PRIČUJOČA ŠTEVILKA JE SPET PRED VSEM POSTNI MISLI POSVEČENA, NA KAR NAS ŽE BAR V A OVITKA OPOZORI. NASLEDNJA ŠTEVILKA IZIDE PRED VELIKO NOČJO IN BO PRINESLA VSTA-JENJSKE MISLI, PRED VSEM PA BO GOVORILA O VAŽNOSTI DUHOVNIŠTVA ZA SLOVENCE, OB PRILIKI ŠTEVILNIH SLOVENSKIH MAŠNIŠKIH POSVEČENJ V LETOŠNJEM LETU. — VSEM POŽli TVOVALNLM SODELAVCEM, NAROČNIKOM IN BRALCEM, RAZKROPLJENIM ŠIROM SVETA. VOŠČI '•DUHOVNO ŽIVLJENJE" ŽE SEDAJ PRAV BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE. KATERIH SKRIVNOSTI TRPLJENJA IN VSTAJENJA SO IN NAJ OSTANEJO VSELEJ TUDI NAJVEL1 ČASTNE J ŠE IN NAJSVETEJŠE SKRIVNOSTI VSA KEGA POSAMEZNEGA IZMED NAS, CELOTNEGA SLOVENSKEGA NARODA IN VESOLJNE SVETE CERKVE, — V MESECU MARCU GODUJE 'NAŠ PREDRAGI DUHOVNI OČE, LJUBLJANSKI ŠKOF DR. GREGORIJ ROŽMAN, KI JE OBENEM NAJ VEČJI IN NAJODLIČNEJŠI SODELAVEC '(DUHOV NEGA ŽIVLJENJA":	OHRANI GA, GOSPOD, PO
ŽIVLJA J IN OSREČUJ GA NA ZEMLJI IN NE DAJ GA V ROKE NJEGOVIH SOVRAŽNIKOV! — KONČNO
še voščilo Vsem slovenskim materam, ki
PRAZNUJEJO V MARCU SVOJ MATERINSKI DAN: POVRNI JIM, GOSPOD, OBILNO TUKAJ NA ZEMLJI IX NEKOČ V NEBESIH VSE (DELO IN TRUD, VSE ŽRTVE IN PREMAGOVANJA, KI SO JIH PREVZELE ZARADI NAS, NAM PA DAJ MILOST, DA JIM BOMO SKAZOVALI HVALEŽNOST S SPOŠTOVANJEM, IX LJUBEZNIJO, POKORŠČINO IN MOLITVIJO'
MAREC 19 5 1 XIX.
LETNIK
Z MARIJO SKOZ ŽIVLJENJE
Ko smo v zadnjem premišljevanju spoznali Marijino pripravljenost na trpljenje, kakršnega ji je božja previdnost naložila, smo tudi mi pripravljeni nadaljevati premišljevanje o poedinih vrstah in načinih njenih žalosti in bolečin.
ENA PRVIH BOLEČIN JE ČAKALA MA-U1JO V BETLEHEMU, KJER JE POHODILA JEZUSA. Sicer ni čutila porodnih bolečin, o katerih je Jezus pozneje rekel: “žena na porodil je žalostna, ker j3 prišla njena ura.’’ L'virnega greha ni imela, zato je ni zadela kazen, ki jo je pravični Bog izrekel nad prvo ženo: “V bolečinah boš rodila otroke.’’ Telesnega trpljenja ji ob porodu ni bilo treba prenašati razen skrajnega uboštva v hlevu, a prišla je nad njo bolečina posebne vrste.
Pobožna ljudska domišljija si rada po svoje slika, kako sta Jožef in Marija iskala po Betlehemu prenočišč«, kako sta najprej pri sorodnikih in znancih zaman poskušala, potem trkala od hiše do hiše, povsod so ju odslovili. Mnogo poniževanj«, brezsrčnosti in surovosti sta marala prestati, nazadnje sta morala iti
iz znestu In si v okolici poiskati napol zapuščen hlev. Ljudska poezija dramatično opeva to iskanje prenočišč«. Vse to vzbuja v nas sočutje z božjo Materjo Marijo in ljubezen do ubogega božjega Deteta. O vsem tem p« evangelist Luka v svojem poročilu o Jezusovem rojstvu nima niti besedice, niti ne namigne, da bi mogli kaj podobnega sklepati. S skopimi besedami sporoča rojstvo Jezusovo: "Ko sta bila tam (v Betlehemu), sc'ji je dopolnil čas poroda. In rodila je sina prvorojenega, ga povila v plenice in položila v jasli, KER ZA NJU NI BILO PROSTORA V PRENOČIŠČU." To je vse, kar o tem sveti Luka pove. Bolj natančno in obšii’no opisuje angelovo oznanilo pastirjem in njihov obisk pri jaslicah.
Iz evangelija spoznamo, da Marija sama nikomur ni pravila skrivnosti, da je Mati obljubljenega Odrešenika, ki ga je spočela od Svetega Duha. Ni povedala Jožefu, čeprav je bil v težkih dvomih, ko je spoznal njeno stanje. Tudi Elizabeti, katero je prišla obiska t. sama ni povedala nič; še le potem, ko jo je Elizabeta od Svetega Duha razsvetljena pozdravila z istimi besedami kakor nadangel Gabriel in vsa srečna vzkliknila:	“Odkod
meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda," je spregovorila o tvoji skrivnosti. Bogu prepušča, da jo razodene, komur in kadar hoče, ona sama molči in nosi sladko skrivnost zase. V tej miselnosti je hotela tudi v Nazaretu prikriti izreden deviški porod, kolikor ga Bog sam ne bi odkril, za to je bil* Bogu hvaležna, da jo je z ukazom cesarja Avgusta ravno v dneh, ko se je njen čas dopolnil, poslal v Betlehem, d» se je izognila radovednim sorodnicam in sosedam v Nazaretu. V tej miselnosti pač ni trkala v Betlehemu na vrata pri sorodnikih, če jih je tam še kaj imela, ker je hotela ostati skrita s svojo skrivnostjo, dokler je Bog ne bo razkril.
Za porod sta Marija in Jožef pač hotela najti ločen prostor za se. Takega prostora — sobice — pa v orientalskih majhnih stano-
vanjskih hišicah sploh ni bilo zlahka na raz Polago, morala bi biti z, družino skupaj. Obr-"*la sta so na “prenočišče" — Khan —, kjer s° 1’opotni trgovci in ti?jel z. jezdno in tovorno živino vred mogli prenočevati. Veliki Kliani *o imeli tudi neko število posebnih prostorov, Po naše hi rekli sob z.a “odličnejše" goste ali 7,1 družinice. Betlehem je bilo majhno mestece, verjetno tudi edino “prenočišče" ni bilo veliko in je komaj imelo kakšno posebno soho. Evangelist nič ne. pove, zakaj ni bilo Prostora za nju: ali jc bilo zaradi večjega števila tistih, ki so se prišli vpisat, že pre-"«polnjono, ali le posebne sobe ni bilo prazne, ' skupnem prostoru z vsemi drugimi potniki pač tisto noč ne mogla prebiti. Gospodar Prenočišča že iz poslovnih razlogov Jožefa in Marije ni pustil na cesti, saj mu ni bilo težko spoznati stanje mlade žene, zato jima je "složno ponudil zasilno prenočišče v svojem Praznem hlevu — pravzaprav votlini —, ki je bil čisto blizu mesta. V hlevu prenočiti v "rientu za preproste ljudi ni nič ponižujočega, kakor pri nas do današnjih dni no ‘mietih kdo spi v hlevu, v poletju pa na svislih. Znani tirolski duhovnik in raziskovalec razmer za Jezusovega časa v Palestini, i’Tanr Mihael William piše, da še danes v Be-tlehemn popotniki, sejmarji in dragi prišleki z živino vred prenočujejo v votlinah blizu cerkve '•ezusovega Rojstva. Morda smemo soditi, da 7,1 °ba preprosta Nazarenčana Jožefa in Ma l’jo ni bilo tako obupno ponižujoče, da sta '"orala “zasilno” prenočiti v hlevu, kjer sta '"ia sama nemotena. Seveda na je nepojmljivo Ponižaitje za neskončno svetega Sina božjega, (ia izvoljeno ljudstvo zanj ni imelo drugega Prostora kot lilev. In v tem obstoja Marijina žalost in bolest, ki jo je doživljala v Betlehemu.
hveti apostol Janez, ki je Jezusa goreče ljubil in bil od Njega bolj ljubljen kot ostali učenci, jc imel razvit čut za bolečino nerazumevanja in omalovaževanja, na katero je Je-71,s naletel ob svojem prihodu na zemljo. V "vodu svojega evangelija kar trikrat povdar-'a' da Beseda božja (Sin božji), ki je meso Postala, ni bila sprejeta: prišla je luč na svet *uč sveti v temi in tema jc ni sprejela ." svetu je bila in svet je ni spoznal. V ';vn'i° lastnino je prišla in NJENI JE NISO REJELI." Sv. Janez je bil že zelo star, ko •h" te besede pisal, iz njih zveni bolečina in žalost, ki se mu je vedno vzbudila v srcu, kadar je mislil na to tragično dejstvo.
