprej od tod... — Je vse mirno, kaj praviš, oče? — Je. Še ptičev ni slišati... — Jaz bi pohitel, postaja Maks nestrpen. — Zvečer prideva, pravi Tomo, ne da bi še pogledal očeta. — Helena naj pripravi hrano. Na glavo si posadi klobulk in se mimo njega, še vedno obrnjenega proti gozdu, napoti k hiši. Maksu potisne v roke kramp, lopato in sekiro, sam pa vzame v shrambi hleb kruha in kanglico mleka. Ko se vrne na prag, Maksa že ni več videti. Po mokri travi je za njim proti gozdu ostala gaz. Še kratek pogled na vse strani in krene za njim. V dolini ni ničesar živega. Še oče se je v zadnjem trenutku nekam izgubil in Helena menda še spi. Preden stopi med drevje, se še enkrat ozre. 1002 Tišina, iz dimnika nobenega sledu dima, kakor da je vse izumrlo. Čuti, da se je ta podoba močno vtisnila vanj in da ga še dolgo ne bo- zapustila. Nato zakolme, da bi se znebil zadnjega odtenka solzavosti in z resmobo, brez čustvenosti raizmishl, kako bosta z Maksom prebila dolgi dam. Ko stopi v gozd, je še bolj vznemirjen. Čeprav sledi Maksovi gazi, je premočen do kolen, ko prehodi komaj nekaj deset metrov. Vseeno napravi majhen ovinek, da bi videl Vilijev grob. Za hip se ustavi in opazuje, če ga je deževje kaj spremenilo. Gnilo listje iz spodnjih plasti, ki sta ga navalila sna svežo prst, se še vedno močno razlikuje od okolice. Tudi zemlja se je že nekoliko sesedla in medlo očrtala obrise jame. Pod prstjo in grobo obtesanimi deskami vidi bratov obraz. Spomin na njegove oči in izmučeni, spremenjeni izraz pred smrtjo ga toliko zaposli, da grede navzgor celo pozabi na mokroto. Zakaj me je vse tako malo prizadelo? Kaj res ne čutim zanj ničesar tistega, kar bi moral? Mar naju ne vežejo leta skupnega življenja, ista kri, ena družina? Vprašanja, na katera je že nekajkrat odgovoril, se mu porajajo znova, ker z vsem razmišljanjem in opravičevanjem samega sebe še ni ustvaril sozvočja, ki bi ga pomirilo. Naj je iskal vzroke v sedanjosti ali posegal daleč nazaj, v prva mladostna leta, olajšanje si je zagotovil le kratek čas. Tu in tam je že nagibal k prepričanju, da je vsega kriv položaj, v katerem se je znašel, nepremagljivi in neodložljivi strah, ki miu je ohromil vsako drugo misel razen skrbi za samega sebe in mu je v glavi prižgal neugasljivi ogenj, ki ga neprestano žene novim prepadom nasproti. Toda potem so vedno prišli trenutki nerazumljive potlačenosti, v kateri je, ne da bi si to priznal, občutil svojo neiskrenost kakor tudi, da se izogiba odgovornosti, na katero so spominjali sestrini dolgi pogledi. Bolj ko leze v hrib, sveileje postaja, in ko dohiti Maksa, je na nebu samo še čista, oprana modrina in prvo sonce. — Ce bi ostalo takole, vse potopljeno v megli... Maks pogleda začudeno, a se ne nasmehne. Čeprav je misel abotna in bi se je sani sramoval, bi ji v tem trenutku iz srca rad pritrdil. — Hladno je, vzdrgeta, misleč, da tako skrije svoj nemir, ki se ga je polotil po poti skozi gozd. Zamišljal si je, da je sam, da je Tomo izginil in se ne bo več vrnil. Brez njega, v popolni samoti bi me morila tišina, taka tišina, kot je zdaj. Niti za hip si ne bi upal zatisniti očesa in noben kot ne bi bil toliko varen, da bi se lahko v njem odpočil. Gozd je o največji tišini poln šumov, poln stopinj, pokljajočih vej, pogledov in kretenj, ki prežijo samo name. Družba, znan glas, občutek njegove bližine prinese nekoliko ravnodušja. Kljub temu postaja vsak dan odurnejši 1003 od prešnjega. Kaj bo