1010 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 4/2022 Robert BOBNIČ Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani Peter Stanković Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe Založba Fakultete za družbene vede, Ljubljana 2021, 164 str., 14.00 EUR (ISBN 978-961-295-000-2) Redkokdaj se zgodi – izjema so obravnave zares aktualnih in politič- no ali vrednotenjsko polarizirajočih tematik –, da znanstvena literatura, še posebej tista iz domicila akademske- ga založništva, že takoj po izidu po- stane predmet javne razprave. Kaj ta- kšnega pa zagotovo ne moremo trditi o knjigi Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe Petra Stankovića, katere izid v začet- ku letošnjega leta je sprožil dobršno mero medijskega interesa, ki pa se je po avtorjevi izjavi za drugi program javnega radia, da je ta glasba s svojim preprostim in uniformnim svetom pripravna za avtokratske in celo faši- stične apropriacije, sprevrgel v zdaj že dobro poznana valovanja kseno- fobnega internetnega »shitstorma« o domnevnem omalovaževanju repre- zentativnega žanra slovenske glasbe- ne kulture. Tukaj seveda ni mesto, da bi razpravljali o tej verigi medijskih dogodkov, a glede na omenjeno je mogoče sklepati, da slovenska narod- nozabavna glasba predstavlja tudi močan kulturni in družbeni antagoni- zem – ali da je za določene družbene skupine občutljiva materija, ki v tem smislu na področju kulture v Sloveniji trenutno nima resne konkurence. Vse to retrospektivno napotuje na dej- stvo, da je bil res že čas, da smo dobili tudi prvo akademsko študijo, posve- čeno izključno kulturno-glasbenemu pojavu, ki pomembno zaznamuje zgodovino »narodove pop kulture«. Stankovićeva monografija pred- stavlja tudi uvod v raziskovalni pro- jekt, namenjen celovitejši študiji slo- venske narodnozabavne glasbe, ki ga avtor vodi na Centru za proučeva- nje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede in katerega del sem kot raziskovalec tudi sam. Kljub di- plomam, magisterijem, znanstvenim člankom in bolj ali manj sporadični akademski pozornosti se namreč slo- venska narodnozabavna glasba do zdaj ni izkazala za vreden ali vsaj za- dosti zanimiv objekt celovitega aka- demskega raziskovanja na področju glasbe in kulture. Kot je večkrat po- udaril tudi Stanković, se raziskovalci in raziskovalke popularnih glasb raje ukvarjajo z žanri in pojavi, ki so bliž- je njihovemu glasbenemu okusu. V preteklosti je to bila tudi podlaga, na kateri je bilo možno akademsko ute- meljevati družbeno emancipatornost določenih (predvsem manjšinskih in subkulturnih) glasbenih pojavov, ki so po mnenju britanskega kulturnega teoretika in kritika Marka Fisherja iz- raz t. i. popularnega modernizma. V Simbolnem imaginariju sodob- ne slovenske narodnozabavne glas- be pa se je Stanković lotil obratnega pojava, ki mu lahko rečemo popu- larni tradicionalizem – torej tisti del popularne glasbe, ki je tako glasbeno kot pomensko zavezan ohranjanju in BOOK REVIEWS 1011 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 4/2022 zamejil predvsem na semiotično ana- lizo besedil in videospotov sodobne slovenske narodnozabavne glasbe v obliki vzorca dvajsetih videospotov. Vzorec je zamejen, vendar avtor po- udarja, da je »vseeno verjetno dovolj reprezentativen, da lahko na njegovi osnovi vsaj okvirno sklepamo na žanr kot celoto« (str. 37). Polovico vzorca sestavljajo najbolj všečkani videospo- ti kanala YouTube Tanove domače iz enomesečnega