E oliko bolj je Marija .čutila to bolečino, ki P* 'fpzusa še bolj poznala in mnogo bolj lju-
bila kakor Janez! NAJSVETEJŠI BOG JE PO NJEJ PRIŠEL KOT ČLOVEK NA SVET, A SVET SE NE ZMENI ZANJ, NIMA ČASA ZANJ, NIMA SMISLA NE ZANJ OSEBNO NE ZA NJEGOV NAUK, NE ZA NJEGOVO ODREŠILNO TRPLJENJE. Da veliki poganski svet, nima za Jezusa smisla, se ni čuditi, saj o njem ni vedel nič, a trpko in bridko je, da ga izvoljeni narod ne sprejme. Tisočletja pričakovani, vroče zaželjeni, za katerega so tolikokrat hrepeneče prosili, je prišel, pa ga niso spoznali, med svoje je prišel, a ga niso sprejeli, kar ni prišel tak in tako, kakor so si oni v svoji domišljiji in nacionalni ozkosti predstavljali. — Pastirji so pa pripovedovali, kaj so v božični noči doživeli, kako so novorojenega Odrešenika po angelovi napovedi našli v jaslicah ležečega, pa jim niso verjeli. Kdo bo pripovedovanje preprostih in neukih pastirjev, ki po noči pol zaspani vse mogoče prikazani vidijo, ki jih ni, veroval in sprejel za božje razodetje? Tako so Betle-hemčani po večini ostali ob strani, najvažnejši dogodek zgodovine je še] neopažen mimo njih. Obljubljeni Odrešenik je bil tujec med svojim ljudstvom. V tem je bila srčna bolečina deviške Matere Marije.
Morda je kdo nekoliko razočaran, da nemara ni zgodovinsko resnično vse to, kav pobožna domišljija in poezija o betlehemskem
trpljenju Marijinem tako nazorno pripoveduje. Toda pomisliti je treba to-le: Trpljenje ponižanja in zapostavljanja ob iskanju prenočišča bi bilo sicer bridko, a kratko; tisti večer bi bilo trajalo kako uro, potem pa bi bilo kmalu pozabljeno, ko bi molila in ljubila svoje novorojeno Dete. Resnično betlehemsko trpljenje Marijino je bilo čisto drugačno. Ne-razumevana in tuja sta bila Jezus in njegova deviška Mati med lastnim ljudstvom.
N ER A Z UMEVA X' BITI, TUJEC MED SVOJIMI, JE POSEBNA VRSTA ŽALOSTI IN BRIDKOSTI, KI DUŠO IN SRCE VSE DRI-ti A ČE BOLI KOT KATERO KOLI DRUGO TRPLJENJE. V najglobljo notranjost seže in boli tam, kjer je duša najbolj občutljiva. Z besedami sc ta vrsta bolečin težko opiše. TO JE BOLEČINA IN ŽALOST APOSTOLSKIH DUŠ, ki ne ljubijo Jezusa le same, ampak gorijo za to, da bi Jezusa vsi spoznali, ga vsi ljubili, in mu vsi služili. V tem ognju se trudijo, delajo in trpijo, da bi mlačne in mrzle duše pridobile za Jezusa, da bi kraljestvo milosti razširil tudi v duše, ki so v smrtnih grehih mrtve, da bi v njih zaživel Jezus, čim bolj gori ogenj apostolske ljubezni v njih, tem več trpijo, ko vidijo tisoče in tisoče, katerim je Jezus tujec, njegcv nauk nepoznan in nerazumljiv.
BOLEČINO NERAZUMEVANJA LN TI JINSTVA DOŽIVLJAMO, KADAR MORAMO ŽIVETI MED LJUDMI, KI NIMAJO SMISLA ZA VERSKE RESNICE LN DOLŽNOSTI. Č<" hočemo med takimi ostati verni v mišljenju-se bomo počutili vedno tuje*, oni pa naše miselnosti in dejavnosti ne bodo razumeli. Sredi najbolj živahnega okolja smo in ostanem«’ osamljeni, tujci. In to ni lahko. Skoraj J nevarno je, če smo med nasprotniki in sovražniki Kristusovimi, tedaj se v nas vzbudi odpor in z neko sveto trdovratnostjo vztrajamo ob Kristusu, Omledna in neborbena indiferentnost do vsega verskega |>a še nas uspe--vn in vleče skozi mlačnost: v enako pogubno ravnodušnost, v kateri človeka ne ganejo «e dokazi božje ljubezni ne zgledi njegove kaznujoče pravičnosti. Kadar smo v taki nevarni okolici, tedaj moramo iskati pomoči uri -Mariji, ki je bolečino nerazumevanja junašk*1 nosila in gotovo najbolje pozna nevarnost našega položaja.
NIKAR PA TEGA NE DOPUSTIMO, DA BI NAM JEZUS POSTAL TUJEC, da bi njegove. ljubezni več ne razumeli. Le tega se '■ vso resnobo varujmo, da bi izgubili razumevanje za Jezusa, kakor jih vidimo toliko f svojem okolju. Jezus živi med nami, kakor je živel med Betlehemčani In med svojim ljudstvom. Naj bivamo kjer koii na zemlji, nekje blizu je Jezus, če bi bil najhližjl tabernakelj še toliko stotin kilometrov oddaljen, moč Jezusove milosti in ljubezni 'je blizu do na-*-ZA MARIJO JE BIL JEZUS DOM IN RAJ-TUDI ZA NAS JE. SKUŠAJMO BITI VEDNO TAKI, DA BO JEZUSU V NAŠI DUŠI ČISTO IN TOPLO BIVALIŠČE PRIPRAVLJENO. POTEM NIKJER IN NIKOLI NE BOMO SAMI IN ZAPUŠČENI IZPOSTAVI. JENI SOVRAŽNIKU NAŠIH DUŠ.
Škof GREGORIJ ROŽMAN
Pojasnila k slikam: Str. 130: škof Gregorij Rožman 1. 1941 v spokorni procesiji na Rakovnik pri Ljubljani, kjer smo Marijo prosil’ za varstvo, oporo in tolažbo v trpljenju. — J Str. 131: Milostna podoba Svetogorskc Kraljice pred (zgoraj) in po obnovitvi. Kot je znano, je pred leti preko neke noči nenadoma izginila iz goriške stolnice, kjer je bila begunka, ta znamenita, vsem Slovencem draga podoba. Kasneje se je znašla v Vatikanu, kateri jo je dal v varstvo p. Hugu Brcnu OFM v Rimu. Ta jo je dal strokovno restavrirati najboljšim tovrstnim specialistom vatikanskih muzejev; kalto se jim je obnova posrečila, naj bralci sami presodijo. — Sedaj je podoba v Sloveniji, kamor sta jo vzela s seboj p. Tavčar in p. Roman OFM, ko sta prišla iz Ljubljane na svetoletno romanje v Rim.
"NE BODI VAM PRAZNO VSTAJATI ZJUTRAJ PRED ZORO "
Čuden naslov? Kaj naj pomeni? Te besede ponavlja Cerkev vsak dan v postu in še dostavlja: “ zakaj čuječim je Gospod obljubil nagrado." Zgodaj vstajati je za mnoge prava pokora, kateri se je težko privaditi. Znani mi trapist, bivši častnik v prvi svetovni vojski, mi je pravil: "Najtežje mi je bilo od vsega početka ponoči sredi najboljšega spanja vstati in iti v cerkev molit jutranjice. A mislil sem si, saj se bom navadil. Toda povem vam, že Vec kot doset let se vadim, pa me še vsako noč velja silnega premagovanja, in mi je vsakdanja pokora."
