PoStnlna plačana v gotovini Cena 1 Din h«b mam zsa IZHAJA VSAKO SOBOTO Letna naročnina 40 Din. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gledališka ulica 8, telefon št. 2109 Račun poštne hranilnice št. 16.160. — Rokopisov ne vračamo. — Inseratov ne sprejemamo! Štev. 14. V Ljubljani, dne 10. decembra 1932. Leto 1. Tujci služijo — naše delavstvo strada Hitreje nego kdajkoli se menjavajo danes razmere, z nedosegljivo naglico beži čas, a ljudje zaostajajo. Med vojno in v prvih povojnih letih je bilo med našim ljudstvom dovolj denarja in zaslužek se je ponujal delovnim rokam od vseh strani. Dovolj je bilo kruha za vse. Ampak čas drvi. Spremenili so se časi in neizbežna kriza, posledica vseh vojn, ki je pritisnila najprej na industrijske države, je polagoma prevalila vso pezo tudi na nas in pojavili so se prvi znaki brezposelnosti. Zadnja tri leta pa postaja ta teža čedalje bolj neznosna, ljudstvo omaguje, delavstvo strada. In ta dejstva dajo misliti. V prvih povojnih letih, ko je bilo vsega v izobilju, ko nobenim marljivim rokam ni manjkalo kruha, tedaj smo pozabili misliti na bodočnost. Vsakdo, ki je prišel k nam, pa bodisi s severa ali jugozahoda, je našel kruh, a ne samo skromen kruh — k bogato obloženim mizam smo posedali vse tujerodne šarlatane, če so se izdajali za strokovnjake. Ni nas zanimalo, ali so ti »strokovnjaki« nam potrebni ali ne, nismo se zmenili za njihovo strokovno znanje in postranskega pomena je bilo, če je »strokovno znanje« teh tujcev segajo le do pisalnega stroja, ali samo do njihovega podpisa. Naša hlapčevska natura, ki so jo nam tujci vcepljali z biči, ni popustila, dasi smo postali svobodni državljani v svobodni državi. Naše glave so klonile in zadovoljni, da smejo naši ljudje opravljati najnižja in najslabše plačana dela v svoji lastni domovini, smo z vsemi častmi sprejemali ravno one tujce, predvsem Nemce, ki so gradili preko našega ozemlja »most do Jadrana«. Najzagrizenejši sovražniki našega naroda, ki so, boječ se naše osvete, zbežali l. I9l8„ so se vračali k nam in dobivali najudobnejša in najbolje plačana mesta — a naši delavci nimajo niti kruha. In danes se kruto maščuje naša nacionalna mlačnost v prvih povojnih letih. Kdor cita najrazličnejše dopise v »Pohodu«, mora brezpogojno uvideti, kako velika krivica se godi našim delavcem in kako veliko je število domačih brezposelnih po zaslugi tujih priromancev, ki nele da odjedajo kruh našim ljudem, marveč v svoji prepotentni mrž-nji napram vsemu, kar je jugoslovanskega, zaničujejo naše ljudi in našo državo. Ker je večina teh tujcev, ki izrabljajo gostoljubnost vseli Jugoslovanov, nameščena na odločujočih mestih, občutijo njihovo sovraštvo in zaničevanje predvsem naši delavci, in kot v onih časih, ko «o imeli vso oblast v rokah Nemci, tako zahtevajo ti oholi »strokovnjaki« oil naših delavcev, da govorijo z njimi le v »blaženi« nemščini. Vsi industrijski kraji, ki bi morali biti centri naše nacionalne zavesti, so naravnost okuženi s temi odjedalci kruha našemu delavstvu. Ko naši ljudje stradajo in se s strahom ozirajo v bodočnost, ko gledajo pred -seboj zimo v zavesti, da nimajo kuriva ne denarja, da bi ga kupili, ko poslušajo proš- nje svojih lačnih otrok in nimajo niti grižljaja kruha, da bi ga jim dali, tedaj zborujejo pri nas Nemci, tuji državljani in razpravljajo, kako bi pomagali — poslušajte in strmite svojim brezposelnim tovarišem v Avstriji. In to daje misliti. Ali res nimamo moči, da bi se rešili teh vsiljivcev? Danes, ko pritiska kriza z vso svojo težo na vse sloje našega naroda, danes ko je brezposelnost tudi pri nas dosegla višek, danes, ko razpravljajo že tudi na merodajnih mestih o ukrepih, ki naj se jih podvzame v pomoč gladujočim brezposelnim delavcem, je skrajni čas, da prerešetamo vprašanje zaposlitve tujcev, ki niso naši državljani. Popravimo grehe, ki so bili storjeni z nase strani takoj po osvobojcnju, povejmo vsem našim ljudem, da imej v Jugoslaviji zaslužek le Jugoslovan, izženimo vse tujce, pa naj so zaposleni kot taki ali taki »strokovnjaki«, kajti po 14 letih bi se tudi naši ljudje že lahko naučili raznih strokovnih poslov in zavzeli mesta tako zvanih »nenadomestljivih«. S tem korakom bi znatno omilili brezposelnost pri nas in tudi rešili naše delavstvo pred poniževanjem in zaničevanjem od strani oholih tujcev in odjedalcev, našim ljudem tako potrebnega kruha. Še eno je vprašanje, ki ga kot nacionalisti nikakor ne smemo in ne moremo prezreti. Ugotoviti moramo, da ti tujci silno škodijo nacionalnemu izgledu naših krajev, predvsem prihajajo tu v poštev obmejni industrijski kraji. Ravno ti kraji so tem nemškim priseljencem prav po godu, ker skušajo tu uveljaviti tudi svoja nacionalna stremljenja, zbirajo okoli sebe nemškutarsko navdahnjene naše državljane, se vtikajo v naše notranje zadeve in jim je predvsem pri srcu šola. V vseh obmejnih krajih bi radi imeli nemške šole iz povsem znanega ^razloga. Svojih otrok ne pošiljajo pod nobenim pogojem v slovenske šole in zato zbirajo okoli sebe ljudi, ki so vsled odvisnosti od teh priromancev prisiljeni slediti njihovemu pozivu in javijo šolskim oblastvom, da je njihov občevalni jezik nemški, da se le dobi 30 otrok in s tem doseže otvoritev manjšinskega razreda. Skrajno škodljivo je to početje za naša nacionalna prizadievanja, nad vse škodljivi so ti ljudje v naših obmejnih krajih, ker ubijajo v našem ljudstvu vsako najmanjšo trohico nacionalnega čuta, ker jim je pač nacionalni čut vseh Jugoslovanov zelo nevaren. Dobro se zavedajo, da bi nacionalno prebujeno delavstvo kaj kmalu pometlo s takimi lažistrokovnjaki in bi jim pokazalo Ono pot, po kateri so prišli v našo državo. Dovolj je bilo suženjstva, zasramovanja in zatiranja v onih težkih časih, ko je moral naš delavec naravnost prodati svojo narodnost, če je hotel priti do kruha. Dovolj so nas tujci teptali in izmozgavali v predvojni in medvojni dobi, v lastni državi hočemo imeti svoje lastne pravice, hočemo biti gospodarji sami in odklanjamo vsako vmešava- nje tujcev v naše notranje zadeve. Nočemo več rediti tujih državljanov, ker imamo dovolj svojih ljudi, ki stradajo in mnogi tudi umirajo, ker ne morejo zaslužiti koščka kruha v lastni domovini, ker mora ta domovina rediti naravnost ogromno število tujcev. Ne moremo več dovoljevati, da bi tuji državljani povzročali otvarjanje nemških šol, ker hočemo, da bodo jugoslovanski industrijski krogi imeli tudi jugoslovansko lice in zato kličemo ob dvanajsti uri: »Proč s tujci!