jutri, pojutrišnjem, čez teden dni? Pozimi ali drugo poletje? Nekega trenutka obupa enostavno ne bom mogel več premagati, na izbiro bo ostala samo še tista zadnja pot... Pod vrhom, ko se gozd razredči, obstaneta. Govorita o vročih dnevih, ki bodo nastopili, in o zemlji, ki je vse preveč mokra, da bi začela riti vanjo. Načrt za bunker se je porodil Tomu mimogrede, zdaj ga samo še dopolnjujeta. Do zime preostane še dovolj časa, da se lahko temeljito ukopljeta. Najprej seveda globoko jamo, v njej bosta postavila kočo iz debel, jo prekrila z. zemljo in zasadila z drevjem. Do podrobnosti si izmišljujeta razne malenkosti in nazadnje obsedita brez besed. Sonce se počasi dviga, rosa se suši in megla v dolini izgine. Pod njo ostanejo pokošene senožeti z dolgimi redmi trave in pisane postave koscev, ki se iz daljave zdijo nepremični. Ko tudi nje doseže sonce, se jim iz vasi približajo živopisano oblečene žene z zajetnimi jerbasi. Preden se kosci strnejo v gručo, dva, trije zavriskajo, da se razlega po vsej dolini in doseže tudi njiju. Onadva samo poslušata. Življenje spodaj utriplje kot nekoč. V vriskih koscev se ni nič spremenilo, v njih ni čutiti nobenega sledu žalosti ali strahu, temveč samo čisto radost. Čeprav je vse skupaj daleč, da ne moreta niti slutiti njihovih obrazov in besed, ki jih govorijo, so vendar preblizu. Slutita glasove, ki budijo grenek, naraščajoč nemir. Da jih ne bi več slišala in da tudi oči ne bi nič motilo, zavijeta okoli hriba v svojo grapo, zaprto, stisnjeno med gozdove, kjer je nebo edino, ki ju lahko vidi. Pri delu napredujeta le počasi. Prhka vrhnja plast je vsa prepredena s koreninami, ilovnato skrilasta prst spodaj pa je mokra, da kar sama polzi z lopate in drsi po bregu navzdol ter tako nevarno podaljšuje sled njunega delovanja. V prvem mraku odložita orodje in se premakneta dobrih sto metrov vstran, kjer bi lahko prespala in ju ne bi našli, tudi če bi odkrili razrito zemljo. — Če bo šlo tako naprej, bova do zime komaj pod streho, reče Tomo, da bi zbudil njune misli iz otrplosti, v katero so zapadle popoldne zaradi utrujenosti in neprestanega oprezovanja po okolici. Maks v odgovor samo odsotno prikima in Tomo čuti, da se je med njima docela pretrgala tista namišljena vez, ki bi si je zdaj tako želel. Rad bi prodrl v Maksove načrte, ne da bi mu moral razkladati svoje. Maks se s sumljivo lahkoto podreja tujim odločitvam, pri tem pa mu oči žarijo od prikrite notranje dejavnosti. Ta žar je že nekajkrat opazil in Maks se je vsakokrat zmedel, kot da ga je zalotil na 1004 krivi poti. Trenutek se mu zdi primeren, da hi se dokopal bliže njegovim mislim. — Počasi nama bo začelo tole življenje presedati, mar ne? Maks spet samo zmigne z rameni in ne trene z očesom. — Mogoče že vedo za naju ... — Ne verjamem, odvrne Maks suho. — Misliš, da bi naju že lovili? — Najbrž ... — Vse dni nekaj premišljuješ... — Ti ne? Matksov glas zveni prizadeto in Tomo v hipu pozabi na nalogo, ki si JO' je zadal. — Seveda, jaz tudi, samo nikamor ne pridem, nikamor naprej ... — Na istem sva. Jaz se zdaj ukvarjam z vprašanjem, kaj naju je pripeljalo do sem ... — V sedanji položaj? — Da. Kje je tista napaka ... En sam trenutek je nekje odločil. Na tisti točki sva se napačno obrnila ... — Prav, poskušajva to razčistiti. Pozabljava, da sva si le na ta način ohranila življenje in da sva tu predvsem zato, ker sva skočila z vlaka in sva imela to srečo, da naju ni zadelo, kot se je to