Postni čas je čas pokore, samoprema-govanja in odpovedi. Himna jutranjic v Postnem času cisto stvarno našteva, v čem naj se premagujemo: bodimo zmernejši Y govorjenju, jedi in pijači, v spanju in šaljivosti ter skrbne j e se varujmo hudega. Vsa ta premagovanja naj bodo zadoščenje za grehe, s katerimi smo žalili Gospoda. Neka resnost leži nad štiridesetimi dnevi posta; resna je tudi krščanska dolžnost vaditi se v premagovanju, da zatremo v sebi grešna nagnjenja in zavrnemo v prave meje strasti svojega temperamenta. Prirojena želja po telesni 'n duhovni udobnosti, ki je hčerka sed
mega glavnega greha lenobe, nas ovira, da te svoje dolžnosti ne vzamemo dovolj resno in je ne vršimo z vso doslednostjo. Prišepetava nam, da je "prazno", brez pomena, neživljenjsko odpovedovati se prijetnostim, ki si jih narava poželi. Cerkev nam pa v postu vsak dan ponavlja: Ni prazno zgodaj vstajati, ni prazno zmernejše uporabljati, kar naši naravi ugaja, ni prazno svoj jezik brzdati. Vse to in podobno premagovanje je vežbanje za odločilne boje, ki jih mora vsak človek izvo-jevati za svoje zveličanje.
Postni čas s svojimi odpovedmi je vsako leto za nas to, kar so orožne vaje za vojake. V teh vajah si obnove gibčnost, hitrost, spretnost v rabi vsakovrstnega orožja, da ostanejo vedno polno sposobni za resnično borbo, kadar koli postane potrebna. Postni čas je za nas dobe, v kateri urimo svoje duševne moči, si pod-vržemo nižje sile svoje narave, si pri svetih zakramentih utrdimo nadnaravno življenje milosti, se tesneje združimo z Jezusom, da bo On vse leto v nas varno in, nemoteno vladal. Po štiridesetdnevnih vajah naj bi postali boljši, zvestejši in selja zmagoslavnega Kristusa, vredni nagrade, ki jo Gospod obljubuje vsem, ki čuječi in budni stražijo kraljestvo božje v svojih dušah.
Škof GREGORIJ ROŽMAN
dopolnjeno je
Odlomki iz knjige španskega pisatelja C. M Hercdia I). J.: “Spomini poročevalca iz Kristusovih časov” (3. knjiga, drugi del)
Kadar sem doma, vselej okoli poldneva rad za kratek čas hodim na streho gledat, ali se opazovanja mojih dveh Grkov, ki nn moji son-
čni uri in na peščenih in vodnih urah opazujeta čas, skladajo z opazovanji Rimljanov na trdnjavi Antonija. Ti imajo navado, da ob dvanajstih zazvone z vseh stolpov na obzidju rimske posadke kiičoč k obedu.
Poln težkih misli sem kar iz navade stopil na streho. Sonce 'js nenavadno močno sijalo. Pogledal sem proti severozahodnemu delu jeruzalemskega mesta in jasno razločil veliko množico ljudi, ki se je gnetla okoli nizke vz-
petin,’, ki se imenuje Golgota ali kraj mrtvaških lobanj. V tem hipu so z Antonije zadonele trobente naznanjajoč poldne. Ne morem povedati, kdj sem občutil ob tistem glasu -vojaških trobent: zazdelo se mi je, da razglašajo smrtno obsodbo nad mojim narodom, ki je prenehal biti svoboden in samosvoj, ko je po volji svojih duhovnikov sprejel rimski jarem. Pogledal sem na Kalvarijo, ki v ravni črti ni niti osemsto metrov daleč, in ves presenečen zagledal, da na mesto enega križa zasajajo v zemljo tri.
“Kaj pa to pomeni?” sem sam sebe spraševal. “Koga bodo še križali? Ali je mar mogoče, da Ga hočejo tako zelo ponižati, da ua bodo pustili umreti v družbi pravih liuuo-delcc-v?. .
Tedaj je zapihal zelo hud veter in dotl-j jasno nebo se 'je začelo oblačiti.
“Pojdem,” sem si dejal. “Pojdem k smrti Sina božjega, čeprav na srce poči, ko se bodo dopolnile prerokbe in bo izrečena obsodba nad mojim narodom. .
Naglo sem odšel dol in na vso moč hitel po praznih mestnih ulicah; ves Jeruzalem je bil zbran v templju ali na Kalvariji.
Po poti sem premišljeval: "Ali ti nesrečneži hočtijo, da bo prelita kri Sina božjega zares padla na nje? Ne, jaz ne maram pod križ med one, ki cesarja razglašajo za svojega kralja in se odpovedujejo Kristusu!” Krenil sem na trdnjavo Antonijo, kjer sem mislil, da 'je moj rimski prijatelj Kvart.
Straže, ki so me poznale, so me pustile noter. Prekoračil sem veliko dvorišče, kjer so vojaki ravno -veselo obedovali.
Nekega centurija sem vprašal po Kvartu. Povedal mi je, da je na vrhu stolpa, šel sem gor, pa mi je zastavljala pot skupina starešin in duhovnikov, ki so prišli k Pilatu, ne da bi ss bali onečičenja.
Prišel sem prav v hipu, ko je namestnik stopil ven, da jih sprejme:
“Kdj pa še hočete?” jih je ogovoril napol jezno napol norčevaje se. “Saj vašega kralja že križajo!”
Najstarejši izmed duhovnikov mu je rekel: “Videli smo, da NAPIS, PISAN Z GRŠKIMI, LATINSKIMI IN HEBREJSKIMI ČRKAMI, ki si ga dal nabiti na križ, piše: Jezus Naza-renčan, judovski kralj! NIKAR NE PIŠI: “JUDOVSKI KRALJ”, AMPAK, DA JE ON REKEL: “JUDOVSKI KRALJ SEM,”
Pilat jih 'je nad vse zaničljivo pogledal in rekel: “Rim nima navade, da bi pred voz svojih Cesarjev vpregal norce, ki si le domišljajo, da so kralji, ampak resnične kralje! Zdaj pa brž odtod," se je zasmejal, “da se ne omadežujete, ker bi potem še velikonočnega 'jagnjeta ne mogli jesti.” Ker so se še obotavljal^ je odločno rekel:
“KAR SEM PISAL, SEM PISAL!”
Zgražajoč se sem se umaknil tem nesrečnežem, ki so javno priznali, da nimajo drugega kralja ko cesarja. Odšel sem na streho, odkodur se vidi na Kalvarijo.
Tam je stal Kvart s pergamentom v roki, zraven njega pa je klečal Zahdj.
“Koga so križali z Učenikom?” sem vprašal tega.
"Diznia in Gestasa, dva razbojnika,” mi je
odgovoril. Kvart pa mi je s prstom pokazal pergament in rekel: "IN JE BIL PRIŠTET MED HUDODELCE!" (Iz 53).
M.dtem je nekaj oblakov, bolj črnih in gostili ko zemeljska smola, začelo zakrivati ul .jo. Pokleknil sem med ivvarta in Zaheia. Kar zaslišim glas obeh obsojencev, ki sta kiičaje preklinjala Jezusa.
“Ga mar tudi Diznia psuje? ’ Seni vprašal.
"Ker so mu pač dali vina z žolčem in j-pijan, ’ je odgovoril Zahej.
Jezus je slišal te psovke in je povzdignil oči k nebu, rekOč: “OcE, ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO, KAJ DELAJO!"
“Kaj počenjajo onile vojaki,” sem vprašal bliž.ljega Rimljana.
"Navada,” je ougc/oiii, “dovoljuje onim, ki izvršujejo obsodbo, da si med seboj po-lazdele oosojenčevo imetje. Zato so VOJAKI, KI SO GA NA KRIŽ PRIBILI, VZELI OBLAČILA l.\ NAPRAVILI ŠTIRI DELE.”
"Saj s kockami žrebajo!” sem ogorčen dejal.
“Pač zato, ker mu je SUKNJA BILA BREZ ŠIVA IN OD VRHA 1ZCELA STKANA,” mi je odgovoril, "SO GOVORILI MED SEBOJ: “NIKAR JE NE RAZPORJ1MO, AMPAK ŽREBAJMO ZA NJO, ČIGAVA BODI.”
