J&OŽO' V VJ&Ghju*
Izhaja vsak četrtek' • Posamezna številka stane Din 1'50	^	Izdaja;	Konzorcij	„Straže	v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: L. Klauž
Celoletna naročnina Din 3S‘— * Čekovni račun; „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790 k gM J Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K.Čeč)
Ljubljana, 9. marca 1939
Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: L. Klauž Uredništvo in uprava; Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč)
Leto V — Številka 21
VELIČINA IN POMlhČ
PfiPEŠTVA
Govor prevzvišenega gospoda škofa dr. Rožmana na študijskem tečaju akademskih katoliških društev dne 6. marca 1939.
Papeštvo je tista točka v stvarstvu, ki jo Je iskal znani antični znanstvenik Arhimed, s katere bi dvignil svet iz tečajev.
^smoiljlvi čuvar
Vsa veličina in silni pomen papeštva je v da je papeštvo nezmotljivo učiteljstvo Vere in morale. Ako papeštvo ne bi bilo ne-^otljivo, potem bi bilo papeštvo ena izmed Svilnih vladavin v človeški zgodovini. Prav pomembna ali brezpomembna. Bilo bi Pfav tako spremenljivo in minljivo. Gotovo k' ga danes več ne bilo, 'kot ni dinastij in ržav, iki so bile rojstvu papeštva sodobne.
Ves pomen in vsa veličina papeštva je v Am, da je papeštvo neminljivi in nezmotljivi uvar evangelija in ustnega izročila. Kaj je ta ^aruh božje resnice pomenil v teku 19. s tole-^1' si mi danes težko predstavljamo. Nikakor 116 moremo podoživeti one duhovne revolucije prvih štirih stoletjih krščanstva, ko je kr-"^amsitvo prerojalo staro antično poganstvo. To hdovito duhovno revolucijo moremo sicer mdirati iz virov, ki so nam ostali iz te dobe, °da podoživljati nam tega ni mogoče. Nemo-«°ve za nas, *ki smo vzrasli iz krščanske, če m morda nekoliko izkvarjene krščanske ^kolice Tudi tisti, ki se ne priznavajo h t^anstvu, vendar v glavnem žive še po banskih načelih, na katerih temelji vsa za-^adna evropska kultura.
krščanska revolucija
, Toda danes se po naklepih nedoumljive 2ie Previdnosti zopet javlja v družini ev-^Ps.kih narodov znova duh one sebičnosti, k osebnega in narodnostnega napuha, na , Crem ie bila zgrajena miselnost starega pa-Igtva. Tako prihaja danes krščanstvo po ^ ' st°letjih zopet v položaj iz svoje otroške Vare.' začne novo revolucijo, bodisi da obla U*e 2aklad krščanstva, ter zavrne in zavre to Tazv°) v Pogansko miselnost ali pa, če bi ga ^ilo mogoče, zopet začne ono delo, ki .krščanstvo s papeštvom vršilo v prvih
n° ’e gotovo, temelj vseh uspehov pa-s va je v njegovem nezmotljivem učitelj-
stvu. Toda pomen papeštva gre še dalje. Njegov pomen ni samo v nezmotljivem učiteljstvu, ki se ga papež, kakor vemo le redkokrat po-služi, kadar hoče prav jasno zavrniti kako zmoto ali poudariti kako resnico. Večinoma se papeževo učiteljstvo javlja drugače. Papeževo besedo moramo upoštevati tudi takrat, kadar se ne sklicuje izrecno na dar svoje nezmotljivosti. SlaJb sin bi bil tisti, ki bi svojega učeta ubogal samo pod grožnjo, da ga spodi iz hiše. Ne more se šteti med dobro vzgojene otroke katoliške cerkve tisti, ki je pripravljen poslušati in ubogati papeža le takrat, kadar se sklicuje na svojo nezmotljivost. Ako vzamemo kako encikliko, ki se nanaša na verska, moralna vprašanja, ali pa encikliko, ki pod verskonravnim vidikom obravnava politična in socialna vprašanja, se moramo zavedati, da je depositum fidei, ki ga papež čuva, temelj vsaki encikliki.
Ako premislimo nekaj okoliščin, uvidimo, da je tudi pametno, da poslušamo papeža tudi takrat, kadar ne govori ex cathedra.
Pomisliti moramo, da je papež brez dvoma najbolj informirani vladar na vsem svetu. Ni vladavine, ki bi bila tako informirana, kot je sveta stolica. Informirana ni samo po svojih nunciaturah in delegaturah, v državah, s katerimi nima diplomatskih stikov, ampak tudi po škofih in prefektih v misijonskih pokrajinah, tako da ni otoka v Pacifiku, ki je le količkaj obljuden, s katerega bi rimska kurija ne dobivala poročil. In to so poročila zanesljivih ljudi, o katerih smo upravičeni predpostavljati, da so zmožni in voljni poročati resnico. Zanesemo se lahko, da njihova poročila niso vzeta nekod iz zraka ali bujne domišljije. Vse te informacije se nanašajo predvsem na versko in moralno stanje v posameznih pokrajinah. Iz teh poročil si more rimska stolica ustvariti pravo predstavo o dejanskem verskem in moralnem stanju na svetu. Iz teh poročil more dodobra spoznati vse ovire in nevarnosti krščanskega življenja. Lahko zaupamo, da papež bolje pozna dejansko stanje, kot mi iz dnevnega časopisja in so nam zakulisne borbe neznane. Informiranost svete stolice naj nam ne dela sivih las.
Poleg tega se moramo zavedati, da v papeževi najožji okolici, s katero sv. oče sodeluje, niso vprav najbolj zaostali ljudje, ampak smelo smemo trditi, da nobeno ministrstvo nima toliko zmožnih ljudi, kot jih ima v svojem okrilju rimska kuriija.
Neminfpvi čuvar
Drugi del veličine papeštva je v njegovi neminljivosti. To se pravi neminljivost Kristusovega nauka, neminljivost Kristusovega naslednika na zemlji. Vse drugo v zgodovini je spremenljivo. Menjajo ise forme, spreminja se vsebina. Mnogim neminljivost in stalnost Kristusovega nauka in papeštva ni všeč. Očitajo, da je to zaostalost, okostenelost in senilna okorelost, ki se ne zna prilagoditi potrebam časa in ljudi. Če trezno premislimo zgodovino 19. stoletij, prilike in stanje v današnjem svetu, kolikor jih poznamo, potem moramo priznati, da je papeštvo ena izmed največjih dobrin človeštva. Papeštvo je po znani primeri, v resnici skala, ki stoji nepremakljivo v viharju in valovih, kot čer, ki že stoletja kljubuje vsem napadom in nasprotovanjem.
Nezmotljivo učiteljstvo papežev je tako utemeljeno, da smemo sprejeti njihove nauke brez rezerve tudi takrat, kadar ne govorijo ex cathedra, najmanj pa tako kot izsledke vsakega drugega še tako slavnega učenjaka.
Napadi na papeiko politiko
Prav je da se pogovorimo tudi o ugovorih in napadih na papeštvo:
Papeži so otroci svojega časa in svoje dobe. Poplemeniteni po idejah krščanstva, pa vendar otroci svoje dobe in svojega časa. Tako moramo renesančne papeže presojati z drugačnim merilom, kot one iz prvih stoletij in zopet drugače papeže iz zadnjega stoletja.
Večkrat slišimo napade na papeško politiko. Pri tem moramo upoštevati tri točke.