zgodilo Viliju. — Ne mislim na to. — Počakaj. Notranji glas mi ves čas piravi, da sva storila prav, zakaj bi sicer streljali. .. — Ne, ne ... — Kaj pa? Bežati smo morali. Komaj, da smo se pretolkli skozi njihove zasede. Spomni se, koliko jih je ostalo na poti. Drugače tudi ne more biti, jaz nisem pričakoval. Kvečjemu tepec bi mogel verjeti, da bo ob koncu vse pozabljeno. To je hajka ... Jaz jim nimam ničesar pozabiti in mislim, da tudi oni ne nam. Vsaka beseda je odveč... — Kar smo delali, je bilo prav... Ali smo mogli drugače? — Morali smo k domobrancem in pobijati komuniste. — Vse so nam hoteli vzeti, še boga ... Ali se ne boš postavil v bran razbojnikom, če imaš priliko? — Jasno, samo to smo lahko storili. Pa vendar ... — Mogoče zato, ker je bila vojna. Če je ne bi bilo, ne bi prišlo do tega ... — Ce ne bi bilo Nemcev... — Nemci so nam hoteli dobro. — Saj. Vojno' so pa izgubili... 1005 — Kot mi, le da je nam ne bi bilo treba. — Preveč v rokavicah smo delali. Ce bi jih pobili, kdo bi nas preganjal... — Saj ismo jih. — Premalo ... — Mi pa je njih preveč. — Zmeraj smo jim jo dali po grbi, kadar smo se srečali. Slabši so bili od nas itn slabši ni še nikoli zmagal... — Bojim, se, da ta račun ni čisto pravilen. Bo že nekaj drugega ... — Kaj? Vse je bilo prav, samo konec je napačen. Sva že spat tam... Midva najbrž premalo veva, da bi vse to pojasnila. — V prekleto stisko sva zabredla ... — Verjemi, Maks, da dan za dnem ožemam možgane, da bi iztisnil iz njih kaj pametnega ... — Bojim se tega bunkerja. — Zakaj? — Tudi eno uiro ne bom vzdržal v njem. — Kam boš šel? Preden bo potekel mesec, ne bova več mogla spati zunaj. Mraz bo in deževje. — Bo že kako ... To reče malomarno, kot da je v resnici brez načrtov. Obenem se pa zaveda, da je misel na beg čez mejo v njem še vedno živa, da pa ji Tomo iz nerazumljivih razlogov ni naklonjen, \edno, kadar mu omeni to možnost, je videti užaljen. Ali celo kaj globljega... Vezi preteklosti so se razblinile, od njih ni ostalo drugega kot dvom in negotovost. Molčita in poslušata. Mrak se je že toliko zgostil, da ne vidita več drug drugemu v obraz. — Nekdo bo prišel, oče ali Helena, reče čez čas Tomo. — Počakava lahko nekoliko niže ... Maks ne odgovori. Tomo vstane in se brez šuma izgubi med drevjem. Enkrat mu bom le moral reči, da si bova o vsem na jasnem, pomisli Maks, nato pa se zleikne na hrbet in strmi v nebo. Pri tem občuti eno samo željo: Biti sam, svoboden in brez skrbi, daleč proč od Ogorevca in doline pod nami, proč od vseh, ki tam prebivajo, čeprav med tujci. Biti sam, toda varen, brez drhtavice v udih in težkih misli v glavi, da bi se lahko ves predal počitku, da bi se sprostil. Že po nekaj trenutkih se ga spet polasti nemir. Slutnja tujih, nenadnih šumov ga vrže pokonci. Prihajajo' iz smeri, v katero je izginil Tomo. Napreza oči in čaka. Vsak hip lahko* preseka tišino nenadni strel, 1006 krilk ali kaj podobnega. Lahko se pripeti najhujše ... Najbrž sta le Tomo in kdo od njegovih. Senci, ki se izvijeta iz teme, sta znani. Da ga ne bi zgrešila, za-kašlja. Oče, težko sopeč, položi pred en j košaro. Ravno hoče nekaj reči, ko ga prehiti Tomo. — Zdaj povejte, hitro! — Saj sem rekel, izdavi hlastno. — Tako govorijo, zaprli da so jih, v nekalkšnih taboriščih jih imajo ... Maks sluti, za kaj gre, vendar vpraša. — Koga? — Naše. Zdaj imajo Italijo... Oče je to slišal v vaisi... Malks ne more zadržati drgeta ustnic in plane v divji