MARIBOR, 1928 Mariborska tiskarna. XXIII. LETNIK 1903—1928 SNOPIČ 5. IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO v MARIBORU. mm • k v ' ' UREJUJE PROF. FR. KOVAČIČ. / - V i, y vt : i I J I J i i " j 1 I V. ' • I Vsebina. \ " Vil Hr^m^^X s i i^- * v»/(1 H/i A a i j)/' h * V i/ Mj ;'• V m' : h *) 1 f \ I. Razprave. stran Dolenc dr. Metod, Odkod - vsobčnjki?.......; • • 165 Kratka navodila za ohranitev arhivov in glavna načela spomeniškega varstva: ' Mai dr. Jos., A. Ohranitev arhivov • ............j Stelfe dr. Fr., B. Osnovna načela varstva spomenikov . • ••• • y J Stelč dr. Fr., Najdbe v bivšem dominikanskem samostanu v Ptuju . . 185 Glaser Janko, Študijska knjižnica v Mariboru ......... 191 Travner dr. Vladimir, Grški, rimski in bizantinski novci mariborskega muzeja .........................216 Baumgartner Egon, Zbirka srednjeveških novcev v mestnem muzeju v Mariboru . . ■ • .................... • 223 Druzovič Hinko, De^et let slovenske glasbe v Mariboru (1918—1928) 225 Travner dr. Vlad., Pomen in delokrog pokrajinskih muzejev . . . 246 Kotnik dr. Fran, O .svetem Štefanu, zaščitniku konj....... 250 Kovačič Fr., Pqstanek in razvoj mariborskega muzeja . .... .255 II. Izvestja. Skrabar V., Votivna slika s Ptujske gore..........268 llešič dr. Fr., Varožl (Varaždin) ..............270 Dolar dr. A., Heterogfcnlja, krajevnih imen..........272 III. Slovstvo. Bulič Fr., Razvoj arheoloških istraživanja i nauka u Dalmaciji kroz zadnji milenij. K. Prijatelj . ..............274 Kos Fr., Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. M. Ljubša . .............. ..... 277 Bulič Fr.-Karaman Lj., Palača cara Dioklecijana u Splitu . • ... 279 Orožen I.-Savnik R, Celje. Vodnik po mestu in okolici. M. Ljubša 282 Feder Alfred, Lehrbuch der geschichtlichen Methode. M. Ljubša . . 288 IV. Imenik članov »Zgodovinskega društva«........283 Odkod — vsobenjki? Dr. Metod Dolenc, Ljubljana. I. Slovenci uporabljamo za t. zv. agrarni proletariat ali podeželsko delavstvo, ki pa ne obstoji samo iz delavcev brez lastne hiše in zemlje, več izrazov. M. Pleteršnik pozna v svojem slov.-nem. slovarju: 1. bajtarje (od bajta, holzerne Hiitte, armselige Hiitte, die Keusche), 2. k o č a r j e (der Besitzer einer Bauernhiitte, der Hausler, der Keisch-ler), 3. o s o b e n j k e ali osobenjeke (tudi osobenjkar) (der Inwohner, der Besitzer einer kleinen Hube), 4. ž e 1 a r j e (der Inwohner, der Hausler, der Keischler, einer, der zwar ein Haus aber wenig oder keinen Acker besitzt). Zadnjenavedeni izraz je nastal po »soller« ali »solner« = Hausler, kar prihaja od solda = Ansiedlung. Prvi in drugi izraz je dandanes v občni rabi po vsej Sloveniji, prvi še prav posebno na Gorenjskem, tretji po Dolenjskem in južnem Štajerskem, zadnji pa po vshodnem srednjem Štajerskem. Dvomimo, da bi prosto ljudstvo po Dolenjskem vedelo, kaj pomeni — želar.1) V svojih študijah o vinogorskem pravu na Slovenskem izza konca 16. stoletja smo zasledili izraz »osobenjek« v prevodih gorskih bukev in to je dalo povod, da smo v svoji razpravici »Pravni izrazi v prevodih vi-nogorskega zakona« (1920)a) navedli tudi besedo »osobenjek« in jo pre-tolmačili z dolenjskim izrazom »osobenjkar«. Tu pa nam je pokojni A n-t o n K a s p r e t kot urednik pravopis besede popravil v »vsobenjkar« z motivacijo, da je historično samo ta pisava pravilna. Danes priznavamo, da je imel prav in naslednje vrstice naj to mnenje podpro. II. Radi preglednosti moramo najprej navesti naša listinska — nemška in slovenska — dokazila, da pokažemo zgodovino najnižjega ljudskega sloja po slovenskih vinskih goricah — vsobenjkov. Po Vladimiru M a ž u r a n i 6 u (Prinosi za hrv. pravnopovjesnl rječnik) poznajo Hrvati kučo, aedes, doinus izza 1. 1100, a za kučar navaja se tam, mesto funkcije knjižničarja in arhivarja izvolil muzejski upravni svet (dr. Stegenšek, dr. Pipuš, prof. Kovačič, dr. Rosinai, Feliks Stegnar, slikar Horvat in pasar Tratnik), ki bi naj uredil muzej, knjižnico in arhiv ter skrbel za pomnoževanje muzejskih zbirk (ČZN 1909, 192). Ta »upravni svet« se pa ni obnesel. Za knjižnico je od naštetih gospodov razen dr. Kovačiča in dr. Stegenška skrbel predvsem Srečko Stegnar, ki se je tudi na odborovi seji 29. dec. 1912, ko se je konstituiral nov odbor, naprosil za knjižničarja (ČZN 1913, 55). Na občnem zboru 11. nov. 1917 je postal knjižničar dr. Fran Kovačič, 13. febr. 1921 pa mu je sledil dr. Karol Capuder. Ko je bil ta premeščen v Ljubljano, je nastopil njegovo mesto 5 sept. 1922 pisec teh vrst in opravljal knjižničarske posle do 15. marca 1923, ko je mestna občina namestila plačanega knjižničarja. Nekaj časa je pomagal pri katalogizaciji 1. 1920. tudi vpokojeni vodja] zemljiške knjige Marko Fras proti majhni nagradi (zap. 15. maja 1920). Kar se tiče inven-t a r i z i r a n j a, se je vodil — razen seznamkov, ki jih je vlagal Stegnar v posamezne police — le listni katalog. V to svrho je dalo društvo napraviti iz precej močnega kartona posebno tiskovino v velikosti 9.5 cm X 14cm pokončnega formata; v gornji polovici je 6 vodoravnih črt za pisatelja, naslov in ostale bibliografske podatke, v spodnji pa označba lastnika: Knjižnica zgod. društva v Mariboru. Ko so začeli prihajati dolžnostni izvodi, je tiskovina kmalu pošla, vendar je društvo iz gmotnih razlogov ni dalo natisniti nanovo; liste za kartoteko si je odslej knjižničar sproti prirejal iz papirja, ki je bil ravno na razpolago, vsled česar je katalog postal neenoten i po obliki i po kakovosti in celo barvi listov. Glede i z p o s o j a 11 j a je prvi poslovnik (izdelan od dr. Stegenška) razen samoobsebi umevnih stvari določal, da je treba knjižničarju pismeno naznaniti, kdaj in kakšne knjige kdo želi, in da se knjige izposojajo za en mesec, s posebnim knjižničarjevim dovoljenjem tudi za dva meseca (ČZN 1904, 108). Kedaj so se uvedle stalne uradne ure, v zapisniku ni zabeleženo. Na seji 25. sept. 1915 se je sklenilo, da bo za naprej društvena knjižnica odprta ob petkih od 5. do 8. ure zvečer. Knjižničar dr. Capuder je uradoval v torek in četrtek od 3. do 5. ure (zap. 6. sept. 1921), njegov naslednik pa ob pondeljkih od 4. do 6. ure. Osvoboditev 1. 1918. je prinesla društveni knjižnici važno pridobitev: pravico do dolžnostnih izvodov. Zal je ta pridobitev bila v veljavi le kratek čas. Z vlogo 24. nov. 1918 je Zgod. društvo opozorilo takratno Narodno vlado v Ljubljani, naj ukrene, da se bodo dolžnostni izvodi tiskovin pošiljali domačim institucijam in ne več na Dunaj in v Gradec. Na to je poverjeništvo za notranje zadeve izdalo tozadevni odlok in prisodilo tudi Zgod. društvu pravico do dolžnostnih izvodov vseh tiskovin, ki izidejo na ozemlju Nar. vlade v Ljubljani. (Naredba z dne 16. dec. 1918, št. 194; razglašena v Uradnem listu XXIIf, 17. dec. 1918.) V zvezi s tem je društvo 28. dec. 1918 prosilo poverjeništvo za promet, da bi smelo v zadevah knjižnice pošiljati svoje pošiljke službeno, poštnine prosto. Prošnja pa se je z dopisom poštnega in brzojavnega ravnateljstva SHS za slovensko ozemlje z dne 11. jan. 1919 zavrnila, češ, da se ji »temeljem do sedaj še veljavnih predpisov za sedaj ne more ugoditi«. Tudi drugače je imelo društvo z dolžnostnimi izvodi težave, ker so jih nekatere tiskarne kljub naredbi pošiljale netočno, kontrola pa ie bila skoraj nemogoča, ker ni bilo stalnega knjižničarja. 1. febr. 1921 je Jugoslovanska knjigarna na urgenco odgovorila, da ne pošilja več dolžnostnih izvodov, ker je na podlagi naredbe v Službenih novinah dolžna pošiljati le po 1 izvod vseučiliški knjižnici v Zagrebu in ministrstvu za notranje zadeve ter 3 izvode Nar. biblioteki v Beogradu. Z ozirom na to je društvo 3. febr. 1921 pri poverjeništvu za notranje zadeve opozorilo, da naredba Nar. vlade ni razveljavljena in da torej za slovensko ozemlje pač še velja; prosilo je, naj se obnovi. Nato je predsedstvo po-verjeništva za notranje zadeve z dne 18. febr. 1921, št. 1806/pr., odločilo, da prvotna naredba še velja, o čemer so policijski komisarijati dobili nalog, da obvestijo tiskarne. Odslej je prejemalo društvo dolžnostne izvode več ali manj redno — dasi od nekaterih tiskarn navadno šele po urgencah — do avgusta 1925, ko je z novim zakonom o tisku žal izgubilo pravico do njih. Z ozirom na določbo čl. 7. tiskovnega zakona je drž. pravdništvo v Mariboru 6. okt. 1925 zahtevalo vpošiljatev knjižničnega statuta, »da more presoditi, če ima Štud. knjižnica značaj oblastne drž. ali javne knjižnice«. Z dopisom 12. okt. i. 1. se mu je poslal kratek historijat o postanku Stud. knjižnice, nakar je drž. pravdništvo 14. okt., Nst. 333/25, odločilo, da se dolžnostni izvodi v smislu čl. 7. zakona o tisku pošiljajo Štud. knjižnici tudi v naprej. Ta uredba velja seveda le za mariborsko oblast. Mnogo važnejši pa bi bili dolžnostni izvodi iz ljubljanske oblasti, ker se večina naših knjig tiska tam. Zato je pisec teh vrstic kmalu po nastopu svoje službe sprožil vprašanje, ali ne bi bilo vendarle mogoče, s primerno interpretacijo tiskovnega zakona razširiti to pravico tudi na ljubljansko oblast. Vložila se je tozadevna prošnja 12. dec. 1926 na višje drž. pravdništvo v Ljubljani, nato pa na velikega župana ljubljanske oblasti, najprej 12. jan. 1927, končno s posredovanjem in priporočilom mariborskega velikega župana 18. maja 1927. Jedro teh prošenj je bilo, da prosi knjižnica za petega izmed predpisanih izvodov, ki je po zakonu namenjen »oblastni, državni ali javni knjižnici«. »V ljubljanski oblasti — se je izvajalo dalje — bi kot taka prišla v poštev le drž. licejska knjižnica; ta pa je med prejemniki dolžnostnih izvodov itak imenoma navedena in dobiva četrtega od izvodov, naštetih v čl. 7. tiskovnega zakona. Po tem takem je peti izmed izvodov, ki jjh pošiljajo tiskarne ljubljanske oblasti, prost — in za tega prosi Štud. knjižnica.« V Ljubljani pa se s to interpretacijo niso strinjali in so vse prošnje zavrnili; višje drž. pravdništvo z motivacijo, da za ugoditev prošnje »ni opore v zakonu«, veliki župan pa z motivacijo, da rabi dotične izvode za svojo oblastno knjižnico, ki d'a je mnogo starejša od Štud. knjižnice v Mariboru (dopis z dne 23. jun. 1927, Pov. U. br. 335). S tem je bila zadeva dolžnostnih izvodov končno rešena, žal, za knjižnico nepovoljno. Edini pomembni beneficij, ki ga je knjižnica po prevratu prejela od države, je skopnel v miloščino maloštevilnih tiskov mariborske oblasti. K sreči je ta udarec vsaj deloma omilila uvidevnost in naklonjenost, ki jo je našlo društvo pri upravništvih naših revij in časnikov: prošnjam, da bi prejemala Štud. knjižnica liste tudi naprej še brezplačno, se je skoraj brez izjeme ugodilo. Čeprav pa je bila pridobitev pravice do dolžnostnih izvodov le začasna, vendar je bila v enem oziru važna: z njo je Nar. vlada knjižnici Zgod. društva, ki je bila dotlej namenjena le ozkemu krogu društveni-kov, dala značaj javnosti. To priznanje od strani države je bil važen prvi korak, kateremu bi bil pri naravnem razvoju moral nujno slediti drugi, še Važnejši: podržavljenje knjižnice. Odbor Zgod. društva je to tudi pričakoval in v prvih letih po prevratu, kakor bomo še videli, ponovno vlagal prošnje, naj država prevzame knjižnico ali pa namesti vsaj knjižničarja. Vendar se to ni zgodilo. Tako je prihajala knjižnica Zgod. društva v vedno težji položaj: dobivala je dolžnostne izvode, ni pa imela uradnika, ki bi bil njene prirastke urejal in napravljal dostopne javnosti. Tudi so njeni prostori zopet postajali pretesni, zlasti zaradi časopisja, razen tega pa za javno knjižnico sploh niso bili prikladni. V novo smer se je obrnila akcija za ustvaritev javne študijske knjižnice v Mariboru, ko se je zanjo zainteresirala mestna občina. 10. dec. 1919 je poslal dr. Ivan Lah, takrat mariborski magistratni uradnik, Zgod. društvu dopis, ki je bil povod za važne nadaljnje ukrepe in ga zato priobčujem doslovno: Zgodovinskemu društvu v Mariboru. Vladni komisar dr. V. Pfeifer me je poveril z nalogo, da bi skušal iz dosedaj obstoječih knjižnic skoncentrirati javno študijsko knjižnico v Mariboru. V ta namerni je mesto kupilo knjižnico prof. Kaspreta in je prepustilo prostore v »deškem zavetišču« (dve veliki sobi), kjer bi se dala knjižnica primerno ureldliti. Obračam se torej na odbor si. »Zgodovinskega društva« v Mariboru, ki ima bogato knjižnico, da prepusti svojo knjižnico »javni študijski knjižnici« v vporabo pod sledečimi pogoji: j 1. Knjižnica se preseli iz dosedanjih prostorov v skupne prostore v »deškem Zavetišču«. (Arhiv si društvo laliko pridrži v svojih prostorih, oz. se mu dajo prostori istotam.) 2. Lastninske pravice knjižnice ostanejo društvu. 3. Mesto bo skrbelo za to, da se knjižnica čim iprej izpopolni, da bo odgovarjala potrebam našega kulturnega napredovanja v Mariboru. 4. Mesto bo ukrenilo vse potrebno, da prJdle cefla knjižnica v državno upravo z državnim knjižničarjem, da se s časom poviša na stopinjQ državne javne študijske knjiince. 5. Mesto bo skrbelo za to, da se knjižnici za sedaj zagotovi varinost pred vsako ev. izpremembo v mestni upravi. 6. Mesto bo posredovalo za to, da dobi »Zgodovinsko društvo« od države za knjižnico, ako ta preide v državno last, primerno odkupnino, ako bo društvo to zahtevalo. O vlogi je razpravljal odbor na seji 23. dec. 1919 ter1 zahteval anketo, da se natančneje pogovori s pooblaščenci magistrata. V to svrho so se izvolili dr. Pipuš, dr. Verstovšek, dr. Kovačič in dr. Strmšek. V dopisu mestnemu svetu 27. dec. 1919 pa se je stališče Zgod. društva preciziralo tako-le: »Zgod. društvo pozdravlja misel, da se v Mariboru osnuje javna štud. knjižnica, želi pa, da se natančno določi pravni subjekt, ki bo lastnik knjižnice, da se v event, upravnem svetu pripozna Zgod. društvo kot enakopraven faktor ter se pri nabavljanju knjig jemlje ozir na specifično znanstvene, zgodovinske in narodopisne svrhe, ki jih zasleduje Zgod. društvo«. 23. jan. 1920 se je vršil zaželeni sestanek v županovi pisarni; povabljena sta bila nanj tudi dr. Lah in vodja deškega zavetišča Slavoj Dimnik. Dopis mestnega magistrata z dne 25. febr. 1920 pa je dal povod, da je zadeva začasno obtičala. V njem se namreč zgoraj omenjena dva prostora v deškem zavetišču »bodoči javni študijski knjižnici v Mariboru odstopita brezplačno za dobo dveh let«. Zgod. društvo je z ozirom na to v seji 6. marca 1920 sklenilo in 12. marca i. 1. sporočilo mestni občini, da te ponudbe ne more sprejeti. »Pri ustmeni obravnavi med zastopniki mestne občine in Zgod. društva ni bil določen ta rok, za dobo dveh let se ne izplača seliti knjižnice, ker nje ureditev stane veliko truda. Razen tega je Zgod. društvo izrecno pripomnilo, da da svojo knjižnico iz rok le pod pogojem, da država zagotovi javni knjižnici svojo zaščito in pomoč. Dvomljivo pa je, da bi vlada pristala na to, če mesto da prostore na razpolago le za dobo dveh let, ko bo vendar javna knjižnica le kori^ stila ugledu mesta. Za otvoritev javne knjižnice je torej treba iskati nove podlage.« Sklenilo se je, da stopi društvo v dogovor z vlado samo (zap. 6. marca 1920). Mestni magistrat pa je z dopisom 16. marca 1920 želeli, naj društvo stavi konkretne predloge. Nato je društvo 11. apr. 1920 predlagalo, naj se po možnosti odkažejo za knjižnico suhi in svetli prostori bolj v centru mesta, ako pa to ni mogoče, se naj prepuste prostori v deškem zavetišču na zahodni fronti, kjer je bil doslej otroški vrtec, brezplačno vsaj na deset let; odpoved od strani mesta se naj izvrši vsaj leto dni poprej; pogodba naj velja tako za čas, dokler je knjižnica last Zgod. društva, kakor tudi potem, ko jo država prevzame v svojo last in upravo; končno naj mestna občina in Zgod. društvo napravita skupno vlogo na poverjeništvo za uk in bogoČastje, da izposluje pri učnem ministrstvu prevzetje knjižnice v državno last in upravo. Na to je mestni sosvet v seji 20". apr. 1920 sklenil in mestni magistrat 21. i. m., št. 7031, sporočil: »Mestna občina izroči in prepusti Zgod. društvu za njegovo na novo ustanovljeno javno študijsko knjižnico brezplačno in za dobo desetih let v izključno uporabo od danes naprej vse one prostore na levi strani glavnega vhoda njene hiše v Strossmajerjevi ul. 26, kjer je bil dozdaj nastanjen otroški vrtec I. in ki obseza 1 veliko s stekleno steno predeljeno učilnico in čumnato. Mestna občina se zaveže, da označenih prostorov pred potekom dobe desetih let ne bode odpovedala, a tudi po preteku teh desetih let velja od njene strani enoletna odpoved. Eventuelne preureditve v odkazanih prostorih mora oskrbeti društvo samo in na svoje stroške, kakor tudi skrbeti za to, da se prostori ne pokvarijo.« Končno se za selitev še dajejo na razpolago voz in konji. Selitev se je izvršila začetkom julija 1920. Obenem se je priključil takrat društveni knjižnici preostanek knjižnice društva »Siidmark«. Po prevratu je bilo to društvo razpuščeno in njegova knjižnica (»Sudmarkische Volksbucherei in Marburg«) zasežena. Z dopisom ministrstva trgovine in industrije, oddelka v Ljubljani, št. 3228/410 ex 1919 z dne 11. jun. 1920 je dobilo Zgod. društvo obvestilo, da se mu brezplačno prepuste preostale Sudmarkine knjige. Zal je bila ta pridobitev skoraj brez vrednosti. Kar je bilo v Sudmarkini knjižnici boljšega, se je že poprej spravilo v Ljubljano, Zgod. društvu darovani preostanek pa je obsegal po večini le malo vredno nemško beletristiko, deloma že v zielo defektnem stanju. Bil je res '»preostanek« in pomenjal za novega lastnika z oziram na tesni prostor bolj obremenitev ko obogatitev. S preselitvijo v nove prostore naj bi bila knjižnica postala javna, zato/ je bilo potrebno, da se uvede nov poslovni red. Ze na seji Zgod., društva 15. maja 1920 se je glede tega sklenilo, naj se za vsako knjigo zahteva kavcija, ki naj znaša najmanj 10 K, v posameznih slučajih pa naj knjižničar to vsoto zviša; knjige, ki so vredne nad 100 K, se naj ne izposojajo na dom. Še preden pa je ta — za javno knjižnico nekam nezaupni in tudi nepraktični — poslovnik stopil v življenje, je nenadoma nastala nova ovira. Sredi julija i. 1. je poverjeništvo za socijalno skrbstvo zahtevalo v najem celo zavetišče. Vodstvo zavetišča je z dopisom 15. jul. obvestilo o tem Zgod. društvo ter mu obenem naznanilo, da so se za knjižnico našli novi prostori v pritličju dekl. meščanske šole v Cankarjevi ulici, ki jih je tamkajšnje ravnateljstvo pripravljeno odstopiti. Stanovanjska komisija je na seji 20. jul. te prostore (dve sobi) res odkazala Zgod. društvu (dopis 21. jul. 1920 št. 2499/20). 10. avg. i. 1. je društvo pri mestni občini proti temu protestiralo, češ, da se ni pravočasno obvestilo in vprašalo, ali so novi prostori za knjižnico primerni; d!a je s tem iluzorna vsaka pogodba; da odpade s tem en pogoj za podržavljenje. Prosilo je, naj se mu, nakaže več prostorov in najmanj za 10 let. Mestna občina je na to odgovorila 27. avg. 1920, št. 16512: »Do preklica, najmanj pa za dobo petih let da mestni magistrat Zgod. društvu brezplačno na razpolago od prostorov v dekliški meščanski šoli na Cankarjevi ulici učilnico z oblačilnico v pritličju in podstrešno sobo«. Društvo je na to pristalo in 7. in 9. sept. 1920 se je knjižnica zopet preselila. Že čez deset dni (19. sept.) pa je došel od ravnateljstva mešč. šole dopis, naj se knjižnični prostori v pritličju izpraznijo, ker so zaradi nepričakovanega navala mladine postali nujno potrebni, in knjige spravijo na podstrešje. Spričo tega je društveni knjižničar dr. Kovačič, ki si je od ustanovitve društva naprej vedno in največ prizadeval, da se ustanovi v Mariboru štud. knjižnica, razočaran nad brezplodnostjo svojega truda, hotel odložiti svojo funkcijo. Odbor pa je na seji 22. sept. 1920 sklenil, da sedanjih prostorov ne zapusti, temveč se drži natančno pismenega nakazila mestnega magistrata in stanovanjskega urada. In pri tem je tudi ostalo. Knjižnica se je za silo uredila in s sklepom odborove seje 6< apr. 1921 zavarovala proti požaru za 100.000 K. Za snaženje se je za mesečnih 20 K najela oskrbnica muzeja, ki je v sosednjem poslopju. 7. aprila i. 1. se je vložila na magistratu prošnja, da bi se za knjižnico smel porabiti tudi hodnik pred sobo in da bi izvršil potrebno adaptacijo mestni stavbni urad. Ker pa na prošnjo ni bilo odgovora in je medtem mestna uprava po poldrugoletnem gerentstvu prešla v roke novega, zakonito izvoljenega občinskega sveta, se je 1. avg. 1921 vložila spomenica, s katero se novi mestni svet prosi, naj reši dotično prošnjo ali pa nakaže druge, stalne prostore. Župan Viktor Grčar se je odločil za slednje, kajti učilnica v Cankarjevi šoli je postala neobhodno potrebna v šolske svrhe; ponudil je za knjižnico prostore v 1. nadstropju kazinskega poslopja. Zgod. društvo je na seji 24. sept. 1921 na podlagi poročila dr. Strmška, ki si j© prostore ogledal, sklenilo sledeče: »Društvo pristane na selitev knjižnice proti pismeni izjavi mestnega magistrata, da se pravice, ki smo jih imeli v poslopju II. meščanske dekl. šole v.Cankarjevi ulici glasom pismene pogodbe z dne 27. VIII. 1920 št. 16512, preneso na kazinske prostore (desna stranska dvorana in prostora za veliko dvorano) za čas, dokler mesto razpolaga s temi prostori«. Magistrat takrat tega zagotovila sicer ni dal, ker vprašanje »Kasino-Verein«-a in lastništva kazinskega poslopja še ni bilo definitivno rešeno, vendar se je knjižnica koncem septembra 1921 preselila v ponujene prostore. Sklenila se je slovesna otvoritev, ki se pa ni vršila, ker knjižnica ni bila urejena (zap. 26. okt. 1921). Kazinsko poslopje, stoječe na Slomškovem trgu št. 171, se je zgradilo 1. 1864. in bilo last društva »Theater- und Kasino-Verein«. Po prevratu se je društvo razpustilo, stavba pa z inventarjem vred izročila mestni občini. Rekurz proti temu v času, ko se je v poslopje vselila knjižnica, še ni bil rešen, vendar se je pozneje rešil v prid mestne občine. Knjižnici so se odkjazale tri obstranske dvorane v i. nadstropju (prejšnja jedilnica, čitalnica in soba za seje), pozneje pa se ji je odstopila še ena dvorana (prejšnja igralnica). V prostore se je že tekom 1. 1921. napeljala električna luč (zap. 1. dec. 1921). »Theater- und Kasino-Verein« je po čl. 1. svojih pravil imel med drugim namen, da za svoje člane vzdržuje čitalnico. Društvo je v ta namen že od ustanovitve naprej izdajalo razmeroma velike vsote (po več sto gold, letno). V članski izkaznici z& 1. 1865., ki mi je slučajno na razpolago, je navedenih 46 revij in časopisov, skoraj same nemške, vendar med njimi tudi — Novice. Tako se je sčasoma nabrala precejšnja knjižnica, dasi se je z izposojevanjem mnogo pogubilo in poškodovalo, zlasti s tem, ker so se (po pravilniku) izposojale tudi posamezne, nevezane številke. Tiskani seznam, ki je izšel v redakciji A. Hoffmanna 1. 1912. v Mariboru (»Verzeichnis Nr. 1 der in der Theater- und Kasino-Vereins-bucherei in Marburg vorhandenen Zeitschriften-Sammlung«), vsebuje 33 revij v približno 550 zvezkih. To zbirko (ki pa je bila že zelo pomanjkljiva; prim. »Tabor« 1925, št. 21) je mestna občina z veliko omaro vred izročila Štud. knjižnici; v februarju 1922 je prof. Favai kot začasni knjižničar knjige prevzel (zap. Zgod. društva 11. febr. 1922). Istega leta je bil priključen Štud. knjižnici tudi del magistratne knjižnice, večinoma starejša dela upravno-juridičnega značaja, in knjižnica bivše mariborske sekcije Nemškega in avstrijskega planinskega društva, večinoma publikacije tega društva. Na inicijativo Zgod. društva se je združila s Štud. knjižnico tudi knjižnica Muzejskega društva. Muzejsko društvo, ustanovljeno 31. maja 1902, je razen muzejskih predmetov zbiralo tudi knjige. 2e na občnem zboru 23. marca 1903 je poročal predsednik dr. A. Rak, da šteje društvena knjižnica lepo množino knjig, ki jih je prejelo društvo po posredovanju prof. Ferka iz zapuščine grofa Rothkirch-Panthena. V poročilu o otvoritvi muzeja 26. dec. 1903 v gospodinjski šoli (sedanja deška osnovna šola v Razlagovi ul. 16) čitamo, da se je v četrti sobi nahajala knjižnica, obstoječa večinoma iz starejših knjig. Leta 1914. so to knjižnico z drugimi muzejskimi predmeti vred preselili v muzejske prostore v Cankarjevi ul. št. 3. Na občnem zboru 21. marca 1907 se je poročalo, da je meščanskošolski ravnatelj Riedler knjižnico uredil in napravil seznam, po katerem šteje knjižnica blizu 1000 zvezkov. Odslej se v zapisnikih skoraj vsako leto poroča o prirastkih, ki so prihajali večinoma v obliki daril. Po prevratu je Muzejsko društvo na občnem zboru 6. marca 1921 dobilo slovensko-nemški odbor in mislilo se je na fuzijo z Zgod. dru- štvom. To se sicer ni zgodilo, vendar sta se združila oba muzeja: Zgod. društvo je svoje muzejske predmete spravilo v prostore Muz. društva, zato pa prosilo, da da Muz. društvo na razpolago svojo knjižnico (zap. 26. okt. 1921). Tej prošnji je odbor Muz. društva v seji 3. dec. 1921 ugodil, nakar se je tudi na občnem zboru 5. marca 1922 sklenilo, naj Muz. društvo prepusti vse svoje knjige, ki niso za muzejsko upravo nujno potrebne, snujoči se Štud. knjižnici, pridržujoč si lastninsko pravico. To se je še istega leta tudi izvedlo. Preden so se knjige oddale, jih je blagajnik F. Leyrer po naročilu odbora s pečatom Muzejskega društva označil kot društveno last. Oddanih je bilo okrog 1000 zvezkov. Muzejskemu društvu se je zato priznal en zastopnik v kuratoriju Štud. knjižnice in na seji 11. jun. 1922 je bil na to mesto izvoljen dr. Strmšek. Vendar ni šlo povsod tako gladko. 17. okt. 1921 se je obrnilo Zgod. društvo tudi do ptujskega Muzejskega društva s prošnjo, da bi del svojih knjig, »duplikate in one, ki jih lahko pogreša«, prepustilo Stud. knjižnici, ki je namenjena »za celo bodočo mariborsko oblast«. Muz. društvo je z dopisom 13. dec. 1921 načelno n'a to pristalo, pripomnilo pa, da more odločati o tem le občinski svet v Ptuju, ker je ves muzejski inventar mestna last. Kaj je mestni svet o tem sklenil, ni bilo sporočeno. Na prošnjo, da bi se s Stud. knjižnico združila tudi Ljudska knjižnica v Mariboru, je Slovanska čitalnica 28. marca 1922 poslala sledečo negativno rešitev: »Na Vaš dopis z dne 7. marca 22 Vam javljamo, da se tudi nam zdi vpraj šanje Študijske knjižnice važno, da pa se nam podlaga in predpogoji zanjo ne zdijo v toliki meri zadostni, da bi že danes razpravljali o tem, da bi' izročili svojo bogato in dobro urejeno knjižnico drugim rokam«. Kar se tiče pogojev za obstoj in razvoj Stud. knjižnice, sta bila takrat dana dva: prostori in knjige. Manjkal pa je tretji, ravno tako važen: knjižničar, ki bi bil vse združene zbirke enotno uredil in upravljal. Zgod. društvo, čigar knjižnica je v tem procesu nastajanja tvorila tisto kri-stalizacijsko točko, okrog katere so se zbirale druge knjižnice, in ki mu je tudi zaradi dolžnostnih izvodov pripadala vodilna vloga, za namestitev knjižničarja ni imelo sredstev; tudi bi bilo to presegalo njegov delokrog. Njegov knjižničar-odbornik pa je pač zadostoval, dokler je bila knjižnica namenjena le društvenikom, poslov javne knjižnice pa ni mogel prevzeti. Najnaravnejši izhod iz tega bi bil, če bi bila knjižnico prevzela država. 2e 8. dec. 1919 je Zgod. društvo v svoji prošnji za podporo, vloženi pri poverjeništvu za uk in bogočastje v Ljubljani, prosilo tudi, naj se v Mariboru »čim prej ustanovi javna znanstvena knjižnica, arhiv in muzej, dobe zato primerni prostori in nastavijo od države plačani funkcijonarji«. Ko je prostore dala na razpolago občina (v deškem zavetišču), se je vlo- žila 18. maja 1920 posebna spomenica, v kateri se poverjeništvo za uk in bogočastje prosi, da izposluje pri osrednji vladi »ustanovitev javne drž. knjižnice v Mariboru ter že letos vpostavi v proračun za to potrebno vsoto«. V utemeljitev se navaja, da je Maribor v narodnem in kulturnem življenju Slovencev že od sredine preteklega stoletja igral važno vlogo, še večji pomen pa je dobil sedaj, ko je postal obmejno mesto; da je mnogoštevilnim intelektualnim silam, ki so zbrane v Mariboru, treba omogočiti znanstveno delo1; da je v to svrho lastne knjižnice tem bolj treba, ker je po novih političnih razmerah uporaba vseučiliške in joanejske knjižnice v bližnjem Gradcu postala nemogoča. Nato se naštevajo pogoji, ki so za ustanovitev knjižnice že dani: Zgod. društvo odstopi svojo knjižnico z omarami vred brezplačno, želi le, da bo v eventuelnem upravnem svetu imelo svojega zastopnika; knjižnica se lahko poveča s koncentracijo nekaterih drugih v Mariboru že obstoječih manjših knjižnic; potrebne prostore je odstopila mestna občina. Končno se opozarja na to, da je Nar. vlada z naklonitvijo dolžnostnih izvodov v principu že priznala knjižnico Zgod. društva za javno; treba je le, da se knjižnica for-melno prizna kot državna ter se obveznost dopošiljanja dolžnostnih izvodov raztegne na vso državo. Ko na to vlogo ni bilo odgovora, je društvo 16. febr. 1921 s podobnimi argumenti ponovilo svojo prošnjo, naj poverjeništvo za uk in bogočastje posreduje pri osrednji vladi, da se knjižnica podržavi, dokler se pa to ne zgodi, naj jo deželna vlada prevzame kot javno pokrajinsko knjižnico in namesti za upravljanje vsaj eno moč. Dodatno k tej prošnji se je 8. marca i. 1. predložil za 1. 1921. za knjižnico proračun v znesku 30.000 K, glede knjižničarja pa se je predlagalo, naj se namesti v IX. plačilni razred s svoječasno avtomatično pomaknitvijo v VIII. razred. Zgodilo pa se ni niti prvo niti drugo. Tudi prošnja 10. okt. 1921, da bi pokrajinska uprava v Ljubljani za knjižnico »za prve najnujnejše potrebe« nakazala vsaj 6000 Din, je ostala brez uspeha. Končno se je okrog Novega leta 1922 pridelil knjižnici s par urami na teden prof. Ivan Favai: na realki se mu je dodelilo 12 ur pouka, ostale ure njegove obveznosti pa naj bi tvorilo knjižničarsko delo. Proti tej polovičarski rešitvi je odbor Zgod. društva 29. dec. 1921 zavzel odklonilno stališče, povdarjajoč, da delo v knjižnici ne more biti le postranska služba kakega profesorja, ampak da je treba zanjo uradnika-strokov-njaka, ki bo postavil knjižnico na trden temelj. Prof. Favai je deloval v knjižnici le prve mesece 1. 1922. Pač pa je dobila medtem knjižnica svojega s 1 u g o. V seji mestnega sveta 14. jan. 1922 je bil imenovan Franc Botolen za začasnega knjižničnega slugo in hišnika v kazinskem poslopju s sistemiziranimi prejemki mestnih slug in proti 14dnevni medsebojni odpovedi. Nastopil je službo 1. febr. 1922. Že pred tem je dalo mesto knjižnici lia razpolago tudi luč in kurjavo (zap. Zgod. društva 29. dec. 1921). Na posvetovanju, ki ga je sklical župan V. Grčar 4. jan, 1922, da se Štud. knjižnici najde pravna podlaga, se je sestavil (prvi) štatut Štud. knjižnice, ki se od poznejšega, sedaj veljavnega loči predvsem v členih 3. in 5. Ta člena se glasita: § 3. Knjižnico upravlja knjižnični kuratorij, sestoječ iz dveh zastopnikov države, dveh zastopnikov mestne občine Maribor, dveh zastopnikov Zgod. društva, enega zastopnika Muz. društva v Mariboru in po enega zastopnika onih društev, ki bi dala svoje knjižnice na razpolago. Vodja knjižnice je hkrati tudi zastopnik vlade. § 5. Država imenuje in plačuje uradnike po potrebi. Za začetek vsaj enega v knjižnični stroki izvežbanega uradnika, ki ne sme biti tudi drugje zaposlen. Štatut je odobrilo Zgod. društvo na seji 11. febr. 1922 (z nekaterimi spremembami), občinski svet pa na seji 2. jun. 1922. Prikrojen je na podlagi predpostavke, da namesti knjižničarja država. Po osebnem obvestilu iz Ljubljane pa na tako rešitev ni bilo upati, ker za to ni bilo kredita. Tudi proti temu, da bi se pridelil knjižnici kak uradnik ljubljanske licejske knjižnice, so bili pomisleki, ker bi ta knjižnica še sama potrebovala najmanj tri uradnike in ker bi tak v Mariboru prideljen uradnik imel pravico do posebnih dijet, kar bi zopet znatno ob-težilo državno blagajno. Bilo bi kvečjemu mogoče, da dobi kak profesor za ureditev knjižnice daljši dopust. (Dopis Zgod. društva mestnemu županu 6. marca 1922, št. 110.) V teh razmerah je skušalo Zgqd. društvo dobiti za knjižnico od države vsaj kako podporo. Vložilo je kot začasni upravitelj Štud. knjižnice 19. julija 1922 tozadevno prošnjo na pokrajinsko upravo v Ljubljani, nakar mu je pokrajinski namestnik Iv. Hribar 26. jul. i. 1. dovolil enkratno izredno podporo v znesku 1500 Din. To je bila (razen priznanja dolžnostnih izvodov in začasne pridelitve profesorja Favaja) v zadevi knjižnice edina ugodna rešitev iz Ljubljane. Nič boljše ni bilo v Beogradu. 