Tedaj sem se spomnil njegove matere Marije- Ona mu jo je bila stkala kakor jo je tudi velikemu duhovniku.
“To spada k dnevnemu redu," se je oglasil Kvart in pokazal ono mesto v psalmu (21, 19): “RAZDELILI SO SI MOJA OBLAČILA IN ZA MOJO SUKNJO SO VADLJAL1...” Pri teli besedah mi je vse telo spreletela mrzla groza, da sem si mislil:
“Celo ta majhna in sramotna podrobnost 'je bila prerokovana!” in videč pod križem stati njegovo mater Marijo, sem premišljeval: “Kaj je v tem trpela ta blažena ž-na! Niti suknje ji ne puste -v spomin na sina! Pa jo je sama stkala s svojimi rokami! Strašen meč je presunil li.jeno srce!"
Minili sta že dve uri, ko mu Gestas v grozr nih bolečinah zaklical:	“AKO Sl KRI-
STUS, REŠI SEBE IN NAJU! . . ."
Diznia, ki je bil dotlej nezavesten, je po teh besedah dvignil glavo in se oglasil:
‘ALI SE TUDI TI NE BOJIŠ BOGA, KO SI V ISTI OBSODBI? IN MIDVA PO PRAVICI, KAJTI PRIMERNO TEMU, KAR SVA STORILA, PREJEMAVA; TA PA NI STORIL NIČ HUDEGA."
“Vidite! Vidite!" je vzkliknil Zahej. "Le močno vino ga je napravilo za bogokletneža!"
Tema, ki je postajala vedno večja, se je teda!j za nekaj hipov umaknila, skozi odprte oblake je prisijal sončni žarek, ki je vidno obsvetil Jezusa. Diznia se je na svojem križu malce okrenil, pogledal napis nad Jezusom in bral: “JEZUS NAZARENČAN, JUDOVSKI KRALJ.” Oči so mu izstopile in modrikaste ustnice so ponavljale:	“Kralj — kralj —
kralj.” Potem se je obrnil k Jezusu in mu proseče in ponižno rekel: “GOSPOD, SPOMNI
lSE M|:, KADAR PRIDEŠ V SVOJE KRALJESTVO.”
°b teli hudodelčovih besedali, ki so se tako 111:1,0 skiadale s preklinjanjem Judov, so vsi ILe^encčeni onemeli. Med splošnim moikom Jczus pogledal razbojnika, se mu nasmeh-i-i nepopisno nežno vzkliknil:
‘"Resnično, povem ti, danes boš z Menoj v raju:-
>'ek^l 11,1 besedah je Kvart globoko ganjen
“Blaženi razbojnik! Edini on je vpričo 'sega Izraela brez ozira na ljudi priznal, da 16 Jezus Kristus Kralj, čigar kraljestvo je v “ebesih, ker je Sin božji.”
1 vam sc je zmeraj boij zgoščala. Naenkrat i4s*išimo trpeči Jezusov glas, ki je rekd: MOJ BOG, MOJ BOG, ZAKAJ Sl ME ZAPUSTIL?”
te hebrejske besede so bile nepopisno otož-Mislil sem, da mi srce poči.
■v vari se mi je nagnil k ušesu in dejal: salm (gl) navaja. Začenja se s temi bese-rlnii- Tukaj je: “JAZ PA SEM ČRV IN NE ČLOVEK, ZASRAMOVANJE LJUDI IN IZV R-«EK LJUDSTVA. VSAKDO ME ZASMEHU-E. Ki ME VIDI, USTA ODliRA.JO IN Z “■LAVO MAJEJO, REKOČ: V GOSPODA JE n» PAL, OTME NAJ GA, REŠI NAJ GA, KER SE GA RADUJE. . .” In kakor da bi °jaki nevede hoteli dopolniti prerokove be— 0(‘e, ko so slišali, da Jezus po hebrejsko ,, !c0 Eoga — Eli, Eli, in mislili, da kliče j“jo, so rekli: "GLEJMO, ALI PRIDE ELI-, i ’ *>A GA SNAME!” Nato je Kvart strašno ladnokrvno dejal:
Ee malo še manjka pa bodo prerokbe do-|K>|njene: ”	1
ki/ e/aj Jezus L umirajočim glasom za-“ŽEJEN SEM!"
koga je še manjkalo,” je rekel Kvart. SJALA JE ONDI POSODA, POLNA KISA. ,!,1K°J JE EDEN IZMED VOJAKOV PRI-,,ekel, VZEL GOBO, JO NAPOLNIL S KI-
p,;i, nataknil na trst in mu dajal
P*1 E DRUGI PA SO GOVORILI: “PUSTI, OGLEJMO, ČE GA PRIDE ELIJA REŠIT." “Poslušaj psalm” (58, 22), mi je dejal JWart: “in V MOJI ŽEJI SO MI DALI PITI
No je Jezus vzel kisa, je rekel:
“dopolnjeno je!”
\rxi^ZVS PA JE SPET ZAKLICAL Z MOč-DDASOM: “OČE, V TVOJE ROKE IZID n SVOJO DUŠO!" IN KO JE TO KKEL, JE NAGNIL GLAVO INI IZDIHNIL.
> . tem hipu so zadonele duhovniške trom-v'. ,1,1 naznanjale, da se zdaj začenja najslo-•\ 1,1 tse darovanje velikonočnega jagnjeta..
1° 3® nenadno prekinil strašen potres, je m t,arovanje zdaj ni bilo več potrebno, saj bilo le predpodoba Križa: pravo Jagnje
božj
e le bilo pravkar darovano na Kalvariji.
Gospodu všečnih daritev je bilo za vselaj konec. Tempelj je izgubil pravico obstanka, a tudi judovske daritve so bile zdaj brez pomena. Izraelsko ljudstvo, moj narod, bo razpršeno med vse narode.
Prerokbe, nanašajoče se na smrt Mesija, Sina božjega, so bile uopoinjene.
“ZAMAJALA IN STRESLA SE JE ZEMLJA, TEMELJI GORA SO SE ZIBALI IN MAJALI" je prerokoval psalmist (17, 8) in tako se je zgodilo. Ta grozni potres je bil še toliko strašnejši, ker je nastala popolna tema. . . Antonija se je gugala in od templja so prihajali kriki groze preplašene množice, ki je v tezui bežala, se spotikala in padala, hoteč ubežati iz poslopij, katera so se grozila sesuti.
Vrgel sem se na trebuh, kakor sem bil storil nekoč ob potresu, ki sem ga doživel na Siciliji. Ampak ta je bil mnogo, mnogo hujši-že sem mislil, da me bo zdaj zdaj konec. Prav tako so bržkone mislili tudi drugi mestni prebivalci. Stolp se je kar naprej majal in slišalo S3 je strahotno grmenje, SKALE SO POKALE IN GROBOVI SO SE ODPIRALI. . .
Slednjič se je strašni potres končal, a tema je še ostala. . . Polagoma pa so se črne megle začele redčiti, med oblaki se je pokazalo sonce podobno krvavemu madežu. Tedaj se je pokazala tudi Kalvarija.
Jezus je visel na križu, glava mu je bila nagnjena kakor se je nagnila, ko jc izdihnil. Pod križem jc stala in objemala križ Magdalena ob Gospodovi materi Mariji. To je podpiral zvesti učence Janez. Vojake, ki so ga stražili, je vrglo na tla. Na vznožju grička je stala skupina zvestih žena, KI SO IZ GALILEJE PRIŠLE ZA NJIM V JERUZALEM. Bolj vztran so stali strašno preplašeni JEZUSOVI ZNANCI, KI SO TO OD DALEČ GLEDALI. Druga množica se je na vse strani raz-bcgnila in se trkala na prsi.
KO JE STOTNIK, KI JE STAL NASPROTI KRIŽU, VIDEL, KAJ SE JE ZGODILO IN DA JE IZDIHNIL S TAKIM KLICEM, se je prvi zavedel in je, d asi pogan, brez vsakršnega strahu SLAVIL BOGA IN REKEL: RESNIČNO, TA ČLOVEK JE BIL SIN BOŽJI!”
To priznanje iz ust Rimljana me je pretreslo: to 'je bila obsodba mojega naroda, ker se nobeden izmed mojih vkljub vsemu ni upal kaj takega priznati razen razbojnika Dizma, prvega podložnika Kristusa Kralja.
