Izpitni centri ECDL ECDL (European Computer Driving License), ki ga v Sloveniji imenujemo evropsko računalniško spričevalo, je standardni program usposabljanja uporabnikov, ki da zaposlenim potrebno znanje za delo s standardnimi računalniškimi programi na informatiziranem delovnem mestu, delodajalcem pa pomeni dokazilo o usposobljenosti. V Evropi je za uvajanje, usposabljanje in nadzor izvajanja ECDL pooblaščena ustanova ECDL Foundation, v Sloveniji pa je kot član CEPIŠ (Council of European Professional Informatics Societies) to pravico pridobilo Slovensko društvo INFORMATIKA. V državah Evropske unije so pri uvajanju ECDL močno angažirane srednje in visoke šole, aktivni pa so tudi različni vladni resorji. Posebej pomembno je, da velja spričevalo v 158-tih državah, ki so vključene v program ECDL. Doslej je bilo v svetu izdanih že več kot 8,5 milijonov indeksov, v Sloveniji več kot 12.700 in podeljenih več kot 7.800 spričeval. Za izpitne centre v Sloveniji je usposobljenih 24 organizacij, katerih logotipi so natisnjeni na tej strani. E2 AlMIA VIZIJA RAZVOJA A SOFT IZOBRAŽEVANJE INFORMACIJSKE STORITVE ICEsVe /f^v JntSMJUAOfKi,® M INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE Informacijska tehnologija, d.o.o. JLLSJi /\ /ČOPA I { ljuosMfi umvrnznl MUIT.KII <. n n (it n VSEBINA UPORABNA INFORMATIKA 2008 ŠTEVILKA3 JUL/AVG/SEP LETNIK XVI ISSN 1318-1882 H Uvodnik B Razprave Mario Spremiti, Matija Popovič: Methodologies for conducting Information system audit: čase study of Sarbanes-Oxley compliance 133 Damijan Žabjek, Andrej Kovačič, Mojca Indihar Štemberger: Vpliv procesne usmerjenosti poslovanja na uspešnost uvajanja celovitih programskih rešitev (ERP) 147 Dejan Lavbič, Matjaž Gams: Agenti ali samo še en objektno usmerjen pristop? 162 Sebastian Lahajnar, Andrej Kovačič: Izgradnja splošne metode za razvoj spletnih programskih rešitev 171 Tina Jukič, Mirko Vintar: Zasnova večparametrskega odločitvenega modela za podporo ocenjevanju učinkov e-uprave 180 B Informacije Niko Schlamberger: Poročilo o delu Slovenskega društva INFORMATIKA za leto 2007 in program dela za leto 2008 191 B Koledar prireditev 195 UPORABNA INFORMATIKA 2008 ŠTEVILKA 3 JUL/AVG/SEP LETNIK XVI ISSN 1318-1882 Ustanovitelj in izdajatelj Slovensko društvo INFORMATIKA Vožarski pot 12 1000 Ljubljana Predstavnik Niko Schlamberger Odgovorni urednik Andrej Kovačič Uredniški odbor Marko Bajec, Vesna Bosilj Vukšič, Dušan Caf, Janez Grad, Jurij Jaklič, Milton Jenkins, Andrej Kovačič, Katarina Puc, Vladislav Rajkovič, Heinrich Reinermann, Ivan Rozman, Niko Schlamberger, John Taylor, Ivan Vezočnik, Mirko Vintar, Tatjana VVelzer - Družovec Recenzenti prispevkov za objavo v reviji Uporabna informatika Marko Bajec, Tomaž Banovec, Vladimir Batagelj, Marko Bohanec, Vesna Bosilj Vukšič, Dušan Caf, Srečko Devjak, Tomaž Erjavec, Matjaž Gams, Izidor Golob, Tomaž Gornik, Janez Grad, Miro Gradišar, Jože Gričar, Joszef Gyorkos, Marjan Heričko, Jurij Jaklič, Milton Jenkins, Andrej Kovačič, Iztok Lajovic, Katarina Puc, Vladislav Rajkovič, Heinrich Reinermann, Ivan Rozman, Niko Schlamberger, Tomaž Turk, Ivan Vezočnik, Mirko Vintar, Tatjana VVelzer - Družovec, Franc Žerdin Tehnična urednica Mira Turk Škraba Uhlikovanje Bons Ilustracija na ovitku: Luka Umek za BONS Prelom Dušan VVeiss, Ada Poklač Tisk Prograf Naklada 550 izvodov Naslov uredništva Slovensko društvo INFORMATIKA Uredništvo revije Uporabna informatika Vožarski pot 12, 1000 Ljubljana www.drustvo-informatika.si/posta Revija izhaja četrtletno. Cena posamezne številke je 20,86 6. Letna naročnina za podjetja 83,46 €, za vsak nadaljnji izvod 58,48 6, za posameznike 33,81 6, za študente 14,61 6. Revijo sofinancira Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Revija Uporabna informatika je od številke 4/VII vključena v mednarodno bazo INSPEC. Revija Uporabna informatika je pod zaporedno številko 666 vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo. © Slovensko društvo INFORMATIKA Navodila avtorjem Revija Uporabna informatika objavlja izvirne prispevke domačih in tujih avtorjev na znanstveni, strokovni in informativni ravni. Namenjena je najširši strokovni javnosti, zato je zaželeno, da so tudi znanstveni prispevki napisani čim bolj poljudno. Članke objavljamo praviloma v slovenščini, prispevke tujih avtorjev v angleščini. Prispevki so obojestransko anonimno recenzirani. Vsak članek za rubriko Razprave mora za objavo prejeti dve pozitivni recenziji. O objavi samostojno odloča uredniški odbor. Prispevki naj bodo lektorirani, v uredništvu opravljamo samo korekturo. Po presoji se bomo posvetovali z avtorjem in članek tudi lektorirali. Prispevki za rubriko Razprave naj imajo dolžino do 40.000, prispevki za rubrike Rešitve, Poročila do 30.000, Obvestila pa do 8.000 znakov. Naslovu prispevka naj sledi ime in priimek avtorja, ustanova, kjer je zaposlen, in elektronski naslov. Članek naj ima v začetku do 10 vrstic dolg izvleček v slovenščini in angleščini, v katerem avtor opiše vsebino prispevka, dosežene rezultate raziskave. Abstract se začne s prevodom naslova v angleščino. Članku dodajte kratek avtorjev življenjepis (do 8 vrstic), v katerem poudarite predvsem delovne dosežke. Pišite v razmaku ene vrstice, brez posebnih ali poudarjenih črk, za ločilom na koncu stavka napravite samo en prazen prostor, ne uporabljajte zamika pri odstavkih. Revijo tiskamo v črno-beli tehniki s folije, zato barvne slike ali fotografije kot originali niso primerne. Objavljali tudi ne bomo slik zaslonov, razen če niso nujno potrebne za razumevanje besedila. Slike, grafikoni, organizacijske sheme ipd. naj imajo belo podlago. Po možnosti jih pošiljajte posebej, ne v datoteki z besedilom članka. Prispevke pošiljajte po elektronski ali navadni pošti na naslov uredništva revije: ui@drustvo-informatika.si, Slovensko društvo INFORMATIKA, Vožarski pot 12, 1000 Ljubljana; na teh naslovih dobite tudi vse dodatne informacije. Po odločitvi uredniškega odbora o objavi članka bo avtor prejel pogodbo, s katero bo prenesel vse materialne avtorske pravice na Slovensko društvo INFORMATIKA. Po izidu revije pa bo prejel nakazilo avtorskega honorarja po veljavnem ceniku ali po predlogu odgovornega urednika. UVODNIK Spoštovane bralke in spoštovani bralci, kot sem že večkrat poudaril, si slovenski informatiki že dolga leta prizadevamo obravnavati vsebine, s katerimi bi opozorili na poslovno vplivnost informatike v povezavi s prenovo in informatizacijo poslovanja. Spremembe se dogajajo, naj omenim nekaj zanimivih dogodkov. Septembra je temu »poslovnemu« trendu sledila tradicionalna konferenca DOKSIS, ki jo prireja Društvo informatikov, dokumentalistov in mikrofilmarjev. Ob tradicionalnih temah je konferenca obravnavala priložnosti uporabe dokumentacijskih sistemov na področju e-poslovanja in e-arhiviranja, opozorila pa je tudi na potrebo po celoviti informatizaciji poslovanja, ki temelji na prenovi poslovnih procesov ter integraciji transakcijskih (sistemov ERP) in dokumentnih sistemov (DMS). Omenjam tudi sočasni dogodek (žal, slaba koordinacija?) - prvo konferenco PRO-IT, ki je bila organizirana pod okriljem Združenja za informatiko in telekomunikacije (ZIT) pri Gospodarski zbornici Slovenije. Ena od ključnih tem, ki je bila podrobneje obravnavana na konferenci, je potreba po celoviti informatizaciji poslovnih (transakcijskih) in proizvodnih informacijskih sistemov ter problematika povezovanja takšnih sistemov. Dejstvo je, da celovite programske rešitve (ERP), ki naj bi omogočale takšno informatizacijo, saj slonijo na konceptu informacijske integracije vseh poslovnih aktivnosti in procesov podjetja oz. popolne podatkovne in tehnološke integracije posameznih programskih modulov in rešitev, tej nalogi po navadi niso kos. Na področju proizvodnje oz. procesa proizvajanja rešitev ERP, ki sicer formalno vključujejo module za planiranje proizvodnje, vodenje proizvodnje po nalogih in sledljivost postopkov, ta proces dejansko obravnavajo kot »črno škatlo« in se ne ukvarjajo s »podrobnostmi«. Zato v proizvodnih podjetjih vse bolj vpeljujejo namenske programske rešitve, imenovane sistemi MES (angl. Manufacturing Execution Systems), ki so povezani s procesnimi napravami in nadzornimi sistemi (t. i. sistemi SCADA) in zagotavljajo avtomatski zajem ustreznih procesnih podatkov. Dejansko zapolnjujejo vrzel med sistemi procesnega vodenja in celovitimi programskimi rešitvami. Tudi tretja mednarodna konferenca Management poslovnih procesov (http://www.process-conference.org/) vsako leto privabi vse več menedžerjev k aktivnemu sodelovanju. Letošnja odpira menedžerjem in informatikom »všečne in povezovalne« teme, ki pretežno obravnavajo ključna vprašanja oz. dejavnike sprememb pri zagotavljanju konkurenčne prednosti s procesno usmerjenostjo poslovanja. Cilj konference je izmenjava izkušenj na področju zagotavljanja konkurenčne prednosti in procesne usmerjenosti organizacije, ki temelji na uveljavljanju sodobnih poslovnih strategij in novih poslovnih modelov ter uvajanju poslovnih procesov in njihovi informatizaciji. Na konferenci bodo obravnavani primeri projektov, uporabljene metode in orodja, ki so se dokazali v praksi in neposredno vplivajo na prenavljanje poslovnih procesov v smeri zagotavljanja konkurenčnosti poslovanja v slovenskem gospodarstvu in upravi. Pred nami so že priprave na spomladansko osrednje srečanje informatikov - Dneve slovenske informatike (DSI) v Portorožu, ki ga tradicionalno prireja Slovensko društvo Informatika. Že bežen pregled dosedanjih vsebin in naslovov sekcij srečanja kaže na širino in interdisciplinarnost predstavljenih in obravnavanih prispevkov. DSI mora po mojem prepričanju ostati združevalna vloga, razvijati se mora v stičišče, osrednjo slovensko konferenco, ki bo ponudila okrilje za obravnavo ugotovitev predhodno omenjenih »specializiranih« dogodkov (in tudi drugih, ki jih zaradi nepoznavanja nisem navedel). Vabljeni k sodelovanju. Andrej Kovačič, odgovorni urednik II1111111111111111111111111111111111111111111II11111111111111 2 1111111111111111111111 n 1111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111 □ In memoriam (Pavfe %ozje£ Težko je napisati v prijazen spomin pos (ovitke besede nekomu, kisi ga poznal, cenil in spoštovaC. Spomniš se dogodkov, o katerih si brat, ne da 6i poznal'ljudi, o katerih 6ereš, in vendar upal, da se ho dobro izteklo zanje. Toliko bolj te presune vest o negotovi usodi prijate ja, sodelavca. Morda poznaš alpinizem iz svoje izkušnje in si že doživet in preživet dogodek,. za katerega bi bito nemogoče pričakovati, da se boš izvlekel iz njega. Tudi tokjat, ko nas je dohitela novica, še nepotrjena, o tragičnem dogodku, smo upati, da gora ne bo hotela, saj se zgodijo res prav čudežna preživetja. Vendar je bika neusmiljena. Slovenija je majhna država, kar pa ne pomeni, da smo Slovenci majhen narod. Velikost, bolje rečeno, veličina nekega naroda se ne meri po njegovi številčnosti, marveč predvsem po njegovih dosežkih. Tipa niso kolektivni, temveč individualni; so uspeh prizadevanja, znanja, navdušenja, tudi odrekanja in žrtvovanja posameznikov. V vrhu svetovnih dosežkov v umetnosti, znanosti, športu Slovencev ni veliko. Ji Ipinizern je verjetno edino področje, na katerem smo prav v svetovnem vrhu. Vsaka izguba pusti vrzel, izguba najboljših še toliko večjo. (Pavle je bil v slovenskem in svetovnem vrhu alpinizma ena od maloštevilnih izstopajočih osebnosti ne lepo dosežkih, za katere je bil deležen najuglednejših mednarodnih priznanj, temveč tudi po osebnih vrlinah, ki se jih njegovi res zvezdniški dosežki 'Vo dotaknili. Spominjam se dveh njegovih predavanj kolegom iz društva, enega o vzponu na Mount Pverest in drugega, letošnjega, o plezalskih podvigih v Omanu. Obakrat je šlo za vrhunske dosežke, enkrat v Himalaji, drugič v plezalsko še skoraj neodkritih gorah JArabskega polotoka, vendar iz njegovega pripovedovanja tega ni bilo zaznati. Sle bi bilo prav, če se ne bi spomnil nanj tudi kot na informatika, ki je strokovne izzive obvladovalin premagoval z enakim mirom, zaupanjem, samozavestjo in uspehom kot alpinistične. Tudi pri svojem strokovnem delu je postavil vodila, kj se jih ne bo dalo obiti iz strokovnih in etičnih razlogov. Pavle, manjkal nam boš, pogrešali te bomo. Sliko Schlamberger, p redsedn f, Slove riškega društva Informatika ■ 11111111111111111111111111111111111111111 n in im 11 n i n in 1111 n 1111 ii 1111111111111111111111111111111111111111111 H 111111111 n 111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111 n 11111111 n RAZPRAVE 0 Methodologies for conducting Information system audit: čase study of Sarbanes-Oxley compliance MARIO SPREMIČ, Ph.D., Associate Professor Faculty of Economics and Business Zagreb, University of Zagreb Kennedy's sq 6, 10000 Zagreb, CROATIA e-mail: mspremic@efzg.hr MATIJA POPOVIČ, M.Sc., CISA Ernst & Voung, Dublin, IRELAND Senior IT Auditor e-mail: matija.popovic@ie.ey.com Abstract Although information systems (IS) and information technology (IT) are taking significant role in businesses with its innovating and supporting potential, it seems that it is the least understood company asset. Successful organizations manage IT function in much the same way that they manage their other strategic functions and processes. This in particular means that they understand the IT control environment and manage the risks associated with growing IT opportunities, such as increasing regulatory compliance as well as critical dependence of many business processes on IT and vice-versa. They are doing so by engaging in IT Governance and information system audit (IS Audit) activities. In recent years there are a number of world-wide used standard, regulatory frame-works and best practices in IT governance and process management area such as CobiT, ITIL, Basel II Sarbanes-Oxley act (SoX), ISO 27000, which helps management to measure the actual IT performance and comply to regulatory demands. In this paper we present the čase study of conducting IT compliance audit according to SoX. After brief explanation of key terms, the methodology of complex SoX compliance audit is given and key performance indicators for major business processes stressed. The IS Audit process resulted in recommendations for business process change. Keywords IT Governance, Information System Audit, Business Process Improvements, Čase study, Sarbanes-Oxley compliance Povzetek Metodologije za izpeljavo revizije informacijskega sistema: študij primera usklajenosti z uredbo Sarbanes-Oxley Kljub temu da informacijski sistemi (IS) in informacijska tehnologija s svojimi inovativnimi in podpornimi zmožnostmi v poslovnih organizacijah pridobivajo na pomembnosti, se zdi, da so še vedno med najmanj razumljenimi prednostmi podjetij. Uspešne poslovne organizacije namreč upravljajo s svojimi IT-funkcijami približno tako kot z drugimi strateškimi funkcijami in procesi. To v bistvu pomeni, da razumejo okolje nadzora IT in da uravnavajo tveganja, ki izhajajo iz vse večjih zmožnosti IT, kot je vse večja možnost regulatornega usklajevanja ali kritična odvisnost vse več poslovnih procesov od IT in obratno. Tega se lotevajo tako, da vpeljujejo v IT nadzor in revizijske dejavnosti (IS Audit). Zadnja leta so na voljo po vsem svetu znani in na široko uporabljani standardni regulatorni sistemi in dobre prakse na področju IT-nadzora (governance) in upravljanja procesov, kot so CobiT, ITIL, Basel II Sarbanes-Oxley act (SoX), ISO 27000, ki pomagajo menedžmentu izmeriti dejansko učinkovitost (performance) IT in njeno skladnost z regulatornimi zahtevami. V prispevku obravnavamo študij primera izvajanja revizije in ugotavljanja skladnosti IT z uredbo SoX. Po kratki obrazložitvi ključnih pojmov predstavimo metodologijo kompleksnega ugotavljanja skladnosti s SoX in nato izpostavimo ključne indikatorje uspešnosti glavnih poslovnih procesov. Preskus IS se zaključi s predlaganjem sprememb v poslovnem procesu, ki jih priporočamo podjetju. Ključne besede: nadzor IT, revizija informacijskega sistema, izboljšave poslovnega procesa, študij primera, uskladitev Sarbanes-Oxley 1 Introduction In today's highly competitive business environment, effective and innovative use of information technology (IT) bas the potential to transform businesses as well as to positively affect organizations' performance. A number of researches shovved that technology itself bas no inherent value and that IT alone is unlikely to be a source of sustainable competitive advantage (Peppard and Ward, 2004). The business value derived from IT investments only emerges through business process changes and innovations, vvhether they are product/ Service innovation, new business models, or process change. Organizations vvhich intensively use IT as a means of improving efficiency and/or as an enabler of business innovation and competitive advantage need to set-up IT governance processes and start to syste-matically measure the IT performances. The primary focus of IT governance is on the responsibility of the board and executive management to control formula-tion and the implementation of IT strategy, to ensure the alignment of IT and business, to identify metrics for measuring business value of IT and to manage IT risks in an effective way (ITGI, 2007). Nolan and Mc-Farlan (2005) recently pointed out that 'a lack of board oversight for IT activities is dangerous; it puts the firm at risk in the same way that failing to audit its books vvould'. In recent years various groups have develo-ped world-wide knovvn IT Governance framevvorks and/or industry specific regulations (such as CobiT, ITIL, Sarbanes-Oxley act, Basel II, ISO 27000) to assist management in managing risk and measuring the performance of IT initiatives. The main focus of our interest in this paper is the čase study of Sarbanes-Oxley IS audit and IT control practices compliance in a large telecommunication company. After brief dis-cussion about the framevvorks for conducting IS Audit and IT Governance, the methodologies for conducting Sarbanes-Oxley (SoX) audit compliance are presented in Chapters 3 and 4. In Chapter 5 the de-scription of the 'as-is' business processes in the com-pany is given and according to SoX requirements risks identified and control deficiencies assessed. Chapter 6 refers to IS audit findings on IT control SoX compliance and discussion about the possible changes. The čase study results shovved how recommendations that arise from a systematic and thorough IS audit may help companies becoming avvare of the deficiencies in the control environment and may enable business process change. 2 Emerging issues in IT governance, IS audit and compliance IT Governance rcpresents the organizational capaci-ty exercised by the Board, executive management and IT management to control the formulation and implementation of IT strategy and in this way ensure the fusion of business and IT (Van Grembergen and Gul-dentops, 2004; Spremic and Popovič, 2008). A good, or rather, inevitable approach for measuring the performance of IT should include thorough audit of ali as-pects of IS and IT, including hardvvare, softvvare, data, netvvorks, organization and key business processes. The primary goal of the Information system audit (IT audit) is to identify the key business processes that depend on IT, to systematically and carefully examine their IT Controls efficiency, to identify key risk areas and constantly measure the risk level, to vvarn about possible failures, as vvell as to offer suggestions to the executive management how to improve current IT risk management practices (Spremic, 2008). Engaging in IT audit is crucial for measuring the performance of IT as vvell as to manage the IT/business alignment, vvhich makes IT audit the key cornerstone of IT Governance concept. VVorldvvide or industry specific regulations and IT Governance framevvorks (such as CobiT, ITIL, SoX, SAS 70, HUPA, Basel II, ISO 27000, NIST 800, etc,) help companies assess the level of IT control efficiency compliance and manage the associ-ated risks. Through the Information system audit process companies' management become avvare of the control deficiencies and the IT auditor recommendations may drive the business process change, in order to mitigate recognized risks and deficiencies. The need for assurance about the value of IT, the management of IT-related risks and increased require-ments for control over information are novv under-stood as key elements of enterprise governance. The issues raised in the control environment component apply throughout an organization. Hovvever, IT fre-quently has characteristics that may require addition-al emphasis on business alignment, roles and respon-sibilities, policies and procedures, and technical compe-tence. The follovving list describes some considerations related to the control environment and IT (ITGI, 2003): . IT is often mistakenly regarded as a separate organization of the business and thus a separate control environment. . IT is complex, not only vvith regard to its technical components but also in how those components integrate into the organization's overall system of internal control. . IT can introduce additional or increased risks that require nevv or enhanced control activities to mitigate successfully. . IT requires specialized skills that may be in short supply. . IT may require reliance on third parties vvhere sig-nificant processes or IT components are outsourced. . Ovvnership of IT Controls may be unclear, especial-ly for application Controls. Contemporary framevvorks for conducting IT Governance and IT Audit are: ■ CobiT (Control Objectives of Information and rela-ted Technology), . ISO 27000 Jamihj' (ISO 27001:2005, ISO 27002:2005), and ■ Sarbanes-Oxley act, . ITIL (IT Infrastructure Library), etc. CobiT, for example, is the widely accepted IT go-vernance framework organized by 34 key IT proces-ses (or key IT control objectives), vvhich are broken in-to more than 300 detailed IT Controls. For each of the 34 IT processes CobiT defines: ■ performance goals and metrics (for example, RPO, RTO, availability time), ■ KRI (Key Risk Indicator), KPI (Key Performance Indicator) - maturity models (0-5 scale) to assist in benchmark-ing and decision-making for process improve-ments, • a RACI chart identifying who is Responsible, Ac-countable, Consulted, and/or Informed for specific IT process. On the other hand, Sarbanes-Oxley Act (SoX), en-acted in 2002 by the US Congress in response to series of business failures and corporate scandals (Enron, etc.), represent an internal control framework for finan-cial reporting, prescribed by SEC (US Securities and Exchange Commission) which is obligatory for SEC registrants. The stated purpose of SoX is to protect in-vestors by improving accuracy and reliability of corporate disclosures. If a company vvants to do business in USA it has to be SEC registrant. The SEC in its final rules regarding the SoX made specific reference to the recommendations of the Committee of the Sponsoring Organizations of the Treadway Commission (COSO). VVhile there are many sections within the SoX, this pa-per focuses on section 404, vvhich addresses internal control over financial reporting. Section 404 requires the management of public companies specified by the Act to assess the effectiveness of the organization's internal control over financial reporting and annually repo rt the result of that assessment. It is vvell knovvn that reliability of financial statements largely depends on information system environment vvhich needs to be adequately controlled, and in compliance vvith the SoX section 404.1 Also, ali daughter-companies oper- ating ali over the vvorld vvhose parent companies are SEC registrants, need to be SoX compliant, vvhich in-creases the number of companies obliged to conduct the information systems auditing process. 3 Description of assessment procedures for compliance uuith Sarbanes 0xley act Independent auditor is obliged to issue a report regarding internal Controls of a company vvhich has to contain assessment of the management's evaluation, and assessment of the design and operating effectiveness of Controls over financial reporting. Test procedures are as follovving: ■ assessment of the Controls' design effectiveness • assessment of the Controls' operating effectiveness. In order to 'cover' or rather manage various business risks, assessment of the effectiveness of Controls' design relates to reasoning vvhether the identified control is designed adequately. Operating effectiveness is basically testing Controls itself. If the applica-tion Controls contain both manual, and automated part, i.e. IT dependant manual control, it is necessary to divide them and each part should be assessed se-parately, bearing in mind that manual part of the control cannot be assessed on a sample of one vvhich is the čase vvith automated part. After the scope of the revievv has been defined it is necessary to conduct control assessment. In the follovving table, SoX assessment plan is described vvhich is used in the čase study. Categorization of deficiencies VVhile assessing the deficiencies in control environment, the follovving categorization is possible: a) No deficiency b) Deficiency in documentation c) Control evidence insufficient d) Control not identified, yet existing e) Design insufficient f) Functionality insufficient g) Both e) and f) If design is categorized as a) and b), it is proceed-ed to the next step, vvhich is operating effectiveness assessment. 