Año (Leto) XVn (12) No. (štev.) 41 «ESLOYENIA LIBRE” BUENOS AIRES, 13. oktobra (octubre) 1960 Temeljit odgovor Hruščevu v ZN Razpoke v osi Pariz - Bonn V drugi polovici preteklega tedna se je vihar propagandnih nastopov Hrušče-va in njegovih satelitov v Glavni skupščini ZN in po New Yorku iznenada polegel. Zadnji udarec je z zahodne strani zadal komunistom in zlasti Hruščevu avstralski predsednik Menzies v govoru, kakršnega doslej še ni bilo slišati v ZN z zahodne strani. Menzies se je pred govorom sestal z Eisenhowerjem in Macmillanom, nato pa odšel v palačo ZN. Ker je bil pred svojim govorom na sestanku z Eisenhowerjem in Macmillanom, dajejo njegovim silovitim napadom na Hruščeva in na komunistični blok na splošno velik pomen, ker sta za njegovimi besedami USA in Aglija v soglasju z vsemi zahodnimi zavezniki. Menzies je označil Hruščeva, da je hi-pokrit in pozval nove afriške članice ZN, naj ne verjamejo niti ene besede Hruščevu. Dalje je poudarjal, da Hruščev namerava podžgati nove afriške' članice z izrabljenimi propagandnimi triki o imperializmu in kolonializmu proti svobodnemu svetu. Med drugim je Menzies izjavil: “Upam se trditi, da pomeni popolno hi-pokritstvo, ko komunistični vodja proglaša kolonializam za zlo, karakteristično za zahodne sile, ko je v resnici danes prav Sovjetska zveza največja kolonialna sila na svetu... Kot novega prišleca na skupščino me je presenetilo dejstvo, da nekateri, ki nimajo miru v svojem srcu, menijo, da bodo z napadalnimi grožnjami, z nasilno propagando, in če je treba tudi z resničnimi napadi razširili svoje materialno bogastvo in meje svojega gospodarskega vpliva”. Nato se je obrnil do vseh novih članic v ZN in nadaljeval: “Prosim vse te odlične predstavnike, odstranite iz svojih src sovraštvo in užaljenost. Kar se njih tiče, je preteklost že mimo. Izginulo preteklost je treba pokopati z njenimi mrtvimi. Kar je važno sta sedanjost in bodočnost. Večina njih ve, da je mogoče politično neodvisnost dobiti hitreje kakor gospodarsko. In resnično, obe sta nujni za pravo narodnost”. Nato je poudarjal, da morajo stari narodi nuditi vso pomoč mladim državam, brez pridržkov, če naj bi čim hitreje izboljšale svoj materialni procvit. Menzies je v štirih točkah obtožil in obsodil Hruščeva in sovjetski blok: 1) Sovjetski blok je sprožil “velikansko propagandno vojno, polno izmaličenih dejstev in lažnjivih argumentov. Stare trike uporablja do nezavesti.” 2) Hruščev je napadal Hammarskjoel-da in ga “brez najmanjšega dokaza” označil za pristranskega predstavnika zahodnega kapitalizma. Predlog Hruščeva o uničenju tajništva ZN bi pripeljal do uničenja izvršnega stroja Združenih narodov. 3) Hruščev je poskušal spremeniti ZN v “razdražene narode”, ko je razdelil svet v tri skupine: komunistično, nevtralno in kapitalistično. 4) “Hruščev je storil vse, da je netil živčno vojno, ko veča napetost, zažiga sovraštvo in poskuša paralizirati ali zavajati duha svobodnih narodov.” Macmillan, ki je imel daljši sestanek s Hruščevom in po katerem je Hruščev izjavil, da mu je Macmillan obljubil, da bo storil vse, da bo prihodnje leto prišlo do nove vrhunske konference, je po naslednjem sestanku z Eisenhowerjem odločno zanikal te trditve Hruščeva, ker da ni niti odobril niti zavrgel njegovega tozadevnega predloga. Vsaka možnost sestanka z Eisenhowerjem pa je sedaj izključena, je dal Macmillan vedeti časnikarjem. V skupščini so pretekli teden zaradi pridobitve na času z ozirom na negotovo zadržanje afriških članic do problema rdeče Kitajske zahodnjaki dosegli, da so glasovanje o njenem včlanjenju prestavili na ta teden. Medtem se je v zakulisju začela huda borba za glasove neopredeljenih članic med zahodnjaki in komunisti. Medtem so nekateri predsedniki začeli odhajati iz New Yorka domov. Tako je že odšel iz New Yorka indijski predsednik Nehru, ki se je na poti v Indijo ustavil pri Adenauerju v Bonnu. Domov je tudi že odšel jugoslovanski diktator Tito. Hruščev je kmalu po svojem prihodu v New York izjavljal, da bo ostal v USA do konca leta ali pa še čez, vendar so že preteklo soboto sovjetski funkcionarji na sovjetskem veleposlaništvu izjavljali, da se bo ta teden Hruščev vrnil v Moskvo. Hruščev se bo moral vrniti, ker je sklical za prve dni novembra rdečo vrhovno konferenco v Moskvi. Prav tako namerava še prej o-diti na obisk v severno Korejo. Na koncu minulega tedna sta se v Bonnu sestala zahodnonemški kancler Adenauer predsednik francoske vlade Michel Debre, da bi zamašila razpoke, ki so nastale v odnosih med Bonnom in Parizom. Po mnenju opazovalcev naj bi ta sestanek služil kot predhodna konferenca za sestanek med De Gaulleom in Adenauerjem, na katerem naj bi oba državnika razpravljala o načrtih o združenju Evrope in reformaciji Atlantske zveze. Državniki v Bonnu so si že večkrat želeli, da bi sé De Gaulle podal iz Pariza na obisk v Bonn, vendar De Gaulle še nikdar ni prišel na uradni obisk v Bonn, čeprav se je že bil enkrat sestal Adenauerjem v Bad Kreuznach v jugovzhodni Nemčiji. Po izjavah strokovnjakov sta se Debré in Adenauer razgovarjala o naslednjih problemih: 1) O načrtih o reformaciji NATO in o osredotočenju obrambnih sil 15 članic zveze. 