« inozemci Dan za dnem imamo priliko opazovati, kako se poedine korporacije, organizacije in društva za* nimajo za vedno večjo in naraščajočo brezposel« nost v naši državi. Vse je na delu in celo tisti, ki nikdar niso imeli smisla za splošno pomaganje svojemu bližnjemu, se danes oglašajo po dnevnih listih in potom raznih prireditev vabijo s kriče« čimi letaki na pomoč danes res najbednejšim — brezposelnim. Mislimo vendar, da vse te blesteče prireditve in vsa ta dobra srca posameznih oseb, ki mislijo, da so pozvani, da kličejo javnost na pomoč in se tolčejo ob prsa, da so edini, ki imajo smisel za podpiranje svojega bližnjega, ne prine« sejo uspeha. In če tudi se za tem skriva časti« hlepje, in če tudi pod patronanco organizacij, ka« terih osnovna načela temeljijo na katoliški veri, in če tudi se za to zanimajo razna karitativna društva, ki imajo v nasprotni smeri svojo soude« ležbo pri raznih podjetjih in katera podjetja uprav« ljajo in so jim na čelu ljudje, ki že po njih po« reklu poznajo samo sebe, narašča brezposelnost, delavstvo trpi, kapital pa ni doprinesel k splošnem težkem gospodarskem položaju ničesar. Pred vojno, posebno v Sloveniji, marsikatera panoga danes obstoječe industrije v teh krajih ni obstojala in ni bila poznana. Primorani vsled splošnih prilik, ki so zavladale po končanju sve« tovne vojne, smo ustanavljali tovarne, katerim je bilo potrebno tehnično Vodstvo, ki naj bo vse« stransko izvežbano in v podporo kapitalu, ki je te tovarne postavil. Tako smo opažali, kako hru« mijo k nam inozemci, da nam s svojim znanjem pomorejo, da bodo te tovarne uspevale. Istočasno smo bili prepričani, da čim se naši ljudje primerno izvežbajo, da bomo imeli možnost na take polo« žaje postaviti predvsem naše ljudi. Žal smo se v tem kruto prevarali. Mesto da nam v teh težkih časih priskoči na pomoč merodajna oblast, da nam priskoči na pomoč Delavska zbornica, ki je za to pozvana, da nam priskočijo na pomoč razne de« lavske organizacije, v katerih delokrog spada reše« vanje takih vprašanj, smo ostali brez vsake pod« pore. Inozemci še danes žive in odjedajo kruh na« šim brezposelnim, čeprav se med brezposelnimi na« hajajo osebe, ki bi bile absolutno zmožne zavzeti njih mesta. Sedaj se vprašamo, kje naj iščemo za« ščito. Ministrstvo socialne politike izdaja stalno dovoljenja inozemeem za nadaljnje bivanje. De« lavska zbornica izdaja poročila, da ni dovolj kva« lificiranega delavstva v Sloveniji, ki bi bilo /mož« no nadomestiti inozemce. Grafična organizacija molče stoji ob strani in se drži svoje internaeio« nalne obveznosti. Ostale panoge in organizacije, katere so delavskega karakterja, nimajo večjega vpliva in moči. Naši Slovenci pa so primorani, da hodijo na jug in oznanjajo visoko slovensko kul« turo. Rezultat tega vsega je, da se isti vračajo na« zaj v svoje kraje, ne da bi si našli potrebno me« sto in to ravno vsled tega, ker vsi delodajalci da« nes v inozemcih gledajo absolutno sposobne moči. Morda se bo našel kdo, ki bo ugovarjal, češ, saj tudi naši ljudje žive pa raznih krajih in drža« vah izven Jugoslavije. Tukaj moramo pripomniti eno. Resnica je,da se nahajajo Jugoslovani vse* povsod. Resnica pa je tudi ta, da je naš človek odšel iz države, da si v tujini s težaškim delom preživi. V takih primerih je bil delavec tudi takoj vrnjen, čim je dela zmanjkalo. Skušnja m dejstva pa nas uče, da ravno ta delavec, ki je tako odšel in opravljal taka dela v katerikoli državi, ni sebi napravil nobene koristi. Nasprotno. Slišali smo, da se je večina njih vračala brez vsakih sredstev na državne stroške in celo v bolnem stanju. Očitek, da se nahajajo v inozemstvu naši ljudje tudi na boljših položajih, ne more obveljati, ker vsi oni, ki so na takih položajih so bili odšli že pred vojno v razne druge države in ped popolnoma drugimi okolnostmi. Pa še ti so silno redki. Pri nas, na* sprotno, vsak malo bolje duševno razvit človek najde zatočišče. Tako ima na primer grafična or* ganizacija v svoji sredini organizirano delavstvo, ki pripada litografski panogi. Kdc more oporekati, da med nami Slovenci ni ljudi, ki bi imeli talent za to panogo? Litografija se je v Jugoslaviji raz* vila šele v povojni dobi. Ravno to je jasen dokaz, da bi se s tem razvojem moral in se tudi je isto* časno razvijal naš naraščaj. Vprašamo se sedaj, čemu so nam tukaj inozemei? Navsezadnje misli* mo, da če delodajalci stojijo na stališču, da mora biti vodstvo takih oddelkov v rokah inozemcev, bi smelo trdili, da bi tudi med našimi ljudmi našli ravno toliko sposobne priganjače, kakor so ravno ti inozemei, ker o nečem drugem se ti inozemei od naših ne razlikujejo in smo prepričani, da se je v naši državi za to vrsto obrti rodilo dovolj talentov. Čudimo se organizaciji grafičnega delav* stva, da vse to gleda mirne duše, poleg tega pa izdaja ogromne vsote svojim brezposelnim, ki mo« rajo zaradi tega, ker jih delodajalec ne sprejme, Skrivnostni načrti Razkritja velikega angleškega publicista Stee* da o tajnih mahinacijah v Rimu za časa poseta madžarskega ministrskega predsednika Gombosa so povzročila v Italiji ono ogorčenje, ki ga opa* žamo pri ljudeh, ki bi radi veljali za silno po* štene, imajo pa smolo, da se jih zasači pri grdem delu. Ogenj in žveplo je padalo na bivšega rav* natelja največjega svetovnega lista »Timesa« Stee* da, ki ga je italijanski tisk zaradi njegovih klicev na pomoč Evropi nazval agenta provokaterja in za* kletega sovražnika Italije, čeprav je mož naredil samo svojo dolžnost, ko je opozoril svet na nevar* nost, ki nastaja za vso Evropo zaradi nekih imperi* alističnih in nevarnih računov za medvedovo ko* žo, ki jih naša soseda danes mogoče še ne upa odkrito priznati, jih pa brez dvoma z vso vnemo goji na tihem. Prav za prav pa ni povedal Steed nič novega, ker nobena tajnost ni, da Italiji da* našnji zemljevid Evrope ne ugaja, da ji raste čez glavo moč držav Male antante, ki bi jih zato ho* tela vojaško in teritorialno ostabiti in na njih stroške povečati svoje politične trabante Avstrij jo, predvsem pa Madžarsko. Novo bi bilo samo to, da je v tem smislu Mussolini baje že naredil Gombosu prav neprikrite ponudbe, s čemer se* veda ni mislil toliko na koristi svojih protežerjev, kot na one Italije, ki bi na ta način postala nekak neomejen gospodar osrednje Evrope in Balkana. Če smo odkritosrčni, nas take italijanske po* nudbe z ozirom na tradicionalno oboževanje machiavelizma v rimski politiki, kar se po naše reče zahrbtnost in neodkritost, samo če služi kon* čnemu smotru, ne bi moglo prav nič iznenaditi. Italija je dala že več primerov za to. V letih, ki so sledila francoskosiiemški vojni, ko je bila Ita* lija še ponižen vazal Habsburžanov, je popolno* ma v stilu , priganjala zma* govito Nemčijo, naj se vrže še enkrat na Francijo, samo zato, da bi tudi Italija mogla iz krvavečega francoskega telesa izrezati svej kos živega mesa in oi prilastiti Nizo, Savojo in Dauphinejo. Ko ji to ni uspelo, je poskušala na drugi strani. Ponujala je Bismarcku severno Avstrijo, če bi si sama smela prisvojiti južno Tirolsko, Primorsko in Dal* macijo. Seveda bi delo morala opraviti nemška vojska, a plen bi pomagala trgati Italija. Trdosrčni kancelar, ki je poznal in prisegal na svojo voja* ško moralo, ni hotel ničesar čuti o teh ponudbah, in od tega časa izvira ona sijajna Bismarckova ka* rakterizacija italijanske politike, ki jo je mrki Nemec ocenil za politiko šakala, ki teka /u levom in trže plen, ki mu ostane. Naša skromna registracija teh skrivnih in temnih intrig v Rimu je pa zadostovala, da so češ, da nimajo bleščeče nemške prakse, čakati re* šitve svojega obstoja. Svoječasno, kolikor smo ob* veščeni, je ravno grafična organizacija vsem delo* dajalcem