1 IT Governance institute (2006): IT Control Objectives for Sarbanes-Oxley, IT Governance Institute, Rolling Meadovvs, Illinois, SAD., pp. 5 Table 1. Sarbanes-Oxley act compliance process2 Procedure Step Ouestion 1. Review of Design Effectiveness Revievv Process Documentation Is the process description complete, plausible, detailed enough and understandable? Additional important points: Sufficient segregation of duties described? Are IT Systems and interfaces completely included? Revievv Control Documentation Is the control description complete, plausible, detailed enough and understandable? Is the control adeguate to achieve the control objective? Additional important points: Is the documentation of control performance sufficient? Is the handling of errors described? Are the control attributes complete and plausible? Are Significant Accounts and Assertions complete and plausible? Are the people performing the control sufficiently gualified? Performance of VValkthroughs Was our understanding of the process, the control design, the involved entities, IT-Systems etc. confirmed? What changes or deviations were noticed compared to the documentation? Are the Controls actually implemented or are target Controls or processes described? Evaluation of Design Effectiveness on Control Level Summary: Are the Controls adeguate to cover the control objectives and to prevent misstatements? A categorization of deficiencies (if applicable) has to be done (see Procedure "evaluation of deficiencies”) to reach a conclusion ("adeguate", "inadeguate”) and to define the follovving steps (Testing Operating Effectiveness or additional deficiency evaluation). Evaluation of Design Effectiveness on Process Level Summary: Are ali Significant Accounts S Assertions that are relevant for the process covered by Controls? Are IT Application Controls documented completely? 2. Review of Operating Effectiveness Development of a Test Plan Develop a test plan for ali Controls with adeguate control design. Selection of test techniguels) (lnguiry, Observation, Examination, Re performance) taking into account: Kind of control (approval, authorization, segregation of duties, revievv, system control), control freguency, level of automation, importance of control, security of testing result. Determination of sample size taking into account: Control freguency, level of automation, control complexity, experience of the control performer. Perform Independent Testing Selection of sample size (adeguate allocation over period under observation) Testing according to test plan and results (in čase of identified exceptions: stop testing or increase the sample size) Evaluation of Operating Effectiveness Does the control operate as described? Is the control able to identify potential errors? Are the control performances and the control results documented adequately? 3. Overall Evaluation on Process Level Revievv Summary for Design Effectiveness and Operating Effectiveness Summary: Are ali Significant Accounts S Assertions that are relevant for the process covered by documented and effective Controls? If deficiencies were identified: were existing compensating Controls considered during evaluation? 4. Evaluation of Deficiencies Categorization of Deficiencies on Control and Process Level Identify kind of deficiency: Documentation deficiency, process deficiency, transaction control deficiency, IT General Controls- deficiency. Ouantitative S Oualitative Evaluation of Deficiencies on Control and Process Level Classification of affected Significant Accounts & Assertions Determination of likelihood of a misstatement Determination of a potential guantitative magnitude of misstatement (if applicable take into account the adjusted exposure method) Determination of potential gualitative magnitude. Definition of the Priority of Deficiencies Revievv of the evaluation of deficiencies and predefinition of the priority concerning possible relevance. Discussion of vveaknesses! 2 This is the working material used when conducting IS audit in this čase study. The material is particularly based on ITGI (2006) publication (IT Governance Institute (2006): IT Control Objectives for Sarbanes-Oxley: The Role of IT in the Design and Implementation of Internal Control Over Financial Reporting, 2nd Edi-tion, Rolling Meadovvs, Illinois, SAD), but has been massively changed and expanded to sen/e as compliance process model for this particular čase study. Table 2. Design effectiveness3 Control Design Effectiveness Results uf design testing Next steps Assessment Deficiencg Detailed deficiency categorization- evaluation No deficiency Testing Operating Effectiveness Effective a) No Documentation deficiency* Testing Operating Effectiveness Ineffective h) No Not existing control identified in process No testing, deficiency evaluation Ineffective d) Ves Design deficiency No testing, deficiency evaluation Ineffective e) Ves Table 3. Operating effectiveness3 4 Control Operating Effectiveness Results of operating Nest steps Result Deficiencg Detailed effectiveness testing documentation categorization deficiencg evaluation needed No deficiency - Effective a) Exactly 1 Exception identified Nevv testing by doubling the sample size; Effective (no nevv exception) a) or f) Ves if f) deficiency evaluation, if applicable or Ineffective (further exceptions) More then one exception Stop testing, deficiency evaluation Ineffective f) Ves Gaps in the control performance documentation, but functionality generally testable throughout period Deficiency evaluation Ineffective c) No VVhile performing the vvalkthrough Testing by the auditor, if control Ineffective d) or f) Ves the auditor encounter the control is operating effectively. vvhich management has not identified (If the control is effective it should be as a key control categorized in issue category d). If the control is not effective the deficiency should be categorized in category f). Control not being performed Deficiency evaluation Ineffective f) Ves 4 Description of the business processes in the companv „Happy Phone”,5 before the business process change In this čase study, research objective is the billing process of the local, non interconnection traffic in the large telecommunication company (let's call it 'Hap-py Phone'). The company is the leading telecommunication provider of both fixed telephony and Internet Services, vvith broad spectrum of Services offered to millions of users (voice telephony, data transmis-sion, fast Internet access, digital television, wide range of mobile Services, vvireless Internet access, etc.). Ac-cording to the fact that her parent company is listed on USA stock markets, the company was obliged to do conduct the SoX compliance audit. In this chapter business process vvill be described on a high level, without detailed description of the control points, and in the next chapter control compliance vvith the SoX vvill be assessed. For the testing purposes and compliance assessment vvith the SoX it is necessary to com-prehend the process and mapped them. This is the only vvay hovv could the potential mitigating Controls be understood, and hovv to confirm the completeness of the managemenfs control identification. During the audit, business processes vvhich are driven by the IT are mapped by information system auditors (IT auditors). The same assumption is adopted in this čase study, vvhere integrated audit approach is ap-plied, meaning that interim audit findings can be ta-ken in the consideration during SoX revievv. 3 Ibidem. 4 Ibidem. 5 Due to complexity and confidentiality of the project, it isn't possible to indicate any other relevant data about the company itself and about the project itself (duration, possible financial savings, the estimation of the risks and damages in current system, etc.). It is important to notice that this is a IS compliance audit project and čase study. Despite the fact that the companies rarely engage in them, it appears that the results of IS compliance audit projects may came up vvith financial savings as well. Unfortunately, further data are not available due to the company’s communication policy. Process vvhich is mapped in the interim audit can be used for understanding the processes during SoX revievv. Process mapping is performed that one trans-action is captured on the beginning of the business process and is traced to its end, vvhich may not always be possible in the IT driven business processes, be-cause in the certain points in the process data is trans-formed to the format not comparable to the format prior to its transformation. When the end user of the telecommunication Service makes a call, Call Detail Record (CDR) is gene-rated at the svvitch. CDR contains the follovving infor-mation: A Number - Calling number B Number - Number that is being called Date and time of the Call Call duration Call route Unique call identifier Every call conducted in the certain moment in the telecommunication netvvork, is according to the caller location, generated and recorded on certain svvitches. Each call generates at least one CDR. CDRs are according to the geographical and other significant cri-teria routed to the corresponding mediation devices. In Croatia, there are tvvo types of the svvitches that are being used. On the svvitch type one data file, vvhich vvill be transferred later on to the mediation device, is being filled vvith the CDRs until defined data threshold volume isn't exceeded, or before defined amount of time elapses. After one of the criteria is met, data file is automatically transferred to the one of the mediation devices. Other type of the svvitch uses cyclical data file. After defined period of time a point-er is set on the file, and data captured betvveen previous set up of the point-er and the current pointer are packed in the non cyclical data file and is sent to the predefined mediation device. Current pointer becomes point from vvhich data vvill be captured vvhen next pointer is set. The process is con-tinued likevvise until cyclic file doesn't reach its end and CDRs are starting to be overvvritten at the be- ginning of the cyclic file. In addition to the described process of capturing traffic, call can be captured in the pulse counters on the svvitches as vvell, novv days used for control purposes only. After the data is transferred to the mediation device, data is transformed to the format readable to the billing system. In addition to the mediation devices used for the data transformation, there is a monitoring mediation device, used for ma-naging and monitoring of the traffic on the remaining devices. After the data is transformed to the format readable to the billing system, data from each mediation device are every half an hour transferred to the billing system. In the billing system, the process is performed in 5 steps. Process begins vvith the data acceptance, follovved by the data validation, and vvith adding the billable amounts to the data. After that bil-lable data is aligned to the end users and finally in-voiced. According to A number, end user is identified to vvhom invoice vvill be issued, and based on a B number and call duration in certain CDR value is added to a call, making this a billable data. Information identifying A number is transferred in a real time from the CRM system to the billing system, so that the billable data can be identified to a customer. At the end of the month, in Mediation device 1 €1 Svvitch 4 B3 Mediation device 2 Svvitch 5 Svvitch 6 «fP 9 Mediation device n Svvitch 7 Svvitch n Picture 1 - Billing process - Svvitch mediation connection m m m m m Picture 2 - Billing process - Billing and EBP sgstem interface a dedicated batch processing component, files that are to be sent to the print house, are generated. In the same batch processing billable data are automatically booked on the debit side of accounts receivable ac-count located in the company's ERP system. Accounts receivable are credited by accepting files with pay-ments from various banks, financial agencies that op-erate in Croatia, post offices and other channels. Files are automatically inputted into the ERP system. Prior to the end of month batch processing, previ-ous month's calculated penalty interesi is transferred to the billing system from the ERP system, in order to be included into nevv file that is to be sent to a print house. Few days after receiving of the payment files from the banks and other channels, data are transferred from the accounts receivable to the general ledger. On this roughly described process, vvhich is map-ped during the audit, there is a large number of appli-cation, manual, and IT dependant manual Controls. For each identified application control, IT generals Controls are tested as well. Finding obtained during the interim audit, ca n be used in the integrated audit approach. In the upcoming chapters, a small part of the process will be described in mere details, as well as Controls on that part of the process in order to assess their compliance to the SoX. 5 Information system audit findings on control compliance uuith Sarbanes- Oxley flct in the Happy Phone Company In this chapter, a part of the billing process and relat-ed Controls are described to vvhich extent do they com-ply with SoX. Assessment vvill be conducted based on the procedure described in the Chapter 4 (table 1). 5.1 Controls identified by the Company’s management On the billing process, vvhich is taking plače vvithin the Billing system, Company's management has identified follovving Controls as significant: 1. not for rating CDR control, 2. erroneous CDRs control, 3. rating control, 4. end of month completeness control. Picture 3 shovvs data flovvchart containing the above listed Controls on the part of the process that is to be described in details in the follovving points. 0 Not for rating CDR control @ Erronous CDRs control (§) Rating control (g) End of month completeness control Picture 3 - Billing system dataflouv and identified Controls Billing system Data Pre-Validation z z N RATING ► BILLING X y k / (D 0,05 Da (Sprejemljiv) RMSEA 0,054 <0,100 Da ECVI 0,65 0,90 Da AGFI 0,90 >0,90 Da PGFI 0,48 >0,50 Da (Sprejemljiv) NFI 0,95 >0,90 Da NNFI 0,97 >0,90 Da CFI 0,98 >0,90 Da v modelu, referenčne vrednosti in splošno ustreznost modela. Ne poznamo splošnega indeksa, ki bi enostavno ovrednotil splošno ustreznost modela. Diamantopoulos in Siguaw (2000) navajata kot zadosten pogoj za splošno ustreznost modela uporabo statistike^2 v kombinaciji z indikatorji RMSEA, ECVI, standardizirani RMR, GFI in CFI. Ustreznost modela kot celote v našem primeru dokazujejo zgornji indikatorji (tabela 3), katerih pomen razlagata npr. Diamantopoulus in Siguaw (2000). Na sliki 2 je prikazan diagram poteka modela. Ovrednotenje merskega dela modela V drugem koraku se osredinjimo na odnose med latentnimi spremenljivkami in njihovimi indikatorji. Namen je določiti veljavnost in zanesljivost merskih spremenljivk, ki merijo naš konstrukt. Veljavnost modela predstavlja stopnjo, do katere indikator dejansko meri, kar bi 0,57*- 0,56 *- -< 0,06 0,51 *- 0,20*- -<• 0,77 0,31*- UIERP -< 0,34 0,26*- 0,35*- VPPI MPPTSP OLPP ERPSPR PZRN ERPVUP Slika 2: Diagram poteka konceptualnega modela moral. Vse uteži parametrov morajo biti statistično značilne | 11 >1.96, kar je razvidno iz tabele 4. Tabela 4: Popolnoma standardizirane uteži indikatorjev in t-vrednosti LAMBDA-K Latentna Merska Popolnoma t-vrednost spremenljivka spremenljivka standardizirane uteži indikatorjev PM MPPTSP 0,969 - a UIERP ERPSPR 0,479 - a ERPVUP 0,812 3,880 LAMBDA-V UPU VPPI VZI 0,654 0,661 7,505 7,590 MPP OLPP 0,698 9,122 OPP 0,896 12,780 DPP 0,832 11,509 MS SUZ 0,858 10,172 PZRN 0,803 9,535 a Označuje indikator, katerega predhodno določena vrednost je fiksna. Zanesljivost merskega modela preverjamo v dveh delih. Zanesljivost posameznih indikatorjev merimo s pomočjo kvadrata multiple korelacije (R2) in predstavlja delež variance v indikatorju, ki je pojasnjen z njegovo latentno spremenljivko (Dimovski et al., 2006). Tabela 5 prikazuje, da so vrednosti R2 visoke, najbolj zanesljivo pa je izmerjena latentna spremenljivka PM z MPPTSP(R2=0,940). V drugem delu preverimo še kompozitno zanesljivost (pc) za vsak konstrukt posebej s formulo: <2>,)2 Pc~(2>,)2+Ze, v kateri A predstavlja uteži indikatorjev, (p pa variance napak indikatorjev. Vrednosti, večje od 0,6, so primerne (Diamantopoulos in Siguavv, 2000), tabela 6 pa potrjuje kompozitno zanesljivost našega modela. Ovrednotenje strukturnega dela modela Ustreznost strukturnega dela modela preverjamo v treh korakih. V prvem koraku na podlagi predznaka parametrov preverimo, ali so smeri oz. odnosi med latentnimi spremenljivkami, kot smo jih predpostavili. V našem primeru so vsi štirje predznaki pozitivni, kar potrjuje, da imajo vključevanje in podpora vodstva, menedžment sprememb, menedžment poslovnih procesov in percepcija menedžmenta pozitiven vpliv na uspešnost uvajanj projektov ERP. V drugem koraku preverjamo velikost parametrov, ki kažejo moč odnosa, parametri pa morajo biti statistično značilni (| t| >1.96), kar v našem primeru tudi so, in sicer (3,28; 2,17 in 2,45). V tretjem koraku preverjamo zanesljivost parametrov s pomočjo vrednosti, ki kaže delež variance vsake endogene latentne spremenljivke, pojasnjene z eksogenimi latentnimi spremenljivkami. Vrednosti so visoke (0,371 in 0,439), kar kaže na močno povezavo. Ob upoštevanju vseh zgornjih vidikov lahko vse štiri hipoteze potrdimo. 5 Ugotovitve, razprava in nadaljnje raziskave Raziskava je potrdila vpliv na uspešnost uvajanja rešitev ERP v podjetjih za vse tri v raziskavo vključene ključne dejavnike uspeha, to so vključitev in podpora vodstva, menedžment sprememb in menedžment poslovnih procesov. Ti dejavniki, ki so se izkazali v predhodnih raziskavah za najpomembnejše, imajo pozitiven vpliv na uspešnost projektov uvajanja rešitev ERP in jih je treba obravnavati posebej. Naš prvi cilj je bil raziskati vplivnost menedžmenta poslovnih procesov kot temelja sprememb poslovanja v podjetjih na uspešnost rešitev uvajanja ERP. Empirični podatki, uporabljeni z metodologijo SEM, podpirajo hipotezo h4. Ta ugotovitev ni presenetljiva, saj v primeru, da podjetje obravnava MPP kot temelj sprememb poslovanja, obstaja zavedanje, Tabela 5: R! vrednosti indikatorjev Indikator MPPTSP ERPSPR ERPVUP VPPI VZI OLPP OPP DPP SOZ PZRN R2 0,940 0,229 0,659 0,428 0,437 0,488 0,803 0,692 0,736 0,646 Tabela B: Kompozitna zanesljivost Latentna spremenljivka UPU MPP MS PM OIERP Pc 0,604 0,853 0,817 0,940 0,600 da je treba tako poslovanje kot same poslovne procese spreminjati neprestano in včasih tudi korenito. Podjetja, v katerih se zavedajo pomena MPP, prenavljajo poslovne procese tako, da jih obravnavajo celovito, jih dokumentirajo in opredeljujejo njihovo lastništvo. Vsi trije omenjeni vidiki predstavljajo merske spremenljivke konstrukta MPP, kateri kaže pozitivni vpliv na konstrukt PM oz. podpira hipotezo h3. Z nezadostnim vključevanjem in pomanjkanjem podpore vodstva prav gotovo ne dosežemo takšnega pozitivnega mišljenja. Zato je vključevanje in podpora vodstva pri projektih uvajanja rešitev ERP zelo pomembno. Vodstvo mora imeti dovolj znanja s področja informatike in hkrati podpirati pobude informatikov v podjetju, kar pozitivno vpliva na uspešnost uvajanja rešitev ERP v podjetjih (h2); to potrjujejo tudi empirični podatki. Uvajanje rešitev ERP ne more potekati brez vključevanja sprememb. Ni dovolj, da spremenimo samo podjetje ali poslovne procese, pač pa je treba spremeniti tudi ljudi, saj procese prenavljajo ljudje. Rezultat prenove poslovnih procesov se kaže v novih nalogah in odgovornostih, za katere morajo biti zaposleni pripravljeni in ustrezno izobraženi. Zato je pri uvajanju rešitev ERP v podjetjih ključnega pomena sposobnost učenja zaposlenih in njihova prilagodljivost. Če sta pri tem oba vidika vključena v menedžment sprememb, to pozitivno vpliva na uspešnost uvajanja celovitih programskih rešitev (hi); to podpira tudi naš konceptualni model. Rezultati raziskave kažejo tudi praktično uporabnost. Podjetja morajo obravnavati procesno usmerjenost in menedžment poslovnih procesov kot temelj sprememb poslovanja, kar vodi do močnega in pozitivnega vpliva na uspešnost projektov uvajanja rešitev ERP. Podjetja ne smejo prehitro obupati in odstopiti od projekta implementacije ERP, saj se rezultati uvedbe po navadi pokažejo šele na daljši rok. Tudi če projekti ERP niso izpeljani v predvidenem času, prekoračijo predvidene stroške ali pa ne dosegajo vseh zastavljenih ciljnih opredelitev (vsebin, specifikacij), so lahko še vedno uspešni. Zato je gledanje na uspešnost projekta le z vidika teh treh dejavnikov neprimerna (Zhang et al., 2005). Torej tudi če uvedba rešitve ERP ni najučinkovitejša, je lahko njena vplivnost na uspešnost poslovanje znatna in razpoznavna. Podjetja po navadi začenjajo verjeti v uspešnost projekta, šele ko ta pokaže rezultate. Posledično se poveča pripravljenost za investiranje takšnih projektov (Lok et al., 2005). Zavedati se moramo tudi nekaterih omejitev. Raziskava IPI temelji na vzorcu 152 podjetij, kar predstavlja 25,3-odstotno odzivnost. Večjo veljavnost in zanesljivost rezultatov bi dobili v primeru večjega vzorca, kar je tudi eden izmed nadaljnjih korakov omenjene raziskave. Kljub temu da sta bili potrjeni veljavnost in zanesljivost merjenja, obstaja še dovolj prostora za izboljšave modela SEM. Čeprav merimo konstrukt percepcija menedžmenta (PM) le z eno mersko spremenljivko (MPPTSP) in čeprav je ta definirana oziroma izražena zelo natančno, je predlog za nadaljnjo raziskavo vključitev več merskih spremenljivk, ki bodo merile omenjeni konstrukt. Naslednja omejitev je vzorec podjetij pridobljen le iz ene države, kar po navadi predstavlja omejitev pri vseh raziskavah, prav tako pa je treba opozoriti tudi na vidik menedžerjev oddelkov IT, saj bi drugi menedžerji na enaka anketna vprašanja morda odgovarjali drugače. Da bi lahko zagotovili trdnejše dokaze analize, bi jih bilo treba izvesti večkrat in v daljšem časovnem obdobju. Prav tako se lahko upravičeno vprašamo, ali veljajo omenjene ugotovitve le za programske rešitve ERP oz. ali bi lahko ugotovitve v tem članku razširili tudi na druge vrste programskih rešitev. To vprašanje puščamo odprto za nadaljnje raziskave. Uspešnost uvedbe ERP, ki je predstavljena s konstruktom (UIERP), v modelu SEM merimo z dvema merskima indikatorjema. Če jih analiziramo podrobneje, lahko ugotovimo, da merska spremenljivka (ERPSPR) meri učinkovitost implementacije ERP, saj meri skladnost s pričakovanimi rezultati, stroški in terminskim načrtom. Velikost povezovalnega faktorja je skoraj 0,5, kar ni veliko, vendar pa je gledano z drugega vidika relativno visok, saj je treba upoštevati, da nekatera podjetja pogosto precenijo svoje rezultate. Druga merska spremenljivka (ERPVUP) meri, kako implementacija ERP vpliva na uspešnost poslovanja podjetja, pri čemer je velikost povezovalnega faktorja velika (0,8). S tega vidika bi lahko sklepali, da čeprav sama uvedba rešitev ERP ni najučinkovitejša (faktor 0,5), je lahko njen vpliv na uspešnost poslovanja veliko večji (faktor 0,8). Prav tako se je treba zavedati, da pozitivni rezultati uvedbe rešitev ERP po navadi niso vidni takoj, temveč se pokažejo po določenem času, česar se mora podjetje zavedati še pred samim vpeljevanjem. Oba omenjena vidika kažeta, da podjetja ne smejo prehitro odstopiti od projekta uvajanja rešitev ERP. Literatura Akkermans, H., Van Helden, K. (2002), “Vicious and virtuous cycles in ERP implementation: A čase study of interrelations betvveen critical success factors", European Journal of Information Systems, Vol. 11 No. 1, pp. 35-46. Aladvvani, A. M. (2001), “Change menedžment strategies for successful ERP implementation", Business Process Menedžment Journal, Vol. 7 No. 3, pp. 266-275. Al-Mashari, M., Zairi, M. (1999), “BPR implementation process: an analysis of key success and failure factors", Business Process Menedžment Journal, Vol. 5 No. 1, pp. 87-112. Al-Mashari, M., Al-Mudimigh, A., Zairi, M. (2003), "Enterprise resource planning: A taxonomy of critical factors", European Journal of Operational Research, Vol. 146 No. 2, pp. 352-364. Al-Mashari, M. (2003), "A Process Change-Oriented Model for ERP Application", International Journal of Human-computer Interaction, Vol. 16 No. 1, pp. 39-55. Al-Sehali, S. (2000), “The factors that affect the implementation of enterprise resource planning (ERP) in the International Arab Gulf States and United States companies with special emphasis on SAP softvvare”, University of Northern lowa, Produest, (accessed 15,h April 2007). Bosilj Vukšič, V., Spremič, M. (2004), “Čase study of PLIVA Pharmaceuticals Inc. - aligning ERP system implementation with business process change", Information Technology Interfaces, 26th International Conference on, Cavtat, Croatia, Vol. 1, pp. 65-70. Available (IEEE, accessed 22nd April 2007). Bashein, B. J., Markuš, M. L. (1994), “Preconditions for BPR success: And How to Prevent Failures”, Information Systems Menedžment, Vol. 11 No. 2, pp. 7-13. Boyle, R. D. (1995), “Avoiding common pitfalls of reengineering. Menedžment Accounting", Vol. 77 No. 4, pp. 24-33. Byrd, T. A., Davidson, N. W. (2003), “Examiningpossible antecedents of IT impact on the supply Chain and its effect on firm performance”, Information & Menedžment, Vol. 41 No. 2, pp. 243-255. Caron, M., Jarvenpaa, S. L., Stoddard, D. B. (1994), “Business Reengineering at CIGNA Corporation: Experience and Lessons learned from the first five years”, MIS Quarterly, Vol. 18 No. 3, pp. 233-250. Diamantopoulos, A., Siguavv, J.A. (2000), “Introducing LISREL", SAGE Publications, London. Dimovski, V., Škerlavaj, M., Indihar Štemberger, M., Škrinjar, R. (2006), “Organizationai learning culture as the link betvveen business process orientation and organizationai performance", Faculty of Economics, Ljubljana, http://miha.ef.uni-lj.si/_dokumenti/wp/ Dimovski7o20et7o20al.doc, (accessed 26,h October 2007). Donovan, R. M. (2002), “Successful ERP Implementation the First Time", Performance Improvement, http://idii.com/ wp/donovan_erp_success.pdf, (accessed 03rd February 2007). Ekman, P., Revay, P. (2004), “Enterprise resource planning system use in business relationships- expanding the perspective", http://www.eki.mdh.se/personal/pen04/Documents/ microCAD2004_Ekman_Revay.pdf, (accessed 30lh March 2007). Esteves-Souza, J., Pastor-Collado, J. A. (2000), “Tovvards the unification of critical success factors for erp implementations", http://www.army.mil/escc/docs/bit2000.pdf, (accessed 26,h January 2007). Nah, F. F-H., Lau, J. L-S., Kuang J. (2001), “Critical factors for successful implementation of enterprise systems”, Business Process Menedžment Journal, Vol. 7 No. 3, pp. 285-296. Furey, T. R. (1993), “A six-step guide to process reengineering", Planning Review, Vol. 21 No. 2, pp. 20-23. Gargeya, V. B., Brady, C. (2005), “Success and failure factors of adopting SAP in ERP system implementation", Business Process Menedžment Journal, Vol. 11 No. 5, pp. 501- 516. Gattiker, T. F. (2002), “Anatomy of an ERP implementation gone awry”, Production and lnventory Menedžment Journal, Vol. 43 No. 3/4, pp. 96-105. Grover, V., Jeong