Pogtnina plačana v gotovini . kt&i Gruzinski {Itii Ir ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO JI ^ Izhaja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrševa (Dunajska) cesta 29/1. Poštni predal štev. 345. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393 Ljubljana, 16. marca 1933 Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za I ijou. vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji I 50 frankov, v Ameriki in povsod drugod 2 dolurja j L C 4 O 11 Dve armadi, dva svetova. — Pravica ali sila? - Kdo največ zasluži pri japonsko-kitajskem sporu? Vojna na Daljnjem vzhodu je menda končana. 16 mesecev je trajala. Japonsko prodiranje v Mandžurijo, njene izjave v Ženevi in naposled osvojcvalna vojna v Džeholu: vse (o je razkrilo njene dotlej skrbno prikrivane naklepe na Kitajskem. V Mandžuriji in v Džeholu so danes Japonci gospodarji. Kako je to mogoče? Japonska šteje 65 milijonov ljudi. Kitajska 41M) milijonov... David je premagal Golijata. Kako sc je moglo to zgoditi? Pričujoče vrstice vam bodo to pojasnile. Kitajska Kitajska, država, ki so ji mednarodne komisije Zvezo narodov po dolgotrajnih preiskavah prisodile pravico v strašnem sporu na Daljnem vzhodu, ta Kitajska ima armado, katere števila in moči se doslej še nobenemu generalštabnemu oficirju ni posrečilo niti približno ugotoviti. Od državljanskih vojn in notranjih prepirov raztrgana orjaška država Sredine se zrcali tudi v svoji armadi. Vsak general ima svojo armado, slednja politična smer je zastopana v teh bojih z nekaj sto tisoči mož, in čete prostovoljcev, ki jih danes preganjajo in obešajo kot razbojnike in požigalce, priključijo jutri kot redne vojaške oddelke v zakonito armado. Število v boje z Japonci zapletenih Kitajcev cenijo na dva milijona — tistih tisoč ljudi, ki jih po časopisnih vesteh Kitajci vsak dan izgube, torej sPloh ne igra vloge. K tema dvema milijonoma spadajo tudi nezakonite čete. Po navedbah kitajskih general-štabnih častnikov bi se dalo, če bi prišlo do prave vojne, spraviti skupaj okoli 1,800.000 mož. To je 114 divizij, 29 brigad in 14 polkov pehote, 8 divizij, 4 brigade in 2 polka konjenice in 13 polkov topništva. Nu, do vojne je prišlo — toda kako spraviti na Kitajskem na noge za boj zmožno vojsko dveh milijonov mož, v državi, ki ne pozna ne obveznega Kitajski naraščaj razpolaga z nedolžno športno opremo — s slamnatimi čepicami in lesenimi palicami vojaškega roka ne temeljne vojaške izobrazbe? In potem oprema! Vsaj za silo moderno uniformirana in oborožena je samo vojska nankinške vlade, ki šteje 300.000 mož. Ta armada stoji pod Japonski »otroški polki« so prav tako temeljito oboroženi in opremljeni kakor prave čete cIn Japonska? 8iar možnar s predpotopnim nabijanjom od spredaj S takšnim orožjem se bojuje Kitajska! poveljstvom »tujcev« — Angležev in deloma tudj Nemcev. Njen vrhovni poveljnik je general Čankajšek. Drugo največjo kitajsko vojsko ima general Čangsueliang, ki razpolaga s četrt milijona vojaštva. Med ostalimi zasebnimi armadami je najvažnejša 1'engova. Skoraj vse druge pa smemo imenovati z imenom, ki ga je rabil Čangsolin, ko je nekoč govoril o uniformiranih razbojnikih«. Kitajska ve samo to, koliko jo njeno vojaštvo stane: 50% vseh državnih dohodkov. Tako je kitajska voj- starimi možnarji, ki se nabijajo o»In tu... vpričo tega nesrečneža, se drznete vztrajati na svoji nesramni kupčiji?« »Da, drznem se.« »Čeprav vam je dobro znano, da sva se moj mož in jaz zmerom iskreno ljubila... da imava drug v drugega neomejeno zaupanje?« Nasmeh je zletel čez blede kirurgove ustnice. »Dovolite mi pripombo: če že ima dr. Milavec v vas upravičeno zaupanje, se mi zdi, da je vaše zaupanje vanj nekoliko preveliko.« »Ah, gospod!... Takšna namigavanja so nevredna moža časti.« »In vendar so samo zelo točen izraz resnice.« »Kaj?... Trditi se upate...« »Da vaš mož ni bil zmerom zvest prisegi, ki .jo je dal pred oltarjem — da!« Ljudmila se je ugriznila v ustnice do krvi, da ne bi kriknila psovke v obraz temu človeku. Nato se je z vsem naporom svoje volje premagala in se sklonila k ranjencu, ki je še zmerom ležal nepremično, bolj podoben mrliču kakor živemu človeku: »Ne verjamem tem lažem!« je zavpila. »Ne verjamem tem podlostim, kolnem se ti, Ciril!« V Horvinovih očeh se je utrnil blisk onemoglega gneva. In s že tršim, še porogljivejšim glasom je povzel: »Vaša slepa vera v zvestobo vašega moža je blazna ... Mislite, da stoji nad vsemi drugimi ljudmi. In vendar je prav tako človek kakor vsi drugi... rudi on ima svoje napake. Še danes se je Milavec sestal s svojo ljubimko, z žensko, ki jo že dolgo ljubi... še od tedaj, ko se še ni bil poročil. Žrtvujte se... rešite ga... Zdaj j© še čas... In pozneje ga lahko vprašate zastran te ljubezni, in njegova zadrega vam bo potrdila, da vam nisem lagal, da vas je res sramotno varal...« »Lopov! Lopov!...« Stopila je proti njemu kakor iz uma... grozeča ... z dvignjenimi pestmi. Iz njenih lepih oči so se utrinjali bliski. Ah! če se je kirurgu še pravkar zdela čudovito lepa v svojem obupu, se mu je v srdu zdela še neskončno lepša. Neizrekljiv gnus je vstal v njej do tega Človeka. Gnus nad tem, da se je drznil — vpričo Cirila, ki se ni mogel braniti — vreči ji v obraz take obdolžitve. Mislila je samo na to, da mora moža braniti. In s krikom smrtnega obupa je zahropla: »Vse vaše besede so podla laž!... Navaden lažnivec ste! Toda ne bojte se, rešila se bom iz te pasti, ki ste mi jo nastavili. Moj mož ne bo ostal tu. Ne dovolim. Drugam ga bom dala prepeljati... k drugemu zdravniku ...« »Tak ga hočete umoriti, gospa?« »Ne, rešiti ga hočem.« Dr. Horvin je pritisnil na električni gumb. Trenutek nato se je prikazal na pragu eden njegovih asistentov. ;Dr. Ivanc, pokličite svoja tovariša! Naj prideta takoj! »Prosim, gospod doktor!« Mladi mož je izginil. Minilo je nekaj sekund. Ljudmila je stopila k vratom. Toda Horvin jo je zadržal: »Počakajte še trenutek, gospa.« Takrat so vstopili asistenti v bolniško sobo. »Gospodje,« se je kirurg obrnil k njim, »dal sem vas poklicati, da mi popolnoma odkrito poveste, kaj sodite o ranjencu, ki ste ga malo prej preiskali.« Asistenti so se zdeli začudeni in v zadregi. Horvin je dodal: »Naj vas navzočnost te dame ne moti, da ne bi odkrito povedali svojega mnenja. Gospa želi slišati resnico.« Tedaj so asistenti drug za drugim izjavili: »Zdi se nam, da je operacija neobhodno potrebna in da je ne kaže na noben način odlagati...« Ljudmila je udušila krik, ki ji je vstal na usta. »In če bi ranjenca prepeljali drugam?« Asistenti so se spet spogledali. In potem so vsi trije izjavili: »Če bi ga hoteli prepeljati drugam, ne bi živ zapustil te hiše.« »Hvala, gospodje ...« Horvin jim je pomignil, da lahko gredo. Poklonili »o se pred Ljudmilo in zaprli vrata za seboj. Nesrečna žena ni inogla dvomiti o dobri veri teh mladih ljudi. Toliko grozot je bilo zanjo preveč. Zgrudila se je vsa trepečoča na kolena pred ra-njenčevo posteljo in naslonila čelo na odejo. Plač se ji je utrgal iz grla. Zdravnik je pa neusmiljeno nadaljeval: »Gospa, odločiti se morate. Ponovim vam, minute so dragocene... Dam vam jih še pet na razpolago, da se premislite... Potem pridem po od govor.« Zdelo se j e" kak or da ga Ljudmila ne sliši. Z glavo naslonjena na odejo je tiho jokala ... strta .. . premagana. »To pot je moja,« si je dejal dr. Horvin. S temi mislimi je odšel iz sobe. Zdaj je Ljudmila sama s Cirilom. In v ušesih ji še zmerom buče nesramne besede, ki jih je pravkar čuJa: »Če se mi posreči rešiti vašega moža, ga potem vprašajte, ali ima ljubimko. In njegova zadrega vam bo dokaz, da se nisem lagal, in da vas je na podel način varal in da vas še zmerom vara ... Toda vse v njej se upira tej obtožbi... in tudi dvomu. Oh, kako rada bi pregnala te dvome, kako rada bi jih zadušila, toda neprestano se vračajo v njene misli in ji trpinčijo dušo. Spet je pokleknila kraj Cirilove postelje in proseče iztegnila roke k svojemu ubogemu možu, ki še zmerom leži nepremično, kakor mrtev. In :iz dna duše ji vstane obupna prošnja: »Oh, oprosti mi... Ciril moj... oprosti mi, da te nisem branila kakor bi te bila morala braniti pred pošastnimi obtožbami moža, ki si ga imel za svojega prijatelja. Oprosti mi, da sem se sploh mogla ustaviti ob misli, da bi bilo to, kar mi je pripovedoval, mogoče. Toda ta strašna misel... ta zločinska misel... kolnem se ti, moj ljubljeni, moj edini Ciril, kolnem se ti, da sem jo zdaj pregnala od sebe.