168
„ Gospod Feliks! . . . Kakšen sladkobe-sednež!" . . .
V tistem trenutku je objelo Vero čuv-stvo, da bi oprostila Dobravniku veliko večji greh, vsa prijazna in s smehljajem na ustnih . . . Vrnilo se je k njima nekdanje prijateljstvo, in obema se je zdelo, da prihajajo zopet vesele urice mladosti druga za drugo.
VI.
Minil je lepi maj, in poletje je potekalo. Vrstili so se vroči dnevi s pekočimi in žgočimi solčnimi žarki in popoldansko sopar-nostjo. Prihajali so lepi večeri, ki so prinašali s seboj prijazen hlad in sladak pokoj: zvezde so gorele, narava je snivala, in lunin svit je trepetal po nji . . . Zgodnja jutra so privajala s seboj vse polno življenja. Prebudili so se sanjajoči gozdi, zašumelo je rosno listje, in iz gostih vrhov so priplavali veseli glasovi gozdnih prebivalcev... Solnčni žarki so obsevali sanjajoča polja, in trave so se dvigale vse mokre, in rože so obračale svoje glavice pokoncu, vse rosne in zaspane . . . Zazibalo se je zlato žito plodonosnih njiv, in biseri so zablesteli . . .
Na nedeljsko jutro se je počutila Mira čudovito dobro. Vstala je, hodila po sobi in zaželela je, da bi šla daleč vun na iz-prehod. Sla bi po travnati stezi sredi njiv in trat in prišla bi v senčnato hosto. Stopila bi na mehki mah, nasproti bi ji privelo vse polno gozdnega vonja, vesele pesmi bi ji udarile na uho, in objele bi jo prijazne sence , ..
Prosila je, da bi smela vun. „Gizela, pojdimo tja za uto samo za trenutek! . . . Kdaj že nisem bila tam!" . . .
Mirin stolec je še stal med temnovej-nimi smrekami, in Mira je sedla nanj vsa bleda in prepadena. Objeli so jo spomini na ure, ki so ji potekle tukaj, in vstala je vznemirjena.
„Glej, Gizela, koliko lepih ur mi je poteklo tukaj — in zdaj . . . nobena več!" ...
Njen glas je bil tih in žalosten. Gizela jo je izkušala tolažiti.
„Mira, saj boš še zdrava, Mira, in še bodo nama tekle prav tukaj vesele urice ljube mladosti, Mirka! ..."
Sli sta po travnati stezi ob cesti, in ljudje, ki so šli mimo, so se ozirali po bledem Mirinem obrazu.
„Kaj me vsakdo tako začudeno gleda?..."
169
„Nič   ni,   Mira!...   Dolgo   te   niso   že     vse še tisto uro: na večer bi ležala na odru,
videli! ..."                                                        in v dveh  dneh  bi uživala tam med gro-
Mira je opazila, kako ji Gizela vse pri-     bovi večni pokoj . ..
kriva, in  kako  se ljudje   čudijo  nji,   ki  je          Bila je že vsa trudna od hoje in z rob-
bleda  in   prepadena in  ne učaka   nobene     cem si ji obrisala pot z obraza.
pomladi več . . .   Obšla  jo je skrita žalost,          »Pojdi nazaj,  Gizela,   jaz sem že obne-
in na tihem je  zaželela,  da bi  se  končalo     mogla,  in log je še  tako  daleč! . . .  Glej,
FRITZ VON DER VENNE,