S. R., Kettinger, W. J., Teng, J. T. C. (1995), “The implementation of business process reengineering", Journal of Menedžment Information Systems, Vol. 12 No. 1, pp. 109-144. Guha, S., Grover, V. Kettinger, W. J., Teng, J. T. C. (1997), “Business process change and organizationai performance: Exploring an antecedent model", Journal of Menedžment Information Systems, Vol. 14 No. 1, pp. 119-154. Guha, S., Kettinger, W.J. (1993), “Business process reengineering: Building a Comprehensive Methodology", Information Systems Menedžment, Vol. 10 No. 3, pp. 13-22. Gupta, A. (2000), "Enterprise resource planning: the emerging organizationai value systems", Industrial Menedžment & Data Systems, Vol. 100 No. 3, pp. 114-118. Hall, G., Rosenthal, J., VVade, J. (1993), “How to make reengineering really vvork”, Harvard Business Review, Vol. 71 No. 6, pp. 119-131. Hammer, M., Champy, J. (2003), “Reengineering the Corporation: a manifesto for business revolution", HarperBusiness Essentials, New York. Harmon, P. (2003), “Business process change - A Menedžer’s Guide to Improving, Redesigning, and Automating Processes", Morgan Kaufman n Publ., Amsterdam. Harrington, H. J. (1991), “Business Process Improvement -The breakthrough Strategy for Total Quality, Productivity, and Competitiveness”, McGraw-Hill, New York. Harrison, J. L. (2004), “Motivations for enterprise resource planning (ERP) system implementation in public versus private sector organizations", ProOuest. (accessed 10lh February 2007). Holland, C. P., Light, B. (1999), “A critical success factors model for ERP implementation",IEEE Journal, Vol. 16 No. 3, pp. 30-36. Available (IEEE, accessed 22ndFebruary 2007), http://ieeexplore.ieee.org/. Indihar Štemberger, M., Kovačič, A. (2006), “Kako lahko informatiki prispevajo k izboljšanju partnerstva z menedžmentom”, Uporabna informatika, Vol. 14 No. 4, pp. 196-208. Indihar Štemberger, M., Kovačič, A. (2008), “The Role of Business Process Modelling in ERP Implementation Projects", Proceeding the 10,h International Conference on Computer Modeling and Simulation, Emmanuel College, Cambridge, England, 1 -3 April 2008, InPress. Jackson, N. (1997), “Business Process Re-engineering ‘96", Menedžment Services, Vol. 41 No. 2, pp. 34-36. Jacobson, S., Shepherd, J., D’Aquila, M., Carter, K. (2007), 'The ERP Market Sizing Report, 2006-2011”, AMR Research, http://www.sap.com/solutions/business-suite/erp/pdf/ AMR_ERP_Market_Sizing_2006-2011.pdf, (accessed 24,h November 2007). Jarrar Y. F., Al-Mudimigh, A., Zairi M. (2000), “ERP implementation critical success factors-the role and impact of business process menedžment”, Proceedings of the 2000 IEEE International Conference on Menedžment of Innovation and Technology, Vol. 1, pp.122 -127. Kovačič, A. (2004), “Business renovation: business rules (stili) the missing link", Business Process Menedžment Journal, Vol. 10 No. 2, pp. 158-170. Kovačič, A., Bosilj-Vukšič, V. (2005), “Menedžment poslovnih procesov: Prenova in informatizacija poslovanja s praktičnimi primerf’, GV založba, Ljubljana. Kovačič, A., Indihar Štemberger, M., Zakaj modelirati poslovne procese pri informatizaciji poslovanja s celovitimi programskimi rešitvami = Why is business process modelling neccessary at ERP implementation. Uporab, inform. (Ljubi.), okt./nov./dec. 2007, letn. 15, št. 4, str. 192-200. Kumar, D. (2006), “IT Rol, the Indian way”, Network Magazine, Marec 2006. La Rock, N. (2003), “Examining the relationship betvveen business process reengineering and Information technology”, http://faculty.ed.umuc.edu/~meinkej/inss690/ larock.pdf, (accessed 03rd February 2007). Lok, P, Hung, R. Y„ VValsh, P., VVang, P., Cravvford, J. (2005), “An tntegrative Framevvork tor Measuring the Extent to vvhich Organizational Variables Influence the Success of Process Improvement Programmes", The Journal of Menedžment Studies, Vol. 42 No. 7, pp. 1357-1381. Mabert, V. A., Soni, A., Venkataramanan M. A. (2003), “Enterprise resource planning: Managing the implementation process”, European Journal of Operational Research, Vol. 146 No. 2, pp. 302-314. Magnusson, J., Nilsson, A., Carlsson, F. (2004), “Forecasting erp implementation success - tovvards a grounded framevvork", http://is2.lse.ac.uk/asp/aspecis/ 20040100.pdf, (accessed 31sl March 2007). Markuš, M.L., Axline, S., Petrie, D., Taniš, S.C. (2000), 'Learning from adopters experiences vvith ERP: problems encountered and success achieved”, Journal of Information Technology, Vol. 15 No. 4, pp. 245-265. Markuš, M. L., Taniš, C. (2000), “The Enterprise System Experience-From Adoption to Success”, http://fag.hia.no/ kurs/is/is5000/Entersystems.pdf, (accessed 31s' March 2007). Martin, M. H. (1998), “An electronics firm will save big money by replacing six people vvith one and lose ali this papervvork, using Enterprise Resource Planning softvvare. But not every company has been so lucky”, Fortune, New York, Vol. 137 No. 2, pp. 149-151. Available (ProOuest, accessed 02nd April 2007). Mauldin, E. G., Richtermeyer, S. B. (2004), “An analysis of ERP annual report disclosures", International Journal of Accounting Information Systems, Vol. 5 No. 4, pp. 395-416. Mihalič, R. (2006), “Menedžment človeškega kapitala : priročnik za celostno upravljanje človeškega kapitala in človeških virov v praksi sodobnih organizacij znanja”, Mihalič in Partner, Škofja Loka. Molla, A., Loukis, I. (2005), “Success and Failure of ERP Technology Transfer: A Framework for Analysing Congruence of H ost and System Cultures", Development Informatics Group, Institute for Development Policy and Menedžment, University of Manchester, http://www.sed.manchester.ac.uk/idpm/publications/wp/di/ di_wp24.pdf, (accessed 03,d February 2007). Možina, S., Rozman, R., Tavčar, M. I., Pučko, D., Ivanko, Š., Lipičnik, B., Gričar, J., Glas, M., Kralj, J., Tekavčič, M., Dimovski, V., Kovač, B. (2002), “Menedžment - nova znanja za uspeh", Didakta, Radovljica. Ostrowiecki B. (2003), "Solving the ROI equation: The IT connection”, Teradata Magazine, Vol. 3 No. 2. Parr, A., Shanks, G. (2000), “A model of ERPproject implementation", Journal of Information Technology, Vol. 15 No. 4, pp. 289-303. Rao, S.S. (2000), "Enterprise resource planning: business needs and technologies”, Industrial Menedžment & Data Systems, Vol. 100 No. 2, pp. 81 -88. Reif, H. L. (2001), “Complementing traditional information systems implementation methodologies for successful ERPsystem implementations”, Virginia Commonwealth University. Available (ProOuest, accessed 03rd February 2007). Sarkis, J., Sundarraj, R.P. (2003), “Managing large-scale global enterprise resource planning systems: a čase study at Texas Instruments”, International Journal of Information Menedžment, Vol. 23 No. 5, pp. 431 -442. Skok, W., Legge, M. (2002), “Evaluating enterprise resource planning (ERP) systems using an interpretive approach", Knowledge and Process Menedžment, Vol. 9 No. 2, pp. 72-82. Somers, T. M., Nelson, K. G. (2004), “A taxonomy of players and activities across the ERP project Ufe cycle", Information & Menedžment, Vol. 41 No. 3, pp. 257-278. Somers, T. M., Nelson, K. (2001), “The impact of critical success factors across the stages of enterprise resource planning implementations", Proceedings of the 34th Hawaii International Conference on System Sciences, http://csdl2.computer.org/comp/proceedings/hicss/ 2001/0981/08/09818016.pdf,(accessed 26,hJanuary 2007). Sternad, S., Deželak, Z., Špička, H., Zabukovšek, U. (2007), “Model kritičnih dejavnikov uspeha uvajanja rešitev SAP in Navision", Naše Gospodarstvo, Vol. 53 No. 1/2, pp. 37-47. Škrinjar, R., Bosilj-Vukšič, V., Indihar-Štemberger, M. (2008), “The impact of Business Process Orientation on Financial and and Non-Financial Performance", Business Process Menedžment Journal, In Press. Taube, L. R., Gargeya, V. B, (2005), “An Analysis of ERP System Implementions: A Methodology", The Business Revievv, Cambridge; Vol. 4 No. 1, pp. 1 -6. Tenner, A. R., DeToro, I. J. (1997), “Process redesign: the implementation guide for menedžers", Addison Wesley Longman, Harlovv. Tilley, S. (1995), “Perspectives on Legacy System Beengineering”, Softvvare Engineering Institute, Carnegie Mellon University, Pittsburgh, http://www.sei.cmu.edu/reengineering/lsysree.pdf, (accessed 26lh March 2007). Umble, E. J., Haft, R. R., Umble, M. M. (2003), “Enterprise resource planning: Implementation procedures and critical success factors", European Journal of Operational Research, Vol. 146 No. 2, pp. 241 -257. Umble, E. J., Umble, M. M. (2002), “Avoiding ERP implementation failure", Industrial Menedžment, Vol. 44 No. 1, pp. 25-33. Vlachos, N. (2006), “Key Aspects for a Successful ERP Implementation in Greece", Santorin! Island, Greece: Srd International Conference on Enterprise Systems and Accounting (ICESAcc’06), 26- 27 June 2006. VVard, J., Hemingway, C., Daniel, E. (2005), “The A framevvork for addressing the organisational issues of enterprise systems implementation", Journal of Strategic Information Systems, Vol. 14 No. 2, pp. 97-119. VVeill, P., Ross, J. (2005), “A Matrixed Approach to Designing IT Governance", MIT Sloan Menedžment Review, Vol. 46 No.2, pp. 26-34. VVognum, P. M., Krabbendam, J. J., Buhi, H., Ma, X., Kenett, R. (2004), “Improving enterprise system support—a case-based approach”, Advanced Engineering Informatics, Vol. 18 No. 4, pp. 241-253. Ven, D. C., Chou, D. C., Chang, J. (2002), “A synergicanalysis for Web-based enterprise resources-planning systems", Computer Standards & Interfaces, Vol. 24 No.4 , pp. 337-346. Zairi, M., Sinclair, D. (1995), “Business process re-engineering and process menedžment: A survey of current practice and future trends in integrated menedžment", Menedžment Decision, Vol. 33 No. 3, pp. 3-16. Zhang, L., Lee, M. K. O., Zhang, Z., Banerjee, P. (2002) “Critical Success Factors of Enterprise Resource Planning Systems Implementation Success in China”, University of Hong Kong, Proceedings of the 36th Hawaii International Conference on System Sciences (HICSSV3), http://csdl2.computer.org/comp/proceedings/hicss/ 2003/1874/08/187480236.pdf, (accessed 02"d April 2007). Zhang, Z., Lee, M. K. O., Huang, P., Zhang, L., Huang, X. (2005), “A framework of ERP systems implementation success in China: An empirical study", International Journal of Production Economics, Vol. 98 No. 1, pp. 56-80. Damijan Žabjek je diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, trenutno pa je doktorski študent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njegovo raziskovalno področje obsegajo celovite programske rešitve (ERP), menedžment poslovnih procesov ter medsebojni vpliv na poslovanje organizacije. Zaposlen je v enem izmed večjih podjetij v Sloveniji, v katerem je njegov trenutni raziskovalni interes usmerjen v projekte ERP in druge projekte za izboljšanje poslovnih procesov. Andrej Kovačič je redni profesor poslovne informatike in predstojnik Inštituta za poslovno informatiko na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je avtor mnogih del s področja prenove in informatizacije poslovnih procesov. Kot svetovalec in vodja projektov je sodeloval na številnih projektih s področja prenove poslovanja. Je veščak Zveze ekonomistov Slovenije na področju upravljanja, pooblaščeni revizor informacijskih sistemov ter svetovalec (management consultant) na mednarodnih projektih PHARE. Je tudi predsednik vsakoletne konference Managemet poslovnih procesov in odgovorni urednik revije Uporabna informatika. Mojca Indihar Štemberger je izredna profesorica za poslovno informatiko na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer predava več predmetov s tega področja na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Raziskovalno se ukvarja predvsem s področjem menedžmenta poslovnih procesov, na katerem je objavila več znanstvenih in strokovnih člankov v tujih in domačih revijah ter prispevkov na konferencah. Sodelovala je pri nekaj projektih s področja prenove poslovnih procesov in strateškega načrtovanja informatike, ki jih je izvajal Inštitut za poslovno informatiko na Ekonomski fakulteti. Od leta 2000 aktivno sodeluje pri pripravi programa posvetovanja Dnevi slovenske informatike, saj je bila nekaj let predsednica najprej organizacijskega in potem programskega odbora. Je članica programskega odbora mednarodne poslovne konference Management poslovnih procesov. RAZPRAVE B Agenti ali samo še en objektno usmerjen pristop? Dejan Lavbič, Matjaž Gams Dejan.Lavbic@fri.uni-lj.si, Matjaž.Gams@ijs.si Povzetek Agentno usmerjene tehnologije veljajo za najmodernejše in najbolj perspektivne pristope k razvoju programske opreme. Cilj agentnih tehnologij je predvsem izgradnja sistemov v dinamičnih in odprtih okoljih, v katerih se lahko prilagajajo spremembam z uporabo avtonomnih komponent. V primerjavi z objekti lahko opazimo številne podobnosti, vendar tudi številne razlike, zaradi katerih je agente smiselno obravnavati ločeno od objektov. V ta namen so bile razvite številne metodologije. Zavedati se moramo, da gre za novo tehnologijo, ki jo v praksi pestijo številne uvajalne težave, a kljub temu veliko obeta. Ključne besede: agent, objekt, objektno usmerjen pristop, agentno usmerjen pristop, metodologija Abstract flgents or no More than Another Object-Oriented Approach? Agent-oriented technologies are one of the most perspective and modern approaches to softvvare development. The main goal of agent technologies is creating systems situated in a dynamic and open environment, being able to adapt to changes with the use of autonomous components. The comparison with objects identified several similarities, but there are stili many distinct features that make different handling of objects and agent reasonable. Several agent-oriented methodologies have been developed that help users čope with complexity of dynamic environments. Agents are a new technology with several introductory issues, but with a great potential. Keywords: agent, object, object-oriented approach, agent-oriented approach, methodology 1 Uvod Agentno usmerjeni informacijski sistemi so trenutno eno bolj odmevnih in pomembnih raziskovalnih področij na področju informacijske tehnologije. Agenta lahko preprosto opredelimo kot računalniški sistem, ki je sposoben prilagodljivega in avtonomnega delovanja v dinamičnem in nepredvidljivem okolju [28]. Odprta in dinamična okolja, v katerih morajo računalniški sistemi delovati, zahtevajo izboljšave tradicionalnih računalniških modelov in paradigem. Tako se je pojavila zahteva po določeni stopnji avtonomije, ki bi omogočala dinamično samostojno odzivanje na spremenljive okoliščine. Veliko raziskovalcev je prepričanih, da so po objektno usmerjenem pristopu agenti ena pomembnejših paradigem pri razvoju programske opreme. Koncept agenta se je izoblikoval iz različnih disciplin na področju informacijske tehnologije (slika 1) -računalniška omrežja, razvoj programske opreme, umetna inteligenca, porazdeljeni sistemi, pridobivanje in obvladovanje informacij, kontrolni sistemi, podpora odločanju, elektronsko poslovanje itd. V današnjem času, predvsem pri implementaciji, spletne storitve ponujajo nov način poslovanja s pomočjo standardiziranih orodij in podpirajo storitveno usmerjen pogled na neodvisne programske kompo- nente, ki s pomočjo medsebojnega sodelovanja prinašajo funkcionalno dodano vrednost. V podobnem kontekstu se uporabljajo agentne tehnologije, ki počasi prihajajo v ospredje. V nadaljevanju bo predstavljena opredelitev agentov, objektov in večagentnih sistemov ter opredelitev glavnih lastnosti. Predstavljene bodo najbolj pogosto omenjane lastnosti agentov in primerjava z objekti na ravni teh lastnosti in iz načrtovalskega stališča. Sledila bo predstavitev evolucije programskih jezikov in kako so se skozi čas spreminjali različni pristopi, vse od monolitnega pristopa do agentov in večagentnih sistemov. Ker nove tehnologije za razvoj informacijskih sistemov potrebujejo orodja in metodologije, bo primerjalno predstavljeno tudi to področje. Poudarek bo na opredelitvi glavnih pojmov, ki se uporabljajo ter na genealogiji agentno usmerjenih metodologij. Pred koncem sledi še razdelek, v katerem so predstavljena mnenja analitikov o zrelosti agentno usmerjenega pristopa. 2 Agenti in objekti Opredelitev agentov ni trivialna, saj na to področje obstajajo številni pogledi [15] z različnih področij. i Tehnologije Zaupanje in ugled Posredovanje Komunikacija« IWezovanjc Infrastruktura Simulacija Slika 1: flgentne tehnologije in povezava z drugimi področji 115] Ključni lastnosti agentov, ki ju vsi priznavajo, sta avtonomnost in proaktivnost. Druge lastnosti, kot sta npr. socialnost in mobilnost, so dodatne in opredeljujejo poseben podtip agenta, medtem ko nekaterih drugih lastnosti ne moremo označiti kot deterministične, saj si jih agenti delijo z objekti. V tem kontekstu je avtonomen agent neodvisna entiteta, ki se lahko povsem samostojno odloča o svojem načinu delovanja, še posebno kako se odziva na zahteve drugih agentov. Za proaktivnega agenta velja, da lahko samostojno deluje brez vpliva navodil uporabnika. Zavedati se moramo, da se pri tej opredelitvi pojavijo določene težave, saj številni prispevki s področja reaktivnih agentov (tistih, ki reagirajo na razmere brez modela sveta) po tej kategorizaciji ne spadajo med agente. Čeprav je vloga reaktivnih agentov na nekaterih področjih dominantna, je v realnosti večina agentov s proaktivnimi in reaktivnimi lastnostmi. Tako je uravnovešenje obeh delov ključni izziv za načrtovalce agentno usmerjenih informacijskih sistemov. Nekateri viri agente primerjajo z objekti, zlasti pri snovanju sistemov. Nekateri vidijo agente kot »pametne objekte« ali »objekte, ki lahko rečejo ne«. Intuitivno se zdi, da imajo agenti in objekti marsikaj skupnega. S takšno opredelitvijo je izvedljivost hibridnih agentno objektnih sistemov na dlani. Spet drugi vidijo agente na veliko višji ravni abstrakcije, podobno kot strokovnjaki OO gledajo na komponente na več gran-ularnih ravneh. Ena od posledic te visokonivojske opredelitve je, da agenti sodelujejo v ciklusih sprejemanja odločitev. Za dosego tega je treba upoštevati tudi druge lastnosti na nižjih ravneh, kot so npr. vloge, ki jih opravljajo agenti, podoba agentov z mentalnim stanjem, kar vključuje spretnosti in odgovornosti ter tudi zmožnosti in sposobnosti. Ko govorimo o interakciji s pomočjo zaznav okolja in akcijami, ki jih izvedejo nad drugimi agenti ter okoljem, se ukvarjamo s pojmi, kot so zaznava, akcija, cilji in jeziki za komuniciranje med agenti. Sposobnost pogajanja vključuje Contract Net, strategije dražb in idejo tekmovanja ter sodelovanja. Nekateri avtorji [10] celo navajajo, da imajo socialni interaktivni večagentni sistemi v odprtem okolju večjo računsko moč kot univerzalni Turingovi stroji. Na podlagi omenjenega lahko objekt opredelimo kot entiteto, ki ograjuje stanje in je sposobna izvajanja akcij ali metod v okviru tega stanja ter medsebojno komunicira z drugimi entitetami s pomočjo izmenjave sporočil. Agent je po drugi strani računalniški sistem, ki izvaja avtonomne akcije z namenom doseganja načrtovanih ciljev. Opredelitev večagentnega sistema (MAS) prav tako ni preprosta. Kljub temu skoraj vse opredelitve, ki jih lahko najdemo v literaturi, MAS opredeljujejo kot sistem, ki je sestavljen iz sodelujočih agentov z namenom dosega individualnega ali skupnega cilja. S stališča razvoja programske opreme je ena najpomembnejših lastnosti MAS-a ta, da končna množica agentov v času načrtovanja ni znana (opredeljena je zgolj začetna množica), marveč se dokončno oblikuje šele pri izvajanju. To v praksi dejansko pomeni, da MAS temelji na odprtih arhitekturah, ki omogočajo novim agentom dinamično priključevanje v sistem in zapuščanje le-tega [4]. Največja razlika med pristopoma AO in OO je v tem, da lahko pri pristopu OO novi objekti algoritemsko prihajajo in zapuščajo sistem med izvajanjem, medtem ko lahko agenti to počnejo avtonomno s svojim proaktivnim načinom delovanja, ki ni popolnoma napovedljiv oz. algoritemsko vnaprej določljiv. MAS je sestavljen iz agentov (in ne objektov), tako da ima posledično tudi lastnosti agentov. Tako lahko kot ključne lastnosti MAS-a izpostavimo avtonomnost, situiranost, proaktivnost in socialnost. Izmed omenjenih je morda proaktivnost najbolj sporna, saj smo že prej omenili, da agenti delujejo tako proak-tivno kot tudi reaktivno. Poleg teh dveh lastnosti so še druge višjenivojske lastnosti, kot so prilagodljivost in vzdržljivost. V praksi agenti precej zaostajajo za definicijami, vendar ne glede na to, s katerimi lastnostmi opišemo agenta, se razlikuje od tradicionalnega objekta. Pri načrtovanju agentov pogosto uporabljamo pojme, kot je znanje, prepričanje, namen, obveznost, medtem ko objekte načrtujemo preprosto kot enkapsulacijo njihove notranje strukture v obliki metod in atributov [21]. Definiciji agenta in objekta se zelo razlikujeta. Stopnja avtonomnosti agentov in objektov je zelo različna. Objekti nimajo nadzora nad svojim delovanjem, ker jih kliče zunanja entiteta. Agenti se prav tako lahko odločijo, ali bodo določeno akcijo izvedli ali ne. Za notranjo predstavitev znanja se pogosto uporabljajo ontologije, kar olajšuje izmenjavo znanja med agenti in tudi človeškim uporabnikom. V nadaljevanju bodo predstavljene razlike med objekti in agenti z vidika nekaterih lastnosti agentov, ki se omenjajo najbolj pogosto. 2.1 Avtonomnost Kot ključno lastnost agentov lahko izpostavimo avtonomnost kot sposobnost izvajanja akcij neodvisno od zunanjih entitet. Avtonomnost laže obravnavamo v obliki stopnje prisotnosti, kot pa če preprosto določimo, da je navzoča ali pa je ni. Za lažje razumevanje si predstavljajmo avtonomnost z dveh vidikov: dinamičnost in nedeterminističnost (slika 2). Dinamična avtonomnost se odraža v izvajanju aktivnosti na pasiven, reaktiven ali proaktiven način. Proaktivni agenti se glede na stanje okolja, dogodkov in sporočil, odločajo, katero akcijo bodo izvedli. Torej se agent lahko sam odloči, kdaj bo izvedel akcijo. Objekti so po drugi strani pasivni, saj se klic metode zgodi v izvajalni niti entitete, ki je zahtevala to metodo. Koncept avtonomnosti zato težko povežemo z objekti, saj je njihovo izvajanje in klic dejansko odvisen od drugih komponent sistema. Kljub temu lahko najdemo v jezikih za modeliranje (npr. UML) in programskih jezikih 0ava, .NET itd.) dogodkovno usmerjena ogrodja, ki omogočajo objektom večjo mero avtonomnosti. Pri nekaterih agentih se srečamo tudi z nedeter-minističnim avtonomnim delovanjem. Z vidika okolja se lahko delovanje agenta giblje od popolnoma predvidljivega do nenapovedljivega. Objekti prav tako niso vedno popolnoma predvidljivi, čeprav objektno usmerjeni jeziki težijo k predvidljivem pristopu kot te- Proaktivno Reaktivno Pasivno Ura Java/UML objekt Kolonija mravelj Agent preskrbovalne verige Nakupovalni agent Mravlja Objekt Nedeterminističnost Predvidljivo Nepričakovano Slika 2: Primerjava ravni avtonomnosti pri objektih in agentih meljni filozofiji sistema. Na primer, ko se objektu pošlje sporočilo, se metoda, ki sporočilo obdela, kliče popolnoma predvidljivo. Res je, da je lahko v metodi opredeljeno, ali se zahteva obdela ali ne, in če se obdela, kako. Kljub temu se v splošni praksi v primeru, da objekt zavrne sporočilo, to obravnava kot napaka, medtem ko pri agentih ni tako. Delovanje agenta je nedeterministično tudi zato, ker je enkapsulacija pri agentno usmerjenem pristopu obravnavana bolj nejasno. Lahko se zgodi, da zahtevani način delovanja, ki ga opravi agent, sploh še ni znan. To je zelo jasna razlika med objekti in agenti, saj objektni jeziki omogočajo delo le z objekti, ki podpirajo določen vmesnik. Pri objektnem pristopu zato kodiranje dinamičnega delovanja postane težje, saj mora programer natančno poznati vmesnik objekta, s katerim bo komuniciral. V objektno usmerjenem svetu prav tako ne obstajajo mehanizmi za »objavo« vmesnikov, medtem ko se pri agentih uporabljajo drugi mehanizmi, kot je storitev objave in prijave, registracijski protokol, storitev rumenih, zelenih in belih strani itd. Pri agentih medsebojna komunikacija poteka asinhrono, kar pomeni, da ne obstaja točno določen kontrolni tok od enega agenta do drugega. Agent lahko avtonomno spremeni način delovanja in ne samo, ko prejme sporočilo. Zelo pomembna je tudi podpora paralelnemu procesiranju, ki je v objektnem svetu po navadi implementiran nad objektnim modelom in objektno usmerjenim okoljem. Pri agentih so objekti in paralelizem povezani v skupen model. 2.2 Vzajemno delovanje Ravno tako kot avtonomnost vzajemno delovanje najlaže predstavimo v obliki stopnje interakcije. Objekti npr. pri vzajemnem delovanju uporabljajo najbolj preprosto obliko - klic metode. Bolj zapletena interakcija je odziv na zaznane dogodke v okolju, medtem ko v večagentnih sistemih najdemo najbolj zapleteno obliko - večkratno in vzporedno vzajemno delovanje z drugimi agenti (družba agentov). ( \ f \ Objekt Mravlja Klic metode v y V V t Agent preskrbovalne verige Družbena interakcija H (Raven interakcije) Enostavno _______________________Kompleksno Slika 3: Primerjava ravni vzajemnega delovanja pri objektih in agentih Sporočilo pri objektu za zahtevo izvedbe operacije lahko zahteva izvajanje samo ene operacije. Pogoj je tudi, da je poslano sporočilo točno določene oblike. Pri medsebojni komunikaciji med agenti se uporablja Agent Communication Language (ACL), ki je vsebinsko bolj bogat kot objektno usmerjeni. Medtem ko lahko ACL vsebuje niz poljubne oblike, ki je še vseeno skladen s formalno sintakso, mora objektno usmerjena metoda vsebovati parametre, katerih število in zaporedje je fiksno. Jezik ACL je tako nujno potreben za komunikacijo med agenti in včasih med agenti in <> <> Borzni-posrednik Borzni-streznik (ask (reply rsender Borzni-posrednik tsender Borzni-streznik icontent (CENA KRKG ?cena) :content (CENA KRKG 967,42) rreceiver Borzni-streznik treceiver Borzni-posrednik :reply-with KRKG-kotacija :in-reply-to KRKG-kotacija danguage LRPROLOG danguage LRPROLOG :ontology LJSE-kotacije ) :ontology LJSE-kotacije ) Slika 4: Primer komunikacije FIPfl-flCL iz domene borznega poslovanja objekti. V praksi se najbolj pogosto uporabljata standardizirana formata KQML in PIPA ACL. S pomočjo omenjenih jezikov lahko agenti medsebojno komunicirajo, pri tem uporabljajo semantiko v obliki ontologij in sodelujejo v vzorcih sodelovanja (protokoli pogajanja, kot je npr. Contract Net). Agenti se poleg enostavnih klicev metod uporabljajo pri dolgotrajnem vzajemnem delovanju. Prav tako lahko vzporedno sodelujejo pri večkratnih transakcijah s pomočjo uporabe večnitnega pristopa. Vsaka vzpostavljena seja pridobi enolični identifikator. Z običajni objektnimi jeziki težko zadostimo takšnim zahtevam, vendar se moramo zavedati, da se objekti kljub temu lahko uporabljajo kot elementi za izmenjavo pri komunikaciji med agenti. Pri komunikaciji med agenti nam jezik ACL omogoča uporabo številnih načinov medsebojnega delovanja, ki niso standardni. Lahko npr. opredelimo osrednjega posrednika, ki odpošilja zahteve določenim dobaviteljem storitev na podlagi algoritma. Ta algoritem pa je lahko neodvisen od tipa vmesnika in je npr. odvisen od cene ali dostopnosti. Prav tako je pri agentih dokaj preprosto opredeliti entiteto za zagotavljanje anonimnosti pri zahtevah storitev. Z močno tipizirani modeli, kot so ČORBA, RMI in Jini, lahko podpremo takšne vzorce, vendar je to veliko bolj zahtevno kot z uporabo agentnih tehnologij. 