krohot. V grlu čuti znan grenek okus in v prsih ga stiska obup. Z največjo težavo se toliko ukroti, da umolkne. — Nehaj, ne nori! polglasno in nervozno ukaže Tomo. — Nobenega ne izpustijo, pravi oče. — Vse bodo pobili, ali kaj ... Domov naj bi jih izpustili, reveže, saj je konec vojne. Dovolj so že trpeli. — Ste še kaj drugega zvedeli? Kaj pravijo ljudje? — Ljudje so različni, saj jih poznaš ... Hodijo jih pretepat, čakali so te prilike ... — Zdaj se jim je izpolnilo, s sikajočim glasom doda Tomo. Očetova vest ga niti ni iznenadila. Ni bila v nasprotju z občutkom o iztir-jenosti in umiranju stvari, za katero se je boril. Stvarnih razlogov za nadaljnji boj ni več čutil ne v sebi ne v drugih. Vse, tovariši, boji, ideje, vse je bil le še spomin na preteklost, spomin, na katerega ga niso vezala nikaka viharna čustva več. Prvi hip je skušal spraviti novico v sklad s svojim sedanjim stanjem in si z njo odpreti kakšen nov pogled v prihodnost. Zdaj pa mu je kalkor na dlani, da je vse dogajanje v deželi s trmasto doslednostjo naperjeno proti njemu. Toda njegove misli so trudne, niti to zadnje dražilo jih ne more več vznemiriti. Ko se ozre po Maksu in očetu, ki zgrbljena in brez besed zamišljeno strmita nekam v temo, ga povsem bežno prešine misel, da je breme za njiju težje kot zanj. Rad bi jima rekel na glas, da je vse tisto, kar jima razgreba dušo, popolnoma nevažno, nevažno zato, ker je nespremenljivo. A preden sam pri sebi dokonča stavek, se mu misel že izgubi v preteklosti. Kaj je pravzaprav z Evo? Kako preživlja te soparne, težke dni, ko v človekovo zavest skozi vse razpoke vdirajo za-dušljivi hlapi velike nesreče? To je narodova nesreča, besede, ki jih je neštetokrat slišal na protikomunističnih zborovanjih in nedeljskih pridigah, ki pa zanj niso imele nobenega opredeljenega pomena. Če kaj 1007 občuti, je to stiska, v kateri se je znašel. Spomin na tovariše je hiral z medlim, dogorevajočim plamenom. Vsak od njih je bil posebnost, vendar take vrste, da ga ni osvojila. Večinoma so bili milečnozobi fantiči hribovskih bajtarjev, ki so se borili za boga. Pogovarjali so se pa samo o tem, kako hi si izboljšali svoj gmotni položaj. Ce bi se uresničile napovedi oefarjev, bi prav taki ljudje razgrabili vso lastnino premožnejših kmetov, poteptali njihovo veljavo in vpliv. Vsega bi se polakomnila srenja, tisti, ki so na svoj prapor napisali: OBLAST LJUDSTVU. Mnogi domobranci so pripadali prav isti sredini, kot je bila ta, ki je terjala oblast zase. Njegov boj ni mogel biti njihov boj. V domobranske vrste jih je pripeljala beseda agitatorja, ki je gorel od navdušenja za verni slovenski narod, a je imel nekaj pod palcem, kot njegov oče. Kaj so si ti fantje obetali od konca vojne? Od konca, ki bi bil zanje ugoden? Izboljšanje svojega položaja, torej isto, kot so obljubljali komunisti. Toda na čigav račun? Na moj ali meni enakih ne! Če bi zmagal bog, ki je prepovedal krasti, to se pravi jemati tistim, ki imajo, bi dobili kvečjemu — figo. . — Kdo je pričakoval, da se bo tako končalo, pretrga molk oče, z glasom, ki ga je potegnil globoko iz sebe in je izzvenel kot vzdih. — Kaj hočemo, odvrne Tomo neprizadeto. In čez čas: — Lahko bi šla Helena gledat, kako je z Eva... — Zdaj? — Zakaj pa ne? Še na misel ne bo nikomur padlo..., saj je prej tudi hodila .. . — Po kaj naj gre? V očetovem glasu zveni preplah, ki mu ga privošči, obenem se pa zaveda, da ne moire več kontrolirati svojih misli in