« Ihtenje ji je zadrgnilo vrat. Hotelo jo je zadušiti. Tako je klečala pred njim. Pred njo so vstajali po vrsti vsi dogodki tega strašnega dne. Drgetala je po vsem životu. In še bolj je vztrepetala, ko je pomislila na to, kar se mora vsak trenutek zgoditi. Ona in Ciril sta na milost in nemilost izročena temu človeku! Nesrečnica si je v svesti, da je zdaj prepozno prepeljati ranjenca v drugo bolnico. Če je le ena sama pot od desetih ... ena sama izmed stotih, da ga reši... potem mora poskusiti to pot. »O Bog, svetuj mi!« vzdihuje vsa obupana. Pesti se ji krčijo, njeni beli zobje grizejo v blede ustnice, da se zdajci pordeče od kapljice krvi. »0 Bog!« ponavlja vsa zbegana. »Ali je mogoče, Ciril, da’ me res ne slišiš? Da mi ne moreš svetovati, da mi ne moreš pokazati poti?... Ali ne vidiš, moj edini Ciril, da sem vsa iz uma?... Hotela bi se razjokati pri tebi... hotela bi ostati pri tebi, toda še za to nimam pravice. Vidiš, vsak trenutek se bo vrnil... on, ki te mi edini lahko ohrani. Odgovoriti mu bom morala ... izbirati med sramoto ... med večno sramoto in strašnimi očitki, da sem te prepustila brez moči njegovi osveti...« Vnovič jo je zadušilo ihtenje. »Ah, Ciril... Moj odgovor je pripravljen ... Ne smem ... ne morem več pomišljati... Med tvojim življenjem in mojo srečo ne morem izbirati... Odločila sem se ... Živel boš.« In kakor v snu, ko da hoče podkrepiti ta sklep, ki se je bila zanj odločila, je venomer ponavljala: »Živel boš... živel... živel.« Okoli nje je vladala smrtna tišina. »Živel boš, Ciril moj... Ker moraš živeti! Če bi bila sama in prosta, se morda ne bi bila odločila za ta sklep... Morda bi potem rajši s teboj vred umrla ... Toda najina otročička ... ona se zanašata nate ... zanašata name... Kaj bi se zgodilo z njima, če bi ostala brez tebe? Njuna sreča je prvo.« In z vročim glasom je hlipnila: »In pozneje, kaj ne, mi boš tudi ti odpustil greh, ki sem ga sklenila to uro, kaj ne, da mi ga boš odpustil? Ne boš dvomil o moji ljubezni... o zvestobi tvoje Ljudmile, ki ni nikoli ljubila... ki ne bo nikoli ljubila drugega kakor tebe... o zvestobi svoje žene, ki si ji ti vse na svetu... Ljudmile, ki jo tudi ti, Ciril moj, ljubiš edino na svetu, trdno verujem v to.« Utihnila je. Spet je zagledala v duhu sliko dr. Horvina. Vsak trenutek se mora vrniti. Rekla mu bo: »Rešite mojega moža... in ne zahtevajte od mene, česar vam ne morem dati.« Počemu? Ta mož ne pozna usmiljenja, videla je na jeklenem lesku njegovih oči. In spet ji pridejo v spomin njegova nesramna namigavanja ... njegove laži, ki ga jih ni bilo sram vreči ji v obraz. Še poslednjič je vse v njej vstalo proti žrtvi, ki se je bila odločila zanjo. »Ne, Ciril moj... ne, nisi kriv, ne moreš biti kriv! Nisi izdal tiste, ki jo ljubiš... tiste, ki si ji še včeraj pokazal njeno sliko — sliko, ki jo zmerom nosiš s seboj, in ji dejal: ,Zapustiti te moram, Ljudmila, toda ti ostaneš pri meni. Vidiš, kadar sem daleč od tebe in mi je hudo, takrat samo pogledam tvojo sliko in takoj postane vse svetlo v meni.’ Mlada žena je pri teh besedah pogledala na stol, kjer je ležala Cirilova obleka. Vse njene misli so ta trenutek pri sliki, ki mora biti v njegovem žepu... Lahko bi zdrknila na tla in tedaj bi jo kirurg videl... in jo ukradel... Ne, ne, to se ne sme zgoditi. Vzela bo to sliko, spravila jo bo... Ne sme priti v Horvinove roke! Stopila je k stolu in vzdignila obleko. Vsa zamazana je, vsa krvava. V žepu suknjiča je Ciril zmerom nosil listnico. In v tej listnici mora biti njena slika. Dama v črnem Minili so štirje tedni in sem spet šel v gledališče. In zgodilo se je natanko tako, kakor sem pričakoval! Tista daona v črnem je spet stala, pred vhodom v gledališče. Spet je-imela rafinirano oblikovane lakaste čeveljčke, spet takratni koketni klobuček in spet čmo-bede rokavice z nežnimi prsti. Nisem si mogel pomagati: tak občutek sem imel, kakor da ravno ta ljubka mlada dama ne bi smela na tak sicer prikupljiv, a vendar svojevrsten način oprezati za poceni gledališkimi vstopnicami. Nekaj v njenih očeh dn v njenem glasu je govorilo proti temu, zato pa so vsa izkustva, ki sem jih dotlej doživel, odločno potrjevala moj sum. V gledališču prvič pozvoni. Takrat l>ride mimo neki gospod, zelo eleganten, v zadregi obstane, sname klobuk pred damo in jo pozdravi s čudnim usmevom. Nato gre v gledališče, jaz gledam za njim in vidim, kako iz avle radovedno opazuje damo pred vrati. Njegov zagonetni nasmeh mi daje misliti. 'Pogum, ki mi je že zrasel, mi spet upade: hotel sem to tujko ogovoriti. Malo minut nato je bilo že prepozno, zakaj, ko se je gledališki zvonec v drugo oglasil, je pristopil k njej drugi, tudi lepo oblečen gospod in jo pozdravil. Ogovoril jo je, ona se mu je nasmehnila, prikimala in nato sta skupaj stopila v avlo. Sam pni sebi imajaje z glavo sem šel za njima in tedaj sem opazil tudi prvega gospoda, ki je bdi malo prej damo pozdravil. Usmev na njegovem obrazu se je poglobil, bil je nasmešek zadoščenja, malone škodoželjnosti. Mene ni opazil, na srečo, zakaj prav gotovo ni bilo posebno duhovito, kakor sem strmel vanj. Toda veselje za gledališče ime je tisti večer minilo. Podaril sem vstopnico nekemu čisto neznanemu dekletu, ki me je bolj osuplo kakor hvaležno pogledala, ko sem zapustil gledališče. Sel sem igrat partijo biljarda. Igra s tremi kroglami na zeleni inizd človeka vsaj raztrese. In vendar sem sredi najlepših serij moral misliti na ono vitko črno damo. In sam pri sebi sem si moral neprestano ponavljati: »Ne, to ni mogoče, to je čisto izključeno .. .« Toda dejstva so govorila neizprosno, neovrgljivo... »Ne bom več igral, nocoj mi ne gre,c sent rekel svojemu začudenemu soigralcu, odložil palico, plačal, pozdravil in šel. Res, prav mlad nisem več, tik pred štiridesetim rojstnim dnem stojim. Toda ravno v tej življenjski dobi, pravijo, se moški počuti spet posebno mladostnega. Mogoče da me je to srečanje tako pomladilo, mogoče pa tudi... naj že bo kakor hoče, ta vitka črna dama mi ni šla iiiz spomina. Nu... naposled se je izpolnilo, kar se je moralo izpolniti. Šest tednov je minilo. Oblekel sem se za gledališče. Tisti večer sem bil posebno skrben pri oblačenju. Kupil sem dve vstopnici, čeprav sem potreboval samo eno. Toda zanašal sem se na srečno zvezdo... in to upanje me ni prevaralo. Čudno se sliši, toda skoraj se mi zdi, kakor bi bila ona čutila moje proseče misli — naj že bo kakorkoli, Napisal F. Waller tisti večer je spet stala pred gledališčem ona vitka črna dama. Mislil sem, da mi bo razneslo srce. Zbral sem ves svoj pogum, stopil k njej, se odkril in jo prosil, ali bi hotela z menoj v gledališče. Glas mi je nekoliko drhtel in moje oči so nemara preveč. plaho izpraševale. Toda mlada dama se je prijazno nasmehnila in me kakor ocen jeva je preletela od nog do glave. Nato je prikimala in skupaj sva šla noter. Tisti večer prav gotovo nisem bdi posebno zabaven, čeprav sem si zelo prizadeval. Napravil sem si bil že lep program, kako bi po končani predstavi ostal še nekaj ur sam s svojo spremljevalko, toda komaj sva stopila iz gledališča, se je obrnila k meni in mi nepričakovano dejala: »Nedaleč od tod poznam zelo pni-jetno družbico — ali ne bi šla za kako urico tja?« Samo za sekundo sem se obotavljal, toda v tisti sekundi je vstalo pred mojimi duševnimi očmi vse podzemlje Berlina, pomislil sem na ligralske beznice in na druge prepovedane zabave, ki se vrše pod krinko nedolžnih sestankov. Toda v tisti sekundi sem se tudi srečal z njenimi očmi, rn takoj sem vneto pristal: »Zakaj ne, gospodična! Z velikim veseljem!« Na tihem sem bil seveda pripravljen na vsa mogoča presenečenja, saj znajo tudi najbolj nedolžne oči lagati. V naglici sem v duhu preštel, koliko imam gotovine pri sebi, nato sem pa poklical taksi. Avto se je ustavil pred čisto nepomembno starejšo hišo; stopila sva iz voza in dama je na poseben način potrkala na vrata. Prikazal se je vratar in vljudno pozdravil. Šla sva v prvo nadstropje f.n opazil sem, da je preproga na stopnicah lepa in snažna. Toda preden je dama pozvonila, se je obrnila k .meni, nekoliko pomislila, kakor v zadregi, in nato dejala: »Moram vam povedati... vstopnina je 50 mark. Toda zato vam zagotovim, da ne boste imeli nobenih drugih izdatkov.« Zdrznil sem se, spet sem se v mislih zagledal v proslulem lokalu, v duhu sem že videl, kako me je policija odkrila in me pelje na stražnico... Toda če sem prišel že tako daleč — nu, prav, pa naj poplačam še to izkustvo. Vzel sem iz listnice petdeseta k. Na pragu se je prikazala čedno in koketno oblečena sobarica. Odložila sva plašče, nato naju je pa odvedla v sobo, kjer je bila že pripravljena izbrana mrzla večerja, štiri dame in neki gospod so naju pozdravili, nato pa so drugega drugemu predstavili, ne da bi bil kdo razumel imena. Prihodnje četrt ure sta prišli še dve drugi mladi dami v spremstvu dveh gospodov. Nato je ena izmed navzočnili dam otvorila ta vsekako nenavadni večer m dejala: »Gospodje ste se morda veselili kakšne galantne pustolovščine, ali pa ste morda računali na urico prepovedane igre. Ne, povedati vam moram, da ste se zmotili. Kljub temu vas vljudno prosim za dogovorjeno vstopnino.