odstopila nekatere koncesije vsled tega, da se dovoli prihod inozemcev z obvezo, da čim bo dovolj domačega izvežbanega naraščaja na raz* polago, bo inozemec moral odstopiti ter se pri* lagoditi prilikam, v katerih se bo našel v času, ko ta pogojna doba nastopi. Primer pa kaže drugače. Grafična organizacija je dovolila, da se je izuča* valo čim več vajencev. Posamezni od njih, ki so položaj uvideli in imeli ambicijo, da dosežejo po* ložaje svojih učiteljev, so žrtvovali vse, kar je bilo v njih možnosti ter odšli v nadaljnjo izebraz* bo na posamezne akademije v inozemstvo. Ali kaj je nastalo? Med tem časom so inozemei sebi skrbno sondirali teren ter uvidevajoč, da v njih panogi in v svoji domovini ne bodo imeli prilike in možnosti živeti na način kot pri nas, so se od* lečili, da postanejo Jugoslovani. In tako danes za kogarkoli vprašaš in kjerkoli vprašaš, dobiš od* govor: ta je že Jugoslovan, oni ima vloženo prošnjo, tretji pa ima namen, da postane naj* boljši državljan. Vse to gledajo naše organizacije, naše ustanove in zato pozvane oblasti. Znan nam je celo primer, ko je državna oblast poslala po* edinca na študij v Nemčijo in ko se je isti vrnil in dokazal vsepovsod popolen uspeh, je ista oblast izdala dovoljenje inozemcu, da zavzame ono me* sto, za katerega je prvotno bil namenjen tisti, ki je bil tudi v to svrho poslan v izobrazbo. In sedaj se čudimo, če naše narodno gospodarstvo ne uspeva. Na isti način in vsepovsod se godi enako in postopa po istih principih, zato le tako naprej. Vsakemu prednost, vsakega naj se pokrije z narodnim plaščem in na ta način se bo narodu gotovo vlila vera in ljubezen do svoje domovine. -jf. naši sosedje zopet izlili ves svoj žolč na Jugosla* vijo. Zopet so se v vsem italijanskem tisku čitali članki, ki so dišali tako močno po kuhinji Virginia Gayde, »slovitega izvedenca« za jugoslovanske za* deve in obenem ravnatelja rimskega »Giornala d’ Italia«. Neko majhno posvetovanje višjih častni* kov Male antante v Beogradu je zadostovalo, da se je zopet zavrtela na oni strani Nanosa stara lajna o najbolj militaristični državi Evrope, kate* re vojni duh in mentliteta je za las podobna oni Japonske, in ki ima svoje polke samo zato, da preže na »razoroženo« in »krdtko« Italijo in ki tudi drugače stalno ogroža mir Evrope, medtem ko se ves svet, v prvi vrtsi seveda Italija, trudi, da bi v Ženevi zanesli med narode duh pomir* jenja. Mi teh farizejskih zavijanj in dokazov ne* dolžnosti, v katere hoče Italija po svojem tisku in po svojih službenih in zasebnih predstavnikih prepričati svet, kako je miroljubna in kako se za* vzema za radikalno razorožitev, pa tudi legendo, kako smo ravno mi najbolj nevarni izmed vseh držav Evrope, že preveč dobro poznamo. Pozna jo pa tudi ves ostali svet, ki ni slep, da ne bi uvi* del, kako ni danes Italija nič drugega kot Vilje* rnova Nemčija v novi in slabši izdaji, — ena sa* ma ogromna kasarna, v kateri eksercira ves na* rod od otrok obeh spolov v zgodnji mladosti pa do petdesetih let, medtem ko delajo njene tovar* ne za orožje noč in dan, bruhajo ladjedelnice oklopnjačo za oklopnjačo in se njena vojska opremlja in oborožuje po najnovejših iznajdbah moderne tehnike. Čemu vse to vojaško napenja* nje, ki požre daleko večje vsote, kot bi jih mogla prenesti mnogo bolj bogata in večja država kot pa Italija? Čemu poleg tega vsi izlivi ljubezni in slavospevi na topove in strojne puške ter opeva* nje vojne kot zadnji in junaški izraz narodne energije? Proti komu naj služi ta strašni vojaški material, te nove bojne ladjo in silna človeška sila? V prvi vrsti seveda proti Franciji, ki je naj* večja in obenem najmočnejša tekmovalka Italije. Toda Francija je naravno zavarovana proti vsa* kemu italijanskemu vpadu. Neprehodne gore, pre* ko katerih ne morejo topovi in tanki in le z naj* večjo težavo ljudje, branijo vsak vpad v južno Francijo in Foch je svoj čas izjavil, da zadostuje samo pet armadnih zborov, držati vsako vojsko, ki bi hotela čez Alpe v Savojo ali Provenco. Zato velja vse to silno oboroževanje samo nam. Saj se v Italiji danes bahajo, da so svojo mejo proti nam utrdili tako, da ne zaostaja prav nič za francosko*nemško, ki ima s svojimi straš* nimi utrdbami tako heroično*tragičen sloves v zgodovini človeštva. Jarki, okopi in trdnjave, gnezda za strojne puške, težko topništvo v žele* zebetonskih zaklonih, je nagromadeno na celi čr* ti od Reke do Triglava. In pri tem imajo Italijani neverjetno nesramnost, dolžiti ravno nas, da smo najbolj militaristična država Evrope, da priprav* ljamo skrivne napade na »miroljubno« Italijo. Ob zelenih mizah v Rimu izdelani skrivnost* ni načrti in pa gonja italijanskega tiska, ki jim je sledila, kažejo, kako ima današnja Italija men* taliteto srednjega veka. Ona misli še vedno, da so narodi, ki so si s takimi žrtvami priborili v zadnji svetovni katastrofi svobodo, še vedno lahko predmet kravjih kupčij, raznih avanturi* stičnih mešetarjev in političnih pustolovcev in pozabljajo, da bodo znali ti narodi svojo svobodo po potrebi braniti tudi do zadnjega moža in zadnje kaplje krvi. Spectator. IV;, ■ t KAPETAN FREGATE V P. VLADIMIR PFEIFER. 1. t. m. zvečer je nenadoma preminul v Leskovcu pri Krškem kapetan fregate v p. g. Vladimir Pfeifer. Bil je delaven in zvest nacionalist in kot tak podpredsednik krajevnega odbora Narodne Odbrane in predsednik krajevnega odbora Udruženja rez. oficirjev in bojevnikov v Krškem. Veličasten pogreb prerano umrlega se je vršil v soboto 3. t. m. popoldne na domače pokopališče v Leskovcu. Vrlemu somišljeniku naš zadnji nacionalni pozdrav, preostalim naše sožalje! ZA OTROKE NAŠIH IZSELJENVEV. Mestna organizacija Narodne Odbrane v Ljub* ljani je razposlala ljubljanskim trgovcem posebno okrožnico, v kateri jih naproša za darove, ki bodo poslani na Westfalsko. Nujno potrebno je, da se ob vsaki priliki spominjamo otrok naših izseljen* cev, ki občutijo veliko krizo mnogo huje nego mi, ki smo v domovini. Iz tega vidika moramo iskreno pozdraviti in priporočati to akcijo. VZROKI NAŠE BREZPOSELNOSTI t Pod tem naslovom ste prinesli v »Pohodu« št. 13. z dne 3. dec. t. 1. članek, katerega pod* pišem oberoč, v kolikor se tiče zaposlitve inozem* cev, ter bi odgovarjal resnici. Želel bi samo, da se dopisnik uveri o resničnosti svojih navedb preje, kakor stori krivijo. Krivico je gotovo sto* ril meni ozir. našemu podjetju v zadevi litografa* strojnika F. I.ejka. F. Lejka je resnično izučen trgovski pomoč* nik, toda tudi resnično izučen litograf*strojnik, čeprav ni organiziran v SGRJ. Nemec pa je prav toliko kakor jaz, ozir. še manj, ker niti nemški ne zna. V resnici je prav zaveden Čeh, ter sode* luje v naših nacionalnih športnih organizacijah. To v zadevi Lejka kot osebe. Nekaj drugega pa je zaposlitev strojnika * litografa * domačina. SGRJ je izjavljal, da ima na razpolago izurjene domače strokovnjake, čemur jaz iz izkušenj s članom te organizacije Franovi* čem nisem mogel pritrditi. Predlagal sem Delavski zbornici z dopisom dne 3. oktobra 1931 naj pošlje komisijo s katerimkoli strokovnjakom in jaz se v naprej pokoravam