1.	Papeži se zavzemajo brezpogojno za resnico. Kljub temu, da je vsakemu znanstveniku odprt vatikanski arhiv do 19. stoletja in še nihče mogel dokazati, da je papež odstopil od resnice.
2. Upoštevati moramo pri presojanju papeške politike tudi načelo, ki se ga poslužuje vsak pameten državnik, da računa z dejanskim položajem in skuša doseči toliko, kolikor se v tem dejanskem stanju da doseči. Tega načela se drže vsi realno misleči državniki in tudi papeži, seveda pa nikoli na škodo resnice.
3. Lahko uvidimo, da je kritiziranje po nekaj sto letih prav enostavna reč.
Oziraje se na vse to, je Leon XIII. brez strahu odprl vatikanski arhiv zgodovinarjem. Iz zgodovine šele prav uvidimo vso veličino papeštva.
Zakaj Italijan?
Eden izmed očitkov papeštvu je tudi ta, da je vsakikrat izvoljen Italijan in da zaradi tega trpe druge narodnosti. Razmere in izkušnja kaže, da je na ta način najmanj pritiska na izvolitev papeža, zlasti če pomislimo, kake težave so bile v srednjem veku pri izvolitvi papeža, ko so skušale takratne katbliške velesile spraviti na prestol papeški vsaka svojega pretendenta. Dandanes je to skorajda izključeno.
Poleg tega govori v prilog sedanjemu načinu volitev papeža tudi psihološko dejstvo, da se Italijani najlaže vžive v mišljenje in čustvovanje drugih narodnosti, kakor poudarja Merklin, urednik francoskega lista »La Croix« in dostavlja: »Mi, Francozi, nimamo tega daru.«
Sedanje volitve so pokazale, da je bil sedanji papež pri kardinalih v velikem ugledu. Sedanji papež odgovarja vsem zahtevam položaja, za katerega je bil izvoljen. On je v resnici mož širokega pogleda, saj je bil v Južni in Severni Ameriki, v Franciji in Nemčiji, kjer je bil nuncij v povojni dobi, ko so Nemčijo pretresale povojne krize.
Bodimo veseli, da smo dobili takega naslednika sv. Petra.
Kaj bi dal človek v zameno za svojo dušo ?
(Mat. 16, 26)
Vabim Vas
k velikonočni duhovni obnovi za akademike, ki bo od 20. do 23. marca v cerkvi pri se rižankah
SPORED:
20. III. ob 8. uri zvečer: p. dr. Gvido Rant: »Človek in njegov cilj«.
21. III. ob 8. uri zvečer: prof. dr. Ciril Potočnik: »Spovej se svojih grehov vsaj
enkrat v letu«.
22. III. ob 8. uri zvečer: dr. Janez Kraljič: »Kruh življenja«.
23. III. ob 7. uri zjutraj sv. maša z nagovorom in sv. obhajilo — dr. Gregorij Rožman.
•	'	-	"	'	.	■	:\k*'
f Gregorij Rožman,
škof.
Nedeljske misli
Ob evangeliju 7. postne nedelje. (Lk 11, 14—28).
»Takrat je Jezus izganjal hudega duhu, ki je bil nem... Nekateri pa so rekli: »Z Belzebubom, poglavarjem hudili duhov, izganja hude duhove.« Drugi so zahtevali od njega znamneaj z neba. Toda on (Jezus) je poznal njih misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opu-stoši... Če je torej tudi satan zoper sebe razdeljen, kako bo obstalo njegovo kra-I jestvo?«
Za to, da se čita ta odstavek iz Lukovega evangelija na tretjo postno nedeljo, so posebni razlogi. V prvi dobi so v krščanstvo prestopali odrasli ljudje. Preden .so prejeli krst. so morali napravili nekako preskušnjo in dobiti primeren pouk. Doba priprave se je imenovala katehumenat. Katehumeni so bili krščeni redno na veliko soboto ali na binkoštno soboto. Na tretjo postno nedeljo so bila slovesna zarotovanja. pri katerih so se katehumeni odrekli hudobnemu duhu in vsem njegovim delom ter obljubili, da se mu bodo vedno ustavljali. Odstavek iz evangelija naj bi jim predočil zmagovito moč. ki jo ima nad hudobnim duhom Kristus, ki mu bodo odslej služili. Ko so srečno premagali največje težave in so že skoraj na tem, da postanejo kristjani, se morajo varovati, da
Božja delavnica
7. Darvinizem in ra«woj ftoueka
Darwin je v svoji knjigi o postanku vrst (1859) zelo oprezno izjavil svoje mnenje o razvoju živih bitij im. ga označil za negotovo podmeno. Tudi Stvarnika je spoštljivo priznal ter se je v verskem pogledu šele pozneje priznaval za agnostika (nepoznavalca), ni pa hotel veljati iza [brezverca, iza kakršnega so ga proglasili pristaši njegove razvojne misli. — Nikakor se ni strinjal s pretiravanjem in posploševanjem svojega razvojnega nauka, ki so ga njegovi materialistično usmerjeni sodobniki — prirodoslovci zlorabljali v špekulativne namene, kakor zlasti proskili E. H ae cikel. Ta je DarwiLnovo previdno izraženo mnenje in negotovo hipotezo širok oustno razglasil kot ne-ovržno znanstveno dogmo, ki ne razlaga samo postanka živih vrst, marveč je nezmotljiv tolmač postanka in razvoja vsega sveta na čisto materialistični podlagi. Cinično se je rogal vsaki misli na nematerialne, nadnaravne činitelje, ki odločajo v naravi in smešil Boga kot »plinastega vretenčarja«. Še preden se je Darwin sam pečali s postankom čiloveka in izdal svojo knjigo o izvora človeka (1871), je Haeckel že raztegnil Darvvinov nazor o postanku vrst tudi na človeka in trdil, da je izšel iz živali. Prav tako je razglasil »kot nujno zahtevo čiste znanosti nauk o praploditvi {postanek prvega živega bitja iz nežive snovi). — Pretiravanje Darwinovega nauka je šlo tako daleč, da je zapisal Nietzsche: »Človek je vrv, ray-peta med živaljo in nadčlovekom«.
Kaj je torej s trditvijo o človekovem živalskem izvoru, ki je veljala za cvet evolucijske teorije in omamila toliko ljudi? Danes se je ono glasno kričanje evolucionistov že davno poleglo in znanost, tki bi bila morala po pričakovanju objestnih evolucionistov doprinesti neovrgljive dokaze za človekov izvor iz živali, je postala previdna in tiha. Prvi zbrani material, ki je na videz res pričal za človekov živalski :izvor, se je res množil in mnogo obetal, toda stroga in nepristranska presoja je pokazala, da marsikaj v tem nabranem dokazilnem gradivu govori bolj proti teoriji o človekovem živalskem izvoru nego zanjo. Zato je stroga znanost rezervirana, le materialistično usmerjeni znanstveni špekulantje in nekritični popularizatorji znanosti še vedno pogrevajo to
ne padejo nazaj v prejšnje življenje. Sicer bi se uresničile besede Kristusa, ki pravi: »Kadar nečisti duh odide iz človeka, ne najde pokoja in govori: »Vrnil se bom v svojo hišo, odkoder sem izšel.« Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših, ko je sani, in gredo vanjo... in končno stanje tega človeka je hujše od prejšnjega.«
Kdor prebira evangelije, se kaj hitro lahko uveri. da pripisuje Kristus hudobnemu duliu veliko moč nad človeškim rodom. Dopušča jo božja previdnost. Dva vladarja gospodujeta človeškemu rodu. Po grehu prvih staršev vlada hudobni duh kol vladar tega sveta. P o odrešenju se more človek te oblasti rešiti, če se oklene Odrešenika in njegove cerkve ter živi po njegovem nauku in milosti, ki se mu daje po sveti daritvi in sedmerih zakramentih. Vsi taki imajo Kristusa za svojega kralja. Prav isto najdemo v pismih sv. Pavla in ostalih katoliških listih ter v premnogih cerkvenih molitvah, ki se uporabljajo v liturgiji.
