Metoda depogojevanja zasvojenosti (MDZ)
Oblika preventive in terapije razvad, omam in zasvojenosti
^ Bogdan Polajner
Pri spoprijemanju z razvadami, omamami in zasvojenostmi smo se - po svetu in tudi v Sloveniji - posvečali predvsem zasvojenostim s psihoaktivnimi sredstvi. Vse bolj pa se zavedamo, da se je treba bolj posvetiti tudi 'nekemičnim' omamam in zasvojenostim (Arterburn, 2003; Ramovš, 2012), kamor spada tudi omamno zlorabljanje svetovnega spleta in podobnih tehničnih sredstev. Tudi na tem področju izpopolnjujemo in iščemo učinkovite preventivne in terapevtske ukrepe - mednje spada tudi MDZ.
Opredelitev metode depogojevanja zasvojenosti (MDZ)
MDZ je predvsem oblika kurative različnih zasvojenosti, patoloških omam in razvad. Gre za deloma inovativno metodo, ki se uporablja zadnjih 20 let. Po svojih elementih je MDZ izrazito integralna, multimodalna in eklektična metoda. Uporablja se na 'ambulantni' način, zato jo zlahka apliciramo v individualnem ali skupinskem svetovalnem in psihoterapevtskem delu, v šolskih
svetovalnih službah, v vzgojno-tera-pevtskih ustanovah ambulantnega ali nastanitvenega tipa.
Uvajanje novega uporabnika
Izvajalec MDZ lahko priuči novega uporabnika že v nekaj zaporednih individualnih srečanjih. Na prvem srečanju se novemu uporabniku na kratko predstavijo metoda MDZ, utemeljitev, namen uporabe in pričakovani cilji. Novega uporabnika se pred aplikacijo MDZ obvezno povpraša po konkretnih pozitivnih in negativnih izkušnjah, ki jih že ima s svojo obliko patološkega omamljanja. Te izkušnje si terapevt zabeleži, saj jih bo v drugi fazi seanse na kratko povzemal.
Obrazec posamezne seanse (povzetek)
1.	faza - priprava: telesna in duševna sprostitev ter osredotočenje (1-3 minute).
2.	faza - psihološko depogojevanje: trikratna zaporedna ponovitev parov medsebojno nasprotne osredotočenosti zavesti glede na želeno in neželeno izkušnjo z omamo. Posamezen par nasprotnih stanj zavesti zajema:
- podfazo 2A - osredotočenost na prijetno izkušnjo z omamo in vzbuditev želje (sle) po omami (največ 1 minuta), sledi plosk z
rokami za lažjo preusmeritev zavesti iz stanja A v stanje B; - podfazo 2B - osredotočenost na izrazito neprijetne izkušnje z omamo oz. s posamezno vrsto 'droge' (2 minuti). Nato še vsaj dvakrat zaporedoma ponovimo A- in B-par, vsak par največ 3 minute. Drugi fazi torej skupaj namenimo približno 8 minut.
3.	faza - preusmeritev sproščene energije (od omam k ustvarjalnosti in aktivnosti): ozaveščanje trenutnih (zdravih) potreb, nalog in navdihov (približno 3 minute).
4.	faza - ovrednotenje učinkov seanse, odločitve, doživljajska povratna informacija, pogovor (približno 2-5 minut za posameznika).
Izvedba posamezne seanse (vaje) MDZ
Seansa MDZ ima štiri glavne faze (glej skico spodaj). Voditelj seanse najprej povabi uporabnike, da sedejo na stole z vzravnano, a udobno držo in da zaprejo oči. Seansa se v nadaljevanju (do četrte faze) izvaja zaprtih oči. Voditelj MDZ med izvajanjem seanse pazi na okvirni čas za posamezno fazo ter le na kratko napoveduje prehod na vsako od naslednjih faz. Seansa naj poteka v sproščeni tišini (uporabniki naj do 4. faze ne govorijo).
1. faza: telesna in duševna sprostitev in osredotočenje (1-3 minute)
Navodila in komentarji: Voditelj uvodoma na kratko izvede eno od metod telesne sprostitve, npr. kakšno od vaj avtogenega treninga.
Čas: 1-3 minute (utečena skupina oz. uporabnik).
Povzetek utemeljitve (v daljši obliki gradiva je zajetih še več nevrobiolo-ških, psiholoških, psihoterapevtskih, antropoloških in adiktoloških utemeljitev): vedenjska psihoterapevtska praksa na temeljih spoznanj Skinnerja (Musek, 1988: 313-316) uporablja npr. metodo 'sistematične desenzibiliza-cije', pri čemer se neugoden dražljaj sistematično povezuje z nasprotnim, ugodnim dražljajem. Faza 1 skrbi za povezovanje običajnega strahu pred terapevtskim delom s telesnim ugodjem in sproščenostjo.