8. dec. 1922 se je ministrstvu prosvete poslala prošnja, utemeljena podobno kakor spomenica 18. maja 1920, v kateri se glede knjižnice prosi: »Studijsku knjižnicu u Mariboru neka uzme država u svoje ruke, društvo joj prepušta knjige i ormare, a grad-ska opčina dače prostorije, rasvetu i jednoga podvornika. Za prvu godinu može posle voditi tek jedan knjižničar te bi za prvu godinu bilo do- voljno i 20.000 Din«. O prošnji so se v svrho priporočila obvestili tudi slo^ venski poslanci, vendar je ostala brez uspeha. Zopet ni bilo kredita. S te mrtve točke se je zadeva premaknila šele, ko je končno tudi vzdrževanje knjižničarja prevzela mestna občina. Že v novembru 1922 se je predsedniku Zgod. društva ponudil za knjižničarja podpolkovnik v pok. Davorin Žunkovič; zahteval je 750 Din mesečne nagrade. Da se vzame ta ponudba v pretres in se sploh uredi uprava Štud. knjižnice, je na prošnjo Zgod. društva mestni župan 10. febr. 1923 sklical prvo sejo kuratorija. Udeležili so se je: dva zastopnika mesta (župan V. Grčar in mestni svetovalec dr. Fr. Rostohar), dva zastopnika Zgod. društva (dr. Fr. Kovačič in dr. M. Heric), en zastopnik Muz. društva (dr. P. Strmšek) in dva zastopnika Ljudske univerze, ki je tudi obljubila sodelovanje pri Štud. knjižnici (prof. 1. Favai in urednik B. Borko). Za predsednika kuratorija je bil izvoljen župan Grčar, za podpredsednika dr. Kovačič, za tajnika prof. Favai, za blagajnika dr. Rostohar. Dr. Kovačič je na seji med drugim poročal o inventarju knjižnice, v kateri je koncem 1. 1922. bilo vpisanih 7052 knjig, nevpisanih pa še okrog 4600. Posebno važen pa je bil na tej seji sklep, naj se glede namestitve podpolkovnika Zunkoviča takoj vloži prošnja; župan jo bo podpiral. Prošnjo je 17. febr. i. 1. za Štud. knjižnico vložilo Zgod. društvo; v njej se še vedno izraža upanje, da bo sčasoma knjižnico vendarle prevzela država, dostavljeno pa je, da govore »tehtni razlogi tudi za to, da mesto po vzgledu mnogih francoskih in italijanskih mest kreira javno municipalno knjižnico«. Mestni občinski svet je nato v seji 9. marda 1923 sklenil, da prevzame stroške za knjižničarja »Štud. knjižnice v Mariboru«, in namestil kot knjižničarja D. Zunkoviča proti mesečni nagradi 750.— Din. (Dopis mest. magistrata 15. marca 1923, št. 23/pr.) 16. marca 1923 je novi knjižničar nastopil svoje mesto. S to odločitvijo je dejansko prevzela upravo knjižnice mestna občina. Vendar upanje na podržavljenje s tem še ni bilo popolnoma pokopano. Ko se je koncem 1. 1923. oživotvorila mariborska oblast, je Zgod. društvo takoj (že 4. jan. 1924) v posebni spomenici prosilo velikega župana dr. M. Ploja, naj bi knjižnica postala »oblastvena knjižnica mariborske velike županije«. Prošnji se seveda ni ugodilo — veliko županstvo je bilo takrat samo šele v povojih. Približno eno leto pozneje je veliki župan, ko se je zglasila pri njem deputacija Zgod. društva, izrazil mnenje, da bi podržavljenje Štud. knjižnice naletelo na težkoče, zato naj knjižnica za enkrat postane last mestne občine, vendar tako>, da ostane možnost, da se izroči državi (zap. Zgod. društva 5. jan. 1925). S tem je bila zadeva končno položena ad acta. S konstituiranjem kuratorija in namestitvijo knjižničarja je dobila uprava knjižnice trdnejše oblike. Razmerje med obema je bilo zamišljeno nekako tako, da bodi kuratorij — če smem tako reči — zakonodajni, knjižničar pa izvršilni organ. Vendar v praksi ločitev ni tako ostra, kajti knjižničar, ki že po svojem položaju in poslu najbolje pozna razmere in potrebe v knjižnici, s tem1 eo ipso soodloča tudi pri »zakonodajnem« delu. Prvi kuratorij je posloval do konca 1. 1924. in imel 8 sej. Glavno delo, ki se je izvršilo v tej dobi, je bila razen namestitve knjižničarja-vodje namestitev pomožne uradnice, oprema z novimi stojali, numeracija knjig ter otvoritev knjižnice in čitalnice za občinstvo. Posel novega knjižničarja ni bil lahek. Knjižnica je pač imela na razpolago lepe prostore in obsegala dokaj bogato zbirko knjig, ali vse je bilo treba šele enotno urediti. Knjige so se nahajale v raznovrstnih omarah in policah, deloma na kupu, in bile brez številk, vsled česar je bila evidenca skoraj nemogoča. Razen tega tudi ni bilo enotnega in popolnega kataloga. Prva knjižničarjeva skrb je bila, da se nabavi potrebna oprema. Opremila se je predvsem pisarna, deloma z nakupi, deloma z darovi raznih trgovcev. Nato se je začelo z nabavo stojal. Ker so dotakratna shranila za knjige bila neenotna i po izvedbi i po velikosti in razen tega za visoke kazinske dvorane znatno prenizka, kar bi imelo za posledico izgubo prostora, so se na knjižničarjevo inicijativo začela nadomeščati z novimi. Izdatki za to so začasno sicer omejili nakup knjig, vendar je bilo dobro, da se ni nadaljevalo s prejšnjim provizorijem: tako je vsaj glede opreme bilo delo končnoveljavno opravljeno in knjižnici dan zunanji pogoj za ureditev, rekel bi: okvir. Da se dobe potrebna sredstva, se je po sklepu kuratorija začela večja podporna akcija (prim, članek »Aufruf zum Ausbaue der Studien-Bibliothek in Maribor« v Marb. Ztg. 1923, št. 75), ki je imela lep uspeh. Razne mariborske banke so po osebnem posredovanju župana Grčarja darovale znatne zneske (po 2000 Din Centralna Slovenska, Jadranska, Ljubljanska kreditna in Prva hrvatska, po 1000 Din Trgovska in Zadružna), lesotržci iz Maribora, pozneje tudi s Smolnika in Rdečega brega so prispevali les, trgovci razne druge potrebščine. S tem se je začela opremljati najprej soba v jugovzhodnem oglu poslopja. Nabavila so se po načrtu mestnega arhitekta Schella stojala (dve daljši in — zaradi oken — pet krajših) v višini 3.60 m, opremljena zgoraj z železnim drogom za naslonitev lestve, pri tleh pa z vratci, ki naj spodnjo polico čuvajo pred prahom. Delo je stalo s pleskanjem in železjem vred 7230.20 Din in je bilo popolnoma končano šele 1. 1924. Istega leta se je opremila s stojali tudi soba južno od' velike dvorane. Postavila jih je lesna industr. del. družba »Drava« v Mariboru v avgustu in septembru 1924. Napravila je šest stojal ob stenah in dve dvostranski poprečni stojali sredi dvorane ter nekaj manjših stvari (mize, lestvo, zaboj za premog). Celotna oprema je stala 27.638 Din. To je bila za knjiž-inco seveda usodna postojanka. Zgod. društvo, ki je že 1. nov. 1923 pri ministrstvu prosvete prosilo za knjižnico 30.000 Din podpore, 13. jan. 1924 pa v ponovni prošnji to vsoto znižalo na 25.000 Din, a oboje brezuspešno, je 3. okt. 1924 vložilo na isti naslov novo prošnjo, naj se knjižnici nakloni za 1. 1924. naknadno vsaj 1000 Din, za 1. 1925. pa 10.000 Din podpore. A glasom rešitve 5. okt. 1924, br. 52630, za to ni bilo »budžetske moguč-nosti«. Tudi prošnja kuratorija 8. avg. 1924, da bi mestna občina dovolila 10.000 Din naknadne podpore, je ostala zaenkrat brez odziva. Na prošnje, ki so se razposlale 21. avg. i. 1. raznim privatnikom in zavodom, je došlo le par večjih zneskov. Ko se je tako dolg za opremo mogel poravnati le deloma (28. avg. 6360 Din, 2. okt. 10.000 Din), je »Drava« za preostali znesek 11.278 Din in pripadajoče obresti zahtevala dvomesečno menico (dopis 3. in 16. okt. 1924). V tej zadregi je najela Štud. knjižnica 17. okt. na račun kredita za 1. 1925. pri Spodnještajerski ljudski posojilnici v Mariboru 12.000 Din. Kot dolžniki so podpisali menico dr. Fr. Kovačič, dr. Fr. Rostohar in D. Zunkovič. Z najetim denarjem se je še istega dne poravnal račun pri »Dravi«; dolg pri posojilnici pa je mogla knjižnica plačati šele 25. apr. 1925. Ker je bil s tem izčrpan velik del njenih prejemkov za dotično leto, je knjižnični kuratorij 2. jul. 1925 še enkrat prosil za naknadno podporo 10.000 Din, ki jo je mestni občinski svet v seji 14. jul. i. 1. tudi dovolil. S tem je bila zadeva ugodno rešena. Oprema tretje (vzhodne) dvorane se nabavlja od 1. 1926. naprej, in sicer iz dotacije, ki je v to svrho določena v rednem letnem proračunu. Vzporedno s stojali so se nabavile tudi razne manjše potrebščine: mize in slike naših slov-stvenikov za čitalnico, lestve, napisna tabla pri vhodu in podobno. Takoj po nastopu službe je začel knjižničar s katalogizacijo in numeracijo knjig. Pri tem so se do takrat zbrane knjige Razvrstile v glavnem po strokah, novi prirastki pa vpisovali po principu numerus currens. Format se ni upošteval, zato je uvrstitev v police često delala težave. Vpisovale so se knjige (da se čimprej fiksirajo) v vez'an katalog, nekak inventarni katalog. Po poročilih na sejah kuratorija je bilo vpisanih 18. jun. 1923 5900 knjig, 30 nov. i. 1. 8040 knjig, 9. dec. 1924 (na zadnji seji prvega kuratorija) 11.411 knjig. Vendar je kot korektiv k tem številkam treba pripomniti, da so se pri zbornikih deloma (zlasti pri leposlovnih, zaradi izposojanja) šteli posamezni zvezki samostojno; dejansko število je bilo torej znatno manjše. Z nadaljevanjem listnega kataloga, ki ga je za svoj inventar Zgod. društvo odstopilo s knjigami vred, se je začelo šele 1. 1925., vsled česar je dotakratni katalogizaciji manjkala trdna pod- laga. Izbral se je za listni katalog približno isti format, kakor ga je imelo Zgod. društvo, in temu primerno so se v spodnjem delu enega stojala napravili za listke predalčki. Za občinstvo so se izdelali zasilni strokovni seznami v obliki zvezkov, žal, nepregledni in težko uporabni: siiov se v njih namreč ni razvrstila niti alfabetično niti sistematično, ampak enostavno po tekočih številkah inventarnega kataloga. Kot vzrok, zakaj se je z listnim katalogom odlašalo, se navaja na seji kuratorija 30. nov. 1923 številen obisk, ki ovira delo. Takoj po namestitvi knjičničarja se je namreč začelo zobratovanjem. Že v drugi seji kuratorija 24. marca 1923 se je določil čas za izposojevanje knjig: pondeljek in petek od 4. do 7. ure popoldne (pozneje od' 3. do 6. ure; prim. »Tabor« 1923, št. 245). Za izposojene knjige se naj zahteva kavcija, razen tega vpisnina: za letne legitimacije po 10 Din, za polletne pO 5 Din. Vstop v čitalnico, ki se je opremila v sobi zahodno od velike dvorane, bodi prost. Te določbe so se pozneje ponovno izpreminjale. Že v seji 18. jun. 1923 se je sistem kavcij kot težko izvedljiv zavrgel; v končnem pravilniku je ostala od tega le določba, da se zahteva zastavnina, če vrednost izposojenih knjig presega 500 Din. Izposojnina se je za 1. 1924. zvišala na 10 Din četrtletno (seja 30. nov. 1923), pozneje najprej na 10, potem na 5 Din mesečno (seja 10. marca 1925), dokler se ni končno v pravilniku določilo za tistega, ki si izposodi knjige (največ tri) samo enkrat na mesec, 5 Din, za tistega, ki si jih izposodi vsak teden pa 10 Din meseč-nine. Vsak izposojevalec dobi posebno izkaznico. V čitalnici so bili spočetka na razpolago vsi važnejši časopisi, ko pa se je vsled tega dijakom prepovedal obisk (poročilo na seji kuratorija 9. dec. 1924), so se časopisi odstranili; posledica je bila, da je poset skoraj popolnoma ponehal (seja 2. jul. 1925). Od 1. 1926. se dajejo časopisi zopet v čitalnico', vendar vedno samo zadnja številka, in sicer (revije) v primernih mapah, da se ne poškodujejo. Od 1. okt. 1923 je knjižnica za občinstvo odprta vsak delavnik od 3. do 6. ure popoldne, izvzemši dobo velikih počitnic, ko je čitalnica zaprta, knjige pa se izposojajo le ob sebotah od 8. do ^1. ure. Drugače so predpoldanske ure namenjene za interno delo. V prvem poslovnem letu (1923) je obiskalo čitalnico povprečno 5—15 oseb dnevno, 1. 1926. v celoti okrog 9000 oseb. Del je bilo izposojenih 1. 1923. 2592, 1. 1926. pa 14.042. Da se urejevanje knjižnice pospeši in čimprej uvede dnevno izposojanje, se je 2. jun. 1923 vložila na mestno občino prošnja, naj se namesti v knjižnici še ena moč. V seji 6. jul. 1923 je mestni občinski svet prošnji ugodil in namestil kneginjo Elizabeto Obolensko kot pomožno moč z mesečno remuneracijo 500 Din in proti 14dnevni obojestranski odpovedi (dopis 9. jul. 1923, št. 11453/23). Službo je nova uradnica nastopila 12. julija i. 1. Prepustili so se ji vsi posli z občinstvom razen izdaje izkaznic in reklamacij, poleg tega urejevanje revij in časnikov, izdelava strokovnih seznamov in pozneje začasno tudi izpopolnjevanje listnega kataloga. Koncem 1. 1923. se ji je zvišala plača na 750 Din, vodji (ravnatelju) knjižnice pa istočasno na 1250 Din. Na podlagi poznejših prošenj so se regulirali končno prejemki tako, da dobiva od 1. sept. 1924 naprej vodja knjižnice 2000 Din, pomožna uradnica pa do 1. nov. 1927 1500 Din, od takrat pa istotako 2000 Din. Oba sta nameščena le pogodbeno. Ker je tako glavna bremena za vzdrževanje knjižnice nosila mestna občina, in pa, da se knjižnici za vsak slučaj zasigura obstoj tudi za nadalje, je mestni občinski svet tik pred novimi občinskimi volitvami v seji 18. sept. 1924 sklenil sledeče: 1. Knjižnica spremeni svoj naslov v »Mestna študijska knjižnica v Mariboru« in se ji stavijo na razpolago vsi prostori ob dvorani v 1. nadstropju, razen dvorane same z galerijami in garderobo. Uprava knjižnice se vrši tudi nadalje po kuratoriju, ki je predviden po statutu in ki ga je odobril občinski svet v svoji seji dn,e 2. VI. 1922. Pri tem se pa črtajo iz sestave kuratorija zastopniki države, katera k vzdrževanju knjižnice ničesar ne prispeva. 2. Institucija se mora v proračunih mestne občine redno upoštevati pri naslovu »Prosveta« kot mestni znanstveni zavod«. Zgod. društvo, kateremu je bil ta sklep sporočen šele 9. dec. 1924, je v seji 20. dec. sklenilo v glavnem sledeče: Priznavajoč zasluge, ki jih ima mestna občina za knjižnico1, nima Zgod. društvo nič proti temu, da se mestna občina določi kot lastnica, vendar nekvarno lastninski pravici Zgod. in Muz. društva, in da se temu primerno določi tudi število občinskih zastopnikov v kuratoriju. Ne kaže pa izpreminjati naslova v »Mestno štud. knjižnico«, ker bi se s tem a priori izključila možnost, da bi kdaj država prevzela knjižnico v svojo oskrbo, oziroma, da bi postala javna oblastvena knjižnica. S spremembo naslova bi se lahko ustavili tudi dolžnostni izvodi, ker »mestna« knjižnica ne bi imela pravice do njih. Končno se je izrazila želja, naj se knjižnični štatut po skupnem dogovoru nanovo in točno formulira. Ker so medtem občinske volitve, ki so se vršile 21. sept. 1924, bile potrjene in sta prejšnja zastopnika kuratorija Grčar in dr. Rostohar nehala biti člana mestnega občinskega sveta, je Zgod. društvo 5. jan. 1925 prosilo, naj mestna občina čimprej določi nove zastopnike in jih obenem pooblasti, da dogovorno z zastopniki Zgod. in Muz. društva sestavijo nov štatut knjižnice. To se je kmalu nato tudi zgodilo. Novi štatut, ki ga je sprejel mestni občinski svet v seji 3. marca 1925 in ki je še} sedal v veljavi, je doslovno priobčen v Kazalu k Časopisu za zgodovino in narodopisje, str. 9. Njegove glavne določbe so: Knjižnica se imenuje »Študijska knjižnica v Mariboru«. Lastnica knjižnice je mestna občina, ki daje prostore, vzdržuje osobje in z denarno podporo omogoča obstoj in razvoj. Upravlja jo poseben kuratorij, sestoječ iz sedmih članov; štiri delegira mestna občina, dva Zgod. in enega Muz. društvo. Knjige, ki sta jih prispevali ali jih še prispevata imenovani društvi, ostanejo njuna last. Zastopstvo države, ki ga je določal prvi štatut, se je črtalo; sicer pa ta določba itak nikoli, tudi v prvem kuratoriju ni bila realizirana. Črtala se je tudi Ljudska univerza, ker so njeni prispevki bili le neznatni. Zato pa je dobila podvojeno število zastopnikov mestna občina. Novi kuratorij, izvoljen na podlagi dogovorjenega ključa, so sestavljali sledeči člani: štirje zastopniki mesta (dr. J. Leskovar, J. Sta-bej, dr. P. Strmšek in I. Tumpej), dva zastopnika Zgod. društva (dr. Fr. Kovačič in dr. J. Tominšek) ter en zastopnik Muz. društva (dr. M. He-ric). Za predsednika je bil izvoljen župan dr. J. Leskovar, za podpredsednika dr. Fr. Kovačič, za tajnika J. Stabčj, za pregledovalca računov dr. M. Heric in I. Tumpej. Razen tega se je določil poseben odbor za nakup in ocenjevanje knjig (dr. Kovačič, dr. Tominšek, dr. Heric). Kuratorij je posloval od 10. marca 1925 do 2. dec. 1927 ter imel 15 sej. V glavnem se je v tej dobi nadaljevalo delo, začeto že poprej, nanovo pa se je kreiralo sistemizirano uradniško mesto 1. kategorije, razen tega se je provizorično pridelil poseben sluga. Vprašanje s 1 u g e je zlasti spočetka delalo težkoče. Ker je bil knjižnični sluga obenem hišnik kazinskega poslopja, njegova obveznost do knjižnice ni bila točno določena. Uredila se je stvar šele, ko je na prošnjo kuratorija mestni magistrat z dopisom 10. okt. 1925 določil, da naj opravlja sluga hišniška dela le v onih urah, ko je knjižnica zaprta, v uradnih urah knjižnice pa vrši službo pri tej, izvzemši slučaj, da ga mestni stavbni urad rabi kot hišnika. Še večje neprilike so bile z njegovim stanovanjem: Prvotno je stanoval sluga v mali sobici (pravzaprav kuhinji) na severni strani hodnika v 1. nadstropju, nasproti čitalnici. Ko pa se je poročil, je prosil za povečanje stanovanja. S privoljenjem Štud. knjižnice se je začetkom 1. 1923. pri vhodu v čitalnico .s pregrajo oddelil zanj manjši prostor. Tako seveda trajno ni moglo ostati, zlasti, ker vsled tega ni bilo mogoče zaklepati čitalnice in so prihajali ljudje tudi izven uradnih ur. Vodstvo knjižnice je ponovno opozarjalo na to (10. avg. 1923, 7. febr. 1925, 15. apr. 1925), uredila pa se je zadeva šele 1. 1925., ko se je nakazalo slugi drugo stanovanje v poslopju na dvorišču. Pozneje (začetkom novembra 1927) se je dotedanji sluga razrešil te službe in ostal le še hišnik kazinskega poslopja, knjižnici pa se je pridelil kot sluga začasno Gregor Čauko, s plačo dnevničarja. Tudi glede knjižničnih prostorov so se od časa do časa pojavljale težkoče. Veliko dvorano daje mestna občina na razpolago za razne prireditve (koncerte, razstave, bankete itd.) in ob takih prilikah želijo prireditelji včasih tudi knjižnično čitalnico. Pravico, da daje to dovoljenje, je dobilo prvotno Zgod. društvo (dopis magistrata 4. nov. 1921), sedaj odloča o tem vodstvo knjižnice. Redno uporablja čitalnico z dovoljenjem kuratorija, kot predavalnico Ljudska univerza že od svoje ustanovitve, in sicer po dvakrat na teden, v pondeljek in petek od 8. do 10. ure zvečer. Vse to je več ali manj neprilično, vendar razvoja knjižnice doslej ni posebno oviralo. Usoden udarec pa bi jo bil skoraj zadel 1. 1925, Nenadoma je knjižnica 25. avg. dobila obvestilo, da ji je mestni magistrat dodelil prostore uradniške menze v pritličju kazinskega poslopja, njeni dosedanji prostori pa da so določeni za mestni gradbeni urad. Proti temu se je po sklepu kuratorija na seji 26. avg. i. 1. vložil priziv, prvič, ker se o tako važni knjižnični zadevi ni vprašalo za mnenje kuratorija, ki knjižnico upravlja in je zanjo odgovoren, drugič, ker so pritlični prostori za knjižnico nerabni in bi s preselitvijo v nje bilo uničeno vse dotedanje delo, ki je vendar zanj ravno občina že toliko žrtvovala, tudi bi bil v novih prostorih vsak nadaljnji razvoj nemogoč. Priziv je pomagal in knjižnica je ostala v 1. nadstropju. V prostore, namenjene zanjo v pritličju, bi jo bilo tudi težko spraviti, kajti medtem je znatno n a r a s 11 a. Na podlagi letnih poročil, podanih v sejah kuratorija, je od 16. marca 1923 do konca 1. 1925. bilo kupljenih 3466, darovanih 5721, zamenjanih 269 zvezkov, dolžnostnih izvodov pa je došlo 596; prirastek 1. 1926. je znašal 1676 zvezkov, med temi 728 darov; v celoti torej do konca 1. 1926. 11.728 zvezkov, med temi dobra polovica (6449) darovanih. Vendar je dejanski prirastek bil manjši, ker so šteti v tej statistiki posamezni zvezki (ne dela), in sicer z brošurami in dvojnicami vred. Potom nakupa so se nabavljale predvsem nove knjige, vendar se je kupilo tudi par knjižnic en bloc: 1. 1924. od H. Starka v Mariboru (za 4000 Din), I. 1925. od mariborskega mestnega župnišča 1104 zvezki večinoma homiletične vsebine v originalni vezavi iz druge polovice 18. stoletja (za 1200 Din), 1. 1926. del knjižnice (268 zvezkov) od župnika Lekšeta v Lučah (za 1300 Din). Darovi so se sproti objavljali v dnevnem časopisju, zato naj tukaj sledijo le darovalci večjih zbirk (do konca 1. 1926., v glavnem kronološko): dr. P. Strmšek (155 zvezkov), V. Grčar (81), D. Zunkovič (152), dr. Fr. Kovačič (571; deloma dar Zgod. društvu), J. Zidanšek (423), baron Godel-Lannoy (173), ga. 1. Lipoldova (49), dr. Lj. Pivko (201), M. Krevh (80), čehoslovaški konzulat v Ljubljani (76), U. Hafner (32: med njimi 29 letnikov »Mira«), G. Einspieler (94), J. Trafenik (204), dr. I. Zolger (246), dr. M. Ploj (231), Društvo jugoslov. akademikov v Mariboru (315), dediči podpolkovnika Aljančiča (224), prof. H. Tofan (92). Omenjeno bodi še, da je pisatelj Ksaver Meško 1. 1923. poklonil velik del svojih rokopisov. Ko se je 1. 1924. razdelil škofijski muzej, se je 62 knjig izročilo Štud. knjižnici, vendar s pridržkom lastninske pravice. Med njimi je skoraj popoln izvod Dalmatinove biblije. Akcija, da bi se združile s Štud. knjižnico tudi mariborske srednješolske knjižnice, kakor je predlagal to dr. Makso Kovačič že v »Taboru« 6. aprila 1923 in pozneje še na občnem zboru Zgod. društva 23. nov. 1923, se je opustila, ker je neizvedljiva, dokler Štud. knjižnica ni podržavljena. Tudi pogajanja z Oficirskim domom in Zdravniškim društvom za od-stopitev njunih knjižnic (1. 1925. in 1926.) niso dovedla do uspeha. Pač pa stalno množi svoj delež pri knjižnici Zgod. društvo. Predvsem izroča vse revije, ki jih dobiva v zameno, in recenzijske izvode. Razen tega je 1. 1925. kupilo knjižnico dr. A. Medveda, ostanek Kremplove knjižnice pri Mali Nedelji (86 zvezkov) in večjo zbirko knjig iz ruškega župnišča, dokupuje continuanda, sploh dopolnila k delom, ki so njegova last (n. pr. edicije Jugoslov. akademije), deloma pa nabavlja tudi nova dela zgodovinske in narodopisne smeri. Izdalo je v to svrho od 1. 1923. do konca 1. 1926. 11.603.80 Din. Tudi del darov prihaja na njegov naslov. Iz zapuščine dekana Ozmeca je prejelo Zgod. društvo v tej dobi po posredovanju dr. Fr. Kovačiča 237 zvezkov, iz zapuščine župnika M. Volčiča po posredovanju dr. A. .Icrovška okrog 500 zvezkov, leta 1925. pa sta darovala kurat M. Ljubša 214 zvezkov, župnik F. Hurt na Muti pa 45 letnikov čeških revij. Dar dr. Turnerja sem omenil že v drugi zvezi. Koncem 1. 1926. je knjižnica po tekoči številki inventarnega kata-roga štela blizu 16.000 del. Vendar iz razlogov, ki sem jih navedel v odstavku o katalogizaciji, takratno dejansko stanje ni odgovarjalo temu številu. Točna statistika bo mogoča šele, ko bo dovršena nova katalogizacija in numeracija. Za vezavo knjig se je izdalo 1. 1923. 2200.50 Din, 1. 1924. 4120 Din, 1. 1925. čez 8000 Din, 1. 1926. 6000 Din in razen tega po sklepu kuratorija še del dotacije za opremo, in sicer za vezavo časopisov. To so razmeroma majhni zneski in vezati so se mogle le knjige, ki se večkrat izposojajo, ter najvažnejše revije in časopisi. Normalnega stanja (da bi bile vezane vse knjige) po vsej priliki knjižnica še ne bo kmalu dosegla. Kar se tiče denarnih sredstev, se je položaj od otvoritve naprej znatno izboljšal. Od kraja je bila knjižnica navezana le na podpore, vedno več ali manj negotove in slučajne. Za 1. 1922. je dobila, kakor že omenjeno, 1500 Din od pokrajinske vlade v Ljubljani (edina državna podpora) in 5000 Din (v dveh obrokih) od mestne občine. Naslednje leto so znašali njeni prejemki 15.145 Din, od tega 2000 Din mestne podpore, 1055 Din izposojnine, ostalo pa darovi bank in privatnikov. K mestni podpori bi bilo prišteti še izdatke za osobje, luč in kurjavo, kar je vse plačevala mestna občina. To velja tudi za naslednja leta. Za 1. 1924. se je postavilo v mestni proračun za knjižnico 20.000 Din, k čemur se je dovolilo naknadno še 22.000 Din izredne podpore. Glede uporabe se je v seji kuratorija 29. jan. 1924 določil sledeči ključ: 50% za nabavo knjig, 25% za vezavo, 25% za opremo. Vendar je zaradi izrednih izdatkov za stojala ostalo za nakup le okrog 10.000 Din. Razni darovi so znašali 4100 Din, izposojnina pa 6485 Din, vsi dohodki skupaj torej 52.585 Din. S sklepom mestnega občinskega sveta 18. sept. 1924 se je določilo, da se mora Štud. knjižnica redno upoštevati v mestnem proračunu. Na podlagi tega se je vložil za 1. 1925. proračun s sledečimi postojankami: 30.000 Din za nabavo knjig, 5000 Din za vezavo, 20.000 Din za nadaljno opremo. Ker pa se je v tem letu prekoračil pavšal za kurjavo, je občina namesto zaprošene vsote prispevala le 30.000 Din (v dveh obrokih). Izposojnina je znašala 11.783 Din, oboje skupaj torej 41.783 Din. Do popolnoma rednega proračuna je prišlo šele 1. 1926. Proračun je obsegal sledeče postojanke: 55.975 Din za osobje (ravnatelj 24.000 Din, uradnica 18.000 Din, sluga 13.975 Din; koncem leta je prišla k temu še plača novega knjižničarja, 36.000 Din za nabavo knjig, časopisov in revij, 6000 Din za vezavo, 16.000 Din za opremo, 1892.25 Din za razsvetljavo in žarnice, 7700 Din za kurjavo, skupaj torej 123.567.25 Din. S tem je bila dana za razvoj knjižnice trdna podlaga. Istega leta se je končno kreiralo tudi mesto stalnega knjižničarja, nameščenega po službeni pragmatiki. 2e od 9. dec. 1924 se je v sejah kuratorija ponovno povdarjalo, da bi bilo treba še enega uradnika, predvsem za katalogizacijo. Ko pa se je 28. sept. 1925 vložila tozadevna prošnja, je mestni občinski svet v seji 10. nov. i. 1. »vsled pomanjkanja potrebnih sredstev odklonil nastavitev tretjega uradnika« (dopis 13. nov. 1925, st. 17.364/25). Mimogrede se je nekoliko pozneje za nujna opravila dodelil knjižnici za dobo enega meseca (od 1. do 28. febr. 1926) L. Zorzut proti nagradi 1000 Din. Že prej (29. jan. 1926) pa je kuratorij ponovil prošnjo za namestitev novega uradnika, in sicer na predlog dr. Kovačiča za uradnika 1. kategorije. Z oziram na prvotno odklonitev se je utemeljila prošnja sledeče: »Dejanski ne gre za nastavitev tretjega uradnika, marveč, da se kreira edino uradniško mesto. Študijska knjižnica je po knjižničnem štatutu mestna last, a de- janski nima knjižnica še danes niti enega uradnika, ker g. Žunkovič in gospa Obolenska sta sprejeta le kot pomožni in začasni moči proti nagradi. Vsekako je torej potrebno, da se nastavi kvalificirana moč 1. kategorije, ki bo kdaj mogla prevzeti vodstvo knjižnice«. Nato je mestni magistrat 15. apr. 1926, št. 2455/26, razpisal za Štud. knjižnico uradniško mesto 1. kategorije. Mesto se je na predlog kuratorija v seji mestnega občinskega sveta 27. jul. 1926 (dopis 2. avg. 1926. št. 11214/26) podelilo, piscu teh vrst, ki je bil do takrat profesor na drž. gimnaziji v Mariboru in je novo službo nastopil 1. okt. 1926, s prejemki po mestni pragmatiki. Kuratorij mu je z dopisom 27. sept. i. 1. od-kazal kot delokrog predvsem »modernim zahtevam primerno ureditev listnih katalogov, tako glavnega kakor strokovnih«. Z ustvaritvijo pragmatično sistemiziranega knjižničarskega mesta je mestna občina definitivno prevzela upravo Štud. knjižnice v Mariboru, zato s tem končujem zgodovino njenega nastanka. Grški, rimski in bizantinski novci mariborskega muzeja. Dr. Vladimir T r a v n e r, Maribor. Le malo kdo ve, da hrani naš muzej precej bogato iti lepo numizmatično zbirko. To tudi ni čudno, ker je bila zbirka od začetka muzeja do zadnjega časa neurejena. Manjkalo je muzejski upravi strokovnjakov-nu-mizmatikov. Sedanji muzej je nastal iz treh muzejskih zbirk, ki so se morale večkrat seliti. Pri pomanjkanju delovnih moči se je morala ureditev omejiti le na najnujnejše reči. Novci, medalje in drugi numizmatični predmeti so se nahajali brez vsakega pregleda, večkrat pomanjkljivo in napačno označeni ter pomešani med ostalimi zbirkami muzeja v različnih omarah in dvoranah. Velik del zbirke je ležal neobdelan in skoraj pozabljen v omarah in predalih muzejske pisarne. Predmeti so bili večinoma neosnaženi in zanemarjeni. Manjkala je tudi evidenca, tako da je bila že radi tega ureditev zbirke otežkočena. Vsled tega sta spomladi 1928 prevzela g. inž. Egon Baumgartner in pisec teh vrstic sicer težavno, pa neobhodno potrebno nalogo, urediti numizmatični oddelek našega muzeja. Delo vsled ogromnega gradiva, pomanjkanja časa in drugih zaprek še ni končano. Urejeni so doslej (koncem julija 1928) le antični (grški, rimski in bizantinski) novci, medaljoni, tesere i. dr., srednjeveški novci in novci habsburške dinastije. Zato se mora omejiti poročilo na novce starega veka, h katerim spadajo numizmatično tudi novci vzhodnorim-skega cesarstva in ki se bistveno razlikujejo od ostalih novcev srednjega veka, med katere bi sicer časovno spadal. O srednjeveških novcih poroča inž. Baumgartner v posebni razpravi. Poročilo o ureditvi ostale zbirke sledi, ko bo oddelek urejen. Najnujnejše in najvažnejše delo je bila naprava k a r t o t e k e, ki tvo'ri podlago zbirke in ki omogoča znanstveno proučevanje in obdelavanje numizmatičnih predmetov. Obenem služi kartoteka za evidenco. Kartoteka je sestavljena iz posameznih listov tako, da je določen za vsako grško pokrajino oz. mesto (Atiko, Jonijo, Kampanijo; Egipt, Sirakuzo itd.), za vsako rimsko rodbino, ki je kovala v dobi republike novce (Aelia, Antonia, Calpurnia itd.), za vsakega rimskega in bizantinskega cesarja ali člana cesarske rodbine, ki je upodobljen na novcih), za medaljone, za tesere (igralne marke), za antične in moderne potvorbe novcev (monetae falsificatae, monetae falsae) itd. poseben list s sledečimi rubrikami: 1. Ev. št. — 2. Avers. — 3. Revers. — 4. Mesto izdaje (služi tudi za letnice izdaj) — 5. Vrsta. — 6. Premer v mm. — 7. Teža v g (rubriki 6 iti 7 samo za redke, posebno za zlate in srebrne novce) in 8. Opomba. Na te liste so se zapisali vsi numizmatični predmeti (novci, medaljoni, tesere, potvorbe itd.) razven slabo ohranjenih in dublet s kratkimi, pa jasnimi in izčrpnimi označbami, ki so razložene na posebnem listu (tolmaču). V opombah je označeno, v kakem stanju se nahaja predmet, če je redek ali ne, vrednost v švicarskih frankih (1 fr = 10 Din), navedba kraja, kjer se je novec našel, ime darovalca in slednjič označba številke novca v merodajnih numizmatičnih delih. Način opisovanja novcev starega veka je razviden najbolje iz sledečega, deloma izumljenega primera: Muzejsko društvo v Mariboru. — Claudius I 41-45 Tiberius Claudius Drusus. Ev. št. Avers Revers Mesto izdaje Vrsta mm g Opomba 13 (TI-CL) AVDIVS-CAE SAR-AVG-P-M-P-P <5 LIBERTAS-AVG ll> a. 41 MB C 2 Coh 47 fr. 2 Iv. Tavčar, Ptuj, Haj-dina To znači: Točen napis (legenda) na obeh straneh novca, kakor navedeno. Del napisa (TI—CL) je nečitljiv (dopolnitev); Cesarjeva glava ima lavorjev venec<$ in je obrnjena na levo (<). Libertas stoji (||) obrnjena na desno ()). Novec je bil izdan 1. 