—     342    —
Kratkočasnice.
Zadnja volja. wTak juter bote, gospod faj m oster, mojo zadnjo voljo zaslišali ?u — reče en mestjan svojemu fajmoštru. rKako to? vašo zadnjo voljo? Kaj Vas ne bom še le juter poročal? Poroka in pa testament ne gresta vkup !" „Pač, pač, gosp. fajmošter, juter bom se enkrat imel svojo voljo, pa bo zadnjikrat; vza naprej bo le volja moje žene veljala".
Čudna tola&ba. Nek jud, ki je le špekuliral, kako bi si več premoženja pridobil, je prišel ves žalosten is sinagoge. Ea drug jud ga sreča in ga vpraša: brate 1 zakaj si tako pobitega serca? „1, kako da bi ne bil! Rabi nam je ravno razlagal, da vsi bomo prah, ker smo iz praha vzeti". „Si pravi norec, da te to žali! če bi bil iz zlata, in bi mogel postati prah, bi bila to
sguba za 100 procentov; tako pa, ker ei prah in bos prah, ne bo sicer nič dobička, pa tudi nič zgnbe". »Lej, prijatel! tega nisem pred pomislil"—reče jud skopuh*
Nova bolezen. (En rokodelsk učenec pride k zdravniku). Zdravnik: »Kaj pa ti je, fant, da si vea zabuhel?" Fan t: »Kašnato bolezen imam?" Zdravnik: »Kaj, kaj praviš?u Fant: »Kaj pa drusega? Skozi 3 mesca nam ne kuha naša gospodinja nič druzega kot samo kašo; kaj mi če tedaj druzega   biti?"
Srečen lotrijar. Dva kmeta, ki sta pridno v lo-trijo stavila in že veliko zastavila, se pogovarjata. Eien, ki je bil že tč* nejevoljen, potem reče: „Res, res! Den-kov Tone se lahko smeja; pri vsaki loterfi on gotovo kaj dobi!" — »Kaj, res? kaj nek počne, da je tako srečen?a — »Veš, prijatel! on nikoli nič ne stavi".
—    343    —