Še bolj me je pa zmedlo, ko so po vzgledu svojega poveljnika TUDI VOJAKI, KI SO GA STRAŽILI, GOVORILI: "RESNIČNO, TA JE BIL SIN BOŽJI!”
Kvart mi je zmagoslavno dejal: “Zdaj se začenjajo dopolnjevati Učenikove prerokbe: “KO BOM VISOKO POVIŠAN — je dejal — BOM VSE K SEBI PRITEGNIL. In prve je pritegnil moje rojake Rimljane. Resnično, On 'je Sin božji!”
Prvo zadostilo za izvršeni bogomor se je zgodilo na kraju samem. Dali so ga ti, ki so Ga, izvršujoč dolžnost, VISOKO POVIŠALI.
Prevedel France Kremžar
ßMS mum TEPEM mn » UDIH
N E IZRAZNA VREDNOST ŽE DESETLETNEGA NARODOVEGA IN BEGUNSKEGA TRPLJENJA
‘Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu. — (Iz besed sv. apostola Pavla Rimljanom.)
Od velikega tedna leta 1941 dalje je slovenski narod in m* z njim kakor razpet na križ. Vojska, zlom prve Jugoslavije, zasedba pa neizprosnem zverinsko krutem sovražniku, selitve, streljanje talcev, zapori, preganjanje, pomanjkanje, strah, istočasno na nepopisno krvava boljševiška revolucija, ki je proglasila i op, požig in umor za zakonito gibalo svoje dejavnosti.
Koliko tisoč slovenskih ljudi, starih in mladih, mož in žena, fantov in deklet je od tedaj po strašnih mukah omahnilo »v prezgodnje grobove! — In nato vetrinjska tragedija, marš 12 po tisoč mož močnih bataljonov slovenske narodne vojske v smrt v Teharje, v Hrastnik, v Podutik, v Kočevski Kog, demokratično mislečemu narodu doma in nam v begunstvu pa strašno razočaranje nad zmagovalci v drugi svetovni vojski, nad silnimi gospodarji sveta, za katere smo doma delovali in hrepeneče čakali, kdaj bodo njihove bojne ladje priplule ob slikovitih obalah hrvntsko-slovenskega Jadrana, da z vriski pozdravimo zavezniške divizije, ki prihajajo rešit slovensko ljudstvo okupatorja in boljševiškega klanja! — Nič tega, prav nič! Noč j c legla nad naš narod in leži nad njim vse od maja 1945. leta dalje, in zdi se, da je ta noč tako nepredirno temna in dolga, da nam nikdar več ne bo zasijala svetla lučka v daljavi, nikoli več zasvetila odrešilna zvezdica na nebu našega življenja--------
Vsemu nepopisnemu fizičnemu trpljenju našega naroda pa se je pridružila še strahotna duhovna suhota, tisti grozni vtis zapuščenosti <>d Boga samega, ki noč in dan kljuje v možganih in tako hudo tare duha, da ima človek včasih občutek, kakor da se mu je srce v prsih od same bolesti in bridkosti stisnilo v neznatno proseno zrnce.
Taka je iv glavnih obrisih ZUNANJA slika nas in našega naroda te dni in bi človek res lahko zapadel napačni misli, da bi se zasmilil samenVp sebi in da bi brezplodno miloval sebe in svoj narod. Ali pa je tudi naša NOTRANJA slika v resnici taka?
Zajemimo globoko sapo, premislimo nekatera dejstva in prepričali se bomo, da je položaj drugačen.
DVE POMEMBNI ČRTI
Potegnite črto Stettin—Trst! Potegnite nato črto Poznanj—Budimpešta—Ljubljana! Prvo so potegnili generali in državniki po končani vojski. Drugo je potegnila sv. Cerkev skoro neposredno pred II. svetovno vojsko. 4’ Poznanju je zboroval mednarodni kongres Kristusa Kralja, v Budimpešti mednarodni evharistični kongres, v Ljubljani 1. 1935 evharistični, leta 1939. pa mednarodni kongres
Kiistusu Kralja. Obe čili sta si skoraj vzporedni in je piva malenkostno pomaknjen« bolj na zapad. Narodi, prebivajoči vzhodno teh dvt h črt pa so narodi, ki so na milost in nemilost prepuščeni v preganjanje po brezbožnem boljševizmu. Za Slovence je gotovo: kongresa leta 1935 in leta 1939 sta bistveno utrdila naše ljudstvo v veri v Boga in v njegovo postavo, da se je moglo upreti brezbožnemu navalu, da je moglo dati toliko mučenikov za sv. vero in sv. Cerkev. Iz teh kongresov črpa naš narod še danes moč, da stanoviten v veri in zivest sv. Cerkvi vdan v božjo voljo prenaša vse svoje silno trpljenje. Ali se ti, bravec, ne usiljuje ob tem misel, da nas je hotel Kog posebno izbrati za to silno trpljenje, nas, Poljake in Ogfe in vse narode vzhodno o.l črte Poznanj, Pošta, Ljubljana? HI ondi Mindszcnty, dr. Rožman, Stepinac, toliko poklane in po ječali vzdihujoče duhovščine in poklane verne ljudske množice — vse to p» so trume vojskujoče se Cerkve, ki zmaguje vedno tedaj najbolj, kadar najbolj trpi.
TKN.JE IN OSAT
Trpljenje je naš delež na tem svetu, kazen za greh prvih staršev: “V potu svojega obraz« boš jedel svoj kruh in zemlja ti bo trnje in osat rodila.” To 'je napoved samega Boga praočetu Adamu, da bo človeštvo trpelo do konca dni. Je pa to trpljenje obenem ODRE' SILNO sredstvo za človeka: zakaj le z njim sl moremo ohraniti življenje in obstanek, napredovati, in z njim zlasti, pravzaprav samo z njim se sami odkupiti pred Bogom za svoje napake in grehe. Znan je Goethejev verz: Des Lebens ungemischte Freude ward keinem Irdischen zuteil." Ali pa Gregorčičev: “Popolne, neskaljene sreče pod solncem ne včakft zemljan.” Tudi tak, ki ima na videz vsega dovolj, v resnici mnogo trpi. Če ne javno, pa skrito; če ne snovno, pa duhovno. Vsak človek mora trpeti. N ihče se ne more izogniti križem in težavam. Tomaž Kempčan ugotavlja v “Hoji za Kristusom": “Križ je vedno pripravljen in te čaka povsod. Beži, kamor hočeš, ubežal mu ne boš; zakaj kamor se obrneš, poneseS sam sebe s seboj in vedno najdeš sam sebe. Obrni se gor, obrni se dol, obrni se ven, obrni se noter; povsod boš našel križ in povsod je potrebno, da si potrpežljiv, ako hočeš imeti srčni mir in si zaslužiti večni venec.”
človek sicer pred trpljenjem beži in se nm ogiblje, a ogniti se mu ne more. In to še nekako razume za bolj navadno trpljenje. Ko se pa zgrne nanj tako hudo trpljenje kot je današnje, apokaliptično, tako, kot ga je videl »v. apostol Janez v svojem zamaknjenju, tedaj misli, da je preveč in ne po božji volji; In vendar Bog dopušča vsako trpljenje, tudi najhujše, čim večje je namreč naše trpljenje, tem višjo notranjo vrednost Ima, kakor ima najvišjo vrednost Kristusovo odrešilno trp-
•jen j e, ki je bilo tolikšno, da ga vsota trpljenj vseh ljudi vseli časov ne more doseči v bridkosti.
TRPLJENJE PO NEDOLŽNEM
Na|e in našega naroda trpljenje je pa tako, da bi v mnogih slučajih mogli reči, da trpimo po krivem, to je po nedolžnem. Ni nam sicer dana sodna oblast nad samim seboj, to Je pridržano večno pravičnemu Sodniku, a zdi sp nam tako. Prav to trpljenje po ‘krivici’, trpljenje po nedolžnem pa je večini ljudi nerazumljivo, češ: “I)a toliko trpini po pravici, naj bi bilo! Toda po krivici in po nedolžnem! 'ii je še Bog, ki dopušča to in to, da trpe zares nedolžni in celo otroci?”