2.3 Druge lastnosti V praksi sta avtonomnost in vzajemno delovanje ključni lastnosti pri razlikovanju objektov in agentov. Vendar so še številne druge lastnosti, po katerih se agenti razlikujejo od objektov. Lastnosti na ravni instanc. Vsak objekt vsebuje lastnosti, ki so opredeljene v pripadajočem razredu. Podobno analogijo najdemo tudi v agentnem svetu, vendar agenti lahko imajo (ali jih spremenijo) poleg vnaprej določenih še druge lastnosti, ki niso opredeljene na razredni ravni, marveč na ravni posameznega agenta (instance). To je recimo zelo priljubljeno pri genetskem programiranju, pri katerem potomcu vsak od staršev prispeva del genov, medtem ko se potomec kasneje uči naprej. Takšen pristop najdemo pri večagentnih sistemih na področju umetnega življenja (slika 1). Večkratna in dinamična klasifikacija. Pri objektnih jezikih je objekt instanca razreda. Ko objekt enkrat kreiramo, ne more spremeniti svojega razreda oz. postati instanca kakšnega drugega razreda (razen pri dedovanju). Pri agentih imamo na voljo bolj prilagodljiv pristop, saj ima lahko neki agent v določenem trenutku več vlog - oseba, zaposleni, zakonski partner, stranka ipd. Če agenta odstranimo z delovnega mesta, vsi podatki, povezani s to vlogo, agentu niso več na voljo. Tako agent ostaja ves čas ista entiteta z različnim naborom lastnosti. Tudi v objektnem svetu obstaja pojem opredelitve vlog, vendar večina jezikov OO tega mehanizma ne podpira neposredno, kljub temu da ga podpira UML. Prav tako imajo lahko agenti različne vloge na različnih področjih delovanja (vloga zaposlenega v službi in vloga zakonskega partnerja doma). Analogija z naravo. Avtonomni in interaktivni značaj agentov je veliko bliže naravnim sistemom kot pa objekti. Agenti lahko delujejo v skladu z lastnostmi zajedavstva, simbioze ali posnemanja. Prav tako so lahko del reprodukcije, v kateri sledijo Darvvinovim načelom. Družba agentov odraža politične in organizacijske posebnosti, npr. način organizacije, ki je lahko anarhičen ali demokratičen. Narava torej ponuja številne ideje, ki jih lahko uporabimo pri načrtovanju večagentnih sistemov. 3 Razvojni pristopi in programski jeziki Slika 5 prikazuje evolucijo programskih jezikov od monolitnega, modularnega, objektno in agentno usmerjenega pristopa. Najprej je bila osnovna enota celoten program, nad katerim je imel programer popoln nadzor. Programer je bil odgovoren za stanje programa, medtem ko je za klice skrbel sistemski operater. Takrat ni bilo mogoče govoriti o modulih, saj še ni bil znan koncept ponovne uporabljivosti. Zaradi naraščajoče kompleksnosti programov so programerji uvedli določeno mero organiziranosti. To je pripeljalo do modularnega pristopa, pri katerem je bila koda organizirana v manjše enote, te pa je bilo mogoče uporabiti v različnih rešitvah. V tem obdobju procedur je bilo stanje enote določeno od zunaj s pomočjo argumentov, klici pa so bili prav tako zunanji. Objektno usmerjen pristop je modularnemu dodal tako obvladovanje segmentov kode kot tudi dostop do lokalnega nadzora nad spremenljivkami, do katerih dostopajo metode. Kljub temu v tradicionalnem objektno usmerjenem pristopu objekte obravnavamo kot pasivne, saj pride do klica njihovih metod le takrat, ko jim neka zunanja entiteta pošlje sporočilo. Agenti, kot zadnja stopnja v tem pregledu, pa imajo svoj nadzor nad izvajanjem, pri katerem je poleg načina delovanja in stanja lokaliziran tudi njihov klic. Način delovanja enote Ne- modularen Modularen Modularen Modularen Stanje enote Zunanje Zunanje Notranje Notranje Klic enote Zunanji Zunanji (klic) Zunanji (sporočilo) Notranji (pravila, cilji) Monolitni pristop Modularni pristop Objektivno usmerjeni pristop Agentno usmerjeni pristop Slika 5: Evolucija programerskih pristopov [25] Takšni agenti imajo določena pravila in cilje, zato jih nekateri imenujejo tudi aktivni objekti. Kdaj in kako bo agent sprožil neko akcijo, je tako določeno s strani agenta [16]. 4 Metodologije Številne agentno usmerjene (AO) metodologije (npr. Gaia, Tropos itd.) uporabljajo idejo človeške organizacije (razdeljeno v podorganizacije), v kateri agenti igrajo eno ali več vlog in vzajemno sodelujejo med seboj. Strukture in modeli človeške organizacije se zato uporabljajo za načrtovanje MAS (podrobneje je to predstavljeno z arhitekturnimi vzorci v metodologiji Tropos in organizacijskimi modeli v MAS-Com-monKADS). Koncepti, kot so vloge, socialna odvisnost in organizacijske vloge, se ne uporabljajo samo za modeliranje okolja, v katerem bo sistem deloval, marveč tudi za sam sistem. Z organizacijsko naravo MAS je ena najpomembnejših aktivnosti v metodologiji AO opredelitev interakcij in modelov sodelovanja, ki opisujejo socialna razmerja in odvisnosti med agenti in vlogami, ki jih imajo v sistemu. Modeli sodelovanja in interakcij so po navadi zelo abstraktni in so dejansko določeni z implementacijo interakcijskih protokolov v kasnejših fazah načrtovanja. Čeprav je Shoham paradigmo agentno usmerjenega programiranja (AOP) predstavil že pred več kot desetimi leti v svojem delu [23], v praksi še vedno ni jezikov AO za razvoj MAS. V zadnjih letih je bilo razvitih nekaj orodij, ki podpirajo implementacijo agentov in večagentnih sistemov, vendar nobeno od njih ne temelji na agentno usmerjenem jeziku. Obstajajo sicer agentni jeziki za medsebojno komunikacijo med agenti, kot sta KQML in FIPA-ACL. Zelo zanimiv in dolg seznam orodij za razvoj agentov se nahaja na spletni strani AgentLink.1 Trenutna razvojna orodja temeljijo na Javi in za implementacijo uporabljajo objektno usmerjeno paradigmo. Metodologije AO po navadi niso usmerjene v fazo implementacije, čeprav jih večina poda smernice za to. Najbolj uporabljani razvojni orodji sta JACK [1] in JADE [2]. 4.1 Kaj je agentno usmerjena metodologija Metodologija je sestavljena iz dveh pomembnih komponent: prva opisuje procesne elemente pristopa, druga pa je osredinjena na produkte in dokumentacijo. Predvsem druga je bolj vidna pri sami uporabi metodologije, kar je razlog, da se jezik za modeliranje OO - UML [18], tako pogosto (in napačno) enoti z vsemi »koncepti OO« ali se ga celo opisuje kot metodologija. Jezik za modeliranje, kot je ta ali na drugi strani AUML [17], ki je usmerjen v agentno usmerjeni razvoj, vsekakor prinaša dodano vrednost, vendar ima omejeno področje delovanja v kontekstu metodologije. Poudarki na strani produktov metodologije se razlikujejo med avtorji. Nekateri uporabljajo UML/ AUML, medtem ko se drugi tega izogibajo zaradi nezadostne podpore konceptom, vezanim na agente, in zato uporabljajo svojo notacijo in koncepte. Pri uporabi diagramov iz družine UML se od bralca pričakuje, da je seznanjen s takšno grafično notacijo, v nasprotnem primeru avtorji opredelijo notacijsko množico ikon, ki se uporablja v tem posebnem metodološkem pristopu. Vsaka metodologija mora podpirati zadostno stopnjo abstrakcije, da lahko v celoti modeliramo agente in MAS. Izkazalo se je, da so preproste nadgradnje metodologij OO preveč omejujoče, saj so osredinjene samo na objekte. Po drugi strani pa imamo pri metodologijah AO (agentno usmerjenih) organizirane skupnosti agentov, ki igrajo določene vloge v svojem okolju. V takšnem večagentnem sistemu agenti vzajemno delujejo glede na protokole, ki jih opredeljujejo vloge agentov. Prav tako se moramo vprašati, kaj za metodologijo pravzaprav pomeni, da je »agentno usmerjena«, v istem smislu kot govorimo o metodologiji OO v kontekstu objektne tehnologije. V metodologiji OO za opis metodologije uporabljamo koncepte OO, ki se v nadaljevanju uporabijo za izgradnjo objektno usmerjenih sistemov. V nasprotju pri metodologiji AO v splošnem nimamo v mislih metodologije, ki je zgrajena iz agentno usmerjenih konceptov, marveč je le usmerjena k izgradnji agentno usmerjene programske opreme. 4.2 Genealogija metodologij Agentno usmerjene metodologije imajo zelo razvejene korenine. Nekatere temeljijo na idejah umetne inteligence (Ul), druge so neposredne izpeljanke iz obstoječih metodologij OO, nekatere pa poskušajo z združevanjem teh dveh konceptov predstaviti inovativen pristop, vendar vseeno dopuščajo ideje OO, ko je to potrebno. Slika 6 prikazuje vplive oz. genealogijo metodologij AO. Številne metodologije priznavajo neposredno uporabo celotnih metod OO. Avtorji MaSE [9, 27] še posebno priznavajo prej omenjene vplive [12] in AAII [13], katero je prav tako močno zaznamovala metodologija OO OMT [22]. Prav tako so se pri načrtovanju metodologije Gaia [28] avtorji zgledovali po metodologiji OO Fusion [7]. Kot osnova pri izgradnji metodologij AO sta bila uporabljena tudi druga dva pristopa OO. RUP [14] je nastopil kot osnova za ADELFE [3] in MESSAGE [6], pri katerih je z vplivi drugega nastal tudi INGEN1AS [20]. Pri novejši metodologiji RAP [24] se je kot vhodni element pri izgradnji poleg RUP-a pojavil tudi AOR [26]. Zelo zanimiv je pristop OPEN, ki je v veliki meri razširil pristop OO razvoja s podporo agentom ter dobil ime Agent OPEN [8]. Na koncu pa moramo omeniti še dve metodologiji, ki sta nastali pod neposrednim vplivom metodološkega pristopa OO. Prometheus [19] sicer ni čisto neposredni naslednik OO, vendar predlaga uporabo diagramov in konceptov OO takrat, ko ti obstajajo in so združljivi z agentno usmerjeno paradigmo. Podobno je z metodologijo PASSI, ki združuje ideje OO in MAS in uporablja notacijo UML. Od drugih se nekako razlikuje metodologija MAS-CommonKADS [11], saj je edina, ki temelji pretežno na konceptih Al, čeprav avtorji trdijo, da so na razvoj močno vplivale tudi metodologije OO. Poleg omenjenih metodologij so tudi metodologije, ki ne priznavajo neposrednih povezav s pristopi, kot sta OO ali AO. Ena od teh metodologij je Tro-pos [5], ki poudarja predvsem zgodnje modeliranje 1 http://www.agentlink.org Passi J L Prometheus Slika 6: Neposredni in posredni vplivi objektno usmerjenenih metodologij na agentno usmerjene metodologije zahtev. Osredinjena je na opisovanje ciljev, ki poleg obravnave vprašanj tipa »kaj« in »kako«, odgovarjajo tudi na vprašanja tipa »zakaj«. Tropos med drugim uporablja za modeliranje jezik i* (še posebno v fazi analize in načrtovanja), kar ga razlikuje od drugih, ki za notacijo večinoma uporabljajo Agent UML oz. AUML. To tudi pomeni, da razmišljanje, drugačno od OO, omogoča uporabnikom Troposa v metodološkem smislu inovativen pristop k modeliranju agentov. 5 Mnenja analitikov Slika 7 prikazuje Gartnerjevo analizo različnih tehnologij in aplikacij s področja agentov. Na področju infrastrukture se pojavlja jezik za izvajanje poslovnih proces, BPEL, s približno 1- do 5-odstotno prodornostjo trga. Spletne storitve v osnovni obliki za opredelitev storitev in integracijo med aplikacijami s pomočjo SOAP in VVSDL rastejo k fazi razjasnitve, saj jih podpirajo že vsi večji ponudniki ter dosegajo 20 do 50 odstotkov prodornosti. Napredne spletne storitve za doseganje večje kakovosti, ki naj bi omogočale napredne kritične poslovne funkcije s pomočjo standardov SOAP, VVSDL, UDDI, WS-Security in VVS-R, so odvisne predvsem od standardov in še niso tako podprte s strani večjih ponudnikov informacijske tehnologije. Semantični splet se nahaja prav v vrhu pričakovanj, predvsem s transformacijsko vlogo, vendar je njegova prodornost na trgu zgolj 1 odstotek. Podobno vlogo imajo tudi trgovalni grid sistemi za podporo virtualnim organizacijam in se tudi nahajajo na začetku cikla. Inteligentni agenti so bili v preteklosti precenjeni kot rezultat prevelikih pričakovanj in premalo aplikacij, vendar vedno bolj postajajo zanimivi spletni in uporabniški agenti, ki dosegajo tja do 5 odstotkov tržnega deleža. V vseh primerih agentov je vedno govor o t. i. »lahkih« agentih, pri čemer se še vedno čaka na glavnino uporabe agentno usmerjenih tehnologij. Primer je npr. agentno usmerjena integracija, ki se ukvarja s porazdeljenimi aplikacijami, ki zahtevajo določeno mero avtonomnosti in prilagodljivosti. V tem primeru je komercialna tehnologija relativno nova, na tem področju pa so številni manjši projekti in manjše število sodelujočih. Gartner ocenjuje prodornost na trgu na 1 odstotek načrtovane. Glede na položaj semantičnega spleta to niti ni presenetljivo. 6 SKLEP Agenti so avtonomne entitete, ki lahko vzajemno delujejo z okoljem, v katerem se nahajajo. Ali so agent- Napredne spletne storitve Semantični splet Skupinska inteligenca BPEL Emocionalno računalništvo Inteligentni agenti Interne spletne storitve E-tržnice Poslovni modeli s spletnimi storitvami *- Uporabniški agenti Spletni agenti f Trgovalni grid sistemi Agentno usmerjena integracija Zrelost ^—► Vrh prenapihnjenega pričakovanja Streznitev Rast k razjasnitvi Plato produktivnosti Pojav tehnologije Slika 7: Gartnerjev zrelostni model za agentne tehnologije ne tehnologije kljub temu zgolj objektne tehnologije z dodatnimi lastnostmi ali predstavljajo popolnoma drugačen pristop? Na idejni ravni so razlike med objektnimi in agentnimi tehnologijami zelo signifikantne, v praksi nekaj manjše, a še vedno pomembne. Agentne tehnologije bodo prišle v širšo uporabo šele takrat, ko bodo na voljo strategije za migracijo iz drugih obstoječih okolij. Razvijalci programske opreme pri razvoju agentov svetujejo, da pri implementaciji izhajamo in temeljimo na sistemih OO. Številne strukture in dele agentov lahko dokaj preprosto izrazimo z objekti, npr. imena agentov, komponente jezika za medsebojno komunikacijo med agenti (kodiranje, ontologije, elementi podatkovnega slovarja itd.), vzorce medsebojnega delovanja idr. Pri načrtovanju in razvoju informacijskih rešitev lahko izbiramo med številnimi možnostmi obeh pristopov. Lotimo se lahko celo implementacije sistemov, pri kateri so agenti sestavljeni iz objektov in agentov ter obratno. 7 Iliri in literatura [1] AOS. JACK Intelligent Agents UserGuide. dostopno na: http://www.jackagents.com/docs/jack/html/index.html. [2] Bellifemine, F., et al. JADE Administratork guide. Posodobljeno 10. 11. 2006; dostopno na: http://jade.tilab.com/doc/administratorsguide.pdf. [3] Bernon, C., et al. The ADELFE Methodology tor an Intranet system design. v zborniku ' Agent-Oriented Information Systems (AOIS 2002)’. 2002. Bologna, ltaly. [4] Bežek, A., Avtomatsko modeliranje večagentnih sistemov, v Faculty ot Computer and Information Systems. 2006, University of Ljubljana: Ljubljana. Str. 144. [5] Bresciani, P., et al., Tropos: An Agent-Oriented Software Development Methodology. Autonomous Agents and Multi-Agent Systems, 2004. 8(3): str. 203-236. [6] Caire, G., et al., Agent Oriented Analysis using Message/ UML Lecture Notes in Computer Science, 2001. 2222: str. 119-135. [7] Coleman, D., etal., Object-Oriented development: The Fusion method. 1994, NewYork, USA: Prentice Hall. [8] Debenham, J. K. in B. Henderson-Sellers, Designing agent-based process systems - Extending the OPEN Process Framework. Intelligent Agent Software Engineering, 2003: str. 160-190. [9] DeLoach, S. A. Multiagent Systems Engineering: A Methodology and Language for Designing Agent Systems. v zborniku ' First International Bi-conference, VJorkshop on Agent-Oriented Information Systems (AOIS'99)’. 1999. Seattle. [10] Gams, M., VVeak Intelligence: Through the Principle and Paradox of Multiple Knowledge. Advances in Computation: Theory and Practice. Vol. 6. 2001, Huntington: Nova Science. [11] Iglesias, C. A., et al., Analysis and Design of Multiagent Systems using MAS-CommonKADS, m Agent Theories, Architectures, and Languages. 1998. p. 313-327. [12] Kendall, E. A. Agent softvvare engineering with role modelling. v zborniku ' First International workshop, AOSE 2000 on Agent-Oriented Softvvare Engineering'. 2001. Limerick, Ireland. [13] Kinny, D., M. Georgeff, in A. Rao. A methodology and modelling technigues for systems of BDI agents. v zborniku ' 7,h European vvorkshop on Modelling autonomous agents in a muiti-agent worid'. 1996. Einhove, The Netherlands. [14] Krutchen, P., The Rational Unified Process: An Introduction - 2nd edition. 1994: Addison Wesley. [15] Lučk, M., et al., Agent Technology: Computing as Interaction - A Roadmap for Agent Based Computing. 2005. str. 110. [16] Odeli, J., Objects and Agents Compared. Journal of Object Technology, 2002. 1(1): str. 41-53. [17] Odeli, J., H. V. Parunak, in B. Bauer. Extending UML for Agents. v zborniku Agent-Oriented Information Systems Workshop at the 17,h National Conference on Artificial Intelligence’. 2000. Austin, USA. [18] OMG. OMG Unified Modeling Language specification, version 1.4. dostopno na: http://www.oma.ora. [19] Padgham, L. in M. VVinikoff. Prometheus: A Methodology for developing intelligent agents. v zborniku ' Internation Conference on Autonomous Agents (AAMAS’2002)’. 2002. Bologna, ltaly. [20] Pavon, J., J. Gomez-Sanz, in R. Fuentes, The INGENIAS methodology and tools. 2005: Idea Group. [21] Rahvvan, L, R. Kowlczyk, in Y. Yang. Virtual Enterprise Design - BDI Agents vs. Objects. v zborniku ' Advances in Artificial Intelligence’. 2000. [22] Rumbaugh, J., et al., Object-Oriented modeling and design. 1991, NewYork, USA: Prentice Hall. [23] Shoham, Y., Agent-Oriented Programming. Artificial Intelligence, 1993. 60(1): str. 51-92. [24] Taveter, K. in G. VVagner. Agent-Oriented Enterprise Modeling Based on Business Rules. v zborniku ' International conference on Conceptual Modeling (ER2001)’. 2001. Yokohama, Japan. [25] van Dyke H., P., ' Go to the Ant': Engineering Principles from Natural Agent Systems. Annals of Operations Research, 1997(75): str. 69-101. [26] VVagner, G. in K. Taveter. Tovvards Radical Agent-Oriented Softvvare Engineering Processes Based on AOR Modeling. v zborniku ' Intelligent Agent Technology (IAT.04)’. 2004. VVashington, USA. [27] VVood, M. F. in S. A. DeLoach. An overvievv of the multiagent systems engineering methodology. v zborniku ' First International vvorkshop, AOSE 2000 on Agent-Oriented Softvvare Engineering’. 2001. Limerik, Ireland. [28] VVooldridge, M., An Introduction to MultiAgent Systems. 2002, Chichester, England: John Wiley & Sons. Dejan Lavbič je leta 2004 diplomiral na področju računalništva in informatike na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, kjer je trenutno doktorski kandidat in zaposlen kot mladi raziskovalec. Na raziskovalnem področju se ukvarja z inteligentnimi agenti, večagentnimi sistemi, ontologijami, poslovnimi pravili in semantičnim spletom. Predvsem ga zanima uporaba tehnologij semantičnega spleta v poslovnih aplikacijah. Sodeloval je pri številnih gospodarskih in raziskovalnih projektih s področja strateškega planiranja, metodologij razvoja informacijskih sistemov, uporabe inteligentnih agentov in prenove ter avtomatizacije poslovnih procesov. Matjaž Gams je raziskovalni svetnik in vodja odseka za inteligentne sisteme na Inštitutu Jožef Stefan. Predava inteligentne sisteme na nekaj fakultetah, med drugim na Ekonomski fakulteti in Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Učil je tudi na PEF, FDV, FM, FPP, VŠUP, en semester leta 2002 tudi na University of Applied Sciences v Nemčiji. Od leta 1990 je urednik revije Informatica, član uredniških odborov več mednarodnih revij (AICOM, IDA, KAIS idr.), član programskih odborov številnih priznanih mednarodnih konferenc. Je ustanovitelj in dva mandata predsednik Društva za kognitivne znanosti, večletni predsednik Društva za umetno inteligenco, soustanovitelj Inženirske akademije Slovenije in njen prvi tajnik, sedaj tajnik in predstavnik slovenske Al v IFIP, predsednik ACM Slovenija, član več nacionalnih svetov (za informatizacijo šolstva, za informacijsko družbo, sedaj za znanost in tehnologijo). Bil je podpredsednik sindikata SVIZ in predsednik oz. podpredsednik konference visokega šolstva in znanosti pri SVIZ. Ukvarja se z inteligentnimi sistemi, informacijsko družbo, umetno inteligenco, inteligentnimi agenti, kognitivnimi znanostmi. Objavil je več kot 350 del, pretežno znanstvenih člankov in referatov. Sodeloval je pri nekaj najodmevnejših aplikacijah inteligentnih sistemov v Sloveniji. RAZPRAVE Izgradnja splošne metode za razvoj spletnih programskih rešitev Sebastian Lahajnar PRIS Inženiring, Ljubljana sebastian. Iahajnar@pris-inz.si Andrej Kovačič Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani andrej. kovacic@ef. uni-lj .si Povzetek Razvoj spletnih programskih rešitev je kompleksen proces, ki vključuje številne aktivnosti, tehnike, orodja in izdelke kot rezultat sodelovanja skupin in posameznikov v različnih vlogah. V članku je opisana izgradnja splošne metode za načrtovanje in izvedbo spletnih programskih rešitev kot sestav neodvisnih komponent metode, z vključenimi ključnimi aktivnostmi, izdelki in tehnikami, ki se danes uporabljajo za modeliranje spletnih programskih rešitev, podatkovnih baz in poslovnih procesov. Predlagana metoda podaja dobre temelje za razvoj posameznim organizacijam in projektom prilagojenih metod za gradnjo spletnih programskih rešitev glede na specifične karakteristike projektov in okolje delovanja. Ključne besede: spletne programske rešitve, spletni inženiring, inženiring metod Abstract Building a Common Method for Web Applications Development Web application development is a complex process, vvhich incorporates many activities, technigues, tools and artifacts as a result of collaboration of various groups and individuals, playing different roles. The article describes building of a common method for web application design and development as a composition of many independent method components, vvhich incorporates key activities, artifacts and technigues, used nowadays for vveb application, database and business process modeling. The proposed method offers good foundation for developing organization and project specific situational vveb application development methods with regard to particular project characteristics and the surrounding environment. Key uvords: vveb applications, vveb engineering, method engineering Uvod Spletno programsko rešitev opredelimo kot spletni sistem, ki vsebuje bolj ali manj kompleksno poslovno logiko z zmožnostjo spreminjanja stanj sistema v odvisnosti od vnosov uporabnikov [1]. Razvoj spletnih programskih rešitev postaja vse pomembnejši segment razvoja programske opreme, saj se danes kar 40 odstotkov razvojnih projektov s področja informacijske tehnologije ukvarja z elektronskim poslovanjem in spletnimi sistemi [2]. Če so bile v preteklosti spletne programske rešitve večinoma zgolj nadgradnja obstoječih informacijskih sistemov organizacij, danes vse več projektov s tega področja zadeva izgradnjo celovitih, funkcionalno samostojnih spletnih informacijskih sistemov za potrebe elektronskega poslovanja. Spletne programske rešitve združujejo funkcionalnosti hipermedijskih in klasičnih programskih rešitev, pri čemer prve zahtevajo sposobnost organiziranja obsežnih strukturiranih ali delno strukturiranih vsebin in definiranje različnih navigacijskih poti med njimi, druge pa opredelitev funkcionalnih zahtev in različnih razvojnih vidikov. Načrtovanje spletnih programskih rešitev je večdisciplinsko opravilo, ki vključuje analizo organizacije in poslovnih procesov, ki jih podpira spletna programska rešitev, strukturiranje različnih vrst podatkov kot temeljnih virov za podajanje vsebine, vizualno oblikovanje, upravljanje s podporno tehnologijo za izvajanje komponent spletnih programskih rešitev na strežniku in odjemalcu ter dostavo vsebine uporabnikom [3]. Razvoj spletnih programskih rešitev je zahteven projekt, ki zahteva integracijo vrste aktivnosti, izdelkov, tehnik in drugih gradnikov razvojnega procesa ter koordinacijo večjega števila ljudi z različnimi vlogami, znanji in pogledi na obravnavano problemsko področje. Analiza obstoječih pristopov Primerjava obstoječih razvojnih pristopov z vidika njihove primernosti za gradnjo spletnih programskih rešitev je vključevala analizo objektnih razvojnih pro- cesov, agilnih metodologij in specializiranih metod za načrtovanje spletnih programskih rešitev. Za analizo prvih dveh vrst pristopov je bil uporabljen nabor sedmih kriterijev oziroma zahtev, ki jih morajo izpolnjevati metode [4]: sposobnost upravljanja kratkih razvojnih ciklov, upravljanje spreminjajočih se zahtev, možnost sočasnega razvoja več različic izdelka, podpora postopkom za zagotavljanje ponovne uporabljivosti, vključenost tehnik za modeliranje, sposobnost prilagajanja različnim okoliščinam projekta in podpora celotnemu življenjskemu ciklu programske rešitve. Večina navedenih zahtev se v prvi vrsti nanaša na procesni vidik analiziranih pristopov, sam metodološki vidik, ki obravnava priporočene tehnike za izvajanje posameznih opravil, pa je vsebovan v zahtevi po vključenosti tehnik za modeliranje. Analiza objektnih razvojnih procesov razkriva številne pomanjkljivosti, ki zmanjšujejo primernost njihove uporabe za razvoj spletnih programskih rešitev. V prvi vrsti gre za probleme povezane z upravljanjem kratkih razvojnih ciklov in spreminjajočih se zahtev, saj večina objektnih procesov poleg same programske rešitve narekuje izdelavo številnih vmesnih izdelkov (modelov, dokumentov itd.), kar posledično podaljšuje čas izvajanja projekta in čas izvedbe prilagoditev glede na nove oziroma spremenjene zahteve. Druga pomanjkljivost je odsotnost ustreznih tehnik za modeliranje specifičnih vidikov spletnih programskih rešitev kot tudi posebnosti drugih področij informacijske tehnologije (npr. podatkovnih baz, poslovnih procesov itd.), s