2. faza: psihološko depogojevanje oz. ugašanje želje po omami
Druga faza MDZ je sestavljena iz dveh podfaz (2A in 2B), ki ju vsaj trikrat ponovimo. Vsaka podfaza predstavlja drugačno osredotočenje zavesti: • faza 2B: osredotočenost na zaželene
in prijetne izkušnje z omamo,
• faza 2B: osredotočenost na izrazito neprijetne izkušnje z omamo. Pri tem podfaza 2A in podfaza 2B predstavljata par. V vaji MDZ izvedemo vsaj tri zaporedne ponovitve takih parov.
Faza 2A: vzbuditev želje (sle) po omami in vzbujanje prijetnega omamnega stanja
Navodila in komentarji: Voditelj kratko opiše zaželene občutke ob omamljanju. Pri tem uporablja enake navedbe, s katerimi so uporabniki opisovali svoje prijetne izkušnje z omamo - vsak posameznik namreč drugače doživlja prijetnost omame, tudi če uporablja isto sredstvo. Npr.: heroinski zasvojenec lahko omamo opisuje kot »strasten orgazmični užitek«, spet drugi kot »milijon iglic, ki vrejo v žilah«, tretji kot »občutek miru, varnosti in topline« _ Čas za vzbujanje prijetnih občutkov ob vživljanju v 'svojo' obliko omame: največ 1 minuta.
Pri potrebnem času za fazo 2A veliko neizkušenih voditeljev seanse MDZ
preveč hiti. Bojijo se, da bi uporabnika ta faza pahnila v omamljanje. Pred vzburjenjem sle po omami pa se ne da zbežati! Zasvojencu (tudi abstinentu) se vzburjenje sle po omami tako ali tako vsakodnevno dogaja (npr.: sladkor pri sladkanju kave zasvojenca z drogami spomni na kokainsko 'črtico'; pogled na bife lahko vžge 'žejo' pri alkoholiku _). Bistvo faze 2A je v nadzorovanem vzburjenju, ki ga je možno vedenjsko kontrolirati in izničevati z nasprotnim učinkom faze 2B. MDZ bo učinkovita, če faza 2A dejansko vzburi željo po omami.
Po eni minuti, ob koncu faze 2A, voditelj enkrat močno ploskne z rokami. Glasen zvok ob voditeljevem plosku uporabnikom pomaga preusmeriti njihovo zavest iz prijetnih občutkov omame v neprijetne.
Faza 2B: preusmeritev osredotočenosti zavesti na konkretne negativne posledice omamljanja
Navodila in komentarji: Voditelj usmeri uporabnike v podoživljanje njihovih najbolj neprijetnih izkušenj z omamo. Uporabnik naj skuša čim bolj telesno in čustveno podoživeti vsaj eno od najbolj neprijetnih izkušenj oz. posledic omamljanja. Kot v fazi 2A je tudi v fazi 2B pomembno, da uporabnik ne le 'razmišlja' o neprijetnih izkušnjah, pač pa da izkušnjo čim bolj čustveno podoživi. Npr.: alkoholik se lahko vživlja v bolečino in solze svoje žene ter otrok, ko je ponovno prišel domov pijan ('gleda' obraze, posluša jok _); zasvojenec z internetom, televizijo ... podoživlja pekoče oči, glavobol, živčnost, zadirčnost, neprespanost, 'zombijevsko' otopelost, mučnost prepoznega prihoda v službo ali šolo, sram ob laganju in pojasnjevanju zamud, manipuliranje in strah pred preverjanjem znanja v šoli _
Čas za vživljanje v mučne posledice dejanskih neprijetnih izkušenj z omamljanjem: 2 minuti.
Nadaljevanje 2. faze
Navodila: Faza 2 se nadaljuje vsaj še z dvema zaporednima ponovitvama
parov 2A in 2B. Med prehodom iz faze A v B naj voditelj ne pozabi ploskniti z rokami in nato na kratko napovedati prehoda v osredotočenje na neprijetne izkušnje z omamo.
Povzetek utemeljitve:
•	Metoda pogojevanja je eden glavnih mehanizmov vzpostavljanja novih umetnih potreb, tudi zasvojenosti (Ramovš, 2007: 44). Vsega, kar smo se naučili (zlasti s pogojevanjem), se lahko na isti način tudi 'odučimo' - to poudarjajo vsi behavioristični psihologi (Musek, 1988: 268-317).
•	S ponavljanjem faz 2A in 2B (kot nasprotnih dražljajev) vzpostavljamo zasvojenosti nasproten pogojni refleks.