da govori kar tja-vendan. — Naj me pride obiskat... — Zdaj, v tem času? — Seveda, kar recite Heleni... Oče še nekaj trenutkov posedi brez besede, nato se dvigne, poltiho pozdravi in zdrsne v temo. Gledata za njim. Ves je majhen in stopa neslišno. Ko se razblini njegova podoba, izgine za njim vsaka sled. Nekega dne mu bom rekel, premišlja Maks. Ko je Tomo omenil Evo, je z udarcem dobil tudi vzpodbudo'. Toma je poznal in ni dvomil v njegove besede. Če si je vtepel v glavo, da mora Eva priti, jo bo dobil sem, čeprav bi vedel, da za njo koraka brigada komunistov ... Mogoče bo prišla celo gor, v gozd in jo bo vpričo mene objemal... Tisto o graditvi bunkerja je pravljica... Svet je majhen in poln oči. Po naključju naju bodo le odkrili. Zdaj ko je popolnoma jasno, kaj je s tovariši in kaj bo 1008 z nama, če naju dobijo. Reči mu moram, da greva od tod, čez mejo, čimprej ... Naj se zgodi kar koli, naj podivja, pokazal mu bom zobe ... Čas je tako zrel, da bom šel sam ... — Kaj čakaš? Tomo surovo vpraša, — Zakaj ne zreš? Maks počasi razmota košaro, napravi prostor za lonec in oba se zatopita v jed. Minilo je že nekaj ur, odkar so ju zadnje besede pospremile na pot v nov dan. Bile so rezke, odurne in Tomovo obnašanje je Maksa vzpodbodlo k strastnemu razmišljanju. Z njim se je opogumljala budnost pa tudi upornost, za zdaj še krotka, a jo je neprestano vzpodbujal, da bi jo mogel postaviti nasproti jasnosti Tomovih odločitev in suverenosti njegovega ravnanja. Občutil ga je kot stroj, ki zadnje dneve poganja njuno življenje s precizno natančnostjo, ki pa vendar odpira pred njima vrtoglave globine razdvojenosti in odtujenosti, v katerih si bosta slej ko< pirej stala nasproti gola in jima bo trzajoči šklepet ustnic povedal, da ni resnično nič od tistega, v kar sta kedaj verjela. Skupno življenje je bilo lažniv sen, ki se je razblinil v tistem trenutku, ko sta se znašla ob ranjenem Viliju in se je moral, gnan od notranjega nagiba, ki se ga je že neštetokrat zavedal, a je bil tak, da ga ni mogel nikomur zaupati, odločiti za pomoč. Ce je med bojem komu pomagal, je bil to račun, s katerim je dajal samo to, kar bi v kritičnem trenutku lahko terjal zase. In vendar tako daleč ni mogoče iti... Od tu naprej ne ostane nič ... Jaz živim in drugi prav tako ... Imeli smo skupne cilje, borili smo se zanje. Kaj zato, če nismo zmagali, vsi nikoli ne zmagajo. Poraz še ne pove ničesar o pravičnosti boja ... K vragu, si skoraj zašepeta. V tej klobki ni niti. In če je, ne vodi sem. Tistemu, kar grozi, ne pridem do živega niti z najbolj priostreno mislijo na nekaj, kar je tako daleč kot življenje pred enim tednom. Tista noč, v kateri sva nosila Vilija, ni bila potrebna. Kar mi je imela odkriti, sem dognal že pred mrakom. Če ne bi bilo mene, Tomo za Vilija niti s prstom ne bi trenil, kvečjemu ustrelil bi ga. Ali pa bi ga zavlekel za prvo grmovje in ga pustil, da sam konča. Vse, kar je počel, je moral zaradi mene. Kaj sem takrat čutil? Misel na beg mi je bila nadvse blizu in ostal sem le zato, da mi ne bi bilo treba poslušati očitkov. Samo enkrat, bi bil preslišal kletev in občutek samote, ki me je zgrabil za goltanec v tistem trenutku, ko sem skočil z vlaka, in že bi bil na varnem. Še tisti večer bi bil dosegel vrh Karavank in bil za vselej rešen ... Čemu ves napor, ko je navsezadnje le umrl? Saj ga ni človeka, ki bi preživel svinec v črevesju .. .Pa vendar tega ni mogoče nikoli z vso zanesljivostjo