2) O predlogih za združitev šestih članic Evropske gospodarske skupnosti, se pravi Francije, Zahodne Nemčije, Italije, Nizozemske, Belgije in Luksemburga ter o britanski vlogi v teh načrtih. 3) O koordinaciji pomoči zaostalim deželam, zlasti bivšim francoskim kolonijam v Afriki. Ko je De Gaulle v začetku letošnjega leta sprožil svoj načrt o združenju držav članic Evropske gospodarske skupnosti in o načrtni reformaciji NATO, ga je Adenauer v tem podprl. Pozneje je Adenauer začel spreminjati svoje mnenje za te načrte, zlasti, ko se je posvetoval s svojimi zunanjepolitičnimi strokovnjaki, ¡še bolj je spremenil svoje stališče do De Gaulleovih načrtov po sestanku z Macmillanom, ki je pozval Adenauerja, naj poskuša z vsemi sredstvi odpraviti razlike med dvema gospodarskima blokoma, katerih enemu načeljujeta Francija in Zahodna Nemčija, dragemu pa Anglija. Od tega sestanka dalje Adenauer ni izgubil nobene prilike, da ne bi hvalil Macmillana in pozival na tesnejšo zvezo med Anglijo in Zahodno Nemčijo, šel je celo tako daleč, da je nekajkrat napadel De Gaulleovo politiko o veličini Francije. Dobre, ki ga je spremljal francoski zunanji minister De Murville, je skušal prepričati Adenauerja, da se nima bati, da bi Francija škodovala naporom za evropsko združitev zaradi svojega poudarjanja narodne časti. Na drugi strani pa je Adenauer poskušal prepričati Debrea, da evropske enotnosti ni mogoče doseči brez britanskega sodelovanja. Iz skupnega poročila o razgovorih je razvidno, da Adenauer in Debre nista mogla priti do sporazuma. V poročilu poudarjata samo, de ja NATO podlaga evropske varnosti. Opazovalci so po koncu razgovorov ugotovili, da Debre in Adenauer različno gledata na pomen NATO. Adenauer zahteva popolno združenje obrambnih sil NATO, Debre pa po De Gaulleovem nalogu zagovarja stališče Francije, da svojih obrambnih sil ne more v vsem podrediti ciljem NATO. Adenauerja podpirata tudi USA in Anglija. Adenauer namerava sedaj sredi decembra odpotovati na obisk k De Gaul-lu, da bo tam direktno z njim razpravljal o popolnem združenju obrambnih sil NATO. Nervoza komunističnih kubanskih nasilnikov Hruščev ante portas... “Hanibal ante portas” so vpili prestrašeni Rimljani, ko je pred več ko dva tisoč leti prišel afriški barbar Hanibal pred vrata Rima. Kar čez Alpe je privedel svojo vojsko, pripeljal s seboj kolono slonov, ki so jih mnogi v Evropi takrat videli prvič v življenju. “Hruščev ante portas” so vpili pred tedni po obeh ameriških kontinentih, ko je Kuba postala sovjetsko oporišče tik pred obalo ZDA in je Hruščev oznanil vsemu svetu, da bo osebno prišel v New York na zasedanje Organizacije združenih narodov. Debata na glavnem zasedanju se bliža koncu, mnogi vodilni državniki so že odšli, počasi se bo odpravil tudi Hruščev, ameriško celino bo zapustil državnik, ki si je ponekod pridobil sloves “peklensko” zvitega politika našega časa. In povrh še zelo “nevaren” mož... “Hruščev ante portas” so pisali naslovi nad uvodniki glavnih svetovnih listov. Toda ta Hanibal modernega časa odhaja iz New Yorka s precej prazno listnico. Pesti ga bodo bolele, jezik tudi — razbijal je s pestmi po svoji mizi v zbo-rovalni dvorani (stari preizkušeni diplomati so od sramu zardevali kot novopečene device), vpil je in se drl, da mora Hammarskjoeld s svojega mesta, lovil časnikarje in jim z balkonov ter na cestah in skozi vrtne ograje podajal izjave. Slonov sicer ni pripeljal s seboj, pač pa kot na vrvici nekaj svojih poddikta-torjev v Evropi, upal je, da bo spravil komunistično Kitajsko v OZN... Dosegel je, da je v New Yorku tekalo okoli njega največ policistov, prenesel je, da so mu odkazali prisilno bivanje na otoku Manhatanu, sam je tožil, da je dejansko ves čas v “hišnem zaporu”. Hanibal pred Rimom je imel čisto drugačne in bolj grozne zobe, kot pa jih je kljub vsemu razgrajanju mogel pokazati Hruščev ameriškemu in svetovnemu občinstvu, ki se sicer rado zabava nad klovni in boksarji, rokoborci in dirkači v arenah. Prav hitro se je zaključila newyorška predstava. Komentarji se pomirjujejo, Hruščev ne povzroča več prometnih ovir na ulicah Manhatana. Med zadnjimi glasovanji v ONZ je ¡bil njegov predlog o novih razgovorih za razorožitev v njegovem smislu, poražen z 61 : 12 glasovom. Kakor stari Rim, tako se je (še vedno civilizirani) svet znašel, se zedinil in se zresnil: Hanibal je res “ante portas”, toda zakaj in kako? Sadovi potovanja Hruščeva so skromni. Ni mogel omajati položaja Hammar-skjoelda, ni mogel razbiti večine, ki je proti vstopu rdeče Kitajske v OZN. Toda nevarnost komunizma ostane in to v vsej meri. Ko bo kom. Kitajska dejansko v OZN, tedaj bo verjetno še vedno več ko polovica človeštva ječala pod okovi držav, ki se vladajo po načelih Marksa in Lenina. Taka večina je ogromna in je Hruščev potencialno gotovo večja nevarnost kot pa bi smeli nevarnost malomarno zavračati. Toda že stari Hanibal je po svojem neuspehu