E. Gangl: Moje tiho hrepenenje.
851
— Prešeren! Kette je imel fin čut za blagoglasje v stihih, zato je cesto rabil oj, čeprav je Notranjec. Obvelja li oj v moderni slovenščini ali ne, od tega seveda ni odvisna bodočnost našega naroda, ne vrednost naše literature, ker sploh posamezne slovniške oblike ne odločujejo ničesar. Samo za znanstveno doslednost, za resnico in pa za blagoglasje gre tukaj, in samo te momente sem hotel pojasniti s svojo skromno opomnjo.
Slepa vera v avtoritete je dandanes anahronizem. A odkar so dunajski filologi iznašli epohalni »bosanski« (!) jezik, smo mi »pišoča masa« postali še bolj skeptični tudi napram filološki »znanosti«.
»Ljubljanski Zvon« je dal prostora profesorja V. Bežka polemikama, ker sta strogo stvarni in nikjer osebni. Razžaljivih opazk pa, v katerih bi se nahajale nazivke »dr. Žveplo« i. dr., bi vsaj sedanje uredništvo ne bilo sprejelo v naš mesečnik proti nikomur, bodisi naš prijatelj ali nasprotnik. Uredništvo ima pravico, da v polemikah precizuje svoje stališče. Te pravice smo se poslužili. Zato tudi končno mimogrede omenjamo, da se glede elanja ne strinjamo čisto z g. Bežkom in ž njegovimi somišljeniki. Slutimo, da »rekel« ne zmaga, nego da obvelja naravnejša izreka »rekfcw«. V poeziji tudi vzlic novi ortoepski, 1-ovski teoriji n. pr. oblike: vil (gen. plur.) — bil, kristal — dal, pil —   sil, rekel — dekel, šel  — model . . . niso prave rime.
Aškerc.

fY"Z&
JJ2
JVloje tiho hrepenenje . ..
oje tiho hrepenenje spet se mi je prebudilo in je pohitelo v  daljo z brzo, neumevno silo .
Moje tiho hrepenenje zopet se mi je  vrnilo, prišlo je ko dete k majki, ki svoj  pot je  izgrešilo .  . E. Gangl.
Hdeči nagelj, rožmarin . . .
J3.deči nagelj je umrl, na prsih mi pripet, usahnil mi je rožmarin, od ljubice prejet.
Za nagelj in za rožmarin ni solnca več nikjer; umrlo je, prej ko prišel moj lepi je večer!
E. Gangi.