trditi. V takem življenju, kot sva ga sprejela midva, je potrebno še nekaj več... 64 Naša sodobnost 1009 ./Va priliko, če zadene mene... Če padeva v zasedo in me na begu raz-vrtajo... Ko padem in mi srce vztrepeta kot konjska griva v smrtnem strahu. Če bi se obdržal na nogah, bi še lahko upal na njegovo pomoč. Šla bi, podpiral bi me, nesel ali vlekel, za noge ali za roke, čutil bi njegove nabrekle mišice. Če bi pa naneslo, da bi obležal že prvi hip, da bi me spodrezali tik pri korenini, bi lahko samo še grabil in grizel zemljo, molil za njegovim bežečim hrbtom in z grenkobo spoznal, da je svinja kot vsi drugi in da nisem imel nobenega razloga, da sem se vezal ravno nanj. Končno bi se mi razjasnilo nekaj o človeku, kar že zdavnaj slutim, a to spoznanje ne bi nikomur koristilo, ker bi mi že naslednji hip s kopiti izdolbli lobanjo. Mar se ni to že neštetokrai zgodilo, čeprav brezbrižne govorice niso doumele, za kaj gre. Na lastne oči sem videl tak prizor. Bežala sta dva, ušel je en sam. Ko bi v zatišju med dvema salvama ostala sama, takrat bi me zatajil, takrat ne bi bilo tretjega... Brez očitkov bi me lahko zapustil... Zato pa... pustiti to druščino in oditi. Še so kraji, varni kraji... Ko se> misel za hip spoji z zunanjim svetom, se zave, da je do spanja še daleč. Dvigne glavo in samo posluša. Bolj ko jo dviga, več je šumov. V vetru, ki ga samo sluti, se gibljejo sence vej. Pogleda v smer, kjer je Tomov obraz, a je pretenino, da bi videl njegove oči. "V tem -trenutku bi dobil odgovor na marsikatero zaetarvdjeno vprašamije, opazil bi, kar do sedaj še ni bil utegnil odkriti. Edini znaik življenja, ki ga dalje čutiti Tomo, je zateglo dihanje. Torej spi. V tem času spi. Naigne se mu nad obraz, da bi ga zbudil, a Tomo se ne gane, kot da je v njem zamrla poslednja skrb. Prevali se na drugi bok in previdno razmika zastavljene smrekove veje. Zunaj je postalo svetleje in ne more se otresti vtisa, da šumi naraščajo, se množijo. Siri zenice, da bi pomagal ušesom, a drget v živcih ne popusti. Glavo še bolj pritisne med veje, da mu igle silijo skoraj v oči. Povsem jasno sliši, kako poči suha vejica. Pod opreznim korakom, seveda, pod sklonjeno postavo. Koleno mu začne nevzdržno drgetati. Spet se prelomi suhljad, to pot nekoliko bliže kot prej. Vsa kri mu plane v glavo. Da ga ne bil motilo šumenje premikajočih se vej, zgrabi z eno roko revolver, z drugo nahrbtnik in se po vseh štirih splazi iz vejnate kolibe. Ko je zunaj, se mu zdi, da so vse zvezde svoje izdajalske žaromete usmerile naravnost nanj. Premakne se v senco in oprezuje proti vrhu hriba. Veter maje sence dreves in iz množice šumov ne more izločiti tistih, ki naj bi pripadali dozdevnim zasledovalcem. Nenadoma se z ležišča iztrga Tomo in se mu sklonjen približa. Tudi njegov pogled je uprt navzgor. Ko stojita drug poleg drugega, ne rečeta ničesar, a že naslednji hip zaslišita oba hkrati v isti smeri kot prej mrmrajoč glas poltihega pogovora. Samo spogledaia 1010 se in Tomo plane po nahrbtnik in odejo. Za hip še postaneta, glasovi se potuhnejo, nato se pa zadrevita navzdol. Ni časa, da bi izbirala stopinje, suho listje jima šumi pod nogami, čevlji škrtajo ob kamenje in vejevje ju sunkoma opleta. V polnočnem miru je njuin beg podoben lomastenju črede jelenov. Oba se zavedata, da lahko streli vsak hip razparajo tišino in da se bosta, vsa v zagonu, nasadila na puškine cevi v zasedi. Izbirati nimata kaj, navzdol lahko vsaj