« Minuto nato je imela dama, ki nas je tako ogovorila, v rokah štiri pet-desetake. »Najlepša vam hvala, gospodje. Izvolite sesti in ostanite kakšno urico naši gostje.« Dame so nam postregle s čajem mrzlimi narezki, sladkarijami, cigaretami iin v zmernih količinah tudi z likerji. Dve izmed mladih dam sta prav dobro in spretno zaigrali na klavirju, tretja je ročno strigla izre-zanke o nas štirih žrtvah in nam jih nato podarila. Moja dama v črnem, ki je nisem im ogel niti za trenutek izpustiti iz oči, nam je pa nato z mehkim in toplim altom zapela nekaj narodnih pesmi ob spremijevanju lutnje. Razumljivo je, da razpoloženje ni bilo Bog ve kako razsigrano. Ko je minila ura, je spet vstala tista dama, ki nas je že prej pozdravila, se nam vnovič zahvalila za obisk in naposled rekla: »Pravico imate zvedeti, v kakšne namene pojde vaših petdeset mark. Odštejemo si samo svoje izdatke, nato pa vaš denar takoj nakažemo dobrodelnim društvom<. Na tak način mislimo, da nekoliko po svojih močeh pripomoremo k olajšanju bede v teh hudih časih. Če bi se nemara še kdaj iz lastnega nagiba oglasili — čeprav se tega skoraj ne drznemo upati — nam boste iskreno dobro došli.« Koketna sobarica nas je nato spremila dol. Vratar je odprl, in tako smo stali na cesti in gledali drug drugega. Dva izmed gostov sta začela zabavljati. In med kletvicami! sta se izgubila v noč. Tretji je pa zmaja! z glavo, se nejeverno zasmejal, pozdravil in šel. Molče sem kolovratil za njim. Neprestano sem moral misliti na tisto vitko črno damo in na njene tople narodne pesmi. In najnenavadnejše pri lej stvari je to: n videli srečo in blagoslov španskega imperija, postalo njegova usoda in V vsakem predalu več sto tisoč dolarjev Popolnoma varne železne shrambe v kleteh največje newyor8ke banke eden izmed i>oglavitnih vzrokov propada španiije, takrat najmogočnejše države sveta. V novejšem času zaznamuje zgo- Denar, ki srno ga plačali, je res šel v dobre namene. * Tako naiu je pripovedoval ravnatelj Gundler. Z mešanimi občutki smo ga poslušali njegovi gostje. Nu da, čisto nenavadna njegova istOTija sicer ni bila, a vsakdanja tudi ne. Vsekako je bila stvar im svoj način originalna, in ker je bila večerja pri Gundlerju zelo dobra in vino izbrano, smo dobre volje in v prijetnem razpoloženju poslušali pripovedovanje o najnenavadnejšem dogodku njegovega življenja. Bernard Thur je pa vendarle nekam nejeverno vprašal: »Vse prav in lepo, gospod ravnatelj, toda kako morete vedeti, da so šli ti na toli originalen način nabrani petdesetaki res v dobre namene?« Ravnatelj Gundler se je nasmehnil in pogledal proti vratom, kjer se je prikazala njegova mlada lepa žena — ravnokar je bila spravila svojega štiriletnega sinčka v posteljo — in dejal z glasom, ki je v njem drgetala komaj prikrita sreča: »0 tem, dragi Tliur, vam bo moja žena lahko več povedala kakor jaz.« In zagledali smo spet pred seboj vitko, črno damo ... In Bernard Thur je vstal, prijel osuplo Gundlerjevo ženo za roko in ji jo spoštljivo poljubil. Nasmehnila se je. Ugendla je. In njen obraz s finim, nežnim profilom je preletela nežna rdečica. Nahod se Jih ne prime Kalifomsko vseučilišče je pred kratkim napravilo slabo kupčijo. Pogodbeno so najeli tri ljudii, ki so jih nameravali izrabljati za svoje »pre-hlajevalnec poskuse. Zaprli so jih v celice, ki so jih s posebnimi pripravami močno ohlajevali in spet segrevali. Ko je bila »žrtev«- dovolj preparirana, so zaprli k nji bolnika z močnim nahodom, ki bi jo naj okužil. Vsi poskusi so se izjalovili. Tisti trije možakarji so ostali zdravi. Medtem ko si kliniški zdravniki belijo glave, kako bi svoje »žrtve« okuže-vali, se jim natihein smejejo in se redijo na troške vseučilišča. * dovina največje krize v dobi francoske revolucije in Napoleona, pozneje pa po nemško-francoski vojni leta 1870/71. Takrat so kakor gobe po dežju klila iz tal nešteta nova podjetja, dokler ni prišel leta 1.873 polom. In posledica svetovne vojne je gospodarska katastrofa, ki jo danes preživljamo, polom bank in borz... Zakaj tisti*, kar pravijo o tako imenovanem »finančnem nosu«, ne drži. Na borzi in sploh v kupčiji popolne gotovosti nikoli ni in je ne bo. In morda je ravno v tem za tisoče in tisoče ljudi, ki hočejo za vsako ceno hazardirati, največja mikavnost... Tečaji padajo, tečaji rasejo... Nadaljevanje s 4. strani MOST VZDIHOV ZGODOVINSKI RO/AAN NAPISAL MICH EL ZEVACO 66. nadaljevanje Poznala sem jo komaj nekaj ur,« je odvrnila Perina, »pa sem jo vendar vzljubila.« »Otrok moj, poslušajte in dobro me razumite. Ali ste srečni v Benetkah pri svojem gospodarju?... Če niste, mi povejte bi’ez strahu... Aretino, vem, bo pristal na to, da ga zapustite, in vaše življenje in vaša sreča bo poslej moja skrb.« »Prosta je,« je kriknil Aretino, ki mu je iznenada vsa kri šinila z obraza. »Prosta je, tako mi vseh svetnikov!« Perina je pogledala Aretina in oči so se ji zastrle. Zašepetala je: »Kaj bo z njim, če ga zapustim?... Kdo mu bo tako stregel kakor jaz, kadar bo zbolel? In kdo mu bo otiral solze, kadar bo žalosten?« Aretino je obstal kakor omamljen. »Perina!« je vzkliknil z glasom, ki mu ga je dušila resnična ganjenost, »tak me res ne maraš zapustiti, Perina?... Ta gospod, ki stoji pred teboj, je vsemogočen. Napravil te bo bogato, kakor je rekel, zakaj še nikoli ni lagal...« »Pojdiva, gospodar,« je namestu odgovora mehko dejala Perina. Solze, prave solze, prihajajoče iz srca, so takrat spolzele po licih Pietra Aretina. »Torej sem tudi jaz ljubljen!« je vzkliknil in razprostrl roke v gesti, ki je bila kljub njegovi iskrenosti v tisti minuti nekoliko pretea-tralična. »O Perina, biser miline, o Perina, nežnejša si od lune, in tvoje ime naj bo ohranjeno najdaljnim zanamcem! Poslej nisi več vredna biti moja služabnica. Pojdiva... Aretinova žena boš!« •Mojster Pietro« je rekel Roland, »ko se to zgodi, pridite in zahtevajte od mene trideset tisoč srebrnikov, ki sem jih namenil za doto temu otroku. Zdaj pa pojdita!« »Gospodar!« je kriknil Aretino, ves iz sebe od navdušenja, »veliki ste in pravični...« Nekaj minut nato sta Pietro Aretino in Perina zapustila hišo in odšla k »Srebrnemu solncu«, v krčmo, kjer je bil Aretino nekoč prodal Rolandu dva konja. Drugo jutro sta zapustila Mestre in zvečer ■sta bila že v Aretinovi palači. Tam ju bodo naši čitatelji kmalu spet srečali. XIX '• Bianciu grob Voz z Bembom je zavil iz Mestra na cesto v Treviso in v spremstvu kakega tucata jezdecev prispel do piavske soteske. Naposled se je ustavil pred Črno jamo. „ Kardinal se je na tem poslednjem delu vožnje skoraj popolnoma pomiril. Teh osem dni je neprestano koval načrt za načrtom in si naposled dejal: »Poglejmo najprej, karti me bo zaprl; dotlej ne morem ničesar ukreniti.« Njegovo sovraštvo do Rolanda v teh osmih dneh ni zraslo, ker je bilo tolikšno, da ni moglo več zrasti. Toda neka druga čudna izprememba se je zgodila v kardinalovem duhu. Roland, ki ga je bil tako dolgo navdajal z brezumno grozo, je prestal biti v njegovih očeh strašni in neizprosni osvetnik, kakršnega si je bil v duhu naslikal. Pripetilo se mu je celo, da se je zalotil, ko je s porogljivim nasmehom godrnjal sam pri sebi: »Da sem jaz na njegovem mestu, da imam jaz Bemba v rokah, bi bil že zdavnaj mrtev! Kdo ve! Mogoče se me boji, čeprav me ima v oblasti!... Ah, če bi se mi posrečilo, da mu uidem! Tedaj ne bi zanj iskal navadne ječe, tako mi vseh svetnikov!... Čisto drugače bi ga udaril in bolje zadel!... Eh, ni še vse izgubljeno, ko me pusti bedak pri življenju!« Ko se je voz ustavil in je Bembo stopil na tla, je z enim pogledom preletel okolico in jo še tisti mah spoznal, čeprav je bilo tema. »Črna jama!« je zamrmral. »Mislil sem si...« Scalabrino ga je prijel za roko in ga potegnil za seboj. Neka vrata so se odprla. Takrat se je Bembo spomnil, v kakšno jamo ga je bil Roland prvič zaprl. Vztrepetal je po vsem životu in se skušal upreti. Toda Scalabrino ga je porinil naprej in stopil za njim. V svoje neizmerno presenečenje je Bembo videl, da ga ni pripeljal v ono proslulo jamo, temveč v nekako sobo, ki je bila še dosti dobro opremljena. Scalabrino je zapahnil vrata s trojnim zapahom in se brez besede spustil na stol. Kardinala ni niti pogledal. Njegova senca, ki so se žile v njih zdaj pa zdaj zalile s krvjo, so edina izdajala, kakšen vihar sovraštva divja v orjakovi duši. Bembo se je spustil na drugi stol. Soba je bila razsvetljena s plamenico. »Ali me misli sem zapreti?