njenemu izreku. Tako komi* si jo je Delavska zbornica ozir. SGRJ odklonila češ, da bi se tak »strokovnjak« v teku 3 mesecev pri nas naučil zadevnega dela. Kdo more od mene zahtevati, da plačam učenca, ki ga moram sam učiti, po Din 3000'— ali več mesečno. Odklonil pa sem tak poskus tudi vsled slabih izkušenj, ki jih imam s posameznimi člani SGRJ. V pomir* jenje dopisnika J. F. iz U. T. pa Vam sporočam, da se uči za strojnikarlitografa domačin S. Zbona, ter upam, da bomo v nedoglednem času imeli na tem mestu sposobno domačo moč. G. urednik jaz sem Vam hvaležen, da prina* sate take aktualne in za naše narodno gospodar* stvo važne članke. Želel bi le, da to storite v prvi vrsti o osebah, ki sede na vodilnih mestih in so mastno plačane; pred vsem pa morajo biti podatki resnični. Milivoj Lajovic. POPRAVEK. V Vašem listu »Pohod« ste navedli v članku »Vzroki naše brezposelnosti« tudi moje ime s po* datki, ki pa ne odgovarjajo resnici. Jaz nisem no* ben češki Nemce, temveč jaz sem Čeh, zato za* htevam, da sc to popravi. — Josip Jahodar. Z obhodov Iz ribarske mreže na Ljubljanici pod trimostjem —lj Naša univerza je bila zopet zaprta, ker se je tako zljubilo peščici komunističnih študen; tov. Navadno to peščico podpro tudf katoliški avtonomisti in ta družba terorizira že ves zadnji čas našo univerzo. Vprašanje je, ali ie univerza v Ljubljani za tc, da te vrste fantiči po nji pro; dajajo svoje politično prepričanje. Je že skrajni čas, da se napravi red; če ga ne more nihče dru; gi, naj vmes poseže pendrek. Svobode je preveč! —lj Praznik uedinjenja smo praznovali v zna* menju zastav. Izobesili so jih predvsem hišni po* sestniki. Koliko je nekaterim do tega praznika, vi; dimo iz solidnosti zastav. Mnoge so že take, da ne ločiš posameznih barv. Kakor kake sive, uma* zane, strgane plahte plapolajo raz hiš in celo z javnih poslopij. Tudi naša univerza bi si lahko nabavila drugo. Dež ji je že izbrisal barve in tudi strgana je. —lj Kaj pa škofje? Škofje v Zagrebu so se zbrali in so se posvetovali... (Kaj?... Tega nihče ne ve ...) Ko ves dan so zborovali, so lju; dje povpraševali: Kje je pa komunike?... —lj Dolgočasno je postalo v Ljubljani gdčni. Z. K., uslužbeni nekje blizu tromostovja, na naš praznik uedinjenja. Pa jo je pobrisala za ta dan čez mejo, kjer je tako prijetno v družbi italijan; skega oficirja. Seveda, čemu bi se doma dolgoča; sila, saj meja je blizu, vlak pa tudi ne stane, saj ima režijsko vožnjo. Priporočamo oblasti, naj ji izda v bodoče potni list samo za potovanje v de; želo citron, a ne tudi za povratek. —lj Vodstvo mestne plinarne si predstavlja, da morajo vsi njeni odjemalci plina absolvirati te* čaje za znanje nemškega jezika. Drugače si ne moremo misliti, ker še danes v letu 1932. montira avtomatične plinomere, ki je na njih pritrjena ta; blica z navodilom v nemškem jeziku. Tolmačev za nemški jezik imamo dovolj in vodstvo mestne pli; name gotovo tudi lahko dobi majhen kredit za prepis v slovenski jezik, ako nima toliko vpliva na tovarno, da bi znala spoštovali svoje odje; malce. —lj Tako je prav. Kakor smo zadnjič očitali kavarni »Emona« zaradi nemških godbenih katalo* gov, tako jo moramo danes pohvaliti, ker jih je nadomestila s slovenskimi. Da bi vsaj naše graje imele povsod tak uspeh. Tudi tista spominska plošča cesarju Francu Jožefu na Zaloški cesti 6 je izginila. —lj Sramuje se materinega jezika. Kavarna »Emona«, ki je znano zbirališče ljubljanskih Nem; cev, nudi prav prijetno okolje tudi raznim nem* čurjem. O tem nas je nedavno uveril dvogovor vodilnega uradnika — zaupnika svoje zagrebške centrale, pojugovanega avstrijskega bančnega dru; štva, ki ima v Ljubljani svojo podružnico, z nekim nepoznanim gospodom. Razumljivo, se je ta gla; sen pogovor vršil ves čas v nemščini, čeprav ras zume zagrebški eksponent prav dobro hrvatski. Ko sta sc gospoda razšla, pa začujemo, v svoje veliko presenečenje, gospoda neznanca, ki je ostal v kavarni, spregovoriti v čisti slovenščini. Tako sc nekateri Slovenci brez potrebe ponižujejo v svojo in svojega naroda sramoto. In takih primerov je mnogo... —lj »Trio«, trgovska agentura in komisija, Ljubljana, Miklošičeva cesta št. 13, predstavnika neka Grčar in Malej, sc je šele pred kratkim usta« novila. Njen namen je, da sprejema v komisijsko razprodajo blago in izdelke raznih tvrdk. Zato pošilja dolga pisma proizvajateljem in se jim na dolgo in široko ponuja. S trgovskega stališča to popolnoma odobravamo. Toda grajati moramo z vso ostrostjo, da pošil ja slovenskim -tvrdkam nem; ške dopise in to v zelo slabi nemščini. Zavedne, nacionalne tvrdke, prezirajte to »Trio«! —lj Pozdrav od Krampusa. Za Miklavža so se pojavile razglednice s takim napisom. Ali res nimamo lepšega imena za Miklavževega sprem; Ijevalca. Lepše bi se čulo, ako hi slišali n. pr.: po; zdrav od peklenščka, vraga, hudiča, parklja, zlo; deja itd. Nacionalisti so letos bojkotirali take razglednice, ki nosijo nemška imena. —lj »Sichere Position«. Pod tem naslovom je iskala te dni v »Jutru« neka direkcija industrij, skega podjetja srednje; ali visokošolsko naobra. ženo tajnico. Zelo smo radovedni, kje in kakšno je to industrijsko podjetje, ki išče tajnic pod nemško šifro v slovenskem časopisu. —lj Nemški Miklavž se ni javil samo v veletr; govini na vogalu Stritarjeve ulice in Mestnega tr; ga, temveč je razložil svoje darove tudi v naj; bližji soseščini, ki jo imenujejo »narodno«. Tudi tu ponuja svoje »Malbuche« in drugo nemško na; vlako. Ni pozabil obiskati niti znane knjigarne v Šelenburgovi ulici. Ali nimajo dotične trgovine pet »soudov«, da bi pustile doma izdelati taka malen; kostna darilca. Saj je naših grafičnih delavcev to; liko brezposelnih. —lj Pojdmo na Štajersko ... Uprava »Sloven; ca« pošilja svoj list naročnikom v Vidmu pri Kr; škem še vedno na Štajersko. Kdaj vremena Kranjcem bodo se zjasnila? —lj Cvetke, šene Realitet, Lajdensgenose, Kolbenpumpe, Šnitfreisar, Bormašine, Vinkelaj; zen, Nercmurmel, Abrihtmašine... Take in po; dobne besede čitaš v ljubljanskem dnevnem ča; sopisju med malimi oglasi. V tem pogledu so vsi listi enaki in ne moremo ničesar preveč očitati ne temu, ne onemu! Občni zbor Mestne organizacije Narodne od; brane v Ljubljani, se bo vršil dne 15. decembra t. 1. ob 20. uri v predavalnici Z. K. D., Kongresni trg l/II. Člani, pridite na občni zbor polnoštevilno! Ustanovni občni zbor Narodne odbrane na Viču se bo vršil dne 13. t. m. ob 20. uri v gostilni V. Jeločnik, Rožna dolina cesta V/2. Zagreb 1. DECEMBER. Proslavo uedinjenja je Zagreb nad vse svečano proslavil. Ni bilo hiše, raz katere ne bi pla; polala državna trobojnica in delo je počivalo ves dan. Mnoga društva so izvedla polno obiskane društvene proslave v obliki akademij ali slav; nostnih plesov, v vseh cerkvah so bile svečane maše, v nekaterih, zlasti v židovski in protestant; ski cerkvi pa so bile tudi pridige visoko nacionalne vsebine. In tako ni mogel te mogočne zagrebške manifestacije za uedinjenje niti malo motiti oni zlobni, žalostno proslavljeni opozicijski duh, ki pa vseeno ni doživel tega, kar je že 14 dni preje