katerimi je tesno povezan razvoj spletnih programskih rešitev. Odsotnost tehnik za modeliranje je tudi ena glavnih pomanjkljivosti agilnih pristopov, prav tako pa agilne metodologije, razen redkih izjem (npr. družina metodologij Crystal), ne vsebujejo mehanizmov za prilagajanje različnim tipom projektov. Sicer velja poudariti, da so agilne metodologije v svojih temeljih lahke (vključujejo zgolj nujne aktivnosti in izdelke), tako da s tega vidika večje prilagoditve, predvsem za majhne in srednje velike projekte, med katere spada tudi večina projektov izgradnje spletnih programskih rešitev, niti niso potrebne. Za razliko od objektnih razvojnih procesov in agilnih metodologij se specializirane metode za načrtovanje spletnih programskih rešitev posvečajo predvsem opredelitvi modelov in diagramskih tehnik za opis spletnih programskih rešitev na različnih ravneh (vsebine, hiperteksta in predstavitve), medtem ko je sam proces razvoja v drugem planu. Zapostavljenost procesnega dela ima za posledico, da specializirane metode same po sebi ne posvečajo dovolj pozornosti zahtevam, kot so prilagajanje okoliščinam projekta, ponovna uporabljivost in sočasen razvoj več različic, medtem ko sta upravljanje kratkih razvojnih ciklov in spreminjajočih se zahtev po navadi omenjena v okviru priporočil in dobrih praks, ki jim velja slediti na tovrstnih projektih. Analiza specializiranih metod za razvoj spletnih programskih rešitev je bila tako omejena na obravnavo metodološkega vidika, torej tehnik in postopkov za opis različnih možnih vidikov sistema v izgradnji. Kot podlaga za oceno so bili izbrani naslednji vidiki [4]: analiza organizacije (zmožnost opisa temeljnih konceptov organizacije ter opisa podrobnosti poslovnih procesov), specifikacija zahtev (opredelitev funkcionalnih in nefunkcionalnih zahtev, klasifikacija in določitev prioritet), načrtovanje arhitekture (opredelitev ključnih gradnikov spletne programske rešitve na logični in fizični ravni), načrtovanje funkcionalnosti (podrobnejši opis funkcionalnih zahtev), načrtovanje podatkov (konceptualno načrtovanje podatkov in načrtovanje strukturiranih, delno strukturiranih ter večdimenzionalnih podatkov), načrtovanje navigacije (opredelitev različnih možnih poti navigacije po spletni programski rešitvi in mehanizmov dostopa do podatkov), načrtovanje predstavitve (specifikacija konceptualnega uporabniškega vmesnika in oblikovnih predlog) in načrtovanje prilagajanja (specifikacija statičnega in dinamičnega prilagajanja programske rešitve spreminjajočemu se okolju in zahtevam uporabnikov). Primerjalna analiza specializiranih metod za načrtovanje spletnih programskih rešitev je pokazala, da v splošnem metode ustrezno pokrivajo specifikacijo zahtev, konceptualno načrtovanje podatkov, načrtovanje navigacije in načrtovanje predstavitve. Več pomanjkljivosti je zaslediti pri načrtovanju prilagajanja, saj metode vključujejo predvsem mehanizme za izvedbo statičnih prilagoditev, medtem ko je redkeje podprto dinamično prilagajanje. Velike razlike med metodami se kažejo pri načrtovanju funkcionalnosti, ki je ponekod odlično podprto z aktivnostmi, modeli in diagramskimi tehnikami, drugje pa ostaja v senci načrtovanja navigacije in predstavitve. Tudi pri modeliranju organizacije se metode med seboj razhajajo, pri čemer pa metode v prvi vrsti zagotavljajo mehanizme za opis poslovnih procesov, medtem ko je zapostavljeno modeliranje organizacije kot celote. Analiza je nadalje razkrila, da se večina metod ukvarja zgolj s funkcionalnim vidikom programske rešitve, le redke podajajo koncepte za modeliranje arhitekturnega pogleda. Razen redkih izjem so zapostavljene tudi tehnike za opis strukturiranih in delno strukturiranih podatkov, medtem ko je modeliranje večdimenzionalnih podatkov povsem spregledano. Teoretična podlaga metode Primerjalna analiza obstoječih objektnih procesov, agilnih metodologij in specializiranih metod za načrtovanje spletnih programskih rešitev je pokazala, da nobeden od opisanih pristopov ne izpolnjuje v celoti postavljenih zahtev za gradnjo spletnih programskih rešitev. Rešitev je v opredelitvi lastnega metodološkega pristopa za gradnjo spletnih programskih rešitev z vključitvijo obstoječih, večinoma objektnih tehnik za modeliranje, ob upoštevanju dobrih praks, spoznanj in načel danes najširše uporabljenih pristopov za gradnjo informacijskih sistemov. Predlagani pristop poskuša združevati najboljše elemente (aktivnosti, izdelke, tehnike itd.) uveljavljenih pristopov v enovito metodo za razvoj spletnih programskih rešitev, ki v kar največji meri pokriva različne možne vidike izgradnje tovrstnih sistemov. Teoretična podlaga predlagane metode za načrtovanje spletnih programskih rešitev je osnovana na konceptih discipline inženiringa metod [5], ki se ukvarja z načrtovanjem, izgradnjo in prilagajanjem metod, tehnik in orodij za razvoj programskih rešitev, oziroma njegove veje situacijskega inženiringa metod, katerega glavni cilj je prilagajanje obstoječih metod posameznim projektom. Temelj za izgradnjo novih metod so standardizirani sestavi, imenovani fragmenti metode, definirani kot skladni in dobro opredeljeni deli metod razvoja informacijskih sistemov [5]. Za potrebe razvoja lastnega ogrodja za situacijski inženiring metod kot podlage za izgradnjo predlagane metode za načrtovanje spletnih programskih rešitev je bil uporabljen koncept komponente metode, definiran kot samostojni del metode, ki opredeljuje postopek za preslikavo enega ali več izdelkov v neki končni izdelek ob hkratni utemeljitvi smisla tovrstne preslikave [6]. Komponenta metode (nadgradnja koncepta fragmenta metode) zagotavlja samostojnost in neodvisnost posameznega fragmenta metode, konsistentnost in koherentnost njenih elementov, racionalnost same komponente metode kot tudi njenih sestavnih delov, povezljivost z drugimi komponentami prek vmesnikov in ne nazadnje, uporabnost v raz- ličnih situacijskih metodah ter izvedljivost s strani podpornih programskih orodij. Komponenta metode je opisana z uporabo dveh konceptualnih pogledov: notranjega in zunanjega. Notranji model podaja notranjo strukturo komponente metode, ki temelji na naboru elementov (akcije, koncepti, notacije itd.) metode s pripadajočimi cilji, zunanji pogled pa podaja sliko, kako posamezne komponente metode sodelujejo pri doseganja zastavljenih ciljev. Komponente metode so v metodi med seboj povezane z vmesniki, ki vključujejo splošne cilje posamezne metode ter njene vhodne (pogoje) in izhodne izdelke (rezultate). Osnovni koncept komponente metode je bil nadgrajen v več smereh [4]: z vključitvijo dodatnih elementov komponente metode v okviru notranjega pogleda, z razširitvijo zunanjega pogleda prek vzpostavitve razmerij med komponentami metode in procesnim delom metode (fazami, iteracijami in mejniki) in z opredelitvijo mehanizmov za prilagoditev komponent metode značilnostim posameznih organizacij in razvojnih projektov. Nadgrajeni koncept komponente metode služi kot podlaga za izgradnjo ogrodja za situacijski inženiring metod za načrtovanje spletnih programskih rešitev, ki sestoji iz procesov: upravljanje repozitorija, izgradnje baze komponent metode, izgradnje temeljne metode organizacije in prilagajanje temeljne metode specifičnim okoliščinam posameznega projekta. Repozitorij ogrodja vključuje štiri med seboj povezane baze, katerih vsebina opredeljuje različne situacijske metode kot skupek prilagojenih komponent metode glede na lastnosti posamezne razvojne situacije oziroma projekta: bazo karakteristik, komponent metode, prilagoditev in bazo metod (temeljnih in prilagojenih). Konceptualna podlaga repozitorija ogrodja temelji na definiranih metamodelih notranjega pogleda, zunanjega pogleda, vmesnika in konfiguracije komponente metode. Komponente metode Predlagani nabor komponent metode (slika 1) poskuša identificirati najboljše elemente obstoječih objektnih razvojnih procesov, agilnih metodologij, specializiranih metod za načrtovanje spletnih programskih rešitev, jezikov in diagramskih tehnik, ki v kar največji meri pokrivajo različne razvojne vidike. Definiranje posamezne komponente metode zahteva rekonstrukcijo izvornih metod ali njihovih delov skladno s postavljenimi pravili in metamodelom ogrodja za inženiring metod ter opredelitev vmesnikov. Predlagani pristop za načrtovanje spletnih programskih rešitev je rezultat sinteze definiranih komponent metode z vzpostavitvijo povezav prek vmesnikov v enovito metodo. Izgradnja baz komponent metode, karakteristik in prilagoditev je neprestan proces, saj se začetni nabor podatkov sproti dopolnjuje v postopkih izgradnje novih metod ali prilagoditve obstoječih. V nadaljevanju je predstavljen povzetek osemnajstih v predlagano metodo vključenih komponent metode. Glavni cilj komponente modeliranje organizacije je celovita analiza organizacije, ki predstavlja temelj za razumevanje njenega statičnega in dinamičnega vidika. Model organizacije skupaj z opredeljeno vizijo, po- slovnimi pravili in slovarjem poslovnih izrazov zagotavlja enotno razumevanje različnih vidikov organizacije, njenih aktualnih problemov, kot tudi možnih izboljšav vsem vpletenim stranem (poslovodstvu, uporabnikom, razvijalcem). Komponenta metode modeliranje poslovnega procesa se ukvarja z modeliranjem in prenovo posameznega poslovnega procesa, identificiranega v modelu organizacije. Model poslovnega procesa omogoča boljše razumevanje delovanja procesa, opredelitev ključnih problemov in identifikacijo možnih izboljšav, obenem pa je tudi podlaga za analizo možnosti avtomatizacije, če proces še ni ustrezno računalniško podprt. Glavna vhoda v komponento Slika 1 Odvisnosti med komponentami metode sta model organizacije in vzpostavljena poslovna pravila. Za modeliranje organizacije in poslovnih procesov jena volj o več profilov j ezika UML [ 7] [ 8 ], predvsem na ravni posameznih poslovnih procesov pa lahko uporabimo tudi uveljavljene diagramske tehnike, kot so diagram EPC (Event Process Chain), Petrijeve mreže in notacija BPMN (Business Process Modeling Notation). Komponenta metode specificiranje zahtev ima za cilj opredelitev in vzdrževanje funkcionalnih in nefunkcionalnih zahtev programske rešitve v izgradnji. Specificiranje zahtev omogoča identifikacijo ključnih potreb in pričakovanj uporabnikov, zagotavlja ustrezno razumevanje obravnavane problematike in omogoča opredelitev mej sistema. V primeru, da je bilo predhodno izvedeno modeliranje organizacije ali modeliranje posameznih poslovnih procesov, sta vhoda v komponento metode model organizacije in nabor procesnih modelov. Specificiranje zahtev podpirajo različne tehnike od splošno uveljavljenih, kot so npr. študij obstoječe dokumentacije in obstoječih programskih rešitev, izvajanje intervjujev s ključnimi uporabniki, anketiranje itd., do novejših pristopov, kot sta specifikacija zahtev s primeri uporabe in uporabniške zgodbe. Komponenta metode analiziranje sistema izvaja preslikavo specifikacij sistema v obliko primerno za izgradnjo načrta. Vhodi v komponento metode so predvsem funkcionalne specifikacije in model primerov uporabe kot rezultati komponente metode specificiranje zahtev, pa tudi model organizacije in modeli poslovnih procesov, če so ti na razpolago. Glavni izdelek je model analize, ki vključuje zgolj najpomembnejše elemente sistema, njihova podrobnejša opredelitev je v domeni različnih komponent metod načrtovanja. Cilj komponente metode načrtovanje funkcionalnosti je podrobnejša specifikacija programske rešitve upoštevajoč nefunkcionalne specifikacije in podane omejitve ciljne izvedbene tehnologije. Načrtovanje funkcionalnosti temeljni na več izdelkih (funkcionalne specifikacije, model primerov uporabe, model analize in model organizacije), ki so nastali kot rezultat drugih komponent in so večinoma vsaj v grobem izdelani pred izdelavo modela načrta funkcionalnosti. Med potekom projekta nastajajo tudi drugi modeli (navigacije, uporabniškega vmesnika itd.), ki lahko povratno vplivajo na model načrta funkcionalnosti, ki ga je treba ustrezno prilagajati. Glavni namen komponente metode načrtovanje arhitekture je izdelava arhitekture na fizični in logični ravni. Načrtovanje ar- hitekture temelji na arhitekturnih specifikacijah in modelu analize, rezultati komponente metode pa so logični in fizični model arhitekture ter model vzorca, ki ga arhitektura uporablja. Logična arhitektura specificira programsko logiko brez opredelitve njene fizične porazdelitve po različnih računalniških sistemih, medtem ko fizična arhitektura specificira podrobnosti o dodeljevanju izdelkov programske opreme (komponent, modulov itd.) fizičnim vozliščem. Arhitekturo modeliramo z uporabo splošnih diagram-skih tehnik jezika UML (razredni, komponentni diagram itd.) ali specializiranih profilov za področje spletnih programskih rešitev kot je WebSA [9]. Komponenta metode načrtovanje navigacije specificira možne navigacijske poti skozi spletno programsko rešitev. Vhod v metodo je opis funkcionalnih specifikacij in njihova podrobna opredelitev v obliki modela načrta. Če navigacijske poti sledijo določenemu poslovnemu procesu, predstavlja njegov model podlago za začetno definicijo poti. Za modeliranje se lahko uporabi ena od številnih diagramskih tehnik specializiranih metod za načrtovanje spletnih programskih rešitev, definiranih večinoma kot razširitve diagramov jezika UML ali modela ER (UWE - model navigacijskega prostora, strukture [10], profil WAE - model UX [11] itd). Komponenta metode načrtovanje uporabniškega vmesnika specificira uporabniški vmesnik programske rešitve na abstraktni ravni. Rezultata komponente metode sta model uporabniškega vmesnika in njegov prototip. Načrtovanje abstraktnega uporabniškega vmesnika je podprto z več tehnikami, vključenimi v specializirane metode za razvoj spletnih programskih rešitev (UWE - model predstavitve, profil VVAE itd.). Cilj komponente metode načrtovanje prilagajanje je prilagoditev spletne programske rešitve specifičnim zahtevam posameznih skupin uporabnikov, individualnim uporabnikom ali kontekstu, v katerem programska rešitev deluje. Prilagoditev spletne programske rešitve je lahko statična ali dinamična [11]. V primeru statične prilagoditve se prilagoditev izvede na podlagi vnaprej definirane rešitve, ki natančno opredeljuje nabor uporabljenih gradnikov (npr. navigacijskih poti, elementov uporabniškega vmesnika itd.), v primeru dinamične prilagoditve pa se nabor gradnikov zgradi dinamično na podlagi vzpostavljenih pravil prilagajanja. Komponenta metode oblikovanje grafične podobe specificira in izvede grafično podobo spletne programske rešitve. Oblikovanje grafične podobe se začne z opredelitvijo standardov, ki jim bo sledila grafična podoba. Na podlagi sprejetih standardov se izdela nabor oblikovnih predlog, ki celovito opredelijo grafično podobo v rešitev vključenih spletnih strani, obenem pa se za vsak gradnik uporabniškega vmesnika opredeli njegova individualna oblika. Podoba uporabniškega vmesnika se preveri z izdelavo prototipa. Komponenta metode načrtovanje vsebine ima za cilj načrtovanje in ustvarjanje različnih vrst vsebin, ki jih bo vsebovala spletna programska rešitev. Glavna vhoda sta specifikacija vsebine in model podatkov (opredeljuje interno organizacijo vsebine), rezultati pa definirane predloge vsebin, opredeljene ključne podatkovne komponente (besedilna, številčna, avdio, video in grafična vsebina) in izdelani opisi (metapo-datki) vsebine. Komponenta metode načrtovanje relacijske podatkovne baze ima za cilj izdelavo načrta relacijske podatkovne baze v obliki normaliziranega logičnega podatkovnega modela in fizičnega podatkovnega modela. Vhoda v komponento sta model načrta funkcionalnosti in specifikacije programske rešitve. Postopek načrtovanja relacijske podatkovne baze se začne s preslikavo konceptualnega podatkovnega modela, realiziranega po navadi v obliki razrednega diagrama jezika UML ali modela ER in vključenega v model načrta funkcionalnosti, v logični (relacijski) podatkovni model. Ta se nato normalizira in dopolni z elementi specifičnimi za relacijske podatkovne baze (indeksi, ključi itd.). Logični model je podlaga za samodejno izdelavo objektov izbranega sistema za upravljanje podatkovnih baz, ki se izvede z uporabo na podlagi elementov logičnega modela izdelanih ukazov v jeziku SQL. Fizični model podatkovne baze po drugi strani omogoča boljši pregled nad fizičnimi objekti sistema za upravljanje podatkovnih baz, kot so sheme, tabele, prostori tabel itd. Za opis logičnega in fizičnega relacijskega podatkovnega modela uporabimo enega od profilov jezika UML za načrtovanje podatkovnih baz [12] 113]. Komponenta načrtovanje podatkov XML ima za cilj opredelitev v spletni programski rešitvi uporabljenih shem XML za potrebe hranjenja podatkov (baze dokumentov XML) ali besednjakov za izmenjavo podatkov tako znotraj organizacije kot tudi navzven. Načrtovanja podatkov XML se lahko lotimo na več načinov, odvisno od postavljenih ciljev in obstoječih izdelkov. Po eni strategiji, vzamemo za podlago konceptualni podatkovni model, vključen v model načrta funkcionalnosti in ga z uporabo tehnik za preslikavo konceptov razrednega diagrama UML v dokumente in sheme jezika XML preslikamo neposredno v dokumente ali sheme XML (DTD, XML Shema) [14]. Druga strategija priporoča uporabo enega izmed profilov za modeliranje shem XML [15] [16], s katerim na razširjenem razrednem diagramu natančno opredelimo vse gradnike (elemente, atribute, povezave itd.), ki bodo v končni fazi tvorili posamezno shemo XML. Komponenta načrtovanje podatkovnih skladišč se ukvarja z načrtovanjem podatkovnih skladišč in večdimenzionalnih podatkovnih baz kot možnim pristopom k realizaciji področnih podatkovnih skladišč. Načrtovanje podatkovnih skladišč temelji na konceptih relacijske podatkovne baze, dimenzijskega modela (tabela dimenzij, tabela dejstev, hierarhija itd.) in večdimenzionalne baze podatkov (kocka, dimenzija, hierarhija, celica itd.). Načrtovanje podatkovnega skladišča se začne z aktivnostjo izdelave logičnega modela podatkovnega skladišča, pri čemer lahko uporabimo klasični ali dimenzijski pristop, katerih rezultat je de-normaliziran model ER ali dimenzijski model. Če so področna podatkovna skladišča podprta z večdimenzionalnimi podatkovnimi bazami, izdelamo še njihove konceptualne modele. Zadnja aktivnost je načrtovanje postopka ETL (Extract Transform Load) za migracijo podatkov, v katerem specificiramo postopke in pravila za prepis podatkov iz transakcijskega sistema v podatkovno skladišče. Komponenta metode izvajanje ima za glavni cilj izvedbo spletne programske rešitve na podlagi opredeljenih specifikacij in zgrajenih modelov. Cilj komponente metode testiranje je ocena kakovosti programske rešitve, ki vključuje načrtovanje, izvedbo in vrednotenje različnih testov (konfiguracije, funkcionalnosti, integracije, sistema itd.). Cilj komponente metode nameščanje je namestitev in testiranje izdelane programske rešitve v okolju uporabnika, pri čemer predstavlja izdaja programske rešitve njen glavni koncept. Komponenta metode upravljanje zagotavlja učinkovito upravljanje projekta, izpolnjevanje najpomembnejših pričakovanj naročnika, njegovih zahtev in ključnih ciljev, vključuje pa planiranje in upravljanja faz ter iteracij, izdelkov, aktivnosti, virov, stroškov in drugih elementov projekta. Odvisnosti med komponentami metode so pogojene z njihovimi vmesniki oziroma izdelki, ki predstavljajo vhode ali rezultate izvajanja aktivnosti komponente metode. V splošnem velja, da obstaja razmerje odvisnosti med dvema komponentama metode v primeru, da ena komponenta metode uporablja izdelke druge komponente metode. Kakršne koli spremembe izdelkov osnovne komponente metode vplivajo na izdelke odvisnih komponent metode, kar je treba upoštevati pri načrtovanju še tako majhnih sprememb programske rešitve. Stvar je seveda toliko bolj pomembna, če spremembe posegajo v samo arhitekturo programske rešitve, model organizacije ali posamezne poslovne procese, ki predstavljajo najpomembnejše vhode v druge komponente metode. Prilagajanje metode Za razliko od procesa RUP (Rational Unified Process), pri katerem se kot podlaga za novo situacijsko metodo vzame celoten proces, kateremu se nato odvzamejo nepotrebne aktivnosti (pristop od zgoraj navzdol) in ogrodja OPF (OPEN Process Framevvork), pri katerem se metoda gradi s sestavljanjem elementarnih komponent procesa (pristop od spodaj navzgor), predlagana metoda zagovarja kombinacijo obeh pristopov. Podlaga za prilagajanje metode lastnostim posamezne organizacije ali projekta je nabor preverjenih komponent metode na višji ravni, namenjenih opisu ali izgradnji posameznega vidika programska rešitve. Od tu naprej obstajata dve možni poti prilagajanja: prilagajanje navzgor pomeni sestavljanje komponent metode v novo situacijsko metodo, prilagajanje navzdol pa prilagajanje posameznih elementov (aktivnosti, izdelkov, vlog itd.) izbranih komponent metode. Če tako npr. projekt ne predvideva analize poslovnih procesov, ker je bila ta že predhodno izvedena, projektu prilagojena situacijska metoda ne bo vsebovala komponente metode modeliranje poslovnih procesov. Za prilagajanje posameznih elementov komponent metode se uporablja tehnika konfiguracije komponente metode [17], ki temeljni na konceptih konfiguracijskega paketa in kon-figuracijske predloge, pri čemer je sam postopek prilagajanja pogojen z identificiranimi vrednostmi posameznih karakteristik, ki opisujejo konkretno razvojno situacijo oziroma projekt. Objektni in iterativni pristop Objektni pristop k načrtovanju in izvedbi predstavlja temelj predlagane metode za izgradnjo spletnih programskih rešitev. Jezik UML je bil izbran kot standardni jezik za modeliranje, pri čemer večina v komponente metode vključenih modelov uporablja spe- cifične, posameznemu področju prilagojene diagram-ske tehnike in profile jezika UML. Tak pristop v primerjavi z uporabo klasičnih diagramskih tehnik jezika UML omogoča izdelavo vsebinsko bogatejših modelov, posledica česar je lažji prehod iz načrtovanja v izvedbo. Predlagana metoda poleg objektnih omogoča in celo priporoča uporabo tudi drugih tehnik za modeliranje nekaterih specifičnih vidikov programske rešitve, predvsem poslovnih procesov in relacijskih podatkovnih baz. Izbor ustrezne tehnike je del aktivnosti prilagajanja metode specifičnemu projektu in je odvisen od številnih dejavnikov, kot so npr. vrsta spletne programske rešitve, poznavanje tehnik, ciljna tehnologija itd. Druga razsežnost objektnega pristopa predlagane metode se kaže v sami zasnovi metode, ki je zgrajena kot sestav neodvisnih komponent metode. Vsaka komponenta metode predstavlja samostojno celoto, njena struktura je navzven skrita, povezava z drugimi komponentami metode pa je izvedena prek vmesnikov. In ne nazadnje, sama programska rešitev je realizirana kot sestav komponent in programskih modulov na različnih arhitekturnih ravneh z uporabo kombinacije več objektnih in objektno orientiranih programskih oziroma skriptnih jezikov ter tehnologij. Predlagana metoda za izgradnjo spletnih programskih rešitev poleg objektnega pristopa poudarja predvsem iterativno izvajanje vseh v metodo vključenih aktivnosti. Iterativni pristop ima za posledico inkrementalni razvoj izdelkov, pri čemer je napredek lahko aditiven (npr. v primeru izgradnje novega modela ali modula) ali pa predstavlja zgolj dopolnitev oziroma nadgradnjo že obstoječih izdelkov. Razdelitev faz na iteracije je pogojena z različnimi dejavniki, kot so kompleksnost programske rešitve v izgradnji, razpoložljivost virov, ocena tveganja, podanih časovnih okvirjev celotnega projekta, ravni znanja in izkušenj v projekt vključenih ljudi na strani naročnika in izvajalca itd. Za spletne programske rešitve je v splošnem značilen krajši razvojni cikel od klasičnih programskih rešitev, kar posledično implicira manjše število iteracij v posameznih razvojnih fazah. Z večanjem kompleksnosti programske rešitve se povečuje tudi število iteracij, na kar vpliva tudi izbor časovnega okvira posamezne načrtovane iteracije. S tega vidika je priporočljivo čas izvajanja posameznih iteracij v okviru projekta poenotiti, npr. skladno s prakso 30-dnevnega sprinta, ki jo priporoča agilna metodologija Serum. Ocena predlagane metode Ocena predlagane metode z vidika njene primernosti za gradnjo spletnih programskih rešitev temelji na enakem naboru kriterijev kot predhodno predstavljena analiza obstoječih pristopov. Razvojni cikel metode vsebuje iste obvezne faze kot proces RUP in dodatno še fazo produkcije, kar je lahko problematično z vidika zahteve po kratkih razvojnih ciklih. Rešitev je v prilagoditvi posameznih komponent metode v smeri poenostavitve njihovega izvajanja in zmanjšanja števila obveznih izdelkov. Upravljanje spreminjajočih se zahtev je v metodi obravnavano v okviru plana izdelka in plana iteracije. Pri pripravi plana gre v prvi vrsti za špekulacijo, pri čemer je obseg dovoljenih odstopanj odvisen od več dejavnikov, kot so npr. stopnja definira-nosti zahtev, kompleksnost in kritičnost projekta itd. Problem vpliva spremenjenih zahtev na druge izdelke lahko zmanjšamo s prilagoditvijo komponent metode posameznim projektom (vključimo zgolj ključne aktivnosti in izdelke). Podpora sočasnemu razvoju več različic (poteka predvsem v fazi konstrukcije) je v metodo vključena posredno prek uveljavljanja načel sodelovanja in neposredne komunikacije, visoko stopnjo ponovne uporabljivost izdelkov pa zagotavlja sama objektna usmerjenost metode, pri čemer je ponovna uporabljivost teže dosegljiva pri izdelkih v začetnih fazah razvojnega procesa, ki opisujejo specifičnosti posamezne organizacije. Sposobnost prilagajanja metode okoliščinam projekta temelji na sposobnosti prilagajanja posameznih njenih komponent, podlaga pa je definirano ogrodje za inženiring situacijskih metod. Metoda nadalje vključuje vseh pet ključnih razvojnih faz: začetek, zbiranje informacij, konstrukcijo, prevzem in produkcijo, s čimer izpolnjuje zahtevo po celovitem pokrivanju življenjskega cikla programske rešitve. Zahteva po vključenosti tehnik za modeliranje je podprta z definiranimi komponentami metode, ki modelirajo posamezne vidike spletne programske rešitve (poslovni proces, arhitekturo, navigacijske poti, uporabniški vmesnik itd.) in vključujejo vrsto specializiranih tehnik. Skupna ocena predlagane metode je, da ta v kar največji meri izpolnjuje postavljene zahteve za razvoj spletnih programskih rešitev, vključuje pa tudi obsežno paleto tehnik za vse opredeljene vidike modeliranja. Predlagani pristop k razvoju spletnih programskih rešitev, ki temelji na konceptih discipline situacijskega inženiringa metod, pa prinaša tudi nekaj pasti, tveganj in z njimi povezanih problemov, ki se jih je treba zavedati, upoštevati in reševati med izvajanjem projekta. Izgradnja in prilagajanje metode posameznim organizacijam in projektom povzroči nastanek dodatnih stroškov že na samem začetku projekta, prav tako pa so dodatni resursi potrebni za verifikacijo prilagojene metode in ne nazadnje izobraževanja njenih končnih uporabnikov. Navzlic uporabi vnaprej definiranega nabora komponent metode še vedno lahko nastopi tveganje glede primernosti končnega rezultata (prilagojene metode), če v postopku izgradnje in prilagajanja ne upoštevamo vseh relevantnih zahtev in dejavnikov, problematična pa je lahko tudi sama uporabnost metode, ki je odvisna od njene razumljivosti vsem v projekt vključenim akterjem. Sklep Usklajevanje in nadzor različnih aktivnosti, tehnologij, orodij in ljudi, ki s svojim delom in znanjem ustvarjajo izdelke, predstavlja pereč problem pri projektih razvoja spletnih programskih rešitev. Brez ustrezno definiranega metodološkega pristopa k načrtovanju in izgradnji obstaja velika verjetnost, da bo projekt zašel v napačne vode, posledica tega pa bo vsaj povečanje stroškov ali podaljšanje roka dokončanja izdelka, če ne kar propad projekta. Da bi se izognili takim črnim scenarijem, smo v članku predlagali izviren pristop k izgradnji spletnih programskih rešitev, ki temelji na splošni metodi z vključenimi ključnimi aktivnostmi, izdelki in splošnimi ter specializiranimi tehnikami, ki se danes najpogosteje uporabljajo za modeliranje posameznih vidikov spletnih programskih rešitev. Predlagana metoda podaja dobre temelje za izgradnjo posameznim organizacijam in projektom prilagojenih metod, glede na njihove specifične karakteristike in okolje delovanja. Nadaljnje delo bo šlo v smeri prenosa predlaganega pristopa (ogrodja in metode) iz teorije v prakso, kar bo zahtevalo najprej razvoj orodja v obliki spletne programske rešitve za obvladovanje komponent metode in gradnjo ter prilagajanje situacijskih metod, nato pa še preizkus opredeljenih situacijskih metod na konkretnih projektih razvoja spletnih programskih rešitev. Literatura [1] ConallenJ.: Building Web Applications with UML 2nd edition. Boston: Addison-Wesley, 2003. 