Za poduk in kratek čas. Madjari in njih navali na slov. Štajar. (Zgodovinski spominki; pišc M. Slekovec.) (Dal.je.i Že februvarija 1. 1538. so podložniki Thurzo-ta slari, vsled povodnje zelo poškodovani jez onkraj Ver- žeja tako obnovili, da se je Mura naravnost proti Veržeju obrnila. Zaradi te svojevoljne uravnave v Radgono aklicane obravnave (31. marcija in 28. oktobra) so ostale zopet brezuspeSne. Zaradi tega so deželni atanovi januvarija 1. 1539. sklenili, pod vodstvom deželnega glavarja odstraniti dotične jezove in Maro napeljati v staro atrugo, kakor hitro se bode led raztajal. To se je kljubu temu, da so se Madjari v bran postavili in nekatere ljudi do krvavega stepli, vendar zgodilo. Pri tej priložnosti so Štajarci nekega madjarskega davkarja, ki je Ijudi šuntal, zgrabili in v Muro vrgli. Thurzo je na to zbral precejšnjo trumo vojakov in drugih ljudij, da bi dal nove jezove napraviti. A Štajarci so hoteli to na vsak način zabraniti. Zato je poslala deželna vlada vojake, — pešce in konjike s topi in drugim orožjem na Murako polje, in gotovo bi se bili zgrabili, ko bi cesar FerdinŠnd s svojo mogočno besedo ne bil tega zabranil. Prepovedal je namreč kakor Štajarcem, tako Ogqom vsakatero ailnost, Nikolaju Jurešiču pa ukazal, naj se s svojimi trumami mahoma poda tje ter akrbi za mir in red. In dokler je slavni kiaeški junak Jurešič taboril v Veržeju, vladal je mir na tej in oni strani Mure. A v poznejših letih so se ponavljali jednaki prepiri še večkrat in nekaterekrati je prišlo do krvavib prask. Jedni so napadali druge ter rivali Muro zdaj sem, zdaj Ije, a ker je vlada vedno omahovala, ostalo je vse pri starem. Mura pa, razkosana v neštevilne panoge, spominja še dandanes na večletni razdor, ki je zaradi nje vladal raed Ogri in Štajarci.]) •— Še slabši sosedi so bili Madjari Štajarcem v 17. in 18. veku, ko so se večkrat cel6 s Turki bratili. Kdo še ni slišal o Krucih, oni turško-madjarski druhali, ki je svoje dni po prijetnih in rodovitnih krajih med Muro in Dravo grozovitno razsajala? Dasi je preteklo že skoraj 200 let, kar ao ti divjaki več let zaporedoma v celih trumah v naše kraje ropat in požigat prihajali, še Ijudje na nje niso pozabili. Prve sledi Krucev najdemo za cesarja Maksimilijana I. (1493-1519). Takrat je namreč več ko 10.000 ogerskih kmetov zapustilo svoje domovje, da bi šli nad divje Turke ter jim pokazali pot tje, od koder so bili prišli. V znamenje, da hočejo za poveličanje sv. križa iti v vojsko, so si nekateri, kakor svoje dni za časa križarskih vojsk, pripeli na desno ramo ali pa na prai rudeč križ. Po tem križu so nje imenovali križarje ali po latinski besedi »crux« (križ) tudi Kruciate ali Kruce. Njih vodja, zviti Jurij Doža, pa ž njirai ni šel nad Turke, ampak je, dobro vedoč za mržnjo kmetov do grajščakov, planil nad gradove plemenitašev ter ropal in plenil, kjer se je kaj dalo. K tej tolovajski druhali je vrelo od vseh atranij vedno več ljudij, ne aamo kmetov, katerim je delo presedalo, ampak tudi z vlado nezadovoljnih grajščakov, in vnela ae je grozna ustaja, • ki je več let trajala in vladarjem delala velike preglavice. Najhujše je pa strašen plamen občne ustaje švigal po Ogerskem za cesarja Leopolda I. (1658—1705). Postavil je namreč na palati novo mesto za cesarskega namestnika nekega Nemca in podelil najvišje državIjanske in vojaške službe le tujcem. To je ohole raagnate hudo razžalilo in po vsej Ogerski je začelo vreti ter se pripravljali na strašen punt. Nekateri zarotniki so bili sicer 1. 1671. ob glavo dejani, ali punt s tem ni bil zadušen. Iskra nezadovoljnosti je dalje tlela, — '1'urki in Francozi so jo podpihovali in vse je bilo za ustajo pripravljeno, saino sposobnega glavarja je še manikalo. A tudi ta je bil v osebi grofa Tokoly-ja kmalu najden. Kinerik grof T6koly, po svoji telesni lepoti in moči, ') Beitr. z. K. steierm. G., 1883, 92—136 in Muchar, VIII., 399, 400 in 441. vednosti in drugih lastnostih za vodjo tako rekoč vstvarjen, je s pomočjo Poljakov in Francozov zbral nezadovoljne narode okoli sebe. S 15.000 Ogrov in Poljakov, ki jih je bil za francoski denar najel, vzel je brez vsakega zadržka manjša mesta po Ogerskem in njegove trume so razbijale po raznih krajih, celo do Moravskega. Cesar Leopold je bil prisiljen, skleniti s Tokoly-jem premirje in pogajati se z nezadovoljneži. Po dolgem prenehanju se je 1. 1680. zbral zopet ogerski deželni zbor. Grof Pavel Esterhazy je postal palatin, Hrvaška je dobila svojega bana in ogerski stanovi vse svoje stare pravice; — kar so Ogri želeli, so dosegli. (Dalje prih.) Smešnica. Mati: >Ti, Franček, sestrica se pritožuje, da nisi hotel ž njo breskve delili, kakor sem ti rekla«. — »Mati, to ni res; saj sem ji dal koščico, in to lahko na vrtu vsadi, in imela bode celo drevo!«