« je premišljal kardinal. Minevale so ure. Zunaj je vladala globoka tišina. Bembu se je zazdelo, da je njegov čuvaj zaspal. Vstal je in z razbijajočim srcem stopil proti vratom. Toda Scalabrino je postavil svoj stol pred vrata in se naslonil nanje. Kardinal se je napravil, kakor da se je hotel malo izprehoditi, in se je nato spustil nazaj na stol. »To sem nespametno naredil!« si je dejal. »Lepo počasi, in nikar se ne prenagli!... Saj priložnosti, se mi zdi, mi ne bo manjkalo...« Naposled je na stolu zaspal. Spal je dolgo, toda njegov spanec je bil nemiren; zdaj pa zdaj so se mu utrgale iz ust gluhe in presekane grožnje. Zbudil ga je občutek, da ga nekdo čisto iz bližine opazuje; hkratu je začutil, kakor bi potegnil svež zrak. Odprl je oči in videl, da so vrata odprta. Plamenica na mizi je dogorevala. Pred njim je stal Roland. Kardinal je ves prestrašen planil pokoncu. >Pojdite z menoj!« je rekel Roland. Odšel je iz sobe in pustil vrata odprta. Bembo je obstal nekaj sekund, kakor bi ga bila neizrekljiva groza prikovala k tlom. Potem se mu je pa zasvetila iskra nove nade; stopil je za Rolandom. Zagledal se je v nekakšnem hodniku, praznem in zapuščenem. Na njegovi desnici je bilo popolnoma tema; tam je morala biti ona jama. Z leve je pa prihajala nejasna luč. Bembo je vztrepetal od brezumnega veselja. Neslišno, z volčjim korakom je krenil na desno. Česa je upal, če bi prišel v jamo? Da bo nemara odkril kakšen izhod?... Ali pa da se bo tam skril?... iiiiiw**ui|iiiniiii****iiii)niiiin*wtinmiiiuiiiiniiiiiniiiiiiiii||niinniinii||inniiiiiiiiinim|iininiinjm|iiniiuii[[j ZadnJHdnevi teko za obnovo naročnine, ie hočete imeti pravico do tekmovanja Toda ni še napravil deset korakov, ko se je zadel v tri može. Brez besede so ga potisnili nazaj proti vhodu v votlino. Bembo je začel teči. Videč, da ga oni trije možje nič več ne zasledujejo, je sklenil zagnati se ven, pa čeprav si razbije glavo. V nekaj skokih je bil zunaj, na tisti ploščadi, ki se je širila pred vhodom v jamo in ki se t je nenadoma končala z navpično steno ob prepadu. Na dnu prepada je bobnela Piava. Tam se je Bembo nenadoma ustavil in kletev, ki se mu je utrgala iz penečih se ust: videl je, da je z vseh strani obdan s trojnim krogom ne-zrancev, oboroženih do zob. Kakih sto jih je moralo biti. Bembo je izprevidel, da je izgubljen. V glavi se mu je zvrtelo in noge so mu klecnile. Toda z obupnim naporom se je osvestil in pogledal okoli sebe in kvišku. Okoli sebe je videl nepremične obraze Rolandovih ljudi, nad seboj je videl bledo nebo in na njem so se izgubljale poslednje zvezde v porajajoči se jutranji zarji. Oster in mrzel veter je vel čez malo ploščad. Ciprese in bori, prilepljeni ob skale, so zavijali v vetru in njih glasovi so se mešali z bobnenjem reke. Kardinal je bil ves bebast od groze in strahu: zdelo se mu je, da sanja strašen sen. Toda za možmi, ki so tvorili krog okoli njega, je Bembo zaslišal udarce z rovnicami, ki so udarjale ob granit, kakor bi cela četa delavcev opravljala neko skrivnostno in važno delo. »Razbojniki!« je zarjul in vrgel okoli sebe pogled, v katerem se je bliskalo sovraštvo, »kaj mi hočete!...« »Jaz vam to povem!« je odgovoril neki glas. Ob njegovem zvoku je Bembo vztrepetal. V krogu se je prikazal Roland. Bembo je divje uprl oči vanj. Roland je stopil k njemu in mu položil roko na ramo. Kardinal se je zamajal pod to težko roko. »Nekoč,« je rekel Roland z mirnim glasom, >nekoč ste bili siromak, ki so se ga vsi ljudje ogibali in šli s prezirom mimo njega. Zbujali ste neko instinktivno nezaupanje in nihče vas ni maral. En sam človek je bil, ki se mu je smilila vaša osamelost, vaša gmotna in moralna beda. Ta človek vam ni odrekal razuma ne dobre volje in je napravil iz vas svojega prijatelja. Pripeljal vas je domov k svojemu očetu, vas posadil za njegovo mizo in vas spravil na pot sreče. In kako ste se mu za to zahvalili? Dali ste oslepiti mojega očeta, ubili ste mojo mater, in mene, mene ste obsodili na počasno umiranje na dnu temnic.« Bembu se je utrgal blazen smeh. »Mrzil sem te!« je zaškrtal. »Mrzil bolj kakor kogarkoli drugega na svetu, bolj kakor tiste, ki so me prezirali, in še danes te z vsem svojim bitjem mrzim.« »Dobro. Ko sem vas prvič dobil v roke, sem vas tu zaprl. Pričakoval sem, da se boste v samoti skesali svojih zločinov in da bo prišel dan, ko vam bom mogel oprostiti zlo, ki ste mi ga napravili. Toda ko ste se rešili, ste dostojno nadaljevali vrsto svojih zločinov in ubili nedolžno dekle. Kaj vam je to dekle storilo?« Bembo je stisnil pesti in zarjul: »Ljubil sem jo. In zaklel sem se bil, da bo moja, samo moja. In če bi še živela... oh, Če bi še živela!...« »Bi jo v drugič ubili?« »Ne!« se je zagrohotal Bembo in ustnice mu je skrivil prezirljiv režaj, »ne! To pot bi bil opreznejši in ji ne bi dal časa, da se zabode, kakor se je zdaj!« Pri tem nepričakovanem odkritju je Roland prebledel. Tak se je moral nesrečni otrok sam ubiti, da se ubrani nečistega objema! Tak se je Bembov zločin še povečal s to strašno okoliščino, da se je Bianca sama ubila! Gluh in hripav plač se je utrgal kraj Rolanda. »Potrpljenje!« je odgovoril Roland. »Potrpljenje, Biancin oče!« Enak grohot kakor prej se je utrgal z Bern-bovih ustnic, grohot blaznosti in brezumnega poroga. »Zdaj zmaguješ!« je zarjul z bogokletno psovko in zavihtel skrčene pesti proti nebu, kjer so se svetlikali prvi žarki jutranje zarje. »Zdaj zmaguješ, toda če bom umrl, bom umrl maščevan, ker je tista, ki si jo ljubil, umrla! Umrla, ubita od moje ljubezni! Umrla, ker ni hotela biti moja! Ubij me, če hočeš, umrl bom zadovoljen nad zlom, ki sem ti ga storil ... 0 solnce, o priroda, o ve blede zvezde, bodite priča mojega veselja. Da, umrl bom, in umrl bom zadovoljen! On bo pa živel! Živel, da bo trpel kakor zavrženi v peklu, zakaj on ni izmed tistih, ki znajo pozabiti! Roland Candiano, poslušaj me: mrzil sem te, in mrzim te. Če bi Bianca še živela in če bi mi razgrnil pred noge vse zaklade sveta, bi se njej odrekel, odrekel bi se vsem zakladom, če bi mogel s tem povečati tvoje trpljenje ... Zdaj pa udari, ko že berem v tvojih očeh, da si me obsodil!« Roland se je obrnil k ljudem, ki so stali okoli njega. »Bratje,« je rekel s svojim mirnim in resnim glasom, »ali je ta človek vreden, da živi?« »Naj umre!« so odgovorili možje v en glas. »Ali je ta človek vreden, da umre brez trpljenja?« je povzel Roland. In z neizprosnim glasom so odgovorili: »Naj bo preklet v svojem umiranju!« Takrat sta dva moža pograbila Bemba in ga potegnila v stran. Nekoliko zadaj od ploščadi so bili delavci izsekali v skalo votlino, podobno ozki celici. Pred vhodom v to celico so položili na tla Biancino krsto. Bembo jo je zagledal in prebral napis. In noge so se mu zašibile. Toda moža sta ga krepko držala. Kakor v strašnem snu je gledal, kako je kakih dvajset mož vzdignilo krsto in jo postavilo v celico. Opotekaje se, z izbuljenimi očmi in z znojem na čelu je Bembo strmel v celico, ki je postala grobnica; zaman je skušal odtrgati oči od krste svoje žrtve. Takrat se je spet začul Rolandov glas. Iz-pregovoril je čudne besede: »Bembo, zdaj ko ste mrtvi, prejmite moje odpuščanje in odpuščanje Biancinega očeta. Počivajte v miru!...« »Zdaj ko sem mrtev!« je zajecljal Bembo in zobje so mu zašklepetali. »Oh, kaj naj to pomeni? ... Pamet me zapušča!... Mrtev!... Jaz mrtev!... Kdo je to rekel? ... Ne!... Pustite me!... Peklenščki!... Kam me vlečete? ...« Vse drugo se je izgubilo v tuljenju groze. Kaj se je zgodilo? Tole: Komaj je Roland dogovoril, sta moža, ki sta ga držala, potisnila Bemba v celico, v B i a n c i n grob, in delavci so tisti mah začeli zazidavati vhod vanj. Ves v penah, kakor iz uma se je Bembo premetaval v grobnici, hoteč se iztrgati iz nje. Vaščani iz Nervese so pozneje pripovedovali, da so z grozo poslušali brezumne krike, ki so vstajali v gori. To so bili Bembovi kriki. Zazidavanje vhoda je trajalo eno uro. Ko je zid zrasel v višino človeka in je bilo treba položiti le še nekaj kamnov, se je začul iz grobnice strahoten grohot, da so se možem, ki so prisostvovali temu prizoru, naježili lasje. Bembo je zblaznel! Preden je položil poslednji kamen, je eden izmed delavcev, ki so opravljali to strahotno delo, še poslednjič pogledal v grobnico. In je V 24 URAH barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobl in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice i.t. d. Pere, suši, monga in lika domače perilo tovarna IOS. REICH LJUBLJANA videl kardinala zleknjenega čez Biancino krsto in brez življenja. Ko je bila grobnica docela zazidana, so zavalili nanjo velike skale. Špranje med skalami so zadelali s prstjo. V to prst so zasadili poganjke mastike in drugega divjega grmičja. Ti poganjki so pognali... Tako da čez