41. in je srednji bron (Medio Bronzo). Ohranjen je srednje (C2; conservatio2). Opisan je v knjigi Cohen (Coh.) (Description historique des monnaies frapp, sous 1' empire romaine. Paris 1859— 1862) pod št. 47. Vreden je 2 šv. franka (20 Din). Daroval ga je Ivan Tavčar iz Ptuja; najden je bil n'a Hajdini. Tako je opisan vsak numizmatični predmet tako točno, da ga ve-ščaku niti videti ni treba. Na podlagi te kartoteke so se vložili dobro ohranjeni in očiščeni novci v izložbene omare. Dublete so se uporabile tako, da so razvidni v zbirki tudi nekateri reversi (zadnje strani). Uredili pa so se novci starega veka po sledečem vsporedu: I. Grški in barbarski novci, ki se naslanjajo na grške vzorce po abecednem redu pokrajin (mest); v' pokrajinah (mestih) pa po časovnem redu. II. Novci rimske republike: aes (rude, signatum, librale) in rodbinski novci (monetae familiares); slednji po' abecednem redu rodbin, ki so kovale novce. Ureditev je historično sicer nepravilna, vendar pa umestna, Časovna razdelitev rodbinskih novcev je namreč nepregledna, ker so kovali posamezni člani iste rodbine novce v najrazličnejših dobah. III. Novci rimskega cesarstva (monetae imperiales) po kronologič-nem redu počenši z letom 44. pred K., ko je postal Julius Caesar dictator perpetuus in ko je dal rimski senat kovati novce ž njegovo podobo, pa do leta 476. po K., ko je propadlo zapadnorimsko cesarstvo. Razloček med senatorskimi novci (z označbo S C) in cesarskimi novci (brez te označbe) je malopomemben, ker so skoraj vsi bakreni novci senatorski, ostali pa cesarski do cesarja Galijena, ko zgine ta razloček popolnoma. Zato se na ta razloček ni oziralo. Pokrajinski novci (monetae provinci-ales), kakor n. pr. aleksandrijski noyci. so se uvrstili na koncu novcev tistega cesarja, pod čigar vlado so izšli. Le tisti pokrajinski novci, ki se časovno ne morejo natančnejše ugotoviti, so se uvrstili v poseben pododdelek. Istotako se niso upoštevali ostali tipi novcev, kakor posvetilni novci (consecratio), restitucijski novci (restitutio), votivni in legijonarni novci itd. Pač pa so se pokazali v izložbi nekateri primeri teh vrst. Ostale razlike (v materijalu) so itak takoj razvidne in so se tudi mestoma primerno označile (n. pr. Quinarius, dvojni denar itd.). Posebne pododdelke tvorijo medaljoni, tesere itd., kakor tudi primeri antičnih in modernih potvorb. Istotako so razvidne v izložbeni omari nekatere označbe kovnic, ki se nahajajo na poznorimskih novcih (posebno izza cesarja Dioklecijana). Majhen zemljevid kaže zemljepisno lego teh kovnic. Tudi način čitanja napisov je razviden na praktičnem primeru. IV. Novci bizantinskega (vzhodnorimskega) cesarstva od 1. 394. do 1. 1453. po K. v kronologičnem redu. Vsi ti predmeti, oz. skupine novcev, medaljonov itd. so označeni s primernimi napisi in letnicami. V splošnem so se rabili mednarodni in lahko umevni latinski izrazi, kakor n. pr. Res publica Romana, Imperium Romanum, Claudius II. Goticus, Constantinus Magnus, Theodosius 11. itd. I. Grški novci. V zbirki se nahajajo sledeči grški, oz. barbarski novci: 1. 2 tetrahmi donavskih Keltov (Filipov tip). — 2. 3 egipčanski novci in sicer: Ptolomej VII 170—117 pr. K. in Ptolomej XIII 80—51 pr. K. (tetrahmi) ter en bakren novec iz časa 130—80 pr. K., ki se je! našel v nekem kamenolomu pri Radvanju. Kako je prišel ta novec v naše oddaljene kraje, se ne da ugotoviti. — 3. en bakren atenski novec iz časa 220—83 pr. K. — 4. Ena didrahma iz mesta Neapolis v Kampaniji (270— 240 pr. K.). — 5. En tetrabol iz mesta Argos (350—228 pr. K.) v premeru 14 mm in 2.4 g težak. — 6. En precej redek srebrn novec iz jonskega Mileta (300—250 pr. K.). — 7. Ena drahma iz otoka Kos. — 8. 4 mace-donski novci in sicer: drahme Filipa II. (359—336 pr. K.), Aleksandra Velikega (336—323 pr. K.) in Demetrija Poliorceta (306—282 pr. K.) ter ena didrahma iz mesta Neapolis iz časa 411—350 pr. K. — 9. En srebrn feničanski novec (Tyrus 126—57 pr. K.), dar bar. G6del-Lannoy-a. — 10. Sirakuza (Hieron 275—216 pr. K.; litra) in slednjič 11. dva novca (didrahma Demetrija II. Nikatorja 146—138 pr. K.) in tetrahma Filipa Filadelfa (92—83 pr. K.); oba podaril bar. Godel-Lannoy. Skupno število grških novcev znaša 18, ki so razen enega vsi srebrni. II. Iz dobe rimske republike poseduje naš muzej sledeče novce: 1. en ass Ubrale (Janova glava) iz 1. 268 pr. K. (premer 30 mm; teža 24 g); — 2. denarii sledečih rodbin: Aelia (P. Aelius Paetus 209 pr. K.); An toni a (M. Antonius iz 1. 32—31 pr. K., 3 različni novci); Barbatiaj (M. Barbatius Philippus 41 pr. K.); Calpurnia (C. Calpurnius Piso Frugi, daroval g. Baumgartner); Cipia (M. Cipius 94 pr. K.); Carisia (T. Cari-sius, 2 različna novca); Claudia (Ap. Claudius Pulcher 99 pr. K.); Consi-dia (C. Considius Nonianus 60 pr. K.); Cosconia (92 pr. K.); Domitia (Cn. Domitius Achenobarbus 179 pr. K.); Egnatia (C. Egnatius 69 pr. K.); Egnatuleia (C. Egnatuleius 101 pr. K.); Flaminia (L. Flaminius Chilo 44 pr. K.); Julia (C. Julius Caesar: eden iz 1. 54. pr. K., drugi iz časa 49—45. pr. K.); Junia (M. Junius Silanus 174 pr. K., D. Junius Silanus 89 pr. K.); Lucretia (Cn. Lucretius Trio 164 pr. K.); Marcia (Marcius Philippus 60 pr. K.); Naevia (C. Naevius Balbus 74 pr. K.); Plantia (C. Plancius 54 pr. K.); Porcia (M. Porcius Cato 101 pr. K.); Vibia (C. Vibius Varus 43—42 pr. K.) ter 5 denarii neznanih rodbin (1 vietoriatus, 1 quinarius ter 3 denarii). Skupno število teh novcev znaša 32. Razven asa, so vsi novci srebrni (denarii, quinarii, victoriati). III. Največ novcev je seveda iz klasične dobe numizmatike, t. j. iz dobe rimskega cesarstva. Število teh novcev znaša okroglo 400, med njimi okoli 100 srebrnih. Ostali so bakreni različnih velikosti. Zlatih rimskih novcev nimamo. Zastopani so sledeči cesarji, oz. člani cesarskih rodbin: Agrippa (1. 12 pr. K.), Agrippa in Octavianus (18 pr. K.), Augustus (43 pr. K. — 14 po K.), Livia (žena Augustova), Tiberius (14—37), Nero Drusus (sin Tiberija), Germanicus (sin Nerona Druza 18), Caligula (37—41), Claudius I. (41—54), Nero (54—68), Vespasianus (69—79), Titus (79—81), Domitianus (81—96), Nerva (96—98), Traianus (98—117), Ha-drianus (117—138), Antoninus Pius (138—161), Faustina mater (žena An-tonina Pija), Marcus Aurelius (140—180), Faustiana jun. (žena Marka Av-" relija), Lucilla (žena Lucija Vera), Commodus (175—192), Septimius Se-verus (193—211), Julia Domna (žena Septimija Severa), Caracalla (196— 217), Geta (198—211), Eliogaballus (218—222), Julia Soemias (mati Elio-gabala), Julia Moesa (stara mati Eliogabala), Severus Alexander (222— 235), Julia Mammea (mati Severa Aleksandra), Maximinus I. (235—238), Pupienus (238), Gordianus III. (238—244), Philippus Arabs (244—249), Otacilla (žena Filipa Arabca), Traianus Decius (249—251), Etruscilla (žena Trajana Decija), Hostilianus (249—251), Trebonianus Gallus (252— 254), Volusianus (251—254), Valerianus pater (254—260), Gallienus (254—268), Salonina (žena Galijena), Quietus (260—262), Victorinus ty-rannus (265), Tetricus pater (267—273), Claudius H. Goticus (269—270), Aurelianus (270—273), Tacitus (275—276), Probus (277—282), Carinus (282—284), Diocletianus (284—305), Maximianus Herculeus (286—305), Constantius Chlorus (292—306), Galerius Valerius Maximianus (292— 305), Maximinus II. Daza (305—313), Licinius pater (307—323), Licinius filius (317—323), Constantinus Magnus (306—337), Crispus (sin Konstantina Velikega, 317—326), Delmathis (335—337), Constantius II. junior (317—337), Constans I. (333—350), Constantius II. (323—361), Mag-nentius (350), Vetranio (350), Constantius Gallus (351—354), Julianus Apostata (355—363), Flavius Jovianus (363—364), Valentinianus I. (364—375), Flavius Valens (364—37Š), Gratianus (367—383), Valentinianus II. (375—392), Theodosius (379—395) in Flavius Victor (388); skupno torej 74 vladarjev oz. članov vladarskih rodbin. Vseh oseb, ki so bile deležne časti biti upodobljene na rimskih cesarskih novcih, pa je po običajnem štetju 283. Iz navedenega izhaja, da je naša zbirka kljub precejšnjemu številu novcev še zelo nepopolna. Seveda so nekateri novci iz te dobe (n. pr. Pertinax, Gordianus I., Uranius i. dr.) silno redki, in se nahajajo samo v svetovnih muzejih. Po 10 in več različnih novcev imamo od sledečih vladarjev: Domitianus, Traianus, (Claudius II.), Marcus Au-relius in Gordianus III. (po 10), Claudius II., Goticus (11), Hadrianus in Aurelianus (po 12), Severus Alexander in Flavius Valens (po 13), Gallie-nus (19), Constantinus Magnus (21) in Constantius II. jun. (28). Redki in dragoceni so sledeči novci: Agrippa in Octavianus (Av.: 2 glavi z napisom IMP—DIVI—F. Rev.: krokodil navezan na palmo z napisom COL— NEM (colonia Nemasus), vreden 6 fr.; Livia iz 1. 22. pr. K., vreden 10 fr.; Nero Drusus iz 1. 9. po K., vreden 15 fr., Nerva (Rev.: vprežne živali z ojnicami in napisom VEHICVLATIONE ITALIAE - RRM1SSA iz 1. 97.), vreden 20 fr.; Septimius Severus in Caracalla (Av.: SEVERVS-AVG-PART-MAX; glava Septimija Severa z lavorjevim vencem; Rev.: AN-TONINVS AVGVSTVS; glava istotako) denarius vreden ok. 60 fr. (Ta novec je najbrže edini v Sloveniji); Pupienus iz 1. 237., vreden 12 fr.; Ho-stilianus (pokrajinski novec kolonije Viminacium, 1. 249.—251.), vreden 15 fr.; Quietus (260—262), vreden 10 fr.; Constantius Chlorus (Rev.: VIRTVS - M1L1TVM; darovanje štirih cesarjev), vreden 10 fr.; 4 novci Vetrauija (1 srednji bron, 3 mali broni), vredni 25, 20, 20 in 40 fr. ter Flavius Victor, vreden 6 fr. Dragocen je tudi grški medaljon (Philippo-polis, Thracia), ki pa je žal zelo slabo ohranjen. Potvorjenih novcev imamo 5, med njimi en falzifikat iz časa Aleksandra Severa (222—235). Te-sera (igralna znamka) je samo ena (iz časa cesarja Avgusta). IV. Bizantinski novci so žal slabo zastopani. Skupno jih poseduje naš muzej samo 9 in sicer: Arcadius (394—408), mali bron; Theo-dosius II. (408—450) zlat (solidus), vreden 25 fr.; Anastasius I. Dicorus (491—518) follis; Justinus I. (518—527) zlat (triens), vreden 10 fr. in en bakren novec; Mauritius Tiberius (582—602), follis; Constantinus X. Porphyrogenitus (913—959) zlat (solidus), vreden 30 fr.; Constantinus XI. Porphyrogenitus (1025—1028), baker; Alexius Comnenus in Constantinus Porphyrogenitus iz ok. 1100, skledat bakren novec, izvrstno ohranjen, vreden okoli 50 fr. Ce je tudi zbirka bizantinskih novcev majhna, se vendar odlikuje po svojih izvrstno ohranjenih, redkih in dragocenih predmetih. ^ Skupno število vseh različnih novcev starega veka znaša okroglo 460 komadov. Od teh so trije (bizantinski) zlati, okoli 150 jih je srebrnih, ostali pa so bakreni različnih velikosti. Numizmatična vrednost teh novcev znaša okroglo 8000 Din, z dubletami in slabo ohranjenimi (izločenimi) novci vred pa kakih 9000 Din. Večinoma so ti novci domači, posebno iz Ptuja in mariborske okolice, četudi provenijenca v ohranjenih zapisnikih ni vedno točno označena. En novec cesarja Gordijana III. (238—244) namreč denarius z napisom Av.: IMP - CAES - M - ANT - GORDIANVS - AVG -. Rev.: P-M- TR-P-II-COS-PP iz i. 239. se je našel v Mariboru na vrtu učiteljišča, kar nam dokazuje, da je moral biti Maribor v tem času vsaj deloma obljuden. Nekateri novci (denarii) cesarja Eliogabala (218—222) so se našli v Zagrebu, ob priliki, ko se je zidala Hrv. štediona (dar g. inž. Baum-gartnerja). Štirje novci Filipa Arabca in eden Herennije Etruscille so se našli v Prekmurju blizu Murske Sobote (o njih glej poročilo v ČZN 1904, str. 92); pri izkopavanju v Središču se je našlo par novcev cesarja Konstantina, razmeroma največ jih je izkopalo mariborsko Muzejsko društvo pri Spodnji Hajdini, toda dotični zapiski v muzejskem zapisniku so zelo netočni in površni, n. pr. »mehrere Hundert versehiedene Miin-zen« ali »eine Anzahl verseh. rom. Miinzen«. Imena d'arovateljev so navadno točno zabeležena, najdišče le pri lastnih izkopavanjih, imena cesarjev le tu n tam. Tako so 1. 1908. našli pri Hajdini pet srebrnih novCev cesarjev: Nerva, Faustina, Caracalla, Alexander Severus, Gordianus. Kje so se našli grški in bizantinski novci (razen že omenjene najdbe v Radvanju). se žal ne more ugotoviti. O enem bizantinskem novcu pravi zapisnik škofijskega muzeja, da je bil dobljen 1. 1899. a brez vsake druge označbe. V vsem je v zapisniku škofijskega muzeja zaznamovano 18 rimskih, srebrnih in bakrenih novcev, toda brez najdišča, ker so to bila darila raznih oseb, ki same niso vedele za provenienco darovanih novcev. Važnejše predmete škofijskega muzeja je opisal rajni dr. Stegenšek v »Ljubitelju« 1914, str. 254—264, a numizmatične zbirke niti ne omenja, pač menda zato ne, ker njeno pravo mesto itak ni bilo taml, saj je škofijski muzej bil ustanovljen za cerkvene starine in umetnine. Izmed darovalcev razen že imenovainh gg. bar. Godel-Lannoy-a in E. Baumgartnerja so omeniti še gg.: I. Kanzler iz Hajdine, Fr. Tavčar, dr. Travner. V zapisniku Muzejskega društva se omenjajo naslednji da-rovatelji kovanih novcev, ni pa vselej razvidno:, so li to bili stari ali novejši novci: Levičnik Jan., visokošolec, 6 r. nove., Servac Makoter 5 r. n., Ramutha Dan., gospa Mally, ravnatelj Fersch, gospa Partič, Abt. Hans, Haas K., gdčna Walheger, Bienenstein K., Sturm Ana, Friedl iz Ragnitze pri Gradcu, 7 slabo ohranjenih rimskih novcev je bilo iz Bosne ter jih je mariborskemu muzeju daroval kletarski nadzornik Rili. Petrovan. V škofijskem zapisniku mnogokrat pri novcih darovalci niso navedeni, sicer so rimske ali poznejše novce darovali: Jer. Voh!, takrat nad-župnik v Konjicah, K. Hribovšek, kanonik, prof. Kovačič, pasar K. Tratnik, I. Zadravec, župnik pri Sv. Bolfenku na Kogu, Štefan Pivec, takrat kapelan v Škalah. Numizmatika je važna panoga muzejskih ved, kajti novci in ostali numizmatični predmeti so zelo pomembni, zgodovinski, kulturni in umetniški spomeniki preteklosti. Novci so pogosto edini zanesljivi pri- pomočki za ugotovitev starosti arheoloških najdb. S pomočjo novcev ugotovimo marsikak kip, napis itd., ki bi nam sicer ostali neznani. Na novcih so se nam ohranila marsikaka imena, ki jih zgodovinski virf ne omenjajo. Novci nam dajejo jasno sliko o kulturi naših prednikov in vplivajo na razvoj upodabljajoče umetnosti. To velja posebno o antičnih novcih, ki se vrhu tega še odlikujejo po preciznosti svojih napisov po svoji mnogovrstnosti in jasnosti slik in po svoji visoki umetniški vred'.'-nosti. Zato je treba, da posveti Muzejsko društvo kolikor mogoče veliko pažnjo tej vedi ter da skuša svojo zbirko kolikor mogoče izpopolniti. To delo pa bo uspelo tembolje, čim več razumevanja bo v naši javnosti za to društveno delovanje. Zbirka srednjeveških novcev v mestnem muzeju v Mariboru. Egon Baumgartner, Maribor. Srednjeveški del zbirke novcev v mestnem muzeju v Mariboru kaže izrecno lokalni značaj, kakor je to zavisno od razvrstitve najdb na domačih tleh. Zaradi te okolnosti ima ta del zbirke posebno lokalnohistorično vrednost, ker jasno izpričuje, kakšen denar domačega in tujega kova je krožil na našem ozemlju. Iz prve polovice srednjega veka naš muzej razen nekaterih bizantinskih movcev, žalibog nima ničesar. Serija se prične šele s pfenigi štajerskega kova iz druge polovice 13. stcletja, ki izvirajo iz dublct, najdb v Gleisdorfu; dalje z nekaterimi pfenigi iz najdbe v Vučji vesi na Murskem polju1), ki so 1. 1900. ali nekaj let pozneje prišli po g. Matiju Slaviču v muzej. Od teh novcev je omembe vreden znani pfenig Rudolfa II. (glej Luschin, Steir. Miinzf., št. 40), ki z napisom DE QREIZ izpričuje, da je bil kovan v mestu Gradcu. Od knezov, ki so novce kovali, so zasto- *) Kar se tiče te najdbe, ki v numizmatični literaturi dosedaj še ni bila omenjena, je zanimiva opomba g Matija Slaviča (1. XII. 1900), ki se glasi: »Ta denar se je mašel v Vučji vesi na Murskem polju, na zemljišču trgovca Matije Lebarja. Ko se je razdrl stari Skedenj, je pri ravnanju prostora delavec zadel v podolgovato lončeno posodo, kjer je bilo od 500—1000 takega denarja. Posodo so razbili, denar pa se je spravil, kolikor se je še dalo dobiti, v Gradec. Lebar ga je namreč razdelil med ljudi, :in ti so ga potem dajali nekomu iz Gradca. Posestnik Ploj je dobil 13 gl. pani tu: Prem. Otokar 1251—76, Rudolf II. 1276—82 (med temi en novec z RVDOLF), Albrecht I. 1282—1308; Salzburg 13. stol. s podpisom t MONETA . SALZB. E < PI, nadalje štajersko-salzburški skupni novci, katerih eden (grl. Luschin, St. M. F. 38) je bil kovan v Ptuju 1263—70. Tejle slabo zastopani seriji se, časovno neposredno sledeč, družijo pfenigi iz obeh mariborskih najdb. Prvo najdbo 1. 1866. je popisal dvorni svetnik dr. A. pl. Luschin v svoji razpravi o štajerski najdbi novcev (Jahrbiicher fur Altertumskunde I. 1907, str. 158 si.). Od te najdbe jih je prišla lepa vrsta v mariborski muzej. Od druge najdbe, ki je bila izkopana na vrtu umrlega nadučitelja Gajšeka (t 1907) in katere vsebina čisto odgovarja vsebini prve najdbe, ima zbirka veliko število dobro ohranjenih pfenigov, kakor tudi lonec, v katerega je bil pred 500 leti mali zaklad zakopan. Obe najdbi nudita lepo sliko o kovanju Habsbur-žanov v mestih, kjer se je kovalo — v Gradcu za Štajersko in na Dunaju, v Dunajskem novem mestu, Ennsu za Avstrijo, začenši z Albrech-tom I. 1283—1308 pa do Albrechta IV. 1395—1404. Tipi novcev, ki so nam iz te časovne dobe znani, so v zbirki večinoma zastopani. Število bavarskih in pasavskih novcev 14. stol. pa, ki so potom trgovine prišli v deželo, tvori izvenavstrijski del teh najdb. Za temi se vrsti serija pfenigov, ki izvirajo iz najdbe v Dogošah 1. 1926. in ki so bili potom zamenjave pridobljeni od lastnika (natančno poročilo o najdbi je v muzeju). V tej seriji so zastopane vse emisije Albrechta V. 1404—1439, njegovih varihov Vilhelma in Leopolda, vojvode Ernesta Štajerskega in ena emisija Friderika V. 1440—1443. S tem se srednjeveški del v glavnem konča. Zbirka ima še zelo lepo vrsto denarjev oglejskega patrijarhata, ki so bili izkopani, vendar pa najdišče ni znano. Vrsta obsega skoraj vse denarje patrijarhov od Nikolaja Luksemburškega do Antonija II. de Portogruaro, torej dobo od 1351 do 1418. Nadalje je vredno omeniti dva starosrbska groša Stjepana Dragutina 1272—1316 in Jurija Brankoviča 1427—1456. Povdariti je treba v zbirki obilico štajerskih in avstrijskih pfenigov. Ne nudi nam le strnjene slike gospodov, ki so novce kovali, ampak pona-zoruje tudi množino njihovih izdelkov. Pozornost vzbuja umetniška rev-nost prirejcev pečatnikov, ki so polagali tako malo skrbi na izpeljavo kolkov na novcih, na drugi strani pa zopet bogastvo podob, ki izpričuje fantazijo gotskih mojstrov. Končno nam dovoljuje ta zbirka še izvrsten vpogled v propadanje novcev v teku 14. in 15. stoletja, ko je postajal pfenig vedno lažji in manj vreden, dokler s »šinderlingom« Albrechta V. ne doseže najnižje stopnje. Efektivna vrednost zbirke se more ceniti na 2500 Din. Deset let slovenske glasbe v Mariboru (1918-1928). Hinko Druzovič, Maribor. I. Prehodna doba. Dobo po prevratu moremo v muzikalnem oziru v marsičem primerjati ustavili dobi v početku šestega decenija minulega stoletja. Graditi je bilo treba vsepovsod in polagati temelje kulturnemu udejstvovanju. Duševno razpoloženje je našlo takrat in sedaj svoj izraz v rodoljubni pesmi. Kakor v prvi čitalniški dobi, tako je tudi po prevratu navduševala pesem najširje mase in oživljena narodnostna ideja se je tukjaj pokazala. Povsodi se je v velepomembnih dneh narodne osamosvojitve razlegala himna »Lepa naša domovina«, kakor tudi »Hej Slovani«, »Slovenec sem« in »Naprej«. Prvič se je pela »Lepa naša domovina« v Mariboru ofici-jelno ob priliki cerkvenega slavlja, katero je priredila vojaška komanda v zahvalo, da je vojne konec, dne 28. novembra 1918 v frančiškanski baziliki. Na navzoče je napravil ta moment neizbrisljiv utis. Normalno življenje se še v tej revolucijski dobi ni moglo tako hitro razvijati in glavna pažnja vodilnih krogov se je obračala na to, vzpostaviti red in mir. Mnogo brige je povzročalo tudi vprašanje severne meje. V naci-jonalnem, kakor sploh kulturnem oziru je pa bilo v tej prehodni dobi velevažno delovanje vojaške godbe. V nji se je osredotočil ves naš muzikalni pokret tega časa. General Maister je v svoji organiza-toriški dalekovidnosti takoj, ko še ni imela Ljubljana in tudi ne Zagreb svoje vojaške godbe, ustanovil »Vojno godbo za Spodnji Šta-j e r«. Služiti je imela predvsem v propagandne in reprezentativne svrlie. Iz bivših avstrijskih vojnih godbenikov, ki so se pravkar vračali s svojimi instrumenti iz južnega bojišča, se je sestavil godbeniški oddelek, ki je bil že takoj v početku rabljiv. Pospešilo je ta hitri razvoj še to, da so bili zraven veščih godbenikov na razpolago instrumenti in velik arhiv prejšnje vojaške godbe. Da se te najvažnejše potrebščine niso na tihem spravile čez severno mejo, je šteti v zaslugo takratnim organizatorjem. Kot kapelnik je bil imenovan Ferdo Herzog, bivši vojni kapelnik v Budimpešti. Tam ga je zalotil prevrat in vračajoč se v domovino, se je stavil tukajšnji vojni oblasti na razpolago. Ob priliki manifestacijskega obhoda, dne 14. in 15. decembra 1918, v proslavo ujedinjenja, je nastopila vojna godba že z lepim številom 40 godbenikov. Da se ohrani potrebni stalež, se je pozneje zahtevalo od vseh bivših vojnih godbenikov, ki so izvrševali tukaj privatni poklic kot godbeniki (zlasti po kavarnah in gostilnah, kjer je bilo mnogo zaslužka), a niso bili v Jugoslavijo pristojni, da so vstopili v tukajšnjo vojno godbo, sicer se jim je pretilo z izgonom v pristojno domovino. (Mariborski delavec 1919, št. 83.) V propagandne svrhe je šla vojna godba često na Koroško, pa tudi doma je sodelovala pri društvenih prireditvah in začela prirejati samostojne koncerte. Z največjim uspehom je nastopila pod okriljem ljubljanske Glasbene Matice s simfoniškim koncertom v Ljubljani, kakor pozneje v Zagrebu. V Mariboru je priredila svoj prvi simfoniški koncert dne 24. III. 1919 v veliki Gotzovi (sedaj Unionski) dvorani. Na vzporedu so bili slovanski komponisti, kakor: Dvorak, Smetana in Čaj-kovsky. Mnogo navdušenja je izzvala Peštova simfoniška pesnitev »Jugoslavija«. (Pešta je bil v vojni dobi vojaški kapelnik v Mariboru.) Koncertna dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička. Kmalu na to se je vršil drugi simfon. koncert (9. IV.), pri katerem je nastopil hrvatski violinski virtuoz Balokovič, ki je že poprej (15. III.) absolviral samostojni koncert v veliki dvorani Nar. doma. Zraven park-koncertov in promenadnih koncertov je poskušala vojna godba še z nedeljskimi popoldanskimi ljudskimi koncerti v Nar. domu. Druge samostojne koncerte so priredili v tej prvi sezoni: Lovšetova, Rijavec in Primožič (petje) ter Koblarjeva (klavir). Pevska šola za otroke (Druzovičeva) je nastopila istotako s samostojnim koncertom. Pevce je začel zbirati sodni svetnik O. D e v, ki se je priselil iz Kranja. Ob priliki prepeljave zemskih ostankov Zrinjskega in Fran-kopana v Zagreb, so zapeli združeni pevci žalostinko. Bil je to prvi pevski nastop. S samostojnim koncertom, pri katerem je bilo zbranih že 80 pevcev, je nastopil ta zbor dne 21. VI. v docela napolnjeni unionski dvorani. Sodelovala je vojna godba in koncertna pevka Costaperarijeva iz Ljubljane. Koncertiral je pevski zbor še v Radgoni ter začel s propagandnim delom zlasti po Koroškem in prirejal tudi pevske izlete v okolico. Gojil je v prvi vrsti narodno pesem in organizator O. Dev je vedel pritegniti vrle pevske moči v Maribor. Na Vidov dan (28. VI.) so pele že vse mariborske šole v cerkvi slovensko in na Petrov dan (12. VII.) je zapel Devov zbor, ki je bil snujoč se zbor Glasbene Matice, pri slovesni maši v stolni cerkvi prviQ »Bože pravde«. Dramatično društvo je začelo s predstavami v pomladnem terminu. V zimskem času ni bilo možno misliti na to, ker je manjkalo kurjave in razsvetljave (»Straža« 1919, št. 13). Pač pa se je čedalje bolj kazalo, da je treba v Mariboru stalnega slovenskega gledališča s poklicnimi igralci in da bo treba, da prevzame gledališče mesto. Gledališčne predstave v poslopju Theater in Kasinovereina so bile še nemške. Sezona ■A se je pričela z 19. IX. 1918 in končala s 14. V. 1919. Gojila se je drama in opereta. V svoje gledališče pa so pohajali mariborski meščanje vedno bolj v zabavo, ker so se sicer vozili raje k predstavam v Gradec. Poleg operete se je proizvajala v predvojni dobi še tu pa tam kaka opera, n. pr. Evangeljnik, Rigoletto, Hoffmanove pripovedke i. dr. Kot zadnja nemška muzikalna predstava se je dala Millockerjeva opereta: »Das ver-sunkene SchloB«. (O postanku slovenskega gledališča piše dr. Strmšek v Prosvetnem glasniku 1928, št. 4: Ustanovitev Narodnega gledališča v Mariboru.) Ko so bile z mirovno pogodbo meje določene in so se razburkani valovi začeli miriti, je prišel čas za smotreno delovanje na kulturnem polju. S tem tudi na muzikalnem. Posamezne panoge našega muzikalnega pokreta hočemo od sledeče sezone 1919/20 naprej obravnavati ločeno. II. Glasbena Matica. Eilharmoniško društvo, ki je bilo nastanjeno s svojo glasbeno šolo v 3. nadstropju v poslopju, kjer se nahaja Unionska dvorana, je nehalo s poslovanjem 1. 1918. Šolske razmere so postajale pri tem društvu že leta sem nevzdržne in v zadnjem šolskem letu se je oglasilo premalo učencev za sprejem. Spomladi 1. 1919. je po razpustu Filharm. društva prevzela ves inventar in arhiv ravnokar snujoča se Glasb. Matica, katero je poklical v življenje — kakor že omenjeno — O. Dev. Bil je od deželne vlade imenovan kot sekvester Filharm. društva in Theater- u. Kasinovereina ter je izvršil prevzetje. Ustanovni občni zbor Gl. M. je bil 5. IX. 1919. Organizirala se je po vzoru ljubljanske Gl. M. Ima kot taka vsestransko gojiti glasbo v slovenskem narodu. Doseza se pa ta namen s tem, da se vzdržuje a) glasbena šola, b) pevski zbor in c) orkester. Društvo vodi centralni odbor; pevski zbor in orkester imata kot integralna dela svoje posebne odbore in svoje denarno poslovanje. Ta organizacija, pri kateri so tvorili vsi trije sestavni deli (šola, zbor, orkester) federativne edinice, ki so bile le v važnejših zadevah podrejene glavnemu odboru, je ostala do 1. 1926. Prvi šolski ravnatelj je bil Fran T o p i č in prvi koncertni vodja O. D e v. Slovensko Glasbeno društvo, ki je obstojalo že v predvojni dobi, se je razdružilo in odstopilo Gl. M. svoj arhiv. Leta 1926. se je Gl. M. v svoji organizaciji centralizirala; samostojne edinice so prenehale, da »se moči bolj strnejo in da dobi delovanje enotnejši značaj«. (»Tabor«, 1926, št. 277.) 1. Glasbena šola. Otvorila se je 1. X. 1919. Prvi ravnatelj je bil Fran Topič, ki je bil prejšnje leto vodja šole Gl. M. v Trstu. Absol-viral je praški konzervatorij in je bil usposobljen za poučevanje petja, violine in klavirja. Poučeval je v teh predmetih in vodil šolski orkester. Ker še ni bilo na razpolago formalno usposobljenih slovenskih glasbenih učiteljev, so se taki poklicali za začetek iz Češkega (»Straža« 1920, št. 70). Topič je ostal šolski ravnatelj do 1. IV. 1926, potem je to mesto prevzel dirigent pevskega zbora Josip Hladek. V poedinih šolskih letih so službovale na šoli poleg ravnatelja sledeče stalne učne moči: 1919/20: R. Daylova (ki.), Šlajs (viol.), O. Hladky-Horalkova (ki.) in K. Hladky (ki.). 1920/21: N. Hubat (viol.), O. Hladky-Horalkova (ki.), K. Hladky (ki.), E. Kubiček (čelo). 1921/22: N. Barvitiusova (ki.), M. Radova (petje), M. Kačerova (ki.) in L. Comelli (čelo). 1922/23: Kakor prej in B. Gregora (viol.). 1923/24: B. Gregora (viol.), M. Radova (petje) in M. Finžgarjeva (klavir). 1924/25: M. Finžgarjeva (klavir). 1925/26: M. Finžgarjeva (ki.), J. Hladek (viol., od 1. IV. 1926 šolski ravnatelj). 1926/27: M. Finžgarjeva (nameščena od države). 1927/28: M. Finžgarjeva (ki.), L. Serajnik (ki.), nameščena od drž.). Razen omenjenih stalnih učiteljev je bilo zaposlenih vsako leto večje število pomožnih učnih moči, v poedinih šol. letih tudi za pihala, harfo, bas i. dr. Druzovičeva pevska šola za otroke se je v šol. letu 1921/22 priklopila Gl. M. in je štela v poedinih sezonah do 5 razredov. (»Straža« 1921, št. 127.) Frekvenca šole je bila v poedinih šolskih letih sledeča (šteli so se ob koncu šol. leta klasificiram učenci): Leto 1919-20 1920-21 1921-22 1922-23 1923-24 1924-25 1925-26 1926-27 1927-28 Število 194 221 288 234 182 170 228 208 157 Prvotno veliko zanimanje za društvo je dobilo svoj izraz v velikem številu podpornih članov (početkoma okoli 800, v zadnjem poslovnem letu 240) ter v denarnih darilih. Danes znaša stalna državna subvencija letnih 20.000 Din in občinska 12.000 Din (in kurjava). Stalno denarno podporo daje tudi Posojilnica. Dve stalni učni moči vzdržuje v zadnjem času država. Bistvena različnost in različni cilji sestavnih delov Gl. M. (šola, zbor, orkester), kakor tudi načelo ekonomije dela, zahteva danes decen- tralizacijo upravnega aparata. To je dokazala tudi dosedanja zgodovina. Vsestranski uspeh šole in to v kvantitativnem in kvalitativnem oziru, bi bil drugi, ko bi hodil vsak sestavni del ločeno svojo razvojno pot in bi ne bilo hegemonije pevskega zbora. Dokaz temu tudi samostojne glasbene šole v Celju in v Ptuju.1) Ves čas obstoja Gl. M. je bila rešitev financijelnega položaja težka. Po prizadevanju sedanjega predsednika dr. J. Tominšek a (od leta 1923.) je obstanek zavoda tozadevno zasiguran. Vprašanje prihodnosti ostane reorganizacija v prej navedenem smislu, oz. ločitev šole. 2. Pevski zbor. Prvotni moški zbor Gl. M. se je razširil kmalu v mešani zbor. Vodil ga je Dev do 1. 1922. Na to je prevzel pevovdstvo šolski ravnatelj Topič, ki je posloval kot tak do 1. 1925. Njegov naslednik je Hladek, ki je bil svoječasno pevovodja »Trebeviča« v Sarajevu. V dobi svojega obstoja je priredil zbor vsakoletne vokalne in vokalnoin-strumentalne koncerte. Na vzporedih je bila slovenska in slovanska narodna in umetna pesem in skladbe iz svetovne literature. Število iz-vajajočih glasov se je gibalo med 80 in 140. Zbor, k,i je razpolagal vedno s priznanim prvovrstnim glasovnim materijalom, je nastopal često izven Maribora ter prirejal koncerte v Ljubljani, Celju, Ptuju, Rogaški Slatini, Ljutomeru i. dr. in delal tudi pevske izlete v bližnjo okolico. L. 1925. je bil na uspešni turneji v Beograd (Osijek, Novisad; glej »Tabor« 1925, št. 115, 122, 124) in 1. 1928 v Švico in Avstrijo (Basel, Zurich, Luzern, Innsbruck; glej »Jutro« 1928, št. 103, 105, 106, 107, 109). L. 1920. je priredil zbor Foersterjev večer, v proslavo svoje petletnice je proizvajal 1. 1925. Dvorakovega Mrtvaškega ženina, v proslavo lOOletnice Beetho-venove smrti pa 1. 1927. deveto simfonijo. Od večjih vokalno-instru-mentalnih del so še bili na vzporedih: Fibicli: Pomladna romanca (1922), Grieg: Nova Zemlja (1922), Haydn: Letni časi (1926), S a t t n e r: V pepelnični noči (1924). Članka: Pevski zbor Gl. M. Naša Straža 1923, št. 7». — Prvi veliki koncert Gl. M. Naša Straža 1924, št. 147. 3. Orkester. Ustanovil ga je 1. 1920. ravnatelj Topič. Štel je takoj v početku okoli 50 izvajajočih članov, seveda različne kvalitete, od katerih je le še mali del odgovarjal glasbenim zahtevam. Boriti se je bilo torej z velikimi težkočami. S svojo energijo je premagal Topič vse zapreke. Bistven del matičnega orkestra so tvorili vedno člani vojne godbe. (Glej o tem: C. Hrašovec: Nekaj misli k sobotnemu koncertu. »Mariborski delavec« 1920, št. 64: Prvi ork. koncert Gl. M., »Straža« 1920, št. 27, 31; Glasbena Matica v Mariboru, »Tabor« 1923, št. 156; K tretjemu orke- ') Samostojno zasebno violinsko šolo vzdržuje violinska virtuozinja F. Brand- 1 o v a in klavirsko šolo kapelnik F. F r i s c h. strain, koncertu Gl. M., »Tabor« 1921, št. 276. Arnuš: Fran Topič, »Jutro« 1925, št. 36.) Prvi ork. koncert se je vršil 20. III. 1920 in odslej se je priredil v vsaki sezoni po en simf. koncert; orkester je sodeloval tudi pri večjih vokalno-instrumentalnih delih. V sezoni 1925/26 je prevzel vodstvo J. H 1 a d e k, ki je bil svoječasno vojaški kapelnik v Sarajevu. Proizvajal pa je matični orkester v dobi svojega obstoja naslednja večja dela (pri letnicah so navedena le mesta desetič in ednic); Beethoven: Coriolan overtura (21), Egmont overtura (21), Tretja simfonija (26), Deveta simfonija (27). Čaj kov sky: Elegija II—III (20), Symph. ipathetique St 6 (26, 27). Dvorak: Overtura Kmet navihanec (22), Slovanski plesi St. 4 in 8 (20), Poledice, simf. basen (26), Simfonija e-mol (25), Legende št. 1, 2. 4 (21), Na prejij simfon. pesnitev (21). Fib i c h: P<*mi (21), Idila op. 39 (22). Grieg: Peer Gynt op. 46 (21), Holberg-suita (20), Lirična suita op. 54 (21). Gade: Novelete (20). Liszt: Preludij, simfon. slika (21), Ogrska fantazija, klavir z orkestrom (Frisch; 27). O s t e r c: Ideali, simfonija (22), Povodni mož, simfon. slika (26). Rimski-Korsakov: Ca-priccio espagnol (21). Smetana: Ma vlast, simfon. ciklus, d"va dela (24) ob priliki Smetanove proslave. Schubert: Overtura c-dur (26). Swendsen: Norveški karneval (26). Članki: Arnuš »Glasbena Matica. Straža 1924, št. 16. Razem tega: Straža 1921, št. 1, 138; 1922 št. 109; 1923 št. 60, 73, 99, 112; 1925 št. 51; Slov. 1926 št. 25; 1927 št. 159. III. Vojaška godba. V vže omenjeni organizaciji je ostala vojaška godba do leta 1921., ko se je preosnovala po vzoru srbskih vojaških godb v Mariborsko vojno muzi ko. Kot garnizijska muzika je bila najprej uvrščena v 1. razred vojnih godb, kakor jih imajo večja garnizijska mesta (z 42 do 46 godbeniki). Kot taka je v prvih sezonah prirejala vsakoletno 2—3 koncerte. Ko je začela Gl. M. prirejati orkestralne koncerte, so sčasoma ponehali samostojni koncerti vojaške godbe. V letu 1926. je bila uvrščena godba v 2. razred z 31 godbeniki. Sodelujejo vojaški godbeniki pri orkestralnih koncertih Gl. M. Zaposlena je tudi vojaška godba stalno v operi in v opereti, prireja promenadne in vrtne koncerte in se nahaja v kopališki sezoni ali v Rogaški Slatini ali pa na Dobrni. V eni sezoni je bila na Bledu. Prvi kapelnik Ferdo Herzog je bil 1. 