Pred podobo.
O jutru in večeru v tebe zrem, podoba,
In koprneče k tebi dvigam roki,
Trpeča duša šepeta molitev tajno . . .
Iz prsij vr;jo vzdihi mi globoki.
' 'iilM/, doli   lUllUC   ;^'loda
V njem dveb očesec pkimen se užiga,
Xa ustnih pa oživlja se beseda.
In srce mi trepeče — duša moli . . .
V solze izlivam vroče hrepenenje,
Da mogla bi za hipec v te, podoba.
Dahniti jaz najdražje mi življenje. —
Kristina.