Gorski Zanimive pripovedi profesorja Silvestra 1 4. Na morskem dnu. Med tem časom, ko sem čakal na vrv od zgoraj, sem imel tudi par minut časa, da sem malo pregledal, kaj vse se vidi oa dnu morja. Zakaj tudi moje oči so se bile v zeleni luži toliko privadile, da sem opazil v glavnih potezah vsaj to in ono za-i nimivost. Ponekod so plavale ljubke podvodne rože, igraje se z ifaznimi predmeti, ki so jim prišli nasprott. Tu je stal začuden, gledajoč mojo opravo, morski velikan, čudak, ki je dolg vcč ko meter, pa ga je povečini saraa debela glava. Tam so spet drsele na dnu morja počasi naprej velikanske morske sipe s svojimi dolgiihi, neokretnimi kraki. Za njimi pa so se pravtako mogočno pomikali nič manjši morski raki, ob-oroženi z neštetmri kraki, tipalnicami in rožički. Tu spet je pripodil velikan — morski pajek — celo trtuno majhnih morskih ribic, ki so bliskovito bežale pred njim. Ondi se je zakadil čudak »melancetus« s svojo velikansko tipalnico za ncšteto majhnimi raki, da jim pokaže svojo orjaško premoč, in da si jih nekaj — ako mu bo sreča mila — privošči za zajtrk. Zakaj taki rački «o zanj izbbrha pečcnka. Pa tudi drugih neštetih pomorskih bitij, mcd njimi takth, ki se kot iskre svetijo v vodi, bi opazil človek v dnu morja, če bi ime! \e dovolj časa na razpolago; Toda tneni se je mudilo. Blagajna in z njo tudi dragoceni papirji so že odšli. Treba je še pogledati za ponesrečeno materjo. Torej hitro na delo! Spet srauknem po strmih stopnicah v medkrov. — Toda gorje! Po-zabil sem, da naglica ni nikjer dobra, najmanj pa na dnu morja. Ko sem se namrcč prehitro zmotovil po stopnicah v medkrov, se mi je po nesreči zapela vrvica, s katero sem dajal znamenja navzgor, v pokrov odprtine in lop! — zaslišal sem velikanski pok. Pokrov je padel na odprtino, in jaz sem bil v medkrovu ujet. Lahko si mislite, kako mi je bilo v tem pri srcu. Mrzel pot me je oblil, in kri mi je zastala v žilah. Zakaj vedel sem, če je cev, po kateri ni prihaja zrak, priprta ali celo pretrgana, ni zame več nobene rešitve-Brez zraka vendar ne morem živeti. Hitro se torej spet obrnem po stopnicah navzgor, pa glej — hvala Bogu! —: še je ostalo za prst od-prtine, in skozi to odprtino vodi ccv za zrak še vedno nakvišku. Toda nekaj drugega je bilo. Vrvica, s katero setin dajal znamenja, je bila pri-prta, če morda ne celo pretrgana. Treba je je bilo odmotati. Zato sem se uprl z vso močjo s svojim tilnikom v pokrov, da ga odmaknem, toda ni šlo. Poizkusim iznova, pa se niti ne gane. Kaj, če je spet tu padel kak zaboj na pokrov? Iznova poizkusim, pa ne gre in ne grc! Ni tore^ droma, da nekaj leži na pokrovu. Toda meni gre za življenje. Zakaj pritisk vode na moje srce in pljuča je vcdno hujši, in ne bo dolgo, da obnemorem. Zato poizkušam in še poizkušam, toda pokrov se ne zgane. Povem vam, da mi ni bilo še nikdar v življenju tako tesno pri srcu kot v tistih trenutkih. Vcdel sem, da ni vcč človeške pomoči zame. Sam si ne morem pomagati; moji tovariši ne vedo, kaj se godi z menoj; m če mi tudi pride kateri pomagat, bo najbrž zame že prepozno — — Ni mi ostalo torej drugega kot to, da sem se še zatekel k Bogu in Materi božfL To je bil trenutek v mojem življenju, ko sem obljubil Mariji, Morski zvezdi, da dam naslikati njej'v čast spominsko sliko, če mi ona izprosi, da prideih živ na površje. Ako pa ni božja volja, naj pa v njenem varstvu vsaj srečno končam tu doli svoje življerije. Obudil sem tudi popolno kesanje, in priznati moram, da mi je legal ob mislih na Boga in božjo Matcr neki mir v srce. Nič več nisem dvomil, da me Marija reši. Zato tadi nisem več brezupno stal na stopnicah in čakal gotove smrti. V nadi, da mj pride od Boga samega gotova pomoč, sem se ddpravil po kabinah, da poiščcm ponesrečeno mater onih otrok. Ni jo bilo treba dolgo iskati Že v tretji kabini sem naletel nanjo. Ležala je mrtva na tleh. Sicer pa je bila napravljena kakor na poit in v roki jc še mrtva krčevito držala mal ročni kovčeg. Ni bilo dvbma, da so bile v njem vse njene