obdobja spomladi 2019, drugo polovico pa videospoti iz oddaje 10 domačih na TV Sloveni- ja s konca leta 2018 (saj je bila kasneje oddaja ukinjena). Kot pojasnjuje av- tor, je s tem oblikoval vzorec sočasnih najbolj priljubljenih narodnozabav- nih skladb na presečišču dveh različ- nih sodobnih medijskih občinstev, a se s sodobnim medijskim okoljem in oblikami kulturne produkcije in kon- zumacije posebej ne ukvarja. Vzorec dvajsetih videospotov mu služi kot pregled simbolov, ki opredeljujejo sodobno mainstream iteracijo žanra slovenske narodnozabavne glasbe. Vendar pa Stanković sodobnost slovenske narodnozabavne glasbe ne utemeljuje zgolj na podlagi omenje- nega vzorca, temveč predvsem v raz- merju do zgodovine tega glasbenega žanra in njenega posodabljanja, kate- rega začetke datira v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, še bolj pa v začet- ke novega tisočletja, ko je kot derivat narodnozabavne glasbe nastal sloven- ski turbofolk. Kot ugotavlja v zače- tnem poglavju, namenjenem zgodo- vinskemu pregledu razvoja slovenske narodnozabavne glasbe, je žanr nastal v petdesetih letih prejšnjega stoletja reinterpretaciji tradicionalnih (ali vsaj v preteklost orientiranih) vzorcev. Pri tem Stanković sledi tisti tradiciji kulturnih študij, ki konceptualno in metodološko stavi na vzorčenje in interpretacijo kodov in kodiranj, s katerimi operira določena kulturna produkcija. Kot navaja, kulturo razu- me »kot zbirko vseh tistih pomenov, samoumevnosti, popularnih pred- stav, konceptov, pojmov, zdravora- zumskih teorij, tipov, stereotipov in podobno, s pomočjo katerih se posa- mezniki orientiramo v svojem druž- benem in naravnem okolju« (str. 9). Kodiranje potemtakem predstavlja znakovno in simbolno organizacijo in reprezentacijo različnih področij družbenega življenja ali celo simbol- no organizacijo družbenega življenja v celoti, zato ne preseneča, da se av- tor v knjigi posveča simbolni ekono- miji, s katero operira ta popularna glasbena dejavnost, ki se je že v iz- voru (v dobi povojne industrijske in socialistične modernizacije) zavezala preigravanju in ohranjanju tradicio- nalnih slovenskih kulturnih vzorcev. V primeru slovenske narodnozabav- ne glasbe je t. i. simbolni imaginarij še toliko bolj pomemben, kajti od nje- ga je odvisno tudi strukturno mesto narodnozabavne glasbe v sodobni slovenski družbi (in morda v manjši meri od muzikoloških in afektivnih lastnosti ali institucionalnih in neinsti- tucionalnih okolij, v katerih deluje). Kot pove že naslov knjige, Stanko- vića ne zanima natančnejša zgodovi- na obravnavane glasbene kulture, am- pak njena sodobna pojavnost. Avtor je posledično študijo metodološko 1012 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 4/2022 reprezentacijo narave, ki se je eman- cipirala od nujnega elementa repre- zentacije tradicionalnega življenja in kot ikonografska kulisa postala avto- nomna sila (v tem naj bi bilo tako ne- kaj sodobnega posthumanističnega občutja kot romantično idealiziranje narave same po sebi). V svoj referenčni sistem simbolov narodnozabavna glasba vnaša tako prizore sodobnega neruralnega življe- nja kot nabor motivov iz pop(ularne) glasbe. Med slednjimi – glede na av- torjeve ugotovitve – prevladuje pred- vsem romantična ljubezen, ki je bila seveda že tudi v slovenski narodnoza- bavni »klasiki«, a v analiziranem vzor- cu vse bolj nadomešča in po svoje tudi premešča nekdaj prisotno kolek- tivno investicijo želje v kompleksu