Morda današnji povprečni kristjani, ki si hudobnega duha predstavljajo naivno, kakor ga vidijo na odrih pri Miklavževih večerih. res premalo računajo s svojim največjim nevoščljivcem hudobnim duhom.
»I se pismo je od Boga navdihnjeno in koristno za pouk!« (2 Tim 16).
človek po svojem telesu razvil iz živali, ki ji je Bog na gotovi stopnji telesnega razvoja, ko so bili v njej dani vsi snovni pogoji, vdahnil dušo in jo s tem počlovečil in poduhovil, prisodil tej »počlovečeni živali« izjemno stališče v naravi in jo povzdignil visoko nad njo.
— Evolucionisti pa trdijo, da predstavlja vse živstivo na svetu od sive preteklosti do danes eno samo nepretrgano razvojno črto, ki sega od prvega živega bitja — praživali — do najpopolneje razvitih živali, ki jih danes poznamo (antropomorfne opice ali hominidi: orangutan, gorila, šimpaniz) in preko te »človeške predstopnje« do poduhovljene in poosebljene živali
— človeka. Ta predpostavka se v biološkem svetu sicer vzdržuje kot trditev, ki pa je ne-osnovana in pretirana, ker ji manjka izkustvenega dokazilnega materiala in dosega zato le stopnjo verjetnostne hipoteze, ki pa je še daleč od tega, da bi nam strogo znanstveno — eksa-
ktno tolmačila enotno razvojno linijo vsega organskega sveta. In če bi se tudi verjetnost te teorije dvignila do najvišje stopnje, tako da bi prirodoslovna znanost z upravičenostjo zahtevala brezpogojen pristanek slehernega kritično mislečega človeka, bi morali vendarle reči, da je bila že v prvo življenjsko klico na zemlji položena možnost brezkončnega razvoja do najvišnje stopnje — človeka. In kakor ta prva življenjska klica ni mogla nastati sama po -sebi iz mrtve prirode, marveč je moralo v prirodno dogajanje poseči neko nadnaravno bitje, po naše Stvarnik, tako je tudi edinole Stvarnik mogel položiti vanjo možnost tako neizrazno čudovitega razvoja v popolnost. To dejstvo pa prav nič manj ne izpričuje boižje vsemogočnosti in modrosti nego vera, da je Bog čilaveka ustvaril takšnega, kakršen je i® ga kot kralja s posebnimi pravicami in dolž' nostmi postavil v sredo ustvarjene narave.
BLIZU PETRA -
BLIZU KRISTUSA
teorijo in jo širokoustno oiznanjajo kot neomajno in dokazano znanstveno resnico.
Najistarejše priče človeškega bivanja na zemlji najdemo v vrhnjih zemeljskih plasteh, ki pripadajo zemeljski dobi, imenovani diluvij (čas lednih dob), predhodnici sedanje dobe (aluvij). Mnogo nedvomnih najstarejših človeških ostankov in sledov poznamo danes, vendar še ni jasno dokazano, da se vrstno razlikujejo od sedaj živečih ljudi. Kako vneto, sikbno in neutrudljivo so brskali in še iščejo znanst.veiki po zemlji, da bi odkrili človeške ostanke, iki bi bili morfološko bliže kaki živali (opici), nego današnjemu človeku. Toda doslej so vsi tako zvani vmesni členi (pekinški človek, javanski človek) dvomljive vrednosti; tako niti ni gotovo, če so lobanje, najdene blizu Pekinga, res človeške lobanje. Orodje je lahko od drugega človeka, čigar ostanki niso na najdiščih. — Mnogi ostanlki, ki ,so jih bili spočetka razkričali kot nekalke prehodne oblike med živaljo in človekom, so se izkazali po sodbi merodajnih strokovnjakov za docela živalske ali docela človeške. — Vsi upapolni človeški »rodovniki«, ki naj predo-čujejo razvoj človeka iz živali, so zanimivi poizkusi, ki še nimajo zadostne znanstvene podlage in verodostojnosti. — Med človekom in živaljo zija slej ko prej tudi v morfološkem pogledu široka vrzel, ki je toliko zaželene in iskane okamenele priče i(fosili) še niso mogle zamašiti. — Ta vrzel pa zazija naravnost kakor prepad, če primerjamo človeka kot duhovno bitje z živaljo. Človek ni zgolj naravno bitje, neke vrste žival, ki se po svojem telesnem življenju in svoji telesni zgradbi v m nog očem bistveno strinja z živaljo, marveč je hkrati duhovno bitje z višjimi cilji in ima zato tudi prav izjemno stališče v naravi, katere del in drobec je sicer. (Primerjaj najnovejšo Vebrovo knjigo o krščanstvu in nacionalizmu, ki to misel zelo jasno in prepričevalno razvija.)
Ko že govorimo o izvoru človeka, je treba poudariti, da misel na potelesni razvoj človeka iz iživali nikakor ni grešna in da ni v nasprotju s krščanskim naukom, ki nas uči, da je človeka ustvaril Bog in mu vdahnil meumrjočo dušo. Resnici o ustvarjenju človeka, o njegovi neumrljivi duši in o človekovem večnem namenu prav nič ne nasprotuje misel, da se je
Ob kronanju papeža Pšjja XI«.
Ime Pijevo je ostalo, le za eno številko se je pomaknilo naprej. Prej je bil Enajsti, sedaj je Dvanajsti Pij. Peter pa je živel v enem, kakor bo živel v drugem.
To nam pomeni, da je ostalo tudi isto mišljenje in čutenje, torej ostane tudi isto delovanje in vladanje.
In v Cerkvi kakor v svetu je ostal isti položaj. »Časi so žalostni« — je dejal Pij XI. — in polnost božjih Obiskov se bliža človeštvu.« Prej smo stali ob enajsti, sedaj stojimo ob dvanajsti uri glede duhovne stiske v'svetu.
Vse hiti, vse pripravlja in dela za novo bodočnost, kakor da bi bilo vse odvisno le od vladarjev in ne od — Vladarja.
Oib izvolitvi Pija XII. se je zopet pokazalo, kako stoji Bog s svojo očetovsko skrbjo blizu svoji Cerkvi, pa tudi blizu svetu in vsemu človeštvu.
Sonce žari sicer le na enem kraju, vendar ogreva in obseva vso zemljo. Tako je papež en sam in izvoljen na enem samem kraju, toda njegova beseda: »accipio!« pomeni prevzem vodstva in varstva vsega verskega in nravnega reda na svetu. Ta zavest, ki je že od davnih dob utemeljena in udomačena v papeštvu, prešinja vedno bolj in bolj vesoljni svet.
Vesoljni svet gleda v Rim, kdo je stopil danes na Petrov prestol. Kdo je ta mož? Evgen Pacelli! Pij XII.!
Oseba novega sv. očeta združuje v sebi vse lastnosti, ki ga za njegovo visoko poslanstvo in službo priporočajo tako, kakor da so mu bile dane nalašč za to.