bežita. Bolj ko se veča napetost pričakovanja, bolj divje se zaganjajo Tomove noge in prav nič ga ne moti, da je Maks zaostal. Šele ko se mu zdi, da sta izven obroča, se ustavi. Vse telo miu je en sam utrip, ki ne dovoljuje, da bi se pogreznil v molk gozda. Sliši le Maksa, ki se približuje. Preden ga zagleda, se domisli, da ne smeta vztrajati v isti smeri. Ravno pred domačo hišo bi prišla, kot da je to edini izhod. Vedno isti, nepremišljeni in nerazumljivi vzgib, ki naju peha v pogubo. Mar ne beži vsak ravno domov? Ali niso zasede tam najpogostejše in tudi najuspešnejše. Marsikaterega partizana smo potolkli pred domačim pragom... — Ne tam, dahne Maksu in mu pokaže z roko proti vzhodu, da bi se domačije ognila v širokem loku. Samo ena pot je v vsakem primeru, Cez dolino na ono stran, v širne gozdove brez vasi... Maks mu molče sledi. Od časa do časa zaostane in posluša, če je kdo zadaj. Gozd je prazen, le veter ga vznemirja. V šelestenju listja se lahko varno krije sovražnik. Na robu gozda se ustavi tudi Tomo. Pred njima je širok, v rosi in luninem soju srebrno siv travnik kot nova preizkušnja za pot na ono stran. Ne da bi se ozrl, bolj vdan v vseobsegajoče možnosti kot prepojen z občutkom tveganja, stopi Tomo na piano. Maks bi rad nekaj kriknil, a ne spravi glasu iz sebe. Tomo se mu zdi kot poraženec z ukrivljenim hrbtom in vdanim tilnikom. Zdaj ve kot še nikoli prej, da Tomova pott nitma izhoda. V daljnem kotičku zavesti se mu spočne čustvo, podobno obžalovanju, nevoščljivoisti in rahlega prezira hkrati. Pravzaprav mu privošči, a ko za trenutek vzdigne oči čez travnik na temni rob gozda, ga ta z nepremagljivo silo priklene nase. Tam se bo odločilo. Krene v svojo smer, bolj desno od Toma in nekoliko bolj vzadaj. Zdaj, zdaj, zdaj, si v mislih ponavlja in se. pripravlja, da bo ob prvem blisku x grmovju zviška padel v mokro travo. Z desnico izvleče orožje in ga pripravi na strel. Z enim samim očesom se ozre za Tomom. Še nekaj korakov in Tomo utone med smrečjem. Prehod je torej prost, zdaj mu odleže. Usloči se in skoči med drevje. Čepe oprezujeta, kdaj bodo njune sledi čez travnik oživele. Molk. nič se ne gane. — Kaj si slišal, da si vstal? vpraša farno. 1011 — Pokanje suhljadi... — Glas? — Ne. — Tisto, kar sva oba slišala, ni nujno, da je 'bil človek. Kakšno staro drevo joče... Veje škriplje jo... Maks molči. Prav lahko je bilo drevo, pomisli. A nikoli ni mogoče zatrdno vedeti... Nekoč ne bo drevo ... To večno gomazenje v glavi, ki me spravlja v obup ... Noči bodo ostale neutrudne preganjalke. Da bi se vsaj enkrat brez skrbi naspal... — Najprikladnejši čas za inaipad v gozdu je zgodnje jutro. Misliš, da oni ne vedoi tega? nadaljuje Tomo. — Lahlko vedo, da tudi midva veva ... In čez čas, kaikor da se mu je misel neopazno izmuznila: — ... ne ostanem ... — Kam boš šel? Tomov glas ga vzdraimi. V zvoku njegovih besed je ostala resnost, grožnja, kakor da je Tomo odgovoril na nekaj, česar še ni povedal. iVooa možnost se mi nudi, se mu preblisne v možganih. Čisto mirno, brez grobih in odkritih besed, se mu lahko izmuznem. Jutri zvečer že dosežem mejo. Propadli smo, vojske ni več, dolžnosti tudi ne. Pomagaj si sam... — Nazaj, čez mejo, reče. — Kaj boš gori? — Kar koli, varen bom. Se spomniš, da SO' jih nabirali za Avstralijo. Grem kamor koli, čez deset morij, če bo treba ... Calka, da bo iz Toma bruhnil vali besed in grobo*, z enim samim udarcem pometel z njegovimi razlogi. Če