lju- bezni do domovine in matere. Poleg romantične ljubezni so prevladujoči motivi sodobne slovenske narodnoza- bavne glasbe še urejenost, novodob- na duhovnost (imperativ pozitivnega mišljenja), majhna mesta, uniformira- nost, dobra volja, avtomobili itn. V Stankovićevi analizi pa so še posebej pomembni označevalci so- dobnega neruralnega življenja, kot na primer ikonografija analizirane video produkcije, v kateri podeželje zamenjujejo manjša mesta in prime- stna naselja. Slednje je pomembno, ker kaže na simbolni odmik te glasbe od podeželja (se je pa treba zavedati, da se tudi podeželje spreminja), raz- merje med podeželskim in urbanim okoljem pa je eden ključnih antago- nizmov, na katerem temelji narodno- zabavna glasba. A kot meni Stanković, to ne pomeni, da se narodnozabavna kot nadgradnja (bolje kot reprezenta- cija z modernimi glasbenimi sredstvi in konvencijami) določenih ljudskih glasbenih idiomov in z značilno ru- stikalno estetiko. Žanr je potem vse do zgoraj omenjenih transformacij deloval na podlagi dokaj stabilnih glasbenih in simbolnih karakteristik. V primeru slednjih je to predvsem reprezentacija tradicije in v obdobju modernizacije ogroženega tradicio- nalnega načina življenja. Zato Stanko- vić slovensko narodnozabavno glas- bo (podobno pa velja tudi za kakšno drugo folk in pop glasbo v širši ali daljni okolici) razglasi za nostalgično v pomenu idealiziranja preteklosti. Glavnina knjige je v nadaljevanju posvečena analizi nabranega materi- ala dvajsetih video izdelkov sodobne slovenske narodnozabavne glasbe. Avtor stran za stranjo ugotavlja, da se ta glasba modernizira (kar pa npr. težje trdimo za številne alter (kitar- ske) žanre in bende, ki postajajo vse bolj nostalgični), kot je domneval na koncu pregleda njene zgodovi- ne. Od turbofolka dalje se določene konvencije narodnozabavne glasbe slogovno preobražajo: posodobljene so oblačilne konvencije, kajti naro- dne noše zamenjujejo kavbojke, bele srajce in mini krila ter sončna očala, glasbeno pa žanr vključuje idiome sodobnejše pop glasbe, s čimer vse bolj postaja inherenten del sloven- skega popa. V simbolnem smislu pa Stanković na splošno ugotavlja, da se sodobna slovenska narodnoza- bavna glasba na eni strani referira na reprezentacijo sočasnih kulturnih in družbenih elementov in na drugi na 1013 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 4/2022 in simbolno homogenega – prepro- sto rečeno: označevalni viri so sko- pi, normativni in monokulturni. Kot zapiše, »je ta glasbeni žanr zaznamo- van s celo vrsto znakov sodobnosti – modernosti –, ki pa so strukturirani na način izrazito stabilnega simbol- nega reda, kar pomeni, da sodobna slovenska narodnozabavna glasba kljub množici sklicev na sodobnost v resnici deluje kot bolj ali manj tra- dicionalna kulturna artikulacija« (str. 142). V primeru sodobne slovenske narodnozabavne glasbe ne gre več za ohranjanje tradicionalnih kulturnih vzorcev, ki soobstajajo z bolj sodob- nemu času prilagojenimi elementi, ampak za sodobno produkcijo zapr- tega sistema semiotičnih artikulacij. Če takšne ugotovitve posploši- mo na slovensko družbo kot celoto, potem po avtorjevem mnenju zaprt sistem semiotičnih artikulacij posta- ne politično in ekonomsko razvojen problem, kar nas vrne k izjavi, ome- njeni v uvodu. Natančneje, Stanko- vić v simbolni uniformnosti in struk- turnemu tradicionalizmu sodobne slovenske narodnozabavne glasbe prepozna potencialno »destruktiv- no« reakcijo na