Gloiboko učenost v vseh cerkvenih strokah, obsežno spoznanje dalekovidnega državnika, velika modrost in previdnost pri vseh odredbah in odločbah, predvsem pa svetniška po-božmost ponižnega duhovnika in služabnika sv. Cerkve, vse te in druge vrline so pač nagibale in nagnile kardinale volilce, da so se z večino svojih glasov izrecno, ustavili ob imenu kardinala Evg. Pacelliija in gia izvolili za papeža.
Bolj kot njegovo državniško sposobnost in spretnost moremo in moramo hvaliti njegovo duhovniško dobrotljivost, ljubeznivost in miroljubnost, ki jo je že prej oznanjalo ime Pacelli in jo je sedaj še bolj poudarilo ime Pijevo.
Z njim stopa na Petrov prestol apostol m«"11 in ljubezni.
»Tako stoji« — da govorimo z njegovo lastno besedo, izrečeno 12. februarja 1925 0 Piju XI. — »po nebeški naredbi kakor drU^1 Mozes na Sionu Nove zaveze in moli za božje ljudstvo, ki mu je v puščavi tega življenja vodnik in pastir.«
In v molitev za to božje ljudstvo je vklenjeno tudi naše slovensko ljudstvo, ki je žal raz' kaljeno po tolikih mejah in smereh. Pa prav ta zavest, da smo veja, ali čeprav samo vejica, samo da smo na drevesu katoliške Cerkve, pa bomo vendar ohranjeni tudi kot narod.
Pacelli je imel kot državni tajnik svojega prednika večkrat priliko vide/ti in slišati, kako je Pij XI. ljubil Slovenijo in Jugoslavijo, in kako ga je bolelo, če so kdaj kakšni nepriličm ali neizogibni dogodki skušali zatemniti to resnico.
Prav zato, ker je Pij XII. videl, s kakšno uvidevno modrostjo, očetovsko skrbjo in p0' drobnim spoznanjem naših narodnostnih verskih razmer je skušal Pij XI. pospeševati resnični blagor Jugoslavije, prav zato, pravim^ in upamo, bo Pij XII. šel v tem pogledu p° stopinjah svojega prednika.
Letos je naše slovensko ljudstvo že itak sklenilo romanje v Rim, v čim večjem z a stop' stvu. Gotovo se bo to zastopstvo sedaj podvojilo in morda tudi potrojilo.
Naj bi mnogi slovenski romarji kmalu gle' dali novega očeta krščanstva z oči v oči, se tako osrečeni prepričali, kako blizu so src1* sv. očeta tudi slovenski sinovi in slovenske hčere.
Bolj se svet danes upira Kristusovemu kra' ljestvu, z večjo' zvestobo se Slovenci oklepa®** njegovega prestola, kar naj priča Kongres K*1' stusa Kralja, ki bo letos v središču Slovenije' v Ljubljani.
Kakor smo Slovenci iskreno molili za sreč' no izvolitev novega poglavarja katoliške Cel' kve, tako ise danes z drugimi narodi vred vese' limo in Bogu zahvaljujemo za visoko nakl°' nitev vrednega naslednika na Petrovem Pre stolu.
Resnično! Radost in zahivala napol ju j e “a nes naša srca.
Dan njegovega slovesnega kronanja je za nas dan katoliškega slovenskega veselja. *e ter naj živi v Piju XII. mnogo let!
Četrta boszfa zapoved nam uka-szufe tudi Ifutoeszen do domovine in naroda0 is Katerega smo tešil.
9. marca 1939
89
»STRAŽA V VIHARJU«
Osrednji problem
znanstvene svobode
Naši idejni nasprotniki so sprožili osrednje Vprašanje vse moderne znanosti. »Naša misel« le namreč zapisala usodno besedo o suvereni •^odvisnosti znanstvenega dela univerze.
Mi se vprašanju nismo izognili, ampak smo pdkrito sprejeli idejno borbo ter skušali po-i^sniti možnost in potrebnost soglasja med ve-in znanostjo, med dogmo in univerzo.
»Maša misel« nam ni sledila na tej poti, atOpak je zašla nepričakovano na stranski tir Moraliziranja in osebnega natolcevanja. Očita 'am, da smo potegnili vero na ulico, da smo s'abi apostoli, da hinavsko zlorabljamo be-Sede, zahteva, naj se prej poboljšamo in naj krščansko živimo, da smo farizeji, da smo *adnji v praktičnem katoličanstvu, da smo mi |'sh, ki imamo prikrito obliko brezboštva itd. ^a to stran pot polemike našim tovarišem ne komo sledili, ker je takih natolcevanj in sodb Podna zgodovina in ker bi z lahkoto vpra-*aH tudi nje: kje je svoboda, demokracija, slovenstvo, strpnost pri svobodomislecih, Soko-*'k, levičarjih? Res je, da v naših vrstah ni v®e vzorno in brezhibno, saj skušamo najprej ^Poznavati slabo in potem napredovati v dojeni. Poleg osebnih slabosti, katerim podlega Peč vsak človek, nosi del krivde, da ni aka-^emska mladina ne samo pri nas, ampak tudi drugod na višku svoje evropske, krščanske Misije, brezdvomno tudi ozračje naše dobe, °2račje srednjih šol, ozračje univerze:	to
dračje je okuženo po stoletnih bacilih individualizma, moralnega defetizma, krščanstvu solznega liberalizma. Prav proti temu se bo-r>mo, čeprav nosimo vsi bacile framasonske, kpično judovske, lažisvobodnjakarske, mate-r*alistične, nekrščanske miselnosti v sebi. Da d°bim0 skupna tla za debato, rade volje izbijamo: nočemo veljati za boljše kot drugi; radevolje priznavamo, 'da marsikdaj zaostaja-1110 za vzori, ki jih izpovedujemo.
Toda problem znanstvene svobode, ki ga ■Naša misel’ s toliko jasnostjo in odločnostjo ^ela, moramo kljub vsej svoji osebni nepokornosti obravnavati in pojasniti.
Svoje stališče je »Naša misel« še enkrat ^Povedala: Univerza mora biti »svobodna Vseh predsodkov in v enakem kritičnem od-Pp*U do vseh znanstveno nedognanih pojavov, JMizvzemši verskih naukov.« Hic Rhodus, hic Ota! Prav to je rana naših univerz, ki mora ei ali slej z železno nujnostjo pognati v po-ftobo vso zgradbo' moderne kulture.
Zato moramo temu vprašanju posvetili tem Vedjo pažnjo, kolikor bolj bomo pravilno umeli Maristveno svobodo.
^ Znanstveno delo na univerzi »ne sme biti omejeno s kakršnokoli dogmo«?
Naše vprašanje je popolnoma konkretno in urjeno na dogme katoliške cerkve, ki so od °f»a razodete resnice in so kot take od Cer-Ve proglašene.
»Naša misel« greši zoper točnost pojma, ko ”°vori o dogmah kakršnih koli faktorjev. V besedilu bi pomenila dogma kateri koli ki ga kdo avtoritarno vsiljuje drugim, da ne dopušča o tem razpravljanja. Za j^ae »laične« dogme imamo danes v raznih Malitamih državah značilne zglede, V Rusiji ^ mnogo znanstvenikov odstranili z univerz, ®r niso prilagodili svoje znanosti materiali-. ‘bnemu naziranju boljševizma; v Nemčiji smo zadnje leto doživljali podobno tragedijo, 0 se znanstveniki niso uklonili dogmam o rasi k krvi, 0 teh »dogmah« zdaj ne govorimo, JMonijo na zgolj človeški avtoriteti Marksa ^ Lenina ali Gobineauja ali Nitscheja. Drugi ^aT|stveniki so zmotnost teh naukov dokazali Nobena oblast nima pravice človeka vezati
* zmoto.