•	Različna A- in B-stanja zavesti pa ne le ponavljamo (vzpostavljamo nasproten pogojni refleks), pač pa stanje 2B tudi dodatno ojačujemo. Smisel ojačevanja je nevrološko pogojen (Stadtmüller, 2009: 54-59): vsak dražljaj, na katerega oseba avtomatično reagira (npr. ob pojavu neprijetnega čustva oz. stresa mladostnik avtomatično poseže po internetu, alkoholu in ki ni ojačevan, se namreč predela le v možganskem deblu (pomembna je zlasti vloga amigdale). Predelava dražljajev v možganskem deblu pa omogoča zgolj ponavljanje avtomatičnih reakcij tudi v primeru, ko so le-te destruktivne in neučinkovite (ponavljajoče se omamljanje ne odpravlja vzrokov za stres, pač pa težave le še krepi). Le okrepitev dražljaja prenaša vzburjenje iz malih možganov preko srednjih v velike možgane (korteks), kjer je možno zavestno presojanje in svobodno odzivanje (npr. ob pojavu neprijetnega čustva oz. stresa se lahko oseba razbremeni s športom ali pa se s kom pogovori).
3. faza - preusmeritev sproščene energije: ozaveščanje trenutnih potreb, nalog in navdihov
Navodila in komentarji: Voditelj kratko napove nadaljevanje oz. tretji del vaje. Uporabnik naj usmeri pozornost na:
•	aktualne naloge in probleme, ki ga čakajo v vsakdanjem življenju,
•	potrebe, ki jih morda sedaj čuti,
•	morebitne navdihe, ki jih sedaj prejema.
Sproščena energija, ki se iz vzbudi-tve sle po omami ni prelila v 'zadetost', se v tej fazi pretvori v konstruktivno energijo.
Čas za tretjo fazo: najmanj 3 minute.
Povzetek utemeljitve: Ramovš (2007: 45) opozarja na energetski vidik umetno pridobljenih potreb: »Kakor za vsako energijo v naravi velja tudi za energijo človekovih potreb, da ne more ostati neuporabljena, pri uporabi pa ne more biti nevtralna: smiselno se izlije v ustvarjanje ali pa se nesmiselno uporabi v razdiralnosti.« Podobno Jung: »Kdor ne ustvarja, uničuje.« Faza 3 preusmerja stresno energijo iz omamljanja v ustvarjalnost.
4. faza - ovrednotenje učinkov seanse, odločitve, doživljajska povratna informacija, pogovor in posvetovanje
Navodila in komentarji: Voditelj napove zadnji del vaje oz. seanse MDZ: posredovanje povratnih informacij in ovrednotenje seanse. Uporabimo lahko nekatera izmed naslednjih izhodišč:
•	Kako se sedaj počutimo?
•	Ali je vaja (uporabniku) uspela, so bile kakšne težave?
•	Ali smo (uporabniki) začutili kakšne naloge, navdihe ali potrebe? Kaj bomo ukrenili?
Čas za zadnjo fazo: približno 2-5 minut za posameznika (lahko več).
Povzetek utemeljitve: Podobno kot pred lastnimi potrebami in pred stikom s samim sabo zasvojenci bežijo tudi pred odločanjem, odgovornostjo in samostojnostjo. Nujnost odločanja pri zasvojencu takoj sproži željo po omami (po begu). Četrta faza navaja zasvojenca na odločanje.
Omejitve in problemi MDZ
•	Nekatera načela MDZ še niso povsem znanstveno raziskana in pojasnjena.
•	MDZ ne odpravlja potrebe po 'viso-kopražnih' programih.
•	Uporaba MDZ ne odpravlja potrebe po natančni diagnostiki zasvojenih oseb.
•	MDZ ne uporabljamo pri izrazito osebnostno motenih in pri intelektualno šibkejših uporabnikih.
Podpora izvajalcem (izobraževanje in supervizija)
Celotna navodila, izobraževalno in supervizijsko pomoč za izvajanje MDZ je moč prejeti v Združenju bonding psi-hoterapevtov Slovenije oz. pri avtorju članka.
U S ponavljanjem faz 2A in 2B vzpostavljamo zasvojenosti nasproten pogojni refleks.	W
Zaključek
MDZ je ena od uspešnih oblik psi-hoterapevtske in rehabilitacijske pomoči osebam, ki se ne morejo same rešiti škodljivih oblik omamljanja in različnih zasvojenosti. MDZ se je v dvajsetletni praksi izkazala kot obetavna metoda, ki jo je vredno bolje predstaviti strokovni javnosti ter razširiti njeno uporabo. Za MDZ se zadnja leta zanimajo tudi v tujini. ■
Literatura
Arterburn, Stephen (2003): Addicted to »Love« - understanding Dependencies of the Heart: Romance, Relationships and Sex. California: Ventura, Ragal Books.
Musek, Janek (1988): Teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
Ramovš, Jože; Ramovš, Ksenija (2007): Pitje mladih: raziskava o pitju alkohola med mladimi v luči antropoloških spoznanj o omamah in zasvojenostih. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
Ramovš, Ksenija; Ramovš Jože (2012): Starajmo se trezno. Priročnik za člane skupin za kakovostno staranje. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracij-sko sožitje.
Stadtmüller, Godehard (2009): How does emotional loading effect neurobiological functions - a model to understand the brain side of Bonding Psychotherapy. International Conference for Bonding Psychotherapy, May 15.-17. 2009, Bad Grönenbach. Dosegljivo na: www.bondin-gpsychotherapy.com.