materialno transfor- macijo sveta (kar je tudi že dobro poznan kritični aksiom). Kot pravi, simbolni imaginarij te glasbe seveda ni inherentno fašističen ali avtokrat- ski, ampak je s svojo normativnostjo in monokulturnostjo »za takšne pri- svojitve izjemno pripraven«; simbolni imaginarij sodobne slovenske glasbe se je odmaknil od zgodovinskega tradicionalizma, »a samo na površini, tako da imamo zdaj sicer opravka z glasba urbanizira, v ospredju sta na- mreč bolj kot urbana kultura ureje- nost in idealiziranost manjših mest; urejenost pa se ne nanaša toliko na fizično kolikor na semiotično in sim- bolno normativnost. V tej transfor- maciji avtor prepozna tudi razredno transformacijo. Kot pravi, je vrednota urejenosti značilna za srednji razred, kolikor razred razumemo tudi kultur- no. Kljub temu pa meni, da sodobna slovenska narodnozabavna glasba ni preprosto izraz srednjega razreda, ampak predvsem aspirativnega razre- da – razreda, ki z oponašanjem vred- not srednjega razreda kaže na željo po družbeni promociji in razred nem napredovanju v kulturnem in življenj- skostilnem pomenu. Ravno poudarjena urejenost in uniformiranost sveta, o katerem pre- peva in ga v videoprodukciji upri- zarja ta glasbeni žanr, je med najbolj zanimivi sklepi recenzirane knjige. V navezavi na semiotično uniformnost je za Stankovića najbolj pomemben zaključek, da so v analiziranem vzor- cu odsotni kakršni koli strukturni (družbeni in kulturni) antagonizmi in posledično v teh skladbah in njihovih video reprezentacijah ni etničnih ali spolnih manjšin ali kakšnega drugega znaka kulturnih razlik in problemov, ki so značilni za sodobne družbe, tu- di za slovensko. Stankovićeva ključna ugotovitev je, da je sodobna sloven- ska narodnozabavna glasba moder- nizirana (in da se želi modernizirati) na način, da ohranja tradicionalno simbolno strukturo, ki je usmerjena k upodabljanju »slovenskega vsakdana kot izrazito harmoničnega« (str. 137) 1014 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 4/2022 založbi ibidem izdal prvo knjigo v an- gleščini o ukrajinskem skrajnodesni- čarskemu gibanju Azov. Po krajšem uvodu avtor v prvem poglavju opiše (ideološko) ozadje nastanka gibanja Azov, v sklopu poli- tično-vojaške zgodovine, ki je dopri- nesla k oblikovanju ukrajinske iden- titete (narodnosti) in končno tudi do ukrajinske države. Azov je mesto v rostovski oblasti v Rusiji, ki se nahaja jugozahodno od Rostova v estuari- ju reke Don, tik pred izlivom v Azo- vsko morje (del Črnega morja). Do ukrajinsko-ruske meje je 50 km zrač- ne linije. Pri oblikovanju ukrajinske in širše regijske zgodovine so imeli vlogo številni, ki so naseljevali to ob- močje: od prvotnih Protoevropejcev, ki so naseljevali ukrajinske stepe, do Skitov, zgodnjih Slovanov, nordijskih Varjagov (ki so ustanovili današnji Kijev), Mongolov, Kozakov, Tatarov, Poljakov, Rusov. Podobno kot drugje v Evropi se je ukrajinska nacionalna zavest pričela oblikovati v 19. stoletju, a kot avtor poudari »manj močno in manj obsežno« (str. 20) kot pri soro- dnih nacionalnih gibanjih. Tik pred koncem prve svetovne vojne je bila razglašena Ukrajinska nacionalna re- publika (kot neposredna posledica ruske revolucije), a so jo pronemške sile kmalu zadušile. V medvojnem obdobju je bilo današnje ukrajinsko ozemlje razdeljeno med Sovjetsko zvezo, Poljsko, Romunijo in Češko- slovaško, pri čemer so bili Ukrajinci v vseh teh državah preganjani in jim je grozila asimilacija. Posledično