pred Rimom v svoji Afriki kmalu mrknil in izginil v zgodovino samo kot svarilen zgled še za naše čase. Hruščev odhaja, ne da bi v polni meri dosegel tolikšen uspeh kot ga je afriški barbar pred Rimom. Vrata New Yorka se ne bodo za njim niti zaprla, kakor se niso pred njegovim prihodom. Uspehov z OZN ni — vsaj oprijemljivih ne! Vse ostane pri starem? Ne — komunizem je s Hruščevom prenesel svojo politiko negativizma na svetovno ravnino. Sicer OZN itak ne doseza kaj preveč pomembnega, toda Hruščevu je uspelo, da je največje zborovanje v svetovni zgodovini spremenil v svoj miting. Noben komunistični poglavar še ni zbobnal na shod toliko narodov sveta. Seveda je bil Hruščev v velikanski manjšini: 61 : 12, toda kaj je komunistom za to, ali so v večini ali manjšini, če jih ostane na svetu samo pet, pa bo ves svet njihov! V Rusiji in drugod so v velikanski manjšini, pa morajo vsa ljudstva pod njihovim bičem na vsak njihov miting in ker se tam ne oglašajo k besedi, so kom. dežele postale dežele največjega molka. Miting za rdečo zaveso je ogromen, nagiben, v molku — soglasen. Hruščev je tokrat prvič spremenil OZN zborovanje v čisto svoj miting. To- da tam niso vsi molčali in ko se mu je Hammarskjoeld uprl in mu rekel: “Ne!”, je Hruščev pobesnel in tolkel besno okoli sebe. Seveda je bilo to v prvih dneh zasedanja. Pozneje se mu je začel že dobrikati, začel je deliti desnico vsem in ponujati nasmeh na vse strani. Pogorel je, se lahko reče! Pa bo še prišel, še bolj bo razgrajal, vse “razbil” ali vse onemogočil... Kakor tokrat, se bodo vrata pred njim vljudno odpirala in zapirala, kakor je to bilo tokrat. Ali bo res prišel? Le eno komunistični agitator namreč ne sme prepogosto doživljati, le enega se mora izogibati: da bi se kdaj kje v njegovem lastnem taboru vrata pred njim prehitro odprla in potem za njim še hitreje zaloputnila, zaloputnila tako, da se ne bi nikdar več odprla. Res je, tokrat se je shod zahodnikov nad Hru-ščevom tudi nekoliko zabaval. V Moskvi ali pa v komunistični polovici sveta se diktatorjem to ne sme zgoditi. Hruščev je po obračunu s Stalinovo senco postal “dobrodušen papa” vsaj nekaterim za rdečo zaveso. Ni pa smel nikdar tvegati, da bi se mu rogali, ga proglasili za “Pepeta”. To je danes v kom. svetu zelo tvegana zadeva. Hruščevu bodo v New Yorku vljudno ponudili vrata in jih brez ropota z,a njim zaprli. Toda potoval bo domov — najbrž brez počasne ladje z lepim imenom Baltika — in tam bo verjetno ostalo bolj ko dosedaj zapisano: “ ? ? ? — ante portas” Moskve, kdo je tisti vprašaj, ki je prisilil voditelja ene najmogočnejših držav na svetu, da je šel v New York opravljat vlogo klovna na sicer zelo uglednem in izbranem mitingu. Senca vprašaja se med tem ni umaknila, ni odstranjena — in še dolgo ne bo. Kdo je pravi Hanibal pred vrati Moskve? Pravijo, da je to Mao Tse Tung, drugi spet menijo, da bi bila to Tito ali Gomulka, nekateri jih vidijo kar celo vojsko, galerija sovjetskih maršalov ko- raka v prvi vrsti. Sicer pri komunistih posameznik — tudi na vrhu — ne velja mnogo, toda Hruščev je kupil svoj prostor na prestolu predrago, da bi ga mogel zaigrati s kakšno ponesrečno igro na takem mitingu, kakor je bil ta v New Yorku in na katerega je samo uspešno pljuval, razgrajal, se surovo obnašal. Svet je imel v zadnjem polstoletju galerijo diktatorjev. Začelo se je z Leninom in Mussolinijem in reči je treba, da sta bila oba na zgodovinski višini. Nato so prišli drugi, rekli bi jim epigo-ni, kot krajcar sta bila podobna drag dragemu: Hitler in Stalin! In sedaj je v New Yorku plesal kot diktator medved iz Rusije — bil je Hruščev. Smetana je napisal zabavno opero Prodana nevesta. V zadnjem dejanju nastopijo cirkusanti, ki so nekje izgubili medveda, pa brez njega ne smejo pred občinstvo. Norčka Vaška oblečejo v medveda in ko priteče ta medved med slavno občinstvo, se ga ta ustraši in se razbeži. Toda Vašek dvigne masko in zavpije za njimi: saj nisem medved, sem le — Vašek. Ko bo odhajal Hruščev iz New Yorka, bo sladko mahal z obema rokama in klical na vse strani: Saj nisem Hanibal, saj .nisem medved — sem le Hruščev. V operi se občinstvo razhaja z ado-voljno, imelo je zabavo za svoj denar. Kdo bo plačal in kako bo plačana zabava, ki jo ponuja Hruščev? V Scarboroughu v Angliji je imela letni kongres britanska laboristična stranka. Levičarsko usmerjeni sindikalisti so napadali predsednika stranke Hugha Gaitskella zaradi njegove politike sodelovanja z evropskimi in ameriškimi državami tudi na vojaškem področju. Izglasovali sd celo resolucijo, v kateri zahtevajo od vodstva stranke, naj bi doseglo, da bi Anglija odpovedala vse vojaške pogodbe- z Ameriko in ev- Mnenja poznavalcev sedanjih razmer na Kubi se strinjajo v ugotovitvi, da se položaj v tej deželi vedno bolj razvija v smer končne določitve bodoče usode Kubancev, t. j. v oborožen nastop ljudstva proti .sedanjim komunističnim nasilnikom. To dejstvo potrjuje okolnost, da v gorovju Escombray že nastopa oborožena skupina demokratskih Kubancev, po vrnitvi Fidela Castra iz New Yorka