^ Naš primer pa je povsem drugačen in po-|®°iaa različen. Gre za versko-nravne nau-’ ki jih vrhovni poglavar in učitelj vesoljne
cerkve s svojo vrhovno avtoriteto slovesno razglasi kot obvezne za vesoljno cerkev.
Zdaj nastane vprašanje, kaj pomeni besedilo resolucije, ki ga prinaša »Naša misel«: »Ne priznavamo nobenega dogmaticizma .. . univerzo smatramo za torišče neodvisnega znanstvenega dela, ki absolutno ne sme biti omejeno s kakršnokoli dogmo«. Potemtakem misli »Naša misel«, da je svoboda univerze v tem, da bi smel ta ali oni znanstvenik slovesno razglašene dogme s svojo znanostjo razkrajati in jih zanikati; saj dodaje resoluciji pojasnilo: Univerze morajo biti svobodne vseh predsodkov in v enakem kritičnem odnosu do vseh znanstveno nedognanih pojavov, neiz-vzemši verskih naukov.« Tu smo pri osrednji točki problema. Osnovna dogma krščanstva je učlovečenje božjega Sina, tako da s tem stoji in pade krščanstvo; nadalje nauk o treh božjih osebah v eni božji naravi. Oba nauka sta »'znanstveno ne dognana pojava«, v kolikor je odnos božjih oseb do božje narave in prav tako odnos Kristusove osebe do človeške narave človeškemu umu neumljiv.
Ati pa drugi primeri:	Cenkev	proglaša
nauk, da more Bog delati čudeže, da so se čudeži res zgodili dn da so spoznatni.
Ali sme znanstvenik- naravoslovec, fizik,
kemik kratkomalo trditi, da so čudeži nemogoči, ker nasprotujejo zakonom narave in da so nespoznatmi za naš razum, ker so izven prirodnih zakonov; ali pa »da umni motreči ljudje še niso ugotovili primera, da bi kaka tuja sila posegla v dogajanje narave«, ali pa da je vsemirje fizikalno-kemijska enota, v katero ne more nobena druga sila posegati?
Znanstvenik-filozof bo lahko rekel: s svojim umom ne dojamem verskih skrivnosti svete Trojice in učlovečenja, a tudi protislovja ne morem dokazati. Znanstvenik naravoslovec bo lahko .izjavil: v okviru fizikalno-kemičnih zakonov se čudeži ne dogajajo. Ne moreta pa niti prvi niti drugi trditi, da so te dogme zmotne in da zaradi tega niso dejanstvo. Te dogme izvirajo namreč iz dokazanega zgodovinskega 'dejstva razodetja, one prej imenovane »laične dogme« pa iz človeške modrosti.
Znanstvenik si mora ustvariti jasno sodbo o dejstvu razodetja, ako zadeva na verske dogme.
Ako tega ne mara iz prezira potem zavestno ali podzavestno podlega zmoti, da je človeški um vrhovni kriterij katerekoli resnice.
Vrhovni ideal znanosti ni suverena svoboda, ampak suverena resnica!
Vrhovni kriterij resnice pa ni človeški um, ampak razvidnost.
Razvidnost pa lahko temelji na mojem spoznanju ali na izpričanem spoznanju drugih, katerim pa moramo zaradi njihove avtoritete verjeti. Ako je po čudežih izpričano, da je Bog sam govoril, se mora znanost ukloniti.
Lažniva podtikanja
Od naših prijateljev srednješolcev smo dobili deveto številko srednješolskega lista »Naša volja« (podnaslov: »Glasilo jugoslovenske mladine«). V članku »Krinko z obraza« to glasilo mladih liberalcev napada »Stražo v viharju« zaradi članka »Slovenska dijaška zveza«, v katerem stoji med drugim: »Na gimnazijah imamo danes številna društva in krožke in odseke, vse še iz polpretekle dobe. Te so ustanovili renegati svojega naroda za svoje sinove, da bi jih vzgajali v istem duhu, pridobivali in vodili mladino v masah od naroda proč, v odpadništvo od njega.« V istem članku smo zahtevali,. da se Slovenski dijaški zveizi prizna privilegiran položaj, kot ga doslej uživa samo sokolstvo. Na gornji trditvi in sledeči ji zahtevi vztrajamo in ju znova pribijamo.
Zato danes ne odgovarjamo »Naši volji«. Prijemamo jo za besedo spričo' grdih podtikanj, s katerimi hoče prepričati svoje nepoučene bravce, da je »Straža v viharju« napadla Jadransko stražo, Rdeči križ, Počitniško zvezo, mladi Aeroklub in Skavte. Najbrž je pisec teh izmišljotin računal na to, da bravci »Naše volje« ne .bodo brali napadenega članka »Straže« in da zato lahko prikroji svoj napad na »Stražo« tako, kakor mu bo pač najbolj prijalo. Da bi zbudil čim več usmiljenja za Sokola, ki bi zgubil dosedanji visoko privilegiran položaj, ko bi bila uresničena naša zahteva po enakem položaju Slovenske dijaške zveze kot ga ima Sokol, si je pisec imenovanega članka namislil napad »Straže v viharju« na Rdeči križ, Jadransko stražo itd, čeprav te organizacije v »Straži« v tej zvezi niti enkrat niso bile imenovane. »Straža v viharju« je letos že pisala o teh organizacijah, pa malo drugače, kot .bi želela »Naša volja«. V 11. številki letošnjega letnika »Straže« z dne 11. decembra 1938 smo namreč med drugim napisali (v članku Podoba slovenskega dijaka): »Izvzemši Sokola delujejo naši katoliški dijaki tudi v nevtralnih, po srednješolskem zakonu favoriziranih društvih. To so predvsem Počitniška zveza, v kateri je začel prav po prizadevanju naših dijakov slovenski vpliv rasti, Jadranska Straža in Rdeči križ. Ali je prav, da se slovenski dijaki oprimejo teh večinoma patriotičnih društev? Tega vprašanja bi sploh ne stavili, če bi ne bilo med temi društvi tudi enega ta-
kega (tu je mišljen Sokol — op. ur.), ki mu protiverska miselnost in strankarska zagrizenost v Sloveniji jemljeta značaj patriotičnosti. Tu seveda za naše dijake mesta ni in biti ne more. V ostalih treh pa delujejo, v mnogih primerih celo vodilno, in prav je tako.« To je naše stališče, .ki je razen nekoliko bolj počasi mislečim (da ne rečemo namerno in zlohotno napačno mislečim) ljudem okrog »Naše volje« na prvi pogled popolnoma jasno.
Pojasnite svoja zavijanja!