468 str. [2] Kiely G., Fitzgerald B: An investigation of the information systems development environment: the nature of development life cycles and the use of methods. Eighth Americas Conference on Information Systems, Baylor, USA, 2002, str. 1289-1296. [3] Povvel T: Web Designm: The Complete Reference Second Edition. NevvVork: Osborne/McGraw-Hill, 2002. 901 str. [4] Lahajnar S: Iterativni objektni pristop h gradnji spletnih in mobilnih programskih re{itev. Doktorska disertacija, Ljubljana EF, 2008, 313 str. [5] Brinkkemper S.: Method engineering: Engineering of information systems development methods and tools. Information and Softvvare Technology, 38(4), 1996, str. 275-280. [6] VVistrand K, Karlsson F: Method Components - Rationale Revealed. The 16th International Conference on Advanced Information Systems Engineering (CAiSE 2004), Riga, Latvia, 2004. [7] Eriksson H.-E, Penker M.: Business modeling with UML: business patterns at work. New York: John Wiley & Sons, 2000. 459 str. [8] List B., Korherr B.: A UML 2 Profile tor Business Process Modelling. Proceedings of the 1 st International VVorkshop on Best Practices of UML (BP-UML 2005), 24th International Conference on Conceptual Modeling (ER 2005), Springer, 2005. [9] Melia S., Gdmez J.: Applying VVebSA to a čase study: A travel agency system. Proceedings of the VVorkshop on Model-driven Web Engineering (MDVVE 2005), Sydney, Australia, 2005. [10] Koch N., Kraus A.: The expressive Power of UML-based VVeb Engineering. Second International VVorkshop on VVeb-oriented Softvvare Technology (IVVVVOST 02), 2002, str. 105-119. [11] Finkelstein A. C. W.: Ubiguitous VVeb Application Development - A Framevvork tor Understanding. The 6th VVorld Multiconference on Systemics, Cybernetics and Informatics, Orlando, Florida, USA, 2002. [12] Naiburg J. E., MaksimchukA. R.: UML tor Database Design. Boston: Addison-Wesley, 2001. 300 str. [13] Ambler W. S.: A UML Profile tor Data Modeling. 2002. [URL: http://www.agiledata.org/essays/ umlDataModelingProfile.html] [14] Carlson D. A.: Modeling XMLapplications with UML: practical e-business applications. Boston: Addison-Wesley, 2001. 333 str. [15] Bernauer M., Kappel G., Kramler G.: A UML Profile tor XML Schema, Technical Report. 2003. [URL: http://www.big.tuwien.ac.at/research/publications/ 2003/1303.pdf] [16] Routledge N., Bird L., Goodchild A.: UML and XML Schema. Proceedings of the Thirteenth Australasian Database Conference, 2002, str. 157-166. [17] Karlsson F., Agerfalk P.: Multi-Grounded Action Research in Method Engineering: The MMC Čase. IFIP Situational Method Engineering: Fundamentals and Experiences. Springer Boston, 2007, str. 19-32. Sebastian Lahajnar je leta 1997 diplomiral na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Po diplomi je vpisal podiplomski študij na Ekonomski fakulteti, smer informacijsko upravljavske vede, in leta 1999 zagovarjal magistrsko delo z mentorico prof. dr. Borko Jerman Blažič. Leta 2008 je pod vodstvom prof. dr. Andreja Kovačiča doktoriral na Ekonomski fakulteti z delom Iterativni objektni pristop h gradnji spletnih in mobilnih programskih rešitev. Zaposlen je kot projektant v podjetju PRIS Inženiring, kjer se ukvarja z načrtovanjem in razvojem poslovnih informacijskih sistemov. Andrej Kovačič je redni profesor in predstojnik Inštituta za poslovno informatiko na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je predavatelj predmetov s področja prenove poslovnih procesov in informatizacije poslovanja. Pred tem je bil več let direktor svetovalnega podjetja, projektant in svetovalec pri projektih strateške prenove in informatizacije poslovanja. Vodil ali izvajal je večje število projektov s tega področja v gospodarstvu in v javni upravi. Je veščak Zveze ekonomistov Slovenije na področju upravljanja, pooblaščeni revizor informacijskih sistemov ter svetovalec pri mednarodnih projektih PHARE. Je odgovorni urednik revije Uporabna informatika. V zadnjih dveh letih je soorganiziral in predsedoval mednarodni poslovni konferenci Management poslovnih procesov. RAZPRAVE B Zasnova večparametrskega odločitvenega modela za podporo ocenjevanju učinkov e-uprave Tina Jukič, Mirko Vintar Inštitut za informatizacijo uprave, Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani tina.jukic@fu.uni-lj.si, mirko.vintar@fu.uni-lj.si Povzetek V prispevku je predstavljen večparametrski odločitveni model za podporo ocenjevanju učinkov storitev e-uprave pred njihovo implementacijo. Ugotavljamo namreč, da je bilo v zadnjem desetletju veliko pozornosti usmerjene v razvoj novih upravnih e-storitev, čemur so z neprestanim razvojem novih metodoloških pristopov sledili tudi raziskovalci, ki so se ukvarjali predvsem z meritvami ponudbenega vidika e-uprave. Podatki o uporabi možnosti, ki jih ponuja e-uprava, in podatki o stroških projektov e-uprave pa so povod za vprašanje, ali se te investicije dejansko izplačajo. Podporo pri reševanju tega vprašanja ponuja v računalniškem programu DEXi razviti model, ki omogoča izbor storitev, ki bi morale imeti prednost pri posredovanju na svetovni splet. Abstract Multi-Attribute Decision Model Supporting the Estimation of E-Governement Effects The paper presents the multi-attribute decision model offering support in estimating e-government Services effects prior its actual implementation. In the last decade, there has been greater focus put on development of new e-government Services. Similarly, e-government research community has been developing various methodological approaches intended to measure the supply side of e-government. Hovvever, data on e-government usage and costs related to e-government projects have stimulated guestion about those investments' pay off. Dur model offers support in making those kinds of estimations. It is developed using the softvvare tool DEXi and it enables selection of Services that should be provided electronically first. 1 UVOD Prvo obdobje intenzivnega razvoja e-uprave je mimo. Razvitih je veliko inovativnih rešitev, podeljevanje različnih nagrad oz. priznanj1 za najboljše primere dobrih praks pa postaja ustaljena praksa. Slovenija je leta 2007 s projektom eVEM (Use na enem mestu za samostojne podjetnike) zasedla drugo mesto v Evropi na natečaju UNPSfl 2007 - United Nations Public Service Avvards in »prišla med deset držav na svetu v kategoriji rešitev za izboljšanje preglednosti, odgovornosti in odzivnosti v javni upravi«. (eUprava, 2007) Ob tem naglem razvoju so vsi napori usmerjeni v čim večje število ponujenih upravnih e-storitev, vedno več je poudarka tudi na njihovi zrelosti in kakovosti. Temu sledijo tudi raziskovalci, ki že leta razvijajo vedno nove pristope, modele in celo orodja za merjenje ponudbe e-uprave. Spremljanje in merjenje e-up-rave je nujno, česar se že dolgo zaveda tako Evropska unija (eEurope 2005,2002) kot tudi ostali svet. Vendar pregled literature pokaže, da se večina raziskav -tako v EU kot tudi drugod po svetu - ukvarja pred- vsem z merjenjem ponudbe e-uprave, zrelosti okolja (angl. e-readiness) in v zadnjem času nekoliko bolj tudi s povpraševanjem, medtem ko so učinki e-uprave predmet le peščice študij. Po drugi strani se v razvoj e-uprave vlagajo izjemno visoka sredstva, leta 2004 so stroški projektov e-uprave v članicah Evropske unije (EU) dosegli skoraj 12 milijard EUR (eGEP, 2006a). Pri vlaganju v e-upra-vo in razvoj e-poslovanja tudi Slovenija ni izjema. Strategija e-uprave Republike Slovenije 2006-2010 (SEP-2010,2006) da vedeti, da je razvoj e-uprave eden strateških vladnih ciljev. Kljub temu da so stroški projektov e-uprave izjemno visoki, pa tisti, ki sodelujejo pri uvajanju e-uprave, nemalokrat priznavajo, da pred začetkom projekta ne analizirajo njegovih stroškov in koristi (angl. cost-benefit analysis) (Kertesz, 2003). Po eni strani torej nabor upravnih e-storitev in njihova zrelost razmeroma naglo naraščata, tudi Slovenija je v tem pogledu v EU zelo dobro uvrščena - po 1 Npr. European eGovemment Avvards in tudi druga, nacionalna priznanja, npr. e-Govemment National Avvards v Veliki Britaniji in Irish eGovernment Avvards na Irskem. zadnjih meritvah, ki jih za Evropsko komisijo izvaja svetovalna hiša Capgemini, si z Malto delita drugo mesto (Capgemini, 2007). Slednja in podobne druge mednarodne raziskave, ki preučujejo ponudbeni vidik e-uprave in katerih končni rezultat so odmevne rangirne lestvice držav, so med drugim spodbudile tudi tekmo med državami, vključenimi v te študije. Odmevnost teh pa je v zadnjem času nekoliko manjša. Raziskovalci so namreč svojo pozornost (pre)us-merili tudi na povpraševanje po možnostih, ki jih ponuja e-uprava, in izkazalo se je, da je stopnja uporabe e-uprave nižja od pričakovane. Prispevek tako temelji na prepričanju, da zgolj elektronska različica obstoječih upravnih storitev še ne prinaša pozitivnih učinkov niti upravi sami niti zunanjim uporabnikom (občanom, podjetjem, nevladnim organizacijam). Najprej so predstavljeni rezultati nekaterih mednarodnih raziskav, ki so se ukvarjale s ponudbo in uporabo e-uprave; zatem analiziramo obstoječe pristope k merjenju učinkov e-uprave. Sledi predstavitev večparametrskega odločitvenega modela, razvitega v računalniškem programu DEXi, ki omogoča ocenjevanje učinkov pred samo implementacijo upravnih e-storitev in tako izbrati storitve, ki bi morale imeti prednost pri posredovanju na svetovni splet. Na koncu model kritično ovrednotimo in podamo nekaj smernic njegovega nadaljnjega razvoja. 2 E-UPRAVA: PREGLED STANJA V razdelku so predstavljeni rezultati raziskav, osre-dinjenih na dva vidika e-uprave: ponudbo in uporabo. Pri merjenju ponudbe storitev e-uprave se prav gotovo najpogosteje omenja meritve, ki jih Evropska komisija (oziroma za njo svetovalna hiša Capgemini) vsako leto izvaja na vzorcu 20 osnovnih javnih storitev (12 za občane in 8 za podjetja) v članicah EU ter v Švici (od drugih meritev dalje), na Norveškem in na Islandiji že od leta 2001. V Sloveniji so bili rezultati zadnji dve leti še posebno odmevni (glej npr. Ropret, 2007; K. K./STA, 2006; RTV SLO, 2006; Upravna enota Ravne na Koroškem, 2006), saj je najprej s 15. mesta leta 2004 poskočila na sedmo mesto leta 2006, leto kasneje, ko je bil dopolnjen tudi metodološki okvir, pa je skupaj z Malto zasedla drugo mesto (Capgemini, 2007). Ta rezultat izhaja iz skupne ocene štirih agregi-ranih kazalnikov: (1) razvitosti storitev, (2) števila javnih storitev, ki so popolnoma dostopne prek spleta, (3) usmerjenosti k uporabniku in (4) ocene nacionalnih portalov. V povprečju je po zadnjih rezultatih spletna razvitost opazovanih storitev v teh državah dosegla 76 odstotkov, kar je nekje med dvosmerno interakcijo in transakcijo; najbolj so te storitve razvite v Avstriji (99 %), sledita Slovenija in Malta (96 %). Več kot polovica (58 %) storitev v opazovanih državah je popolnoma spletno dostopnih, največ v Avstriji (100 %), sledijo Malta (95 %), Portugalska (90 %) in Slovenija (90 %). Slabše pa so bile te storitve ocenjene pri usmerjenosti k uporabniku - v povprečju 19 % (Slovenija je v tem pogledu na petem mestu z 22 %). Pri ocenjevanju nacionalnih portalov so države, vključene v raziskavo, v povprečju dosegle 75 %, Slovenija pa je s 93 % tudi tokrat nad povprečjem. V raziskavi 'Global E-Government, 2007' (VVest, 2007) so merili spletno ponudbo 1687 spletišč v 198 državah. Vključena so bila številna spletišča (npr. predsednikov držav, vlad, političnih strank, kraljevskih oseb, zakonodajnih teles, sodišč, ministrstev in organov s področja zdravstva, socialnega varstva, davkov, izobraževanja, notranjih zadev, gospodarskega razvoja, naravnih virov, zunanjih zadev, zunanjih investicij, transporta, vojske, turizma in podjetništva). Vsako od opazovanih spletišč je dobilo po štiri točke za prisotnost naslednjih informacij in funkcionalnosti: publikacije, baze podatkov, avdio in video zapisi, informacije v tujem jeziku, možnost dostopa za ljudi s posebnimi potrebami, objava varnostnih politik in politik varovanja zasebnosti, možnost digitalnega podpisovanja, možnost plačila s kreditnimi karticami, objava elektronskih naslovov, prostor za posredovanje komentarjev oziroma pripomb, možnost naročanja na prejemanje novic, možnost poosebitve spletišča in možnost dostopa z dlančnikom. Nadalje je po štiri točke dobilo tudi spletišče, ki ni vsebovalo reklamnih oglasov, taks in uporabnin (angl. premium fees - npr. za dostop do nekaterih delov spletišča). Na tem mestu je torej vsaka spletna stran lahko zbrala največ 72 točk. Preostalih 28 točk je bilo mogoče dobiti z naslova elektronskih upravnih storitev, in sicer po eno točko za vsako storitev, torej 28 točk, če vsebuje 28 ali več storitev. Na tej podlagi je bil izračunan indeks e-uprave. Slovenija je po teh meritvah dosegla vrednost indeksa 31,3, s čimer je malenkost pod povprečjem Zahodne (36,8) in Vzhodne Evrope (31,7). S tem rezultatom se je tako uvrstila na 82. mesto Uporabo možnosti, ki jih ponuja e-uprava, so izmerili v okviru projekta eUser (2005), v katerega je bilo vključenih deset članic EU, vključno s Slovenijo. Rezultati so pokazali, da se pri kontaktiranju organov javne uprave občani (tisti, ki so v zadnjem letu stopili v stik z upravo) še najpogosteje poslužujejo osebnega stika (81 %, v Sloveniji 87 %), medtem ko je internet ali e-pošto s tem namenom uporabilo 17 % anketirancev (v Sloveniji 14 %). V splošnem je storitve e-uprave uporabilo le 11 % populacije, kar predstavlja 20 % tistih, ki so bili v zadnjih 12 mesecih v stiku z upravo (17 % preko interneta ali e-pošte, 3 % prek SMS-sporočil). Uporabo možnosti, ki jih ponuja e-uprava, meri tudi Eurostat (Evropski statistični urad). Pri tem anketirance sprašujejo po uporabi interneta za pridobivanje informacij, uradnih obrazcev in vračanju izpolnjenih obrazcev na spletiščih državnih organov. Podatki za leto 2006 kažejo, da je med tistimi, ki na tovrstnih spletiščih pridobivajo informacije, največ Nizozemcev (46 % populacije), 28 % slovenskih iskalcev informacij pa presega povprečje EU-27 (21 %) in EU-25 (23 %); pri pridobivanju uradnih obrazcev vodi Luksemburg (35 %), Slovenija (17 %) je zopet nad povprečjem EU-27 (13 %) in EU-25 (14 %); med tistimi, ki prek spletišč državnih organov izpolnjene obrazce tudi vračajo, je ponovno največ Nizozemcev (30 %), Slovenija (6 %) pa je pod povprečjem EU-27 (9 %) in EU-25 (9 %). Če pogledamo še delež populacije, ki je uporabila vsaj eno od zgoraj naštetih možnosti, lahko vidimo, da je med 23 članicami EU Slovenija na desetem mestu (30 %), Es- ! tonija za njo zaostaja le eno mesto (29 %), največ uporabnikov (vsaj ene) možnosti e-uprave pa je na Nizozemskem (52 %), Finskem (47 %) in v Luksemburgu (46 %). Na splošno je uporaba v EU nizka - 24 % v EU-27 oziroma 26 % v EU-25. 3 ANALIZA OBSTOJEČIH PRISTOPOV MERJENJA UČINKOV E-UPRAVE V razdelku najprej podajamo razloge za ocenjevanje oziroma merjenje2 učinkov e-uprave, zatem predstavljamo karakteristike, za katere menimo, da bi jih moral imeti model za merjenje učinkov storitev e-uprave. Sledi predstavitev nekaterih obstoječih pristopov, razvitih za potrebe ocenjevanja oziroma merjenja teh učinkov. 3.1 Zakaj meriti učinke e-uprave? Potreba po oceni oziroma merjenju učinkov e-uprave : obstaja tako pred izbiro ustreznega projekta kot tudi . po njegovi implementaciji. 2 Pred implementacijo lahko učinke ocenjujemo, merimo pa jih po implementaciji. V splošnem lahko rečemo, da je treba učinke pred izbiro konkretnega projekta oceniti predvsem zaradi določanja prioritet: katere storitve oziroma rešitve naj bodo implementirane najprej in katere so tiste, ki jih zaradi premajhnih potencialnih učinkov (in vedno omejenih sredstev) lahko implementiramo kasneje? Pri tem pridejo v poštev tudi različne finančno-eko-nomske metode (npr. analiza stroškov in koristi, analiza donosnosti ...). Zal pa, kot ugotavlja Kerteszova (2003, str. 2), številni projekti s področja e-uprave niso temeljili na ekonomskih temeljih, pač pa so bili bolj posledica lobiranj, ponosa in mednarodnih pritiskov. Kljub temu da se soočamo z izjemno visokimi stroški projektov e-uprave - leta 2004, denimo, so stroški z naslova e-uprave v članicah Evropske unije dosegli skoraj 12 milijard EUR (eGEP, 2006a) -, pa sami izvajalci e-uprave večinoma priznavajo, da pred začetkom projektov ne izvedejo analize stroškov in koristi (Kertesz, 2003, str. 2). Prav tako je treba po sami implementaciji rešitev učinke izmeriti. Ugotoviti moramo, ali je implementacija obrodila pričakovane učinke, nato pa poiskati razloge za njihovo neuresničitev. Nekatere (predvsem družbene) učinke je ne nazadnje mogoče izmeriti le po implementaciji rešitev e-uprave - npr. ali so uporabniki bolj zadovoljni z e-upravo ali z njeno klasično različico. 3.2 Karakteristike, ki jih mora imeti model za ocenjevanje učinkov e-uprave Menimo, da bi moral imeti tovrstni model naslednje značilnosti: • celovitost, kar pomeni, da (1) mora omogočati ocenjevanje/merjenje učinkov tako na mikro kot tudi na makro ravni ter (2) da pokriva vse (potencialno) pomembne učinke; . enostavnost, da ne bo ocenjevanje/merjenje učinkov terjalo preveč časa ter človeških in finančnih resursov, s tem v zvezi pa tudi . določeno mero podprtosti z ustreznimi orodji; • natančnost, kar pomeni, da morajo biti natančno definirani vsi parametri modela. 3.3 Pristopi k merjenju učinkov e-uprave Učinke e-uprave lahko merimo na različnih ravneh, in sicer: . na ravni posameznih e-storitev (npr. e-dohodnine, registracije podjetja itd.); . na ravni življenjskih situacij (npr. gradim hišo, ustanavljam podjetje itd.); . na ravni področij (npr. davčno področje); ■ na ravni uprave in ■ na globalni ravni, to je na ravni države oziroma večjega števila držav. Prve tri lahko opredelimo kot mikro, zadnji dve pa kot makro ravni merjenja učinkov. Nadalje lahko učinke ocenjujemo oziroma merimo na strani uporabnikov (občanov, podjetij, nevladnih organizacij), uprave in/ali na ravni družbe kot celote, in sicer, kot smo že pojasnili uvodoma, bodisi pred samo implementacijo rešitve/-ev e-uprave in/ali po njej/njih. V nadaljevanju predstavljamo tri pristope k ocenjevanju oziroma merjenju učinkov, ki smo jih našli v literaturi s področja e-uprave: Kerteszin pristop, avstralski (AGIMO) pristop ter pristop, razvit v okviru evropskega projekta eGEP. 3.3.1 Kerteszin pristop Analiza, ki jo predlaga Kerteszova (2003), temelji na primerjavi stroškov, povezanih s pripravo, izvedbo in upravljanjem projekta, in pričakovanih učinkov, odraženih v koristih, zmanjšanih za višino tveganj, ki se pojavijo pri doseganju teh koristi (prav tam, str. 3). Poznavanje stroškov, koristi in tveganj omogoča uporabo metode neto sedanje vrednosti (NSV), katere vsebino je mogoče prikazati z naslednjo neenačbo (Devjak, 1999, str. 103): sedanja vrednost donosov > sedanja vrednost vlaganj. "Metoda neto sedanje vrednosti upošteva spremembo vrednosti denarja v času (1000 SIT je danes vredno več, kot bo čez eno leto) z uporabo diskontne stopnje" (Center Vlade za informatiko, 2000). Analiza, ki jo je izvedla Kerteszova, sestoji iz naslednjih elementov (Kertesz, 2003, str. 3): A. stroški: 1. predizvedbeni: interne investicije v infrastrukturo in preoblikovanje delovnih procesov, 2. izvedbeni: stroški postavitve portala, 3. operativni: stroški upravljanja in vzdrževanja portala; B. koristi: 1. koristi za upravne agencije,3 2. koristi za občane/stranke, 3. obče/skupne koristi; C. tveganja 1. politično tveganje, 2. organizacijsko tveganje, 3. tveganje za uporabnike, 4. tehnološko tveganje, 5. tveganje zaradi prodajalcev, 6. tveganje za izvedbo, 7. tveganje koncentracije. Te kazalnike je Kerteszova aplicirala na metodo NSV (neto sedanja vrednost). Slednja obsega šest korakov (Kertesz, 2003, str. 12-13): 1. določitev časovnega okvira, 2. kvantificiranje koristi, 3. določitev stroškov, 4. določitev mejne vrednosti, 5. določitev diskontne stopnje, 6. diskontiranje na časovni trenutek pred investicijskem vlaganjem (Devjak, 1999, str. 102). Izračun NSV se izvede z enačbo (Devjak, 1999, str. Pri tem posamezne oznake pomenijo (prav tam, str. 103): Di... vrednost donosa v času i (i = 1, 2, 3,..., n); Vi... vrednost vlaganja v času i (i = 1, 2, 3,..., n); r ... diskontni faktor. Izračunane vrednosti NSV pomenijo (prav tam, str. 104): • če je NSV > 0... investicijski projekt je sprejemljiv; . če je NSV = 0 ... indiferentnost; ■ če je NSV < 0 ... investicijski projekt ni sprejemljiv. Kerteszova je metodo uporabila na primeru romunskega sistema e-davkov in ugotovila, da "ima projekt negativno ekonomsko vrednost", saj je izračunana NSV znašala 72.000 dolarjev (Kertesz, 2003, str. 17). Pri tem velja omeniti, da je imela avtorica težave s pridobivanjem podatkov, zato niso bili vsi povsem zanesljivi. Pristop, ki ga predlaga Kerteszova (2003), je torej namenjen oceni učinkov projektov e-uprave pred njihovo implementacijo in zato najbolj uporaben na mikro ravni. Zal tudi ne vsebuje nekaterih skupin stroškov, kot so na primer zunanje svetovanje ipd. Poleg tega ni podprt z nobenim orodjem, je pa po drugi strani zelo natančen, saj ima natančno definirane kazalnike, 3 Izraz 'agencija' ima v angleško govorečih državah drugačen pomen kot v Sloveniji. V prvem primeru so agencije del vlade (vladni uradi), pri nas pa javne agencije sicer sodijo v javni sektor, vendar so specializirane pravne osebe javnega prava, ki v skladu z Zakonom o javnih agencijah (Ur. I. RS, št. 52/2002) opravljajo regulatorne, razvojne ali strokovne naloge. za izračun koristi pa tudi predlaga (preproste) formule. 3.3.2 Pristop AGIMO Zanimiv je tudi avstralski pristop, v okviru katerega je bila razvita metodologija za oceno potreb oziroma zahtev in vrednosti spletne ponudbe storitev (AGIMO, 2004). Prednost pristopa je prav v upoštevanju potreb oziroma zahtev, kar omogoča oceno storitev z vidika končnega uporabnika. Tudi pri merjenju vrednosti ta pristop ni osredinjen zgolj na stroške in koristi, pač pa tudi na družbene in upravljavske (angl. go-vernance) posledice implementacije spletnih storitev. Razvito je bilo tudi uporabniku prijazno orodje (v Ex-celu), s pomočjo katerega je prek petih korakov mogoče ugotoviti, ali se planirana uvedba upravnih e-storitev izplača ali ne. V prvem koraku je treba v skladu s to metodologijo opredeliti oziroma identificirati program.4 V drugem koraku je treba oceniti stopnjo povpraševanja po storitvah v posameznih ciljnih skupinah prek različnih kanalov v času življenjskega cikla programa in na tej podlagi vpisati obseg storitev, ki jih bomo ponudili v posameznih letih življenjskega cikla programa posameznim ciljnim skupinam (občanom, podjetjem itd.) prek različnih kanalov (osebno, po pošti, prek klicnega centra in prek interneta). Slabost pristopa je v tem, da ne vsebuje nekih pravil glede stopnje uporabe interneta in/ali informacijske pismenosti ciljne populacije; to pomeni, da priročnik v tem delu sicer svetuje upoštevanje teh dejavnikov, v sam meritveni sistem pa ta element ni vključen. V tretjem koraku je treba oceniti vrednosti, ki jih ima predlagani program za družbo, uporabnika in upravljanje.5 V okviru družbene vrednosti je treba za posamezno skupino občanov (npr. davkoplačevalce, kmete itd.) zapisati vrednosti, ki jih ima predlagani program za njih (npr. izboljšana javna varnost, okoljski menedžment itd.). Pri tem je treba oceniti razsežnost (angl. reach) in pričakovan učinek programa e-uprave. Koncepta razsežnosti in učinkov se nanašata na razsežnost programa e-uprave v smislu (prav tam, str. 82): • uporabnikov IT, ki imajo dostop do storitev in jih uporabljajo, . ovrednotenja finančnih, gospodarskih in družbenih učinkov, ■ širine programa (na ravni ene agencije, ministrstva ali več agencij). Nadalje moramo določiti finančno vrednost, ki jo bo imela uvedba programa za uporabnike. Kot uporabniki so tu izključene agencije in uprava na splošno. Pri tem moramo oceniti prihranke stroškov, ki jih bodo občutili uporabniki, povečan dostop do virov dohodkov za uporabnike, število transakcij na leto in vrednost ene transakcije. Na tej podlagi orodje samo izračuna končno vrednost finančne uporabniške vrednosti programa. V okviru vrednosti, ki jo bo imel predlagani program e-uprave za upravljanje, moramo oceniti tri kazalnike: povečano participacijo skupnosti v demokratičnih procesih, povečano transparentnost upravnih postopkov in povečano odgovornost. Za vse tri moramo zopet oceniti razsežnost (angl. reach) in pričakovani učinek programa e-uprave, na tej podlagi pa orodje izračuna skupno vrednost programa za upravljanje. V okviru četrtega koraka je predvidena analiza stroškov in koristi. Najprej moramo za potrebe načrta amortizacije vnesti podatke o letni stopnji amortizacije programske in strojne opreme in podatke o diskontni meri (angl. tax discount rate) (AGIMO, 2004, str. 88). V okviru investicijskih izdatkov moramo vnesti podatke o nakupu tako strojne in programske opreme kot tudi netehnoloških postavk (npr. razvoj sistemov in načrtovanje). Orodje tako s pomočjo teh podatkov in podatkov, vnesenih v prejšnjem koraku, izdela načrt amortizacije. Sledi vnos podatkov o operativnih stroških, razvrščenih v pet skupin: (1) administracija in menedžment, (2) osebje, (3) objekti in oprema (angl. facilities expenses), (4) komunikacija, (5) drugi stroški. Prav tako so v pet skupin razvrščene koristi, o katerih podatke moramo vnesti v nadaljevanju: (1) povečani prihodki, (2) znižani neposredni operativni stroški, (3) prihranki z naslova produktivnosti, (4) povečano ohranjanje zaposlenih, (5) drugi prihranki. 