se je v 20. letih 20. stoletja oblikovala Or- ganizacija ukrajinskih nacionalistov glasbenim žanrom, ki zveni nekoliko sodobneje, vendar to v dinamičnem in kulturno izrazito heterogenem 21. stoletju ne pomeni veliko, saj so da- nes simbolni sistemi še veliko kom- pleksnejši in bolj diverzificirani, kot so bili v času narodnozabavne kla- sike« (str. 149). V nadaljnjem razgla- bljanju v začrtano smer bi bilo sicer treba upoštevati tudi širšo ekonomijo narodnozabavne glasbe v Sloveniji, vključno z motivi in praksami kon- zumiranja te glasbe – ni nujno, da se občinstva sodobne slovenske naro- dnozabavne glasbe identificirajo z njenimi označevalnimi in pomenski registri, pač pa jim dodajajo svoje. A ves ta sklop vprašanj presega platni- ce recenzirane knjige (in zadeva ne- katere cilje raziskovalnega projekta o slovenski narodnozabavni glasbi), nekatera od njih pa tudi sam žanr na- rodnozabavne glasbe. Klemen KOCJANČIČ Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani Michael Colborne From the Fires of War: Ukraine’s Azov Movement and the Global Far Right ibidem-Verlag, Stuttgart 2022, 179 strani, 29,90 EUR€ (ISBN 9783838215082) Michael Colborne, kanadski no- vinar in raziskovalec pri Centru za analizo radikalne desnice (CARR) in sodelavec spletne raziskovalno-novi- narske strani Bellingcat, je pri nemški 1015 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 4/2022 150 in 200 pripadnikov, pri čemer so večino predstavljali skrajnodesničar- ski nogometni huligani, poleg njih pa so bili v enoti še neonacisti iz Ukraji- ne in drugih držav (primarno Rusije). Bataljon, ki je deloval pod okriljem ukrajinskega notranjega ministrstva, je kmalu pridobil pozornost tujih medijev, tako zaradi svojega neona- cističnega ideološkega pogleda kot tudi uspeha v bojih za Mariupol janu- arja 2014 in poslednjih bojih na jugu Ukrajine. Enota je pričela rasti, tako da je novembra 2014 imela že oko- li 800 pripadnikov; takrat je bila tudi uradno integrirana kot polk v Ukra- jinsko nacionalno gardo. Tega leta se je začelo tudi gibanje, ki se je leta 2015 oblikovalo v nevladno organi- zacijo (Azovski civilni korpus) in na- slednje leto je bila formalno ustanov- ljena še politična stranka (Azovski na- cionalni korpus). V drugem poglavju se avtor po- sveti ideološkemu profilu azovskega gibanja, ki primarno sloni na profa- šistični ideologiji iz 30. let 20. stoletja in je povezana z ukrajinskim naci- onalizmom (vključno z antisemitiz- mom) ter sodobnim (mednarodnim) neonacizmom. Dalje izpostavi ključ- ne podstati azovskega gibanja, ki so: hierarhija (najbolj sposobni vodijo družbo, ki je hierarhično izoblikova- na; enakost ne obstaja), elitizem in avtoriteta (prava diktatura ni slaba; pravice manjšine in nadzor nad drža- vo so zablode), tradicija (kot najpo- membnejša, nespremenljiva, vedno prisotna sila), narod kot organska oblika življenja (odstranitev delov, ki ga slabijo), politične teorije zarote (OUN), ki si je prizadevala za samo- stojno in neodvisno Ukrajino. OUN se je pred in med drugo svetovno voj- no naslonila na Tretji rajh, v upanju, da bodo prek kolaboracije z nacisti prišli do lastne države. A to se ni zgo- dilo in Ukrajina je ostala del Sovjet- ske zveze; šele v 80. letih prejšnjega stoletja je Gorbačovova perestrojka dovolila obrambo ukrajinskega jezika in kulture (kot tudi drugih neruskih narodov v sklopu ZSSR), a to ni zau- stavilo razpada Sovjetske zveze. Po osamosvojitvi leta 1991 so se na