drago-cenosti. Iztrgal šem ji ga le s težavo, da ga odnesem njenima otrokoma. Pri tem sem se pa ozrl v njen obraz. Neka žalost je bila razlita po njem. Kdo ve, če ji m dihnila v tice te žalosti ob uri nesreče miscl ha njena lubljena otroka? Zakaj smrt satna ji ni mogla biti tako strašna. Saj fe morala biti ta žena dobra kristiana. Spričal je to njen dnevnik, ki je ležal šc odprt na njcni mizi. V njega je zapisovala spomine s svojega potovanja, vmes pa sestavila tudi kako pesem. In tako je stala na zadnji strani dnevnika, zapisana torej najbrž le nekaj ur pred njeno smrtjo, tudi sledeča pesem: Zamrl je na zafaodu poslednji solnčtti žar, a z daljnega obrežja odmeva ljut vihar. Na jadra naša sega le vetrec mil, gorak, in tihi mir večerni objema prvi mrak. A ko bo mlado jutro nam sinilo v oči, naS cilj bo že pred nami —¦ otok prekrasni ti! Tedaj pa le visoko naj jadra se razpno in sidro padi v morje — Bogu pa čast za tol Prebral sem pesem, in pri tem mi je leglo nekaj težkcga v dušo. Še bolj težko mi je pa postalo, ko scm pomisiil na svoj poloiaj. Ali ni mogoče, da tudi mene zgrabi smrt, in siccr prav kmalu, v tej podmorski sobici? Pa kaj jc to? Kaj je zadrdralo? — Kaj ropoče? — Kaj zvoni tako močno, vedno močneje? Ves se stresem, pozabim na vse drugo in planem iz sobe na hodnik. Pa tudi tu zvoni in zvoni vedno močneje, vedno glas-neje. Kaj vendar pomeni to zvonjenje? Ali so vstali mrtvi, potopljeni? Čcmu ncki? Tudi živih ljudi ni tu doli. Ali varam samega sebe? Zvo-njenje more prihajati le od pravih, s človeškimi rokami narejenih zvonov! Treba torej, da zadevo natančneje preiščem. Zaobraem se nazaj v kabino. Tu bulim in gledam semintja, gor in dol. In res! Glej, tam na steni je ura! Njeni kazalci se še premikajo. Kaj pa, če ima v scbi tudi kako zvoniloi? Poslušam. Resf Od tam pri-hajajo glasovi. Zdaj mi je stvar povsem jasna. Pozabil sem bil, da sem sredi vodc. Voda pa jači in množi valovanje zvočnih glasov. Nle čudnega torej, da sem slišal tako močno zvonjenje, da mi je kar glušilo ušesa. »Ah! Ti ropotulja stara ti!« scm se zjezil nad nro in njenira zvonjenjem. >Da imam čas, na drobne kosce bi te zdrobil in strl, ker si rai naredila taik strah.« Toda meni se mudi, mudi! Zakaj moči mi pešajo, zrak pohaja, štete so mi minute... Kri mi pritiska v glavo, noge so težke, iz nosu mi kaplja kri, v glavi se mi vrti... Z vso silo pograbim dnevnik na mizi in kovčeg poncsrečcnc gospe, pa hajdi spet nazaj iz sobe... Žc se pri-motovilim do stopnic, ki peljejo v nadkrov.. . Toda — o Bog! Sapa mi pohaja, v glavi se mi vrti, pred očmi mi postaja temno, vse se mi vidi po dvoje ... Nič več ne morem naprej. . . Padein na stopnice ... One-morem... Vendar dolgo ni mogla trpeti ta moja nezavest. Zakaj spet mi je bilo, kot da me je nekdo udaril z močnim železnim drogom po glavi. Tako mi je zažumelo, da sem se hipoma vzdramil. S težavo sem se vzravnal in iznova poslušal. Zvonjcnje šc ni bilo utihnilo, pridružilo sc inu ;e le še grozno razbijanje.. . Pozneje sem šele spoznal, odkod vse to... Prišla mi je bila namreč pomoč od zgoraf. Moji tovariši so spo- znali, da se mi je morala pripetiti nezgoda, ker ne dam na vsa njih znamenja nobenega odziva več. Zato so mi poslali na vrvi privezanega Štipka Rajiča, da me reši. Le-ta je torej razbijal nad pokrovoin, ki imi je bil zaprl pot v nadkrov. S silo je prekucoval in valil zaboje, ki so bili padli na pokrov, da mi ga odpre. Že se mu je toliko posrečilo, da jc vtaknil močan železen drog pod koprov, da ga dvigne, in tedaj je za-hreščalo in zaškripalo, in prav hreščanje je moralo biti, ki je mene zbu-dilo iz nezavesti! Zakaj stokrat in še večkrat je močnejši odmev vsakega glasu v vodi kot pa zgoraj na zraku. 