1922. premeščen kot kapelnik kr. garde v Beograd in na njegovo mesto imenovan kapelnik M a j e r. Tega je po kratki poslovni dobi zopet zamenjal F. Herzog (1923) in po njegovi premestitvi je prevzel (1924) kapelništvo J. C e r-m a k, ki je bil 1. 1926. povišan v čin višjega vojnega kapelnika. Nekatere samostojne koncerte je vodil bivši ruski gardni kapelnik Cibulevski (umrl 1. 1925.). Sodelovali so pa pri vojaških simf. koncertih tudi najboljši tukajšnji civilni godbeniki. Serijozen program izvaja doma vojaška godba pri vsakoletni Svetosavski besedi (27. I.) in pri slavnostnih prilikah v Oficirskem domu. S koncem sezone 1927/28 je bil premeščen višji kapelnik Čermak k divizijski godbi v Novisad. Na svojih koncertnih vzporedih je imela vojaška godba sledeča večja dela: Adamič: Iz moje mladosti (23). Berlioz: Ruski karneval (20, 23). B e r a n: Dve legendi (19), Idila, Elegija, Dumka in Scherzo (20). Borodin: V centralni Aziji (20). B i n i č k i: Ekvinokcija (overtura, 22). Beethoven: Prva simfonija (20), Peta simfonija (22), Leonora-overtura (21). Cajkovsky: Peter Jljič-overtura (19, 21, 22), Vojvoda, simfon. slika (21), Fatum, simf. pesnitev (23), Slavjanska koračnica, simf. slika (22), Sčekulčik, suita (21). Dvorak: Cameval - overtura (19), Kmet navihanec-overtura (19), Holoubek, simf. slika (21), Poledniae, simfon. basen (22), Zlatni kolovrat, simf. slika (25). Debussy: Petite suite (20). E 1 g a r: Morske slike (20). F i b i c h: Noč na Karlsteinu - overtura (21), O old mar k: Sakuntala - overtura (19), Seljaška svatba (simfon. 21). Grieg: Klavirski koncert op. 16 (Frisch, 23), Sigurd Jorsalfar -suita (21). Glinka: Ruslan in Ludmila - overtura (21). Glazunov: Sdenka Razin, simf. pesnitev. 11 j i n s k i: Nur in Anitre - suita (21<). Josefovic: Iz hrvatskega Pri-morja (19). Jenko: Svečanostna overtura (23), Kosovo - overtura (21). Massenet: Scenes pittoresques - suita (19). Novak: Slovaška suita (21). O s t e r c: Ubežni kralj, simfon. slika (22). Peš t a: Jugoslavija, koncertna overtura (19). Premrl: Božična suita (23). Rimsky-Korsakov: Šeherezada - suita (21), Svetli praznik, simfon. slika (22), Fantazija na srbsko kolo (22, 24). Smetana: Vltava, simfon. pesnitev (19), Hubička - overtura (20, 23), Ma vlast, 6 delov (20), Libuša - overtura (20, 23). Schubert: Simfonija h-mol (20). S t ra u B: Smrt in preobraženje, shnfon. slika (21). Wagner: Predigra k »Meistersinger (21). Članek: Druzovič: Mariborska vojna muzika. Tabor, 1923, št. 183. IV. Glasbena društva in glasbeni odseki. 1. Godba Narodn. železn. glasben, društva »Drava«. Delavnica južne železnice je imela že izza časa svojega obstoja lastno godbo na pihala in lok (Siidbahnwerkstattenkapelle). Po prevratu je 1. 1922. prevzela inventar društva »Drava« ter poverila kapelništvo bivšemu članu godbe vojne mornarice S kače ju. Od 1. 1927. je kapelnik Lojze He rzog, doslej kapelnik na mariborskem gledališču. Godba šteje okoli 25 izvršujočih članov in okoli 25 naraščajnikov. Prireja samostojne koncerte, nastopa skupno s pevskim zborom, sicer pa služi zabavnim namenom. (Prireja promenadne in vrtne koncerte i. dr.) »Drava« ima tudi svoj tamburaški odsek s 15 člani. Vodja: Robnik. 2. Glasbeno društvo železniških delavcev in uslužbencev. Ustanovljeno 1. 1926. Šteje okoli 35 izvršujočih članov in si vzgojuje svoj naraščaj. Ima godbo na pihala in na lok. Kapelnik: M. Seli on h err, bivši kapelnik »Siidbahnwerkstattekapelle«. Služi zabavnim namenom in prireja parkkoncerte. Organizirana je v »Savezu radničkih pjevačkih, umjetničkih i glasbenih društava Jugoslavije u Mariboru«. 3. Godba Katoliške Omladine. »Katoliška Omladina« je vzgojno društvo, katero je ustanovil 1. 1921. frančiškan o. Pavel Potočnik. Svoj namen doseza društvo s predavanji, s poukom v godbi in petju ter s telesno vzgojo in športom. Poseduje: a) godbo na pihala (v dveh oddelkih) z okroglo 60 člani; b) tamburaški zbor s 15 člani ter c) godalni orkester s 17 člani. Muzikalni vodja je kapelnik A. Polič in deloma F. Germ. Godba prireja samostojne nastope ter sodeluje pri raznih društvenih in slavnostnih prilikah v Mariboru in izven Maribora. Snuje se pevska in glasbena šola na široki podlagi, ki bo namenjena predvsem delavskim slojem. (Glej: »Katoliška omladiria«, »Slovenec« 1926, št. 214 261.) 4. Godba Mariborskega Sokola. Ustanovljena 1. 1922. Razvila se je iz salonskega orkestra Češkega kluba. Šteje okoli 30 izvršujočih članov in se deli na godbo na pihala in na lok. Kapelnik je Šušteršič. Ima namen sodelovati pri društvenih nastopih, akademijah in društvenih zabavah. 5. Družabnega značaja je še tamburaški zbor in orkester N a p r e-d n e trgovske in obrtne mladine (ustanovljen 1925), salonski orkester Češkega k 1 u b a, ki je obstojal že v predvojni dobi, ter 1. Citraški klub. V. Pevska društva in pevski odseki. Razen matičnega pevskega zbora obstojajo v Mariboru še naslednje pevske združitve: 1. Cecilij?,Tio društvo za stolno župnijo. Preosnovano v tej obliki leta 1906. kot podružnica Cecilijinega društva za lavantinsko škofijo, ki je bilo ustanovljeno 1. 1887. Mešani zbor broji okoli 50—60 članov. Goji cerkveno petje in glasbo v stolnici, prireja pa tudi samostojne cerkvene koncerte. Od večjih del, ki jih je zbor ob priliki dveh koncertov proizvajal, je omeniti: Cherubini: Requiem (26), Rheinberger: Orgelski koncert g-mol (27), Kimovec: Tebe Boga hvalimo (27) in pri cerkvenih prilikah: Mozart: Venčanostna maša in Dvofak: Maša op. 86. Dirigent: Stolni kapelnik Ivan Gašparič (od 1. 1925). 2. Slovensko pevsko društvo Maribor. Ustanovljeno 1. 1925. Mešani zbor, broječ okoli 80 glasov. Dirigent: G a š p a r i č. Društvo je včlanjeno v Pevski zvezi in je priredilo 1. 1927. prvi okrožni pevski koncert v Mariboru in pevske tečaje v Mariboru, Celju in Rogaški Slatini. L. 1928. je proizvajalo Haydnovo »Stvarjenje«. Koncert se je ponovil v Celju. Mariborsko pevsko okrožje se je ustanovilo 1. 1926. (Glej: »Marib. pevsko okrožje«..»Slovenec« 1926, št. 273; 1927 št. 49, 99, 120.) 3. Pevski zbor Narodn. železu, glasb, društva »Drava«. Leta 1919. so ustanovili narodni železničarji pod vodstvom višjega revidenta St. P r e m r u j a svoje pevsko društvo »Drava«. Najprej je obstojal moški zbor, ki se je 1. 1922. razširil v mešani zbor. Dirigenti so bili: P r e m rou, Schweiger in od 1. 1927. Horvat. V vrsti koncertov so se proizvajala sledeča večja dela s sodelovanjem društvenega orkestra (dirig. Schweiger): Sattner: Jeftejeva prisega (26), O nevihti (27), Oljki (27), v proslavo skladateljeve 751etnice. Sedaj obstoja moški zbor s 35 glasovi. Zbor je nastopil čestokrat izven Maribora in prirejal manjše pevske turneje. 4. Pevsko društvo »Jadran«. Ustanovljeno 1. 1920. Broji okoli 50 mešanih glasov. Dirigent Lah. Je družabnega značaja; sodeluje pa tudi pri koncertnih nastopih. Prireja pevske izlete v okolico. 5. Zelezničarsko pevsko društvo »Krilato kolo«. Ustanovljeno leta 1920. Broji okoli 20—30 moških glasov. Družabnega značaja. Dirigent Germ. Včlanjeno v »Savezu«. 6. Pevsko društvo »Jutranjica«. Ustanovljeno 1. 1925. Brojj okoli 20 moških glasov. Družabnega značaja; ima svoj tamburaški zbor. Pevovo-dja: C i b i c. 7. Pevsko društvo finančne kontrole »Danica«. Ustanovljeno leta 1925. Broji okoli 14 moških glasov. Družabnega značaja. Pevovodja Faganel j. 8. Pevski odsek »Svobode«. Ustanovljen 1. 1919. Broji okoli 50 mešanih glasov. Prireja samostojne zborove in solistične koncerte, matineje in sodeluje pri društvenih prireditvah. Prireja nastope vseh, v »Savezu << včlanjenih pevskih društev. Pevovodja Vogrič. 9. Pevski odsek Osrednjega društva nižjih poštnih uslužbencev. Ustanovljen 1. 1926. Broji okoli 25 moških glasov. Družabnega značaja. Prireja pevske izlete. Pevovodja: Blažič. 10. Pevski odsek Trgovskega gremija (Trgovski pevski zbor). Ustanovljen 1. 1926. Broji 16—20 pevcev. Družabnega značaja. Pevovodja: Z e m 1 j i č. 11. Pevski odsek »Strokovne zveze pekov«. Ustanovljen leta 1897. Broji 34 pevcev. Družabnega značaja. Poje nemško in slovensko. Pevovodja: F ii 11 e k r u B. 12. Delavsko pevsko društvo »Frohsinn«. Ustanovljeno 1. 1892. Broji 42 moških glasov. Družabnega značaja. Včlanjeno v »Savezu«. Poje nemško in slovensko. Pevovodja: F u 11 e k r u B. Od nemških pevskih društev delujeta še: 1. Marburger Manncrgesangverein. Ustanovljeno 1. 1846. Broji okoli 50 moških in 30 ženskih glasov. Koncertnega in družabnega značaja. Pevovodja: Frisch. 2. Pevsko društvo »Liedertafel« (svoječasno: Siidbahnliedertafel). Ustanovljeno 1. 1865. Šteje 28 moških glasov, iz večine železničarji. Družabnega značaja. Pevovodja: F ii 11 e k r u B. V najbližji okolici se nahajajo sledeča pevska društva: »Enakost« v Studencih. Včlanjeno v »Savezu«. Pevovodja: Pirnik. »Luna« v Lajtersbergu. Pevovodja: Horvat. »Zarja« v Pobrežju. Pevovodja: Zivko. »Zvon« na Teznu. Pevovodja: Luknar. Ta pevska društva, ustanovljena v po4 prevratni dobi, so predvsem družabnega značaja in prepotrchna za narodno vzgojo" priprostega okoliškega prebivalstva. Njih prireditve dobivajo čedalje bolj značaj dostojnih in resnih zabav. Po vzoru ljubljanske župe se snuje vsled inicijative »Drave«, mariborska župa, Jugoslovenske pevske zveze. Članki: I. Ašič: Jugoslovanski Pevački Savez, župa Maribor. Tabor 1925, št. 106. — H. Druzovič: Organizacija maših pevskih in glasbenih prilik. Tabor 1926, št. 292. — A. Skala: Organizacija naših ipevskih in glasbenih prilik. Tabor 1927, št. 4. VI. Ljudska univerza. Ustanovljena 1. 1922. z nalogo, da se potom predavanj, tečajev in dobre knjige širi ljudska izomika in prosveta v kar najširjem pomenu. Pod predsednikom inž. K u k o v c e m se je ta program še izpopolnil z odličnim naglasom narodne harmonske in etične vzgoje. Zgodi naj se to na najraznovrstnejše načine in z najraznovrstnejšimi sredstvi. V delovni okvir so se vzprejele po vzoru drugih Ljudskih univerz in sličnih prosvetnih ustanov še poljudne glasbene prireditve (koncerti) in predavanja. Zraven že obstoječih strokovnih tečajev se je v letu 1927/28. otvoril tečaj za vpeljavo v domačo glasbo, v katerem se seznanjajo udeleženci z uporabo kitare. V dobi od 1. 1925. naprej je prirejala Lj. u. v vsaki sezoni več komornih koncertov in muzikalnih večerov, pri katerih so prišli do besede zlasti slovenski in slovanski umetniki in ansambli. Nastopili so sledeči pevci: Betetto (26), Mržič (27), Ulmova (27), Holodkov (26), Neralid (27), Druzovičeva (26, 27), Kozinov - kvartet (26), violinist Popov (26, 27), violinistka Brandlova (25, 27), pianist Trost (26), Kroemer (25), Poženelova (28), organista Dugan im Premrl (27, na Brandlovih orglah, ki so se v ta namen postavile v veliko kazinsko dvorano) in od instrumentalnih ansamblov Ševčikov godalni kvartet (27), Brandl - trio (28), Kroemer - trio (27) in MichI - kvartet (25, 26). Vse muzikalne prireditve so imele zraven umetniškega še poučni značaj. Zasnovane so bile k velikemu delu stilno in priredili so se večeri francoske, ruske in češke glasbe, kakor večeri slovenske, hrvatske in srbske narodne pesmi in večeri slovenske in hrvatske umetne pesmi. Na drugih vzporedih so se nahajale v največ slučajih še slovanske skladbe. Posebno poučna sta bila Beethovnov (27) in Mozartov večer (28), pri katerih so nastopili umetniki graške Uranije in ki sta vsebovala razen glasbenih in pevskih točk še predavanja s skioptičnimi slikami. Skrbelo se je tudi za mladino. V zvezi s koncertom pianista Trosta in organista Dugana sta se priredila (26,27) posebna koncerta za mladino, pri kateri priliki so se učenci mariborskih šol uvodoma in na podlagi posebnih modelov, seznanili z ustrojem dotičnih instrumentov. Otroški večeri ob ne- deljskih popoldnevih so vsebovali zraven pripovednega dela še glasbene točke. Pod okriljem Lj. u. dvakrat nastopivši gojenci hrastovške ruske gimnazije (26, 28) so imeli na svojih vzporedih tudi glasbene točke. V vrsti predavanj je govoril: »O narodni ideji v domači in tuji glasbi« prof. Dobronič iz Zagreba (27). Članek: Kukovec: Ali je Lj. u. v Mariboru življenja zmožna? Večernik 1928, št. 34. VII. Opera in opereta. Od vsega početka je pri našem gledališču največ skrbi povzročala rešitev finančnega vprašanja. Ko je prešlo po razpustu »Theater- in Ka-sinovereina« gledališko poslopje v last občine, se je pokazalo, da ona ne more prevzeti vsega bremena in istotako -ne takratna deželna vlada v Ljubljani. Kot privatnemu zakupniku se je oddalo mesto ravnatelja višjemu režiserju ljubljanskega gledališča Hinku N u č i č u, kateremu se je zagotovila državna podpora. Dramatično društvo je dalo na razpolago svojo bogato garderobo in inventar. Za vzgojitev naraščaja naj bi skrbela posebna dramatična šola; določilo se je, da naj se goji drama, ljudska igra in po možnosti še opereta. Po velikih težkočah se je zagotovil obstoj zavoda, ki je za narodno probujo in za razvoj mesta tali važen. Istotako je gledališče tudi v muzikalnem oziru znamenit činitelj, ker ima vzgajati publiko sistematsko za muzikalne prireditve. V naslednjem se omejimo le na muzikalne predstave, na opero in opereto. Prva sezona 1919-20. Otvorilo se je gledališče dne 27. IX. z Jurčičevim Tugomerom. Hiša je bila razprodana. Uvodni govor je imel v imenu Dram. društva dr. Strmšek. Zelezničarska godba je zaigrala vse tri narodne himne. (»Slov. Narod« 1919, št. 232.) Ministrstvo prosvete je odobrilo predloženi delovni načrt in določilo, da spada mariborsko gledališče v tretjo kategorijo gledališč, k takozvanim mestnim oz. potujočim. (»Male Novice« 1919, št. 102.) Izplačevanje drž. subvencije se je že iz vsega početka zavlačevalo in nestalno odmerjalo in financijelne krize so bile od tukaj na dnevnem redu. Mestna občina je vedno skrbela za prospeh zavoda, oso>-bito kar se tiče poslopja. Izboljšale so se tekom časa naprave, prenovili So se prostori in dala se jim je neka reprezentativnost. Danes šteje gledališče 294 sedežev in 300 stojišč. Prva muzikalna predstava se je vršila dne 1. V. 1920. Proizvajala se je Hervejeva opereta Mamzelle Nitouche. Prišla je v tej sezoni 15krat na oder. (»Straža« 1920, št. 46.) Peli so člani drame: Savinova, Petkova, Rasberger, Janko, Švagelj, Grom, Velušček in kot gost Povhe iz Ljubljane. Muzikalni del je vodil kapelnik Schonher z železničarsko godbo. Druga sezona 1920-21. 1. Osebni s tale ž. Muzikalno vodstvo: Vogrič, kapelnik; F. Herzog, vojni kapelnik in Parma, kot častni kapelnik. Peli so: Mezgečeva, Ožegovičeva, Savinova, Petkova, Podgorska, Rasberger, Povhe, Šimenc, Janko i. dr. Kot gost: Polakova. 2. Repertoar: a) Opere: Parma —Ksenija in Stara pesem (število uprizoritev 6), Blodek —V vodnjaku (6); b) operete: Heuberger — Ples v operi (7), Parma —Caričine Amazonke (12), Kalman — Jesenski manever (9), J. StrauG — Netopir (7), O. StrauB — Valčkov čar (4), Sup-pee — Boccacio (6), Offenbach — Orfej v podzemlju (3), Suppee — Lepa Galateja (6). V vsem je bilo 12 opernih in 54 operetnih, skupaj 66 m u z i k a 1 n i h predstav. Muzikalne prireditve so bile otežkočene vsled pomanjkanja lastnega orkestra, kakor ga je imelo poprej nemško gledališče. Najeli so se vojni godbeniki, ki pa niso vedno brezpogojno na razpolago. Istotako še ni bilo primernih pevskih moči, solističnih in zborovih. Izmed pevskih je vzbujal pozornost s svojim, dasi še neizšolanim glasovnim materijalom, Šimenc. Kvalitativno se uprizoritve niso dvignile nad dilentatizem. Pomanjkljivost je bila tudi v nediscipliniranosti publike. Z 31. VII. je odložil Nučič svoje posle kot zakupnik in ravnatelj. Članki: H. Nučič: Slov. nar. gled v Mariboru. Tabor 1920, št. 17. — M. Šnu-derl: O razvoju slov. gled. v Mariboru. Tabor 1921, št. 31. — Slovensko narodno\ gled. v Mariboru. Straža 1920, št. 103. — Nekoliko o marib. gledališču. Straža 1921, št. 2. — Neumetniška umetnost. Straža 1921, št. 13. Tretja sezona 1921-22. S 1. VIII. 1921 je bilo gledališče podržavljeno; postavilo se je v kategorijo oblastnih gledališč in vodstvo je prevzel V. Brat in a, ki je sklenil z mestno občino enoletno pogodbo, dokler država ne imenuje upravitelja. To se je zgodilo s 1. IV. 1922, ko je bil od pokrajinske uprave imenovan kot intendant dr. R. B r e n č i č. 1. Osebni s ta le ž. a) Muzikalno vodstvo: Vogrič, Plecity, Parma. b) Peli so: Mezgečeva, Savinova, Petkova, Šuštarjeva, Šimenc, Ar-hipov, Rumpel, Štamcar, Janko, Povhe i. dr. Gostje: Mitrovičeva, Grund. 2. Repertoar, a) Opere: Smetana — Prodana nevesta (10), Lort-zing — Car in tesar (3). b) Operete: Nedbal — Poljska kri (15), Herve-Mamzelle Nitouche (6), J. Strauli — Cigan baron (9), Parma — Caričine Amazonke (5), Zeller — Ptičar (8). V vsem je bilo 13 opernih in 43 operetnih, skupaj 56 m u z i k al n i h predstav. Poročila omenjajo še pomanjkljivosti v izobrazbi pevcev, kakor orkestra. Članki: Rehar: Vprašanje marib. gled. Tabor 1921, št. 236.—Ivanovič - Mecger: Mariborsko gled. vprašanje. Tabor 1921, št. 253—257. — Dr. Strmšek: Problem marib. glledališča. Tabor 1922, št. 42, 43. — Dr. N. K.: Se o krizi marib. gledališča. Tabor 1922, št. 50. Četrta sezona 1922-23. Vedno bolj se je videlo, da je treba zbirati vse sile in dvigniti nivo muzikalnh predstav, kakor si tudi vzgojiti stalno gledališčno publiko. Novo, smotreno delovanje se je začelo, ko je v tej sezoni nastopil mesto opernega ravnatelja A. Mitrovič, dotlej gled. ravnatelj v Varaždinu. Operni pevski ansambl je bil majhen in v drugih vlogah, kakor v opereti so nastopili člani drame. Osnoval se je stalni zbor. 1. Osebni stale ž. a) Muzikalno vodstvo: Mitrovič, operni ravnatelj; Vogrič, honorarni in Parma, častni kapelnik. b) Solistično osobje: Mitrovičeva, Gajeva, Šušterjeva, Savinova, Arhipov, Rumpel i. dr. Gostovali so: Knittl, Sovilski, Kovač, Balaban, Hržič, Zathey, Flogl. 2. Repertoar, a) Opere: Parma — Urh, grof celjski (5), Smetana — Prodana nevesta (5), Offenbach — Hoffmannove pripovedke (7), Gounod — Faust (10), Verdi — Traviata (7), Mascagni — Cavalleria rusticana (4), Lortzing — Car in tesar (1). b) Operete: Parma — Nečak (6), Albini — Baron Trenk (15), Nedbal — Poljska kri (3), Schubert-Berte — Pri treh mladenkah (11), Kalman — Zvesti tovariš (6), Lehar — Škrjančkov gaj (8). V vsem je bilo 39 opernih in 49 operetnih, skupaj 88 m u z i k a 1 n i h predstav. Muzikalne in osobito operne predstave so se začele množiti in obisk je izkazoval 367 vstopnic na vsak muzikalni večer. Članki: H. D.: Parmova slavnost. Tabor 1923, št. 52. — H. D.: Sezonsko poročilo. Tabor 1923, št. 151. Peta sezona 1923-24. 1. Osebni stalež. a) Muzikalno vodstvo: Mitrovič, Parma, b) Solistično osobje: Mitrovičeva, Vladimirova, Skrivanič, Govorov, Šta-gljar i. dr. Gostje: Knittl, Debicka. 2. Repertoar, a) Opere: Parma — Zlatorog (8), Puccini — Bo-heme (13), Humperdinek — Janko in Metka (9), Weber — Čarostrelec (7), Bizet — Carmen (6), Verdi — Traviata (14), Smetana — Prodana nevesta (3), Mascagni — Cavalleria rusticana (6). b) Operete: Eysler — Umetniška kri (13), Schubert-Berte — Pri treh mladenkah (8), Kalman — Čardaška kneginja (13), Herve — Mamzelle Nitouche (4). Vsega je bilo 66 opernih in 37 operetnih, skupaj 103 muzikalne predstave. Število opernih predstav začne izdatno nadkriljevati in kvaliteta predstav se stalno dviga. Obisk je izkazoval 353 vstopnic na večer. (Manjše število je v zvezi z večjim številom muzikalnih predstav.) Članki: Vlada in marib. gledališče. Tabor 1923, št. 272. — Za mariborsko gledališče. Tabor 1924, št. 36. — Kulturna sramota. Tabor 1924, št. 63. — Dr. Strmšek: Naša gled. publika, Tabor 1924, št. 135. — H. D.: Pet let glastfc na'.našem gledališču. Tabor 1924, št. 164. 170. — Usoda marib. gledališča. Straža 1924, št. 36. Šesta sezona 1924-25. 1. Osebni s tale ž. a) Muzikalno vodstvo: Mitrovič. b) Solistično osobje: Mitrovičeva, Vladimirova, Petrovski, Govorov, Oksanski, potem: Urvalek, Janko, Lubejeva i. dr. Gostje: Thierry-Kavčnikova, Popov, Bu-rian, Darian, Zaludova, Knittl, Šimenc, Hržič, Camerota, Vuškovič. 2. Repertoar, a) Opere: Zaje — Zrinski (8), Verdi — Trovatore (12), Puccini — Tosca (9), Thomas — Mignon (8), Flotow — Marta (6), Parma — Ksenija (5), Verdi — Traviata (6), Mascagni — Cavalleria rusticana (5), Bizet — Carmen (5). b) Operete: Parma — Apolonov hram (4), Fall — Stambulska roža (5), Herve — Mamzelle Nitouche (6), Schubert - Berte — Pri treh mladenkah (8), Albini — Baron Trenk (5). Povsem je bilo 59 opernih in 28 operetnih, skupaj 87 muzikalnih predstav (napram 81 dramskim). V tej sezoni je dosegla opera svoj razvojni višek v kvantitativnem, kakor v kvalitativnem oziru. Obiskalo je muzikalne večere po 359 oseb (dramske 279). K umetniškemu razmahu je v veliki meri pripomogla še dram. so-pranistinja A. Mitrovičeva (kj je danes članica opere v Leipzigu). S to sezono je zapustila s svojim soprogom, opernim ravnateljem, mariborsko gledališče. Kot poslovilni večer je veljal simfon. koncert 17. X. (Beethovnov večer v Unionski dvorani), kojega je dirigiral Mitrovič. Članki: H. D.: Sezonsko poročilo. Tabor 1925, št. 155. — Mitrovič: Naše gledališko poslopje. Tabor 1924, št. 199. — Mitrovid: Naše gledališke razmere. Talbor 1924, št. 210. — H. D.: Mitrovičev poslovilni večer. Tabor 1925, št. 243. — Borko: Slovo Mitrovidevilh. Tabor 1925, št. 237. — Brenčič: Mariborsko gled. v sezoni 24—25. Tabor 1925, št. 155. — Naše gledališče. Slovenec 1925, št. 145. Sedma sezona 1925-26. 1. Osebni stale ž. a) Muzikalno vodstvo: L. Herzog. b) Solistično osobje: Križeva, Zamejičeva, Burja, Govorov, Oksanski ter Urvalek, Ljubejeva, Bratuž i. dr. Gostje: Mitrovičeva, Vuškovič, Primožič, Bukšek, Lovšetova, Zupan, Povhe, Janko. Gost-dirigent: Mitrovič. 2. R e p e r t o a r. a) Opere: Foerster — Gorenjski slavček (8), Kienzl — Evangeljnik (8), Auber — Fra Diavolo (3), Ipavec — Možiček (pan-tomima (3). Puccini — Tosca (6), Mascagni — Cavalleria rusticana (3), Blodek — V vodnjaku (3). Parma — Stara pesem (3). b) Operete: Lehar — Vesela vdova (11), Kalman — Grofica Marica (16), Fall — Veseli kmet (5), Fall — Stambulska roža (8). Skupaj je bilo 31 opernih in 40 operetnih, torej 71 muzikalnih večerov (napram 83 dramskim. Obisk izkazuje 402 osebi na muzikalno predstavo (in 253 na dramsko). V kvantitativnem in kvalitativnem oziru se javlja nazadovanje in število operetnih predstav se je začelo množiti na škodo' opernih. Število muzikalnih predstav zaostaja v tej sezoni za številom dramskih. Splošno se je izrazila želja, da sel vrne spet operni ravnatelj Mitrovič na svoje mesto. Članki: M. D.: Sezonsko poročilo. Tabor 1926, št. 159. — O zgodovini mariborskega gledališča. Tabor 1926, št. 76. — To in ono o marib. gledališču v luči mariborskega opazovalca. Naša Straža 1926, št. 28. — To in ono o marib. gledališču. Slovenec 1926, št. 31. — Narodno gled. v Mariboru in proračun ministrstva prosvete. Slovenec 1926, št. 31. Osma sezona 1926-27. 1. Osebni stale ž. a) Muzikalno vodstvo: Mitrovič, L. Herzog. b) Solistično osobje: Kocuvanova, Zamejičeva, Burja, Neralič, Govorov, Oksanski ter Urvalek, Bratuž, Lubejeva, Stankovič i. dr. Gostje: Mitrovičeva, Poličeva, Lovšetova, Žaludova, Knittl, Skrivanič, Šušterjeva. 2. R e p e r t o a r. a) Opere. Leoncavallo — Pagliacci (7), Mozart — Bastien (7), Massenet — Manon (9), Puccini — Madame Butterfly (9), Verdi — Rigoletto (7), b) Operete: Granichstaedten — Orlov (13), Offenbach — Lepa Helena (4), Jarno — Logarjeva Krista (8), StrauB — Cigan baron (9), Kalman — Čardaška kneginja (4), Kalman — Grofica Marica (11), Lehar — Vesela vdova (5), Fall — Veseli kmetič (7). Vsega je bilo 32 opernih in 61 operetnih, skupno 93 muzikalnih večerov (napram 98 dramskim). Obisk izkazuje 352 oseb na vsako muzikalno predstavo (napram 263 v drami). Prevladovati je začela sedaj zopet opereta, kar je v zvezi s splošnim položajem, v katerem se nahaja gledališče. Dirigentsko delovanje Mi-trovičevo se javlja v tem, da se vzdigne umetniški nivo glasbenih pred' stav. Ob priliki proslave petindvajsetletriice njegovega umetniškega delovanja se je pokazalo, v koliki meri si je pridobil zaupanje merodajnih krogov in publike. Članki: H. D.: Naše gledališko-muzikalne prilike. Tabor 1927, št. 25. — Dr. Brenčič: Kriza naših manjših gledališč. Večernik 1927, št. 18. — M. D.: Mitrovičev jubilej. (Življenjepis.) Večernik 1927, št. 12. — H. D.: Sezonsko poročilo. Večernik 1927, št. 49. — ec.: Mariborsko gledališče. Slovenec 1927, št. 73. — Mariborsko gledališče. Slovenec 1927, št. 78. — Dr. Fr. S.:Mariborsko gledališče. Slovenec 1927, št. 100. — 11: Andro Mitrovič. Slovenec 1927, št. 115. — Kriza marib. gledališča. Slovenec 1927, št. 135. Deveta sezona 1927-28. 1. Osebni stale ž. a) Muzikalno vodstvo: Mitrovič, L. Herzog. b) Solistično osobje: Burja - Kocuvanova, Kovič - Zamejičeva, Burja, Neralič, potem Bratuž, Udovičeva, Lubejeva, Stankovič i. dr. Gostje: Mitrovičeva, Španova, Poličeva, Štagljar - Kogejeva. 2. Repertoar, a) Opere: Verdi — Ples v maskah (8), Maillart — Puščavnikov zvonček (5), Verdi — Traviata (6), Parma — Urh, grof celjski (6), Massenet — Manon (5), Puccini — Madame Butterfly (5), Verdi — Rigoletto (5). b) Operete: Lehar — Fva (7), Kalman — Bajadera (10), Kalman — Jesenski manever (7), Stolz — Takrat v starih časih (14), Schubert - Berte — Pri treh mladenkah (7), Kalman — čardaška knje-ginja (4), Kalman — Grofica Marica (5), Jarno — Logarjeva Krista (8), Granichstoedten — Orlov (7). Vsega je bilo 40 opernih in 69 operetnih, skupaj 109 muzikalnih predstav (napram 95 dramskim). Obisk izkazuje 348 oseb na vsako tako predstavo (napram 301 pri drami). Ta sezona je stala pod devizo skrajne štednje s finančnimi sredstvi, vsled česar se je osobje skrčilo na minimum. To je vplivalo na sestavo repertoarja. Akoravno je opereta stopala močneje v ospredje, se je držala opera kvalitativno na častni umetniški višini. Število muzikalnih predstav zopet presega število dramskih. S svojim ansamblom je proizvajal Mitrovič v velikonočnem tednu Pergolesijev Stabat mater. V početku sezone započeta akcija za pridobitev zunanjih abonentov je imela ta uspeh, da sta se vzdržavali stalni avtobus-zvezi v Slov. Bistrico in v Ruše. Pregled. V prvih vlogah so bili zaposleni sledeči operni solisti: Soprani: Mitrovičeva (v sezonah 22—23 do 24—25). Wladimirova (23—24 in 24—25), Kocuvan - Burjeva (26—27 in 27—28), Šuštarjeva (21—22 in 22—23), Gajeva (22—23), Mezgečeva (20—21 in 21—22), Križeva (25—26), Lubejeva (subreta, 22—23 do 27—28). Alt: Zamejičeva (25—26 do 27—28). Tenor j i: Šimenc (20—21 in 21—22), Burja (25—26 do 27—28), Skrivanič (23— 24), Petrovski (24—25). Baritoni: Neralič (26—27 in 27—28), Janko (20—21 do 22—23, 24—25), Ar-hipov (21—22 in 22—23), Govorov (23—24 do 26—27). Basi: Rumpel (21—22 in 22—23), 'Stagljar (23—24). Oksanski (24—25 do 26—27). Skupna bilanca. S koncem devete sezone se ukine opera vsled znižanja državne subvencije (ki je bila glede.višine v poedinih sezonah nestalna in je bila znižana s 1. IV. 28 od 720.000 na 32U.uOO Din). Z ne baš obilnimi sredstvi je izvršila mariborska opera pod intendantom dr. B r e n-č i č e m in opernim ravnateljem Mitrovičem nad vse častno svojo veliko kulturno nalogo v našem obmejnem mestu. Delalo se je smotreno, z veliko ljubeznijo in dosegli so se v dobi največjega razcvita (t. j. v šesti sezoni) uprav presenetljivi uspehi. Seznanila se je gledališka pu- Pregled opernega repertoarja z navedbo števila proizvajanj v poedinih sezonah: Naslov 20-21 21-22 22-23 23-24 24-25 25-26 26-27 27-28 Skupaj ; Slovenske : Foerster: Gorenjki slavček — — — — — 8 — — 8 Parma : Urh, grof celjski — — 5 - — - — 6 11 Ksenija 6 — — — 5 — — — 11 Stara pesem 6 — — — — 3 — — 9 Zlatorog — — — 8 — — — — 8 Hrvatske: Zaje: Zrinjski — — — — 8 — - — 8 češke: Smetana : Prodana nevesta — 10 5 3 — - — — 18 Blodek : V vodnjaku 6 — — — — 3 — — 9 Francoske: Offenbach: Hoffmanove pripov. — — 7 — — — - — 7 Gounod : Faust — — 10 — — — — — 10 Bizet: Carmen — — — 6 5 — — — 11 Thomas : Mignon — — — — 8 — — — 8 Auber: Fra diavolo — — — — — 3 — — 3 ' Massenet: Manon _ 9 5 14 Maillart: Puščavnikov zvonček — 5 5 Italijanske: Verdi: Traviata — — 7 14 6 — — 6 33 Trovatore _ — — — 12 — - — 12 Rigoletto ■— - — — — — 7 5 12 Ples v maskah — 8 8 Puccini: Boheme _ — — 13 — — — _ 13 Tosca _ — — — 9 6 — _ 15 Madame Butterfly — — - — - — 9 5 14 Mascagni: Cavalleria rusticana _ — 4 6 5 3 — — 18 Leoncavallo: Pagliacci — - — — — - 7 — 7 Nemške: j Flotow: Marta _ - — — 6 — — — 6 , Lortzing: Car in tesar 3 1 4 Humperdinck: Janko in Metka _ — — 9 — — — — 9 Weber: Carostrelec — — 7 — — — — 7 Kienzl: Evangeljnik _ - ' — — — 8 — — 8 Mozart: Bastien in Bastienne — 7 — 7 Kakor je iz pregleda razvidno, je bilo v vsem v osmih sezonah 313 opernih predstav. blika, ki je kazala vedno naklonjenost zavodu, s 30 operami in 30 ope5 retami, vzetimi ponajveč iz svetovnega repertoarja. Domača in slovanska literatura se je po možnosti upoštevala in Parmova oderska dela so se n. pr. proizvajala v celoti. Bivši člani mariborske opere zavzemajo ugledna in odlična mesta na večjih odrih. Za zasluge sta bila odlikovana int. dr. Brenčič in op. ravnatelj Mitrovič z redom sv. Save IV. st. Članki: O usodi marib. gledališča. Slovenec 1927, št. 196. — Usoda mariborskega gledališča. Jutro 1928, št. 6. — Borko: Mariborska opera pred likvidacijo. Jutro 1928, št. 135. VIII. Petje in glasba na mariborskih šolah. Na mariborskih šolah se je petje in glasba že iz vsega početka po prevratu marljivo gojila. Prosvetna uprava je kazala ob vsaki priliki svoje veliko zanimanje za to panogo odgoje in skrbela, da so se na srednjih in meščanskih šolah nastavljale usposobljene učne moči. V bivšem prosvetnem inšpektorju dr. L j. P o 1 j a n c u je našla stvar velikega pospe-ševatelja. Na zunaj je našel ves pevsko-vzgcjni pokret svoj izraz v javnih nastopih. Mariborske mladinske prireditve kažejo vse oblike, ki so v tem oziru možne. Osnovne šole so proizvajale spevoigre s spremljavo, na mešanih vzporedih so bile narodne in umetne pesmi, mešč. šole so prirejale nastope v gledališču, z oderskimi prizori, rajalnimi nastopi i. dr. in srednje šole zopet akademije. Pomladek Rdečega križa združuje vsako leto (I. XII.) po določenem redu mariborske šole k skupnemu koncertnemu nastopu. V kvalitativnem oziru se ti nastopi zmiraj bolj izpopolnjujejo in vrši se neko zdravo tekmovanje. Nekateri zavodi imajo svoje lastne orkestre. Največjega obsega so bili Ljudski koncerti, katere je priredilo drž. moško učiteljišče, ko je imelo vzporednice za gojenke (1920—22. Dirig. Druzovič). Bili so to vokalno-instrumentalni koncerti (z vojaško godbo), ki so izkazovali velik poset in so bili za prvo dobo največje pri-< reditve te vrste. Proizvajala so se m. dr. sledeča večja dela: Smetana — Uvodni in sklepni zbor iz Prodane neveste (20), Jenko — Zbor ciganov iz »Vračara« (20), Zaje — Svatovac (21), Parma — Povodni mož (21) ter Sattnerjev oratorij: Assumptio (22). Ponovili so se koncerti v Rogaški Slatini (20) in v Ptuju (22). (Glej: »Straža« 1920, št. 35, 37.) Izmed drugih večjih del, ki so jih proizvajale šole, je omeniti m. dr. Petzove spevoigre (osnovna šola L, dirig. Nerat). Mokranjačev Osnii ru-kovet (deška mešč. šola, dirig. Šušteršič), Adamičev dekliški zbor s spremljevanjem solo-instrumentov V rešenje (dekl. mešč. šola II., dirig. Zacherlova), Griegova balada: Pred samostanskimi vrati (žensko učit., dirig. Ropasova), Schwabova Kanglica (mešani zbor gimnazije, dirig. Gašparič), Pergolesijev Stabat mater (samostansko učiteljišče, kot cerkveni koncert, dirig. Druzovič). Kot zanimivost moramo še zabeležiti dva koncertna nastopa kaznjencev moške kaznilnice. (Pevovodja Cizelj.) Ne pretiravamo, če izrečemo sodbo, da prednjačijo šolske prireditve v Mariboru v vsakem oziru in da se nahaja šolsko' petje na najlepši razvojni stopnji, ki je sploh pod podanimi okoliščinami možna. IX. Koncertno življenje. Razen že omenjenih koncertnih nastopov domačih pevskih in instrumentalnih udruženj, so se vršili še številni nastopi drugih zborov ter zunanjih in domačih umetnikov. Prireditelji so bili: Glasbena Matica (od 1. 