ukra- jinskem političnem prostoru obliko- vale skrajnodesničarske, nacionalis- tične stranke, ki pa niso uživale širo- ke politične podpore. Z izbruhom majdanske revolucije leta 2013, ko proruski predsednik Ukrajine Viktor Janukovič ni želel podpisati načrto- vanega pridružitvenega sporazuma z EU, je opozicija in s tem tudi skrajna desnica pridobila nove privržence (pri čemer so skrajni desničarji pred- stavljali med 10 in 20 odstotkov pro- testnikov). Sledili so proruski protesti na območju Donbasa in Krima, dok- ler ni leta 2014 sledila proruska vstaja z (ne)prikrito podporo Ruske federa- cije, ki se je končala z rusko zasedbo in integracijo Krima v federacijo. Ob nezmožnosti ukrajinskih oborože- nih sil, ki so bile s strani proruskih poveljnikov soočene z načrtno de- gradacijo sposobnosti, množičnimi dezertacijami oz. prebegi, so se priče- le oblikovati samostojne, neodvisne paravojaške formacije, ki so se želele boriti proti ruski zasedbi ukrajinske- ga ozemlja. Tako se je izoblikoval tudi bataljon Azov, sprva je štel med 1016 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 4/2022 publicistična sekcija itn. Azovsko gi- banje ima stike še z drugimi skrajno- desničarskimi organizacijami v Ukra- jini, kot so Wotanjugend, NordStorm, Avantgard, Alternativa itn. V desetle- tju se je oblikovalo kot vodilna skraj- nodesničarska politična organizacija v Ukrajini. V četrtem poglavju avtor piše o kriminalnem ozadju azovskega giba- nja, tako znotraj same organizacije kot tudi napram nasprotnikom, o po- vezavah z ukrajinskim političnim vr- hom (predvsem z ukrajinskim notra- njim ministrom Arsenom Avakovom (2014–21)) kot tudi glede obtožb glede korupcije in uporabi azovcev za napade na politične nasprotnike Avakova in drugih politikov, ki so bili povezani z azovskim gibanjem. Med- tem ko se gibanje primarno financira s članarinami, pa je razvilo tudi razve- jan sistem pridobivanja sredstev, ki sega od trgovin s paravojaško opre- mo, donacij posameznikov in podje- tij do prodaje publikacij itn. A avtor izpostavi, da se Azov sooča tudi z obtožbami o kriminalnem delovanju (izsiljevanju podjetnikov za »zaščito«, krajah, najemnikih za različne politič- ne ali poslovne skupine, preprodaji drog itn.). To se je pokazalo tudi v več preiskavah vidnejših predstavni- kov gibanja oz. njihovih družinskih članov, ki so pridobili večje gmotno premoženje, ne da bi lahko dokazali njegovo poreklo. Z azovskim giba- njem so povezani tudi nekateri bolj odmevnejši umori. Peto poglavje se posveča ideo- loškemu razponu znotraj samega azovskega gibanja kot tudi poskusu (vedno so zarote, tako notranje kot zunanje, ki slabijo narod/državo), po- novno rojstvo (tako posameznika kot naroda je primarno dejanje), nasilje (cilj opravičuje sredstva) ter žrtvenost (Ukrajinci kot žrtve ruskega imperia- lizma). Tretje poglavje predstavlja pre- gled političnega delovanja azovske- ga gibanja. Od ustanovitve bataljona leta 2014 se je izoblikovalo politič- no gibanje, ki ima skupaj nekaj tisoč privržencev oz. pripadnikov (ocene med 6 in 10 tisoč). Iz bataljona, nato polka so se kmalu umaknili nekateri vidnejši pripadniki, ki so nastopili politične kariere, hkrati pa so pričeli v enoto prihajati tudi ideološko neza- znamovani pripadniki (po vključitvi v nacionalno gardo), tako da je bilo že leta 2015 v polku (le še) 10 do 20 odstotkov neonacistov. Politična moč gibanja se je pokazala leta 2018, ko je njihov predstavnik zbral le 0,2 % gla- sov (in se uvrstil na 20. mesto), in leta 2019, ko je koalicija skrajnodesničar- skih političnih strank in skupin (na čelu z Nacionalnim korpusom) zbrala le 2 % glasov na parlamentarnih volit- vah in tako ni dosegla petodstotnega praga za vstop v državni parlament. V tem času je ukrajinska policija pre- iskovala in aretirala več pripadnikov azovskega gibanja zaradi napadov na politične aktiviste (za manjšino LGBT+, proruske itn.). Znotraj azo- vskega gibanja so se tako oblikovale veteranska, mladinska (ki organizi- ra mladinska taborjenja, vključno s poukom o uporabi orožja in ideo- loško indoktrinacijo), športna (prek mreže športnih društev in klubov), 1017 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 4/2022 13 tisoč na ruski strani (od tega 90 % Rusov) in malo manj kot štiri tisoč na ukrajinski strani (več kot 75 % pred- stavljajo Rusi). Prek teh tujcev pa je azovsko gibanje vzpostavilo poveza- ve s sorodnimi organizacijami v dru- gih državah, s katerimi se povezujejo na podlagi nacionalizma, proti ruske- mu imperializmu, proti zahodnemu kapitalizmu itn. V zadnjem poglavju avtor razgla- blja o prihodnosti azovskega giba- nja. Po odhodu njihovega glavnega zaščitnika, nekdanjega notranjega ministra Avakova, kot tudi neuspe- hu na volitvah, se je pričelo tudi ob- dobje preganjanja azovcev. Tako je bil avgusta 2021 vodja gibanja Andrij Biletski z več svojimi podporniki aretiran zaradi vandalizma (uničili so umetniško delo, ki je bilo del pro- slave ukrajinske osamosvojitve), kar se pred nekaj leti ne bi nikoli zgodi- lo. Zaradi (vse) manjšega vpliva na ukrajinsko družbo avtor razglablja o možnosti atropije ali radikalizaci- je gibanja, pa tudi o potrebi, da se za mladino (temeljno rekrutno bazo vseh radikalnih skupin) zmanjša pri- vlačnost azovskega gibanja. Azovci so po izvolitvi Volodimirja Zelenske- ga tožili, da jih preganja država, saj je bilo več pripadnikov gibanja areti- ranih zaradi udeležbe v kriminalnih dejanjih. Pregon skrajnodesničarskih gibanj so sprožile tudi zahodne drža- ve, ki so zavračale (finančno oz. ma- terialno) podporo Ukrajini, dokler ta ne bo rešila problematike skrajnih desničarjev v vrstah ukrajinskih obo- roženih sil. Knjiga je bila napisana in izdana vstopa na politični parket. Tako urad- no azovsko gibanje zavrača antise- mitizem kot kakršnokoli preganja- nje narodnih manjšin, a objave naj- vidnejših predstavnikov gibanja na socialnih omrežij govorijo drugače. Tudi sam simbol gibanja je klasični primer »dvojnega govora« (double- speek): gibanje uradno razlaga simbol kot umetelno kombinacija črk I in N (Ideja naroda), a nasprotniki gibanja izpostavljajo podobnost z runo Wol- sangel, ki je (neo)nacistični simbol. Naslednje poglavje se nanaša na mednarodne ambicije azovskega gibanja. Že od same ustanovitve ba- taljona Azova so se v njihovih vrstah nahajali ideološki sovrstniki tako iz Rusije (ki so predstavljali največjo skupino) kot tudi zahodne Evrope (Italija, Švedska, baltske države itn.) in ZDA. Tako avtor izpostavi primer Hrvata Denisa Šelerja, ki je tako vete- ran hrvaške osamosvojitvene vojne kot tudi (nekdanji) vodja huliganov zagrebškega Dinama. Prisotnost tujih državljanov je v vrstah Azova (kot na splošno v ukrajinskih oboroženih si- lah) upadla po podpisu drugega spo- razuma iz Minska leta 2015, ki je na- rekoval odstranitev tujih državljanov. Posledično se je večina tujcev vrnila domov, medtem ko so nekateri spre- jeli ukrajinsko