0, kako sem se razveselil prijatelja! Na mestu bi bil padel predenj in se mu zahvalil, če bi bil mogel in če bi bil čas zato. Pa ni šlo ... Le najine oči so se srečale... Potem pa me je tovariš zgrabil čez pas in kar najhitreje je pritrdil na mojo obleko močno, debelo vrv, dal z drugo manjšo vrvico znamenje svojim tovarišem, in pričeta se je moja vožnja na suho. Tovariši zgoraj v čolnu so nategnili vrvi, iri5 začel sem se premikati navzgor. Še se spominjam, da sem v svoji roki krčevito stisnil kovčeg ponesrečene gospe, potem me je pa spet obšla omedlevica, in nič bi vam ne vedel povedati, kakšen je bil konec te moje vožnje. Pozneje so mi pač povedali nioji tovariši, da so me potegnili takorekoč mrtvega v čoln. Zakaj zrak in moči so mi bile v vodi popolnoma pošle. Dolgo časa so izvajali nad menoj umetno dihanje in mi dajali konjaka, preden sem začel sopsti in sem odprl oči. Prve besede, ki sem jih izpregovoril, so bile: »Hvala vam, tovariši, za rešitev! Hvala pa tudi Materi božji. Če bi se sinoči njej ne bil priporočil, kdo ve, ali bi bil dancs še živ? Vse dni ji bom hvaležen.« »Prav imaš,« mi je odvrnil stari Cook. »Nikar pa ne pozabi hva-ležnosti tudi Štipku. Z nevarnostjo lastnega življetija te je otel gotove smrti. Če bi njega ne bilo, bi najbrž nam ne bilo prišlo na misel, da se ti slabo godi tam.doli v vodah. On nas je opozoril na nevarnost in se je tudi takoj javil, da te gre iskat. In rešil te je, pa ne le tebe, ampak tudi one važne listine, ki si jih ti pozabil vzeti ponesrečenemu portu-galskeanu odličnjaku. Skoraj bi bil pri tera sam izgubil svoje življenjc« Hvaležen sem ponudil pjijatelju roko, hkrati sem se pa ozrl po otrocih ponesrečene gospe.. Stala sta na drugem koncu čolna, in zdelo se mi je, da ju tolažita sestra in portugalski poslanik. Ko pa sta opazila, da se gibljem in govorim, tedaj sta od veselja zavriskala. Njiju glas pa mi je spričal, da s.ta bila tudi onadva v skrbeh zame in da mi ostaneta hvaležna. In res! Otroka in poslanik sta se mi približala. Vsi so mi podali roke in mi čestitali, da sem ostal živ. Poslanik pa je še posebej pristavil: »Hvala vam in vašemu prijatelju! Bali smo se za vaju, toda zdaj upamo, da bo vse dobro. Plačaj vama Bog, mi pa vam plačamo, kakor hitro pridemo na suho,« Tako je rekel poslanik in ni lagal. Brž ko smo prišli do otoka s svojira čolnom, je odštel meni visoko vsoto denarja za rešene spise in posebno nagrado še mojemu prijatelju. Oba sva bila zadovoljna in ve- sela. Jaz pa sem porabil prvo priliko, ki se mi je ponudila, da sem dal v znak hvaležnosti do Matere božje, ki mi je brez dvoma v prvi vrsti pripomogla, da nisem končal na morskem dnu, nekemu italijanskemu slikarju naslikati sliko Matere božje — Morske zvezde. »In zdaj glejte, dečaki!« tako je končal profesor Silvester onega zimskega večera svojo pripovest o Tomu Rajčeviču, »tista slika je ravno tale, ki je videti tukaj na steni. Tomo Rajčevič jo je izročil v varstvo mojemu očetu. Ko je pa nedolgo potem Tomo umrl, mu jo je pa celo zapustil v prijazen spomin. Oče pa jo je izročil meni s posebnim naro-čilom, naj jo skrbno čuvam. To sem doslej tudi storil in bom še dalje. Le cno stvar bi vam za danes še omenil, namreč to, kako rcšiti pone-srečenca z umetnim dihanjem, o katerem ste poprej slišali in kar boste morda še tudi vi potrebovali kdaj v življcnju. Ponesrečenca treba po-ložiti vodoravno na hrbet, le pleča naj mu bodo malce podložena. Po-klekni potem kdo ob koncu njegove glave, primi za roke pod komolci in jih dvigni preko giave. Nato deni roke spet v prejšnjo Iego tako, da jih pritisneš ob koš. Ko si ponesrečencu dvignil rokc, se je razširila prsna votlina in potegnila vase zrak. Ko si pa z rokami stisnil koš, je šel zrak spct iz nje, kakor pri vsakem vzdihljaju. To ponavljaj v minuti približno šestnajstkrat. Tu in tam seveda malo ponehaj, da vidiš, ako pljuča že sama dihajo. Ako ne, nadaljuj umetno dihanje po več ur, za kar je treba seveda več oseb. Ko pridc nesrečnik k zavesti, daj nrn piti močne črne kave ali konjaka. Tako, otroci, se izvede umetno dihanje. Uporabite v življenju to, kadar naletite na kakega človeka, ki je zmrznil, ki se je utopil, se obesil ali zadušil. Če je še življenje v njem, ga na ta način gotavo obudite. Zdaj pa z Bogom za danes! Brez koristi me niste poslušali.«