sta pa med njegovim govorom v neposredni njegovi bližini eksplodirali kar dve bombi. Dejstvo, da so sedaj začele bombe pokazati za Castrovimi petami, med tem, ko jih je doslej on postavljal za uničenje svojih nasprotnikov, je Castrovemu ugledu, med ljudstvom močno škodovalo. Po tem bombnem atentatu je Castro znova zbesnel v napadih na Severno Ameriko. Zanj je obtožil seveda severnoameriško poslanstvo, zatem pa zagrozil, da bo vohunsko mrežo še bolj spo-polnil. Napovedal je, da bo vsaka kvadra v mestu, vsaka hiša imela svoje vohune, celo v družine jih bodo pošiljali. Na ta način misli zatreti vedno večjo opozicijo proti sebi. In z novimi nasilji, kajti vojna sodišča so že obnovila izrekanje smrtnih obsod, politična policija v notranjosti otoka je pa napravila veliko preiskav pri uglednejših osebnostih, za katere je znano, da ne odobravanjo komunistične smeri Castrove vlade. Policija je delala preiskave celo po cerkvah ter je več duhovnikov zaprla. Zlasti po objavi pastirskega pisma nadškofa Pereza Serantesa iz Santiaga, v katerem z vso odločnostjo zavrača Castrove ob-dolžitve, da na zadržanje kat. Cerkve na Kubi vplivata Severna Amerika in Franko iz, Španije. Opozorja ga pa, da ne bi niti za trenutek pomišljala, na katero stran bi se obrnila, če bi morala ropskimi državami ter se proglasila za nevtralno državo. Predsednik Gaitskell je nastopal z vso odločnostjo proti tem zahtevam ter izjavil, da bo ostal na vodstvu stranke tudi v slučaju, če bi bila taka zahteva na kongresu sprejeta. To se je tudi zgodilo ter bo sedaj storil vse, da bo zahtevo levičarjev na raznih strankinih forumih “nevtraliziral” Končno je bila na kongresu sprejeta resolucija, v kateri stranka zahteva graditev novih industrijskih podjetij na angleških otokih za preprečenje brezposelnosti, nastavitev novih učnih moči in zidanje državnih šol ter koordinacijo med železniškim, cestnim in rečnim prometom. izbirati med Severno Ameriko in komunizmom. V nadaljnjih izvajanjih je o-menjeni nadškof v svoji poslanici poudaril, da komunisti za kubansko revolucijo niso ničesar storili, pač pa katoličani, ki si nikdar niso niti mislili, da bi se moglo kdaj zgoditi, da bi nekaj oboževalcev Marksa in Lenina moglo priti do take oblasti, da bi sedaj grozili z železno komunistično pestjo katoliškemu kubanskemu narodu. Končno za katoličane, ki so se borili v revoluciji za svobodo svoje dežele, zahteva svobodo v cerkvi, kakor izven nje. Omenjena poslanica nadškofa Serantesa je tem pomembnejša, ker je bil nadškof med kubansko revolucijo na Castrovi strani ter mu je leta 1953 rešil življenje, s tem, da ga je imel v zavetju svoje katedrale, nato pa pri vladi dosegel, da ga niso ubili. Vse te ukrepe označuje nervoza, ki se loteva vladnih osebnosti spričo vedno slabšega položaja v deželi. V to stanje je udarilo še sporočilo ameriške vlade, da zapre veliko tovarno niklja Nickel Company v Nicaro, zaradi vedno večjih težav, ki so jih Kubanci delali tej družbi. Po tej odločitvi am. vlade je tovarno zasedla Castrova policija. Ta je imela v zadnjem času mnogo dela. Na eni strani so miličniki zasledovali skupino protirevolucionarjev, ki' so se prejšnji teden izkrcali na obali Vzhodne Kube, dalje v zasledovanju in iskanju 15 protirevolucionarjev, ki so pobegni iz zaporov vojaške trdnjave El Moro v Havani, ¡15.000 miličnikov so pa nagnali v gorovje Escombray zasledovat in preganjat uporniško skupino, ki šteje že okoli 900 mož. Castrovi listi so zadnje dni objavili, da so miličniki zajeli že kakih 150 upornikov. Objavili so, da bodo vsi prišli pred vojaško sodišči v mestu Santa Clara. Vsem groze z ustrelitvijo. Zato so se ugledni Kubanci v emigraciji obrnili na Organizacijo združenih narodov in na ostale mednarodne forume s spomenicami, v katerih jih opozarjajo na krvave dogodke, ki se odigravajo na Kubi, kjer se ljudstvo bori za resnično svobodo, ker odklanja komunistično strahovlado. Poslabšani položaj na Kubi najbolj potrjuje tudi dejstvo, da je ameriška vlada pozvala vse svoje civilno prebivalstvo na Kubi naj se čimprej vrne v domovino. Na Kubi mora ostati samo vse osebje z družinskimi člani na pomorski bazi v Guatanamo, za katero so Amerikanci objavili, da jo bodo branili, če bi se je Castro hotel polastiti. OB ZBORNIKU - KOLEDARJU SVOBODNE SLOVENIJE ZA 1961 Zbornik-Koledar Sv. Slov. za 1961 bo prav tako kot dosedanji razdeljen v razna zaglavja. Nobene neresnice ne bomo zapisali, če povemo, da vsebujejo aktualne članke, ki jih bodo rojaki prebirali z zanimanjem, kajti vsi se nanašajo ali na dela in življenje velikih slovenskih mož, ali pereča vprašanja slovenskega izseljenstva ali pa naroda v domovini. Vsekakor vseskozi slovensko problematiko. Vmes pa je lepa beseda svobodnih slovenskih pisateljev in pesnikov, namenjena tako odraslim, kakor tudi slovenski mladini. Začetno poglavje ima naslov: Razprave - Dokumenti - Razmišljanja in spremne besede, da “ob poznanju preteklosti in razumevanju sedanjosti pravilno zremo v bodočnost”. Lepše pač ni mogel biti povedan namen in pomen vseh razprav