Vaš svetohlinski stavek: »Omenimo' naj še, da bi bilo po naših skromnih pojmih za »katoliškega pisca« gotovo bolj primerno, če bi pi-
sal resnico«, obračamo sedaj na vas same. Vprašamo vas, kje ste našli v »Straži« podlago za smešna sugestivna vprašanja, kot n. pr., ali smatra »Straža v viharju« vzgojo mladine v duhu Jadranska straže za odpadništvo; ali: »ali misli »Straža v viharju«, da je vzgajanje mladine v duhu humanosti v nasprotju s krščanskimi nauki, ali pa morda misli, da je Podmladek Rdečega križa tista organizacija, za katero ni na njihovi strani nobene proti-uteži«; ali »mar se zdi »Straži v viharju« Fe-rialni savez i(tu mislijo pisci okrog »Naše volje« najbrž na Počitniško zvezo) tisto društvo, ki daje univerzi toliko marksističnih akademikov?«; ali: »Če se pa mladina pričenja zanimati za letalstvo, .. . menimo, da ni noben greh, noben odpad od naroda. . .«. Toda kdaj je »Straža« na kaj takega le malo namigavala? Kdo je naredil vašemu strahu tako velike oči, da ste videli v »Straži v viharju« tako pošast? Če bi ne bilo čarovništvo danes že iz mode, bi mislili, da znate mogoče celo čarati. Morda pa tiči zajec le v kakem drugem grmu? Jasne besede hočete? Imeli ste jo in imate jo:
Tyršev sokolski duh je tisti, proti kateremu se borimo, ker izrablja privilegiran položaj viteške organizacije za neviteško borbo proti izvirnim osnovam slovenskega narodnega izročila in s tem zavaja slovensko mladino k narodnemu odpadništvu. In če že hočete vedeti vse, vedite še to: v sedanji obliki slovensko sokolstvo ni zmožno braniti našo državno varnost, kaj šele pravo državno ali celo slovensko narodno misel. Ko se borimo proti takemu sokolstvu v sedanji obliki, dobro vemo, da po odstranitvi škodljivih tujih primesi lahko ostane, če je kaj zdravega v njem. Če pa nič ni, ne bomo žalovali za njim.
Katoličani v USA so sklenili bojkot vsem filmom s komunistično tendenco. Istočasno bodo začeli tudi po časopisih borbo proti njim.
50 škofov, katoliških in protestantskih iz Severne Amerike je podpisalo poziv na ljudi, kjer jih prosijo, da pomagajo otrokom, katerih starše preganjajo v Evropi. Med podpisanci je tudi kardinal Mundelein iz Čikaga.
itekot sem videl
Nekoč sem videl, kako je v plašč zavita ženska postava hitela skozi temo. Stal sem na poti, ki vodi iz vasi proti goricam. Noč je bila temna, oblačna, le proti vzhodu se je nekoliko svetlikalo, kakor da bi hotel mesec prodreti skozi oblake. Imel sem čuden .občutek. Sam sem bil sredi prostranega polja, na katerem je dozorevala pšenica. Ponekod so rž že poželi in jo spravili v kope. Pšenica pa je še čakala z zlatorumenim klasjem, da pride kosec in jo pokosi. Pa na vse to takrat nisem mislil, zmotila me je v plašč zavita ženska postava, ki je hitela skozi temo. Kdo bi neki ob takem času šel iz vasi? Pripravljalo se je na dež,' prve kaplje so že padale in pravkar sem se mislil tudi sam napotiti domov. Tako skrivnostna se mi je zdela ta oseba, da sem pozabil na dež in skočil za njo. Tekla sva čez strnišče, kjer so malo prej pokosili rž, proti goricam, ki ležijo kake četrt ure nad našo vasjo.
»Ni hudir, sem si dejal, da je ne bi dobil!« Korak za korakom sem se ji bližal. Ves čas se je samo enkrat ozrla in ko me je zagledala, je skočila še hitreje. Toda tudi jaz sem tekel hitro, in ko je pritekla do goric, sem bil že skoraj pri njej. Mislil sem si, da bom razvozljal uganko, pa mi je nenadoma izginila izpred oči. Nisem vedel, ali se je skrila v goricah ali v bližnjo pšenico ali je morda po drugi poti zavila nazaj proti vasi. Čakal sem nekaj časa, potem sem se naveličal in krenil proti domu. Ko sem prišel na pol poti, sem jo spet zagledal.
Njena pot se je križala z mojo, pospešil sem korake, da bi se srečala. Ko sem jo natančneje pogledal, se mi je zdelo, da bi jo moral poznati. Bila je tako visoka kot on a in tudi hoja je bila njeni podobna! Komaj sva prišla na nekaj metrov blizu, se je obrnila in začela spet teči. Stekel sem za njo. Dež mi je pršil v obraz. Ker sem bil brez klobuka, so se mi lasje prijemali na čelo. Toda jaz za to takrat nisem maral, pazil sem le, da je ne bi izgubil izpred oči.
Tekla sva po polju, kar počez. Po pšenici in po koruzi. Bližal sem se ji vedno bolj. Večkrat se je ozrla, pa je zaradi teme nisem nikdar dobro videl v obraz; videl sem samo temno žensko postavo, ki je bežala pred menoj. De-žilo je čedalje močneje, kaplje so mii tekle po obrazu, me pekle v oči, da sem se*začel solziti. Čudovito dobro je tekla! Ko sem že mislil, da jo bom dobil, se je z novimi močmi pognala naprej. Zdelo se mi je, da tečeva že uro ali še več. Vas je bila že daleč za nama, bližala sva se gozdu, kjer zavije pot navkreber. »Ta ženska ima gotovo samega peklenščka v sebi,« sem si dejal, ko je skočila s ceste, po kateri sva tekla, in zavila čez majhen potok v gozd. Spet sem jo izguibil izpred oči. V gozdu je prav gotovo ne bom našel! Nejevoljen sem stopil pod bližnje drevo in si obrisal obraz. Deževalo je še zmeraj kakor prej. Nekaj časa sem stal pod drevesom in ugibal, kdo bi mogla biti ta skrivnostna ženska, ki me je ponoči vodila po našem polju. Ne vem, kako dolgo sem se mudil pod drevesom. Ko je dež nekoliko ponehal, sem se napotil proti vasi. Oblaki so se nekoliko
Odkrito in prikrito brezboštvo H kulturnemu pasjeglavstvu
»iNasa misel« nam daje ostro moralno lekcijo: Verski nauki so nam sredstvo za dosego političnih ciljev, za onstranske blagre nam je malo mar; naše življenje to dokazuje; očita nam sovraštvo, nestrpnost, nasilje in laž, hinavsko zlorabljanje besed, da smo farizeji; končno se sklicuje na besede dr. Gosarja v zadnji številki »Dejanja«, kjer piše: »Vendar bi storili veliko — napako, če bi pri tem, ko se borimo proti odkritemu brezbožništvu — pozabili na drugo prikrito — obliko brezbo-štva, iki se kaže v tistem čudovito drznem in ciničnem prevračanju božje resnice in pravice, kakor ga opažamo danes v vsem javnem življenju in njegovih glasilih domala vseh struj in skupin; preračunano preziranje, zanikanje — očite resnice pomeni preziranje, zanikanje in zatiranje Boga samega. — To brezboštvo je toliko ibolj nevarno, ker se samo neredko odeva celo v plašč borcev za dobro stvar, za božjo resnico in pravico...«
»Naša misel« se sklicuje na »uglednega katoliškega prvaka,« kakor sama pravi, da bi nam naprtila poleg vseh gori omenjenih grehov še greh brezbožništva. Ustavimo se re^go pri tej besedi.
»Brezbožnik« je v izvirnem, pravem pomenu tisti, ki načeloma in teoretično zanika Boga; lahko imenujemo še brezbožnika, ki odreka Bogu možnost in pravico razodetja in zapovedovanja.
V nelkem naličnem, nesvojskem smislu se more imenovati vsak grešnik brezbožnik, v kolikor greh (posebno smrtni) odvrača človeka od Boga in ga navezuje na zem-sko naslado.