nekaj dni nihče na svetu ni mogel slutiti, da pokriva ta gomila kamenja grob Biance, hčerke kurtizane Imperije, in beneškega kardinala Bemba. Po končanem delu je Roland pustil v Črni jami dvajset mož in jim zapovedal, da morajo ostati na straži mesec dni. Potem je s Scalabrinom krenil z gore, zajahal konja, prišel v Mestre in na obal lagune, zvečer proti desetim je bil pa v hiši na Olivol-skem otoku. XX Drugi grob Okoli desetih sta Roland in Scalabrino prispela na Olivolski otok. Prva Rolandova skrb je bila, da se je prepričal, ali se ni njegovemu očetu za njegove odsotnosti kaj pripetilo. Stari dož je spal mirno ko otrok. Roland ga je nekaj minut gledal s tistim posebnim razburjenjem, ki prevzame človeka po prestani tragediji, ko mu je v uteho, če se vidi v krogu ljudi, ki so mu dragi. Ne, Roland Candiano ni občutil nemira ne kesanja spričo strašne kazni, ki jo je bil namenil Bembu. Drgetal je le od tistega nedoločnega živčnega razburjenja, ki nastopi po nenavadnih doživljajih. Človeka živega zazidati v grobnico skupaj s krsto njegove žrtve, pa naj bo ta človek še tako strašen zločinec, se bo temu ali onemu zdelo nečloveško. Ne da bi se za kogarkoli zavzemali, ker se hočemo strogo omejiti zgolj na pripovedovanje dogodkov, kakor so se pripetili, čutimo vendarle dolžnost pripomniti, da se morala s stoletji izpreminja. Doba nasilja, razuzdanosti in razkošja, ki smo jo skušali naslikati, je rodila kajpada tudi ekscese. Takratna Italija, prizorišče krvavih bojev, opustošena po razbojniških tolpah in vojaštvu, vsa sršeča od bodal in rdeča od krvi, Italija vohunov in ovaduhov, Italija bleščečih in razuzdanih veselic, je spravljala svet v osuplost s svojimi ekscesi. Zločin se je imenoval Borgia; po drugi strani je pa bila ta doba zločinov in nasilja posebno plodna za umetnost: Michelangelo je njen veličastni izraz. Vladal je pandemonij, kjer so tulili in besneli zavojevalci, kjer so premaganci ječali od obupa, kjer so peli nedosegljivi pesniki in ustvarjali nesmrtna dela veličastni geniji, ki jih moderna umetnost še danes posnema. Da, vse je bil eksces. S te strani moramo gledati Candianovo osveto, če jo hočemo presoditi v dobri veri. Naj bo že tako ali tako, Roland ni čutil ni-kakega usmiljenja z Bembom, drugače bi ga bil pomilostil. In zato ga tudi ni grizla vest, ko je bila kazen izvršena. V tem svetlem duhu bi možnost kesanja p o izvršeni kazni zahtevala usmiljenje poprej, in to usmiljenje bi se bilo pokazalo v pomilostitvi. Ali je o teh stvareh razmišljal Roland, ko je stal pred svojim spečim očetom? Ali je iskal na tem od trpljenja razoranem slepčevem obrazu sledov bolesti, ki bi opravičili strašno maščevanje? Kakorkoli je 'že bilo, ko se je vrnil v sobo, kjer ga je Scalabrino čakal, je bil Rolandov obraz spet miren in neprodiren. Roland je že dolgo videl v nekdanjem na smrt obsojenem razbojniku svojega edinega prijatelja, in kakor vsak večer, je tudi nocoj nekaj minut z njim pokramljal. Govorila sta o nepomembnih stvareh, kakor da se hočeta njuna duhova ob njih odpočiti. Niti besedice o Bianci, ne o Imperiji, ne o Bembu, ne o strahoti prestanih tragedij. Nato se je Roland umaknil v svojo sobo. Takrat je Scalabrino odšel iz hiše in z Oli-volskega otoka ter zavil proti starim nabrežjem na Lidu. Hodil je počasi, snovaje morda kak načrt, ki pa ni o njem zinil Rolandu niti besedice. Ta divja in nasilna natura je bila po drugi strani čudno plašna. Drugače je bil nocoj videti popolnoma miren in maloštevilni ljudje, ki so ga srečavali, so ga morali imeti za mirnega meščana, ki se vrača s ponočevanja domov. Na ovinku nekega širokega kanala se je ustavil, pogledal po hiši pred seboj in zamrmral: »Tule bo...« Bila je nizka in siromašna hiša z razdrtim pročeljem. Nad vrati in pod oknom prvega nadstropja je viselo znamenje na železnem drogu. To znamenje je predstavljalo sidro in je moralo biti nekoč pozlačeno. To je bila krčma pri »Zlatem sidru«, last dičnega Bartola, ki so ga njegovi gostje navadno imenovali Enookega. Scalabrino je opazil, da prihaja skozi špranje v zadelanih oknih pramen svetlobe. Dejal si je, da so v krčmi gotovo še gostje, in zato je sklenil počakati. Bralci se morda še spomnijo, da so bila razen vrat, ki so držala naravnost v pivsko sobo, še druga vrata na hodnik, po katerem se je prav tako dalo priti v krčmo. Scalabrino je čakal kake pol ure, ko so se vrata na hodniku odprla in sta se prikazala dva moža. Orjak je enega izmed njiju prvi mah spoznal po postavi in hoji: bil je Bartolo Enooki. Drugega ni spoznal. Bil je ogrnjen v plašč in ovratnik si je bil visoko zavihal. Moža sta pustila vrata za seboj priprta in sta šla skupaj kakih deset korakov, očividno hoteč končati pogovor, ki sta ga začela v pivnici. Scalabrino se je splazil ob zidu na hodnik. Prišel je do vrat v pivnico; odrinil jih je in naglo preletel notranjost: soba je bila prazna. Velikan je vstopil, mirno zavil v malo sobo v ozadju, sedel in jel čakati. Ne bo nezanimivo pomuditi se nekoliko pri možu, ki je šel z« Bartolom, in zvedeti, kaj je pri njem počel. Poglejmo torej nekako eno uro nazaj in stopimo v krčmo v trenutku, ko se je ta neznanec vsedel za mizo. To je bilo ravno tedaj, ko je krčmar pri »Zlatem sidru« odslavljal svoje poslednje goste. Ko ni bilo nikogar več v krčmi, je neznanec odložil plašč, ki mu je dotlej skoraj popolnoma zakrival obraz, in prikazal se je obraz policijskega šefa Gvida Gennara. Bartolo je stopil k njemu in ga spoštljivo pozdravil. »Če se vaša Visokost izvoli okrepčati,« je dejal, »vam lahko postrežem iz svoje kleti z nekaj steklenicami dobrega francoskega vina... »Da, prinesi mi francoskega vinal« je rekel Gennaro in si pomel roke. Enooki je odhitel in se dve minuti nato vrnil s steklenico saumurčana. Spoštljivo jo jo položil na mizo. Gennaro si je natočil kozarec in zvrnil iskrečo se pi jačo v enem požirku. »Da, da,« je pohvalil, »Francozi imajo res najboljša vina na svetu... Nu, mojster Bartolo. ali je kaj novic?« »Da, Visokost, in še zelo važne.« »Beži no!« se je porogljivo zasmejal Gennaro. »Visokost presodite sami: Rolanda Candi-ana ni več v Benetkah.« »Hudiča! Pa se ve, kaj je z njim?« »Njegovi zvesti trde, da je v Milanu.« Samo nekaj dni je še vmes, pa bomo videli in slišali v ljubljanskem kinu »Matica« premijero filma »Paprika«. Prvič jo bomo slišali, to pretkano Frančiško Gaal, ki je dosegla v tem filmu tolikšen uspeh, da je bila takoj stalno angažirana. Neka berlinska kritika, ki jo je napisal Georg Herzberg pravi med drugim: »Ta ženska ima papriko kar v krvi. Zakaj nam le ugaja? Ne da se reči, da je lepa, malo je okroglasta, plesati tudi ne zna in njen glas je kvečjemu za srednjo opereto. Ampak nekaj vendar ima, nekaj kar nam uga- »Vidiš Otfcika,« se nasmehne navihana Ilona, »saj to je naravnost paprika!« Ta predrzna Madžarka s papriko v krvi se je pred tremi leti na nekem plesu čez ušesa zaljubila v prav čednega mladega gospoda. Vsa tri leta ni bilo ne duha ne sluha o njem. Zdaj, kar na lepem, ko je prišla k svoji prijateljici na obisk, je na svoje veliko veselje zvedela, da je tisti gospod, ki se je vanj zatelebala, dr. Schroder, Ottikin svak, in še nekaj, kar jo še bolj navdušuje, ni poročen. Stvar je pa kljub temu zelo nerodna. Dr. Schroder živi samo za svojo znanost, se ogiblje lepih žensk Frančiška Gaal v filmu »Paprika« da je Ilonin oče, za roko njegove hčerke. Franc, ki je nad vse vesel in ponosen na tako odličnega zeta, se odpravi k svoji zapuščeni ženi z veselo novico. Toda njegovo začudenje je nepopisno, ko najde pri svoji ženi svojo pravo hčerko. Uvidi, da so ga preslepili. Prav ob istem času pa pojasnjuje llomna prijateljica Otti svojemu svaku Pavlu, da ni Ilona niti sobarica, niti hči sluga Franca, bivšega cirkuškega artista, temveč njena najboljša prijateljica in hčerka madžarskega veleposestnika Takacza. NflM nj P i ja, nekaj s čimer nas osvaja. Poleg tega, da je prijazna, navihana, včasih celo izzivajoča, ima še — lepe noge.c Berlinska kritika je nekam navdušena zanjo in za film »Paprika«. Carl Boese je film sijajno zrežiral. Godba, ki jo je priredil Franz VVachsmann, vžiga in nam skratka ugaja, tekst k njej, ki je od Schvva-bacha, je vseskozi vesel in prikup-Ijiv. Zvok je najmanj tako jasen, kakor slike. Frančiška Gaal je lahko zadovoljna, pravi Herzberg, z uspehom, ki ga je žela pri berlinskem občinstvu; pa saj je film tudi prav dober in poln veselih domislekov. »Le kako si to napravila?