in člankov v tem zaglavju. Da pa bodo rojaki v izseljenstvu mogli biti pravilo usmerjeni v izseljensko duhovno občestvo, morajo biti duhovno zdravi, da bodo lahko razvijali koristno vsestransko delavnost. Kako to-doseči, nam pove globoko zamišljena, toda na zelo razumljiv in jasen način podana razprava“Pot iz mrtvila”, ki jo je napisal vseuč. prof. dr. Milan Komar. Nihče bi je bolje ne mogel, kajti dr. Komar je že v dosed. svojih razpravah v Zbornikih pokazal, da zna vedno izbrati iz slov. izseljenske problematike najvažnejše vprašanje in ga obdelati na vsem razumljiv način. Tako v tudi v let. pokazuje na največjo nevarnost, ki nam vsem grozi: na mrtvilo, ki ga je opažati na vseh straneh. Pa dovolj o tem. Kajti razprava je tako aktualna, da jo bo moral prebrati ne samo enkrat, ampak večkrat sleherni slovenski človek, ki mu je sploh kaj do ohranitve slovenstva v tujem svetu. I. A. iz Sev. Amerike je znan in ugleden slovenski gospodarstvenik. Brez dvoma je zunaj tudi najboljši poznavalec sedanjega gospodarskega delovanja in življenja pod komunisti doma. Njegovi zadevni prikazi so bili tako stvarno in objektivno podani, da si je po njih človek res lahko ustvaril pravo podobo o gospodarstvu pod komunisti. Tak namen ima tudi letošnji njegov članek “Pred tretjo jugoslovansko petletko”. Razprava je pisana tako zanimivo, da jo bodo vsi prebirali z veliko pozornostjo. Zbor slov. pisateljev in pesnikov v domovini in izseljenstvu je letos zapustil največji slov. kat. pisatelj in pesnik dr. Ivan Pregelj. Komunisti doma so ga skušali prezirati in omalovaževati njegov pomen in veličino, toda z molkom le niso mogli mimo njegovega dela in smrti. Svobodni Slovenci se mu oddolžujejo z obširno razpravo, ki jo je o njegovem življenju in delu napisal pisateljev osebni prijatelji dr. T. Debeljak. Dr. T. Debeljak v prvem zaglavju Zbornika objavlja tudi še razpravo o vprašanju Prešernove vernosti. “‘Nekaj glos o Prešernovi vernosti” je njen naslov. V njej dr. Debeljak dokazuje, da je bil največji slov. pesnik veren mož in je umrl tudi lepo spravljen z Bogom. Od II. svet. vojne je minilo že 15 let, a miru v svetu še ni. Mi tudi še nismo pozabili na gorje, ki smo ga prestali med svet. vojno pod sovražno okupacijo in med kom. revolucijo. Pred to nesrečo sta se v jug. polit, zgodovini odigrala dva važna polit, dogodka: Pristop Jugoslavije k Trojemu paktu in prevrat 27. marca 1941 v Beogradu. “Na razpotju” je obširna razprava, ki jo je ob 20. letnici pristopa Jugoslavije k Trojnemu paktu napisal biv. jug. diplomatski uradnik dr. Frido Pogačnik. Ni treba še posebej pudarjati, da je opisana snov tako napeto podana, da bo razprava imela veliko bralcev. Z dr. Pogačnikovim člankom v zvezi je prispevek Janka Hafnerja “Vladimir Vauhnik in bombardiranje Beograda”. V njem navaja priznanje šefa nemške informativne službe, da je ted. jug. vojaški ataše v Berlinu polk. Vauhnik imel v nemški prestolnici tako dobre zveze, da je jug. generalni štab več dni poprej obvestil, da bo Hitler prav dne 6. aprila 1941 napadel Jugoslavijo. Nemški vohuni v Beogradu so to Vauhniko-vo sporočilo takoj javili svojim šefom v Berlin, Hitler je divjal. Iz članka je razvidno, kako odličnega in sposobnega predstavnika smo imeli Slovenci v jug. vojski v osebi pok. polkovnika Vauhnika. Še predno so pa bili Slovenci in ostali narodi Jugoslavije potegnjeni v vojni mtež, jih je zadela še ta nesreča: dne 14. decembra 1940 je umrl dr. Anton Korošec. Letos bomo torej obhajali 20 letnico njegove smrti. Spominjali se je bomo is hvaležnostjo, slov. rojake, zlasti v izseljenstvu doraščajočo ¡slov. mladino bomo pa znova opozarjali s članki in prireditvami na tega največjega slovenska politika in državnika, ki je v svojem življenju tako modro vodil slovenski narod, da je šla njegova pot resnično vedno samo navzgor. Za 20 letnico njegove smrti je njegov II. naslednik v stranki SLS dr. M. Krek napisal dva spominska članka. Prvi ima naslov “Ob smrti največjega slovenskega državnika dr. A. Korošca” v drugem pod naslovom “Iz življenja in dela dr. A. Korošca” je pa prikazana njegova življenska pot in vse njegovo delovanje. Tretji članek o dr. Korošcu je napisal Joško Krošelj, v njem pod naslovom “Dr. Korošec in Hrvati” prikazuje njegove odnose do Hrvatov tako v Avstriji, kakor pozneje v Jugoslaviji. Mislimo, da o teh člankih ni treba govoriti še kaj več, kajti napisani so tako, da so resnično iskren izraz globoke hvaležnosti ne samo izseljenih Slovencev, ampak tudi vsega slovenskega naroda, doma svojemu “nekronanemu kralju”, kot dr. Korošca na enem mestu imenuje dr. Krek. In če povemo še to, da spremlja vse tri članke na osmih straneh najfinejšega ilustracijskega papirja vse polno slik iz dr. Koroščevega življenja in političnega delovanja — veliko od njih jih do-sedaj sploh še ni bilo nikdar objavljenih — mislimo, da ne bo nikogar, ki ne bi takoj pohitel s prednaročilom in predlačilom Zbornika, da si bo pravoča- sno zagotovil tudi ta dragocen spomin na pok. voditelja Slovencev. Ostali članki prvega zaglavja v