4 Datum začetka in konca programa, datum ovrednotenja programa in datum poročila, naziv agencije in programa, ime odgovornih oseb, številka programa (po potrebi), prevladujoča korist programa (družbena ali finančna), izjava o rezultatih oziroma izidih agencije, k uresničevanju katerih bosta pripomogla predlagani program ter zrelostna stopnja predlagane e-storitve (spletna prisotnost, interakcija, transakcija ali transformacija). 5 V pristopu razlikujejo med koristjo (angl. benefit) in vrednostjo (angl. value); tako se korist nanaša na izid, ki je v finančnem in nefinančnem smislu koristen za organizacijo, vrednost pa je širši pojem in se nanaša na dolgoročni prispevek k poslovnim ciljem in strategijam (prav tam, str. 62). S pomočjo podatkov iz prejšnjega odstavka orodje prikaže (tudi grafično) finančne tokove (angl. cash flovvs) in izračuna donosnost predlaganega programa (angl. ROI - Return on Investment). V drugem delu četrtega koraka je treba najprej vnesti podatke o vrednosti (prispevku), ki jih ima predlagani program za agencijo, in sicer podatke o pričakovanih zmanjšanih stroških in povečanih prihodkih, ki jih moramo tudi kvantificirati. Na podlagi kvantificiranih vrednosti in koristi, ki smo jih opredelili v prejšnjih korakih, orodje s pomočjo lestvice 0-5 izračuna prispevek predlaganega programa. Na lestvici 1-5 moramo nato oceniti stopnjo pomembnosti posameznih parametrov (zmanjšanih stroškov in povečanih prihodkov). Sedaj lahko orodje izračuna celotno vrednost, ki jo ima predlagani program za agencijo. V nadaljevanju moramo oceniti strateško vrednost programa e-uprave, pri čemer s pomočjo lestvice 0-5 podamo oceno usklajenosti predlaganega programa e-uprave s specifičnimi cilji agencije in cilji celotne uprave. Na tej podlagi orodje izračuna skupno povprečno oceno strateške usklajenosti programa in nato na podlagi prej vnesenih finančnih podatkov poda finančni povzetek celotnega programa. Oceniti moramo še tveganja predlaganega programa. Ta so razvrščena v štiri skupine: (1) strategija (Ali delamo prave stvari?), (2) zgradba (Ali jih delamo na pravi način?), (3) dobava (Ali jih delamo dobro?), (4) vrednost (Ali dosegamo koristi?). Na lestvici 1-5 moramo oceniti verjetnost teh tveganj in učinke, ki jih bodo imela tveganja na cilje predlaganega programa. Na koncu moramo za sedem postavk6 s točkami 1-10 podati ciljne finančne in družbene rezultate (angl. scores). Sedaj orodje poda povzetek (tudi grafični) oziroma 'odtis' (angl. footprint) programa, pri čemer primerja ciljne (idealne/zaželene) vrednosti z vrednostmi, ki izhajajo iz predlaganega programa. Pristop AGIMO je prav tako razvit za ocenjevanje učinkov pred samo implementacijo, vendar na ravni programov (povezanih projektov) e-uprave. Kljub temu da je izredno dobro podprt z orodjem (Exce-lom), žal ni ravno preprost, saj zahteva vnos množice podatkov, ki jih (vsaj v Sloveniji) ni lahko dobiti in/ali izračunati. Njegova odlika je tudi natančnost, saj ima izjemno natančno definirane parametre. Za razliko od pristopa eGEP, ki ga predstavljamo v naslednjem razdelku, ni osnovan samo na kvantitativnih kazalnikih, pač pa tudi na kvalitativnih, kar opredeljujemo kot dobro, saj je za nekatere kazalnike težko določiti natančno vrednost. 3.3.3 Pristop eGEP eGEP (eGovernment Economics Project) je projekt, ki je potekal v okviru programa Evropske komisije Modinis. V prvem delu projekta so bili v središču stroški e-uprave. Ugotavljajo (eGEP, 2006a, str. 5), da spremljanju stroškov e-uprave ni bilo namenjeno veliko pozornosti, kljub temu da jih je treba upoštevati, če želimo določiti čiste (neto) koristi, ki jih (lahko) povzročijo storitve e-uprave. Zato je bila v okviru projekta najprej razvita metodologija za spremljanje stroškov, povezanih z uvedbo e-uprave. Stroške so razdelili v pet skupin, in sicer na stroške vzpostavitve, nudenja, vzdrževanja, merjenja uspešnosti in nadzora kakovosti ter na stroške raziskovanja in razvoja. Znotraj skupin so stroški razčlenjeni na 21 podskupin, ki se členijo v še podrobneje opredeljene stroške. Kot ugotavljajo v projektu, je stalen temeljit nadzor nad stroški upravnih e-storitev pomemben iz več razlogov (eGEP, 2006a, str. 5-6): . da bi opravičili investicije, še posebno pa, da bi pridobili partnerje iz zasebnega sektorja, moramo imeti neke merljive ocene operativnih stroškov; . na mikro ravni posameznih storitev sta celotna analiza in izračun stroškov vzpostavitve in delovanja upravne e-storitve dva od elementov določanja internega vpliva v smislu učinkovitosti; . temeljito razumevanje vseh stroškov projektov e-uprave je pomemben menedžerski instrument za nadzorovanje poteka projekta; . spremljanje resursov, porabljenih za e-upravo, je pomembno v smislu odgovornosti in transparentnosti porabe javnih finančnih sredstev; • poznavanje stroškov e-uprave omogoča primerjavo (angl. benchmark) investicij med državami, pa tudi produktivnost te potrošnje glede na število in razvitost razpoložljivih spletnih storitev in njihovimi znanimi učinki. Nadalje je bil v okviru tega projekta razvit model za merjenje izidov oziroma učinkov (angl. outcome) e-uprave. 6 Vrednost za agencijo, uporabnikova finančna vrednost, družbena vrednost, vrednost za upravljanje, strateška usklajenost, tveganja za uresničitev programa in tveganja za dosego koristi. Model temelji na t. i. definiciji trojnega poslanstva (angl. three-fold mission), ki pravi, da bi si morala vsaka javna agencija oziroma program prizadevati za ustvarjanje javne koristi (1) uporabniku kot davkoplačevalcu, (2) uporabniku kot občanu in volivcu ter (3) uporabniku kot potrošniku. Temu ustrezno je model zasnovan na treh poglavitnih povzročiteljih vrednosti (angl. value drivers): učinkovitosti (angl. efficien-cy), demokratičnosti (angl. democracy) in uspešnosti (angl. effectiveness) (eGEP, 2006b, str. 13-14). Slika 1 prikazuje analitični model predlaganega meritvenega okvira. Na desni strani so trije tipi javnih koristi (finančne in organizacijske, politične ter koristi za volivce), k nastanku katerih prispevajo učinki, ki so na sredini. Na podlagi tega modela je bil pripravljen izčrpen seznam 92 kazalnikov, izraženih v odstotnih razlikah glede na obstoječe stanje. Pristop eGEP (2006b) ocenjujemo kot izjemno celovit, predvsem na račun obsežnega seznama 92 kazalnikov, od katerih lahko izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj relevantni, oziroma tiste, za katere podatke bomo sploh lahko dobili. Po drugi strani pa ga prav ta obsežni seznam kazalnikov dela zapletenega, saj bi merjenje vseh teh učinkov terjalo izjemno veliko časa, človeških in tudi finančnih resursov. Nadalje je model podprt z Excelom, vendar le do neke mere, saj za razliko od pristopa AGIMO, ki ponuja že povsem dovršen meritveni sistem (prav tako v Excelu), eGEP le na primerih pokaže, kako na primer izračunati agregirane kazalnike itd. in poda navodila za izdelavo meritvenega sistema. Kljub zelo izčrpnemu seznamu kazalnikov, izdelanemu v okviru tega projekta, pa žal menimo, da niso vsi povsem natančni (npr. fleksibilnost zaposlitve, izboljšana povezljivost in interna komunikacija itd.). Učinkovitost finančne/gotovinske koristi bolj usposobljeni uslužbenci boljši organizacijska in IT arhitektura j Finačna in orga-nizacijska korist Demokracija j j transparentnost in odgovornost Politična korist Uspešnost zmanjšano administrat. breme povečana uporabniška vrednost in zadovoljstvo bolj vključujoče javne storitve Korist za volivce (Vir: eGEP (2006b, str. 15) Slika 1 Analitični model meritvenega okvira eGEP 4 PREDSTAVITEV VEČPARAMETRSKEGA ODLOČITVENEGA MODELA ZA PODPORO OCENJEVANJU UČINKOV E-UPRAVE V razdelku predstavljamo zasnovo večparametrskega odločitvenega modela, s katerim je moč oceniti učinke oziroma ustreznost uvedbe elektronskih upravnih storitev pred njihovo implementacijo. Kadar govorimo o ustreznosti implementacije, mislimo na stopnjo prioritete; navsezadnje so vse upravne storitve ustrezne za ponudbo v elektronski različici, treba pa je določiti tiste, ki bodo imele prednost pri tem. Model je zasnovan v programu DEXi,7 ki omogoča podporo večparametrskemu odločanju. Predlagani model je sestavljen iz treh poglavitnih skupin kriterijev: uporabnikov, stroškov in koristi (slika 2). Kriterij Ustreznost iniplementacijee-storitve -Uporabniki r-št. uporabnikov ‘-Starost uporabnikov -Stroški -človeški viri Dodatna delovna sila Usposabljanje -Zunanje svetovanje Hrojna oprema togramska oprema 'zdrževanje L-K orisu Za uporabnike 'asovni prihranki nančm prihranki !a upravo [-časovni prihranki (-finančni prihranki K on D Ocena ustreznosti implementacije e-storitve. Število in starost uporabnikov klasične storitve, št. uporabnikov klasične storitve v zadnjih 3 letih. Povprečna starost uporabnikov klasične storitve v letih. Stroški, ki jih bo imela z implementacijo uprava. Stroški, povezam s Človeškimi viri. Število potrebnih dodatnih zaposlenih. Cena potrebnega dodatnega usposabljanja v EUR. Cena zunanjega svetovanja v EUR. Stroški, povezani s strojno in programsko opremo ter svetovanjem. Cena dodatne strojne opreme v EUR. Cena dodatne programske opreme v EUR. Cena vzdrževanja strojne in programske opreme v EUR/mesec. Koristi, ki jih bodo imeli z implementacijo uporabniki m uprava. Koristi za uporabnike. Prihranki časa v urah/storitev. Prihranki v % glede na klasično storitev. Koristi za upravo. Prihranki časa v urah/storitev. Prihranki v% glede neklasično storitev. Slika 2: Drevo kriterijev za vrednotenje ustreznosti implementacije e-storitev 7 http://www-ai.ijs.si/MarkoBohanec/dexi.html. V okviru kriterija 'uporabniki' se nam zdi predvsem pomembno število uporabnikov klasične storitve. To pa zato, ker so bile npr. na portalu eUprava dolgo časa na voljo pretežno e-storitve, katerih ciljna populacija ni bila prav velika - npr. storitve za veterane, vinogradnike ipd. Če implementiramo e-storitev, ki že po definiciji ne more imeti veliko uporabnikov, potem je razprava o razlogih za njihovo neuporabo nesmiselna. Nadalje se nam zdi pomembna tudi povprečna starost uporabnikov klasične storitve, in sicer zato, ker želimo doseči del populacije, ki pogosteje uporablja internet. Ob tem mora biti cilj države seveda razširiti uporabo interneta na čim širši del prebivalstva. Stroške smo razdelili na tiste, ki jih bo uprava utrpela z naslova človeških virov, in tiste, ki jih bosta povzročila dodatna oprema ter zunanje svetovanje (slika 2). Pri človeških virih pričakujemo stroške na račun dodatne delovne sile in usposabljanje zaposlenih, v okviru opreme pa bodo stroške povzročili dodatna strojna in programska oprema ter vzdrževanje. V okviru kriterija koristi ločujemo koristi, ki jih bo imela implementacija e-storitev za uporabnike in upravo. Pri obeh vidimo predvsem finančne in časovne prihranke. Pri vseh kriterijih zalogo vrednosti predstavlja petstopenjska lestvica, ki jo prikazuje slika 3. Seveda pa zgolj kvalitativno ocenjevanje posameznih kriterijev ne zadošča za neko argumentirano (ali celo politično sprejemljivo) oceno ustreznosti implementacije e-storitev. Zato je treba pripraviti še mersko lestvico, iz katere bo razviden pomen posameznih vrednosti. Sledi določitev odločitvenih pravil oziroma funkcij koristnosti (Bohanec, 2006, str. 245-260; Jereb et al., 2003, str. 44-46). Ker smatramo, da morajo imeti do- ločeni (pod)kriteriji predlaganega modela večjo težo pri oceni ustreznosti implementacije e-storitev, smo pri določitvi odločitvenih pravil izbrali možnost uteževanja. To v praksi pomeni, da program (DEXi) določi vrednosti, ki jih nismo določili, in sicer na podlagi uteži, ki smo jih določili posameznim atributom. Pri tem moramo določiti nekaj lastnih pravil, priporoča se, da prvo, zadnjo in kakšno v sredini (Jereb et al., 2003, str. 46). Tako smo v našem modelu določili tri pravila: (1) kadar imamo dve ali več ocen popolnoma neustrezno, je končna vrednost popolnoma neustrezno, (2) kadar imamo dve ali več ocen niti/ niti, je končna vrednost niti/niti, in (3) kadar imamo dve ali več ocen popolnoma ustrezno, je končna vrednost popolnoma ustrezno. Nato smo določili uteži, s pomočjo katerih je program DEXi sam določil odločitvena pravila, ki jih nismo definirali. Sledi pregled modela od vrha navzdol s pregledom tež, ki jih imajo posamezni kriteriji pri oceni ustreznosti. Omenili smo že, da končna ocena ustreznosti implementacije e-storitve sestoji iz treh skupin kriterijev: uporabnikov, stroškov in koristi. Pri tem smo kriteriju 'uporabniki' določili največjo (60 %) utež, saj se nam, kot smo že omenili zgoraj, zdi bistvenega pomena, da implementiramo e-storitve, ki imajo potencial za čim širšo uporabo (slika 4). Menimo tudi, da mora biti primarni cilj javne uprave (oziroma celotnega javnega sektorja) zadovoljiti čim širši krog njenih uporabnikov. Koristim smo nadalje dodelili 30-odstotno utež, utež na strani stroškov pa je 10-odstotna (slika 4). Menimo namreč, da koristi, kot smo jih definirali, postopoma znižujejo stroške, zato se nam zdi kriterij stroškov najmanj pomemben pri oceni ustreznosti implementacije e-storitev. Navsezadnje so uprave povsod po svetu, torej tudi v Sloveniji, zapravile že Kriterij Zaloga vrednosti Ustreznost implementacije e-storitve Uporabniki l~Št. uporabnikov ^-Starost uporabnikov [-Stroški -Človeški viri ^Dodatna delovna sila HJsposabl janjc -Zunanje svetovanje |-5trojna oprema [-Programska oprema ' Vzdrževanje L* orisu |-Za uporabnike časovni prihranki Hinančni prihranki *-Za upravo hčasovni prihranki Lfinančrt prihranki popolnoma neustrezna; neustrezna; niti/niti; ustrezna zdo ustrezna popolnoma neustrezni; neustrezni; niti/niti; ustrezni) zelo ustrezni popolnoma premajhno; majhno; niti/niti; zadovoljivo) z e h zadovoljivo popolnoma neustrezna; neustrezna; niti/niti; ustrezna) zdo ustrezna popolnoma previsoki; visoki; nib/niti; sprejemijivr, zelo sprejemljivi popolnoma previsoki; visoki; niti/niti; sprejemljivi) zelo sprejemlpvi popolnoma previsoki; visoki; niti/niti; sprejemljivi) zefo sprejemljivi popolnoma previsoki; visoki; nib/niti; sprejemljivi) zeh sprejemlpvi po|»lnoma previsoki; visoki; nib/niti; sprejemljivi) zelo sprejemljivi popolnoma previsoki; visoki; nib/niti; sprejemljivi) zelo sprejemljivi popolnoma previsoki; visoki; nib/niti; sprejemljivi) zelo sprejemljivi popolnoma previsoki; visoki; nib/niti; sprejemljivi) zeh sprejemljivi popolnoma previsoki; visoki; nib/niti; sprejemlpvr, zeh sprejemlpvi popolnoma premajhne; majhne; nib/niti; velike) zeh vdike popolnoma prenizke; nizke; nib/niti; velike) zeh vdikr popolnoma premajhni; majhni; niti/nib; vdikr, zdo veliki popolnoma prenizki; nizki; niti/nib; visoki, zeh visoki popolnoma premajhne; majhne; nib/niti; velike) zeh vdike popolnoma premajhni; majhni; niti/nib; vdiki, zdo veliki popolnoma prenizki; nizki; niti/nib; visoki, zeh visoki Slika 3: Zaloge vrednosti kriterijev predlaganega modela Uporabniki Stroški Koristi Ustreznost implementacije e-storitve 60% 10% 30% 1 popolnoma neustrezni 2 popolnoma neustrezni <=niti/niti <=majhne popolnoma neustrezna popolnoma premajhne popolnoma neustrezna 3 niti/niti * majhneivelike niti/niti 4 zelo ustrezni * zelo velike zelo ustrezna 5 zelo ustrezni >=niti/niti >=velike zelo ustrezna Slika 4 Odločitvena pravila za vrednotenje ustreznosti implementacije e-storitve1 ogromno sredstev za ponudbo storitev, ki niso uporabljane v pričakovani meri. Seveda pa je te uteži mogoče prilagajati ob vsakokratnem odločanju o razvoju e-storitev. V okviru kriterija 'uporabniki' smo večjo utež pripisali številu uporabnikov (60 %) kot pa njihovi starosti (40 %) (slika 5). Starost uporabnikov nas namreč zanima le zato, ker določene skupine uporabnikov pogosteje uporabljajo internet. Strateški cilj vlade mora biti uporabo interneta čim bolj razširiti in zminimizi-rati digitalno ločnico, zato ta kriterij smatramo kot (sicer počasi) naraščajoči in nekoliko manj pomemben. Povedano drugače, primarni cilj mora biti po našem mnenju doseči čim več uporabnikov, znotraj tega pa čim več uporabnikov interneta. Št. uporabnikov 60% Starost uporabnikov Uporabniki 40% 1 popolnoma premajhno <=neustrezna popolnoma neustrezni 2 niti/niti neustrezna:ustrezna niti/niti 3 zelo zadovoljivo >=ustrezna zelo ustrezni Slika 5: Odločitvena pravila za vrednotenje ustreznosti kriterija uporabniki Pri stroških (slika 6) smo največjo utež dodelili človeškim virom, in sicer zato, ker imamo z dodatno zaposlenimi lahko dolgoročne stroške, plačevati jim je treba socialne prispevke, prevoz na delo, regres, malico itd.; po drugi strani pa oprema, ki jo bomo morda morali dokupiti, ne bo služila zgolj implementaciji nekaj storitev, pač pa jo bomo uporabljali tudi v drugih segmentih (e-)poslovanja v upravi. Tudi zunanji svetovalci po navadi niso dolgoročen strošek. To je tudi razlog, da smo v okviru stroškov z naslova človeških virov bistveno večjo utež (80 %) pripisali dodatni delovni sili, medtem ko smo usposabljanju dodelili 20-odstotno utež (slika 7). Slednje bomo namreč najbolj potrebovali na začetku, kasneje pa manj. Dodatna ddovna sila Usposabljanje Človeški viri 80% 20% 1 popolnoma previsoki <=niti/niti popolnoma previsoki 2 ni ti j niti * n iti/ni tt 3 zelo sprejemljivi >=niti /ni ti zelo sprejemljivi Slika 7: Odločitvena pravila za vrednotenje ustreznosti kriterija človeški viri Človeški viri Zunanje svetovanje Oprema Stroški 48% 26% 26% 1 popolnoma previsoki popolnoma previsoki <=niti/niti popolnoma previsoki 2 popolnoma previsoki < = visoki <=visoki popolnoma previsoki 3 popolnoma previsoki <=niti/niti popolnoma previsoki popolnoma previsoki 4 <-visoki popolnoma previsoki popolnoma previsoki popolnoma previsoki 5 visoki:niti/niti niti/niti >=niti/niti niti/niti 6 visoki: niti/niti niti/niti:sprejemljivi niti/niti: sprejemljivi niti/niti 7 visoki:niti/niti >=niti/niti niti/niti niti/niti 8 visoki:sprejemljivi niti/niti niti/niti niti/niti 9 niti/niti <=niti/niti >=niti/niti niti/niti 10 niti/niti <=sprejemljivi niti/niti: sprejemljivi niti/niti 11 niti/niti * niti/niti niti/niti 12 niti/niti:sprejemljivi <=niti/niti niti/niti niti/niti 13 niti/niti visoki: niti/niti >=visoki niti/niti 14 niti/niti visoki sprejemljivi visoki sprejemljivi niti/niti 15 niti/niti >= visoki visoki: niti/niti niti/niti 16 niti/niti:sprejemljivi visoki: niti/niti visoki: niti/niti niti/niti 17 niti/niti niti/niti * niti/niti 18 niti/niti niti/niti:sprejemljivi <=sprejemljivi niti/niti 19 niti/niti >=niti/niti <=niti/niti niti/niti 20 niti/niti:sprejemijivi niti/niti <=niti/niti niti/niti 21 >=sprejemljivi zelo sprejemljivi zelo sprejemljivi zelo sprejemljivi 22 zelo sprejemljivi >=niti/niti zelo sprejemljivi zelo sprejemljivi 23 zelo sprejemljivi >=sprejemljivi >=sprejemljivi zelo sprejemljivi 24 zelo sprejemljivi zelo sprejemljivi >=niti/niti zelo sprejemljivi Slika 6: Odločitvena pravila za vrednotenje ustreznosti kriterija stroški 8 Zvezdice * v tej in naslednjih slikah predstavljajo katero koli vrednost atributa. Strojna oprema Programska oprema Vzdrževanje Oprema 33% 33% 33% 1 popolnoma previsoki popolnoma previsoki <= visoki popolnoma previsoki 2 popolnoma previsoki <=visoki popolnoma previsoki popolnoma previsoki 3 <=visoki popolnoma previsoki popolnoma previsoki popolnoma previsoki 4 visoki:niti/niti niti/niti niti/niti:sprejemljivi niti/niti 5 visoki:niti/niti niti/niti:sprejemljivi niti/niti niti/niti 6 visoki:sprejemljivi niti/niti niti/niti niti/niti 7 niti/niti visoki: niti/niti niti/niti:sprejemljivi niti/niti 8 niti/niti visoki sprejemljivi niti/niti niti/niti 9 n iti/n iti .-sprejemljivi visoki: niti/niti niti/niti niti/niti 10 niti/niti niti/niti visoki:sprejemljivi niti/niti 11 niti/niti niti/niti:sprejemljivi visoki: niti/niti niti/niti 12 niti/niti:sprejemliivi niti/niti visoki: niti/niti niti/niti 13 >=sprejemljivi zelo sprejemljivi zelo sprejemljivi zelo sprejemljivi 14 zelo sprejemljivi >=sprejemljivi zelo sprejemljivi zelo sprejemljivi 15 zelo sprejemljivi zelo sprejemljivi >=sprejemljivi zelo sprejemljivi Slika 8: Odločitvena pravila za vrednotenje ustreznosti kriterija oprema9 Kot kaže slika 8, smo stroškom, ki jih pričakujemo z naslova opreme, dodelili enake uteži. Pri koristih smo bistveno večjo utež dodelili koristim, ki jih bo imela implementacija e-storitev za uporabnike, to je občane, podjetja in nevladne organizacije (slika 9). Menimo namreč, da mora biti nudenje kakovostnih storitev osnovni smoter uprave. Prav tako koristi za uporabnike in koristi za upravo ne gre obravnavati povsem ločeno (malo verjetno se bo pripetilo, da bo imela neka e-storitev za uporabnike zelo velike, za upravo pa zanemarljive koristi). 5 SKLEP V nadaljevanju podajamo kritično ovrednotenje predlaganega modela in nekaj smernic za njegov nadaljnji razvoj. Na podlagi karakteristik, za katere menimo, da jih mora imeti dober model za ocenjevanje oziroma merjenje učinkov e-uprave, si najprej poglejmo, katere so prednosti in slabosti predlaganega modela. Model ni celovit, saj kot tak omogoča oceno učinkov oziroma ustreznosti implementacije le na mikro ravni. Na Inštitutu za informatizacijo uprave ga nameravamo nadgraditi do stopnje, ki bo omogočala meritve tudi na makro ravni. Po drugi strani je izjemno preprost; ne vsebuje preveč kazalnikov, kljub temu pa pokriva tiste najpomembnejše, za katere menimo, da bi morali imeti pri tovrstnih meritvah največjo težo. Poleg tega ne zahteva natančnih kvantitativnih podatkov, kar močno pospeši meritve. Program DEXi, v katerem je model zasnovan (in torej podprt z orodjem), je že sam po sebi izjemno prijazen za uporabnika, tako da tudi sam vnos podatkov za npr. javne uslužbence ne bi smel biti problematičen. Ocenjujemo tudi, da so kazalniki natančno definirani. Od drugih pristopov, predstavljenih v razdelku 3.3, se razlikuje tudi v tem, da upošteva število uporabnikov klasične storitve in delež uporabnikov interneta znotraj njih. Kerteszova (2003) sicer upošteva ta dva kazalnika, a jima ne daje posebnih uteži (ko prikazuje primer izračunavanja koristi pri projektu e-davkov, upošteva, da bo v naslednjih treh letih izmed 1,5 milijona davkoplačevalcev v povprečju 10 % uporabnikov interneta, kar pomeni 150.000 potencialnih uporabnikov Za uporabnike Za upravo Koristi 68% 32% 1 popolnoma prenizke <=majhne popolnoma premajhne 2 niti/niti majhne:velike niti/niti 3 zelo velike >=velike zelo velike Časovni prihranki 68% Finančni prihranki Za uporabnike 32% 1 popolnoma premajhni <=nizki popolnoma prenizke 2 niti/niti nizki: visoki niti/niti 3 zelo veliki >=visoki zelo velike Časovni prihranki_______Finančni prihranki Za upravo 68% 32% 1 popolnoma premajhni <=nizki 2 niti/niti nizki:visoki popolnoma premajhne niti/niti 3 zelo veliki >=visoki zelo velike Slika 9 Odločitvena pravila za vrednotenje ustreznosti kriterija koristi 9 Vrednosti (33 %) so zaokrožene - vsota uteži je 100 %. e-davkov). Pristop eGEP je primeren predvsem za merjenje učinkov po implementaciji storitev e-uprave (čeprav bi se ga dalo prirediti tudi za ocenjevanje pred samo implementacijo); to je verjetno tudi razlog, da ne upošteva števila uporabnikov in deleža uporabnikov interneta. V okviru pristopa AGIMO je po drugi strani treba oceniti stopnjo povpraševanja po storitvah v posameznih ciljnih skupinah prek različnih kanalov (osebno, po pošti, prek klicnega centra in prek interneta), vendar menimo, da je te ocene bistveno teže podati - za razliko od našega modela, ki zahteva dva, relativno lahko pridobljena podatka: število uporabnikov klasične storitve in njihovo povprečno starost, iz katere je s pomočjo statističnih podatkov o uporabnikih interneta moč oceniti, ali je med uporabniki predlagane storitve dovolj rednih uporabnikov interneta (ki torej izpolnjujejo osnovne pogoje za uporabo e-storitev). Prednost našega modela, ki izvira iz programa DEXi, je tudi, da omogoča vrednotenje in primerjanje večjega števila alternativ (v našem primeru e-storitev), česar ne omogočajo zgoraj opisani pristopi v njihovi zdajšnji obliki. Velja pa v prihodnje razmisliti o dodatnih kriterijih modela in morda tudi izhajati iz (vseh) razlogov za neuporabo oziroma pričakovanj občanov in podjetij glede nadaljnjega razvoja e-uprave, razkritih v raziskavah s področja e-uprave. Dejstvo je, da se razvoj e-uprave financira iz javnih sredstev, zato je treba (tudi) v tem primeru z njimi ravnati učinkovito in gospodarno. Prav zato morajo temeljiti na strokovnih podlagah temeljiti odločitve o tem, kateri projekti e-uprave naj imajo prioriteto pred drugimi. VIRI IN LITERATURA [1 ] AGIMO - Australian Government Information Office (2004). Demand and Value Assessment Methodology. Commonvvealth of Australia, 2004. [2] BOHANEC, Marko (2006). Odločanje in modeli. DMFA -Založništvo, Ljubljana, 2006. [3] Capgemini (2007). The User Challenge Benchmarking The Supply Of Online Public Services, 7th Measurement. European Commission Directorate General for Information Society and Media. September 2007. [4] Center Vlade za informatiko (2000). EMRIS - Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov: Zvezek 2. Vlada Republike Slovenije, Ljubljana, 2000. [5] DEVJAK, Srečko (1999). Kvantitativne metode za podporo upravljanju. Visoka upravna šola, Ljubljana, 1999. [6] DEXi: A Program for Multi-Attribute Decision Making - Version 3.0. http://www-ai.ijs.si/MarkoBohanec/dexi.html. [7] eEurope 2005 (2002). eEurope 2005: An information society for ali. European Commission. Bruselj, 28. 