Tako govorjenje, bogokletno na eni strani, dokazuje na drugi strani, kako malo pravega verskega mišljenja 'je v nas. Zakaj: če po pravici trpim, t. j. če sem s trpljenjem kaznovan le za svojo krivdo, kje je potem vrednost trpljenja? S takim trpljenjem samo zadoščam pravici. Kadar pa trpini po nedolžnem, trpim zavestno in se predani božjemu vodstvu v svojem trpljenju, tedaj ima moje •rpljenje še vse večjo vrednost. S takim trpljenjem se približujem božjemu Jagnjetu, ki je s krivičnim trpljenjem, s trpljenjem po nedolžnem odrešilo človeštvo. Kaj bi bil Kristus, če bi bil le trohico trpel po — pravici? Slaboten človek in ne Bog! čim več torej človek tipi po nedolžnem, tem bolj postaja podoben Križanemu, ne le v trpljenju, nnrpak tudi v zasluženjii. In kadar človek odpušča svojim preganjavcem in še zanje •n njihove duše moli, tedaj postaja do neke mere Bogu enak, zakaj najbolj božji je členek tedaj, ko iz ljubezni do Boga odpušča svojin, sovražnikom in jih ljubi. Veliko trpljenje je torej posebno velika milost božja. ev doumemo to, bomo dčjali: “Zahvaljen, Gospod, za vse trpljenje, ki si ga poslal nad nas in naš narod!”
važno ni, kaj trdimo, ampak kako
In ti daj bomo razumeli, da ni bistveno Važno ugibati, kaj nas še čaka in kaj čaka naš narod v bližnji in daljnji bodočnosti, mar-'cč, da je važno to, kako bomo znali vse križe in težave nositi v Bogu in po njegovi volji. l‘otem sv trpljenja ne bomo bali, ga bomo doumeli do kraja in si želeli še hujšega, zato da se Bog poveliča in da se z njim poveliča naš narod.
Tako bomo postali utrjeni v duhu, da bomo gospodarji vsakega položaja, na naj .pride nad nas kar hoče. Saj ni nikjer rečeno, da nas ne čaka še hujše preganjanje kot smo ga že prestali. Rog ve, le On in ne mi. Toda ne bojmo se: veseli in srečni bomo, če bomo prav doumeli vrednost trpljenja. Ko človek daruje lepljenje Bogu, tedaj duša veselja poskoči in zabrni kot bi pritisnil na srebrno struno. Ne bojmo se trpljenja! Ne v samo pomilovanje bi na jok! Pogum, dvignimo glave! Neizrazna ■ie vrednost trpljenja nas in našega naroda, če docela trpimo v Bogu, za Boga! Takih nas nihče n< ho premagal. In prišel bo čas, ko bo ukazano Satanu: Bežite peklenske sile! Le v trpljenju bomo rešeni mi in naš narod.
ŽUŽEK FRANCE
g © OŠ I M J) I
Gozdovi po dolenjskih gričih so zazoreli. V 11'ajlepše barve se je prelivalo listje brez in bukev in hrastov in nagnoja v Jatni od št. Janža do Dol in do Kuma. Ogromna črna jezera na tej pisani trati so bili hojevi gozdovi.
Iz tal so poganjale gobe, zaklad bajtarjev, v neverjetni množini.
Kostanj je že odpiral porumenele Ježice in stresal no tleh svoj zlatorjavi dobri sad, da je bil začimba za novi mošt, ki je kipel po zidanicah. Po njivah je zorela ajda. živo rdeča stebla so že bila skoro brez listja in obetala bogato žetev.
Tudi vinograd je dozorel. Prazne so ostale trte, veter jim je trgal zadnje liste raz olesenele mladike. Po zidanicah je prijetno žuborelo poj kipelnimi vehami. Ob žuborenju so sanjali starčki, sanjali fantje.
V Oreliovški goli pod Kalom je tako sanjal Jože. Dan za dnem je hodil cd Št. Janža gori pogledovat zidanico. Pa je dan za dnem nosil s seboj eno željo, da bi spet mimo zidanice prišla Marica. Tudi v njem je dozorela misel: motam .,<< vprašati, če bi hotela biti moja.
Pi< d pol Uta mu jr prvič stopila v bližino. Kopat je prišla. Kot breskov cvet ji je žarel obiaz pod rdečo ruto, izpod katere sta viseli dve močni kiti pšeničnih zlatih las. Rjavi okrogli roki sta kopali, kopali. Takrat so ga prvikrat srečale njene oči. Ni vedel, ali sijo iz njih nagajivost ali ljubezen, čutil je le, da ga te oči grejejo in vabijo, da sr jim ne more ustavljati.
Začel jo jr iskati. Hodil je po vseli potili, kjer bi jo mogel srečati, poiskal vsako priliko. Kadar jo je vidri, se mu je nemir poveča!, hrepenenje razživelo do bolečine. Kot Trnje se mu je vsajalo v srce, ko je slišal čudne besede o njej in o materi. Nezakonska je bila in ima še drugo sestro prav tako; mati .n- pokvarjena popolnoma, kako bo Marica drugačna, saj že tudi ona v svojih sedemnajstih letih gleda za vsakim, čutil je odpor doma, na trdnem gruntu odpor očetov in materin in odpor sestra, če bi sv hotel navezati nanjo. Pa v njem je raslo in zorelo preko vsega, čutil je, da ga vleče nase z vso silo.
Tisti julijski večer mu jo je približal. Iz mlina pod Nunskim logom je spela navzgor proti poti, ki gre nrcko Orehovške gore in Sviževega proti Kalu. Težak meh moke je imela na hrbtu. Nad potjo v lopi pred zidanico je sedel.
Poklical 'jo je: “Marica, ali se ne boš nič odpočila. Sem pojdi, da se oddahneš in odžejaš. Takrat je čutil, da je v njenih očeh zažarelo nekaj toplega. Odložila je in se vsedla poleg njega. Beli zobje so se zasadili v svinjino in beli kruh. Ko je pila, so preko ma-jolike švigali njeni pogledi. “Jože, Bog lonaj ti, saj sem bila res potrebna. Zdaj pa moram naprej, da bom do noči doma, saj sc že komaj vidi."
“Ne mudi se ti še, Marica, posedi še malo. ali me prav nič ne maraš, da bi tako hitro odšla." Prijel jo je za roko; čutil je, da sc
je narahlo stresla. Potegnil jo je nazaj na klop. “Marica, rad te imam, ali bi hotela biti moja," ji je šepnil. Zdelo se mu je, da se pre liva neskončnost iz enega sveta v drugega, ko je nastal trenutek tišine. “Jože," je zašepetala, “saj veš, da to ni pametno, nemogoče, iz kakšne hiše si ti, iz kakšne jaz, pa še, kaj že sedaj o meni govore."
Tedaj je čutil, da gevori žalost iz njenih besed. “Marica, kaj govore o vaši hiši, me ne briga, kar govore o tebi — mislim, da ni res. Ali se motim?"
Marico je oblila rdečica. Povesila je glavo, zadušen vzdih Jožetu ni ušel. Tedaj mu je položila roko na rame in nanj naslonila glavo, da so mu kite padle na prsi. Jože je čutil, da ga je streslo do zadnjega vlakna, zadr-getal 'je, kot je drhtelo njeno mlado telo ob njem.
“Jože, sama ne vem, kaj je z menoj? Včasih se mi gnusi vse življenje moje mame, da bi želela iti daleč, daleč, biti sama in pozabiti vse, da bi rada umrla. Drugič pa spet vse valovi v meni, kot bi se pretakal po meni sam živ ogenj mesto krvi, da bi se vrgla v naročje in pila to, kar se mi drugače gabi, do zadnjega diha. Dosedaj sem hodila samo po robu prepada, kdo ve, če ne zdrknem, če ne bom dobila močne opore.”
“Marica, naj bom jaz tista opora, nič ne boš pogrešala, varoval te bom, če hočeš."
Jože je videl njen udan, ponižen pogled. Všesa so mu ujela njene besede: “Kako bi rada, če bi le bilo mogoče."
“Ne boj se, Marica, samo malo boš počakala. Tole zimo grem k vojakom; devet mesecev bom odslužil, ker sem sam pri hiši, potem pridem in te vzamem na varno."
Marica je odšla. Upognjena pod mehom moke se je v mraku pomikala naprej. Jože je strmel za njo, dokler je ni objel mrak v gozdiču.