šušlja; je oznanjeval. Zagreb je ostal miren in pameten ter je baš na letošnji praznik uedinjenja posebno prisrčno manifestiral za to uedinjenje. Hrastnik RUDNIŠKA KATASTROFA. Nikdar, odkar obstoji obrat TPD, se še ni pripetila tako grozna nesreča kot je zadela ru; darje in njih družine dne 29. novembra ob 9. uri zjutraj. Dim, ki je drugače pravi blagoslov za na; šo sajasto kotlino (kakor je dež ali sonce za na; šega poljedelca), ker brez njega je naša kotlina obupno žalostna, je topot prinesel smrt šestim rudarjem, trije pa ležijo v bolnici. Za nas, poseb; no pa za rudarje in ostale delavce pomeni čisto ozračje nad Hrastnikom čas, ko vsakdo ve in ob; čuti — obrati stojijo, obrati praznujejo. V takem čistem ozračju lahko povsod opaziš obupne obra; ze očetov, mater in bolestnih otrok, saj se vsi dobro zavedajo, da je zanje samo dim, da so za; nje samo smrdljivi plini ono sredstvo, ki jim nudi grenak košček ovsenega kruha. Topot pa jc hotela nesreča, da se je v rudniku v rovu užgal (na kak način, se še ne ve) bencin pri motorju in v rezervoarju, kar je povzročilo detonacijo in požar, ki se jc širil z opasno naglico tudi po osta; lih napravah v rovu ter z razvijanjem pogubo; nosnih plinov trgal ubogim trpinom orodje iz rok. Omahnile so pridne žuljave roke šestih trpinov, prenehala so biti dobra očetovska srca, izpustili so poslednjo kapljo krvi. V črnem rovu v temi so umirali, brez zraka in svetlobe. Dim, ki so ga bili tako veseli, jim je zadal smrt. Zunaj pa so zaihtela srca treh nesrečnih žen; vdov in osirotelih otrok. Obup jim je paral srce, ko so prinašali mrtve može in očete. Krik groze jc napolnil vso kotlino. Občutili in objemali so mrzle roke onih, ki so šli veselo na delo, da pri; služijo tako potreben četudi težak kruh. Nikdar več ga ne bodo nosile, nikdar več prijemale za delo. Zlobna smrt je prekrižala njih načrte, nad vso kotlino pa jc razprostrla tugo in bolest. Prvi jc javno izrekel sožalje v imenu Sokola kraljevine Jugoslavije br. Gangl in kot prvo po; moč poslal 100 Din. Prvi december, ki naj bi bil dan radosti in ponosa, jc bil dan pokopa nesrečnih žrtev, Radi splošne žalosti se je preložila sokolska proslava od 1. XII. na 18. XII. Naloga preiskovalne komisije pa je, da točno ugotovi, kdo je kriv strašne nesreče. Tudi mi nacionalisti se klanjamo žrtvam dela in trpinom, ki so dan za dnem krvaveli za košček bornega kruha. Slava umrlim — prizadetim naše sožalje! Trbovlje RUDARSKI PRAPOR JE NEMŠKI. V nedeljo, na praznik »Barbare«, je šel spre; vod naših rudarjev kot običajno vsako leto k maši. Na čelu sprevoda so nosili stari rudarski prapor, ki ima še vedno samo nemške napise. Tu; di na trakovih so le nemški napisi. Je to spomin še iz tiste dobe, ko je bila po vsem »Štajerskem« in tudi tu pri nas naša slovenščina potisnjena v kot. Mislimo, da ne bodo trboveljski rudarji sma; trali za neumestno, če trdimo, da bi morali slo; venski rudarji v slovenskih Trbovljah, v državi, v kateri smo Slovenci ravnopraven narod, imeti tudi svoj prapor s slovenskimi napisi. Kako naj si razlagamo dejstvo, da hodijo naši rudarji še vedno za nemškim praporom? Ali je to malomar; nest? Ali je to nezavednost, skrajna narodna nezavednost, ki bi ne bila odpustljiva niti pri najskrajnejšemu internacionalcu? — Zakaj to je tudi znak hlapčevskega mišljenja. Ali naj čuvamo lake »svetinje«, ki dokazujejo le našo nekdanjo r.ramoto in suženjstvo? V tem primeru bi pač ne bilo potrebno nikako sentimentalno čuvanje tra; dicijc. Primera! Če se je srbski narod odrekel svojim vojaškim zastavam, ki so bile blagoslove Ijene s krvjo in ovenčane s slavo in zmago, da dobi armada nove jugoslovanske zastave; potem bi pač lahko pričakovali, da bi tudi naši rudarji zamenjali svojo nemško zastavo, ki je le znak na= šega hlapčevstva in naše sramote, z novo, ki bi imela slovenske napise. Brežice »BELGRAD«. Dok »Slovcnec« Japansko more i Veliki ocean pozna samo pod imenom Japanišes mer i Groser ocean, tc u svojim izveštajima Istambula još ni; kai'a nije pocarigradio, dotle u svojoj specijalnoj logici neče da znade za pravo, legalno ime naše prestolnice. Dok narodne manjine cve države u svojim novinama redovno pišu o Beogradu, a ne možda o kakovom VVeissenburgu odnosno Nandor Fejervar^u srednjega vijeka, pozna »Slovenec« sa; mo Belgrad. Postoji doduše jedan mali Belgrad, selo u crikveničkom srezu, ima jedan Beligrad (ruševina) u Istri. Ova imena imaju svoje opravdanje u jezi; ku, u dialektima onih krajeva. Isto opravdanje svog imena ima takodje Beograd, ima pravo po tradiciji, zakonu i uzanci. Neče valjda «Slovenec« pokušati, da nekomu dadne rog za sveču, pa da svoj Belgrad brani sa lingvističkog stajališta. Mislim sa ovime kazati: sloveniziranje samoga imena. Može li i takov ar; gumenat dati kome ovlaštenje, da prekraja topo; grafske nazive, koji več irnadu svoju sankciju? Nisu gospoda iz Kopitarove ulice tako naivna, a da ne bi znala, da se sva topografska imena u našoj državi moraju izgovarati i pisati onako, ka; ko ih narod onoga kraja pozna. Ergo ne može i ne smije u tome pogledu biti nikakovih koncesija posrbljivanju (pohrvačivanju) slovenačkih topo; grafskih naziva — ili vice versa. Znamo mi, u ko; jem grmu zcc leži, pa čemo otvoreno da kažemo, na dam oko »Slovenca« postrojenj »slovenoborci« sa tim svojim filološkim produktom daju na ruku jedan daljnji, dragoceni dokumenat svoga politič; kog nastrojenja. lstinabog, taj je »Belgrad« pro; furtimašen do u ove dane iz onog vremena, dok jc g. Korošec sjedio u »Belgradu«, a g. Sernec na banskoj stolici u Ljubljani i na ministarskoj u »Belgradu«. Negda bilo, sad se spominjalo. Dok iz dana u dan nastojimo, da sa naše hogedane narodne njive počupamo, zataremo tu; djinski korov, zar smijemo dozvoliti, da nam na; rodni monopolci ovako drsko bacaju klipovc pod noge, da nas, zdravu, državnu zajednicu, pred doma; čim narodnim manjinama i pred inostranstvom pokušavaju kompromitirati. Zato upirem prstom na drsku anomaliju koja se evo več 14 godina tolerira. Jugoslovanska žena, zahtevaj in kupuj samo domače blago, s tem boš najboljše zajamčila srečno bodočnost svoje dece! Guštanj POŠTENJE NAD VSE! Premnogi so se že čudili, ko smo o razmerah v Guštanju napisali toliko slabega v »Pohodu«. V Guštanju pa so gotovi ljudje, ki radi v kalnem ribarijo, izrabili »Pohodove« članke v svoje sebične namene. Celokupno prebivalstvo bi radi nahuj* skali proti dopisnikom »Pohoda«. Pretežna večina Guštanjcev, posebno preprosti ljudje, pa z zani* manjem in simpatijami čitajo Pohodove članke in jih tudi odobravajo, ker dobro vedo, da velja kri« tika le par ljudem, dvema klikama ljudi, ki bi pri svoji javno znani nesposobnosti in življenju, ki je že ponovno vzbujalo nevoljo pri vseh poštenih ljudeh, radi igrali ulogo velikih in merodajnih go* spodov. Tudi mi izrecno poudarjamo, da velja naša kritika le par ljudem, in te bomo, če bo res treba, tudi imenoma navedli. Ne čudimo se, če preprostemu človeku vpričo dejstev, ki jih bomo danes samo malo namignili, zavre žolč ter v svoji sveti jezi udari pošteno, tako pošteno, da zaboli tudi tiste, ki