« vprašuje začudeno Otti svojo prijateljico llono, ki ji zmagoslavno pripoveduje, da gre nocoj z dr. Pavlom Schro-derjean, zakrknjenim samcem, »na lepše«. Po nekaj dneh bomo torej videli film »Papriko« s to pretkano Frančiško Gaal, ki ima, kakor trde berlinski kritiki, v žilah papriko name-stu krvi. Torej: ona je paprika, film je paprika in naše razpoloženje, ko bomo gledali in poslušali ta film, bo najmanj papricirano. Prav gotovo se bomo dobro zabavali in posrečena \Vachsmannova godba nam bo dobro voljo še povečala. Greta Garbo se poslavlja od filma Stockholmska agentura »Radio« poroča, da se je kljub dozdajšnjim nasprotnim vestem Greta Garbo odločila, da se ne vrne več v Holly\vood in da sploh ne bo več igrala za film. » Ufa« pri nas Nemško filmsko podjetje Ufa začne v kratkem pri nas delati kulturne filme Naši filmski centrali je uspelo, da je pridobila »Ufo« za snemanje kulturo;'h filmov v naši državi. Ze te dni pride dr. Schulz, šef produkcije kulturnih filmov, k nam. »Ufa« bo najprej posnela najlepše •kraje Jugoslavije, narodne običaje, industrijo, kamnolome in kraje z lesno industrijo. Seveda ne bo pozabila na poljedelstvo, pridelovanje tobaka, maka, hmelja itd. Ugodno bi bilo, da Iv pri tej priliki posnela tudi najvažnejše dogodke pri nas za svoj zvočni tednik. Ta akcija bo imela na vsak način veliko vrednost pri propagandi za našo državo, naše morje in letovišča. Spomniti se .moramo, da ima »Ufa« v Evropi 288 lastnih kinov m celo v Ameriki 14. V Evropi ima kinematografe v Nemčiji, Holandiji, Norveški, Italiji, na Poljskem in v estonskih krajih, v Ameriki pa v New-Yorku, Čikagu. Wasbingtonu, San-Franeisku, Detroitu in Pittsbur-gu. Razen tega iima 37 zastopstev v vseh delih sveta. Glede na to moramo prisoditi veliko važnost snemanju jugoslovanskih kulturnih filmov, ker je prav gotovo, da bo »Ufa« v vseh naštetih državah in krajih »vrtela« naše filme, ki bodo neprecenljiva propaganda za naše kraje in za našo industrijo. Želeti bi bilo, da se vodstvu te akcije dodeli tudi kateri naš nepristranski veščak. II Pivo s »čudodelnimi bakterijami Skrivnostna zdravilna pijača, ki jo omenjajo svete knjige Indov. -Raziskovanja prof. Lindnerja v Mehiki. — Praktični uspehi. — se nekaj o »japonski gobi« v strahu pred ženitvijo, ki bi mu pri njegovem delu bila v napoto. Ilona je drzna; ne da se ugnati. Našemi se za sobarico svoje prijateljice Otti in ima dostop v samsko stanovanje dr. Schrbderja. Čez čas je že ona gospodarica situacije. Gospod Pavel se začne kar čez noč zanimati za navihano sobarico, ki se mu od dne do dne bolj prikupi. Sluga Franc, nekdanji cirkuški čarovnik pa ji skoraj prekriža račune. Pred petnajstimi leti je pobegnil ženi z neko artistke* ki je požirala kače. Njegova prava žena pa je prav zdaj v Berlinu, zato se boji na ulico. Francu se nekam dozdeva, da je nova sobarica Ilona njegova hčerka. Ko ji to zaupa, mu ona potrdi, ker ji zapletena situacija ugaja. Prepričana je, da jo bo Franc, kot namišljeni oče, v njenih načrtih podpiral. Dr. Schrbder se končno res zaljubi v llono in prosi Franca v prepričanju, V neki dunajski bolnici uporabljajo neobičajno zdravilo, s katerim so dosegli osupljive uspehe. To zdravilo je pivo iz dunajske pivovarne, pomešano z zdravilnimi tropskimi bakterijami! Ta nenavadna pijača deluje posebno zdravilno pri motnjah prebave in uspešno razkazuje črevesje. V staroindskih zapiskih je omenjena neka pijača, ki je Somu dala nenavadno moč. Mnogi so sii trli glavo, kakšen je pač neki bil ta čudodelni sok. Zdravilna trava? Umetna zmes? Nikdo ni mogel pogoditi. Nemški profesor P. Lindner je nepričakovano odkril tajnost. Mudil se je v Mehiki, kjer je proučeval sok agave, ki ni uporabljiv samo kot mamilo, temveč hkratu zdravilno vpliva na želodčna in črevesna obolenja. Našel je bakterije, ki povzročajo trajno vretje. Profesor Lindner se je delj časa bavil s temi bakterijami, ki jih znanstveno imenujejo termo-baeteri-um mobile. Na čast nemškega učenjaka so dobile ime pseudonim Lind-neri. Profesor Lindner je dokazal, da se nahajajo v sveti pijači, ki jo omenjajo andski zapiski, prav te »čudodelne« bakterije. Zdaj si je nadel težko nalogo, da svoje odkritje tudi praktično uporabi. Na nekem človeku, ki je že dolgo bolehal za prebav- mirni motnjami, je delal poskuse in ugotovil, da se je bolnik že po najmanjši količini zavžitega zdravila počutil mnogo bolje. Neki švedski koncern in neka dunajska pivovarna sta se za stvar tako zanimala, da sta se odločila izdelovati dunajsko pivo s čudodelnimi bakterijami. Takšna pijača se da pripraviti v dveh dneh. Omenili smo že, da so to pivo preizkušali v neki dunajski bolnici in so uspehi baje osupljivi. Odkritje tega zdravilnega soka, ki so ga doslej rabili 'le v tropskih krajih, je na vsak način velike važnosti za zdravništvo. Upajmo, da nas ne bodo te indske zdravilne bakterije tako razočarale, kakor nas je čaj »japonske gobe«, ki so ga pred leti toliko hvalisali. * jKanufaUiueO’ po nizki ceni In v veliki izberi Vutn nudi OMaZdnita ‘zaSlwwHO’ JtfuMiafta, Tycšwa cesta 29 v hiši Gospodarske zveze Pi odafa tudi na hranilne knjižice članic Zadružne Zveze, Ljubliana DRUŽINSKI TEDNIK ___________________L &et Animl {kAdUodatn Novela Zdaj se je nasmehni!. Ali je mar bral smrtno tesnobo na bledem čelu mladega moža? Zakaj ne napravi 'konec ttej (neznosni napetosti? Zakaj vendar že ne potegne okovov iz žepa, zakaj ne reče: V imenu postave vas aretiram!« Ali se mar pase na njegovih neizrekljivih mukah? Ce mu vse povem, je pomislil Bert, če mu priznam, skesano priznam, potem morda ne bom tako hudo kaznovan. Toda zločinec ostane kljub temu, zaznamovan bo, službo zgubi in v očeh ljudi bo navaden tat. To je strašno, je vročično premišljal Bert, še znorel bom! Ce bi imel kakšno orožje, revolver — pognal bi si kroglo v glavo! Le zakaj se mož tako dolgo obotavlja! Zakaj me trpinči, da bom še zblaznel? In zakaj — o Bog — zakaj vlak tako dolgo stoji? Saj sedim tu že cele ure! O Bog ...« Mož nasproti Bertu je pogledal na ■ uro. »Še zmerom pet minut,< je zagodrnjal. »Strašno je to neskončno čakanje!« Bert je planil pckcncu in pograb-bil aktovko. Še pet minut? A potem se ni vendar še nič zgodilo, poteim lahko še... Kakor iz uma je planil na hodnik, skočil iz vagona in stekel na peron. * »Če nočete zamuditi, se morate podvizati!« mu je rekel uradnik pri izhodu. Toda Bert ga ni slišal. Zagnal se je v prvi taksi in kriknil šoferju naslov svoje tvrdke. Rešen! je vriskal sam pri sebi, ko se je zavalil na mehke blazine. Re- sen! Rešen v poslednjem trenutku! Ce bi pa zdaj še sedel v vlaku, bi bilo že prepozno! »Nekoliko ste se zamudili, gospod Arnold,« je rekel njegov šef, ko je Bert naštel predenj na mizo štirideset tisoč dinarjev. »Hotel sem že telefonirati v banko. Toda kaj vam je? Strašno bledi se mi zdite — ali vam je mar slabo?« »O, zdaj mi je že dobro!« Bert je bil ves hvaležen in srečen. Toda vzlic temu je bil zelo vesel, ko je šef prihodnji mesec poslal drugega uradnika v banko. Mlada raziskovalka Kolonijalni minister francoske republike je skušal leta 1930 pridobiti učenjake za zbiranje geološkega (sestava zenjlje) in topografskega (opis krajev) materiala neznanih krajev otoka Madagaskarja. Vsi moški so se ustrašili tega posla. Z velikimi navdušenjem se je pa ponudila za to mlada dijakinja Mile Basse, ki so jo končno res poslali na raziskovanje. Mlada učenjakinja je živela več mesecev na Madagaskarju in se razgledala po neznanih predelih v spremstvu domačinov. Neomajna želja, po znanstven'h uspehih ji je dajala dovolj moči, da je prenesla vse težave in nevarnosti v pragozdu tega otoka. Še oborožena ni bila; geološko kladivce je bilo vse, kar je nosila s seboj. Lansko jesen se je vrnila z obilnim gradivom, z načrti in zemljevidi neraziskanih krajev. Prinesla jo prav lepo zbirko geoloških, zooloških in botaničnih preparatov. 0 vsem tem bo gospodična Basse izdelala doktorsko disertacijo, ki ne bo samo zanimiva, temveč bo tudi precej obogafiila znanosit. * Bert Arnold se še zmerom ni prav osvestil. V banki je bil dvignil štirideset tisoč dinarjev, skočil v taksi in se odpeljal na postajo — zdaj je sedel v vlaku, ki odide čez nekaj minut. Bil je sam v oddelku, sedel je zraven okna, v mrežo nad seboj je pa vrgel svojo staro aktovko — edino prtljago, ki jo je imel s seboj. In v tej aktovki je bilo štirideset bankovcev, ki jih je... ki jih je ukradel! In ki je zdaj hotel z njimi pobegniti. Hotel? Saj se je vsa stvar odigrala prav za prav brez vsakega namena. Niti trenutek ni mislil na to, da bi vsoto, ki jo je dvignil za svojo tvrdko, poneveril — čisto instinktivno se je to zgodilo, in niti v svesti si ni bil, da se pripravlja na zločin. Kolikokrat je že šel po denar v banko, in vendar mu še nikoli ni prišlo na um, da bi z njim pobegnil. Zakaj se mu je to danes zgodilo? Nerazumljivo! Toda zdaj je jalovo o tem premišljati: v nekaj minutah vlak odide in ga odpelje daleč proč. Zdaj je defrav-dant, ii^ vse, kar mu še ostane, je to, da se ne pusti ujeti! V štirih urah bo na meji, in če se mu posreči... Mladi mož se je zdrznil: vrata v njegov oddelek so se odprla in vstopil je visokorasel ;in širokepleč mož. »Ali je dovoljeno?