1926. s svojim koncertnim birojem, glej: »Slovenec« 1927, št. 218), Ljudska univerza, Češki klub, Narodno gledališče, trgovina z muzikalijami Hofer, kakor dr. 1. Zunanji pevski zbori. a) Slovenski: Glasbena Matica iz Ljubljane (23). Mešani zbor. Dirig. Hubad. — Zvon iz Ljubljane (24). Mešani zbor. Dirig. Prelovec. — Akademski pevski zbor iz Ljubflane (27). Mešani zbor. Dirig. Marolt. — Sattnerjev cerkveni zbor iz Ljubljane (27). Mešani zbor. Dirig. Sattner. (Priredil cerkveni koncert v franč. baziliki. Beethovnova C-dur maša.) b) Hrvatski: Medžimurski kmetski pevski zbor iz Macinc (20). Mešani zbor. Dirig. Lipnjak. — Akademsko pevsko društvo Mladost iz Zagreba. Moški zbor. Dirig. Cani6 (22). Dirig. Gotovac (28). — Lislnski iz Zagreba (22). Mešani zbor. (23, Pale-strina: Missa papae Marcelli.) Dirig. Baranovic. — Bosanski dijaki iz Banjaluke (24). Mešani zbor. — Kolo iz Zagreba (27). Mešani zbor. Dirig. Kumar. (Širolov Oratorij sv. Cirila.) c) Srbski: Stankovid iz Beograda (23). Mešani zbor. Dirig. Binički. — Akademsko pevsko društvo Obilid iz Beograda (28). Mešani zbor. Dirig. Matačic. č) Češki: Smetana iz Plznja (20). Moški zbor. — Hlahol iz Prage (21). Mešani z;bor. Dirig. Jirak. — Smetana iz Prage (22). Moški zbor. Dirfe. Cerny. d) Poljski: Chor Technicki iz Lvova (23). Moški zbor. Dirig. Schmid. e) Ruski: Kubanski kozaki (21, 22, 22, 23). Donski kozaki (21 dva večera). f) Nemški: Dunajski deški zbor (Wiener Sangerknaben) 28. Dirig. Miiller. 2. Zunanji orkestri. Orkester kr. garde iz Beograda (27). Simfon. orkester. Dirig. Pokorny. 3. Solisti (v samostojnih koncertih ali pa s samostojnimi točkami v drugih koncertih in v oratorijilh). a) Soprani: Buccarini (26), Druzovičeva (20, 22, 27, 28), Lovšetova (19, 26, 28), Mezgečeva (21), Poljakova (26), Radova (24, 25), Ulmova (27, 28), Wlacjimirova (25), Zikova (27). b) Alti: Pospišilova (23, 27), Ropasova (26, 27), Sadarjeva (20). c) Tenorji: Ašič (22. 26), Burja (26, 28), Fischer - Niemann (23), Janko (23), Knittl (23), Kovač (22), Plein (26), Rijavec (19, 21, 24), Šimenc (21, 22, 24), Zivko (25, 26). č) Baritoni: Holodkov (26), Hržič (27), Jolli (28), Kolb (25, 26, 27). Neralld (27, 28), Permann (21), Romunowsky (21). d) Basi: Betetto (26), Križaj (27), Rumpel (21, 26). 4. Vokalni kvarteti. Danubius (22, 27), Kozina (26), Slovenski kv. (24). 5. Violinisti. Balokovič (19, 20, 21), Brandlova (v vseh sezonah), Burmestcr (21), Kocian (20), Lorand Edit (28), Manen (26), Michl (26), Popov (26, 27), Schneiderhahn (27). 6. Čelistl. Folger Hilda (28), Tkalčič (20). 7. Pianisti. Brezovšek (20), Frisch (v večini sezon), Grone (26, 27), Jiranek (25), Klasett (27), Koblerjeva (19), Kroemer 22, 25, 26), Ličar (20, 21, 23), Paltauf (22), Poženelova (28), Rubinstein (27), Slivinski (27), Trost (26). 8. Organist!. Dugan Čedomil in Franjo (27), Premrl (27). 9. Violinski kvarteti. Michl (24 26), Sevčik - Lhotka (27), Tržaški kv. (26). Zika (26, 21, 22, 22, 23, 25, 25, 27). 10. Trlo. BrandI (28), Glasbena Matica (20, 21), Kroemer (27), Uran-ia (27, 28). Kaj se je igralo? Na vzporedih omenjenih komornih koncertov so bili sledeči komponisti (večjih komorno-glasbenih del, kakor: sona-t, suit, koncertov, kvartetov, trio i. si., z navedbo števila proizvajanih kompozicij) : Badh (je bil zastopan s tremi skladbami), Beethoven (131), Brahms (4), Borodin (1), Bruch (1), Chopin (1), Cassado (1), Cajkovsky (3), Dvorak (7), Dugan (1), Debussy (2), Francoeur (1), Franck (2), Franz (1), Grieg (4), Goldmarck (1), Haydn (5), Handel (1), Hubay (1), Juon (1), Lhotka (1), Liszt (1), Mozart (6), Malipiero (1), Mendelssohn (1), Nowowiejski (1), Osterc (1), Paganini (3), Porpora - Mairein (1), Respighi (1), Rameau (1), Ravel (1), Stravlnski (1), Schonherr (1), Smetana (3), Schubert (3(1, Sjogren (1), Suk (1), Sinding (1), Severac (I), R. StrauB (1), Sarasati (1), Saint-Saens (2), Schumann (1), Stamitz (1), Škerjanc (1), Tanejev (1), Vivaldi (li), Wieni-awsky (3), Wladigerov (1). X. Koncertni pregled. * Mariborski koncertni pokret vsebuje vse koncertne oblike. Izvajali so se orkestralni (simfoniški), zborovi (vokalni), vokalno-instrumentalni (zborovi z orkestralno spremljavo) in komorni koncerti, ki so bili ali solistični ali pa ansamblovi (trio, kvarteti) in ti zopet vokalni ali instrumentalni. V širjem pomenu spadajo semkaj še akademije, če je prevladoval glasbeni del, koncerti z zabavnim delom, šolski koncerti in produkcije, mladinske prireditve s pretežnim muzikalnim delom ter poučne muzi-kalne prireditve za mladino. Predavanja o predmetih, ki se tičejo glasbe ter predavanja z glasbenimi točkami naj izpopolnijo dodatno to poglavje. Iz naslednjega pregleda je razvidno, koliko število prireditev je dosegla ta ali ona kategorija koncertov v posameznih sezonah in kako se je vršilo napredovanje oz. nazadovanje v poedinih grupah. (Prireditve »Mannergesangvereina« se pri tem niso štele.) Sezona Orkestralni (simfon.) koncerti Komorni in solistični koncerti Vokalno instrumentalni koncerti (Zbori s sprem.) Vokalni koncerti kakor zborovi koncerti s solist, vlog. Akademije in me šane piireditve (s koncertnim in zabavnim delom) Mladinske prireditve. Šolski koncerti in šolske akademije Predavanja z glasbenimi točkami Muzikalne prireditve za mladino 18 - 19 3 5 1 - 1 1 — - 19 - 20 4 5 1 3 - 3 — — 20 - 21 3 11 4 3 2 3 — 21 - 22 4 4 3 8 2 4 — — 22 - 23 3 11 — 8 2 8 — — 23 — 24 1 . 5 5 3 8 9 1 1 24 - 25 5 3 3 8 9 5 3 25 — 26 3 11 2 2 11 10 7 2 26 — 27 3 16 3 5 8 6 4 5 27-28 3 9 4 7 8 7 5 2 Bilanca: 1. Orkestralne koncerte so absolvirali domači orkestri in sicer v početnih sezonah vojaški, pozneje pa orkester Gl. M., pa tudi »Drava«. Na svoji turneji se je oglasil le en zunanji orkester (Kr. garde v Beogradu). 2. Komorni koncerti izražajo neko nestalnost: dosegli so največji razmah v predzadnji sezoni, ko je začel poslovati koncertni biro. V zadnji sezoni je število zopet padlo. 3. Vokalno'-instrumentalni koncerti so se priredili iz večine od domačih muzik. institutov (Gl. M., Drava, Moško in žensko učiteljišče, Cecilijino društvo, Maribor, Narodno gledališče). 4. Zraven domačih pevskih zborov so se skozi vso dobo oglašali na našem koncertnem odru še zunanji pevski zbori ob priliki svojih turnej. Pregled istih je razviden iz prejšnjega poglavja. 5. Akademij je bilo l& v početku malo, razvijati pa so se začele v drugi polovici razdobja. Sedaj pojema njih število, kar je v kavzalni zvezi z naraščanjem komornih koncertov. Umetniški okus publike se izpopolnjuje in temu ne morejo več zadostiti akademije s svojimi iz večine diletantskimi podavanji. 6. O šolskih prireditvah smo govorili v posebnem poglavju (VIII.). Njih število raste stopnjema do 8. sezone, je pa še sedaj pri padanju vedno prav častno. 7. Predavanja z glasbenimi točkami, kakor muzikalne nastope za mladino je prirejala Lj. u., odkar je vsprejela v svoj delokrog tudi glasbene prireditve. Tudi Prosvetna zveza, Jugoslovanska Matica, Jadranska Straža in Zgodovinsko društvo zabeležujejo predavanja v zvezi z glasbenimi točkami. Članki: H. D.: Poročilo o koncertni sezoni 25—26. Tabor 1926, št. 201. — H. D.: Poročilo o koncertni sezoni 26—27. Večernik 1927, št. 67 Pomen in delokrog pokrajinskih muzejev. Dr. Vlad. T r a v n e r, Maribor. Eno najnujnejših in najvažnejših muzejskih vprašanj je vprašanje organizacije, t. j. določitve delokroga posameznih muzejev, ureditev medsebojnega razmerja in razmerja do zasebnih zbirk ter njihova uprava in vzdrževanje. Od organizacije je, kakor povsod, odvisen uspeh dela. Obžalovati moramo, da nimamo še v naši državi posebnega muzejskega zakona, ki bi urejeval vsa ta kulturno tako važna vprašanja. V tem oziru zaostajamo še daleč za drugimi kulturnimi državami, ki imajo -r- deloma že dolgo — take specijalne zakone, kakor n. pr. Italija, Romunija, Avstrija, Nemčija, Francija itd. V Sloveniji in Dalmaciji imamo samo določila §§ 395—401 o. d. z.,.dvornega dekreta z dne 12. X. 1821 št. 1810 zb. j. z., z dne 15. VI. 1846, št. 970 zb. j. z., z dne 14. VIII. 1846, št. 74 pol. z. str. 174, najvišjo odločbo z dne 18. II. 1827 št. 55 pol. zak. str. 71 ter slednjič še nekatera navodila raznih političnih oblasti, kakor n. pr. deželne vlade za Kranjsko z dne 24. XII. 1913 št. 5214/pr. itd. Poleg tega pridejo v poštev še Statuti muzejev oz. muzejskih društev. Vsi ti predpisi pa urejajo v glavnem samo najdbe in ohranitev arheoloških in umetniških predmetov, ne pa tudi drugih muzejskih vprašanj, kakor n. pr. medsebojnega razmerja ter so v mnogih ozirih zastareli. Prav tako pomanjkljivi so predpisi v ostalih pokrajinah naše države. Res je, da imamo že osnutek muzejskega zakona in razna mnenja strokovnjakov. Vprašanje pa je, če in kdaj dobi osnutek zakonito moč. Želeti bi bilo le, da se to čimpreje uresniči. Kako važno je vprašanje organizacije, nam kaže že zgodovina muzejev. Skoraj vsi naši starejši muzeji so nastali iz zasebnih zbirk, bodisi da so zbirali zgodovinske, umetniške ali naravoslovne predmete cerkveni ali posvetni velikaši, bodisi zasebniki. Ti so jemali predmete, ki so jih rabili za svoje zbirke, kjer so jih pač našli. Ko je spoznala javnost veliki kulturni pomen takih zbirk in ko so nastali tako najrazličnejši javni (mestni, pokrajinski, državni, splošni in specijalni) muzeji, so se tudi te zbirke dopolnjevale tako kakor prejšnje zasebne zbirke. Posledica tega je velika raztresenost zgodovinskih in drugih spomenikov. Kakor se nahajajo n. pr slike velikih slikarjev sedaj po vsem kulturnem svetu, so raztreseni tudi ostali kulturni spomeniki. Kot primer navajam, da se nahajajo izkopnine našega Petovija (Ptuj) v Ptuju, v Mariboru, v Gradcu, na Dunaju, v Londonu in v Kopenhagnu; razven tega pa še v številnih zasebnih zbirkah, ki jih niti našteti ne moremo. Znanstveniku, ki se peča s preteklostjo Petovija, je torej delo znatno otežkočeno, v mnogih ozirih celo nemogoče. Ta raztresenost pa ima še drugo slabo stran. Zgodovinski, umetniški in vsaj deloma tudi naravoslovni predmeti, so namreč razumljivi samo tam, kjer so nastali. V njih se odseva njihova domovina, hotenje in hrepenenje onih, ki so jih ustvarili, okolica, podnebje, kulturna stopinja itd. V tujini pa zgube svojo veljavo in svojo privlačnost ter služijo le kot okrasek, kakor je n. pr. planinska cvetlica, ki jo presadimo v dolino, samo še okrasek brez individualnosti, brez duše. Druga napaka naših muzejev je, da zbira skoraj vsak muzej prav pogosto brez potrebe vse mogoče predmete. Tudi najmanjši podeželni muzej si šteje v čast in meni, da služi napredku, če ima kolikor mogoče raznovrstne zbirke. V resnici pa škodujejo tako muzeji sebi, drugim muzejem in s tem tudi znanosti in javnosti. Namen muzejev je vendar, da nudijo prijateljem starin, umetnosti in prirode sliko svojega okraja. To pa je mogoče v širšem obsegu le v večjih — državnih ali pokrajinskih — muzejih, ki se nahajajo v važnih kulturnih središčih. Krajevni (mestni) muzeji pa imajo svoj pomen samo takrat, če je dotični kraj bodisi zgodovinsko, bodisi umetniško ali v kakršnemkoli drugem oziru v resnici znamenit. Iz navedenega pa sledi, da se naj te vrste muzejev pečajo izključno le z zbiranjem predmetov, ki so za dotični kraj posebno značilni. Kot vzor takega mestnega muzeja navajam muzej hrvatskih starin v Kninu, ki se peča skoraj izključno z zgodovino hrvaških kraljev in knezov, ki so sto-lovali nekoč v Kninu. Ravno ta omejitev je vzrok, da kninski muzej slovi daleč preko mej naše domovine, ker je menda edini muzej te vrste na svetu. Tretja napaka naših muzejev je, da se ustanavljajo muzeji pogosto, brez vsake potrebe v neznatnih krajih, kjer ni pogojev za obstanek in uspešno delovanje. Taki neznatni muzeji so naravnost škodljivi, ker odtegujejo drugim muzejem pogosto prav dragocene spomenike kakršnekoli vrste, otežujejo tako smotreno delo in ne nudijo nikake koristi. Taki neznatni krajevni muzeji nimajo za svoj obstoj niti potrebnih sredstev niti strokovnega vodstva. Taki čisto lokalni muzeji se naj ukinejo, njihove zbirke pa izroče pristojnim državnim, pokrajinskim oz. specijalnim muzejem. Iz vseh teh okolnosti izhaja sama po sebi organizacija in pomen muzejev. V naši zgodovinsko, umetniško, narodopisno in naravoslovno tako raznovrstni državi potrebujemo predvsem za razne dele države, ki tvorijo enote, državne muzeje. Po osnutku bi se nahajali taki muzeji v Beogradu za staro Srbijo, Vojvodino in Banat, v Skoplju za Makedonijo, v Sarajevu za Bosno in Hercegovino, v Zagrebu za hrvaške dežele, v Splitu za Dalmacijo in Črno goro ter v Ljubljani za Slovenijo. Ti muzeji naj bi podajali sliko svojega ozemlja v vseh panogah muzejskih ved, bodisi v enem, bodisi — kakor n. pr. v Beogradu — različnih poslopjih oz. zbirkah. Poleg teh muzejev pa naj obstojajo v važnih kulturnih središčih še posebni pokrajinski (oblastni, deželni) muzeji, ki naj nudijo sliko dotične ožje pokrajine n. pr. oblasti. Taki muzeji naj bi obstojali n. pr. v Sloveniji v Mariboru za mariborsko oblast, na Hrvatskem v Varaždinu, Karlovcu, v Novem Sadu, v Dalmaciji, v Dubrovniku itd. Kar se tiče specijalno Maribora, sem mnenja, da je tak pokrajinski muzej v našem mestu neobhodno potreben. Saj se razlikuje sedanja mariborska oblast v mnogih ozirih od ljubljanske: različna je zgodovina, različna pokrajina, različen značaj in poreklo prebivalstva, če tudi so te razmere pogosto sorodne. Razen tega je Maribor važno kulturno in prometno središče precej obširne pokrajine tako, da je tudi iz tega vzroka omenjena delitev umestna. Taki pokrajinski muzeji naj bodo — slično kakor državni muzeji — splošni, t. j. naj se pečajo z vsemi panogami muzejskih ved, samo, da je njihov delokrog teritorjalno ožji. Poleg teh pokrajinskih muzejev naj obstojajo še v važnih krajih spe-cijalni, krajevni ali mestni muzeji s popolnoma določenim delokrogom, za Slovenijo naj obstojata taka muzeja v Ptuju in v Celju. Bavita naj se po možnosti izključno le z arheologijo, oz. svojo zgodovino srednjega veka (n. pr. v Celju s spomeniki iz dobe Celjskih grofov). Ptujski muzej naj obsega okrožje ptujskega sreza, Celje pa okrožje celjskega sreza. Za ostalo Slovenijo je naravno arheološko središče Ljubljana. Pri tej razvrstitvi bi bile težkoče, ki se pojavljajo sedaj, vsaj v bistvu odstranjene. Mnogi predmeti, kakor n. pr. novci, razno orožje, posode, narodne noše, naravoslovni predmeti itd. se nahajajo itak v tako velikem številu, da zadostujejo za vse muzeje. Posebno redki ali edin- stveni predmeti naj ostanejo v dotičnem pokrajinskem oz. specijalnem muzeju, v čigar okrožju so se našli, oz. kjer so nastali. Pomen in delokrog pokrajinskih muzejev obstoji torej v tem, da nudijo verno sliko dotične ožje pokrajine bodisi sami zase, bodisi v zvezi s specijalnimi (krajevnimi) muzeji, ki tvorijo nekake pododdelke dotič-nega pokrajinskega muzeja, v čigar okolišu se nahajajo. Poleg tega pa naj izvršujejo še drugo zelo važno nalogo namreč, da nadzirajo vse ostale kakršnekoli spomenike v svojem področju (posvetne in cerkvene stavbe, spomenike itd.) ter zasebne zbirke in da podpirajo tako spomeniške urade, ki naj bodd nekaka druga inštanca. Kar se tiče zasebnih zbirk, ne smemo omaloževati njihovega pomena. Te zbirke služijo predvsem podrobnemu proučavanju, ki je v velikih, javnih zbirkah skoraj nemogoče in ki je v mnogih ozirih izredne važnosti. Ravno zasebnim zbirateljem raznih spomenikov se imamo zahvaliti za prav važne podrobnosti. Marsikatera panoga znanosti je brez zasebnih zbirk nemogoča, kakor n. pr. numizmatika. Slednjič tvorijo te zbirke pogosto začetek, podlago in dopolnitev javnih zbirk. Senčna stran zasebnih zbirk pa obstoji v tem, da je obstoj in razvoj zbirk odvisen od osebe zbiratelja. Če zgubi prijatelj starin ali umetnin veselje, če obuboža ali umrje, se te zbirke pogosto raztresejo in razgube; predmeti se pogosto odtuje, ker pridejo izven dežele. Zato je potrebno nadzorstvo, ki ga izvršujejo pokrajinski muzeji. To nadzorstvo obstoji v tem, da vodijo pokrajinski muzeji evidenco glede vseh večjih zasebnih zbirk svojega okrožja. Lastniki takih zbirk (zasebniki, društva, samostani itd.) so dolžni prijaviti svoje zbirke pokrajinskemu muzeju, v čigar področju se nahajajo. Ti muzeji imajo — vsporedno z državnimi muzeji — v slučaju prodaje zasebnih zbirk zakonito predkupno pravico, vsled česar je vsaka odtujitev, posebno pa prodaja v tujino, brez vednosti in privoljenja pokrajinskih muzejev nedopustna. Kršitev te dolžnosti kaznujejo politična oblastva (srezki poglavarji) uradoma ali na predlog pristojnega pokrajinskega muzeja po določilih muzejskega zakona. Tretja naloga pokrajinskih muzejev je, da oddajajo izvide in mnenja v vseh zadevah, ki spadajo v muzejsko stroko. Le kot primere navajam: odločitve če in kako se vrše izkopavanja, katere javne ali zasebne zgradbe se morajo posebno čuvati radi njihovega zgodovinskega ali umetniškega pomena, strokovne cenitve itd. Slednjič urejajo in shranjujejo pokrajinski muzeji tudi (pokrajinske) arhive v kolikor niso za to poklicane druge (sodne, politične oz. cerkvene) oblasti. Pokrajinske muzeje vzdržujejo dotične pokrajine (oblasti), za katere so namenjeni. Po potrebi jih podpira država z državnimi sredstvi. Upravljajo jih strokovno izobraženi upravitelji (ravnatelji) s pomočjo asistentov, ki jih imenuje in plačuje dotična pokrajina (oblast) po načinu ostalih uradnikov. Kot taki uživajo zakonito zaščito, kakor vsi javni nameščenci. Po potrebi se imenujejo v upravo tudi druge osebe, ki imajo zato potrebno strokovno izobrazbo. Ta mesta so častna. Strokovna izobrazba se izkaže s fakultetno izobrazbo in s strokovnim izpitom, izjemoma z znanstvenim udejstvovanjem. To so le splošne smernice. Razpravljanje o podrobnostih bi bilo preobširno ter bi ne spadalo v okvir te razprave. O svetem Štefanu, zaščitniku konj. Dr. Fr. K 01 n i k, Maribor. O sv. Štefanu je objavil K. Štrekelj v Slovenskih narodnih pesmih 5 legend v I. zvezku pod št. 632—636 ter 2 kolednici v III. zvezku pod št. 4980—4981. Že Štrekelj je v opombi III. zv. str. 129 k št. 4981 pripomnil: »Popolnoma drugačne so legende o sv. Štefanu, priobčene v I. zvezku št. 632—636«. To je čutil in objavil prve med legendami, drugi dve pa med kolednicami, akoravno ta ločitev oblikovno ni utemeljena, pač pa vsebinsko, kajti legende so po vsebini in tudi obliki starejše in imajo tudi starejši motiv o divjem konju, ki ga svetnik ukroti in na njem odjezdi. Pravzaprav pa bi lahko tudi »legende« uvrstili med kolednice, saj sv. Štefan sam prepeva božično kolednico, ker ga slavi kat. cerkev kot prvega mučenca takoj za božičnim praznikom dne 26. decembra. Zato prepeva sv. Štefan božično pesem: Nocoj, nocoj je en svet večer En svet večer, ena sveta noč, Ker je ni bio in je'ne bo; Nocoj, nocoj se je en kralj rodil, En kralj rodil čez kralje vse, Tud čez kralja Herodeža! (I. št. 633.) Herodežka stoji v lini in to ji žal zade, pokliče hlapce ter jim naroči, naj Štefana ujamejo, zvežejo in peljejo v zeleni gozd ter ga privežejo k bukvi. Privezali so ga k bukvi, pridirjal je divji konj, a Štefan je stori! sveti križ in konjič je postal tako krotak, da še ni bil nikoli tak. Sv. Štefan je odvezal pintico, mu napravil uzdico, prijezdil pod beli grad in je še lepše prepeval ono božično pesem. Herodežko je to užalilo, poklicala je zopet hlapce in jim velela, naj ga ujamejo, zvežejo ter peljejo v temen stolp med gade, kače, kuščarje, ki bodo jedli Štefana. A čudodelnik je zopet storil sv. križ in kače so se spremenile v ribice, kuščarji v ptičice, gadje pa v zvezdice. In Štefan sedi za rumeno mizo in še lepši prepeva božično pesem. Nato so ga odvedli in kamnali. Drugi dan pa je na mestu kamnate groblje stala kapela sv. Štefana in kamnita sol. (Cerkev blagoslavlja na Štefanovo sol, ki jo pokladajo živini, da ostane zdrava.) Št. 632, ki jo je zapisal M. Valjavec, ter 633, ki jo je zabeležil Mat. Ravnikar - Poženčan se »čudno strinjata«. (Štrekelj I., str. 594 opomb.) Prva je iz preddvorske fare, druga je »kranjska«. V št. 634, ki jo je v Motniku zapisal Gašpar Križnik, pa divji konj poklekne pred svetega Štefana, ki odpaše srebrni pas, zasede konja in ga jezdi pred beli grad, kjer žlahtni gospod govori: »Na celem svetu več copernika ni, ko je mladi Štefanko.« Narodna pesem iz Frama (št. 635) in belokranjska (št. 636) pa ne omenjata več divjega konja in tudi ne kolednici št. 4980 in 4984 v 111. zvezku. Divjega konja je ukrotil sv. Štefan s križem. V Križnikovem zapisu pa divji konj poklekne pred sv. Štefana, ki ima torej nekako čudodelno moč v sebi. Na Štefanovo blagoslavljajo na Bavarskem in Zg. Avstrijskem še dandanes konje (Schierghofer Georg, Altbayerns Umritte und Leonhar-difahrten, Miinchen 1913, str. 57 si.). Tudi v Št. Štefanu pri Mareinu med nemškimi Korošci v Labudski dolini je cerkveni obred še ohranjen. (Geramb, Deutsches Brauchtum in Oesterreich, str. 108.) Dandanes blagoslavljajo pri nas na dan sv. Štefana vodo in sol. Po besedilu nima ta blagoslov nobenega stika s sv. Štefanom, ampak je v zvezi z živinorejo in poljedeljstvom, kar pričajo običaji z blagoslovljeno vodo in soljo. A inekoč smo imeli ta dan tudi blagoslov konj, na katerih so fantje jezdili okoli cerkve, kjer je duhovnik blagoslovil konje. Ta običaj, združen s cerkvenim obredom, se je vršil nekoč tudi pri nas. Orožen poroča v Mozirski kroniki, str. 70: »Vsako leto so prijezdili na konjih mladeniči iz okolice na dan sv. Štefana k cerkvi in so* se razstavili s konji na dvorišču pred župniščem, župnik pa je nato blagoslovil konje. Potem so jezdili na Oljnik in tam v krogu okoli kapelice sv. Štefana, ki je stala na mestu, kjer je sedaj enako imenovana po-kopališčna cerkvica. Župnik Sairinger (1803—1837) je ta blagoslov odpravil«. (Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, str. 236.) To poročilo določa približno čas, ko je cerkveni obred prenehal. A kot narodni običaj in deloma cerkveni obred se je ohranil v tej ali drugačni obliki še do današnjih dni, kar bodo izpričala sledeča poročila. Slovenski Z i 1 j a n i, ki so na glasu kot dobri konjerejci, jahajo na Štefanovo okoli cerkve in darujejo v cerkvi srebrn denar (rajniše). (Poročilo dr. Fr. Cukale, ki je služboval kot župnik v Podkloštru.) V Štebnu ob Baškem jezeru se je sešlo v prejšnjih časih okoli 100 jezdecev s konji. Jezdili so okoli Cerkve. Duhovnik je stal pri cerkvenih vratih in jih je blagoslovil. Na blizu stoječi mizi je stalo vino. Kmetje so ga pokusili in odjezdili domov. (Dr. A. Peez, Erlebt — Erwan-dert I. St. Leonhard in den Ostalpen, članek je izšel prvotno v Mittei-lungen der Anthropologischen Gesellschaft na Dunaju, zv. XX11I., str. 193 si.) V Železni Kapli imajo na Štefanovo konjarji svojo mašo in darujejo srebrn denar. (Poročilo dr. Cukale, ki je služboval kot kaplan v Železni Kapli.) V Štebnu v Podjuni so nekoč na Štefanovo konje blagoslavljali. (Slišal prof. Jan. Hutter v Globasnici.) V Dobrli vasi gredo na dan sv. Štefana možje k darovanju okoli oltarja. (Gospa Golobova, učiteljica.) Na Gomiljsko v Savinjski dolini, kjer je patron sv. Štefan, so nekoč prijahali Savinjčani in jezdili na Štefanovo okoli cerkve. (Dr. Cukala.) Na Teharjih se snidejo Savinjčani pred mašo pri stari cerkvi, posvečeni sv. Štefanu. Prijahajo na osedlanih konjih, ki so okinčani z venci ter jezdijo okoli cerkve in darujejo na čast sv. Štefanu. V Apačah na Ptujskem polju pravijo, da moraš dati na Štefanovo konjem muh, kar povzroča, da so gladko svetli. (Osmošolec Murko v Ptuju.) VNevljah pri Kamniku kupujejo na Štefanovo od cerkve lesene konjičke, jih nosijo okoli oltarja za »ofer« ter jih na ta način zopet podarijo cerkvi. V Križu pri Kamniku se vrši isto. (Dr. Stelč.) V kamniškem okraju damjejo toliko lesenih konj kolikor jih imajo živih pri hiši. (Učiteljica Pirnat Terezija, doma v Holmcu pri Kamniku.) V Štepanji vasi pri Ljubljani darujejo na dan sv. Štefana konjičke iz belega voska. Ponekod na Slovenskem blagoslavljajo ta dan tudi oves. Tudi na Švedskem, ob Renu, na Švabskem se blagoslavlja ta dan v nekaterih cerkvah oves, konjeniki pa dirjajo čez polje, kakor pri nas v Štepanji vasi pri Ljubljani, kjer baje ob tej priliki raztresajo blagoslovljeno sol (in vodo?) po polju. Ljubljanski izvoščki imajo na Štefanovo v Štepanji vasi svoj praznik. Da je bil blagoslov konj na Štefanovo tudi na Kranjskem razširjen, izpričuje Valvasor II., str. 770 in VIII., str. 778 in ljubljanski stari obredinik. Obred blagoslav-Ijanja konj je močno razširjen. V Rimu se blagoslovijo na dan sv. Antona Puščavnika dne 17. jan. v cerkvi sv. Evzebija na Eskvilinu. Rimski izvoščki se peljejo ta dan po blagoslov. Sv. Anton in sv. Lenart sta pri-prošnjika za zdravje pri živini. Pod njunim naslovom ima tudi lavan-tinska zbirka cerkvenih obredov (Collectio rituum p. 292) blagoslov konjev. Na Ruskem se blagoslavljajo na dan sv. Jurija, preden izpuste čredo na pašo. (Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, str. 236.) Na Bavarskem se vrši ta obred ob raznih dneh, na dan Sv. treh kraljev v okolici Braunaua v Haselbachu, kjer je cerkveni patron sv. Lenart, v Salzburgu so blagoslavljali konje na dan sv. Antona dne 17. januarja, kakor v Rimu ne samo konje, ampak tudi osle in mezge. Sv. Jurij, sv. Martin, sv. Vid in sv. Lenart so na Bavarskem zaščitniki konj. Tam jezdi tudi duhovnik med kmeti z Najsvetejšim na konju in opravi ob tej procesiji štiri evangelije. Vršijo se tam taki obredi o veliki noči, o sv. Juriju, o binkoštih, v mesecu maju, posebno pa so pestri obredi na dan sv. Lenarta, ki velja za posebnega zaščitnika konj. Taki obredi se vrše še ob Martinovem in Štefanovem ter segajo tudi v avstrijski Innviertel. (Glej Schierghofer Georg, Altbayerns Umritte und Leonhardifahrten. Miin-chen 1913, Bayerland — Verlag G. m. b. H. Delce ima precej lepih ilustracij.) Pri nas so zaščitniki živine sv. Martin (moj ded Prežih s Preži-hovega vrha v koteljski župniji je vsako leto šel v Šmartno pri Slovenjem Gradcu ter tam dal za mašo v namen zdravja pri živini), sv. Lenart (v Rajhenburgu na dan sv. Lenarta ne uprežejo volov in ne vozijo ž njimi), sv. Anton in sv. Ožbald. Sv. Antonu na Pohorju darujejo meso, klobase in jajca — a pohorski sv. Anton je tudi priprošnjik deklet, da dobijo može, saj pravi narodna mežiška pesem drastično o moža željnem dekletu: »K sv. Antonu bom v kirfat šla bom mu masla ofrala, sprosi mi enga od Boga, če glih štiri krofe 'ma.« Sv. Lenart je tudi zaščitnik vojnih ujetnikov. Med vojno so prinašali v Gornjem gradu ljudje za sv. maše, da bi se opravljale pri sv. Lenartu za srečno vrnitev iz ujetništva. V mnogih hišah molijo tam zvečer na čast sv. Lenarta za zdravje pri živini. (Poročilo gosp. Krošlja.) Ustno izročilo pravi o cerkvi sv. Lenarta v župniji v Brežicah, da so jo pozidali radi zaobljube, ki so jo storili na čast sv. Lenarta, ko je prišla neka kuga nad živino. Sv. Lenarta častijo tam kot patrona za zdravje pri živini. Prvotno živinsko sejmišče je bilo blizu cerkve sv. Lenarta. Na dan sv. Lenarta je še sedaj v Brežicah živinski sejem. (Iz poročila župnika Jurharja, ki mi ga je izročil gosp. Krošl.) V Avstriji blagoslavljajo ponekod nst Lenartovo živino, prej so jezdili tam ponekod trikrat okoli cerkve. Sv. Lenart je šele proti koncu srednjega veka dobil pa-tronat čez konje in ga je v južni Nemčiji do danes obdržal. (Franz Adolph, Die kirchlichen Renediktionen im Mittelalter, Freiburg im Breis-gau 1909 II., str. 131.) Ljudje so se na Štefanovo in Florjanovo postih ter bivali izven doma, ker so mislili, da na ta način obvarujejo ljudi in živino pred boleznijo (str. 133). Na Francoskem so častili sv. Eligija kot patrona konjev. V Nemčiji pa se je vršilo na Štefanovo in kakor smo videli tudi druge dni jezdenje okoli cerkev in po polju. Thesaurus pau-perum IV. pravi: . . . peccant, qui credunt, quod equitatio uel cursus prosit equis uel contra uermes, si eauitantur in die sancti Steffani uel Pasce uel Pentecostes ante ortum solis uersus orientem, plus quam aliis diebus, uel ad profundum aquarum, non ad aquandum, sed contra uermes et alias infirmitates (Franz, Benediktionen II., str. 132, 133). Običaj jezdenja konj na Štefanovo sega v pogansko dobo, medtem ko je jezdenje o sv. Lenartu, ki se vrši na Bavarskem z velikim pompom, novejšega izvora (ibid. str. 132, 133). Zakaj se konji blagoslavljajo na dan sv. Štefana, ni povsem jasno. Ljubljanski obrednik iz leta 1703. podaja besedilo, a v besedah ni nobenega stika s tem praznikom, lieuser (Kirch.-Lex.2 IV. 1433 meni, da se sv. Štefan zato časti kot zaščitnik konjev, ker so obhajali ta čas poganski Nemci zimski solnčni obrat in so darovali konje. Spomin na to se je ohranil v drugi obliki še v krščanski dobi. Stegenšek (Dek. gornjegraj-ska, str. 236) meni, da se je po nemških vitezih preselil ta spomin tudi k Slovencem. Karl Simrock (Handbuch der deutschen Mythologie, str. 549) pravi, da je bil konj posvečen germanskemu bogu Fro. Germani so bogovom darovali konje, a tudi Judi, Peržani in Slovani. Konja so smatrali za čisto žival, konjsko meso so radi jedli, kajti drugače ga ne bi žrtvovali bogovom (isti str. 509). Sv. Štefan blagoslovi v naši narodni pesmi divjega konja, ki postane krotak, drugi pa poklekne pred njim. To je spomin na blagoslov konj, a v tem tiči gotovo še spomin na pogansko dobo. Soho boga Fro so vozili Švedi po deželi. Fro je bog rodovitnosti, bog miru, uspevanja sadov, bog čr.ed, on je stari rimski Faunus ali grški Pan (str. 81). To je naš slovenski Veles ali Volos. Nestorjeva kronika poroča v dodatku, da so Rusi sklenili z Bizan-tinci neko pogodbo ter so ob tej priliki prisegli Volosu, bogu čred in živine. Zato je verjetno, da je sv. Štefan stopil na mesto germanskega Fro-a in slovanskega Volosa ali Velesa. Postanek in razvoj mariborskega muzeja. Fr. K o v a č i č, Maribor. Jedrn naslednjega članka je odgovor na vprašanje: kako je prišel Maribor do svojega muzeja in kak namen ima ta naprava za mesto in mariborsko oblast? Historični pokret, ki mu je na Štajerskem dal pobudo nadvojvoda Ivan, je našel odmev tudi na Spodnjem Štajerskem.. Iz tega osredja sta izšla Simon Povoden in Anton Krempl, oba rojena Slovenca. Sicer se pa kaže historično zanimanje pred vsem v nemško orientiranih krogih. Prednjačita Ptuj in Celje, kjer so ostanki iz rimskih časov skoraj na vsakem koraku vzbujali historične reminiscence. V Ptuju je že Simon Povoden okoli 1830 »začel zbirati rimske spomenike in tako (pripravljal tlo bodočemu muzeju. V Celju je kmalu po 1. 1850. pisal Orožen svojo Celjsko kroniko. L. 1882. je bil ustanovljen Celjski muzej. Vzdržuje ga ondotno »Muzejsko društvo«, dobival je pa pod Avstrijo tudi državno podporo. V Ptuju so razni učenjaki iz Gradca in Dunaja od časa do časa izkopavali in preiskovali prehistorične in rimske starine; najdeni predmeti so šli vsi v Gradec in na Dunaj. Domače ljubitelje starin je to bolelo, pa so 1. 1!893. ustanovili v Ptuju »Muzejsko društvo«, kateremu gre velika zasluga, da je arheološko preiskalo ptujsko okolico, zlasti na Bregu in okoli Hajdine. Njegova največja pridobitev je odkritje treh mitrejev in pa mostišča iz rimske dobe.1) Maribor se v tem oziru ne more ponašati s tako slavno zgodovino kakor Celje in Ptuj. Sicer se bolj in bolj uveljavlja prepričanje, da v rimski dobi ozemlje današnjega mariborskega mesta ni bilo tabula rasa, vendar s staroslavnim Petovijem in Celejo se ne more niti blizu primerjati. Maribor je srednjeveška fevdalna tvorba, postal je zgodaj last deželnega vladarja in njegovi zajmniki se niso nikdar povspeli do znamenitosti Celjskih grofov ali Ptujskih gospodov, ki so bili sicer solnograški mini-sterijalci, a so mnogokrat nastopali kot samosvoji knezi. Historične reminiscence v Mariboru so dobile marljivega zbiratelja v Puffu, vendar v meščanskih krogih ni bilo nikdar tistega, nekam prirojenega historičnega čuta, kakor v Ptuju in Celju. Šele v začetku 20. stoletja dobi Maribor historične institucije, muzejsko-zgodovinsko nemško in slovensko društvo in skoraj istočasno kar tri muzeje, ki so se po prevratu strnili v enoto. ') Ptujsko »Muzejsko društvo« je 1. 