jih ni na* meraval zadeti! Vse za poštenje, a poštenja za ničesar na svetu, pravi narodni pregovor! Ali je pošteno, če neki »gospod« ovadi preproste delavce komuniz* ma, potem pa iz strahu in zlobe obdolži ovadu* štva preprostega delavca ter tako škoduje osebni časti in narodni stvari? Ali je morebiti to pošteno, če se pod lažnji* vimi pretvezami zbirajo podpisi in se zato izrab* ljajo pošteni, a popolnoma napačno poučeni ljudje. Ali je pošteno, če gre tožit Slovenec Slovenca brata z namenom, da se mu napravi škoda v službi in zmanjša ugled? Ali pa, da potom laži zlezeš v službi za lestvico više? Ali ni to večna laž (in laž ne spada k pošte* nju) če veš, da si Slovenec, pa se izdajaš :.a Nemca? Ali človeku ne more žolč zavreti, če sli* šiš, da sin svojemu sivolasemu očetu, ki živi v pomanjkanju, namesto, da bi mu pomagal, veno* mer očita: Zdaj pa imate Jugoslavijo, ko ste se za njo toliko potegovali! In tak nevreden in nezvesti sin slovenskih staršev, namesto, da bi se skril, grozi narodno zavednim delavcem! Od takega človeka tudi delavec ne more pričakovati ničesar dobrega! Teda dosti je za danes! Hoteli smo samo bra* niti naše dopisnike ter obenem poudariti, da pri* haja vse zlo le od par neodgovornih elementov. Ko bi teh ne bilo ali pa, ko bi jim ne nasedali nepoučeni ljudje, bi bilo izostalo marsikako raz* burjenje. Končno pa moramo še izraziti svoje začude* nje, da vidimo v družbi ljudi skrajno slabe, kla* vrne nacionalne ali pa moralne preteklosti, može, ki smo jih vedno imeli za ugledne, poštene in resne občane. Kako so mogli nasesti? Premalo se brigajo za ljudski glas! Narod, preprosti narod pa vstaja, prerojen, ves nov ... In že je začel so* diti sam... Kaj vse bi še rad povedal preprosti človek, če bi ne bilo njegovo pero preslabo... Ali pa, če bi bil bolj svoboden, neodvisen... Vrhnika PRAZNIK UEDINJENJA IN MAGNATI. 1. december smo proslavili zelo slovesno. Oh 9. uri je bila maša, nato pa v šolski telovadnici, ob nabito polni dvorani slavnost, pri kateri je so* delovala šolska mladina. Bilo je res ganljivo, kako navdušeno in s srcem je govorila ta mladina. V zadnji točki so prikazali Istro, Gorico in Koroško, ki jo stražijo štirje oboroženi fašisti. H koncu je spregovoril še šolski nadzornik g. Urbančič, ki je Goričan, in ki je s svojim navdušenim govorom vzpodbujal šolsko deco za skupno jugoslovansko idejo. Zvečer je bila pa sokolska slavnost. Ta telo* vadnica je bila vse premajhna. Br. starosta je imel nagovor v smislu praznika, nato pa je sledila prisega članstva, kateremu je spregovoril br. sta* rosta Završnik navdušene besede, češ da se Sokol ne boji krize in da so še Sokoli ki se tudi v tem kritičnem trcnotku, obdani od sovražnikov, upajo pokazati javno svoje mišljenje. Naglasil je, ako nihče drugi, bo Sokol tisti, ki bo branil veliko, dasi še okrnjeno Jugoslavijo in kralja. Ostale toč* ke so šle brezhibno. Zdaj pa še glede doma izpregovorimo resno besedo! Ne bom imenoma pripovedoval! Opazil sem to*!e: Prišel je k akademiji magnat, ki je dal 20 Din vstopnine. Prišel je pa tudi uradnik, in koliko zasluži en uradnik, ve vsakdo, ki je dal 100 Din! Komentarja ni treba. Rečem pa samo to: Dokler ne bo na Vrhniki vsaj 50 takih idealnih ljudi kot je ta uradnik, dasi se omjem misli vse kaj drugega med »nacionalisti«, kakor da je na* cionalist, ne bo doma. S samim prerokovanjem ne bo nič. Gospoda, premalo požrtvovalnosti! Ob priliki se povrnemo k zadevi prepotrebne zgradit* ve nacionalne trdnjave na Vrhniki! Eden, ki je to sam videl! * Kumanovo je proslavil tukajšnji Sokol s pre* davanjem, br. kapetana Stojanoviča iz Ljubljane, ki je vse, kar se je godilo na Kumanovem, sam do* živel. Pri mlajšem članstvu smo opazili premalo resnosti in pažnje. Opazili smo tudi, da je mnogo starejših članov manjkalo. Ne bo škodovalo bra* tom, ako bodo slišali včasih tudi kaj dobrega! Rapallo. Nekateri, ki najbolj kriče, da so nacio* nalisti, so praznovali Rapallo ob pogrnjenih mizah pri Martinovi goski. »Je bila ravno pripravna so* bota, pa so vsi napravili gosko«, se je izrazil neki napredni gospod. Sram naj jih bo, ker se ne za* vedajo tega žalostnega dne, ne zavedajo se, kaj smo izgubili v Rapallu. Njihovi ideali so le pečena gos in čaša vina. Ven s takimi Sokoli! Izmed 200 članov, ki jih ima sokolsko društvo na Vrhniki, nosijo samo trije članski znak. Vemo, da znak ni vse. Toda pri nas pomeni nošnja znaka mnogo. Vemo, da ima skoraj vsak član znak, vendar pa jih je sram nositi. Ako ga je sram kazati, da je Sokol, naj raje izstopi iz društva. Cel Sokol ali nič! Slap nočemo! Kljub temu, da je čisto nasprotnega mišljenja, vendar si upa kot Sokol priseči. Bolje je, da na Vrhniki So* kol sploh ne obstoja, kot pa da bodo v njem do* bičkarji. Bomo pričeli malo objavljati imena in tudi nekaj javnih vprašanj bomo postavili gospo* dom bratom, ki jih je sram pokazati svoje prepri* Čanje! Prošnja. Prosvetni odbor Sokola prosimo, da bi uvrstil med ostala predavanja tudi predavanje o Jugoslaviji, njeni zgodovini in o jugoslovanski ideji. To bi bila zelo potrebna predavanja za »zavedne« Vrhničane. Poverite to nalogo mlademu inteligenč* nemu članstvu, ki jo bodo radi sprejeli. Pustite mladino naprej, ne ovirajte je, da se Vam ne bo izneverila. V mladini je bodočnost, zavedajte se tega. Ne ovirajte je povsod, pa boste videli, da je zmožna, morda celo več kot stari. Mirna na Dolenjskem ČRNOsŽOLTE ŠOLSKE TORBE. V zadnji številki »Pohoda« se je pisec, ki se ne upa podpisati, a nam je kljub temu dobro po* znan, s svojim člančičem obregnil ob nas. Marši* kdo si je vsled tega ustvaril napačno sodbo o Mirni in učiteljstvu, zato naj zadevo nekoliko po* jasnimo. Po vestni preiskavi smo ugotovili, da hodita v resnici edino dve sestri s črno*rumeno torbico v šolo. Prinesel jima jih je že pred leti oče iz Amerike in od tistega časa ju nosita vsak dan. Ves ta čas je to gledal anonimni pisec, pa ga je šele sedaj zbodlo v oči. Tudi nas je videl vsak dan in bi nas prav lahko na to opozoril, če bi mu bilo v resnici do tega, da se ta nedostatek odpra* vi. Očividno pa ni stremel za tem, marveč je ho* tel le, da bi bil njegov člančič objavljen v časopi* su. Pa tega otroškega nagnjenja mu ne zamerimo! Prav pa ni to, da je obsodil našo šolsko mla* dino pavšalno. Ako je njegovo bistro oko opazilo dve učenki z nepravima torbicama, bi tudi lahko povedal, da so pri vseh ostalih 310 v redu. In še to naj ve! Naša mladina prav dobro ve, da je naša trobojnica modro*belo*rdeča. Mislimo pa, da ni prav nikake potrebe, da bi jo seznanjali z barvami ranjke Avstrije. G. anonimni pis§c! Svoj člančič ste videli ob* javljen v časopisu. Čestitamo! Odslej pa bodimo odkriti in si povejmo iz oči v oči, kar si lahko! Zahrbtnost ni lepa in pri poštenjakih le odkrit človek nekaj velja. (Podpisan ves učiteljski zbor, op. ur.) Murska Sobota POTREBEN PREVOD! V tedniku »Murska krajina« št. 38 z dne 20. no* vemhra t. 1. je natisnjen oglas s sledečo vsebino: »TomKino, lastnik: G. Dittrich v Murski Soboti. Ena noč v Monte Carlu. (Elme Nacht im Monte Carlo) itd.