Srečna Sizifa Ciril Zlobec VPRAŠANJA Živim, ker je Najvišja volja rekla »Naj bo!« in se je moralo zgoditi? Živim, ker dva sta v strasti, morebiti v ljubezni, v tih objem se opotekla, da v njem bi si, utrujena, med sabo porazdelila dan in noč življenja, okusila skušnjavo hrepenenja, ki izravna vse dobro in vse slabo? • Živim, ker tudi midva sva naključje drug drugemu in najbolj sama sebi na kratki poti iz teme v temo, vendar v ljubezni varna, kot da luč je ta vmesni čas in prostor; v meni, v tebi zdaj sveti se, kar je bilo, kar bo. 226 Ciril Zlobec ZDAJ ŽENSKA SI LJUBEZEN KOT BESEDA Sam sebi, glej, sem splezal si na rame, spet vidim te, vse bolj mi utriplje vena, že spira črke tvojega imena, zdaj Ženska si, jaz Mož, ki si jo vzame. Kot težka ruda se pogrezaš vame, med prsti mi pršiš kot morska pena, da vse je vse in vse je brez pomena, zdaj jaz sem zate vse in ti vse zame. V globoko senco rajskega drevesa prihajava uživat sad spoznanja, ki bog ljubimcem ga v naročje stresa. Prepovedi ni več in ne kesanja, saj je največ boga v temi telesa in raj samo v ljubezni človek sanja. Ni, pravijo, najbolj pomemben cilj. Pomembnejše, baje, je potovanje. Od kod? Do kam? Do konca naših sil? Morda je to vprašanje, ki muči nas, zapira v tesen krog, v njem ves čas sami sebi smo na sledi in zmerom na začetku kakor Bog, vsepričujoč v Besedi, saj na začetku je bila Beseda, še božja kakor sleherna ljubezen, ki je ljubezen, samo dokler traja. A s čim, moj bog, naj zdaj jo rimam? Z jezen, bolezen, trezen? Joj, še kot beseda težko s čim drugim se ljubezen spaja. 227 Srečna Sizifa SREČNA I. SIZIFA Vsak svojo skalo bova spet valila, vso pot spet merila se sama s sabo, spet sama sebi bova si za vabo na vrhu, ne da nanj bi kdaj stopila. To sizifovstvo usoda je postalo, vendar v njem ni poraza: ko spet bova omagala pod vrhom, bova znova našla na dnu pod hribom svojo skalo. Prav to je, najbrž, blagoslov ljubezni: kjer drugi, šibki, klecajo in jezni so na ves svet, drug drugega in nase, ni najin končni smisel lesk uspeha, je skupna pot, ki nikdar ne konča se: resnično ljubi le, kdor ne odneha. II. Resnično ljubi le, kdor ne odneha, kdor sizifovstvo sprejme kot usodo, veš: vztrajal, vzdržal boš, kjer drugi bodo se opotekali: edina uteha, ki jim ostaja, je, da niso sami. Midva pa se samote ne bojiva, v njej sebe in drug drugega živiva brez straha, da končala bi v osami. Star čudež: ko sva sama, nisva sama, povsod je najina ljubezen z nama, edini najin otrok je in - mati. Daj bog, da bi tako tudi ostalo: star čudež in skrivnost: vsi trfje hkrati valimo k vrhu svojo skupno skalo. 1.-2. januarja 1992 228 Ciril Zlobec IN PRIDE ČAS In pride čas, ko časa nam zmanjkuje, da polnili svoj čas bi sami s sabo, zdaj sami v sebi tonemo v pozabo, od daleč zremo nase kot na tuje življenje. Od sramu spomin zardeva, da smo ves čas se le vrteli v krogu, se vračali, kot konvertiti k Bogu, na svoj začetek. Zdaj, ob koncu dneva, ki nas, potuhnjen, čakal je v zasedi, uganko časa končno smo odkrili: vsak v svoj najvišji cilj smo v njem s pogledi neutrudnih lovcev merili ves čas, zdaj vsi osupli zremo si v obraz: le sebe vse življenje smo lovili. NARAVNI RED STVARI Sprejemam jih, razumem letne čase, tak je naravni red stvari, si pravim, kdo pameten zameril bi naravi, ko sama s sabo, z nami, z vsem igra se. Spreminja vse, ničesar pa ne menja, ko pa zdaj čas ti v sivo barva lase, jo gledam kot ponižanje življenja. Saj to je past, si pravim, je prevara, vse naj živelo bi po lastni meri, ljubezen v naju z večnostjo se meri, zakaj telo, ki nosi jo, se stara? Vse je zaman: »Mladost se več ne vrne ...« in sivih las menda nihče ne mara, zato pa spremeniva jih v - srebrne. 229 Srečna Sizifa SINOPTIČNI SONET Telo vzdrhti, ko te poljubim, vsak dan, vse dni, odkar te ljubim. To je ta sled, ta pot življenja, ko vodi v svet, se k tebi vzpenja. V ta svet srca, kot jaz, zaupaj, v njem sva bila in bova skupaj, naj rečem ti: do konca dni? SKOZ DOLGE SENCE Kaj je življenje, več ne vem. Veš ti? Prehitro teče ali prepočasi? Dan dnevu je enak, razlike ni, vsi skupaj pa so štirje letni časi. Razlika je, slabotne so oči, saj vse, kar je, od zibelke do groba ponavlja se, vendar ne ponovi. Razlika torej je: tam, kjer je ni. Življenje kot ljubezen, kot svetloba: ko v mrak se nam ostre, nas oslepi. Le še hitreje, slepcem, čas beži, tudi njen čas že vse prehitro teče, skoz dolge sence vodijo poti. Nihče več nič ne vpraša, nič ne reče. 230 Ciril Zlobec ŽIVLJENJE Vse manj obrazov in vse manj besed, JE NAVDIH vse pogosteje je v gosteh tišina. Ne midva od sveta, od naju svet se že odmika. V mrak in molk spomina? Nikar! Ne izstopiva še iz kroga, ta svet je vse, četudi z njim sem sprt, lepo je, ko ugibaš, kdo bo koga, življenje je navdih in ne obrt. In je navdih ljubezen, midva veva, z njo sva že ves čas krezovsko bogata, ta zapeljivka, ki še zdaj zardeva, in midva z njo, saj skupna je zadrega, ko k nama v postelj sramežljivo lega, da morava za njo zapreti vrata.