« je vprašal in ne čakaje odgovora, vrgel svoje težke kovčege v mrežo ter se spustil na klop Bertu nasproti. »Dober večer!« Bert je v zadregi odvrnil pozdrav. Ta obraz — kje ga je že neki videl? Te mrzle, sive oči, ta široka brada, te tovarne ne ukvarjajo samo z izdelovanjem vodovodnih pip in kljuk... Lastnik tovarne Vickers-Armstrong, ki je še zmerom največja izdeloval- ta mogočni in debeli nos! Kdo je ta človek? Že tedaj, ko je vstopil, ga je zbodlo v srce. Ta strumna držal Ne more biti dvoma: detektiv je! Nekje je moral že videti njegovo sliko — prav gotovo jo je moral videti! Bert je začutil, da je prebledel: šele zdaj mu je prav prišlo do zavesti, kaj se pravi poneveriti denar in postati zločinec. Ali je mogoče, da so mu že za petami? Saj se še ni miti utegnil vrniti v pisarno. Ne, njegov šef še ne more vedeti, da je... Toda zakaj ga je ta detektiv tako čudno vpraševaje pogledal? Ali se mu mar na čelu bere, da ...? Hladno je bilo v oddelku, ker je bilo okno spuščeno, toda Bert je čutil, kako mu udarja znoj iz čela. Ne, saj ni mogoče, da bi srečno prišel čez mejo. 2e prihodnji trenutek bo mož, ki mu sedi nasproti', potegnil iz žepa okove, in potem ga čaka ječa! Le zakaj je storil to strašno dejanje, ki ga je izbrisalo iz vrst poštenih ljudi, ki je na mah uničilo vse, kar je dotlej zgradil z žilavim delom. I.e zakaj je ukradel denar? Zakaj ga je ta mož neprestano take pozerno gledal? Zdaj je vzel kos papirja iiz prsnega žepa — o, ta papir je poznal! Tiralica! Ne, ne, saj je to docela nezmisel-no! Komaj četrt ure je tega, kar se je zgodilo — kako je mogel le trenutek misliti, da so poslali že tiralico za njim? Pa vendar, možu, ki mu sedi nasproti, je sumljiv, zelo sumljiv! O Bog, kako mu razbija srce, saj ga mora detektiv slišati! misijo celo v neznatne provinčne tovarnice, ki so komaj vredne tega imena. In kade se še danes, čeprav je Velika Britanija uradno prepove- šteti lahki in težki topovi, tanki in letala? Kitajska je dobila vse lansko leto komaj 3000 pušk in kakih 30 težkih topov. Malenkost — a kljub temu velja med obema bojujočima se državama ravno Kitajska za glavnega naročevalca angleških municijskih tovarn in jo bo morda zgodovina zaradi tega nekoč še obsodila. Japonska pa — Japonska je nedolžna! Zakaj nešteti parniki, ki odhajajo zvrhoma otovorjeni z vojnim materi jalom dan za dnem iz angleških luk — ti parniki so namenjeni v Siam... Samo en dan so poslali v Siam skoraj 10000 nabojev za strojnice, 68.000 granat, 4 milijone krogel za puške, deset težkih in sto lahkih lopov. Kaj počne Siam s tem vojnim ma-terijalom, ni stvar dobaviteljev. In kdo naj dokaže, da še tisti dan, ko raztovorijo angleške parnike v Siamu, zapuste siamske luke težko otovorjene japonske ladje z isto muni-ciijo, istimi topovi in istimi letali, ki so jih Angleži poslali miroljubnemu Siamu? Ali zdaj razumete, zakaj je bil zastopnik Siama edini, ki se je na skupščini Zveze narodov, ko so glasovali in obsodili Japonsko — da je bil Siam edini, ki se je vzdržal glasovanja? Požar na vzhodu Nadaljevanje z naslovne strani Oddelek japonskih bolničark. izvežbanih za vojno s strupenimi plini. Tak oddelek ima vsak japonski polk nica orožja in municije na svetu, Ba-zil Zaharov, je najel nekaj tisoč novih delavcev. Tovarniški dimniki se kade po vsej Angliji, zakaj naročil je bilo toliko, da so jih morali oddati v ko- dala dobavljanje orožja bojujočima se državama... Kam so namenjeni ti milijoni letalskih bomb, te nepregledne vrste poljskih granat, na tisoče lafet, ne- Orjaški japonski tank s štirimi strojnicami ženski poklici Pripoveduje Gerda Schaefer Novi žena z dežniki Sredi najživahnejše prometne ulice Berlina, tain kjer pride v velike trgovske hiše in trgovine vsak dan na tisoče in tisoče kupcev — tam kjer ogledujejo popoldne in zvečer velikanske množice radovednežev pestre izložbe — stoji ženska, okoli trideset bi ji prisodili, in se hrepeneče in plaho ozira na temen oblak na nebu. Odpustimo ji greh, da prosi za slabo vreme. S svetim Petrom sta dogovorjena. Najprej solnce, potem pa nenadoma dež ali sneg. Pa zakaj, za Boga? V tem je skrivnost! Cez roko ji binglja osem lepih črnih dežnikov! In če se nenadoma vsuje ploha, je to prava sreča zanjo. Za majhno odškodnino jih posoja mimoidočim. Ves februar, marec in april je nezanesljivo vreme. Pravkar je še sijalo solnce, in že se vsuje moker sneg ali dež, ki se mu lepi klobuki in zlikani plašči prav nič ne smilijo. Kdo se ne bi za majhen denar z navedbo svojega naslova zatekel k čednemu dežniku, ki ga ponuja dobra roka! V hipu je zaloga »razprodana« in bi se ženica lahko vrnila domov, če bi ne bila dovolj modra in si poleg dežnikov uredila še »postranskega« zaslužka. Sponke, majhne zvitke sukanca in volne, igle, vžigalice, mreže za nakupovanje, vato in obveze, pod-veznice, skratka vse koristne stvarce in reči, ki jih človek nenadno potrebuje, prodaja za majhen denar. To je zanesljivejši posel, kakor čakati na muhavost vremena. Vse skupaj pa da vendar toliko zaslužka, da se skromno in pošteno preživi. * Pasja mamica Čeprav ne znaš francoski, ne pišeš na pisalni stroj in ti je stenografija samo beseda, ki jo komaj po imenu poznaš, si vendar lahko dobra pasja mamica, če imaš zmisla za živalce in jih imaš rada. Postranska služba je s tem že tu. Neka žena, ki je izgubila službo, si je izmislila, da ne bilo m&pak, čie se ponudi lastnikom psov v svoji ulici, da bi jim vsak dan dvakrat peljala njihove ljubljence na kratke sprehode. Samo ljubitelj živali ve, kaj se to pravi, privoščiti svojemu zvestemu tovarišu več prostosti. Njeno zamisel so ljudje z odobravanjem sprejeli. Kadar boste imeli priliko, da si ogledate Berlin in boste utegniti, pojdite na Bismarckovo cesto, kjer boste med 9. in 10. zjutraj in med C. in 7. zvečer srečali bledo ženo, ki vodi na vrvcah majhne in velike, črne in rjave psičke in pse vseh pasem mimo dreves. Namestu da bi svojo ljubezen dajala otrokom, so jo nesrečne razmere prisilile, da jo deli velemestnim psom. Potujoča gospodinja To je ženica, ki je tako srečnk, da ima električni sesalnik za prah, poleg tega je pa vešča vseh gospodinjskih poslov. Denar si mora sama služiti in zato ponuja poleg svojega sesalnika še gospodinjske vrline vsem, ki jim je poštena pomoč potrebna. Po točnem urniku hodi od hiše do hiše, nadzira postrežnice, sama čisti in pospravlja, nakupi na trgu, kar ji je gospodinja naročila, oskrbi de- lavce in obrtnike, nadzira popravila ali jih sama izvršuje, in še tisoč prepotrebnih stvari zna in opravi. Za majhen denar je angel varuh v mnogih gospodinjstvih, kjer je žena zaradi službe odsotna. Strojepiske po naročilu Pet strojepisk si je najelo svetlo sobo in telefon. S primernim oglasom ponujajo svoje zmožnosti. Plača ste od ure. Brr - brr - telefon! »Potrebujemo damo za tri ure, ki zna perfektno angleški. Naj se javi pri ravnatelju S. Fabianova ul. 24.« Gospodična Giinther se ročno odpravi. Brr-brr-telefon! »Za dva popoldneva želimo gospodično, ki zna pisati na povoščen papir...« Gospodirna Beh-rend, bivša zasebna tajnica, si že oblači plašč ... Brr - brr - telefon brr — telefon — posel sijajno uspeva. Pet veselih strojepisk je ves dan na nogah, zdaj tu, zdaj tam. Pametna zamisel jim daje vsem potrebne zaslužke. Učiteljica zunaj šole Gospodična stud. phil. ima dve sobi, pa malo denarja. Večjo sobo si Kakšni naj bodo, dolgi ali srednje dolgi? Pariz hcče srednje dolge jopiče, če že ne dolgih. Vendar je na vseh modnih prireditvah videti, da so kratki bolj priljubljeni. Pretežno nosijo le prav majhne in zelo kratke jopiče. Ne prilegajo se preveč dobro, vendar toliko, da označujejo život, seveda v naravni višini. Jopica prav dobro pristoji. Vitke dame so videti še vitkejše, one, k; jih je nekaj več, pa dobe v jopici vitko linijo. Sicer pa ima jopica še to prednost, da nekako izenačevalno vpliva in krije raz- preprostb uredi v šolsko sobo, to se pravi, nabavi si nekaj stolov in jih postavi okoli velike jedilne mrize. Pri znancih, prijateljih in sosedih poizve, kateri ctroci so v šoli zaostali, ali pa se težko uče. Tiste družine obišče. Staršem je po godu, da so tako nepričakovano našli mlado izobraženo dekle, ki bo nadzirala naloge njihovih otrok in jim pomagala pri učenju. Vsak popoldan od 2.