Jože je čez mesec odšel k vojakom. Pisma so romala k Marici ir. odhajala k Jožetu, nihče ni vedel za rijuno skrivnost. Marica je cvetela v tihi sreči, Jože je hrepenel in štel tedne in dni, kdaj bo prost.
Kot bi odrezal, so pisma odnehala. Jože si ni znal razložiti. Ni dobil odgovora na nobeno nismo. Vprašati ni upal nobenega drugega.
V	tistem času je Marica bojevala svoj najhujši boj. Na ledeni poti ji je spodrsnilo, da je padla znak in si zlomila hrbtenico v križu.
V	bolnišnici ji je sestra domačinka, ki jo je negovala kot mati, čez nekaj dni razodela strašno resnico. Do smrti, ki se lahko zavleče za nekaj let, bo ostala hroma od pasu doli. Onesvestila se je v strašni bolečini. Stresal jo je neutolažljiv jok, obupavala je nad vsem.
Sestra Ana je sedela ob njej in trpela z njo. “Pogldj, Manca, kaj bi na s teboj bilo, če bi bila zdrava? Saj mi ne boš zamerila, če te na to spomnim, ali bi se ti zdelo boljše biti zdrava in živeti tako življenje kot ga živi mama, ali lepo se pripraviti na smrt in iti v nebesa, v srečo, katere zemlja ne premore, ki je edina zadosti velika, da da mir Človeškemu srcu,"
“Ne, sestra, ne, nočem umreti; Saj ne bi živela tako kot mama. Omožila bi se, Jožeta Gajskega bi vzela, saj ga poznate, vsaj hiš° in starše, pa bi lepo živela in srečno. Zakaj sem prav jaz tako nesrečna. Celo življenje do seda'j nisem imela lepe ure. Zdaj, ko se je odprla pred menoj sreča, pa je prišlo to, kako more Bog to pustiti, sestra, kako?"
“Pomisli Marica, kaj pa, če bi Gajski ne bili zadovoljni. Kaj, če bi ti očitali mamo, obrekli tvoja mlada leta; premlada si še. ljudi ne poznaš. Ali ne pomisliš, koliko je deklet, ki bi rade prišle v Gajsko hišo, vse bi bile proti tebi. . .”
“Ne, ne, ne," je jokalo dekle.
Sestra Ana ji je pokazala na križ nad posteljo.
“Marica, morda še nikoli nisi zares pomislila, zakaj je božji Sin nebesa zapustil. Neskončno srečo je zamenjal za revščino, poniževanje in trpljenje, čeprav je vse vedel naprej. Tudi zate je to storil, tudi zate se dal pribiti na križ. AH misliš, da Tisti, ki se je dal zate na križ pribiti, more dopustiti kaj takega, kar bi bilo v tvojo nesrečo in škodo. On vidi naprej, kaj te čaka, če bi bila zdrava, in kaj bo s teboj po teu nesreči, če je to dopustil, verjemi, da je zate to prav."
Dekletu so se znova vlile solze. Obraz je zakopala v blazine in jokala, jokala. Sestra Ana si je utrnila solzo s prosojnega lica, jo tiho pokrižala in odšla.
Marica se je izjokala. Oči so ji obstale na križu, čudno so se ji ujasnile misli. “Nič ne morem spremeniti, kaj imam od tega, če se upiram?" Pred očmi ji je še vedno lebdel bled prosojni obraz sestre Ane. — Kaj ima ona od življenja. — Sama ne užije nič sreče, pa še trpljenje drugih prenaša. — čemu? Z bogate kmetije je. Bi se lahko dobro omožilo. Č211111 je prišla sem?
“Neskončno srečo je zamenjal za človeško revščino, ponižanje in smrt na križu, čeprav je za vse naprej vedel." Kot blisk so posvetile spet besede sestre Ane v njeno trpljenje. “Ali ni ona tudi zato prišla sem?"
Marica se je v neslednjih dneh umirila in udala. Sestra Ana je ure presedela ob njej in ji odpirala oči v novo življenje trpljenja, priprave na počasno umiranje,
“Poglej, Marica, poznaš Orehovškega strica Jerneja. Trto je speljal v hišo skozi okno, da jo prisili, da požene zelenje, da ima za Veliko noč vstali Jezus zeleno trto, da ima za sv. Rešnje Telo monštranca cvetočo trto. Če bi trto pustil neobrezano, bi podivjala, ne hi cvetela, ne rodila, če bi je ne speljal skozi okno, bi zelenela počasi kot druge, bi jo lahko dobila pozeba, lahko uničila toča ali bolezen. Tako pa jo uklene v hišo, da ozeleni hitro in zacveti. Ali ni tebe Bog tako uklenil zato, da boš za nebesa gotovo ozelenela in zacvetela varna pred pozebo, boleznijo in točo? P» še eno, Marica, kdo ve, katere duše čakajo, da jih ti s tvojim trpljenjem, ki bo hudo, zelo hudo, rešiš? Verjemi, da boš bolj bogato končala svoje življenje kot drugače, verjemi, da te ima Bog posebno rad in tudi od tebe čaka posebne ljubezni."
Marico so pripeljali domov, Nekaj pisem
jo je čakalo. S silo se je morala premagati, tla ni padla znova v obup.
Dneve je presedela v postelji in šivala in vezla, popolnoma predana dobri volji mame •n sestre, ker se ni mogla ganiti nikamor.
Jožetu je pisala. Nič mu ni omenila svoje žalosti in bolečine, samo njemu je vlivala pogum.
“Jože, Bog ve, da ne bi bilo dobro in srečno za najini duši, zato je to dopustil. Bodi srečen z drugo, jaz bom počasi zorela za nebesa."
Za Veliko noč je prišel za par dni na dopust. Ni se zmenil ne za poglede ne za govorice. šel jo je obiskat. Sedel je ob posteljo, jo prijel za roko: “Marica, Marica, zakaj sem prav jaz tako nesrečen." Niti solza mu ni kanila iz oči, tako ga je bolelo.
“Jože, verjemi, da je tako prav, saj sem tudi jaz trpela, ko sem gledala vse samo s telesnimi očmi. Zdaj že čutim, da je drugače. Zdi se mi, kakor bi se zame zagrnilo zemeljsko življenje, kot na tiho nedeljo zagrnejo v cerkvi križe in podobe. Zame se je začel teden trpljenja, veliki teden. Koliko časa bo
KRŠČANSKI
Vsaka religija (vera) je v primerjavi z materialističnim svetovnim nazorom optimistična.
MATERIALIZEM mora pripeljati mislečega človeka v obup. če je vse na svetu le materija s svojimi silami, če člo-veška duša ni »usmrtila, Č3 za tem življenjem ni drugega, čemu sploh še živimo. I)a jemo, pijemo, uživamo in se plodimo! Dobro, dokler vse to zmoremo brez težav. Toda milijoni ljudi ss morajo pehati v trudu in znoju, da si pridobe potrebni kruh. V neznosnih razmerah globoko v rudnikih si služijo kruha pri brnečih strojih, ki jih spravljajo v obup, in na tisoč drugih načinov garajo noč in dan. Ali sc jim splača? Č2z nekaj let izgarani umrjejo. Tisoči in tisoči so bolni, silno trpe; upanja na ozdravljenje ni. čemu vse to trpljenje? Ali hi ne bil samomor najbolj na mestu? ČEMU V TRPLJENJU ČAKATI NA SMRT, ČE PA JE Z NJO VSEGA KONEC, čimprej umrješ, tem manj trpljenja, če sem bolan in v trpljenju, zakaj bi ne umrl že danes! čemu naj bi čakal, da bom jutri umrl v hujših mukah, kot jih imam danes. Po smrti je tako vsega konec.
Vse filozofiranje, s katerim skuša materializem najti smisel življenja, jc neprepričljivo. Z« zdrave ljudi, mlade in bogate ima sic<*t »ckaj smisla, toda za reveže, trpeče in stare ljudi v pomanjkanju, pa je popolnoma odveč-Samo roga se njihovemu trpljenju.
trajal, ne vem; vem pa, da bo prišla kmalu tudi zame Velika noč za vedno, tedaj bom vedela, čemu mi je Bog to poslal, bom spoznala, da je bilo to, kar mi je rekla sestra Ana, da sem kakor mladika, ki je napeljana skozi okno v hišo na gorko, da hitreje ozeleni, zacveti, in vse to brez nevarnosti. — Jože, žixri srečno, jaz ti bom več pomagala k sreči s trpljenjem kot če bi bila tvoja."