1925. izdalo knjigo »Vodnik« po iptujskem muzeju v slovenskem in aremškem jeziku. Sestavil ga je ravnatelj splitskega muzeja, g. dr. Mih. Abramič, toda ozira se le na prehistorične in rimske starine. 1. Muzejsko društvo. v . Cisto posebne okoliščine so bile povod, da se je ustanovilo mariborsko »Muzejsko društvo«. Profesor Franc Ferk, ki je imel nedvomne zasluge za ptujski muzej, je prišel navzkriž s Ptujčani, oziroma s takrat vsemogočnim županom Ornikom. Užaljen je obrnil hrbet Ptuju in dal pobudo, da se je v Mariboru ustanovilo »Muzejsko društvo«, kateremu je zelo šel na roke kakor prej ptujskemu.') O predposvetovanjih za ustanovitev tega društva ni ohranjen noben zapisnik. Prvi zapisek imamo o ustanovnem shodu dne 31. maja 1902 v »zeleni« kazinski dvorani. Vdeležba ni bila posebno obilna. Predsedoval je zdravnik dr. Rak, ki je izrecno poudarjal, kakor tudi pozneje opetovano, zlasti v 1. odborovi seji že rednega odbora dne 16. oktobra 1902, da je pobudo za ustanovitev mariborskega »Muzejskega društva« dal prof. Ferk; Na imenovanem ustanovnem shodu je bil izvoljen »poslovni odbor«, ki je imel nalogo, pridobivati za idejo širje meščanske sloje, nabirati člane in pripraviti vse potrebno za glavni občni zbor, ki bo izvolil stalen odbor. V začasni poslovni odbor so bili izvoljeni: dr. Amand Rak kot predsednik, meščanskošolski ravnatelj Jos. Riedler, knjigotržec Ferdo Ferlinz, trgovec s starinami Jos. Trutschl in Alojz Serpp. Ti so bili tudi pozneje do 1. 1919. glavna opora društvu. Poleg teh so že takrat priglasili pristop: ravnatelj mestne hranilnice Jos. Banca-lari, zdravnik dr. Bergmann, trgovski pomočnik Henr. Brunner, prof. Ferk, skladiščni ravnatelj Izid. Goring, zdravnik dr. K. Ipavic, Leopold Kralik, krojač Jos. Leeb, zdravnik dr. Artur Mally in bivši župan Aleks. Nagy. Vdeležil se je tega sestanka tudi profesor Ferk iz Gradca, ki je pojasnil svoje razmerje do ptujskega muzeja in z neko bolestjo pokazal, ') Iz raziprtije med Ferkom in Ptujčani se je izcimila velika tiskovna pravda, katere žrtev je bil urednik in založnik mariborskega lista »Siidsteirische Presse«, vpok. župnik g. Fran Šegula. Povod pravdi so dali razni humorističnii dodatki nekemu Ornikovemu popravku v St. 80 z dne 5. oktobra 1901, poglavitno pa dopis v št. 81 z dne 9. oktobra 1. 1. pod naslovom: Pettau (O. C.) »Schatzgraber-LeichenschSnder?« Inici-jator tega dopisa je bil prof. Ferk, ki ga urednik ni hotel izdati. Zaslišan je bili kot veš-čak in podal za tožitelje Ornika, SchrOffla in Gspaltla malo ugodno izj3\o. Iz njegove izjave pred poroto zvemo, da jie Ferk radi raznih nesoglasij 1. 1901. odložil (predsed-r.ištvo ptujskega »Muzejskega društva« ter je imenovana trojica pod imenom društva na lastno pest začela kopati v cerkvici sv. Roka in iskati »Atilov grob«. Zaslišan je bil tudi zgodovinar Slekovec in podal za imenovane »arheologe« malo častno izjavo. Splošno je bilo prepričanje, da je dokaz resnice obtožencu sijajno uspel. Vkljub temu so porotniki njegovo krivdo potrdili in dokaz resnice odklonili. Šegula je bil obsojen na dva meseca zapora, poostrenega s postom vsakih 14 dni in je povrlh moral nositi nemajhne stroške. To je ena najznačilnejših tiskovnih pravd na Sp. Štajerskem iz zadnjih desetletij avstrijskega pravosodstva. kako je bil večkrat predmet napadov v »Pettauer Zeitung«. Podrobnosti o Ferkovem poročilu zapisnikar ni zapisal. Koncem svojega govora je naglašal, da tudi Mariboru dolguje dolg, ker je v mladih letih dalje časa študiral tukaj. Zagotavljal je, da bo po svojih močeh nesebično podpiral novo podjetje, kateremu želi najboljših uspehov. Na to so mu zboro-valci priredili prisrčno ovacijo.3) Kakor je čitati v zapisniku druge seje poslovnega odbora 4. julija 1902 se je že takrat vložila prošnja na deželni zbor štajerski za podporo 600 K v svrlio izkopavanja prehistoričnih gomil v Pivoli in Raz-vanju. V odborovi seji 14. novembra 1902 je predsednik dr. Rak poročal, da je deželni odbor dal društvu 200 K podpore mesto zaprošenih 600 K. A tudi ta podpora je bila znak velike naklonjenosti, ker je društvo še komaj začelo živeti. Pri »Zgodovinskem društvu« ni bil deželni odbor tako velikodušen. Po posredovanju poslanca Wastiana je deželni odbor 1. 1905. zvišal »Muzej, društvu« podporo na 600 K. Do 4. julija 1902. se je priglasilo že 46 članov. V svoji 3. seji 12. septembra je poslovni odbor sklenil, vložiti na mesto občino prošnjo za primerne muzejske prostore. Od tega dne do danes so šle v tej zadevi že neštete prošnje od društvenega vodstva na mestno občino, včasi z dobrim, včasi z delnim, včasi tudi negativnim uspehom. Ker so bila pravila med tem že pozitivno potrjena, se je 27. septembra 1902 vršil prvi redni občni zbor. V prvi stalni odbor sta poleg prej imenovanih članov poslovnega odbora bila še izvoljena Jos. Bancalari in zdravnik dr. Hermann Kraus, občina pa je v smislu društvenih pravil delegirala kot svoja zastopnika dr. Mally-a in A. Nagy-a, ki sta se res vdeleževala odborovih sej In aktivno delovala za društveni prospeh. Prof Ferk je bil res velika pridobitev za novo društvo, ker v stari-noslovskih in historičnih rečeh je bil on edini pravi strokovnjak, vsi drugi so bili bolj ali manj diletantje. V priznanje njegovih zaslug je občni ") Ker je prof. Ferk proti napadom v »Pettauer Zeitung« dobil braniščie v slovensko orientirani »Siidsteir. Presse«, katere urednik je radi tega prišel v kazen, in se je njegovo raziskovanje nanašalo skoraj izključno na slovensko ozemlje, je skušalo tudi »Zgodovinsko društvo« stopiti ž njim v stike, toda zaman. Rajni dr. Turner je bil njegov šolski tovariš; ko je postal predsednik »Zg. dr.«, je šel s piscem teh vrstic kot takratnim tajnikom nalašč v Gradec, da bi posetila prof. Ferka. Izprva ga ni bilo doma, šla sva opetovano v njegovo stanovanje in med tem pozitivno zvedela, da je že doma, a vendar je dal vedeti, da »ga ni doma«. Ko je pozneje pisec izkopaval rimsko hišo in staroslovensko grobišče pri Središču, se mu Je nekega jutra sporočilo, da je prof. Ferk prišel na letovišče v Središče. Razveselil sem se tega in pričakoval, da bo vsak trenutek prišel gledat našega dela. Pa ga ni bilo. Ko sem ga o poldanskem odmoru hotel iposetiti, sem zvedel, da je že s prvim vlakom potegnil nazaj v Gradec. Je tudi značilno! zbor 8. marca 1906 imenoval prof. Ferka za častnega člana »Muzejskega društva«. Zdi se, da se je pozneje nekoliko ohladila Ferkova vnema za mariborsko »Muzejsko društvo« in njegov muzej. Njegovo ime se v sejnih zapisnikih več ne omenja. Mariboržani so kopali na raznih krajih, zlasti na Pošteli brez Ferka in to je nekoliko občutljivega moža društvu odtujilo. Za pridobivanje muzejskih predmetov je bil društvu na veliko korist tudi Jos. Trutschl, ki je po svojem poklicu kot trgovec s starinskimi rečmi marsikaj izsledil in določil primerno ceno, kar je sicer za teoretičnega strokovnjaka včasi težavno vprašanje. Trutschl je ostal odbornik do svoje smrti 1. 1920. Za njim je prišel v odbor Julij Pfrimer. Za prirodopisni oddelek se je posebno trudil dr. Kraus; njemu ima muzej večinoma zahvaliti lepo zbirko dvoživk, rib in plazavcev. Precej živahna debata se je razvila o delokrogu »Muzejskega društva«, končno je obveljal nasvet dr. Krausa, naj društvo osredotoči svoje delovanje pred vsem na Maribor in njegovo bližnjo okolico, Pohorje, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko polje. Vendar društvo se tega ni držalo in je posegalo zlasti v delokrog ptujskega »Muzejskega društva«, kar je pripisati kajpada že omenjenemu sporu med Ferkom in Ptujčani. V nasprotju s tem sklepom je v seji 14. novembra odbornik Trutschl predlagal, naj društvo stopi v stik z vuzeniško občino, ki da ima bojda razne starine iz Dravske doline. Pri naslednjem občnem zboru 23. marca 1903 s: je ugotovilo, da je imelo društvo že 92 rednih članov. Odbor se je obrnil na vse šole mariborskega glavarstva, da bi podpirale njegovo stremljenje. Poziv ni bil brez uspeha. Od učitelja Godeča v Limbušu je društvo odkupilo zbirko ragačenih ptičev iz mariborske okolice. Muzejske zbirke so se hitro množile, največ z darili, nekaj tudi z nakupom, mnoge meščanske rodbine so samo deponirale v muzeju svoje znamenitosti, pridržavši si lastninsko pravico. Dne 6. decembra 1903 je bil muzej slovesno otvorjen v navzočnosti mestnega župana Schmidererja in več občinskih svetovalcev, ravnatelja mestne hranilnice s člani direktorija, zastopnikov učiteljstva in številnega drugega občinstva. Predsednik dr. Rak je izrekel zahvalo mestnemu zastopstvu in hranilnici, ker le ž njuno pomočjo je v težavnih okoliščinah moglo uspeti to važno kulturno podjetje. Zupan Schmiderer je odvrnil, da je občina rade volje prispevala k temu za ugled mesta koristnemu delu, mestna hranilnica pa da je itak vedno najti tam, kjer treba kaj dobrega storiti. Zahvalil je dr. Raku in drugim odbornikom za njih požrtvovalno delovanje ter proglasil muzej za otvorjen. Takrat je imel muzej že štiri prostore v poslopju mestne nadaljevalne šole na oglu sedanje Razlagove in Cankarjeve ulice. V treh sobah so bili razvrščeni muzejski predmeti, v četrtem pa društvena knjižnica. Tiskarju Kraliku je predsednik pri otvoritvi muzeja izrečno zahvalil za podaritev vseh letnikov »Marburger Zeitung«, istotako se omenja v knjižnici že v prvih letih prva izdaja Valvazorja »Ehre des Herzog-tums Krain«, a pri prevzemu knjižnice v »Študijsko knjižnico« se je našla le nova Krajčeva izdaja in letnikov »Marburger Zeitung« je bilo razmeroma malo. Poleg prehistoričnih izkopin je muzej že takrat imel lepo zbirko starega porcelana iz začetka 19. stoletja, potem zadružne skrinje starih mariborskih cehov, kovinarjev, mlinarjev, čevljarjev, usnjarjev i. t. d. Med posebnimi prijatelji mariborskega muzeja je posebno omeniti tudi profesor Penecke v Gradcu, ki je poklonil več okamenin, najdenih v Dupljeku pod Mariborom in jih je tudi določil. Kustos sarajevskega muzeja O. Reiser je daroval zbirko vzorcev pohorskega lesa. Mariborska občina je res vsestransko podpirala muzej; dala je potrebne prostore in izročila v muzej razne starinske predmete. Hranilnica je takoj ob ustanovitvi društva darovala 10.000 K. L. 1908. je v spomin cesarjevega jubileja zopet darovala društvu 1000 K, in 1910 za napravo fotografij pri gradnji novega mostu 1000 K, 1. 1912. pa v spomin svoje SOletnice zopet 4000 K (zapisnik odb. seje 20. febr. 1912.) Opazilo se je pa že takrat, da so muzejski prostori bili pretesni in se marsikaj sploh ni moglo razstaviti. Ta pritožba o pomanjkanju prostorov se potem sliši pri vseh odborovih sejah in občnih zborih. Posebno pereče je postalo to vprašanje, ko se je prehistorična zbirka pomnožila z izkopinami na Pošteli. Na občnem zboru 10. marca 1911 je predsednik dr. Rak v navzočnosti župana dr. Sclnnidererja prav močno poudarjal pomanjkanje prostorov ter priporočal občini, naj pri nameravani stavbi nove dekliške šole v Reiserjevi, sedaj Cankarjevi ulici poskrbi tudi za primerne muzejske prostore. Zupan je obljubil, da se bo mesto oziralo na muzejske potrebe. Ker so se šolski krogi iz pedagoških ozirov izjavili zoper to, da bi se muzej zmestil v šolskem poslopju, se je občina odločila, da preuredi bivšo jetnišnico poleg projektirane nove šole za muzej. Odbor »Muzejskega društva« je imel pomisleke zoper to, ker bo adaptacija stala razmeroma veliko, muzeju pa bo s tem malo pomagano, ker so sobe nizke in bo v kratkem zopet primanjkovalo prostora. Vendar na te predstavke in pomisleke se občina ni ozirala, pa se je kmalu pokazalo in se še dandanes kaže, da so bili odborovi pomisleki opravičeni. Dne 24. aprila 1914 je mestni zastop odobril načrt za predelavo jetnišnice v muzej, izdelala sta ga stavbenika Czeike in Fridriger. Kmalu potem se je i d^lom začelo in koncem avgusta i. 1. je bil muzej že preseljen v nove prostore. Urejevanje je zahtevalo precej časa, šele 16. januarja 1916 je župan Schmiderer v navzočnosti občinskega sveta in odbora mestne hranilnice nov muzej slovesno otvoril. Dne 21. marca je muzej obiskal nadvojvoda Evgen ter nad poldrugo uro ogledoval razstavljene predmete in se zelo pohvalno izrazil o muzejskih zbirkah. Začasno je bilo sedaj vprašanje radi prostorov rešeno, a ko je v seji 28. decembra 1919 bila predložena prošnja »Zgodovinskega društva«, da se za njegovo zbirko odstopi prostor v mestnem muzeju, je odbor »Muzejskega društva« prošnji ugodil, a je že takrat arhitekt Fridriger opozoril, da bo treba misliti na novo muzejsko stavbo, oziroma na povečavo sedanjega poslopja s tem, da bi se dvignilo za eno nadstropje, na kar se je mislilo že pri adaptaciji. Zanimanje za muzej je v občinstvu polagoma rastlo. Dočim je 1. 1906. posetilo muzej le 85 oseb, je število obiskovalcev 1. 1910. poskočilo na 656 oseb. Glede prehistoričnih raziskav si je društvo steklo glavno zaslugo z izkopinami na Pošteli pri RadVanju. Kopalo se je 1. 1911. v vsem 72 dni in se je nadaljevalo še 1. 1912. Delo je vodil nadporočnik Pavel Schlossar, ki je na odborovi seji 16. oktobra 1912 o tem obširno poročal in spisal o Pošteli posebno knjižico »Der Sagenkreis der Poštela«- Maribor, 1912. Založilo je knjigo »Muzejsko društvo«. Še natančneje je to znamenito prehistorično najdišče preiskal in opisal znani veščak dr. Walter Schmid. V posebno zaslugo je šteti društvu, da se je že 1903 na predlog dr. Mally-a obrnilo na slikarje, rojene Mariboržane, a živeče v tujini, naj bi društvu poklonili za muzej kako sliko. Tako je res društvo dobilo nekaj slik, oziroma kopij in fotografij slikarja Linda, Moserja, Hackla i. dr. Obrnilo je tudi pozornost na starinske hiše mariborske, ki so se morale umakniti novejšemu razvoju mesta in so se pravočasno fotografirale. Zbirka slik »starega Maribora« je za lokalno zgodovino neprecenljive vrednosti, tako zlasti pri napravi sedanjega Slomškovega trga pred stolnico in novega dravskega mostu. Za napravo fotografij o gradnji dravskega mostu je celo graško namestništvo dalo društvu majhno podporo. L. 1912. je društvo izgubilo svojega prvega in marljivega blagajnika. Dne 31. oktobra 1912 je umrl ravnatelj Riedler, za njim je postal blagajnik Friderik Leyrer, ki je opravljal to službo še tudi potem, ko je društvo prešlo v slovenske roke, do 1. 192 ., ko jo je radi starosti odložil. Naravnost kričeča potreba večjih prostorov je nastala, ko se je 1. 1924. vsled posredovanja Spomeniškega urada z mestnim muzejem združil tudi škofijski s svojimi številnimi in ogromnimi kipi in mnogimi slikami. Vsi dosedanji poskusi, da se doseže kaka povečava, so se izjalovili in pod pezo tega težavnega vprašanja stopata obe društvi v drugo četrtstoletje v nadi, da bodo merodajni krogi pokazali vsaj toliko ume-vanja za muzej kakor predniki. Edini pravi izhod je ta, da mariborski muzej postane pokrajinski ali oblastveni muzej, če mariborska mestna občina vzdržuje »Študijsko knjižnico«, ki dejanski izvršuje nalogo oblastvene knjižnice, se sme pričakovati, da bo oblastni odbor skrbel za muzej in za arhiv. Od 1. 1916. do 26. avgusta 1919 ni nobenega zapisnika. Med vojno je kajpada muzej slabo napredoval. Glavna pridobitev v vojnih letih so bili razni vojni spomini. Leta 1919. je bilo društvo že pod sekvestrom, za se-kvestra je bil določen ravnatelj Matija Pire. Dne 26. avgusta 1919 se je po dolgem presledku vršil zopet občni zbor, vodil ga je podpredsednik Friedriger, ker je predsednik dr. Rak takrat bil že težko bolan. V priznanje njegovih zaslug ga je ta občni zbor imenoval za častnega člana. Posebna deputacija mu je šla poročat o tem sklepu. Dr. Rak je imenovanje vzel na znanje, kmalu potem pa umrl 28. septembra 1919. V odborovi seji 12. oktobra 1919 je bil za predsednika izvoljen Emanuel Pfeffer, za podpredsednika pa ravnatelj Pire, a Pfeffer je odložil predsedništvo že začetkom 1. 1920. ter je potem 16. januarja večina v odboru izvolila za predsednika dr. Ipavca, ki je predsedoval do odborove seje 15. marca 1921. Ker je na občnem zboru 6. marca odbor dobil slovensko večino, so predsednik, podpredsednik in tajnik Wiesthaler odložili svoja mesta. Društvo je dobilo sedaj naslednji odbor: predsednik dr. Kovačič, podpredsednik dr. Karol Ipavic, tajnik dr. M. Heric, blagajnik Frid. Leyrer, odborniki: K. Friedriger, prof. Košan, ravnatelj Pire, prof. dr. Strmšek, notar dr. Herm. Wiesthaler. Muzej se je 1920 znatno povečal s priklopitvijo muzeja »Zgodovinskega društva«. 2. Zgodovinsko društvo. Ustanovitev »Zgodovinskega društva« in njegovega muzeja je celo naravna in logična etapa v kulturnem razvoju štajerskih Slovencev. S tem je izražena njega opravičenost, potreba in važnost. Uradna statistika je 1. 1900. naštela »po občevalnem jeziku« na Štajerskem 409.531 Slovencev, dejanski jih je bilo nad K milijona, od teh je pretežna večina kompaktno prebivala na Spodnjem Štajerskem. V primeri s tem bi morali biti Slovenci udeleženi tudi na historično-muzej-skem polju. Dokler nismo imeli šol in tiskanih knjig ter časopisov, je vse to deloma namestovala ljudska tradicija, narodna pesem in povest, katerih pretežno vsebino tvorijo zgodovinske reminiscence, navezane na gotove kraje in osebe. Ko se je pod dojmom idej francoske revolucije in romanticizma začela buditi narodna zavest tudi pri štajerskih Slovencih, je zgodovina bila glavno bodrilo, zlasti Kremplove »Dogo-divšine« so globoko posegle v ljudsko dušo. Vendar v zbiranju in siste- matskem obdelovanju historičnih spomenikov in etnografskih posebnosti so ob koncu 19. stoletja štajerski Slovenci še daleč zaostajali za nemškimi sodeželani. Vsled neprestanih narodnih bojev se je pri nas zare-dilo in razpaslo neko površno narodnjaštvo, ki je vse sile osredotočilo na politiko in prirejanje »narodnih« veselic. Za tiho in smotreno kulturno in znanstveno delo ni bilo časa in ne delavcev. Tako so nas nemški sodeželani prehiteli tudi z denarnimi zavodi in gospodarskimi organizacijami. Šele po 1. 1870. se začnejo snovati posojilnice in ljudstvo osvobajati iz verig tujega kapitala. Če bi ob koncu 19. stoletja kak tuj učenjak hotel kaj zvedeti o naši preteklosti in narodopisni individualnosti in bi vprašal : Kje pa imate kako zbirko vaših starin, kje narodopisno zbirko, iz katere bi se dalo spoznati žitje in bitje slovenskega ljudstva, bi nas to vprašanje spravilo v največjo zadrego in morali bi priznati: mi take reči prepuščamo drugorodcem! Naravnost sramotno je, če domačini nimajo smisla za zgodovino svoje zemlje, za osebujnost svojega ljudstva, ampak prepuščajo vse to tujcem! Kako častno je n. pr. za dalmatinske Hrvate, da lahko pokažejo na svoje muzeje in na svojega Bulica aii fra Maruna. Možje vseh omikanih narodov prihajajo proučevat in občudovat dalmatinskih rimskih in srednjeveških znamenitosti. Kako sramotno bi bilo, ako bi ne mogli pokazati na enakovredne delavce svoje krvi! Pod dojmom teh razmišljanj se je rodila ideja »Zgodovinskega društva« ter spodnještajerskega narodnega muzeja. Bil je znak velike tesno-grudnosti, če so nekateri drugojezični sodeželani metali kamenje na novo ustanovo. Historični spomeniki naše zemlje, razne osebujnosti in tradicije našega ljudstva so bili od nekdaj dobrodošel objekt znanstvenih raziskav nemških učenjakov in pohvalno se je sprejelo, Če je kak domačin pisal o tem v tujem jeziku. Kako da ne bi smeli o teh rečeh obravnavati v svojem jeziku? Če ni bil »šovinizem« pisati o vsem tem v nemškem jeziku, zakaj bi bil šovinizem, če Slovenec v svojem jeziku piše o svojem ljudstvu in svoji zemlji? Tudi Slovenec ima pravico, sam proučevati svojo zemljo in svoje ljudstvo ter njega preteklost, to stališče je zavzelo naše »Zgodovinsko društvo« ob svojem nastanku. Iz občekulturnega stališča je pač to le pozdravljati, ker so se s tem vzbujale nove sile in odkrili novi vidiki, ki so tujerodcem težje dostopni. Tajniški zapisnik »Zgodovinskega društva« se začenja s posvetovanjem o ustanovitvi društva dne 18. marca 1903 ob 8. uri zvečer v mariborski Čitalnici. O prejšnjih pogovorih in dopisovanju je pisec poročal že v Uvodu h »Kazalu« za prvih 20 letnikov »Časopisa« (str. 3—5). Imenovani sestanek sta sklicala po § 2. ravnatelj H. Schreiner in prof. Kovačič. Vredno je, da se ohranijo imena mož, ki se po pravici lahko smatrajo ustanovitelji društva: prof. L. Brolih, Al. Čižek, sedaj mestni župnik v Slovenjgradcu, dr. Karol Glaser, prof. Kovačič, kanonik (sedaj stolni prošt), Martin Matek, prof. dr. Ant. Medved, vseuč. prof., dr. Matija Murko (takrat v Gradcu), odvetnik dr. Radoslav Pipuš, odv. dr. Fr. Rosina, prof. A. Stegenšek, ravnatelj Henrik Schreiner, Matej Štrakl, (sedaj župnik pri'Sv. Petru pri Mariboru), prof. Ivan Vreže in prof. dr. K. Vrstovšek. Za predsednika sestanku je bil izvoljen ravnatelj Schreiner, za zapisnikarja prof. Vrstovšek, poročevalec pa je bil pisec teh vrst. V svojem poročilu je poudarjal, da štajerski Slovenci poleg političnega in gospodarskega dela ne smejo zanemarjati znanstva. Ravno tisti čas je širne sloje prešinila ideja slovenskega vseučilišča v Ljubljani. Da se pa, to doseže, je treba z znanstvenim delom pokazati, da smo Slovenci zreli in sposobni za tak najvišji učni zavod. Pri tem pa obmejni štajerski Slovenci nikdar ne smejo biti samo pasivni gledalci, marveč morajo aktivno sodelovati za tak veliki kulturni smoter. Poleg naravoslovja pa dandanašnji stoje v ospredju historične študije. Vsi narodi preiskujejo z veliko vnemo in natančnostjo svojo preteklost. Tudi štajerski Slovenci štejejo lepo število zaslužnih mož na polju domače zgodovine, a ti so delovali deloma v tujem jeziku, deloma so pa celo osamljeni, zanimanje za domačo zgodovino je premalo splošno in sistematično. Ustanovitev društva za proučavanje domače zgodovine in narodopisja je torej nujna kulturna potreba, je pa tudi eminentno patriotično delo. Zgodovina kot veda sicer ne sme služiti narodnemu šovinizmu in slučajnim težnjam dnevne politike, a neovržno dejstvo je, da baš poznavanje zgodovine vzbuja in vzdržuje v ljudstvu narodno samosvest in vsaka realna, pametna in dalekovidna politika mora iti v šolo k zgodovini. Štajerski Slovenci imajo tudi dovolj gmotnih in moralnih moči, da tako društvo vzdržujejo, četudi v manjšem obsegu. Ako bi ne imeli sposobnosti proučevati sami sebe in svojo preteklost, bi bil zelo dvomljiv tudi naš obstanek. Poročevalec je tedaj stavil vdeležencem predvsem načelno vprašanje: je li primerno in možno ustanoviti na Spod. Štajerskem znanstveno »Zgodovinsko društvo«? Na to se je oglasil k besedi g. dr. M. Murko ter toplo priporočal ustanovitev takega društva. Znanstvo je na Slovenskem sploh še na slabih nogah; če zahtevamo vseučilišče, moramo predvsem vzgojiti moči v raznih strokah in povzdigniti znanstveno slovstvo. Posebno moramo gojiti svojo zgodovino, zlasti še zgodovino jezika. Za vzgled navaja Čehe, ki imajo že skoraj po vseh znatnejših mestih muzeje in muzejska društva, pa na Rusine in njih društvo »Ševčenko«, ki se je pov-spelo že do veljave prave akademije. Govornik izrazi trdno nado, da bo novo društvo dobro prospevalo. Na to so vsi navzoči soglasno pritrdili ustanovitvi društva. Potem se je pretresal osnutek društvenih pravil. Referent je predlagal, naj se društvo imenuje »Zgodovinsko društvo za Spodnje Štajersko«. Ravnatelj Schreiner je pa predlagal, naj bi se društvo oziralo tudi na prirodopis in bi se naj zato imenovalo »Muzejsko društvo«. G. dr. Murko je priporočal društvu čim širji delokrog, vendar ni bil za ime »Muzejsko društvo«. Poročevalčev predlog so podpirali kanonik Matek, dr. Pipuš in Al. Čižek. V sklepčni besedi je poročevalec povdarjal, da ime društva mora izražati njega bistvo in poglaviten namen. »Muzejsko društvo« bi pomenilo, da se bo glavna skrb obračala na ustanovitev in množitev muzeja. Ta namen ima n. pr. »Muzejsko društvo« v Ljubljani. »Zgodovinsko društvo« pa pomenja, da se bo glavna pozornost obračala na proučevanje domače zgodovine, muzej bo le eno izmed sredstev za dosego društvenega imena. Muzej ne more biti glavna stvar, ker za to bi društvo moralo imeti oporo v državi ali deželi, kakor jo ima ljubljansko društvo. Zgodovina in prirodopisje bi bila prevelika obremenitev za društvo, pač pa se v muzeju lahko napravi tudi prirodopisni oddelek. Dr. Pipuš je povdarjal tudi, da je prav domača lokalna zgodovina tisti specificum, ki ga treba posebej gojiti, dočim v prirodopisnem oziru Spodnja Štajerska nima posebnih razlik napram sosednim deželam. Da bi se nekako v imenu izrazil slovenski značaj društva, se je sprejel dodatek za Slov. Štajersko, mesto Spodnje Štajersko. To ime je ostalo društvu, dokler se niso 1. 1925. spremenila pravila ter se odslej imenuje »Zgodovinsko društvo« v Mariboru; njegov delokrog pa se razteza na vso Mariborsko oblast. Kot »Zgodovinsko društvo« tudi ne nasprotuje Muzejskima društvoma v Celju in Ptuju. Po raznih stilističnih popravkih in dostavkih se je sprejel načrt pravil ter izvolil začasni poslovni odbor treh članov: dr. Medved, dr. Pipuš in prof. Kovačič, ki je bil potem izvoljen za začasnega predsednika. Ta odbor je imel samo eno sejo 11. maja 1903, kjer je predsednik naznanil, da namestnija nima nič proti ustanovitvi društva, prošnja za potrditev pravnega obstoja pa se more predložiti šele potem, ko bo društvo konstituirano. Ustanovni občni zbor se je vršil v Narodnem domu 28. maja i. 1. Vdeležilo se ga je 22 udov. V prvi odbor so bili izvoljeni: predsednik župnik Matej Slekovec, podpredsednik H. Schreiner, tajnik prof. Kovačič, blagajnik dr. Pipuš; odborniki: J. Košan, M. Ljubša, prof. Kožuh v Celju, kan. Matek, A. Kaspret, prof. v Gradcu, prof. Ferd. Majcen v Ptuju, ki pa ni sprejel odborništva in je pote mprišel v prvi odbor prof. G. Majcen in prof. Stegenšek. Odbor je torej imel več poklicnih zgodovinarjev, med temi je prof. Kaspret prevzel uredništvo društvenega glasila »Časopisa«. Po strokovni kvalifikaciji je ta odbor znatno nadkriljeval istočasni odbor »Muzejskega društva«, toda tam so imeli v pomoč izkušenega arheologa prof. Ferka. V drugi periodi je »Zgodovinsko društvo« dobilo v odbor še uglednega učenjaka, vseučil. prof. dr. Štreklja. V smislu svojih pravil je društvo ustanovilo arhiv, knjižnico in muzej. Dočim je za prvo dvoje že bila dana podlaga s tem, da je prvi predsednik Slekovec (t že 15. XII. 1903) zapustil društvu svojo knjižnico in ogromno zbirko svojih zgodovinskih zapiskov, je trebalo muzej naravnost iz nič ustvariti. Muzejske zbirke so se množile največ z darovi starinskih novcev in drugih podrobnih predmetov. Arheološka zbirka sega od neolitske dobe tja do starih Slovencev. Največ neolitov je iz Murskega polja, Slovenskih goric in Laloz. Hallstattsko dobo predstavljajo najdenine od Sv. Benedikta v Slov. gor., izpod Kozjaka pri Vitanju, Rifnika pri Celju, iz Zamarkove v Slov. gor. i. dr. Radi pomanjkanja sredstev in razpoložljivih strokovnih moči se je društvo moralo zelo omejiti pri izkopavanjih, pa mu tudi ni bilo na tem, da z izkopninami materijalno polni svoj muzej. Največ uspeha je imelo društvo pri izkopavanju rimske vile pri Središču. Po starem ljudskem izročilu je stala nekdaj cerkev sv. Jerneja na poljskih parcelah, imenovanih Cirkovca. Ko je tedaj društvo pripravljalo izdajo središke zgodovine, je hotelo dognati, kaj je za pravo bilo tam, ker so orači zadeli večkrat na zidove in človeške kosti. Pokazalo se je pa, da tam v zemlji tiče ostanki obsežne rimske vile, nad njimi pa staroslovensko grobišče. Na slično najdbo so zadeli delavci, ko so pri Veržeju napravljali nasip za železnico in kolodvor. Tudi tu je »Zgod. dr.« rešilo in preiskalo, kar se je dalo. Ugotovili so se sledovi hallstattske, rimske in staroslo-venske naselbe. Z manjšimi uspehi je kopalo društvo pri Hajdini, pri Sv. Lovrencu na Dr. polju, pri Sv. Marjeti pri Vojniku, kjer se je istotako ugotovila do temeljev porušena rimska vila z odlomki stenske slikarije. Precej ptujskih in hajdinskih izkopnin je društvu poklonil g. farmacevt Polak. V narodopisnem oddelku je društvo nabralo precej narodnih noš od vseh strani sedanje Mariborske oblasti, orodja In razne hišne opreme. V prirodopisnem oddelku je društvo dobilo lepo število okamenin morskih in predpotopnih živali iz gornjih Slov. goric in Ščavniške doline (zob mastodonta, čeljusti predpotopnega jelena i. dr.). Nagačene ptiče je nakupilo od limbuškega učitelja g. Godeča. Poprej smo opozorili na težave, kj jih je imelo »Muzejsko društvo« radi prostorov. Neprimerno večje težave je imelo v tem oziru »Zgodovinsko društvo«, ker ni imelo za seboj občine, hranilnice ali kake druge javne korporacije. Teh težav ne bomo tukaj naštevali; čitatelj naj prečita članek o postanku »Studijske knjižnice« In naj primerja, kako se je šlo na roke »Muzejskemu« in kako »Zgodovinskemu društvu«. Ko mu je 1. 1920. »Muzejsko društvo« dalo gostoljubno streho, si je za čas oddahnilo. Pa le za čas; od tistega časa muči vprašanje muzejskih prostorov In strokovne ureditve obe društvi. Ko sta se 1920. združila muzeja Zgodovinskega in Muzejskega društva, se je razmotrivalo tudi vprašanje fuzije obeh društev, vendar se je ta misel končno opustila. Stvarni razlogi govore za daljni obstanek obeh društev. Muzejsko društvo ima bolj praktičen namen: množiti in vzdrževati muzej, namen »Zgodovinskega društva« je bolj teoretičen: znanstveno raziskovanje domače zgodovine in folklore ter objavljanje publikacij. »Muzejsko društvo« ima kader svojih članov v mariborskem meščanstvu, ki je predvsem interesirano na mestnem muzeju. Člani plačujejo po 5 Din na leto. S tem zneskom ni mogoče izdajati kakih publikacij, udnina »Zgodovinskega društva« (40 Din na leto) bi pa odbila ude srednjih meščanskih slojev, ki nimajo nobenega interesa na znanstvenih publikacijah. Ker imata obe društvi skoraj isti odbor, je kaka kolizija izključena. 3. Škofijski muzej. Škofijski muzej je ustanovil škof dr. Napotnik s sinodalno konstitu-cijo v svoji prvi sinodi 1. 1896. v ta namen, da bi se zbirali in oteli propadu cerkveni predmeti, ki za bogoslužje niso več porabni. Za muzejski prostor je bila določena pritlična soba na dvorišču stare gimnazije; radi vlage, zaduhlosti, pomanjkanja zraka in svetlobe za muzej malo prikladen kraj. Do začetka svetovne vojne se je res nabralo precej starinskih predmetov, kipov, slik, tkanin, rokopisov, listin, starih knjig in novcev. Toda kmalu se je pokazalo, da se s samimi dekreti ne ustvarjajo in ne vzdržujejo take naprave, kakor so muzeji. Pisec teh vrstic je že 1. 18>S. v »Voditelju« (str. 213) priporočal ustanovitev nekakega Muzejskega društva, ki bi bilo v gmotno in moralno oporo škofijskemu muzeju. Ker je škof dr. Napotnjlc bil glede tega težko pristopen, se je pet let pozneje osnovalo »Zgodovinsko društvo« na širji podlagi, vendar se je pri tem jemalo ozir na že obstoječi škofijski muzej in so prvotna društvena pravila določevala, da v slučaju, ako bi »Zgodovinsko društvo« prenehalo ali bilo oblastveno razpuščeno, pripade vsa njegova imovina škofijskemu muzeju. Glavni povod za to določitev je bil ta, da bi nabrani predmeti ostali v Mariboru in bi se ne spravili morda v Gradec ali kam drugam/') Med vojno je škofijski muzej postal ropotarnica v najslabšem pomenu besede. Vse je bilo zmetano na kup, šipe na pultih razbite, miši in podgane so si napravile zložna bivališča med raznimi tkaninami. Ker je 6) Pri spremembi pravil I. 1925. se Je ta § spremenil. V slučaju, da društvo samo preneha, določi zadnji občni zbor, komu pripade dtuštvena imovina, ako bi razpustila obllast, pa odločajo o tem člani zadnjega odbora, a po možnosti se mora imovina porabiti za enake svrhe, kakor jih ima »Zgodovinsko društvo«. poslopje bilo polno vojaštva, so vojaki skozi razbita okna hodili »ogledovat« muzejskih predmetov ter je pri tem marsikaj izginilo.") Po smrti škofa Napotnika je pokrajinska uprava za Slovenijo, oddelek za prosveto in vere, z dopisom z dne 22. avgusta 1922, št. 3161, opozorila škofijski ordinarijat, da so predmeti, zbrani v škofijskem muzeju, »v skrajno zapuščenem stanju, ki jih ne samo izpostavlja možnosti, da se pokvarijo, ampak jih stalno in neizbežno uničuje.