Tako so brezbožniki vsi hinavci, lažniki, prevratniki resnice in pravice, zagovorniki sovraštva, nestrpnosti, nasilja in laži, farizeji itd. Tako pojmovanje brezbožništva je možno! V tem primeru mi še dopolnjujemo to rubriko z onimi, iki smešijo cerkev in papeža, božje zapovedi, ki kolnejo, ne hodijo v nedeljo k maši, klevetajo in opravljajo druge, živijo nečisto življenje, so v divjem zakonu, prirejajo nemoralne igre in filme, objavljajo nemoralne oglase, iščejo sebe, hočejo nadvladati vse druge, se limajo za nezmotne, se divje raztogotijo itd. Skratka vsi grešniki so v nekem smislu brezibožniki. Zato vabimo v našo družbo, ki se čutimo grešnike, tudi pisce
in pristaše »Naše misli« in »Dejanja«, ker smo vsi na ta ali oni način (grešniki! Srno torej glede tega Očividno v skupnem taboru in složni, saimo po kategorijah grehov se ločimo!
Razlika je v tem:
Toda »Naša misel« je zapisala še tole: »Univerza mora biti svobodna vseh predsodkov in v enakem kritičnem odnosu do vseh znanstveno nedognanih pojavov, ne izvzemši verskih naukov«. V tem tiči klica teoretičnega, načelnega brezboštva, ker je s tem razodetim božjim resnicam, ki so skrivnosti in torej znanstveno nedognane resnice, pot na univerzo zaprta. In tu je med nami razlika.
Predsednik Akademskega Kluba Monta-nistov v Ljubljani naproša p. n., da v smislu tiskovnega zakona člen 26. priobči nasled-dnji popravek k članku napisanemu v svojem cenjenem listu štev. 14 z dne 19. januarja 1939. na 62 strani, 2. stolpcu pod naslovom:
Zanimivo in poučnol
Ni res, da je preds. montanističnega kluba prihitel na sejo AA raizlagat, da je banska uprava vrgla institut na cesto, in da je seveda tu v prvi vrsti krivo vodstvo AA; res pa je, da je predsednik Akademskega kluba m«n-tanistov prišel na sejo AA in se informiral, ali je odbora AA znano, da je ministrstvo za socijalno politiko odpovedalo prostore rudarskemu oddelku in da sta v tej zadevi odpotovala predstojnik rudarskega oddelka g. prof. ing. Pehani in g. prof. ing. Gostiša v Beograd ter na seji AA poudarjal, da se odbor AA za tako važno zadevo, kot je rudarski oddelek, veliko premalo zanima.
Ni res, da bi lahko predsednik monta-nistov vprašal, če je bil v dvomih, svojega predstojnika, ko je v sosednji sobi, pa bi bil zvedel vse; pač pa je res, da je tedaj gospod predstojnik prav v tej zadevi za več dni odpotoval v Beograd in ga torej ni bilo
v sosednji sobi.
Prosimo Vas, da izivolite pri tej priliki sprejeti izraze našega odličnega spoštovanja.
Košelj Tone m. p.
predsednik akad. kluba montanistov.
Na občnem zboru »Akademske Akcije« je podpisani predlagal sledeče: »Mislim, da smemo slovenski akademiki z isto pravico zahtevati v akademski debati, da tisti'neslovenski akademiki, ki že več let študirajo na naši univerzi, govore z nami v slovenskem jeziku, kakor moramo ma, slovenski akademiki z njimi govoriti v njihovem, če gremo študirat izven domačih slovenskih meja. Mi se moramo učiti, naj se učijo še oni; zdi se mi, da za kulturne ljudi ni pretežko, zlasti ne, če po cela »leta žive med narodom,« ki o njem pravijo, da jim je bratski!« — V koliko? Da bi bili Slovenci na lastnih tleh gostoljubni bratje, ki bi prodajali svoj jezik in kulturo za skledo leče po spretnem mešetarjenju neodgovornih »zdravo-kričačev«. — Ne trdim, da si nismo bratje; pribijem pa eno, ki bo večno držala: Najprej mati in sin — potem sestre in bratje. Če bomo odločno na tej poti, bomo izpolnili tisto, kar tirja slovenski narod od nas — svojih sinov.
»Naša misel« je ta predlog komentirala: »Aleksandrova univerza v Ljubljani ni slovenska, ne-katoliška — je jugoslovenska!«
»Hrabra deca« pravi, da Slovenci nimamo najvišjega kulturnega ognjišča. Zgodovinar trdi, da ga imamo. Celo »predrzne si trditi, da je bil dr. Danilo Majaron »oče slovenske univerze«. Kdo ima torej prav? Kaj pravite?
»Na univerzi so vsi slušatelji enakopravni«, postavi list drugo tezo.
iNihče tega ne taji. V Ljubljani sb nekateri »bratje« skoraj privilegirani. Vsa »napredna mladina« kar tekmuje, kako bi jim bolj hlapčevala. Kaj pa v Zagrebu in Beogradu? So tam tudi vsi slušatelji enakopravni? Ali sme slovenski akademiki govoriti v svoji materinščini kot enakopraven član-slušatelj. Zakaj ne? Pa ibo kdo rekel, noče govoriti, ker zna srbohrvatski. Ali bi ne bilo bolje, če bi bili odkriti in rekli: »Ne upa si, ker ve, kako lepo in bratsko bi bratje sprejeli bratsko besedo. Morda bi od »ganotja« zapele bratske pesti po bratski glavi. — In vsi vedo, da je v ustavi napisano, da so vsi trije bratski jeziki enakopravni. — Kako to, da mora ustava veljati le v Ljubljani?
Refren: »Predlog«, ki sem ga stavil, »je škandal za našo univerzo, da ima takšnega slušatelja!«
Torej največji škandal je, če slovenski akademik na najvišjem kulturnem žarišču bran* svoj materinski jezik, če brani najdražjo svetinjo, ki jo ima slovenski narod. Ponavlja® s Hamletom: »Nekaj gnilega je v deželi naw‘
Vprašam: Bi kdaj hrvaški list v Zagrebu o Hrvatu-akademiku, ki bi pozival slov. aka-demika, naj govori hrvaški, dejal, da je škafl" dal za zagrebško univerzo, da ima takšnež® akademika?
»Naša misel«, ki ni nikakor naša, je »ušla“ tudi v »Jutro«. Ni se mogla vzdržati, da ne b1 presadila nekaj »kulturnih cvetk« v svoje »pognojene gredice«.
Zdaj vemo, kje je naš dom in vemo tud*' kdo je tisti, ki bi rad požrl z bratovsko lju' beznijo »rdečo kapico«.
Predlog se je končal:	»Živela slovensk*
univerza! 2ivel slovenski jezik na slovenski univerzi!«	Janez	Tominec, cand. iur-
Dostavek uredništva:
Kaj pravite: ali je največji kulturni škafl' dal, če se na najvišjem slovenskem kulturne01 zavodu najdejo ljudje, ki si upajo zapisati, d* jim je vseeno ali je univerza v Ljubljani ali v Djevdjeliji, samo da je ena in to jugoslovanska’ (Naša misel.)
Kaj pravijo k temu naši levičarji, oko11 »1551«, ki so se do letošnjega občnega zbor® AA toliko »borili« za slovenstvo, pa so z ist® vehemenco kot liberalci napadali slovenski predlog tov. Tominca. Tovariši okoli »1551*’ kje ste pustili letos svoje slovenstvo? Zdi se> da je skopnelo z lasnkim snegom pod vroči®1 pripihom »nacionalne košare«._______________
Obžalujemo)
Akademski družabni klub je preložil svol plesni venček zaradi smrti papeža Pija XI. o** 10. februarja na dan 14. februarja.