bi ga prehitel, ubral druge, najtanjše strune, bi mu mogoče zavezal jezik. — 2e ko smo' skočili iz vlaka, sem vedel, da je samo ena pot: nazaj. Ostal sem, da sem ti pomagal... — Za to sem ti hvaležen ... Seveda imaš vso pravico ... Malksove besede so ga zadele v živo in osramotile pred samim seboj. Brez vsakega razloga sem sumil o njegovo prijateljstvo in mu podtikal najgrše stvari. Če bi bil iskren do samega sebe, bi si že zdavnaj priznal, da bi bil Vilija najrajši pustil tam, kjer sem ga našel in se čisto sam nekam zatekel. Toda kam? — Da bi se kaj obrnilo, ne verjamem, posebno zdaj ne, ko jih vračajo, poltiho' klepeta Maks. Kam, razjeda Toma in iskuša se vživeti v trenutek, ko se je znašel sam ob progi. Mar nazaj, med ljudi, katerih jezika ne razumem? V tujino, ki je bila zame največje breme, kar sem jih kdaj prenašal? Bi šel domov tudi, če ne bi bilo Vilija in Maksa? Kar koli... Moral bi bil razmisliti in se odločiti. Druščina poraja dolžnosti, ki so me spravile ob pamet, 1012 me oropale razsodnosti. Namesto da oi mi bila v pomoč, me je napravila neodgovornega za samega sebe, Ze samo s svojo navzočnostjo me je Maks prisilil, da sem razmišljal za oba ... — Ti kar pojdi, pravi, trudeč se, da v njegovem glasu ne bi bilo niti sledu očitanja. — Če se ižvlečem, bom pisal. Ne da bi čakal odgovor, začne razvez ovati nahrbtnik in spravljati vanj odejo. Ni to preveč? Čemu bi mu pisal? Da pride za menoj? Ko bo tako ali tako sam vprašal, zakaj ga ne povabim že zdaj. Prav mu je, naj kar čuti, da ga ne maram. Vedno je bil oblasten svojeglavnez, zdaj je enkrat brez moči. Zapustil ga bom, kakor bi on zapustil mene, ko bi me kaj doletelo. Naj si sam išče zasilni izhod. Na tisti voz, kamor obenem z ljudmi mečejo tudi krampe in lopate, lahko še vedno prideva, skupaj ali narazen, sama ali z drugimi... — Grem. Tudi Tomo vtsiane. — Kaj hočeva, tako> je prišlo ... Varuj se dneva. Maks prikimava in je hvaležen temi, ki mu je prihranila Tomov očitajoči pogled, obenem ga prevzame slutnja, polna strahu. Toma ni mogoče kar tako opehariti, poslednji hip bo to še enkrat dokazal. Premakne se in noge ga eame nesejo za najbližje drevo v bližini. V hrbtu ga neprijetno ščemi in mrzel pot ga obliva. Če bi odjeknil strel in ga sunil v hrbtenico, ga ne bi presenetilo. Zaito skoraj steče in obenem posluša, če mu Tomo sledi. Ko izgine za Maksom poslednja sled in obdaja Toma samo še nedoumljivi molk gozda, ga stisne v grlu in solze mu kar tako, ne da bi občutil kakšno notranjo bolečino, privrejo v oči. Zlekne se in ne more več razmišljati. Trudne veke kar same lezejo skupaj in ga za nekaj hipov potopijo v odrešujoči nič. A ne za dolgo. Ko se hlad dotiplje do mišic, vstane. Zdaj spet ve, da ne sme biti brezglav in niti za trenutek pozabiti na svojo1 varnost. Poiskati mora miren kotiček, da se odpočije in pričaka jutra. Posluša in oprezno stopa dalje. Povsem na slepo, kamor ga vodijo gozdne jase, se pomika v notranjost gozda. Kmalu ostane sam z zvezdami, mesec ga zapusti in odtava svojo pot. Glava mu mlahavo omahuje na prsi in oči mu nič več vdano ne služijo, Z rokami, stegnjenimi predse, kakor slepec otipava debla in razmika veje. Ves je že raz-praskan, trnje mu ukrade klobuk. Nič več ne misli, da bi se ustavil. Noge ga samogibno nosijo dalje in dalje, dokler se v prvem jutranjem svitu, bolj truden in izčrpan kot ono noč, ko sta nosila Vilija, ne znajde pred - svojim domom. (Konec prihodnjič) 1013