Smrtin jok.
^Hfdrkuj, kolovrat moj, zdrkuj,
TKodelja urno v nit se snuj, Da Anka rjuh dobila bo, Pred pustom se možila bo!«
To babica jim govori, Pri vnukinjah prede sedi. Kar starki se stemni obraz, In spet prične čez majhen čas:
»Nocoj je ravno dvajset let, Kar moj soprog zapustil svet; In predle smo prav kot nocoj, Bilo je nas precejšen broj.
A zunaj je polje in breg Pokrival sipast, debel sneg, Kar oglasi se zunaj stok, Glasi se kot otročji jok.
In gane dedu to srce,
Po koncu plane, gledat gre . .
A zdajci ti utihne jok,
In bled se vrne moj soprog . .
Upada, hira odsihdob, Dokler ga ne zagrne grob: Smrt ono noč ječala je, Da deda ven speljala je;
In zunaj segla mu v roko, Polila z mrzlo ga vodo . . . Pred smrtjo malo je dejal, Da to je bil bolezni kal.«
Še starka dobrotne konča, Cuj, zunaj čudno zajavklja. Predice prejo popuste In k starki vse za peč zbeže.
Pa jok postaja bolj glasan, Otožen, mil in čisto znan: »Izmed sosedovih otrok Prihaja gosto tak-le jok!«
»Predice, ne! le ven nikar, To smrt je, ali drug slepar.« Tako jim starka plašna de, Ko vse le vanjo se tišče.
In jok milejše se glasi, Da Anki se srce topi: »To je sosedovo dekle!« In stopi, okno si odpre . . .
»Joj!« — kaj jo ploskne preko lic? To roka je — iz zgolj koščic; Z vodo jo mrzlo poškropi, In groze Anka prebledi . . .
Več čuti zunaj ni glasu, Predice vse molče strahu; In Anki še bledi obraz, Še za pečjo jo stresa mraz . . .
Prirodo vigred poživi, Le Anka v postelji leži. In ko pšenica v klasje gre, Nesrečni Anki smrt zvone.
V-
A. H.