Zbira dneva ni bila posrečena, ker je bi1 t odan pogreba papeža Pija XI. Obžalujemo ukrep družabnega kluba; res je sicer, da Cer' kev ne izdaja nobene stroge zapovedi žal°' vanja, kakor n. pr. vladarski dvori, ki dol0' čajo dobo žalovanja. Pač pa nam čut otrošk® vdanosti narekuje, da iz pietete do oČet® vsega krščanstva opuščamo take priredit^ ob taki priilki, čeprav so zaradi slučajno na' stale sovpadnosti združeni z odpovedjo čutni stroški.
zredčili, da se je tu in tam nekoliko svetlikalo.
Ko sem prišel do pokopališča, iki leži nedaleč od vasi, se mi je zazdelo, da j® zopet vidim, kako stoji zavita v plašč. Sedaj je stala negibno in zrla čez polje. Ko sem prišel že skoraj do nje, se mi je ustavil korak. Opazoval sem jo, da bi ji videl v obraz, pa ga je popolnoma zakrila s plaščem. Od dežja namočeni lasje so ji padali na čelo. Bila je videti mlada, lepa, zdelo se mi je, da jo moram poznati, zato sem se ojunačil in stopil bliže. Bil sem že skoraij tik nje, kar se je znova obrnila in zavila proti goricam. Stopil sem za njo. Vse je bilo tako čudovito svečano okrog mene! Dež je že skoraj ponehal, le še tu in tam je padla kaka kaplja na koruzno listje, da je nalahno zašuiftelo, ona pa je skoraj neslišno stopala pred menoj. Stopal sem v spoštljivi razdalji za njo in je nisem upal ugovoriti. Včasih me je prijelo, da bi skočil k njej, ji razgrnil plašč im ji pogledal v obraz, pa sem se premagal, bal sem se, da bi mi zopet zbežala.
Dolgo sva hodila. Ko sva bila že skoraj pri goricah, se je ustavila. Obstal sem tudi jaz. Obrnila se je po poti, ki vodi pod goricami. Na desni rasite košat hrast. Glej — in takrat sem se' spomnil, da sem Kristini prav pod tem hrastom razkril srce. Stopila je naprej. Vedno skrivnostnejša je postajala ta ženska in znova sem zaželel, da bi ji videl v obraz, pa me je neznana sila držala v spoštljivi razdalji od nje. Hodila sva mimo naših njiv. Na tej, tu za pokopališčem, je rastla koruza, tam na oni, v
Podkirižih smo danes poželi rž, dvajset križev smo naželi. Potem sva zavila dalje, na drago stran, proti Bogojini. Ob vsaki naši njivi sva obstala, vse zmame kraje sva obhodila. Zdelo se mi je, da hodiva že dolgo, dolgo. Oblaki so se že razgrnili in od vzhoda je vstajala zora, ko sva prišla na hrib, ki se dviga nad našo vasjo. Tu je zopet obstala, še vedno trdno zavita v plašč. Na vzhodu so se pokazali prvi žarki sonca in zlatili roso na pšenici, da se je čudovito lepo svetlikala. Do vasi ni bilo daleč in sem dobro razločil posamezne hiše. Videl sem tudi našo, bila je najbolj bela izmed vseh. Toda spet in spet mi je splaval pogled k njej, ki je sitala nedaleč od mene. Lasje so se ji že nekoliko osušili in zdelo se mi je, da je imela ona prav take. Takrat sem pretrgal molk:
»Kdo si?« sem jo vprašal.
iNič mi ni odgovorila, le zdrznila se je nekoliko. Roka, s katero si je držala plašč pred obrazom, se ga je krče vit ej e oprijela.
Tvegal sem. Stopil sem bliže, ni se umaknila. Prijel sem jo za roke, voljno mi jih je prepustila. Malo me je bilo strah, da bi razkril to, po čemer sem tako hrepenel. Polagoma sem ji razgrnil plašč in zagledal sem njen obraz.
»Ti si, detkle moje?«
Prikimala je. Stopil sem bliže in jo držal za roke. Pokazala mi je z glavo proti vasi. Sonce se je dvignilo na obzorje. Ljudje v vasi so že vstali. Slišala sva, kako so kosci klepali kose, tu in tam se je že v zgodnjem jutru sli-
šala pesem dekleta. Potem nama je zdrsel pogled mimo vasi in obstal na cesti, ki je vodila v Soboto. Tudi zvonik cerkve v Soboti sva razločila. Še dalje je bila Mura in onkraj nje zelena Štajerska.
»Moj Bog, kako je vse to lepo,« sem dejal. »Toda brez tebe bi bilo vse nekalko prazno, manjkalo bi nečesa!«
Nasmehnila se mi je. Sklonil sem se k njej, da bi jo poljubil . . . Tisti trenutek sem se zbudil. Zdelo se mi je, da jo še vedno vidim, da jo še držim za roke, od nekod, kakor iz dalje, so me gledale njene oči.
Tovariša sta že vsitala in se oblačila. Po-tegnil sem z roko preko oči, da bi pregnal ta lepi sen in se spet vrnil v sedanjost. Vstal sem in se oblekel. Na mizi sem našel pismo, po pisavi sem spoznal, da mi piše prijatelj. Odprl sem ga in bral:
»Dragi!
Kako, da tako dolgo ne daš nobenega glasu od sebe? Ko bi vedel, kako je sedaj lepo doma, bi se prav gotovo bolj zanimal za nas! Rž smo že začeli žeti, kmalu bo prišla na vrsto pšenica. Kose se iskrijo v jutranjem soncu, bralje in vezači pojejo in vriskajo, da je veselje. Na polju je živo ko v mravljišču. Sonce pripeka, da zemlja kar gori in se ti slama lomi v rokah. Pričakovali smo te, da prideš na žetev, ki je letos izredno dobra in lepa. Ko mi je tvoja mama dejala, da te ne bo, ji kar nisem hotel verjeti, saj je bila žetev vedno tvoje največje veselje. Tudi letos ne bomo pozabili nate. Dekleta so mi obljubila, da sple-
tejo zate najlepši dožnjak in ga obesijo vašo slivo (na tisto, ki tako zgodaj dozoriI)1 da ga boš lahko občudoval, ko prideš dom°\[ Le Kristina noče nič pomagati, pravi, da se j1 ne zljubi. Še tvojega imena noče več slišal’ Ko sem jo zadnjič vprašal, zakaj je taka, se je namrdnila in dejala: ,Če je on lahko takjj brezobziren, da se sploh ne oglasi, sem ti*®* jaz lahko!’ Odtlej nisva več govorila o Zadnjič pa sem jo zalotil, kako je sedela vrtu in jokala. Ko sem prišel bliže, sem vide 1 da je brala neko pismo. Ko me je opazila, je hitro skrila, nato mi je pa vzkliknila češ izginem!
Ali si res nista več dobra? Si jo ti pozabil ■ Pa kaj prav za vprav sprašujem take stvarii ► me nič ne brigajo! Omenil sem le toliko, K vaju imam oba rad in se mi je zdelo čudu0' da je Kristina zadnje čase tako razdražen8^ kadar pa je sama, veliko joka, kar so mi P° trdila tudi druga dekleta.
Če nas še nisi pozabil, nam piši, najlepše seveda bilo, da bi bil pri nas, pa to so le na želje, naredi, kakor hočeš sam!
Prav mnogo pozdravov
od Jožeta."
Bilo mi je, kakor da bi se nekaj zrušilo p menoj. Pogledal sem na uro, bila je devet, pol dveh odpelje vlak — dovolj časa ima*11' da se pripravim.
Po kosilu sem vzel ikovčeg, odhitel na stajo, kupil vozni listek do Sobote in se o peljal domov.	°P'