Zborniku govore o političnem delu slovenske emigracije v svetu. So to: Izjava NO za Slovenijo o “Namenih naše narodne politike”, članek predsednika NO za Slovenijo dr. ¡M. Kreka ’’Čemu Slovenska formula” in končno “Splošna deklaracija človeških pravic” OZN, ki jih, kot znano, vsebuje ter na njih tudi temelji Slovenska formula. Zaključni članek za to poglavje je napisal dr. Lu-dovik Puš pod naslovom “Krščanska demokracija v svetu”. V njem prikazuje delo slovenskih predstavnikov v mednarodnih forumih svetovnega krščansko-demokratskega gibanja. To je zgoščeno podana vsebina rav-prav, člankov in razmišljanj prvega zaglavja Zbomika-Koledarja Sv. Slovenije. Obsega 107 strani. Tako obširno doslej še nikdar ni bilo. O ostalih za-glavjih bomo še poročali. BRALI SMO SKRAJNO NEODGOVORNO POSLOVANJE V slovenskih listih je vedno mogoče najti poročila o velikem pomanjkanju stanovanj v vseh krajih in mestih. Isti listi pa tudi pišejo, kako povsod “stanovanjske skupnosti grade stanovanja”. Povedo pa tudi, da novogradenj ni mogoče dokončati, ker zaradi pomanjkanja stekla v stanovanja no morejo postaviti oken. Samo v Ljubljani je nad 700 stanovanj, ki jih zaradi pomanjkanja stekla ne morejo dokončati. Okenskega stekla že v prejšnjih letih ni bilo zadosti na razpolago, v letošnjem letu pa še mnogo manj. V državi je namreč samo ena tovarna, ki izdeluje vlečno steklo. To je pa pretežno 2 milimetrsko, za zasteklenitev oken pa potrebujejo trimi-limetrsko steklo. Ker ga doma nimajo, ga morajo uvažati iz inozemstva. Tako je ljubljansko grosistično podjetje “Steklo Export” nedavno dobilo od beograjskega podjetja HEMPRO tri vagone iz Romunije uvoženega okenskega stekla. Ob prihodu teh treh vagonov v Ljubljano, je bilo kratkotrajno veselje tistih, ki so mislili, da bodo lahko kmalu prišli do novih stanovanj, kajti, ko so začeli vagone odpirati, so uvideli, da je uvoženo steklo v nepravih dimenzijah. Za zasteklenitev oken so mogli porabiti samo okoli pol vagona stekla, ostalo steklo pa v druge namene. Tako so si v Ljubljani z uvoženim steklom malo pomogli. Pa to ni bilo prvič, da so jih inozemski komunistični tovariši pošteno navlekli, kajti v ljubljanskem Delu beremo, da so poprej z Ljubljančani enako storili tudi sovjeti, ki so jim namesto zahtevavenega trimilimetrskega stekla poslali 1.000 m2 stekla, ki je bilo prav tako kot steklo iz Romunije neuporabno za okna, ker ni imelo pravih dimenzij. Tako navaja ljubljansko “Delo”, kjer je o tej stvari zapisano še tole: “Ni nam znamo, kako je mogoče priti do takšnega neodgovornega uvoznega poslovanja. Uvažati trimilimetrsko steklo v širinah navadnega dvamilimetr-škega stekla, se pravi metati devize skozi okno. Res bi bil že skrajni čas, da tisti, ki so odgovorni za uvoz okenskega stekla, poskrbijo, da bo prišlo ne samo steklo pravilne debeline (3 mm), marveč tudi ustrezne širine. Od takega uvoza res nimamo nobene koristi. Zlasti je potrebna največja odgovornost pri takšnem blagu, kot je steklo, kajti zavlačevanje gradenj, ki jih ni moč predati svojemu namenu, ker primanjkuje stekla, postaja ponekod že družbeni problem. če pomislimo, da bi po planu Slovenija letos potrebovala okoli 200.000 kv. metrov trimilimetrskega stekla, je pošiljka 4.500 kv. metrov iz Romunije pravzaprav kot kaplica v morje. A še te skromne kaplice zaradi neodgovornega poslovanja nismo mogli izkoristiti”. IZ TEDNA V TEDEN V Kolumbu imajo politično krizo. Obe vladni stranki — liberalna in konservativna, ki sta leta 1958 napravili sporazum, da bosta vladali skupno vse do leta 1974, da bi na ta način utrdili demokratski režim V deželi, je prišlo do nesporazumov glede pooblastil, ki naj bi jih imel predsednik v slučaju proglasitve obsednega stanja. Obe stranki sta dali predsed. republike Albertu Llerasu Camargu proste roke, da si lahko iz o-beh strank izbere sodelavce za novo vladno ekipo. .V Brasilu je opozicionalni predsedniški kandidat Janio Quadros dobil tako veliko večino nad vladnim kandidatom maršalom Lotom, da tega niso pričakovali niti največji optimisti. Med vladnimi strankami je sedaj prišlo do medsebojnih očitanj, da v volilnem boju niso izkoristili vseh možnosti. Zlasti predsedniku Kubičku očitajo, da je premalo podpiral maršala Lota, če je res hotel zagotoviti kontinuiteto delovnega programa svoje vlade za novo predsedniško dobo, po kateri bi se potem lahko zopet on sam pojavil kot predsedniški kandidat. UPRIZORITEV ANOUILHOVE MEDEJE Po daljšem odmoru se nam je zopet predstavil Dramatski odsek Slov. kult. akcije z uprizoritvijo Medeje, katere avtor je Jean Anouil. Predstava je bila v soboto, 1. okt. na odru kolegija fran-čiškank misijonark v Bs. As. Udeležilo se je je običajno število občinstva teh vrst intimnih prireditev, pogrešali pa smo obraze naših kulturnih krogov, ki smo jih bili vajeni videti. Prvotno Medejo, staro grško klasično tragedijo je ustvaril grški poet petega stoletja pr. Kr., Eiuripides, med katerega dela spadajo tudi Orestes, Electra, Alcestes in Andromaca. Sodobnega dramatskega pisca, Anouilha, ja klasična