« In vendar so ti predmeti predstavljali veliko kulturno-zgodovinsko, pa tudi nemajhno materijalno vrednost. Prosvetna uprava je tedaj priporočila, naj se ti predmeti, s pridržkom lastninske pravice, izroče v varstvo in upravo mestnemu muzeju. Toda za časa vakature lavantinske škofijske stolice se ni v tem oziru nič storilo, pač pa se je del muzejskega prostora rabil kot skladišče papirja Cirilove tiskarne. Šele novi škof je ob Veliki noči 1924 naročil piscu kot predsedniku Muzejskega in Zgodovinskega društva, da spravi predmete t. im. škofijskega muzeja v red ter jih preseli v poslopje mestnega muzeja v -Cankarjevi ulici. Mestna občina je dala v ta namen delavce in vozove, ter se je prve dni velikega tedna muzej preselil. Sedaj je pa na mah muzejsko poslopje postalo pretesno. Neugodno je tudi to, da za slike, med katerimi se nahajajo znatne umetnine, ni bilo primernega prostora, razobesiti so se morale po slabo razsvetljenih hodnikih. Tudi krasni baročni kipi ogromnih dimenzij so se morali postaviti na tla, kar škoduje njih efektnosti, ker le v primerni višini prav učinkujejo. Za silo se je moral prostor izrabiti, kjer se je dal, red, sistem in preglednost izpostavljenih predmetov pa močno trpi. Vsak obiskovalec dobi vtisek, da je to bolj shramba starin in umetnin, kakor pa. muzej. * * # Tako se je od treh strani vršil dotok sedanje muzejske zbirke, ki nosi ime »mestnega muzeja«, a mesto je le lastnik poslopja ter daje zadnja leta »Muzejskemu in Zgodovinskemu društvu« vsakemu po 6000 Din letne podpore. Drugače je vzdrževanje muzeja navezano le na članarino »Muzejskega društva« (po 5 Din letno) in na vstopnino (ob nedeljah po 1 Din od osebe, ob delavnikih 5 Din). Iz vseh treh združenih muzejev je do sedaj vpisanih 6907 objektov, mnogo še jih ni katalogizirano, veliko pa jih je v čumnati in na podstrešju, ker ni zanje prostora v muzeju. Tako predstavlja danes mariborski muzej veliko kulturno-historično, umetniško in folkloristično vrednoto. 6) Opis važnejših predmetov škof. muzeja je podal dr. Stegenšek v »Ljubitelju« 1914, str. 254—276. Jasno je, da pri takih razmerah večji razmah muzeja ni mogoč. Poleg pomanjkanja prostorov in finančnih sredstev trpi uprava muzeja tudi na pomanjkanju strokovnih moči. Poedini odborniki so s svojimi poklici tako zaposleni, da pri najboljši volji ne morejo kaj zdatnega storiti za muzej. V teh okoliščinah zaključujeta obe društvi prvo četrtstoletje svojega delovanja in v novem četrtstoletju čakajo rešitve tele najnujnejše naloge: pred vsem se naj iz tesnih okvirov zasebnih društev dvigne muzej na stopnjo javnega pokrajinskega ali oblastvenega muzeja s prirodopisno, kulturno-historično in etnografsko zbirko. Kot oblastvena institucija bo muzej dobil tudi zadostna gmotna sredstva in potrebno uradništvo. Rešiti se mora dalje čim prej vprašanje prostorov. Ena prvih nalog muzejske uprave pa bo, sestaviti primeren strokovni katalog muzejskih predmetov, toda to delo predpostavlja primerno in kolikor toliko definitivno razvrstitev predmetov, za to so pa potrebni večji in primernejši prostori. Upamo, da bodo zanamci čez drugih 25 let lahko pokazali, da je vse to in še marsikaj drugo že dovršeno. Začetkom aprila 1. 1927. si je pridobilo Ptujsko Muzejsko društvo od zasebnega lastnika staro oljnato sliko s Ptujske gore. Slika je 81'A cm dolga in 58^ cm visoka, je slikana na preprostem debelem platnu in kaže na spodnji stranski ploskvi ter na zadnji strani še sledove nestrokovnjaškega prenavljenja. Slika sama na sebi ni nikaka umetnina, vendar dela po svoji originalni kompoziciji prijeten in vkljub resnemu dogodku, ki ga predstavlja, morda celo vesel vtis. Dogodek nam pojasnjujejo predvsem sledeče besede pod sliko: Anno 1741 in disser gegendt ein Unerhortes Wetter entstanden So alles Verderwen Wolte hawen sich die Penachtpahrten Bauern Verlowt und das Wetter und der Wind hat sich pesonftiget. V ospredju je naslikanih 6 hiš Ptujske gore, ki jih je vihar razkril, samo drugi od leve je veter, zdi se, nekoliko prizanesel. Na levi v ozadju pa vidimo 4 poslopja vsa v plamenih, ki jih vihar biča proti jugu; na desni stoji hiša na samem, ki se še upira vetru in nevihti. Sredi trgaj stoji verjetno koliba, na njeni desni drevo in sredi med obema nekoliko Votivna slika s Ptujske gore. v ospredju sramotni kamen (Pranger), ki se danes nahaja na desni strani veiikiii stopnic, ki vodijo s trga v cerkev. Ta kamen ima isto obliko kakor oni na naši sliki in je bil 1. 1855. prenovljen. (Glej: Stegenšek, Božja pot k Materi Božji na Črni gori, stran 5.) Dve ženski in ena moška oseba v kmetski obleki oživljata pokrajino in so naslikane v tako čudni velikosti, da presegajo poleg stoječa poslopja. V obupu nad nesrečo, ki jih je doletela, vijejo roke proti nebu. V ozadju se vidi utrjena romarska cerkev, katere zvonik je na drastičen način prelomljen, kakor pri znanih užigalnikih. Veter ponazoruje glava, ki piše proti zvoniku. Cerkev in utrdbe s stolpi so povsem podobne onim v Vischerjevi knjigi Schlosserbuch iz 1. 1690. Nad cerkvijo v nebesih je videti med oblaki Mater Božjo s plaščem, na levi roki drži Jezuščka, na obeh straneh je po ena angelska glavica s krili. Ob desni kleči na oblaku neki jezuit (Ignacij ali Frančišek Ksav.?) v ornatu, desnico dvi- "uuoiW m tftllu'^njfiiiirni^feiU'fiJ-'l/'rUfr rrailuiiOrti | '-Si. uiits TJrrttaurtfJBtftr limoni *wj.*if #i«dityafo-fn» j • ^nuft-n ^fcrtoiut.iittf, ons. .joritt'i un& Otr »fon^at si^iiN«! Hb ga k Materi Božji, v levici drži šopek cvetlic. Ta Marijina slika se popolnoma ujema s čudežnim kipom zadaj na glavnem oltarju v cerkvi. Tudi duhovnik je podoben onemu, ki so ga temu kipu dodali šele v poznejšem času. Četudi vsa slika, kakor rečeno, nima prav nobene umetniške vrednosti, je vendar njena zgodovinska vrednost tem večja, ker dobimo pojem, kakšna je bila Ptujska gora z okolico pred približno 200 leti >in zvemo o naravni katastrofi, ki je ta kraj tako strašno zadela. Dan nesreče je bil morda 6. august. V cerkveni zgodovini Simona Povodna iz 1. 1823., ki se nahaja v rokopisu v ptujskem muzeju, čitamo namreč na str. 112 pri opisu cerkve sv. Vida v Halozah: »Willibald Tacher 1821, lebt von der Wirtschaft, Kollektur und Stoll-gebtihr seiner Gemeinde, die am 6t August 1741 bei 50 Personen auf dem Rhoitzer St Donatiberge verloren, weil sie dort durch einen Donner-schlag getodtet samt anderen; deren mehr als 300 waren, nicht wieder zuriickgekehrt sind.«1) Viktor S k, r a b a r. „ Varožl« (Varaždin). V mojem rojstnem kraju (Brezju pri Sv. Juriju na Ščavnici) pravijo mestu Varaždinu V ar oži. Na pr.: »V Varožl mo ša« (bom šel, pojdem). V deklinaciji dobiva beseda n ter bi se pri nas reklo n. pr.: »V Varožlni sen bia« (sem bil).1) Deklinira se torej: Varožl, Varožlna, Varožlni, v Varožlni, z Varožlnom. Enako se ime mesta glasi in deklinira tudi v Središču ob Dravi.2) Odkod ta oblika imena? Kar se tiče glasu »1« na njega koncu, si ga bo pač tako razlagati kakor v besedi »štibl« (= Stiibl, Stiiblein), »štifletl« in v mnogih drugih naših tujkah. »Štibl« se sklanja: štibfna, štiblni, v štiblni, za štiblnom, torej čisto kakor Varožl. Enako dobivajo v deklinaciji »n« besede: ladl — ladlna, štifletl — na, pantl — na, plati — na,3) cvikl — na, cvuncl — na, *) Q1. o tem tudi Orožen: Das Dekanat Rohitsch, str. l.Kl—132. Po rogaški mrtvaški knjigi je bilo na rogaškem pokopališču pokopanih 28 oseb obojega s.poJa iz župnije Sv. Vida, 28 pa m a žetalskem pokopališču. Po mrtvaški knjigi pri Sv. Vidu, jih je strela ubila 50, od teh so tri spravili na dbmače pokopališče k Sv. Vidu. ') Končnica i seveda ni čisti »i« nego poluglasnik, kakor sploh v deklinaciji našpga dialekta. ') Podatek o središkem »Varožlnu« mi je poslal g. ravnatelj A. Kosi. Hvala mu za to! — Od Sv. Jurija na Ščavnici je do Središča kakih dobriih 6 ur hoda. 3) Prim, kranjske »platltofe« (abecednike) iz druge ipolovice 18. stoletja. mecl — na, cvergl — na, troti — na, cigareti — na, bicikl — na, ringl — na i. t. d.*) Prvotni vzorec, ki so se po njem analoški ravnale poznejše besede, je bil kakšen štibl: Stiible, Stubele, Stiiblein, t. j. sobica, majhna soba. V tej besedi je »1« ostanek nemške končnice, ki pomeni zmanjševanje; ta pomen prvotne končnice je ostal še v pomenu slovenske besede, ki pomeni manjšo sobo (poleg glavne velike). Pri drugih izmed gori navedenih besed se pomanjševalni pomen več ne čuti; temljna beseda se v slovenščini sploh ne rabi. (Pri »biciklu« in pač še pri nekaterih je »1« drugega porekla.) Glas »1« je izgubil zvezo s pomenom prvotne končnice — ter morda postal sam samostalna končnica za tvorbo' samostalnikov? Večina gornjih besed (ali vse?) je v tej obliki pač tudi že v nemščini v rab iin treba pač misliti, da so vse te besede vsaka posebe vzete iz nemščine in da končnica »i« v slovenščini še ni postala »živa«, t. j. ni dobila besedotvorne moči za tvorbo besed iz slovenskih korenov.5) Kar se tiče glasu »n«, ki se pojavlja v deklinaciji, je v njem tudi videti del nemške končnice »lein«, t. j. prve take besede smo si iz nemščine izposodili iz dialektov in v časih, v katerih se je v nemščini čul v končnici še »n«. V nominativu že nemščina dandanes nima več n-a, kakor ga V slovenščini ni. Zakaj je slovenščina v deklinaciji n ohranila? Vsekakor je »n« v slovenščini celo »oživel«, kakor kažejo »bicikl-ni«,") ki v nemščini pač nikjer in nikoli niso imeli n-a. In sedaj prihaja »Varožl«. Izhajam od oblike »Varaždln«, dasi se mi zdi, da se je ime mesta glasilo tudi »Varasd« (Varažd?). Po vsem tem koncu je beseda donela kakor: »Stublin« in je zato padla pod njegovo analogijo ter z njim vred dobila »1«, a v nominativu izgubila končnico »—in« (ali: »din«?); »n« je pa obema ostal v slovenski deklinaciji. Končnica »—in« je bila nenavadna v nemščini,7) pa tudi v slovenščini; ni imela nobene opore in je tem laže izginila. Gre pa pri tem še za »d«, ki ga v »Varožlnu« ni; ali je »d« odpadel obenem z »—in«? ali je bilo kdaj »Varažd«? Vsekakor moramo misliti, da se je »1« vrinil, ko je donela še cela končnica »—ždin« ter se je ime pri nas glasilo »Varaždlin« (Varoždlin); »d« ni odpadel z »in« nego sam za se, in sicer morda zato, ker je bil v ') O »Franclnu« se nei morem prav spominjati, ali in koliko je pri Sv. Juriju rtavadein. 5) Po izgovoru se končnica »I« loči od »elj«, kakor je na pr. škrampelj, škramplja (= krempelj) ali žakielj, kija, ki imata za poluglasnik širok »e«. Zanimivo je, da so naekatere tujke na »—e« v zapadnih dialektih dobile novo, slovensko končnico «—ec«, ki je tudi pomanjševalnega pomena: platlc, firtlc, Mandlc. ") in književni »možiceljni«! 7) Kako se glasi ime mesta Varaždina v nemški dialektični govorici? zvezi »1« ter je torej nastala glasovna skupina »dl«; glasovne skupine »dt«, »dl« naš dialekt nima niti v glagolskih deležnikih (cveli = c ve tli, pleli = pletli, prim.: kleti = tleti, kuči = tolči (tiči), gletva i. t .d.); seveda jo imamo baš v navedenih izposojenkah: ladl, štifletl, troti, cigareti, toda razen »ladlna« so to pač čisto nove izposojenke, izposojene v dobi, ko zakon o »dl«, »ti« ni več bil »živ«; nagaja pa pri tem »ladl« in »pantl«. Prim, pa naš in tudi zapadni »ceglc« iz cetl-c (cedl-c. Če se ne motim, se pridevnik tega lastnega imena še dandanes glasi: varožlijiski; v njem imamo jasno pričo, da je »d« izpadel sam zase, obenem pa tudi pričo, da nam je pri tolmačenju »Varožlni« izhajati od »Varaždina«.8) Končno še varožlinski, »o« mesto varaždinskega »a«! Mislim, da je to vpliv besede »varoš«; ta beseda nekdaj tudi pri Sv. Jurjju ni bila povsem neznana; spominjam se, da jo je moj stric še rabil, dasi nisem čisto gotov, ali natančno v tej obliki. Tako tolmačim »Varožl«. Mislim, da je moja smer prava; o poedi-nostih pa sam dvomim. Raziskovanje teh poedinosti mi je tukaj nemogoče. Novi Marof pri Varaždinu, 10. avgusta 1928. Dr. F r. 11 e š i č. Heterogenija krajevnih imen. Pri tolmačenju krajevnih imen je včasih koristno vedeti, ali ne kažejo imena v nekaterih krajih posebnega načina tvorbe, kar lahko pomaga pri določanju kakšnih omahljivih oblik. In takih slučajev imamo polno, da bi bil res že čas, da se na predlog pristojnega foruma uradno ugotovijo krajem pravilne oblike. Če pregledamo krajevna imena mariborske (širše) okolice na desnem bregu Drave, najdemo veliko število takih, ki se končujejo na —e in se sklanjajo v množini ženskega .spola. Moških pluralia tantum, ki so tako značilna za panonske Slovence, tukaj ni, dasi so očividno tudi tukaj prvotno bila, a so pozneje dosledno prestopila v žensko sklanjatev. Tako se je prvotna oblika Uskoki (za turških bojev) obrusila v Skoki, kar se v ednini (Skok) še rabi za rodbinsho in hišno ime, dočim se danes vas (v slivniški župniji) imenuje izključno Skoke, prebivalci pa so Sko-kovljani. Kakor so današnje Petrovče bile nekoč Petroviči, takjo so Pongerce nekdanji Pongerci (po kakšnem starosti Pankraciju), desno od Drave so 8) Zdi se mi, da se petlinie petje onomatopoetično posnema z izrekom: »Kike-riki, Varožlf gori,« kjer je »i« končnice že zato bil potreben, da bo onomatopoezija večja. Mihovce. onstran (pri Veliki Nedelji) pa Mihovci. Sem spadajo tudi Do-brovce (ljudstvo izgovarja Dobravce, ker so v dobravi), to so bili nekoč brez dvoma Dobravci, sedaj pa se imenujejo prebivalci Dobravčani. Iz teh in podobnih zgledov vidimo, da so bivša moška imena, ki so značila prebivalce v teh krajih, praviloma prehajala v žensko sklanjatev, pač menda zato, ker je pogostni tožilnik (na vprašanje: kam greš?) izpodrinil imenovalnikh V tem poslednjem oziru najbolj čuden slučaj je morda koroški Bilčovs (iz Bilča ves, tožilnik in nato imenovalnik Bil-čovs, rod Bilčovsa!). Iz slučajev, kjer je taka heterogenija očividna, smemo sklepati, da so bila tudi mnoga druga imena na —e prvotno moškega spola, torej sedanje Cirkovce nekoč Cirkovci, Medvece (Medvedci, Medved, Medvedec), Pleterje so Pletarji, isto je menda s Starošincami, Staršami, Sesteržami, Stopercami i. p. Omeniti so še Pekre, ki so bile prvotno Pekri (peker, pekra je zgradba, kjer se mlati, torej nekak skedenj). Toda ne samo prvotni moški samostalniki so prevzeli ženski spol, tudi imena, ki so bila nekoč v ednini srednjega spola na (omehčani) —e so prešla v žensko množino, in sicer zopet v soglasju s koroškimi Slovenci. Podravje, Posavje i. p. so pravilno izvedene besede z jasnim pomenom, torej je kraj ob Krki (na Koroškem) Pokrčje, vendar pa se imenuje Pokrče (iz Pokrč, v Pokrčah). Vas blizu Ptuja se imenuje Trniče (Trnič), kar je nedvomno trničje (po mnogoštevilnih akacijah); Prepole se danes sklanjajo kakor koroško Žihpolje (v Žihpoljah). Iz prvotne oblike Pobrežje je napravilo ljudstvo Pobrže (v Pobržah). Podobno je tolmačiti tudi Jablanje (ljudstvo točno izgovarja —nj, zato je pisava Jablane napačna), morda tudi Hajdoše iz Ajdišče kakor deteljišče. Zanimive so tvorbe Vrhole, kar si razlagam iz Vrhovlje (vrh, vrbovje, vrhovlje) in Brezule (breza, brezovje, brezovlje); zato tiči tudi v Šikolah morda kakšno Šikovlje (Pleteršnik navaja šikara, Gestriipp). Tako utegnejo tudi Hoče imeti za podlago edninski srednji spol (hojčje?), morda tudi Ruše, Ranče, posebno pa Rače, ki so se prvotno pač imenovale Račje, kakor so sedaj zopet začeli nekateri (napačno) pisati in sklanjati v Račju ali v Račjem, dočim pravi Račanci poznajo samo Rače, Rač, v Račah. Ne vem, zakaj bi ta beseda ne mogla biti v zvezi z raki, ki jih je bilo tam še nedavno, nemški Krebs, v starejši obliki Krois, naj je tudi razlaga nemškega imena Kranichsfeld dokaj fantastična: Kroisfeld, gruis-feld (grus, gruis, žerjav, od tod Kranichsfeld). Obliko Račje je prvi uvedel tamošnji nadučitelj, ki se je jezil, ker je njegova pošta, naslovljena: v Račah, redno hodila v Ratschach (Radeče). Kakšne spremembe lahko krajevna imena doživijo, zadostuj za zgled Poljčane. V listini iz 1. 1245. čitamo in Poltsach, kar kaže na ime Poljče (kakršnih je mnogo), najprej v edninskem srednjem, na to v množinskem ženskem spolu; prebivalci so bili Poljčani, katero ime pa je kot ženski plurale tantum začelo pomenjati kraj, zato so za prebivalce morali napraviti novo obliko. Na ta preprost način, ne pa kot »ostanki soglasniških osnov«, se tolmači današnja »nepravilna« sklanjatev imen na —ane, kjer se ponekod menjavajo oblike iz treh različnih imenovalnikov, kakršni so bili v različnih dobah. Primerjaj Breznikovo Slovnico, 3. izd., str. 88: Goriče, Goričani, Goričane! Če znamo kakšno ime (s potrebno previdnostjo in rezervo) tolmačiti, še s tem ni rečeno, da se mora tudi tako pisati. Restitutio in integrum tukaj ne velja, merodajna mora biti oblika, ki si jo je narod tekom stoletij prilagodil, četudi se ne sklada s slovnico, samo da se ravna po sedanjem pravopisu. Torej bomo pisali edino Rače (namesto Račje), Zr-kovce (namesto Zrkovci), Strgojnca (namesto Strazgojnce), Zatoliče namesto Zlatoličje), Orehova vas (in ne Vas, pa tudi ne ves). Dr. A. Dolar. Slovstvo. Don Frano Bulic: Razvoj arheoloških istraživanja i nauka u Dalmaciji kroz (zadnil' milenij. Split, 1925. »Cum scripsi haec, annum agebam octogesimum« — tako zaključuje naš sve-tovnoznani arheolog to svoje delo, ki je izšlo o priliki in v počast Tomislavove tisočletnice v »Zborniku Matice Hrvatske« kot priloga »Vjesniku za arheolo-giju i historiju Dalmatinsku« I. 1924.—1925. — V ntiem nam podrobno navaja vse domače in tuje pisatelje, zavode, ustanove in publikacije, ki so od 10. veka do naših dni namenoma ali mimogrede posvečali svojo pozornost Dalmaciji radi njenih mnogo-brojnih spomenikov. Saj je ravno ta zemlja polna starin; kamni, razvaline, celrkve, grobovi, napisi, novci, posode, orožje, orodje, lepotičje i. dr. nam pričajo o prehisto-rični, ilirski, grški, rimski, starokrščanski, starohrvatski, turški in beneški dobi. Hrvatska arheološka društva v Splitu, Khiinu, Ninu, v Bihaču, Dubrovniku, Kotoru in Zagrebu iščejo, zbirajo, hranijo in objavljajo spomenike in pomnike svoje zemlje. Ali dočim so se raziskovalci in pisatelji prej omejevali skoro izključno na rimsko in starokrščansko dobo ter puščali v nemar hrvatsko narodno preteklost, zaz,namo v 50. letih prejšnjega stoletja prve poskuse, rešiti pozabljenosti hrvatske priče, iz grobov in ruševin dvigniti hrvatsko zgodovino; a že danes je Hrvatska, predvsem pa Dalmacija po prizadevanju in zaslugah hrvatskih arheologov izmed naših pokrajin prva in najbolj raziskana, tudi kar se tiče narodnih starin. Že prof. Sime Ljubič je podal pregled o tem, kar je bilo pisanega o spomenikih od Marka Maruliča do njegovih dni. Don Fran Bulič pa je s tem svojim delom do potankosti izpopolnil Ljubica, poesegel dalj nazaj in nadaljeval do najnovejšega časa, do 1. 1925. Pričenja pri Tomislavovem sodobniku, pisatelju na carskem jftestolu. Konstantinu Porfirogenetu, ki opisuje spomenike po mestih primorske Dalmacije, zlasti cerkve; in Dioklecijanovo palačo V dolgih presledkih si sledijo redki pisatelji srednjega veka; do Tom a Arhidijakona(vl3. stl.), ki prepleta legendo in !hi- storijo, je le malo poročil o spomenikih: šic-le z napredkom humanističnega gibanja se zgoščajo vrste mož, ki skušajo iz napisov in ostankov razDrati preteklost, kakor; Ciriacus Pizzicolli iz Jakina (zato Anconitanus) v »Ep,„rammata reperta per Illlyricum« in njegov sovrstnik Peter Caeoiusv zbirki »Codex Tragurinus«. Mnogo prepisov starih napisov je1 napravil potopisec Marinus Sanudo. Po raziskovanju v Solinu1 in Dioklecijanovi palači je znan pesnik Marko Marulič (1450—1524). Izmed mnogih beneških potopiscev 16. in 17. stol., ki poročajo o Dalmaciji, bi omenili Giambattista G i u s t i n i a n a, ki pravi, da je bil Dioklecijan doma iz sela Kuk (sedaj Kučina). Napise je potvarjal Tomko M a r n a v i 6 izi Šibenika, naslovni škof bosanski (f 1639). Koncem 17. stol. sta lionski zdravnik in antikvar Jak Spon m Anglež Jurij VV h e 1 e r na potu v Grško in Orient obiskala dalmatinska mesta; v svojih poročilih popisujeta spomenike, napise in Dioklecijanovo palačo; omenjata tudi ljudsko mnenje, da sta portretni glavi v Dioklecijanovem1 mavzoleju aesarjevi (po Buliču predstavlja ženska glava Prisko, ženo Dioklecijanovo), o 9 km dolgem vodovodu, speljanem od solinske reke Jadra do palače trdita, da ga je dal Dioklecijan zgraditi samo radi postrvi. Ta vodovod, ki je ostal neuporaben, bd barbarskih napadov v VI. in VII. stl. do 1878, ko so ga zopet popravili, dovaja sedaj pitno vodo Splitu. Tudi beneška chorografa Camucio in Cornell i opisujeta mesta in sela v Dalmaciji in tudi Dioklecijanovo palačo, a le s strateškega stališča; palača je bila v 16. in 17. stl. trdnjava proti Turkom, od katerih ni bila nikdar zavzeta. V istem času, piše o Dalmaciji oče dalmatinske zgodovine Ivan Lučič (Lucio), katerega tudi Mommsen hvali. S i m u n Ljubavec (Gliubavaz) zbira napise Zadra in okolice, prve tudi Valerij dePonte. Dr. A. Caramaneo M a t j a š e v i 6 iz Visa, ^ 1721', arheolog in hagiograf je prišel o prvem solinskem škofu sv. Dujmu do istih zaključkov ko Bulid, dasi še ni poznal Matijaševicevega rokopisa, t. j., da Dujpm ni bil Petrov učenec in mučen pod Trajanom 107, ampak pod Dioklecijanom iin je pokopan v Rimu/ Jezuita R i c e p u t i in F a r 1 a t i sta sestavila Illyricum sacru 'm (cerkveno historijo starega Ilirika; mnogo podatkov za to delo jie dal splitski nadškof Pacifik Bizza, ki je 1750. na svoje stroške ustanovil Museum Spalatinuni arcie-piscopale v atriju nadškofijske palače. L. 1849. je bilo od1 tam 182 napisov premeščenih v arheološki muzej v Splitu in ker je bila tu do 1870 tudi gimnazija, je bilo Jnnogo teh napisov uničenih, tako da jih je 1. 1867. dobi! Mommsen samo šfe> 3(5. 1764. sta arhitekta Anglež R. A d a m in Francoz C. Clerissau v slikali rekonstruirala Dioklecijanovo palačo in vsi drugi so skoro do zadnjega časa sledili' Adamovemu delu v rekonstrukciji. Z arheologijo se je bavil tudi dalmatinski roja'J«, miatqmatikj jln fizik Rju g e r i j B o š k o v i c. Kanonik Pavlovid-Lučidje okrog 1800 zbiral napise po Neretljanskeni polju in Makarski in jih izdal kot Marmofa Macarensia in Marmara Tragurensia. Polihistor Julij B a j a m o n t i je napisal koncem 18. stl. Memoire della citta die Spalato. Nova boljša doba za dalmatinsko arheologijo prične s prihodom avstrijskega cesarja Franca 1. 1818 v Dalmacijo in z ustanovitvijo arheološkega muzleja v Siplitu 1821. Mnogo razprav o Saloni, Dioklecijanovi palači in starem Iliriku je objavil sin prv vega začasnega muzejskega ravnatelja, zdravnika Karla Lainze (t 1834) Fr. Lanza (1808—1892), zdravnik, nekaj časa upravitelj muzeja, pozneje profesor tudi Buličev. Nov impulz za izkopavanje se prične pod muzejskim ravnateljem dr. Fr. C a r r a-r o z odkritjem perimetralnih zidov Salone in z najdbo krščanske krstilnice. O Ivanu K u k u 1 j e v i č u, ki je iz svojih potovanj po Dalmaciji 1854, -'1857 in 1873 popisal narodne starine hrvatske, pravi avtor: »On je prvi, koji je posvetio pažnju spomenicima iz dobe hrvatske narodne dinastije u Dalmaciji, prvi je don5t> natpis i sliku Višeslavljeve Krstionice iz Nina, sada u muzeju Correr u Mletcima, natpis župana Godesiava u Ninu, natpise Večenege u samostanu sv. Marije u Zadru itd.«. Z ustanovitvijo Jugoslavenske Akademije v Zagrebu 1866. naj bi se bilo tudi začelo razvijati živahno delovanje na dalmatinskem arhleofloškem polju, a Bulid obtožuje sebe, kier v trojnem svojstvu — kot ravnatelj gimnazije, muzejski ravnatelj in konservator spomenikov — ni mogel opravljati vseh poslov brez pomočnika in brez rednega sluge. V nadaljnem navaja dalmatinske pisce, ki so sc bavili z arheologijo: Ivana in Matijo Kapor-ja iz Korčule, F e n z i - j a Ant. iz Šibenika in tri iz Starega grdila na Hvaru N a s i t e o Petra, ravnatelja liceja v Gorici, Nikolo Ostojld-a in Širna Ljubica in Hrvate, ki so s svojimi spisi vnemali zanimanje za prošlost Daly macije, kakor: Modrida, H o i e a, Franida, Kršnjavija, V as i d a, Karamana: od tujcev: W i 1 k i n s o n-a, I. d' Agincourt-a, botanika Fr. P e t t e r-a, prof. split, gimnazije, M o m m s e n-a in H i r s c h f e 1 d-a (Corpus In-scriptionum Latinarum), C o n z e-a, N i e m a n n-a, Eitelberger-ja, dfc Rossi-j a, M o t h e s-a. Freeman u-a in J a c k s o n-a. N o a c k-a, R e i s, c h-va, Strzygowskega, Dvora k-a i. d'r. Izmed pisateljev, ki so proučevali spomenike posameznih mest v Dalmaciji naj omenim samo numizmatika R e š e t a r-j a P. in sina Milana ter Slovenca Vojeslava M o 1 e-t a. Od 44. str. dalje je opisana zgodovina In križev pot splitskega muzeja v letih 1821. —1921; kako malo razumevanja za arheologijo ima ne samo masa, ampak izobraženci, nam povedo besede: »warum kaufen Sie so viele Steine«, ki jih je moral slišati Bulio v avstr. fin. ministrstvu, ko je prosjačil za prostorno muzejsko stavlbo v Spditu, da bi mogel v njej vse zgodovinske predmete namestiti. Nato navaja osebe, ki so delovale in še delujejo v službi muzeja. Nas Slovence posebe zanima dr. Mihovil A b r a m i c in Simotnl R u t a r, o kateTem pi^ avtor: »Od godine 1886. stupio je u muzejsku službu kao pnivremeni asistent S. Rutar, profesor splitske gimmazijle, i to do g. 1888., kada je bio premešten u Ljubljanu, gdje je f kao konzervator razvijo lijepu djelatnost, osim što je pisao u Splitu i za organ muzejski »Bullettino d' archeologia, e storia dalmata«. Do 1856. jc vse, kar se je tikalo arheoloških zadev, spadalo pod krajevno politično oblast, Še-le od takrat je prevzelo smotreno nadzorstvo in vodstvo »Zentral-kommission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und1 historisehen Detnkmale in Wien«. Eno najvažnejših poglavij knjige.se mi zdi na straneh 56 do 84, kjer v velikih potezah riše vsebino vseh 46 letnikov časopisa: Bullettino di archeologia e storia dalmata (ustan. 1878.), ki postane z Ittom 1920. Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku. Od 84. dalje beleži arheološke zavode in publikacije v Avstriji, ki so se pečale z dalmatinskimi starinami, med njimi 1889. v Sarajevu ustanovljeni: Glasnik z e-maljskog muzeja u Bosni i Hercegovini in Vjesnik hrvatsko-ga arheheološkega društva u Zagrebu (od 1879. dalje) pod S. L j u-bicem in J. Brunšmidom. Str. 92 razvoj in stroški izkopavanja starin; tu se mudi avtor delj časa In podrobno na glavnem torišču svojega življenskega dela pri stari Saloni in bližnji okolici (str. 92—110) (obenem zvemo, da je naša država 1922. sklenila pogodbo z danskim društvom Ras k-0 e r s t e d-F o n d e t v Kopenhagnu, ki sme kopati po Dalmaciji za starinami in si pridrži pravico prve znanstvene publikacije, a predmeti pa vendar ostanejo mam) in pri Splitu ali bolje Dioklecijanovi palači (str. 114—122), o kateri pripravlja don Bulic obširno monografijo. H koncu podaja še pregled domače hrvatske arheologije posebno zadnjih desetletij (str. 122—151). — Pri tej priliki in na tem mestu bodi mi dovoljeno, da se spomnim za hrvatsko prošlost tako pomembnega Kninskega Starinarskega društva, ki je lani praznovalo 401etnico svojega obstoja in zaslužnega njegovega ustanovitelja in predsednika Fra. L u j a M a r u n-a, ki je istotako z društvom lani obhajal jubilej svoje sedemdesetletnice. — 93 slik, fotografij, načrtov, tlorisov (odi teh 40 na celi četverki), ki se nanašajo na Dalmacijo, njene zgradbe, napise, starine, krasi to Buličevo delo, ki je kronološki leksikon za dalmatinsko arheologijo. K zaključku tega poročila naj zapišem avtorjeve besede same, ki veljajo tudi nam Slovencem: »Sto smo znali petdesetih i šezdesetih godina prošloga vijeka iz naše domače arheologije i koje smo knjige za te struke imali? Zora nam je istom planula' šezdesetih i sedamdesetih godina prošloga vijeka istraživanjem naše domače povijesti po arhivima, no puni dan je svanuo historičarima pogotovo, kada se iztraživanja prote-goše na kamene spomenike, vadene iz utrobe majke zemlje istraživanjem i naporom naših savremenih arheologa. Na mlademu je naraštaju, da nastavi rad na polju arheoloških istraživanja, ko-ja krče put historiskoj nauči. Hoc est in votis!« K. Prijatelj. Kos Franc, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Peta knjiga. Uredil Milko Kos. V Ljubljani, 1928. Založila in izdala Leonova družba v Ljubljanft Vel. ,8°. LVJI.+587 strani. Subskripcijska cena: Din 165 za nevezani, Din 183 za vezani izvod. O Kosovem »Gradivu «smo že poročali svoj čas v »Časopisu« in sicer o prvi knjigi v I. letniku, str. 100—101, o tretji v IX. 1., str. 142 do 144, in o četrti v XVI. 1., str. 121—123l Med pripravo pete knjige pa je pisatelj dr. Franc Kos 14. marca 1924 umrl, zbog česar se je knjiga zakasnila. Ureditev knjige je prevzel pisateljev sin, g. Milko Kos, ki je sam spisal »Uvod« in oba »Imenika«. Knjigo krasi slika |pc(kojnega pisatelja, katero je narisal drugi pokojnikov sin, g. Gojmir Kos. Str. III. ima napis: »Spominu dr. Franca Kosa, f 14. III. 1924, Leonova družba«. Na V. strani je seznam korporacij, katere so s svojo podporo Izdajo pete knjige omogočile, in na VII. strani poroča dr. Milko Kos, da je prevzel na prošnjo L. d. izdajo te knjige, in označi kratko smernice, po katerih se je ravnal. Peta knjiga »Gradiva« je urejena na Jsti načtai, kakor prejšnje. I. »Uvod« |iam oriše slovensko zemljo v razdbbju 1201—1246, do začetka avstrijskega brezvladja, s katerim je delo zaključeno, in sicer najprej njeno politično zgodovino v obče (str. ,XI,—XXVI.), potem zgodovino posameznih pokrajin (do str. L.): Koroško, Slov. Štajersko, Kranjsko, Goriško v političnem in deloma tudi v cerkvenem oziru. Za ta uvod) porabi izdajatelj pregledno v »Gradivu« navedene virei Zraven še navede (str. L. in LI.) literaturo, katero je še upošteval. Stari) viri sledijo na sedmih straneh (od LI—LVII). II. »Gradivo« navaja na 424 straneh 899 bolj ali manj obširnih regestov za 'Čas od 1. 1201.—1246., potem še v»Dodatku« 6 regestov iz istega časa za Prekmurje (štr. ,425—428). Zadnji regest nosi številko 905. Ker pa urednik zahteva v popravkih črtalnje dveh regestov: št. 248 in 749 (ne *fa bi to utemeljil), št. 269 pa ima dva regtesta" (269, 269a), imamo skupaj 904 regeste. Regesti so izvedeni po navadnem načinu. Na glavice označen najprej datum in kraj (če se da določiti). Krajše ali daljše besedilo je slovensko, osebe in krajevna imena, pa tudi druge važne reči pa so v oklepu tudi v prvotni obliki po izvirniku. Potem sledi časovna določba po izvirniku doslovno, enako tudi priče. Regesti, ki vsebinsko ne zadevajo našega ozemlja razen prič, so podani v najkrajši obliki. Sledi še označba vira in njegovo slovstvo. Pod črto podaja včasi razlago krajev, drobne podatke o navedenih osebah i. 'tf. d. t Knjigo sklepajo »Imenik krajev in oseb« (str. 429—567), »Stvarni imenik« (str. 569—585) in pol strani tiskarskih pogreškov in popravkov. Da v tako obsežni knjigi še pri najskrbnejši korekturi ostane ta ali drug tiskovini pogrešek, je razvidno. Ravnotako so tudi nekatere netočnosti razumljive, ker pisatelj ,ne more vsega iz lastnega pogleda poztaiati. — Str. XXXVI: Ni se od Jarenine odcepila mariborska župnija, ampak verjetnejše je, da se je kamniška pražupnija raz'-cepila v jareninsko in mariborsko in je ipri tej delitvi tudi zgubila svoje župnijske pravice na Maribor. (Primeri ČZN., XVI H. 1., str. 65 nasi.) — Str. XXXVIII.: «Lemberg pri Poljčanah« je dvoumana določitev kraja. Bližnji Lemberg je oni pri Rogatcu, v tekstu navedeni Lemberg je pri Novi cerkvi, oziroma pri Celju. —• Str. XLVIII.: beri kompleks mesto kompreks. — Str. 71, št. 122.: Mesto Nehova beri Nebova. — Str. 78, št. 136.: »Sulze« je Slatina oz. Slatinski dol; Sojča je neznana beseda. — Str. 139, op. 173.: Residentia po cerkvenem pravu ni pravilno razložena. K rezidenci je obvezan vsak duhovnik, ki ima kak beneficij. — Str. 314, št. 663.: »Heinricus sacerdos de( sancta ;Maria« pač ni bil v Šmarju pri Jelšah, ker še takrat bržčas ni "bilo Oesrkve. (01. dr. Ko-vačič, Zgodovina Lavant. škofije, str. 84,85). Henrik, ako ni bil braslovški kaplan, je' bil mogoče pri Slivnici pri Mariboru, ali kje mia Kranjskem. Pisatelja je zavedel pač Zaton, St. UB., II., str 656. — Str. 320, št. 674.: »in plebe sancti Leonardi«: župnije ne smemo iskati ipri Sv. Lenartu v Slov. goricah, kakor nas uči »Imenik«, str. 545, amjpak to je Nova cerkev pri Celju, ki mieji na konjiško župnijo. Sv. Lenart v Slov. goricah ni pripadal nikdar k oglejskemu patrijarhatu. K »Imeniku« bi še pripomnili, da izraz: »št. Lenart v Slov. goricah« ni pravilen. Nad Dravo izraz »Št.