« Pa brez komentarja! Tega si lahko ustvari vsak nacionalist, ki ni prespal dobo 14 let* nega osvobojenja in njenih posledic. RAPALSKA OBLETNICA?! Dovolite, da se oglasim iz mnežice drugih. Tudi pri nas v Murski Soboti smo lepo slavili Rapallo. Ne sicer na soboto, temveč na nedeljo s 100% nemškim zvočnim filmom »Melodija srca«, ki je prav madžarsko navdahnjen. — Že vse leto je čakala M. Sobota na ta film, kdaj pride. Končno vendar! — Dvorana se je napolnila do zadnjega kotička. Seveda, saj je vendar film iz življenja »obljubljene dežele«. —• Budapest in pusta, ciganska muzika in čardaš. »Budapest, prečuden kraj, komu ne vztrepeta srce cb misli nate...« bi vzkliknil Cankar, če bi bil pravi M. Sobočan. — To je bilo med predstavo vzklikov in vzdihov. — Ko smo videli postajo Bu* dapest z ogrskim napisom, se mi je zazdelo, da bi vse te »huzarje« naložil na vozove in jih z eks* presnim vlakom odposlal v deželo, o kateri že 14 let sanjajo in hrepenijo, a ne »morejo« najti poti vanjo. — Da res, od tam preko, od Blatnega je* zera jim brni »melodija srca« na ušesa. Srce je tam, a želodec tu. »Pol tič pol miš, kakor najbolje kaže...« Vodstvu'kina se toplo priporočamo za podobno duševno hrano. Gornja Radgona SOKOLSKO BRATSTVO V našem obmejnem trgu so nastale v posled* njem času v sokolskih vrstah zelo nezdrave raz* mere. Ne zavedajoč se velike odgovornosti, ki jo stavi na Sokolstvo obmejni položaj našega kraja, je vodstvo na stvarne in upravičene kritike načel* nika, izrečene na sejah vodstva, podalo ostavko ter sklicalo izredni občni zbor, na katerem je po* stavila načelnika na obtožno klop kljub temu, da mu mora spričo dejstev samo priznati največ za* slug za razvoj Sokolstva v Radgoni v zadnjih dveh i letih Zelo nesokolsko in nebratsko so padale na njegov račun žaljivke, v katerih se mu je očitala podlost, zahrbtnost, natolcevanje, nesramnost ih so se v napadu uporabljale še druge slične cvetke, da se je samemu starosti zdelo potrebno, da opo* zori govornika na neparlamcntarnost njegOVih 1Z* razov. Razvoj dogodkov pa je pokazal, da je brat načelnik ubral pravo pot, kajti vse članstvo iz vrst domačega delovnega prebivalstva je stopilo na nje* govo stran. S tem je obsodilo nesokolsko in ne* demokratično delovanje vodilnih krogov. Kako ra* I zumejo ti gospodje sokolsko bratstvo, priča ] tudi sledeči incident. Zboru je prisostvoval So* | kel, ki pa ni član radgonskega društva. Ker mu je I razvoj Sokolstva v Radgoni ravno tako na srcu, j kakor kjerkoli drugje v državi, je prosil za be* ! sedo. Odvrnjen je bil in v obraz je dobil odgo* vor — tujec. Tako razumevajo nekateri »bratje« sokolsko bratstvo. Rečica ob Savinji LEPA SVEČANOST 1. DECEMBRA. V nedeljo, dne 27. p. m. je tukajšnje Sokol* sko društvo svečano proslavilo praznik narodnega uedinjenja. V polnem številu zbrano občinstvo je izrazilo svojo radost na ljubkih prizorih sokolske j dece in prizorih dramatičnega odseka. Igralci no* j vinci so izborno igrali ter v polni meri zadostili avtorjevi zamisli. Agilni prosvetar Ludovik Kosi nas je zadivil s svojim nacionalnim govorom: znatno je pojačil interese jugoslovanske in sokol* ske misli. Želimo mlademu rečiškemu učitelju uspehov še v naprej. Naj ostane ponosen na svo* je delo in ga neomajno vrši naprej. — Rcčiški nacionalisti. Kranj —k Kranjski tinghtangl. V petek me je zanesla i pot v Kranj, zamudil sem vlak, pa sem moral pre* | nečiti. Kam naj sc denem? V kavarno, in ker sem nacionalist, — v Narodno kavarno! V Narodni dom! Oho, — godba, — »pjevačice«! Poslušam: Prvi komad, ki ga igrajo je italijanska popevka: Che bella cosa... Drugi komad, — neki madžar* [ ski čardaš na koncu madžarske ciganske pesmi! I No in čakal sem samo še kaj nemškega. In ne za* j stonj. Komaj sem na to pomislil je planil v ka* varno že: »der kleine Gardeoffizier!« Gospodična, — plačat! Baje »proizvajajo« tudi jugoslovanske in ruske komade, — pa jih nisem čakal in do* čakal! Akademski „Pohod“ Nekaj misli in dejstev v premišljevanje (Dopis iz Prevalj.) Delo za narod vobče in narodno obrambno delo tvorita poklic, dovolj idealen in nesebičen, to« da prav mnogokrat v okviru razmer in raznih oseb* nih vplivov tudi zelo nehvaležen in grenak. Težav* na je dostikrat borba v resnem stremljenju za samoobrambo doseženega in zavojevanju novih po* tov in ciljev, ki nam jih je naklonilo naše uedinje« nje. Če je delo za skupnost, za narod poklic in s tem idealna dolžnost, je tudi boj poedinca za ohra« nitev doseženih nacionalnih uspehov ne le zgolj dolžnost, temveč tudi prav tako idealno, ustvarja« joče stremljenje in podlaga za pravilni razvoj naš’h moči in zmožnosti v boju za naše narodne pravice, naš jezik, našo bodočnost. Za ta idealni poklic je potrebno idealnih delavcev in borcev, tistih skrom« nih in tihih, ki delajo neopaženo, brez mnogo be* sedi in tistega samohvalisanja, ki le zmanjšuje uspeh, nadcenjuje delovnost ter se izgublja v ne* čedni tekmi in lovu za priznanjem, a se končno preobrazi v dolgočasno, mučno in neplodno vsak« danjost. Le kako rado postaja to prostovoljno delo brezkoristno, mrtvo in ponajvečkrat celo ovirajoče, ker demoralizira bojevnike in jih ovira v zmago« slavnem poletu k cilju. Potrebno je torej pred« vsem temeljitega čiščenja v lastnih vrstah. Suhe veje na drevesu so le nepotrebna in škodljiva ovira, kazijo pa tudi pogled in pričajo o nemar« nosti in brezbrižnosti gospodarja, ki bi lahko oči« stil z enim, dvema ali tremi udarci drevo takega odvišnega okrasja. Današnja doba je doba dela, resnega in veli« kega. S tem, da smo se uedinili, naše delo še dolgo ne bo končano in baš sedaj, ko se je po prvem desetletju osvobojenja in združitve poleglo tisto zmagoslavno navdušenje, baš sedaj, ko so časi resni, naj bi se poglobilo tudi našo delo za skup« nost — za narod. Pri vsem tem pa naj bi se za« vedli v globoki veri in zavesti vseh naših številnih dolžnosti napram vsem onim, ki so nam z modro besedo ali viteškimi dejanji priborili svobodo in ustvarili uedinjenje po večstoletni težki borbi. Vse« ga tega bi si morali biti vedno in povsod v svesti ter slediti, posnemati svetle vzglede starih borcev, ki so iskali rešitev in svobodo le v delu, ker jim je veljala čast domovine — kakor lastna čast in uso« da očetnjave, kakor njih lastna usoda. Zatorej proč z vsem, kar tvori ovire, kvari ugled in služi V podlistku z dne 25. novembra je opozoril dr. I. L. v »Jutru«, kakšne razmere vladajo še danes glede pouka jugoslovanske literature na naših sred« njih šolah. Človek se čudi, kako je v 15. letu po osvobojenju in ujedinjenju kaj takega še mogoče. Čemu je vendar prosvetna uprava? Ali vsi naši profesorji slavisti niso zmožni vkup spraviti ene poštene učne knjige? Ali je zato profesorsko dru« štvo, da skrbi samo za sebe? In vsi drugi odgo« vorni faktorji! Ali ni že zadnji čas, da se napravi red v našem šolstvu! Pod takimi pogoji ni čudno, če se gode po naših šolah neverjetne stvari. Brez prave učne knjige dela profesor v šoli, ker hoče, oziroma, kar more ... Kaj čuda, če pozna po tem takem naš dijak vsak katekizem in vsak molit« venik — (ki je na njih — mimogrede rečeno — slovenska literatura zelo bogata!) — ne izve pa ničesar o lepih in velikih delih iz srbohrvatske literature! 