tema toliko zamikala, da jo je predelel in ji dal nov sodobnejši o-braz, vendar z ohranitvijo nekaterih temeljnih potez. Zanimiva bi bila primerjava obeh tekstov in istih življenskih silnic, ki so v razdalji 24 stoletij morebiti zadobile le drugačno izrazno moč. V bistvu je motiv vsakdanji, izrabljen, nič novega nudeč, pričakovanje gledalca je le v novem prijemu. V celoti menim, da bi bilo delo razburkalo precej duhov, tako glede na tematiko, njeno vrednotenje ter način obdelave, ko bi ga bilo rodilo pero našega domačega avtorja; tako pa je bilo servirano mirno in sprejeto pri publiki skoraj hladno... Medeja je tista tragična ženska, ki je za vse svoje žrtvovane čare, toploto, vdanost, mladost in lepoto bila prevarana. Ko vse poskusi, da bi svojega ljubimca, Jazona, pregovorila in si ga ohranila zase, a zaman, jo njeno tragično razpoloženje pripravi do najhujšega: ugonobiti sebe, vse, kar je njeno ter kar jo obdaja, kakor tudi z demonskim sovraštvom zadati Jazonovi sreči najhujši udarec. Njeno maščevanje uniči Jazonu nevesto in njenega očeta v svitu jutra poroke, kakor v istem jutru ne prizanese niti svoji lastni krvi, otrokama, ki morata z njo vred izginiti s površja zemlje, da bo ostala le še strah, grozna pravljica, ki fco begala ob večerih po pripovedovanju mater otoške otroke... Gledalcu se vsili vprašanje: ali je bila Jazonova rešitev problema svetla in modra in pravična, ko je po taki odločitvi, v svesti si neštetih lastnih zločinstev in morij ter v nemali meri tudi sokrivde Medejeve tragike, ostal na sedmini svojih žrtev? Glavno vlogo, Medejo, je izoblikovala ga. Marija Kutnar-Jeločnikova. Je med zahtevnimi in težkimi vlogami, kar jih je odigrala, zlasti, ker avtor prepušča lastno in samostojno oblikovanje igralcu. Vživela se je v klasični okvir Eu-ripidove tragičnosti ter ji pridala duha sodobne dramske globine, da je lahko zaživela v polni tragiki rdečekrvne Za podpredsednika je bil izvoljen vladni kandidat za to mesto levičarsko usmerjeni Juao Goulart. V Južni Afriki so imeli prejšnji teden volitve. Vlada predsednika Vorwoer-da je od volilcev hotela dobiti odločitev ali naj se Južnoafriška zveza proglasi za samostojno in povsem neodvisno republiko, ali pa naj ostane še naprej v sedanjem položaju kot članica britanske skupnosti narodov. Pri volitvah se je 849.958 volilcev izjavilo za samostajno republiko, 775.987 pa za sedanji položaj. Za republiko se je izjavila večina holandsko govoročih naseljencev, proti pa angleško govoreči beli prebivalci. Črnci niso volili. V Seulu v Južni Korei so obsodil na smrt biv. šefa tamošnje policije, ki je 19. aprila pod prejšnjim predsednikom Rheejem dal streljati na demonstrante proti vladi ter je bilo tedaj 150 ljudi u-bitih. Medeje, pol ženske, pol demona. Njena Medeja je bila dokaj posrečena u-stvaritev, dasi ji je na mestih manjkalo notranje reakcijske sile, zlasti v igri s partnerji. — V vlogi dojke je nastopila gdč. Viki Štefančičeva, hvaležna pojava, ko bi bila zvesto sledila zahtevi vloge: njeni gibi in kretnje so se bližale prej mladenki ko pa izmozgani starki. — Maks Nose je izdelal klasičnega Grka Jazona: preračunanega v kretnji, izmerjenega v globino, njegova podoba je izžarevala polnost realnosti. — Kreona je predstavljal g. Jože Rus s krasno masko in z odlično mimiko: s svojo, žal, kratko po-javo na sceni, je Vdihnil duh veličastnosti in prepričanosti. Najlepši prizor predstave. — Sodelovali so še: mladenič, g. Frido Beznik, vojaki gg. Jure Vombergar, Andrej žužek in Jože Martinčič ter otroka Pleško in Zorec. V skladu s klasičnimi zahtevami je bila, tudi scena in zanimiva razporeditev prostorov po zamisli g. Miaksa Borštnika, k kateri bi šteli še pred-odrje, ki je ¡služilo za prihod in odhod nastopajočih, ter fini okus pri izbiri kostumov. Spretna je bila režija g. Borštnika, ki je kljub klasičnemu okvirju prepustil igralcem dovolj lastne svobode oblikovanja, poskrbel za dober jezik in primeren tempo. Sodelovali so še: gdč. A. Breznik, gg. S. Wewer, V. Gabrenja, Kemmelmayer in Časa Mus-so. — jkc. ZBORNIK-KOLEDAR Svobodne Slovenije za leto 1961 je že v tisku Kljub izrednim gospodarskim razmeram v Argentini in velikemu porastu cen stane ta obširna in vsebinsko bogata ter lepo ilustrirana knjiga v prednaročilu samo 180 pesov. Za pošiljatev po pošti za priporočnino in ovojnino doplačilo 15 pesov. Kdor ne more plačati tega zneska naenkrat, lahko plača v obrokih, vendar tako, da bo zadnji obrok plačan do konca novembra t. 1. Prednaročila in predplačila sprejemajo: V Slovenski hiši na Ramon Falconu: Uprava Svobodne Slovenije, Dušnopa-stirska pisarna in Pisarna Društva Slovencev; gdč. Mara Bidovec v San Justu; g. Lojze Erjavec, Av. de Mayo 2480, San Justo; g. Pavle Homan, G. M. C. White 51.4/1, Carapachay; g. Ivan Žnidar, brivnica in parfumerija Los Alpes, C. Drys-dale 5641, Carapachay; g. Peter Klo-bovs, Castelli 1115, Villa Ballester; g. Andrej Krošelj, Ventura Bustos 1863, Castelar; ga Mimi Martinčič, Lomas del Mirador; g. Danilo Havelka, c. Yayeyu ¡5141, San Martin; g. Janez