državljanstvo in ostali v novi domovini. Število tujih prosto- voljcev v azovskem bataljonu/polku naj ne bi nikoli preseglo sto pripadni- kov. Za primerjavo: po podatkih ame- riškega zunanjega ministrstva (U. S. State Department) je bilo leta 2019 še vedno okoli 17.000 tujcev, udeleže- nih v bojih v Ukrajini: od tega več kot 1018 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 4/2022 predali. Tik pred padcem Azovstala je namestnik poveljnika azovske enote Svjatoslav Palama zatrdil, da je enota zavrgla neonacistično ideologijo in da so bili v enoti tudi ukrajinski dr- žavljani grškega, judovskega, musli- manskega in tatarskega rodu. Pri tem pa je zanimivo, da so se v ukrajinskih vrstah borili in se še borijo tudi skraj- ni levičarji; tako so anarhisti leta 2015 ustanovili Revolucionarno akcijo (za paravojaško usposabljanje in tudi za napade na skrajne desničarje), leta 2022 pa so ustanovili še druge eno- te (Odporniški komite, Črna zastava itn.), v katerih se borijo tudi tuji pro- stovoljci. Prisotnost skrajno-ideoloških skupin na obeh straneh konflikta lahko preprosto pojasnimo tako, da skrajneži (ne glede iz katerega ideo- loškega bloka) lahko in dejansko sodelujejo v oboroženemu konflik- tu kot prostovoljci, pri čemer je nji- hovo sodelovanje vedno (neuradno ali celo uradno) zaželeno, predvsem zaradi njihove visoke morale in pri- pravljenosti za žrtve (če ne tudi bolj- še usposobljenosti). Dejstvo pa je, da prisotnost skrajnih skupin oz. organi- zacij, ki imajo orožje in (para)vojaško znanje kot tudi izkušnje, posledično pomeni varnostno grožnjo za samo državo, še posebej če se take skupi- ne ne odpovedo revolucionarnemu delovanju (v smislu pridobitve poli- tične vladavine/vpliva prek nasilnih, kriminalnih dejanj). Jasno pa je tudi, da skrajne politične (oborožene) sku- pine so (bile) in bodo vedno prisotne tako v družbi kot v oboroženih kon- fliktih, ne glede na državo. tik pred (novim) ruskim napadom na Ukrajino februarja 2022, tako da je potrebno k knjigi dodati še dogodke zadnjih mesecev. Prav obstoj azovske- ga gibanja je bila ena ključnih točk, s katerimi je rusko politično vodstvo opravičevalo začetek »specialne vo- jaške operacije« in »denacifikacije« ukrajinskega političnega vodstva oz. družbe. Pri tem pa Rusi in proruski podporniki niso oz. ne problematizi- rajo prisotnosti skrajnih desničarjev, ki se borijo na ruski strani. Tako ima ustanovitelj skupine Wagner, ruski ča- stnik Dmitrij Utkin, prav tako neona- cist, številne tetovaže (neo)nacističnih simbolov. Skupina Wagner, ki urad- no ne obstaja, ampak jo strokovnjaki opredeljujejo kot najemniško vojsko, ima skoraj deset tisoč pripadnikov in se bori ne samo v Ukrajini, ampak tu- di v Siriji in Afriki. V okviru Wagnerja trenutno deluje tudi nekoč samostoj- na enota Rusič, ki jo prav tako sesta- vljajo neonacisti; prav tako pa so na ruski strani še druge nacionalistične, skrajnodesničarske, imperialistične skupine oz. enote (bataljon Sparta, Rusko imperialistično gibanje, Ruska pravoslavna vojska itn.). Obstoj in navzočnost azovskega polka (nekateri viri govorijo le o ba- taljonu) v Mariupolu sta Rusom slu- žila kot opravičilo za izvršitev vojnih zločinov pri napadih na to mesto, vključno z bombardiranjem mestne bolnišnice in gledališča. Pripadniki polka Azov, skupaj z drugimi voja- škimi in policijskimi enotami, so bili zadnji branilci Mariupola (na obmo- čju tovarne Azovstal), dokler se niso sredi maja 2022 na ukaz Zelenskega