—4. je soba študentke nabito polna. Devet otrok različnih starosti je sklonjenih nad jedilno mizo, kjer pridno pišejo, računajo, rišejo in se uče pod nadzorstvom •marljive sodobne študentke modernih jezikov. Svetovalka za modo In nakupovanje z lastnim avtomobilom Neka velemestna dama z lastnim avtomobilom in (izbranim) okusom pr.ide zjutraj, opoldne, popoldne, sploh kadar želite, po vas in vas popelje k šivilji, k trgovcu, vam svetuje v gospodinjstvu in vam pomaga Značilno za njihovo obliko je, da popolnoma zakrijejo izrez pri vratu. Skoraj vse segajo do vratu. Še celo više jih zapnejo, kakor bi hotele označiti ovratnik. Levi lik je iz kostanjevega duve-tina. Zivotec, ramena in skromno ob-liičasti rokavi so iz fantastične bež tkanine. Ošivi ali osi če,i pri vratu ‘.n pas se zapno z velikim gumbom. Tudi sosedni kostum ima obličaste rokave, vendar je oble komaj opazi- vaim najbolj poda, ve, kje poceni in dobro kupite, priporoči vam dobro in zanimivo knjigo. Spremlja vas v trgovino s pohištvom, kjer boste našli svojemu okusu primemo pohištvo, ki je v skladu s slogom pohištva, ki ga že imate. Vselej, kadar se sami ne boste mogli odločiti, vam bo s svojim izbranim okusom svetovala v vaše zadovoljstvo, ker se bo zmerom vživela v vaš položaj. »Sila kola lomi« — napravi človeka iznajdljivega in mu odkrije zmožnosti, o katerih še sanjal ni. Študentke, nezaposlene in obubožane ženske, iščejo zmerom’ novih virov in poti k zaslužku. Opazovaje vrvež življenja vedno najdejc nekaj, kar drugim ljudem manjka in kar potrebujejo, pa jim ponujajo svojo pomoč. S poštenim in vestnim delom zaslužijo toliko, da se skromno prežive. * -- če še ne veš Madeži od kisa, limone in sploh v*i kislinski madeži na jeklenih predmetih se dajo zlahka očistiti, če umazana mesta obdrgnemo s sirovim krompirjem. ti. V celoti je videz preprost in skromen. Prav mičen napravijo kostum vrvčasti prešivi. V edini okras so mu trije gumbi. Prav čedno se podasta ti obleki z jopiči, ki amata ovratnika čez ramena. Levi jopič je k svetli obleki okrašen s temnim ovratnikom in širokimi temnimi zapestnicami, ki: so zobčasto narezljane. Pri desnem liku je temen jopič poživljen s svetlo tkanino obleke. Ovratnik in jopič se zapenjata s sponkami. * S plošč na štedilniku lahko prav hitro odstraniš mastne in druge ma-udobno in okusno opremiti stanova- deže, če jih obdrgneš z notranjo Stra- nje. Pozna najnovejšo modo, ki se njo iztisnjene citrone. 0 tnodemiU (ofUciU P lične telesne hibe kakor n. pr. rtaste boke. 11 U IVI O R Migljaj s koloni »Frankfurter Zeiitung« je imela v Kodanju dopisnika, ki ni dosti delal. Vsi opomini so bili zaman. Naposled mu je napisal sam glavni urednik ostro pismo. Pismo je bilo kratko in jedrnato: »Zelo spoštovana gospod! Nekaj je gnilega v državi Danski. In to ste vi. Z odličnim spoštovanjem ...« Znala si je pomagati Na mizi stoji krožnik s prekrasnimi breskvami. Pred mizo stoji triletna Biba in ne more odvrniti oči od krožnika. »Nu,« reče teta Vida, »ali bi hotela eno ali dve?« »Tli,« odgovori Biba, ki še ne more izgovoriti ,r‘. »Ne, tako se ne reče,« jo pouči teta, »ne reče se ,tli‘, nego ,tri‘. Dokler prav ne izgovoriš, ne dobiš nobene breskve. Torej koliko bi jih rada?« Biba si stvar nekoliko premisli, nato pa odločno odgovori: »Pet!« Nesporazumljenje Novi stanovalec: »Ko sem se selil, •se je moja gospodinja jokala.« Nova gospodinja: »Tako! Potem vas pa moram prositi, da plačate sobo vnaprej!« • Če je pa tako ... Kuharica Meta odpove službo, ker se hoče poročiti. »Saj ste zmerom govoriti, da se ne boste poročili, ker se bojite, da bi dobili otroke!« se začudi gospa. Meta: »To že, milostljiva, toda ženin mi je rekel, naj bom zastran tega brez skrbi — zakaj če bi imela otroke dobiti, bi jih bila morala že zdavnaj, mi je dejal!« Samo dre možnosti A; »Kaj bi dejal o človeku, ki nosi raztrgane rokavice in mu manjka na suknjiču gumb?« B: »Da je skrajni čas, da se poroči ali pa — loči!« Moderen dvogovor »Nikar se toliko ne trudite, gospod, moje srce je že oddano.« »Nič hudega, gospodična — saj moje želje tudi ne segajo tako visoko!« Škoda! On: »Hvala Bogu! Vendar sem se odkrižal svojega revmatizma!« Ona: »škoda! Zdaj ne bom nikoli več vedela, kdaj se bo vreme izpre-meniilo!« Otroška »Babica, ali tvoji naočniki res povečajo?« »Seveda, Slavica.« »0, potem te pa prosim, daj, odloži jih, preden mi odrežeš kolač!« Iz škotske torbe Mac pride v knjigarno. »Če kupite to knjigo pri nas,« mu reče prodajalec, »si polovico prihranite.« »Dajte mi torej dve!« meni Mac. * Mac pride v vrtnarijo, da si kupi kumaro. »Velike so po šilingu, gospod, male pa po pol šilinga.« »Potem vzamem tole malo. Nate pol šilinga. Toda prosim vas, da jo pustite še v gredi. Čez 14 dni se spet oglasim in jo vzamem s seboj; takrat bo večja.« lasi bralci pišejo Vse v tej rubriki objavljene prispevke honoriramo po 20 Din. — Rokopisov ne vračamo. Poinik in avtomobil Vlažen in meglen zimski dan je. Polagoma prši droben dež. Moja pot pelje v dve uri oddaljeno mesto. Cesta je grda, razorana od težkega prometa in polna blata, tako, da se skoro ni mogoče ogibati. Oddaleč zaslišim glas avtomobila, ki se mi s precejšnjo hitrostjo bliža. Težko se je umakniti, ker ravno na tem kraju ni posebnega prostora in je na obeh krajih blaten cestni jarek. Že me jamejo obhajati posledice, ki me čakajo v blatu. In res, še preden sem se podvizal in utegnil pospešiti korake iz zagate, prifrči z vso naglostjo za menoj avto. Zdaj pa pomisli, dragi sobravec, kakšni občutki so me obšli, ko sem pogledal po blatni obleki. Ali ne bi moglo biti med avtom in pešcem nekoliko manj brezobzirnosti? A ... č. Nove Ln ji ge Sigrirl Undset: Kristina, Lavransovu hči. I. (Venec). Prevedel Josip Prezelj. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljub- ljani 19315. Strani 374. Cena vez. 80 Din, kart. 70 Din. Sigrid Undset ipomeni poleg Knuta Hamsuna najvišji vrh moderne norveške proze in spada med velike sodobne pripovednike. Rodila se je v Kalundborgu na Danskem leta 1882. Po očetu izhaja iz norveškega rodu. S petindvajsetimi leti je izdala svoj prvi roman »Fru Marta Onlie«, toda pravi uspeh ji je prinesel šele roman »Jenny«, ki je izšel leta 1911. V letih 1920. — 1922. je izšel roman »Kristina, Lavransova hči« kot triologija, kmalu za njo pa »Olaf, Audunsov sin« v štirih delili. »Kristina, Lavransova hči« se godi v 14. stoletja, v čigar zgodovinskem okviru se razvija pred nami pretresljiva zgodba človeške usode od rojstva do groba. Že prej je Undset pokazala dar za ostro opazovanje življenja v njegovih posameznih elementih, v tem delu se pa zdi kakor bi se bila povzpela na duhovno ‘višino, odkoder je pregledala vse stvari v njih medsebojnem razmerju. Njenemu pogledu ni nič več skrito, ne radost ne krivica, ne žalost ne kes, ne bolečine ne srd, ne strast ne smrt — vse dejanje in nehanje pa se nazadnje uredi in razvije v svet večnih moralnih in verskih vrednot. Kristina, glavna junakinja romana, se zaplete v pregrešno ljubezen 7. Er.lendoin, svojim bodočim možem. Kristina spozna svojo krivdo, ve, da se bo morala za to pokoriti. I11 gre skozi življenje, polno bridkosti, razočaranj in porazov, ki pa se ga vendar oklepa z vso strastjo svojega bitja. Na koncu se ji pa zazdi vse tako ničevo in v njej vstanejo Slutnje drugega sveta — vera, ki je doslej tlela v njej kakor pod pepelom, se razžari in jo vso prešine. In to življenje, ki je v svojih notranjih razsežnostih ogromno in veličastno hkratu. resnično do zadnjega diha in utripa, je pričarano pred nas z neko strastno epi-čno silo. »Kristina« je sicer po snovi zgodovinski roman, toda po vsej svoji idejni vsebini je pisana za našo dobo, ki ji hoče biti zrcalo in oznanilo: Ljudje se morejo osvoboditi le tako, da priznajo notranje vezanosti. Kupujte domače izdelke Dr. A. Oeilterja Zaklad v kiilitrin Oetker rim ŽMBS IA 6ARTBU) ▼ Sartelj! Zmešaj 12 dkg surovega masla s 3 rumenjaki, dodaj 1 zavoj Dr. Oetkerjeve zmesi za šartelj. 1/l litra mleka in čvrst sneg 3 beljakov. Testo naj gosto teče z žlice. Peci ga v dobro namaščenem modlu pri srednji vročini. Dr. Oetkerjeve špecijalitete se dobijo v vseh špecerijskih in delikatesnih trgovinah. Dr. Oedker, Maribor Dl ICC čokolada _ veselje HUli bonboni vsake družine Cglasi v Družinskem tedniku ima j e vedno uspehi Brušena stekla in ogledala za moderno po-hišlvo in razne druge lokale ter steklo za stavbe, nadpise, avtomobile i. 1. d. dobavlja najceneje tvrdka SPECTRUM D. D. TVORNICA OGLEDAL BRUŠENEGA STEKLA ijubljaia VII Celovška cesta štev. 81 Prvi specialni atelje za okvirjenje slik DNEVNO SVEŽE _ PRAŽENA 1 KAVA Zaloga vsakovrstnih slik Ulem - Telefon int. 33-80 Wolfa/a ulita # Telefon int. 33-80 Oa ne pozabim! Še danes moram poslati naročnino za ,»Družinski Tednik Roman" Izdaja V konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja H. Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja 0. Mihšlek. vsi v Ljubljani.