Lužovec, Slovenska vas, ga Pavla Lovše-Korošec, Mercado Bizovik, Calle 1 No. 510, Bera-zategui in g. Slavko Tršinar, Chapadma-lal, Pcia de Bs. Aires, g. Anton Oko-n, Comodoro Rivadavia, g. dr. Vojko Arko, Bariloche in g. Rudolf Hirschegger, Mendoza. Po pošti naslavljate prednaročila in predplačila na naslov: Eslovenia Libre, Ramón Falcón 4158, Buenos Aires. ARGENTINA Drž. tajnik za vojsko gen. Rudolf Larcher se je po skoraj enomesečnem bivanju v inozemstvu vrnil v soboto v Bs. Aires. Najprej je bil na proslavi 150 letnice mehibanske osvoboditve, nato pa na obisku v Severni Ameriki. Med tem časom je dal več važnih izjav proti komunizmu, v Washingtonu je pa v Med-ameriškem vojaškem odboru za med-ameriško obrambo tudi odločno zahteval, da mora Kuba pojasniti svoje stališče do Sovjetske zveze, ker si morajo biti ostale ameriške države glede nje povsem na jasnem, če ima s Sovjetsko zvezo tudi vojaške pogodbe ali ne. Na letališču na Ezeizi je drž. tajnika za vojsko pričakovala velika skupina visokih vojaških osebnosti z vrhovnim poveljnikom vojske gen. Toranzom Mon-terom na čelu. Ob snidenju sta se oba generala objela, kajti ne druži ju samo istovetnost pogledov na politična in vojaška,vprašanja, ampak tudi osebno prijateljstvo. Oba sta, kot znano, najvplivnejši osebnosti v argentinski vojski. Po prihodu je gen. Larcher časnikarjem tudi odgovarjal na razna vprašanja. Glede svojega potovanja po Ameriki je dejal, da je bilo zelo zanimivo, “kajti tam nas cenijo, nas razumejo in spoštujejo”. Glede nastopanja proti komunizmu je dejal, da je v tem pogledu “sedaj v izvajanju odločna akcija po vsem kontinentu”. Povedal je dalje, da je imel v Sev. Ameriki razgovore s tam. vojnim min. in visokimi vojaškimi osebnostmi v Pentagonu. Vsem je odkrito povedal argentinsko stališče in tudi kako Argentina gleda na razvoj Severne Amerike glede obrambe ameriške poloble. Glede svojih razgovorov v Odboru za medameriško obrambo je dejal, da so imeli namen jasno določiti način učinkovitega nastopanja proti komunizmu. O nujnosti takega nastopanja je govoril tudi v Mehiki, pozneje pa tudi v Peruju. Glede sed. severnoameriške oborožitve in vojaške pripravljenosti je pa dejal, da je tako popolna, da lahko odgovori na postavljene zahteve vsako sekundo in ne vsako minuto. Povedal je, da se je o tem osebno prepričal, kajti v Severni Ameriki so mu odkrito pokazali vse, kar si je hotel ogledati. Sprejeli so ga kot prijatelja, kar potrjuje odlikovanje, ki so mu ga podelili. Končno je glede stikov med ameriško in argentinsko vojsko dejal, da so prijateljski in da so ameriške vojaške osebnosti imele polno pohval za argentinske oborožene sile. Gen. Larcher je v ponedeljek predsedoval tudi sestanku generalov argentinske vojske in višjih vojaških poveljnikov. Na dnevnem redu tega sesetanka so bila razna vprašanja, ki se nanašajo na infiltracijo komunistov v razne organizacije, njihovo rovarjenje na univerzah, zlasti na buenosaireški, vladna petrolejska politika ter tkzv. integra-cionistična politika, t. j. politika pridobivanja peronistov. Vojska je svoje nezadovoljstvo z vladno politiko izrazila v spomenici, ki je bila včeraj izročena predsedniku. V njej vojska zahteva od dr. Frondizija odločno nastopanje proti komunizmu na vseh področjih — zlasti na univerzi, odstranitev vseh komunistov in peronistov ter korupcionistov z raznih mest, jasno in odločno pomoč vlade zahodnim državam v nastopanju proti komunizmu, razveljavitev zakona o sindikalnih organizacijah, postavitev komisarjev v nekaterih provincah, delno preosnovo vlade in uvedbo proporcionalnega volilnega sistema. Drž. tajnik za vojsko gen. Larcher je bil za to, da bi z izročitvijo spomenice vojske dr. Frondiziju počakali za 48 ur, večina generalov je pa zahtevala takojšnjo vročitev. Zaradi tega je gen. Larcher nato dal ostavko. Za sed. polit, krizo pravijo, da je najgloblja, kar jih je doslej imela dr. Fron-dizijeva vlada ter je biv. predsednik gen. Aramburu izjavil, da je stabilnost u-stavne vlade odvisna samo od predsednika dr. Frondizija. Po vseh župnijah na področju Vel. Buenos Airesa je sedaj veliki misijon, v katerem sodeluje 2.000 misijonarjev. Med njimi so tudi odlične cerkvene o-sebnosti kot. n. pr. newyorški pomožni škof Msgr. Fulton Sheen. V Buenos Aires je prišel v ponedeljek ter bo ta teden imel več govorov za angleško govoreče katoličane. Msgr. Sheen je znan po svojih številnih versko-filozofskih publikacijah in po svojih televizijskih govorih v Severni Ameriki. Misijonske pobožnosti bodo trajale do nedelje 16. t. m., ko jih bodo zaključili z raznimi pobožnostmi. V Tucumanu je senat sprejel zak. o-snutek o uvedbi poučevanja verouka v ljudskih šolah. Ilovice Lz Sfovenÿe^ Predstavnik Izvršnega sveta LSR Bojan Polak je v odgovoru na interpelacijo poslanca Remškarja zatrjeval, da glavno ravnateljstvo jugoslov. drž. železnic ne kaže prav nobenega razumevanja za predloge drž. železnic v Ljubljani za zboljšanje železniške proge Jesenice — ¡Sežana, na kateri je tovorni promet od 1,600.000 ton v letu 1955 pa-