1\> tem je naravno, da v svoji nadutosti vihra svoj samoslovenski nos, napihuje svojo slo« vensko kulturnost in s primernim preziranjem gleda na vse, kar jc jugoslovansko; to je duh, ki je vladal zadnja leta na naši srednji šoli in prevladuje, žali« bog, tudi na naši univerzi, o čemer je najlepše pri* čala letošnja svetosavska proslava. Kje je torej vzrok vse te napačne vzgoje? Ker poklicani faktorji celih 14 let niso utegnili poskrbeti za prave učne knjige in — učne sile. Svoj čas so bile srednje šole pri nas nemško zato, ker ni bilo slovenskih učnih knjig, ki bi jih bili morali seveda napisati slovenski profesorji (vsaj avstrijska vlada sc je s tem izgovarjala!) zdaj naše srednje šole niso jugo« slovanske, ker zopet primanjkuje pravih učnih knjig. Ali ni to zadostno izpričevalo za vse, ki so prizadeti. Pa še nekaj! Zadnjič je imela v Ljub* ljani zborovanje t. zv. »Krščanska šola«. Kdor je čital poročilo o tem zborovanju v »Slovencu«, je pač strmel, kaj vse ti »Kristjani« zahtevajo. »Otroci kot tarčo strupenim puščicam nasprotnikov — last« nih in tujih! Dajmo tudi našim narodnim proslavam in pri* reditvam tisto dostojno obeležje in resni potek, ki poveličuje namen in delo — smoter in cilj teh proslav in prireditev. Razlikujejo pa naj se tudi narodne prireditve in proslave od vseh ostalih pri* reditev, bodisi javnih ali zasebnih, kjer igra ponaj« večkrat le denarni dobiček in zelo neprisiljena za« bava glavno vlogo. Tudi ne zadostuje le formalna udeležba, kratka, slučajna navzočnost. Proslave sa« me in prireditve vseh vrst so nekako javno pola« ganje računov, manifestacija misli in razvijanje zmožnosti ter vzpodbuda nadaljnjemu delovanju In ako manjkajo baš tisti, ki so v prvi vrsti pokli« cani k delu za narod, posebno pa tam, kjer je to najbolj potrebno, je razvoj naše nacionalne misli in zavednosti težak problem, čeprav živimo na lastni in osvobojeni zemlji! Strnimo zaradi tega naše vrste v močne falan« ge, poglobimo našo drž. zavest in potrojimo naše začeto delo. Zbirajmo skrbno novih borcev in sicer z vzgledom vztrajnega in nesebičnega dela, z vzgle* dom lastne dobre vzgoje, čiste, močne volje in ponosa! Koliko je mladine, sposobne, voljne in navdušene za narodno delo, kolika je šele potreba po novih močeh, zdravih silah in kolikšen je konč* no delokrog udejstvovanja na vseh poljih v dobro poedinca, celokupnega naroda! Ko sedaj stopamo v petnajsto leto naše svo* bode, naj bi vsakega izmed nas vodila in hrabrila le ena misel: ustvariti si na lastni zemlji lepo in srečno bodočnost. Da ne pojde to brez vsakih žrtev in samozatajevanja je pač jasno in da vsak doprinesi kako žrtev, morda tudi več ali manj težko, ni le junaško delo, plemenit izraz, umeven ob sebi, ampak tudi sveta človeška dolžnost! V slogi in medsebojnem pomaganju je moč in čim bolj tesneje nas bo vezala v vseh problemih brat* ska složnost in uvidevnost, tembolj bomo močni, tembolj zadovoljni, tembolj bomo tudi spoštovani! Zato pa na plan z dobrimi vzgledi samozatajevanja, bratske ljubezni do svojega bližnjega, ljubezni do svoje države, kajti v teh znamenjih bomo zmagali nad vsemi predsodki, pa tudi nad vsemi neprija* teljit S. F. so last staršev, torej imajo starši pravico odločati o vzgoji«... Kmalu bodo naše zgodovinarje in pri* rodoslovce na srednji šoli nadzirali kateheti, ali se ujema njihov pouk s cerkvenim ali ne ... Zanimivo je bilo, da na vse tiste resolucije »Krščanske šole« ni reagiral ne en napreden list, kakor da nje nič ne zanima, kaj se godi in govori v javnosti. Reagi* ralo pa je takoj ministrstvo prosvete, ki je izdalo stroge odredbe glede službe božje, verskih vaj itd. Tudi mi nacionalisti — mislim — lahko rečemo: otroci so naša last in zahtevamo tak in tak pouk. In zanimivo je, da se še niso zbrali naši nacionalni starši in zahtevali v šoli -tako vzgojo, da ne bo v jugoslovanski šoli vzgojeni dijak ugovarjal svoje« mu očetu, ki je imel sicer nemške srednje šole, a je bil in je še danes jugoslovanski nacionalist. In pro* feser, ki je bil ozko samoslovensko orientiran, jc vzgojil študenta tako, da je mrzil vse, kar je bilo očetu drago in proslavljal »samobitno in samona* rodno slovensko kulturo«, ki je baje v velikanskem nasprotstvu z vsem »balkanstvom«, da je boljše biti pod Nemci, ki so kulturni, in pod Italijani, ki so katoliki, kakor itd. Vprašam vas, ali nimajo nacionalni starši pravice zahtevati, da bodi šola nacionalna, če t. zv. krščanski starši (tudi jaz sem kristjan, hvala Bogu!) zahtevajo, da mora biti sred* nješolska vzgoja — krščanska. (Pod tem »krščan* stvom« se včasih skriva vse kaj drugega!!!) Če se z verskega (holje: s cerkvenega!) stališča zahteva, da se ne žali verski čut, oz. da šolski pouk ne sme naprotovati verskim resnicam« (mislimo, da je pri nas najvažnejše, da se goji čut verske tolerance!), moremo tudi mi z narodnega in državnega stališča zahtevati nacionalno državno vzgojo, da se ne po« nižuje noben del našega naroda, da v zgodovini, zemljepisu in slovstvu spoznamo vse naše zgodovin« ske, kulturne in duševne zaklade in da na tem te« melju vzgajamo zdravo, državljansko mladino. AKADEMSKA OMLADINA IN JUŽNI SLOVANI. Vztrajno in žilavo delo je vedno zmagalo, tudi če je imelo preiti zapreke, ki so se mu postavljale na pot. Zmagalo je ako je bilo idealno in ako je imelo pravi smoter. Zmagovalo je sicer počasi, toda zmaga je bila sigurna. Delo, katero je potrebno, da bi se ga oprijela z vso vnemo prav vsa akademska omladina je ono, ki govori o panslavizmu, posebej še o zbližanju med Južnimi Slovani. Toda na žalost opaža del aka* demske omladine v teh težkih časih, ko bi bila slovanska vzajemnost potrebna kot še nikoli prej, baš nasprotno. V naših vrstah se ustanavljajo naj* različnejše struje, ki hočejo s svojimi kulturno boj* nimi gesli reševati to, kar je že zdavna rešeno in izven programa. Ako ne bi imeli velike mere idea« lizma, bi bilo skoro obupno govoriti o kakem pan* slavizmu. Hočemo pomagati našim bratom v tujini, a na drugi strani jih tlačimo v še večje zagate. Kaj bi mala Slovenija naredila, ako bi bila samostojna. Tista peščica vojakov, ki bi jo imeli, bi bila pohrustana že prve dni in naša domovina bi dobila kmalu drugačno lice, a Ljubljana se ne bi več imenovala slovenska bela Ljubljana. In v svoji zaslepljenosti del akademske mladine vpije klice, ki jih je bilo čuti v stari Avstriji in danes v Italiji. V svojem fanatizmu in v stremljenju do zmage se zveže z našim največjim nasprotnikom, dobro vedoč sama, da je to naš neprijatelj. Toda na srečo ni naša akademska omladina vsa taka. Dosti je tistih in javnih delavcev, ki zavračajo taka početja z gnusom. Pametna mladina ne naseda trenotnim bombastičnim frazam, katere mečejo v svet voditelji, ki zdavna več niso voditelji. Tudi ne veruje v katerikoli dobrote in ugodnosti, ki jih obljubljajo, da bi jo pridobili. Velik del akademske omladine ni samo v delu pri utrjevanju Jugoslavije, temveč ona stregli za tem, da bi dogradila Veliko Jugoslavijo. Ka