5. 2002. [8] eGEP - eGovemment Economics Project (2006a). Expenditure Study Final Version. DG Information Society and Media, European Commission, 2006. [9] eGEP - eGovemment Economics Project (2006b). Measurement Framework Final Version. DG Information Societyand Media, European Commission, 2006. [10] eUprava - Državni portal Republike Slovenije (2007). Izreden dosežek Slovenije na področju storitev v javni upravi. http://e-uprava.gov.si/e-uprava novice.euprava? novice. veljavnost=novice. veljavnost.aktivne&novice.tip=4&novice. id-1337. 1.6. 2007. [11] Eurostat (2006). Industry, trade and Services - Policy indicator: e-govemment. URL=«http:// epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/«. 29. 7. 2007. [12] eUSER projekt (2005). Population Survey. URL-« http://www.euser-eu.org Document.asp?MenulD=68«. 9. 11. 2006. [13] JEREB, Eva, BOHANEC, Marko in RAJKOVIČ, Vladimir (2003). DEXi - Računalniški program za večparametrsko odločanje. Moderna organizacija, Kranj, 2003. [14] K.K./STA(2006). “Birokratski beton počasi popušča". E-Delo, 28. 11. 2006. URL-« http://www.delo.si/ index.php?sv_path=41,35,174296«. 17. 7. 2007. [15] KERTESZ, Sorin. (2003). Cost-Benefit Analysis of e-Government Investments. Harvard University, J. F. Kennedy School of Government, Cambridge, 2003. [16] ROPRET, Matjaž (2007). Kako uporabna je slovenska e-uprava? E-Delo, 16.7.2007. URL-« http://www.delo.si/ index.php?sv_path=41,35,226504«. 17. 7. 2007. [17] RTV SLO (2006). E-uprava primerljivo evropska. Znanost in tehnologija, 17. 7. 2006. URL-« http://www.rtvslo.si/ modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func =read&c_menu=9&c_id=114397«. 17. 7. 2007. [18] SEP-2010 (2006). Strategija e-uprave Republike Slovenije za obdobje 2006 do 2010 (SEP-2010): »E-uprava za boljšo javno upravo«. Ministrstvo za javno upravo, Ljubljana, 2006. [19] Upravna enota Ravne na Koroškem (2006). Slovenska E-uprava zasedla 7. mesto v Evropi. URL-« http://upravneenote.gov.si/ravne_na_koroskem/ splosno/novice/novica/period/1183326796///browse/1 / article/828/1500/?cHash=758955c706«. 17. 7. 2007. [20] WEST, Darrel M. (2007). Global E-Government, 2007. Center for Public Policy, Brown University, Providence, US, 2007. Tina Jukič je leta 2007 na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani končala magistrski študijski program Uprava II. stopnje in bila tudi najuspešnejša študentka tega programa. Sedaj dela na tej fakulteti kot mlada raziskovalka. Pri različnih projektih s področja e-uprave je na Fakulteti za upravo začela sodelovati že med dodiplomskim študijem, prejela je tudi dve priznanji fakultete za posebne raziskovalne dosežke študentov. Kot doktorska študentka se sedaj največ ukvarja z evalvacijo projektov e-uprave. Mirko Vintar je Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani prodekan za znanstvenoraziskovalno dejavnost, predstojnik Raziskovalnega centra in Inštituta za informatizacijo uprave. Že več kot dvajset let se ukvarja z informatizacijo uprave in v zadnjih letih intenzivno tudi z razvojem e-uprave. Je vodja vrste raziskovalnih in razvojnoaplikativnih projektov s tega področja. Je član več mednarodnih znanstvenih in strokovnih teles, ki se ukvarjajo z raziskovanjem obravnavanega področja (npr. IFIP: WG 8.5, NISPAcee: WG on E-governmentl. INFORMACIJE POROČILO 0 DELU SLOVENSKEGA DRUŠTVA INFORMATIKA ZA LETO 2007 IN PROGRAM DELA ZA LETO 2008 ■ ČLANSTVO V društvu je bilo na dan 31. 12. 2007 včlanjenih 344 članov, na revijo Uporabna informatika pa je bilo poleg njih naročenih še 129 naročnikov. Med naročniki so štirje naročeni na več izvodov. Tako je skupno število naročnin 134. Leta 2007 je v društvo pristopilo 13, izstopilo pa 27 članov. Revijo so naročili trije novi naročniki, štirje pa so jo odpovedali. Med naročniki revije sta tudi dva iz Nemčije in eden iz ZDA. Med člani je 76 študentov. Leta 2007 se jih je včlanilo šest. Štirje člani so iz tujine (iz Irske, Hrvaške in dva iz Makedonije). V preteklem letu ni bilo posebnih akcij za povečanje števila članov. Pridobili pa smo 71 novih elektronskih naslovov članov, tako da jih je sedaj v bazi 173 (približno polovica članstva), kar je še vedno premalo, da bi lahko resno komunicirali s članstvom po elektronski pošti. ■ DELO ORGANOV DRUŠTVA IZVRŠNI ODBOR Izvršni odbor je imel leta 2007 štiri redne seje. Skladno z določili statuta je obravnaval tekoče zadeve s področja delovanja in upravljanja društva. Najpomembnejše obravnavane zadeve so bile: poročilo o delu za leto 2006, finančni načrt za leto 2007, priprave in izvedba konference Dnevi slovenske informatike 2007 ter poročilo o njej, priprava na občni zbor 2007 ter poročila, mednarodno sodelovanje z organizacijami, katerih član je, imenovanja predstavnikov v stalnih odborih in delovnih skupinah, poročila o udeležbi na skupščinah, sestankih in delavnicah, ki so se jih udeleževali predstavniki društva (IT STAR, CEPIŠ, IFIP, ECDL Foundation), strategija razvoja informacijske družbe, imenovanje sveta revije Informatica, vloge izpitnih centrov, priprave na konferenco Dnevi slovenske informatike 2008 ter imenovanje teles te konference, poročila nosilcev aktivnosti in predsednikov sekcij, ustanovitev sekcije za zgodovino in imenovanje predsednika, stališča do aktualnih dogajanj na področju informatike in medijev, soudeležba in soorganizacija nacionalnih (VIVID 2007, Statistični dnevi 2007) in mednarodnih (Slovenci na začetku in koncu Guten-bergove galaksije: Trubar in internet) dogodkov, sprememba pravilnika o izvajanju programov ECDL, ustanovitev sekcije seniorjev in imenovanje predsednika. Izvršni odbor je nujne zadeve obravnaval na dveh dopisnih sejah, na katerih je sklepal o predlogu komisije za priznanja slovenskega društva INFORMATIKA in o zastopniku društva na letni skupščini ECDL Foundation. NADZORNI ODBOR Nadzorni odbor je spremljal delo izvršnega odbora in drugih teles SDIin ugotavlja, da so programi v glavnem izpolnjeni in da društvo dela finančno uspešno. Pri tem je posebno pohvalen pozitivni finančni rezultat pridobitnih dejavnosti društva, kot sta Dnevi slovenske informatike in projekt uvajanja ECDL. Nadzorni odbor poudarja potrebo po povečanih aktivnostih pri povečevanju števila in krepitvi kakovosti članstva, ureditvi spletne strani SDI in umestitvi publicistike (Uporabna informatika in Informatica) ter drugega gradiva v portal in mrežo in sodelovanju z oblastmi, ki so na področju informatike, informacijske družbe, e-uprave in drugače različno resorno organizirane. KOMISIJA ZA PRIZNANJA Komisija za priznanja je obravnavala štiri obrazložene predloge za podelitev priznanj in je izvršnemu odboru Slovenskega društva INFORMATIKA predlagala, naj se podelijo dr. Tatjani VVelzer Družovec, Marjani Kajzer Nagode in družbi lxtlan Team, d. o. o. DISCIPLINSKA KOMISIJA Disciplinska komisija se v letu 2007 ni sestala, ker ni bilo zadev s področja njenega delovanja in pristojnosti. ■ AKTIVNOSTI DRUŠTVA ECDL Leta 2007 je bilo v Sloveniji akreditiranih 26 izpitnih centrov (IC). Pripravljeni in izpitnim centrom distribuirani sta bili novi verziji baze izpitnih vprašanj (MQTB) za ECDL in CAD in razširitev programa ECDL z izpiti za AM5 in AM6. Za izpraševalce in koordinatorje ECDL v IC so bile organizirane tri delavnice. Pregledani sta bili računalniški učilnici v Celju in Slovenski Bistrici. Opravljenih je bilo pet revizijskih pregledov IC. Organizirana sta bila dva sestanka s predstavniki izpitnih centrov. Izdanih je bilo 618 indeksov ECDL, 101 indeksov CAD in 41 indeksov AM. V sodelovanju z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih smo se dogovorili za skupni projekt EVIP (E-inclusion of Visually Impaired People), ki smo ga prijavili tudi Evropski komisiji za projekt “e-Inclusion: Be part of it!" in je bil tudi izbran za publikacijo, ki so jo prejeli ministri na sestanku v Lizboni decembra 2007. Udeležili smo se konference ECDL Forum 2007 v Barceloni. Septembra 2007 smo se udeležili regionalnega konfe- renče ECDL Forum v Opatiji. Dogovor na tej konferenci je bil, naj zaradi koristi izmenjave izkušenj postane redna; kot naslednji organizator pa je zaželeno Slovensko društvo INFORMATIKA, konferenca naj bi bila v Sloveniji. JEZIKOVNA SEKCIJA Sekcija ureja spletni terminološki slovar od leta 2000. V tem času se je v Islovarju nabralo veliko število izrazov, hkrati pa je slovar dobro obiskan in žanje številne pohvale uporabnikov in strokovnjakov. Analiza je pokazala, da je Islovar leta 2007 obiskalo več kot 37.000 uporabnikov, v povprečju 5.000 uporabnikov na mesec. Islovar je postal referenčni slovar v javnih razpisih državne uprave. Leta 2007 so se pridružili štirje novi uredniki, tako da jih je bilo konec leta 29. Leta 2007 je bilo urejenih 726 in vnesenih v slovar 657 izrazov. Delo sekcije je potekalo v skupinah, pa tudi v razpravah ožjih skupin po elektronski pošti, v javnih razpravah vseh urednikov o strokovno urejenih zbirkah, v forumu ipd. Na javnem razpisu je Ministrstvo za kulturo odobrilo sofinanciranje projekta Urejanje temeljnega besedišča v spletnem terminološkem slovarju; projekt je bil realiziran v načrtovanem roku novembra 2007. Vrednost projekta je bila ocenjena na EUR 3.900,-, od tega smo ministrstvo zaprosili za EUR 2.000,-, vendar nam je odobrilo EUR 550.-. Izdelana je bila rešitev, ki omogoča, da najdejo uporabniki v Islovarju glasovni zapis iztočnic, kar je mogoče sproti pretvoriti v zapis v VVordu z naglasnimi znamenji in zapisom izgovorjave. Narejenih je bilo več sprememb in popravkov spletnega računalniškega programa (za vnose naglasnih znamenj, za zaščito vsebine Islovarja in za prijaznejši uredniški vmesniki. Izrazje je bilo dosledno obravnavano v zbirkah, za katere so se zadolžili posamezni uredniki. Dokončno je bilo urejenih devet zbirk. Ponovno je bila pregledana in popravljena zbirka ČISTOPIS, ki vsebuje že urejene slovarske sestavke. Tako je bila zagotovljena strokovnost in pravilnost slovarskega zapisa. SPLETNE STRANI DRUŠTVA Skrbništvo nad spletnimi stranmi društva je sistematično urejeno od konca leta 2007. To področje zdaj uspešno vodi član izvršnega odbora. Po natančnem pregledu vsebin so bile pripravljene zahteve za takojšnje ukrepanje in posredovane gostitelju oz. vzdrževalcu spletnih strani podjetju Marand, d. o. o. Usklajena je bila vizualna podoba domačih strani z novim logotipom (spletne strani društva, jezikovna sekcija, ECDL), pri čemer ohranijo Dnevi slovenske informatike svojo prepoznavno podobo. Zagotovljena je bila večja dostopna hitrost do spletnih strani društva. SEKCIJA ZA OPERACIJSKE RAZISKAVE Leta 2007 je štela sekcija 74 članov. Aktivna je bila na konferenci Dnevi slovenske informatike 2007 s sedmimi prispev- ki. Sekcija je organizirala 9. mednarodni simpozij iz operacijskih raziskav (SDR'07) v Novi Gorici (sept. 2007). Tudi v letu 2007 so potekale aktivnosti za včlanitev v mednarodni združenji IFORS in EURO. INFORMATICA Časopis Informatica, mednarodni časopis za računalništvo in informatiko, je izšel leta 2007 v štirih številkah na 489 straneh, v celoti v angleškem jeziku, v nakladi 600 izvodov na številko. Objavljeno je bilo 47 znanstvenih člankov, 2 uvodnika urednikov posebnih delov posameznih številk, predstavitev doktorske disertacije s področja umetne inteligence in 4 informacije o profesionalnih ustanovah. Časopis Informatica se citira v številnih mednarodnih re-ferativnih publikacijah, bazah in biltenih. Posamezne številke se urejajo po določenih tematikah in rubrikah, ki so uredniške, profilske in biografske (profili znanih urednikov Informatice), znanstvene, strokovne, poročilne in novične. Vsebinske poteze časopisa vsebujejo področja, kot so računalništvo in informatika, v okviru tega pa tudi mejna področja, kot so umetna in naravna inteligenca, znanost o zavesti, teorija informacijskega, robotika, kibernetika druge stopnje s sistemsko teorijo, kritika umetne inteligence, novi formalni sistemi itn. Informatica vzdržuje izmenjavo z vrsto pomembnih in relativno novih znanstvenih publikacij po svetu. UPORABNA INFORMATIKA Revija Uporabna informatika je osrednje glasilo Slovenskega društva INFORMATIKA. Leta 2007 so skladno z načrtom (vsebinsko in v predvidenih terminih) izšle štiri številke (tri redne in ena tematska). Objavljeno je bilo 17 originalnih znanstvenih prispevkov (razprave) domačih in tujih avtorjev, tri strokovna poročila in pet opisov praktičnih rešitev s področja informatizacije poslovanja. Vsaka številka je bila opremljena z ustreznim uvodnikom, v vseh številkah so bile bralcem posredovane informacije o delovanju Slovenskega društva INFORMATIKA in dodan koledar aktualnih prireditev. Uporabna informatika je uresničila vse zastavljene cilje, med njimi tudi prispevek k ohranjanju in razvoju slovenskega strokovnega jezika, in ostaja namenjena najširši znanstveni in strokovni javnosti. SEKCIJA SENIORJEV Sekcija je bila ustanovljena decembra 2007. Predložila je program dela, za predsednika je bil imenovan Tomaž Banovec. SEKCIJA ZA RAZISKOVANJE OPERACIJSKIH SISTEMOV Sekcija v letu 2007 ni bila aktivna. SEKCIJA ZA ZGODOVINO Leta 2007 je društvo ustanovilo sekcijo za zgodovino; za predsednika sekcije je izvršni odbor imenoval mag. Francija Pivca. Sekcija je priredila prvi kolokvij o zgodovini informatike v Sloveniji in predložila obetajoč program za leto 2008. ■ POSVETOVANJA DNEVI SLOVENSKE INFORMATIKE 14. posvetovanje Dnevi slovenske informatike 2007 je bilo v Portorožu 11.-13. aprila 2007. Udeležencev je bilo prek 400 iz gospodarskih družb, univerz in javne uprave, vabljeni predavatelji so bili ugledni domači in tuji informatiki. Program posvetovanja je obsegal predavanja, delavnice in okrogle mize v več vsebinskih sklopih. SOR’07 Sekcija je organizirala 9. mednarodni simpozij iz operacijskih raziskav (SDR'07) v Novi Gorici 26.-28. septembra 2007. Simpozija se je udeležilo 65 strokovnjakov s področja operacijskih raziskav iz univerz, inštitutov, podjetij in javne uprave. VIVID 2007 Društvo je bilo z Institutom Jožef Stefan in več drugimi organizacijami soorganizator konference Vzgoja in izobraževanje v informacijski družbi VIVID 2007 v Ljubljani (sept. 2007]. Statistični dneui 2007 Društvo je bilo s Statističnim društvom Slovenije soorganizator posvetovanja z mednarodno udeležbo Statistični dnevi 2007 v Radencih (nov. 2007). ■ MEDNARODNO SODELOVANJE CEPIŠ Društvo je od leta 1998 polnopravni član evropske organizacije European Council of Professional Informatics Societies (CEPISJ, v kateri je prepoznavno in aktivno. Predsednik Niko Schlamberger je bil na skupščini leta 2003 izvoljen za sekretarja CEPIŠ s triletnim mandatom, na skupščini leta 2006 pa za bodočega predsednika, ki je nastopil mandat na skupščini jeseni leta 2007. Kot predsednik CEPIŠ je član izvršnega odbora CEPIŠ po funkciji. Udeležil se je več pomembnih sestankov (skupščina - april 2007, Praga; nov. 2007, Bruselj; sestanki izvršnega odbora: feb. 2007, Dublin, apr. 2007, Praga, junij 2007, Bruselj, sept. 2007, Bruselj, nov. 2007, Bruselj). IFIP Društvo je polnopravni član svetovne organizacije International Federation for Information Processing (IFIP) od leta 1998. V organizaciji je društvo vidno in aktivno; imenovalo je predstavnike v vse tehnične odbore IFIP in sodeluje pri organiziranju srečanj IFIP v Sloveniji. Predsednik Niko Schlamberger je bil na generalni skupščini IFIP avgusta 2006 že drugič izvoljen za podpredsednika te organizacije z mandatno dobo treh let. Kot podpredsednik IFIP je član izvršnega odbora IFIP po funkciji. Predstavniki društva so se udeležili naslednjih sestankov: skupščina: marec 2007 London; gen- eralna skupščina: avg. 2007, Adis Abeba; sestanki izvršnega odbora: marec 2007, avg. 2007, Adis Abeba. IT STAR Društvo je leta 2001 skupaj z društvi informatikov Italije, Avstrije in Madžarske ob sodelovanju IFIP ustanovilo mednarodno regionalno asociacijo društev informatikov Information Technology Standing Regional Committee, katerega poslanstvo je nuditi okolje za regionalno sodelovanje v projektih informacijske tehnologije. IT STAR se sestaja redno, prireja delavnice, vodi spletišče (www.starbus.org] in izdaja bilten. ECDL FOUNDATION Kot nosilec licence ECDL v Republiki Sloveniji je društvo član te ustanove, iz česar izhaja pravica, da so predstavniki društva lahko voljeni v upravna telesa ECDL Foundation, ter dolžnost, da se udeležujejo skupščine ustanove. Predstavniki društva so se udeležili skupščine ECDL Foundation sept. 2007 v Dublinu, ECDL foruma oktobra 2007 v Barceloni in regionalnega foruma ECDL septembra 2007 v Opatiji. ■ PROGRAM DELA ZA LETO 2008 A. USMERITVE V letu 2008 bo Slovensko društvo INFORMATIKA delovalo v okviru naslednjih usmeritev: 1. dejavnosti društva za večjo vidnost in vpliv . povečanje števila članov, ustanoviti podružnice, pridobivati vplivne člane, pridobiti za člane pravne osebe; razvoj poklicne etike in strokovne odličnosti . publikacije - izdajanje sedanjih publikacij in dodajati občasne nove (poročila, stališča, mnenja); sodelovati pri izdajanju in urejanju inozemskih publikacij . prirejanje dogodkov - konference, predavanja, posvetovanja samostojno in v sodelovanju z zainteresiranimi organizacijami, družabni dogodki . povezovanje z vsemi subjekti civilne družbe in države, ki delujejo na področju računalništva in informatike . nove storitve (EUCIP, IT STAR PP) . tehnično in vsebinsko posodobitev domačih strani društva 2. intenzivnejše sodelovanje z gospodarskimi subjekti . vključevanje gospodarskih subjektov v aktivnosti društva 3. mednarodni odnosi . vključevanje v mednarodne projekte (IT STAR Professional Pool, EUCIP) . sodelovanje članov društva na mednarodnih dogodkih prek društva . sodelovanje v tehničnih odborih IFIP in projektih CEPIŠ Redne dejavnosti društva v zvezi z delovanjem društva obsegajo občni zbor društva in sestanke izvršnega odbora. Aktivnosti na podlagi zgornjih usmeritev so navedene v nadaljevanju. B. DELOVANJE V NACIONALNEM MERILU 1. Sekcija za operacijske raziskave • priprave na znanstveni simpozij SOR '09, september 2009, Nova Gorica . včlanitev v mednarodne znanstvene organizacije s področja operacijskih raziskav 2. Sekcija za jezik . delo na razvoju Islovarja . priprava na publikacijo 3. Sekcija za zgodovino . soorganiziranje spominskega dneva dr. Franceta Križaniča, Ljubljana, 3. 3. 2008 . soorganiziranje posvetovanja Trubar in internet - Slovenci na začetku in koncu Gutenbergove galaksije, Maribor, jesen 2008 4. Sekcija seniorjev . sodelovanje z Zvezo društev upokojencev Slovenije 5. Sekcija za raziskovanje operacijskih sistemov . društvo bo obnovilo delovanje sekcije B. Publikacije . izid štirih rednih številk revije Uporabna informatika . izid štirih rednih številk revije Informatica 7. Posvetovanja . Dnevi slovenske informatike, Portorož, 9.-11.4. 20081 8. ECDL . nadaljevanje širitve programov ECDL . povečanje števila izpitnih centrov . povečanje števila kandidatov za vključevanje v programe ECDL « udeležba na ECDL forumu, Dunaj, jesen 2008 . organizacija in izvedba regionalnega ECDL foruma, Bled, september 2008 9. Odnosi z gospodarskimi subjekti « vzpostavitev sodelovanja z Združenjem za informatiko in telekomunikacije 10. Odnosi s civilno družbo . sodelovanje pri organizaciji skupnih dogodkov društev in nepridobitnih organizacij: . Statistični dnevi, Radenci 2008 (Statistično društvo Slovenije) . Vzgoja in izobraževanje v informacijski družbi, 17. 10. 2008 (Institut Jožef Stefan idr.) . 14. festival računalništva in informatike, 5. 4. 2008 (Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije) C. MEDNARODNO SODELOUANJE 1. CEPIŠ . udeležba na skupščini 12. 4. 2008, Ljubljana1 2 • udeležba na skupščini, november 2008, Bruselj . udeležba na sestankih izvršnega odbora3 2. IFIP . udeležba na skupščini, Amsterdam, 1 -2. marec 2008 « udeležba na generalni skupščini, Milano, september 2008 . udeležba na sestankih izvršnega odbora4 3. IT STAR . aktivno sodelovanje na delavnici Strategije za informacijsko družbo, Budimpešta, 7.11.2008 . udeležba na skupščini IT STAR, Budimpešta, 8.11.2008 4. ECDL FOUNDATION . udeležba na skupščini ECDL Foundation, Dublin, jesen 2008 5. IFORS . sodelovanje z International Federation for Operation Research Systems in udeležba na sestankih IFORS Člani izvršnega odbora Slovenskega društva INFORMATIKA: dr. Marko Bajec (podpredsednik), Tomaž Gornik, dr. Marjan Krisper, mag. Franci Pivec, dr. Cene Bavec, dr. Vladislav Rajkovič, Niko Schlamberger (predsednik), Katjuša Skukan (zakladnica), Pavel Tepina, dr. Tatjana VVelzer Družovec, dr. Lidija Zadnik Štirn (podpredsednica), dr. Anton P. Železnikar (častni predsednik) Predstavniki Slovenskega društva INFORMATIKA v tehničnih odborih IFIP: TC 1 - Foundations of Computer Science - dr. Vladimir Batagelj TC 2 - Softvvare Theory and Practice - dr. Marko Bajec TC 3 - Education - dr. Vladislav Rajkovič TC 5 - Computer Applications in Technology - dr. Marjan Heričko TC 6 - Communication Systems - dr. Janez Bešter TC 7 - System Modelling and Optimisation - dr. Lidija Zadnik Štirn TC 8 - Information Systems - dr. Marjan Krisper TC 9 - Relationship betvveen Computers and Society - mag. Franci Pivec TC 10 - Computer Systems Technology TC 11 - Security and Protection in IP Systems - dr. Tatjana VVelzer TC 12 - Artificial Intelligence - dr. Matjaž Gams TC 13 - Human - Computer Interaction - dr. Mirko Vintar TC 14* - Entertainment Computing * V TC 14 društvo še ni imenovalo predstavnika. 1 Konferenca je bila uspešno organizirana. 2 Skupščina je bila na predvideni datum. 3 Niko Schlamberger, predsednik CEPIŠ. 4 Niko Schlamberger, podpredsednik IFIP. Niko Schlamberger, predsednik Slovenskega društva INFORMATIKA KOLEDAR PRIREDITEV ESVVEEK 2008 - EMBEDDED SVSTEMS WEEK 19.-24. okt. 2008 Atlanta, Georgia, ZDA http://www.esweek.org PACT 2008 - The Seventeenth International Conference on Parallel Architectures and Compilation Technipues 25.-29. okt. 2008 Toronto, Kanada http://www.eecg.toronto.edu/pact MICRO-41 - The 41st Annual IEEE/ACM International Symposium on Microarchitecture 8.-12. nov. 2008 Como, Italija http://www.microarch.org’micro41 ICEGOV 2008 - 2nč International Conference on Theory and Practice of Electronic Governance 1.-4. dec. 2008 Kairo, Egipt www.icegov.org ICLP’08 - 24th International Conference on Logic Programming 9.-13. dec. 2008 Videm, Italija http://iclp08.dimi.uniud.it 42na Hawaii International Conference on System Sciences 5.-8. jan. 2009 Hawaii http://www.hicss.hawaii.edu/hicss SPEC Benchmark Workshop 2009 25. jan. 2009 Austin, Texas, ZDA http://www.springer.de/ DSI '09 - Dnevi slovenske informatike 2009 15.-17. apr. 2009 Portorož, Slovenija http://www.dsi2009.si ISPASS-2009 - International Symposium on Performance Analysis of Systems and Software 19.-21. apr. 2009 Boston, MA, ZDA www.ispass.org Sixth International Workshop on Hot Topics in Peer-to-Peer Systems (Hot-P2P 2009) 29. maj 2009 Rim, Italija http://hotp2p.disi.unige.it EURO XXIII - 23,a European Conference on Operational Research 5.-8. jul. 2009 Bonn, Nemčija http://www.euro-2009.de/ Spletni naslovi: —► IFIP News: http://www.ifip.org/images/stories/ifip/public/Newsletter/news ali www.ifip.org ® Newsletter —► IT Star Newsletter: www.itstar.eu —► ECDL: www.ecdl.com —► CEPIŠ: www.cepis.com Dostop do dveh tujih strokovnih revij: —► Revija llpgrade (CEPIŠ) v angleščini (ISSN 1684-5285) je dostopna na spletnem naslovu: http://www.upgrade-cepis.Org/issues/2008/4/upgrade-vol-IX-4.html. —► Revija Novatica (CEPIŠ) v španščini (ISSN 0211-2124) je dostopna na spletnem naslovu: http://www.ati.es/novatica/. Včlanite se v Slovensko društvo INFORMATIKA Pristopna izjava za članstvo v Slovenskem društvu INFORMATIKA Ime in priimek*_______________________________________________ Datum rojstva*________________________________________________ Stopnja izobrazbe_________________srednja, višja, visoka Naziv_____________________________prof., doc., spec., mag., dr. Domači naslov_________________________________________________ Poštna št. in kraj*___________________________________________ Ulica in hišna številka*______________________________________ Telefon [stacionarni/mobilni)_________________________________ E-pošta_______________________________________________________ Zaposlitev____________________________________________________ Podjetje, organizacija"_______________________________________ Davčna številka"______________________________________________ Poštna št. in kraj"___________________________________________ Ulica in hišna številka"______________________________________ Telefon_______________________________________________________ Faks__________________________________________________________ Kontaktna oseba Zanimajo me naslednja področja/sekcije1 d jezik □ informacijski sistemi D operacijske raziskave U seniorji I 1 zgodovina informatike D poslovna informatika D poslovne storitve D informacijske storitve D komunikacije in omrežja d softver D hardver □ TEX-CEH I J upravna informatika geoinformatika □ izobraževanje podpis kraj, datum Pošto društva želim prejemati* na domači naslov/v službo. Članarina znaša: 18,00 e redna 7,20 € dodiplomski študentje in seniorji*" 120,00 e pravne osebe Članarino, ki vključuje glasilo društva - revijo Uporabna informatika, bom poravnal* sam/jo bo poravnal delodajalec. Naročilnica na revijo UPORABNA INFORMATIKA Naročnina znaša: 33,81 € za fizične osebe 83,46 € za pravne osebe - prvi izvod 58,48 € za pravne osebe - vsak naslednji izvod 14,61 € za študente in seniorje*** ■S ime in priimekVnaziv, davčna številka, kontaktna oseba” naslov telefon naslov, na katerega želite prejemati revijo elektronska pošta # fizične osebe pravne esebe ob predložitvi dokazila o statusu I (Jt£> LJUDSKA UNIVERZA KOPER IJNIVF.RSIT A POPOI ARE CAFODISTRIA Al. ™ ■ LJUDSKA CtUt Cseunev* 11IH Cene ilnran lcictaa 1811US-S7 M TMataz IIUUM1-M UPI LJUDSKA UNIVERZA ŽALEC J o/a vjlicro TcanT ^ 1]p spin SRCSI SUI DSJ\(.ltMMU N V. 4.101)1 1SK X IN 1 KONOV1SK k <