« za »Sveti« ni v rabi, razen v novejšem času edino za »Št. llj v Slov. goricah«; »šent« pomeni v teh krajih čisto kaj drugega, kakor »svet«. Glej Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, II., str. 623, jia prvem mestu! — Str. 421. št. 891. in v »Imeniku«, str. 451 se rabi za »Sacadital® poslovenjeno »Cakovska dolina«, proti kateremu nazivu smo že pri referatu o tretji in četrti knjigi »Gradiva« ugovarjali«. Beseda »Saggau« ali »Saga« izhaja po svojih starih oblikah iz besede »sekati«. Skoraj vsa krajevna imena te doline pričajo, da je bilo nekdaj tukaj samo gozdovje, ki se je poteim sčasoma iztrebilo: Elichberg (trikrat);, Krast (oboje: Ihrast), Buchegg, Wuggau, Wuggitz (vse tri: bukev|), Lieschem, Haseldorf (lešje). Dalje: Oberhaag (slov. Osek), Niederhaag, Obergreith, Untergreith (trebiti) in Sagau. Zadnje je potok in vas ob potoku. Zemljevid slovenske zemlje, katerega jei Izdala Slovenska Matica; rabi za potok izraz »Čakova«, za vas »Žagaj«. Dr. Kovačič pa rabi za dolino izraz »Zagajska dolina«, za vas pa »Cakova«, torej ravno obratno. Ker je vas dobila ime po potoku (prej kakor narobe) in Kobanci (na Radl-Remšniku)' to dolino imenujejo »Zagošče«-Zagozdje, nimamo nič proti rabi besede i»Zagaj« za potok in za vas, ako »Sakova« ne ugaja. Iztrebite pa nepotrebno in neosnovano skovanko »Čakova«, ki nima nobene eitimologične in zgodovinske zveze s (»Saggau«! — V »Imeniku« manjka značnica »Sv. Jurij na Jezeru«, ki se rabi v regestu št. 62 in 453 — brez nemške ozinačbe. Pač pa se navaja i»St. Georgetn, am Langsee« brez slovenske označbe z regesti št. 62, 296 in 453. S tem je iskanje otežkočaroo, če he delo brezuspešno. — Manj moti abecedna izmenjava str. 453: Dicterius - Dictalmus; težje se najde str. 461 značnica Filisida, ker ji sledi 13 Filipov, namesto, da bi stala »Filisida« za »Filip«-i. — Pod značnieo »Dobrla vas«, str. 454, naj se bere mesto druge »>Ivna« »Ivne«; sicer pa manjka značnica i»Ivna«, »Ivne« pod črko »I« in oblika z I © tudi1 pod »Juna«, str. 488. — »Magister scholarum« bi imel boljšo značnieo »učitelj« ali »šolski vodja«, kakor »mojster« (str. 577); diši preveč po nemškem »Schulmeistier«. — Str. 432 pri značnici »Albert grof iz Vovber« so pri zadnjih dveh podatkih številke zmešane: namesto 707 in 715 bi moralo biti 705 in 717. — Str. 474 pri Haftnidu, žup-. miku v Konjivah, je prva letnica 1214, ne 1212, ■—1 Str. 560, pod značnieo »Vovbre«,'je "a koncu grof Viljem (III. starejši, grof Viljem IV. pa mlajši, tiskano pa Je obratno. — Ne vemo, iz kakega razloga je g. pisatelj izpustil ustanovno listino za lavantinsko škofijo z dne 10. maja 1228, dočim prinaša vsebino poznejše listine, s katero jte nadškof določil, katere cerkve spadajo pod oblast nove škofije. — Sicer pa so vse to !le malenkosti, katere smo pri pregledu knjige zapazili. Knjigo smo že težko pričakovali in smo veseli, da smo jo tako lepo opremljeno, po osmih letilh vendarle dobili. Upajmo, da se bo po knjigi pridno posegalo in se krile gmotne žrtve Leonove družbe. S tem bode tudi omogočeno, da dobimo nad'aljne knjige tedno vsako tretje leto, kakor se nam zagotavlja, seveda, če tudi tiskarna svoje pogoje drži! Matija Ljubša — Celje. Bulič Fran—Kar a man L j.: Palača cara Dioklecijana u Splitu. Izdanje »Matice Hrvatske«. Zagreb 1927. V. 8°. Str. 285. Delo o Dioklecijanovi palači je napovedano že v knjigi »Razvoj arheoloških istraživanja i nauka u Dalmaciji«, deloma se vsebina (in tudi slike) obeh knjig celo krije;, ker je naravno, da je Dioklecijanova palača bila od nekdaj privlačen predmet arheologov in arhitektov. V zvezi s to razpravo je Buličeva obsežna monografija o Carju Dioklecijanu, ki jo je objavil v hrvatskem in italijanskem jeziku v »Vjesniku hrv. arheol. društva« v Zagrebu (N. Ser. zv. XIV. 1915—1919) in v »Bulllet-tinu« 1916. Razprava o »Palači« je razdeljena v sedem odsekov. Uvod sam nosi št. I. V II. odseku razlaga ime, položaj, dobo gradnje in materijah Prav pravi francoski pisatelj E. Maury, da je Split najprikladnejša pozornica, kj|er se vzbudi v človeku historični čut. Po izgubi Trsta in Reke je Split najvažnejše pomorsko mesto naše države. Obče je mnenje, da me Split—Spalato izhaja od latinskega »sacrum palatium«, od Dioklecijanove palače, v katero se je prvotno mesto dejanski vgnezdilo. A ni tako. Ime Spalato se omenja že pred nastankom Dioklecijanove palače prvJč na Peutingerovi karti, napravljeni na podlagi chorografične karte rimskega cesarstva ok. 1. 12. pr. Kr. Na zapadni strani Palače je bilo starodavno ribarsko selo Aspalathos, to ime pa znači neko rastlino. Po dalmatinski obali so bile že 4. stoletja pr. Kr. raztresene naselbine dorskih Grkov, tudi Salona In Trogir sta grški naselbini. Po Aspalathos je dobila ime tudi cesarska palača in posredno mesto Split. Sicer je pa na Split prešlo tudi ime razrušene bližnje Salone, katero ime se večkrat šle v poznejših stoletjih rabi za Split'. Glede časa, kdaj je začel Dioklecijan zidati svojo palačo, je avtor mnenja, da se je to zgodilo proti koncu njegovega vladanja, ker prva leta je bil popolnoma zaposlen; z vojnami in preustrojstvom države. To domnevo potrjuje dejstvo, da se je Palača zelo naglo gradila in še ni bila povse gotova, ko Je Dioklecijan 1. maja 305 odložil via-darstvo in nekaj tednov pozneje prišel prebivat v svojo splitsko palačo. Arhitekt ni znah^ toda razni znaki, ki so se našli po zgradbi, kažejo na grške kamenoseke in zidarje, a bilo je med njimi tudi kristjanov, vsaj eden krščanski emblem se je našel, ki ga je kamemosek obrnil tako, da ga ni lahko kdo opazil. V III. odseku podaje pisatelj pregled ogromne literature o Dioklecijanovi palači od Amijana Marcelina (ok. 3č)9—400) prav do današnjih dni v različnih jezikih in iz najj-Tazličnejših vidikov. Po soglasni sodbi je Palača najvažnejši spomenik antične umetnosti v Dalmaciji, da, v celi naši idlržavi. V IV. odseku sledi natančen in podroben opis Palače, ki predstavlja ob enem vojni tabor in pa pozrorimsko letovišče. Zavzema površino 29.409 m*, v njej je bilo 1. 1926. 278 hiš in 3200 prebivalcev. Najprej opiše zuinianje zidove, stolpe in mestna: vrata; med temi so najznamenitejša »Zlata vrata« (Porta auTea) na severni strani. Po- tem sledi opis stavb na južni strani v znotranjosti Palače. Dočim so ostali dleli unejeni nalik vojnemu taboru, ima južni del značaj letovišča. Tu so najvažnejše stavbe, ki so so po vrsti natančno opisane: p e r i s t i 1, odkrit prostor, zvan pozneje stolni trg (Piazza del Duomo), z arhikolonadami, potem carjev Mauzolej, sedaj stolnica, in domač tempelj, sedaj krstilnica. O sedanji stolnici se že od starih časov javljajo razna naziranja, da je bil to Jupitrov tempelj ali Kibelin ali mitrej. Pisatelj vsa ta domnevanja kritično pretresa in prepričevalno dokaže, da je bila to prvotno grobnica Dioklecijanova, ki se je smatral kot polbog in kot tak sin Jupitrov, v tem smislu se mavzolej lahko imenuje Jupitrov tempelj. Pač pa je bil domač tempelj posvečen Jupitru ali Eskulapiju, ki je bil carjev osebni zaščitnik. Kamenje za Palačo so lomili na otoku Braču, sicer so gradivo (sfinge in ste-,) brovje) dovažali celo iz Egipta. Gradba te palače je nazoren izraz silne moči rimskega imperatorja. — Dioklecijana so položili k večnemu spanju v njegov mračni mauzolej, kjer je škrlatna preproga pokrivala njegov sarkofag, istega leta 313, ko ie Konstantinov edikt krščansko cerkev izvabil iz temnih katakomb v solnčno svetlobo. Dioklecijan je kot »vpokojen« cesar sameval v Palači, pa jie tudi po smrti ostal sam v mauzoleju. Njegova žena Prisca in edina hči Valerija sta bili kristjanki ter sta bili umorjeni leto dni pozneje v Solunu. Malokaj se je ohranilo od Dioklecijanovih osebnih soban. Kolikor se še da o tem kaj spoznati, sta posebno marljivo preiskala arhitekta Nemec Niemann in Francoz. Hebrard. Rimljani so povsod skrbeli za dobro pitno vodo, pa jie tudi Dioklecijan napeljal vodovod v svojo Palačo, Ta vodovod se je še ohranil in so ga 1. 1878.-9. popravili ter po njem danes Split dobiva izvrstno vodo od izvorov reke Jader. Zelo poučen je peti odsek: Dioklecijanova palača v zgodovini umetnosti. To poglavje je spisal Lj, Karaman, vse drugo je Buličevo delo. Palača je zapleten umet-nostno-zgodovinski problem in ni čuda, da si mnenja učenjakov v marsičem nasprotujejo. ..,,., Nekateri raziskovalci hočejo podčrtati veliko važnost Palače za zgodovino umetnosti, pa jih je to zavedlo, da vidijo drzne novotarije in izvirne izume stavbenikov tudi v tistih motivih, ki se nahajajo direktno v razvojni liniji umetmlostii pozne antike in se nahajajo vsaj v zametku že v starejši rimski umetnosti. Tako so nekateri spravili splitsko palačo v naravnostno odvisnost od Dioklecijanove palače v Nikomediji in v Antiohiji, ki jih je tudi Dioklecijan postavil ali vsaj dovršil, in jo smatrajo za delo m^ioazijske ali sirske umetnosti. Drugi občudujejo v Dioklecijanu mogočnega carja-vojaka in. smatrajo Palačo za njegovo osebno delo z vojaškim obeležjem. Nasproti, temu poudarja pisatelj, da se v Palači zrcali arhitektura onega časa in umetniškega kroga, v katerem je Palača nastala, ona je tipično delo časa in kraja svojega postanka. Nastala .je namreč ob preokretu srednje- ia poznorimske cesarske dobe, v kraju, kjer so se stikale sfere zapadne in iztočne ali. helenistične umetnosti rimskega imperija. Pisatelj stavi velezanimivo vprašanje, kakšno mesto zavzema Palača v zgodovini umetnosti? Kaj je v njej novega, kaj žei prej znano in rabljeno, v čem se kaže dekadenca klasične arhitekture, v čem evolucija; kateri solistični motivi kažejo na Izftok, kateri so bili že zdavna v navadi na Zapadu? Dioklecijanova palača je ob enem utrdba im letovišče. Pisatelj zavrača mnenje, da je načrt Palače posnetek vojnega tabora (castrum). Pravokotna oblika in navpično križanje ulic ni samo specifična last rimskih vojnih taborov. jZe v staren*.Egiptu in tudi Etruščani so. poznali mesta z navpično se križajočimi ulicami in .z mestnim potnirjjem v obliki pravokota. Razločevati je med mesti, ki mahoma umetno nastajajo, in med. mesti, ki se polagoma razvijajo iz priproste kmetske ali ribiške naselbina Umetno ■ustvarjena mesta imajo vedno bolj ali manj pravilno (pravokotno obliko, tudi za srednjeveška mesta velja to, med drugimi tudi za naš Maribor. Znani umetniški zgodovinar Strzygowski vidi v Palači dokaz za svojo trditev, da so sirski stavbeniki prenesli umetnost in tipe na Jadran, odtod pa dalje na Zapad, nasprotno Francoz Zeiller vidi prototip Dioklecijanove palače v ilirskem rimskem kastelu Mogorjelu v Hercegovini. Toda to je tip, ki se javlja že tu in tam v dobi prvega cesarstva, a v začetku 4. veka postane splošen. Sirski vpliv se ne sme pretiravati in vzeti ekskluzivno, ker takih analogij je V rimskem cesarstvu več, napačno je bilo tudi, da se je Dioklecijanova palača vsporejala s cesarskimi palačami na Palatinu ali s Hadrijanovo vilo v Tivoliju, dasi je med njimi Tazdalja več stoletij in pripadajo čisto drugačnemu sistemu. Dioklecijanova palača je v svojem južnem delu tip poznoanitičnega podeželskega letovišča, ona je trajna rezidenca cešarja-vpokojenca, v tistih burnih časih primerno utrjena. Dejanski tudi v poznejših časih Avari, Tatari in Turki niso mogli nikdar osvojiti z Dioklecijanovim obzidjem obdanega Splita. Po pravici odklanja pisatelj ono natezanje in samovoljno zavijanje, ki povsod vidi odvisnost od sirskega stavbarstva ali sploh odi orijenta; njegovo široko obzorje čez antično umetnost ga usposablja, da presoja Palačo celo naravno iz •osredja, v katerem je nastala. Starejši, v klasično grško umetnost zaljubljeni zgodo-l vinarji in arheologi so sicer hvalili solidnost rimskih stavb in praktičnost rimskega duha, vendar so videli v rimski umetnosti le počasno izumiranje klasičtnp helenske tradicije, prav posebno v poznejši dobi, ki se začenja baš z Dioklecijanovo palačo, ter prezirljivo grajajo barbarizacijo, podivjanost in anarhijo v oblikah. Osobito je zasluga dunajskega profesorja Riegla, da ne danes bolj objektivno sodi o pozni antiki; kar se je prej smatralo kot slabost in siromaštvo arhitektov, fe danes priznava kot naraven izraz nove struje in novega okusa v umetnosti. Pozna antika teži za masivnostjo, ona računa na opažanje iz daljave, skrbno izdelana por drobna (Dekoracija je tu odveč, njena odsotnost ni znak nezmožnosti arhitektov, ampak jo nadomestujejo močne črte in veliki kontrasti široke mase. Vendar pisatelj ne sledi brezpogojno braniteljem pozne antike ter priznava, d*a se pri Dioklecijanovi palači res opažajo nedostatki, znaki barbarizacije, torej dekadenca in pomanjkanje strokovne izurjenosti. Stavba jei sicer solidna, a površno in zanikamo izvedena, kar je pripisovati ne samo naglici, marveč sodelovanju domačih, manj izvežbanih, pro-vincijalnih delavcev. Vsekako je Palača za provincijo izredno in kolosalno podjetje ter potrjuje znani izrek, da so Rimljani zidali za večnost. V arhitektonski dekoraciji splitske Palače se kažejo že sledovi novih ciljev, katerim se približuje pozna antika, vendar gredo predaleč tisti, ki smatrajo Palačo kot izhodišče iki prcokret nove umetnosti. Rimska umetnost sploh ne pozna naglih, revolucijskih prehodov. Z občudovanja vrednim poznavanjem antične umetnosti kaže avtor, d!a to in ono ni izum Dioklecijanovih arhitektov, torej ne predstavlja Palača kakega prototipa nove umetnosti. Avtor odklanja mnenje Schneidera in Weiganda, da bi bila splitska Palača delo maloazijskih arhitektov, pa tudi Strzygowskega, ki jo pripisuje sirsko-antiohijskemu krogu, marveč jo smatra kot tipično delo helenističnih umetnikov na početku zadnje faze antične umetnostL V šestem odseku zasleduje g. Bulic usodo Dioklecijanove palače v teku naslednjih stoletij. Ker je Dioklecijan umrl brez dedičev, je Palača postala cesarska last; v severnem delu so napravili državno suknjarno za izdelovanje sukna za vojaštvo, južni del pa je služil kot bivališče pregnanih in odstavljenih cesarjev. Nekako 60 &t so vladali nad Dalmacijo iztočni Goti, ki so čuvali stare spomenike. Okoli 1. 615. so Avari razrušili Salono, nje romanski prebivalci so pred divjaki zbežali na bližnje oltoke, Šolto, Brač i. t. d., dobrih sto let pozneje pa so se preselili v močno obzidje Dioklecijanove palače in tako je koncem 8. ali začleitkom 9. stoletja Pallača bila spremenjena v mesto Split. Bogatejši sloji so si postavili udobnejša bivališča, siromašn,ejši pa so se nastanili po stolpih in podzemskih prostorih, v okolici, tik do obzidja so stanovali Hrvati in ž njimi pomešani Avari. Po priliki od 12. stoletja se je mesto razširilo tudi zunaj obzidja, vse skupaj je nekako zrastlo skupaj in se po pravici lahko reče, da je Palača kos okamenele zgodovine. Dioklecijanov mavzolej je koncem 8. ali začetkom 9. stoletja bil spremenjen v cerkev, posvečeno Devici Mariji in sv. Dujmu, kakor se je mislilo, prvemu škofu so-linskemu, kar je Bulic ovrgel in se tudi v tej knjigi peča s tem vprašanjem. Domač tempelj pa je bil spremenjen v krstilnico. Uporaba obeli stavb za bogoslužje ji je re'-šila propada, a so pri mavzoleju tudi s prizid'avami marsikaj pokvarili. Sploh je pre-zidavanje in dozidavanje v Palači monumentalni stavbi v innogočeni škodovalo, vendar je Palača, kakor je, še dandanes spomenik svoje vrste in glasna prijfa pekda-njega veličja. Avtor opisuje natančno tudi pozneje nastale spomenike v okviru Palače, tako zgodovino zvonika pri stolnici in njeno zakladnico. Kar je pri naših mestih redko, se Split lahko ponaša s svojo umetniško šolo stavbenikov in klesarjev, med katerimi sta najglasovitejša (13. stol.) Buvin in Radovan. Ta šola je ustvarila znamenita dela romanske umetnosti. Zelo zamimivo je in nazorno, kako so se ravno glede varstva te monumentalne stavbe razvijala in uveljavljala načela o varstvu spomenikov. Zadnji, 7. odstavek obravnava vprašanje, čigava last jie bila in je sedaj Palača. Iz nedvomnih dokumentov je razvidno, da je Palača od smrti Dioklecijanove do danes državna last, zasebniki, ki imajo v palači svoje hiše, kolikor so del Palače, imajo le servitutne pravice. Kot svojo last jo je smatrala rimska država. V srednjem veku je bila nekaj časa municipalna last, a municipalna oblast je v takratnih okoliščinah zastopala državno oblast; kot tako jo je smatrala beneška,, francoska ter prva in druga avstrijska vlada. Ker je torej državno lastništvo bilo nesporno, jo je dal mrs. Bulic kot državni konservator po napravi zemljiške knjige I. 1885. vknjižiti koti državno last. A za čudo, dobil je za to od avstrijskega finančrtega ministrstva — u k o r in nalfog,' naj se ne vtika v te reči.Iz tega se je razvil dolgotrajen in oster spor, pri kateremi je Bulic pokazal nenavadno vstrajnost in žiBavost, ker vsak drug bi v takili okoliščinah vrgel vse skupaj v stran. Avstrijski arheološki institut na Dunaju in učno ministrstvo sta stala na Buličevi strani, a finančno ministrstvo se je krčevito upiralo. Cejo v učnem ministrstvu se je našel referent, ki je prišel na famozno idejo, da je Palača — dr-: žavni kamenolom! Pa je d'obil za to iznajdbo tudi plačilo: bil je na mestu upokojen in. njegovo tozadevno brošuro je ministrstvo samo uničilo. Po dolgih pravdah so prevladala bolj širokogrudna načela glede varstva spomenikov. Prav Buliceva knjiga je nekak učbenik za teorije o varstvu spomenikov. Knjiga predstavlja pestrp sintezo dolgotrajnega Bulicevega dela, ker poleg Salone je bila Palača od nekdaj glavni objekt njegovih študij. Knjigo krasijo in besedilo ponozoruijejo slike —101 na vloženih tabelah. 821etmemu pisatelju je čestitati na svežosti duha ini delotvornosti v taki visoki starosti. Želimo častnemu članu »Zgodovinskega društva«, da doživi še realizacijo tretjega načrta: podati slično knjigo o solinskih starinah in sklepamo s to željo, obračajoč nanj njegove besede: Et hoc est in votis! F. K o v a č i č. Celje. Vodnik po mestu in okolici. Sestavila prof. I. Orožen in dr. R. Savnik. Tiskala in založila Brata Rod6 & Martinčič v Celju. 12°. 83 str. Knjižnica ima bolj trgovski značaj, kar pričajo mnogi oglasi pred imi za besedilom. Vendar pa delce tukaj omenimo, ker ima 10 strani zemljepisnega in zgodovinskega uvoda; pri raznih podjetjih navaja letnice; posebno pa podaja kratek zgodovinski razvoj pri člankih: društva, tiskarne, časopisi, knjigarne, šolstvo. Slike: dvostranski pogled na Celje, oseni tabel s slikami na obeh straneh iz Celja, bližnje in daljše okolice; zanimiva je prva tabela s 3 rimskimi predmeti iz mestnega muzeja, ter Celja in Laškega z gradovi v 17. stoletju. Na koncu je tudi obris celjskega mesta; tak obris smo v zadnjem Času zastonj iskali. Večbarvni ovitek nam kaže viteza s celjskim grbom. Samo na ovitku je letnica: 1928 in cena Din 12.—. Vodnik za Celje je bil že doigo potreben. Celje. Matija Ljubša. Alfred Feder S. I., Lehrbuch der geschlchtlichen Methode. Dritte, umgearbeitete und verbesserte Auflage (3—4 Tausend) 1924. Verlag Josef Kosel & Frtedrich Pustet, Regensburg. 8°, XVI, 372 str. (Stane pri nas vezana Din 112.—.) Jezuit Feder je profesor na filozofično-bogoslovnem učilišču v Valkenburgu. Svoja predavanja o zgodovinski metodologiji je izdal 1. 1919. z naslovom »GrundriB der historischen Methodik« (XII + 190 str.). 2e čez dve teti je bila potrebna 'nova izdaja, precej razširjena, ki je izšla pod naslovom: »Leihrbuch der historischen Methode«. In zopet imamo novo, razširjeno in predelano izdajo z v zglavju navedenim naslovom. — Pisatelj uči zgodovinarje iz kateresibodi stroke, kje in kako najdejo potrebne vire (heuristika); kako naj presojajo vire na pristnost, medsebojno odvisnost in popolnost (zunanja kritika); dalje, kako jih naj razlagajo, med seboj primerjajo in spopolnjujejo (hermeneutika) ter presojajo imjilh verjetnost (notranja kritika). Ker pa je konečno naloga zgoidbvinarjev, da s svojimi ugotovitvami obogatijo tudi druge, nam kaže sinteza, kako naj sestavijo svoje vire, jih spravijo v zvezo in zgodovinski dogodek opišejo. — Knjiga, ki ima precej mnogo drobnega tiska, je izredno zanimiva in poučljiva ne samo za zgodovinarje v ožjem oziru ampak tudi za bo-goslovce, pravnike, inodroslovce itd., ki se s svojimi strokami na zgodovinski podlagi bavijo. Knjigo toplo priporočamo, posebno mlajšemu rodu. Matija Ljubša — Celie. Imenik članov »Zgodovinskega društva". I. Častni člani: Bulič dr. Fran, ravnatelj v p. drž. arheološkega muzeja v Splitu; t Kos dr. Fran, profesor v p. v Ljubljani; Murko dr. Matija, vseučiliški profesor v Pragi; t Turner dr. Pavel, veleposestnik v Mariboru. II. Redni člani: Bedekovčina: Brezno: Norši6 Vjekoslav, župnik. Zapečnik Ivan, postajni načelnik. Beltinci: Brežice: Osterc Alojzij, kaiplan. Drž. deška meščanska šola. Beograd: Jurhar Martin, župnik. Repič Franjo, ravnatelj drž. želez, šole; Lipej Franc, trgovec. Tašner Josip, inšpektor ministrstva, za Celje: agrarno reformo; Božič dr. Anton, odvetnik; Vošnjak dr. Bogumil, poslanik ministrstva Celjska posojilnica: za zunanje zadeve. Cestnik Anton, profesor v p.; Bi6hl Robert, tovarnar; Dolničar dr. Josip, sodnik; Družba sv. Mohorja; Drž. okoliška deška osnovna šola; Gruden Mirko, bančni ravnatelj; Hranilnica mestne občine; Hrašovec dr. Juro, odvetnik; Južnoštajerska hranilnica; Kardinar Jožef, profesor v p.; Kožuh Josip, profesor v p.; L:lek Emil, vladni svetnik; Ljubša Matija, kaznilniški kurat v p.; Ludska posojilnica; Ljudsko vseučilišče; Muzejsko društvo; Orožen Janko, profesor; Orožen dr. Milan, odvetnik; Pere Martin; Vrečko dr. Josip, odvetnik. Cirkovce pri Ptuju: Gr'.i Adolf, kaplan. RavšI Anton, župnik. Cven pri Ljutomeru: Krajevni šolski odbor. Črensovei: Klekl Jožef, župnik v p. in narodni posla nec. Dob pri Domžalah: Smolik Rupert, učitelj. Dobrovnik v Prekmurju: Slanič Pavle, orožnik. Dravograd: Kolenc Pavle, živinozdravnik. Dubrovnik (Dalmacija: Kamnik: Mlakar o. Bernardin, frančiškan. Kandija pri Novem mestu: Berlec Fran, orož. stražmojster v p. Kapela pri Radencih: Meško Martin, častni kanonik. Kapla (Welzelsdorf): Singer Štefan, župnik. Kočevje: Drž. realna gimnazija. Konjice: Jurko Rado, šolski nadzornik v p.; Mastnak Franjo, sodni uradnik; Okrajna učiteljska knjižnica; Prus dr. Anton, odvetnik; Rudolf dr. Ivan, odvetnik; Rudolf dr. Ivo, zdravnik; Tovornik Franc, arhidijakon; Trstenjak Dragotin, sreski poglavar. Kranj: Dolar dr. Simon, profesor; Učiteljska knjižnica kranjskega šolskega okraja. Krčevlna-Lajtersberg: Drž. osnovna šola. Krlževci pri Ljutomeru: Ašič Maks, kaplan; Lebar dr. Feliks, zdravnik; Šafarič Franjo, šolski upravitelj; Weixl Josip, dekam. Laporje: Ozimič Jože. župnik. Laško: Pernat dr. Arnold, sodni predstojnik. Vajda Fran, profesor pom. voj. akademije.Leskovec v Halozah: Fram: Posojilnica. GdinJ (otok Hvar): Zunkovič dr. Orest, zdravnik. Gornja Ponikva pri Žalcu: Gorišek Janez, župnik. Gornja Radgona: Drž. osnovna šola; Mavrič Karol, šolski upravitelj; Posojilnica; Požun Hinko. notar. Gospič: Došen M. D. Gradec: Klasinc dr. Ivan, odvetnik; Seminar fiir slaw. Philologie (Univerza). Guštanj: Močnik Peter, šolski upravitelj. Hotlza pri Dolnji Lendavi: Zadravec Matija, ekspozit. jarenina: Čižek Josip, dekan. Jesenice: Gospodarič Cilka, učiteljica. Knjižnica kat. delavskega prosvetnega društva. Kamnica pri Mariboru: Čatcr Atnton, kaplan. Škamlec O., župnik. Ljubljana: Andrejka dr. Rudolf, vladni svetnik; Benkovič dr. Ivo, odvetnik; Debevec dr. Jožef, profesor v p.; Dolenc dr. Metod, vseuč. profesor; Dostal Josip, ravnatelj škof. pisarne; Drž. I. dekliška meščanska šola; Drž. VI. deška osnovna šola; • Drž. moško učiteljišče; Drž. žensko učiteljišče; Frančiškanska knjižnica; Goršič dr. Franc, načelnik oddelka za so- cijalno politiko v p.; Grafenauer dr. Ivan, profesor; Historični seminar; Hribar Ivan, pokrajinski namestnik v p.; Jeglič dr. Anton Bonaventura, škof; Jurldična biblioteka; Kelemina dr. Jakob, vseuč. profesor; Knjižnica ljubljanskih bogoslovcev; Kos dr. Milko, vseuč. profesor; Kranjec Silvo, profesor; Lukman dr. Franc, vseuč. profesor; Mole dr. Rudolf, profesor; Peternel Ciril, profesor; Pivec dr. Melita. uradnica Lic. knjižnice; Robida Adolf, profesor; Rupel dr. Mirko, nastavnik trgovske akademije; Saria dr. Balduin, vseuč. profesor; Seminar za slovansko filologijo; Slavič dr. Matija, vseuč. profesor; Stel6 dr. Fran. konservator; Steska Viktor, kanonik; Stroj Alojzij, kanonik; Šanda dr. Dragan, profesor; Šentjakobska knjižnica; Šerko dr. Alfred, vseuč. profesor; Šlebinger dr. Janko, ravnatelj Licejske knjižnice; Turk dr. Josip, docent; Vrhovnik Ivan, župnik v p.; Ženska realna gimnazija. Ljutomer: Čitalnica: Drž. meščanska šola; Grossmann dr. Karol, odvetnik; Krajevni šolski odbor; Lovrec Andrej, župnik; Okrajna posojilnica; Senčar Metod, trgovec; Stajnko dr. Marko, odvetnik; Stojan dr. Ivan, notar; Trinkaus Ivan, sodni predstojnik; Zacherl Fran, uči+elj v p. Loka pri Zidanem mostu: Potrč Slavko, kaplan; Šket Mihael, župnik. Majšpers: Zaje Janez, kaplan, Makole: Šegula Franc, žuipnik. Maribor: Ašič Ivan, notar; Baš Franjo, profesor; Berdlajs Vilko, veletržec; Bogovič Ivan, profesor; Boštjančič dr, Leopold, odvetnik: Bureš Franjo, urar; Cafuta Anton, kaplan; Cijan Josip, revident drž. železnice; Cimerman Jakob, profesor; Cizelj Miško, nadučitelj moške kaznilnice; Coffau Emil, skladiščnik; Cukala dr. Fran, kanonik; Černič dr. Mirko, primarij; Dernovšek dr. Janko, primarij; Devetak Viktor, revident drž. železnice; Dijaški dom; Dolar dr. Anton, profesor; Drž. II. dekliška meščanska šola; Drž. deška meščanska šola; ■ • Drž. gimnazija; ... Drž. moško učiteljišče; Drž. realka; Faninger dr. Rihard, odvetpik; Gasparin Filip, profesor; Glaser Janko, knjižničar; Golubovic Vekoslav, zasebni uradnik; Grčar Milica, učiteljica; Gruntar Viktor, profesor: Heric dr. Matija, profesor; Hohnjec dr. Jožef, profesor bogoslovja in narodni poslanec; Hojnik dr. Fran, odvetnik; Ipavic dr. Benjamin, zdravnik; Ipavic dr. Marko, sreski poglavar; Jakac Andrej, preglediniik moške kaznilnice; Jančič dr. Ivani, prvi državni pravdnik; Janežič Rudolf, kanonik; Jankovič dr. Fran, zdravnik moške kaznilnice; Jehart dr. Anton, profesor bogoslovja; Jelene inž. Jože, arhitekt; Jeraj dr. Josip, profesor bogoslovja; Juhart Franjo, sodnik; Juvan dr. Alojzij, mestni župan; Kac dr. Viktor, zdravnik; Karlin dr. Andrej, škof; Kartin dr. Franc, zobozdravnik; Kenda Robert, profesor; Kerševan Vekoslav, policijski nadsvetnikr. Kimovec dr. Ivan, odvetnik; Klavžar Zora, ravnate. ii:a mešč. šole; Klemenčič Anton, upravitelj jKište; Kociper dr. Janez, profesor; Koroša Ivan, železničar; Korošec Anton, vladni svetnik; Kosi Drago, železniški uradnik; Kotnik dr. Fran, prosvetni inšpektor; Kotnik dr. Janko, profes-jr; Kovačič dr. Fra'i, profesor bogoslovja; Kovačič Ivan, trgovec, Kovačič dr. Makso, profesor; Kranjc Janko, poštni uradn'kl Kranjc Marko, oblastni odbornik; Kravos Ivan, sedUr; Krepek Anton, drž. uslužbenec; Kronvogel dr. Josip, dvor.ii svetnik p.; Kukovec dr. Vekoslav, odvetnik; Lavrenčič Anton, prokurist L ju'»:j. kreditne banke; Leskovar dr. Josip, oblastni predsednik; Lipoid Ivanka, odvetnikova soproga; Ljudska knjižnica; Luxa Anton, špediter; Lužer Franjo, tržni nadzornik; Maister Rudolf, general v p.; Majhen Ivan, poštar; Malgaj Ivo, viš. revident v p.; Marin dr. Vilko, zdravnik; Matek dr. Martin, stolni prošt; Mikuš Lina, učiteljica; Minarik Franc, lekarnar: Mirt dr. Jožef, ravnatelj desk. semeniščar Močnik Anton, pristav moške kaznilnice t Močnik dr. Vinko, profesor bogoslovja; Mohorko Jože, postajni načelnik; Mravljak Ivan, profesor; Mulej dr. Anton, odvetnik; Miiller dr. Fero, odvetnik; Mumfe Vinko, kaplan; Oset Miloš, veletrgovec; Zmavc dr. Jakob, profesor v p.; Ostanek Franc, bančni uradnik; Zunkovič Davorin, ravnatelj Študijske Pestevšek Karol, policijski • svetnik: knjižnice. Pirkmajer dr. Otmar, načelnik ministrstva Marija Snežna: za notranje zadeve; Vozlič Leopold, župnik. Pirnat Franjo, drž. veterinar; Murska Sobota: Pivec Rupert, pom. general, komisar v p.; Brumen Ludovik, trgovec; Pivko dr. Ljudevit, profesor in narodni poslanec; Ploj dr. Miroslav, veliki župan v p.; Ploj Oton, notar v p.; Poljanec Ljudmila, mešč. učiteljica; Posojilnica v Narodnem domu: Potočnik dr. Matko, ravnatelj moškega učiteljišča; Drž. realna gimnazija; Martinišče, r. k. dijaški zavod; Milač Simon, profesor; Mlinar Ivan, profesor; Pavlič Lojze, katehet; Sokolsko društvo; Šumenjak dr. Slavko, sodni predstojnik. Muta: Povalej dr. Josip, okraj, finančni ravnatelj; perko Anton, podravnatelj železarne. Prijatelj Karol, profesor; Novo mesto: Rajh Mirko, načelnik materijalnega skla- Drž. realna gimnazija; dišča; Rezman Alojzij, profesor; Rode Viktor, strokovni učitelj; Rojko Maks, ravnatelj mestne klavnice; Rožman Fran. transportni kontrolor; Skušek Oskar, industrijalec; »Slomšek«, literarno društvo bogoslovcev; Sojč Ivan, kipar; Somrek dr. Josip, profesor bogoslovja; Spodnještajerska ljudska posojilnica; Stabej Josip, tajnik okr. zastopa; Stamol dr. Fran, zobozdravnik; Stergar Anton, dekan; Strmšek dr. Pavel, profesor; Stuipan Bogomir, profesor; Šepec Marko, trgovec; Šerec Josip, kavarna »Jadran«; Škapin dr. Karol, odvetnik; Škofič Virgil, železničar; Šnuderl dr. Makso, odvetnik; Štupca Marija, profesorica v p.; Tomažič dr. Ivan, škof; Tominšek dr. Helena, učiteljica na mešč. šoli; Tominšek dr. Josip, gimn. ravnatelj; Toplak dr. Fran, zdravnik; Toplak dr. Jakob, dvorni svetnik v p.; Trafenik Josip, posojilnični tajnik; Travner dr. Vladimir, sodni svetnik; Trstenjak dr. Alojzij, okrajni glavar; Udruženje učiteljiščnikov moškega učiteljišča; Umek Mihael, škof. tajnik; Vidic inž. Ignac, načelnik kurilnice; Vinarska in sadjarska šola; Vraber dr. Maks, kanonik; Vrabl Niko, višji ravnat, moške Furlan o. Alfonz, frančiškan. Ormož: Okrajna posojilnica. Pekre: Pajtler Josip, učitelj. Pilštanj: Rauter Jakob, župnik. Pobrežje pri Mariboru: Drž. osnovna šola. Polenšak: Poplatnik Josip, župnik. Praga: Heric dr. Fran, nadbibliotekar vseučilišč, knjižnice. Prevalje: Doberšek Karol, šolski upravitelj; Mencin Rudolf, učitelj v P. Prihova pri Konjicah: Kumer Karol, župnik. Ptuj: Belšak Štefan, župni upravitelj v p.; Drž. deška osnovna šola; Drž. realna gimnazija; Gorup Josip, sreski šolski nadzornik; Kolarič Anton, profesor; Komljanec dr. Josip, gimn. ravnatelj; Matevžič Anton, bančni ravnatelj; Minoritski samostan; Muzejsko društvo; Posojilnica; Skrabar Viktor, notarski namestnik; Smodič Anton, učitelj; Šalamun dr. Franjo, odvetnik; Turk Alojzij, profesor; Vošnjak Ivan. tovarnar; Žagar dr. Ivan. prošt. kaznil- Rajhenburic: Slander Maks, kaplan. n1 <■ Zasebno žensko učiteljišče šolskih sester; Remšnik: Zavadlal Pavel, kurat moške kaznilnice; Pavlič Vid, župnik. Zavodnik Albert, preglednik moške kaznil-Ribnica na Pohorju: nice; Drž. osnovna šola; Zidalnšek Josip, profesor bogoslovja; Hauptman U., šolski upravitelj Zupančič Jakob, real, ravnatelj; Rimske Toplice: Zebot Franjo, narodni poslanec; Bohak Jakob, provizor. Rogaška Slatina: Posojilnica. Zdravilišče. Rogoznica pri Ptuju: Kramberger Franc, posestnik. Ruše: Drž. osnovna šola; Glaser Viktor, lesotržec; Podravska podružnica SPD; Pšunder Ferdinand, župnik; Skaza dr. Bogomir, zdravnik. Selnica ob Dravi: Majcen Alojz, šolski upravitelj. Sevnica ob Savi: Kuk Jožef, kaplan. Slivnica pri Celju: Šetinc Franc, šol. upravitelj v p.; Slovenjgradec: Čižek Alojzij, mestni župnik; Grmovšek Miloš, šolski nadzornik; Okr. učiteljska knjižnica. Solčava: Šmid Miloš, župnik. Spodnja Sv. Kungota: Kraner Vinko, župnik. Središče ob Dravi: Cajnkar Jakob, župnik; Hranilnica in posojilnica; Krajevni šolski odbor. Stari trg pri Slovenjgradcu: Jurko Ivan, župnik. Stična: Knjižnica cister. opatije. Strassbourg: Tesniere Lucien, vseuč. profesor. Studenci pri Mariboru: Hren Anton, šolski upravitelj; Jaklič Josip, carinski posrednik. Studenice pri Poljčanah: Cede Jožef, župnik. Svečlna: Napotnik o. Leopold, administrator. Sv. Bai