Jože je odšel kot bi bil izgubljen. Znašel se je pred zidanico. Sedel je. čez čas je vzdihnil: “Zdaj so mi ostali samo spomini še, vse drugo je umrlo. Marica je dozorela za večnost, Bog ve, kdaj se bo začelo moje zorenje."
Ko jc odslužil rok, je romal na njen grob k cerkvici na Kalu.
“Kot bi v tem kotičku svet obstal, tako je mirno," je mislil. “Tu leži pod to rušo. življenje ji je zastalo, zlomljeno telo so dali trohneti v zemljo. Z neba doli gleda name, zame čuti, zame dela. Dozorela je, preživela smrt in zaživela za večno."
In to Jožetovo romanje ni bilo zadnje.
N.	ZEMI.AK
OPTIMIZEM
MATERIALIZEM JE SUROV IN KRUT. NA ZADNJA VPRAŠANJA NE VE ODGOVORA. DOSLEDNO VODI V OBUP: SREČA JE, DA MATERIALISTI PO SVOJEM ŽIV-LJENSKEM INSTINKTU NISO DOSLEDNI V SVOJEM MATERIALIZMU. DRUGAČE BI MORALO BITI MED NJIMI SAMOMOROV NA KUPE. ČE JE RES S SMRTJO VSEGA KONEC, ČEMU ŠE TRPETI.
V nasprotju z materializmom, ki je pesimističen vsv toviii nazor, da bolj biti ne more, je vsaka religija optimistična. Vsaka govori, ena bolj jasno, druga manj o Bogu, ki je naš dobri Stvarnik in Oče, o nesmrtnosti naše duše, o Bogu, ki izravnava krivice v večnosti, dobro plačuje in hudo kaznuje. Vsaka religija postavlja smisel našega življenja v večnost. Na tem svetu smo za to, da Bogu služimo. Po smrti pa nas čaka plačilo ali kazen, kakor smo pač v življenju Bogu služili dobro ::!! slabo.
Z RELIGIJO DOBI ŽIVLJENJE SVOJ SMISEL. Tudi trpljenje, rsomanjkan.,e, krivice dobe svoj smisel. Bog vidi vse, kar trpiš. Prišel bo dan velikega obračuna, ko s 3 bo vse to upoštevalo.
Č3 je vsaka religija optimistična, je takšna ZLASTI KRŠČANSKA. KRŠČANSTVO JE SAM OPTIMIZEM. Ta optimizem je reale». Pred trpljenjem si ne zapira oči. Kristus sam
je jokal ob Lazarjevem grobu. Groza človeške snu ti mu jc izvabila soize. Jokal je natl Jeruzalemom, čigar bodoči razdejanje je gledal v duhu.
TRPLJENJE .JE DEJSTVO, ki ga krščanstvo popolnoma prizna. Toda zna ga tudi razložiti in mu najti smisel. Trpljenje ni usodna sila, ki bi ji moral biti človek mehansko podložen.
Razodeta krščanska vera nam pove, da je bilo prvotno vse, kar je Bog ustvaril, dobro. V Mojzesovim poročilu o stvarjenju sveta se ta misel pogosto ponavlja: In bilo je dobro. Človek je zlorabil svojo svobodno voljo in se Bogu uprl.
Ta upor je bil strašna katastrofa za človeštvo. Pre-vi črni dan. človeštvo je postalo obsojena masa. Skrajni pesimizem bi bi! na mestu. Noben človek ne bo -videl nebes. 1'od i Bog se j2 človeštva takoj usmilil. Prt den je zaradi upora izgnal Adama in Evo iz raja, je že obljubil Odrešenika. Cerkvena liturgija, zapeljana po tej božji ljubezni, poje veliko soboto: “O srečni greh Adamov, ki si našel takšnega in tolikega Odrešenika."’
BOŽJE ODREŠENJE je veličastnejše kot božje stvarjenje.
Odrešenik bo prišel, je z veselim hrepenenjem napovedala Stara zaveza. Srečni ljudje, ki bodo odrešenje doživeli. Vso svojo veliko umetniško silo je povabil prerok Izaija, da je opisal srečo mesijanske dobe. Od vepelja poskakujte, zakaj Odrešenik bo prišel.
Odrešenik je prišel. S .svojo smrtjo na križu na veliki petek nas je vse odrešil, spravil z Bogom, zaslužil nam milost. Odrešeni smo, za vedno rešeni. Aleluja. Cerkvena liturgija je vsa prevzeta od odrešenja. Neprestano ga opeva, zlasti v velikonočnem času.
ŽALOST, TRPLJENJE IN SMRT SO NEKAJ PREHODNEGA. VEČNE STVARI PA SO VESELJE, BLAŽENOST IN ŽIVLJENJE. VELIKI PETEK OZNANJA VELIKO NEDELJO. KRIŽ NI SAM SEBI NAMEN; GOVORI O ODREŠENJU.
Odrešenje je popolno; za vse čase. Otroci božji smo. Dediči nebes. Bratje in sodediči Kristusovi. Deležni smo božje narave. TO JE OPTIMIZEM, KI PRESEGA VSE PREDSTAVE. Nekaj let življenja na zemlji, potem pa večna sreča. Božji posinovljcnci smo. Zemeljske razlike, ki so med nami, so spričo tega malenkostne. Smešni smo, če jih jemljemo v poštev. Bodi karkoli na zemlji; četudi si prvi med ljudmi, biti božji posinovljenec je veliko več.
NAŠA NESREČA JE LE TA, DA SE ZA ODREŠENJE IN SVOJ POLOŽAJ V BOŽJIH NAČRTIH Z NAMI PREMALO MENIMO. Nočemo biti kristjani. Ne rečem v življenjski praksi, še celo v svojem umskem prepričanju ne. Mnogi delajo krščanstvu veliko krivico. Mislijo, da je mrko, žalostno, svetobežno. Krščanstvo pa je nasprotno toplo, vedro, veselo, sredi ljudi. MNOGI NOČEJO UVIDETI, DA SMO ODREŠENI. VSEPOVSOD IŠČEJO ODREŠENIKA, SAMO V KRISTUSU NE. ODREŠENI SMO, ENKRAT ZA VSELEJ. NAŠA NALOGA JE LE TA, DA SEžEMO PO SADOVIH ODREŠENJA. Milost božja, veliki sad odrešenja, nam je na razpolago. Le ovire moramo odstranjevati, da bo mogla milost delovati v nas.
Vsi drugi nazori nam kvečjemu morejo samo opisovati lepo, človekove nesmrtne duše vredno življenje. Krščanstvo pa nam daje tudi real:::) moč, da moremo tako življenje tudi živeti. V’ evangeliju imamo začrtano smer, v Kristusu imamo vodnika, v Mariji mater, v svetnikih vzorni k j, v angelih varuhe, iv božji milosti pa notranjo nadnaravno pomoč.
KRŠČANSKI OPTIMIZEM JE UTEMELJEN, REALEN. KORISTEN. Je lep kot pesem, a vendar ni utvara ali samo simbol, lenivce stvarnost, ki je prav tako realna, kot ta, da bivaš ti ali da bivam jaz ali da biva Bog nad nami.
KRISTJANI MORAMO BITI POGUMNI. Na tem svetli se nimamo bati ničesar, če nam kdo tudi življenje vzame, s tem samo skrajša noše popotovanje. Tem prej bomo v večnosti.
NOBEN KRIŽ IN TRPLJENJE NISTA ZAMAN. NIKDAR NISMO PREPUŠČENI SAMI SEBI. CEL NEBEŠKI DVOR BDI NAD NAMI. Ves nadnaravni aparat nam je vedno na razpolago. Noben indijski knez ne potuje v talci udobnosti kot kristjani na nadnaravni poti duhovnega življenja. Prava Indija Koromandija je to. L3 hoteti ti je treba, pa dosežeš-ÜC manj. S SVOJO MILOSTJO NAS BOG CELO PREHITEVA.
Vse, kar je zemeljsko, izginja v nič.
Hodimo po tej zemlji tako, da večne domovine ne zgubimo.
“VESELITE SE VEDNO V GOSPODU; ZOPET PRAVIM: VESELITE SE.
VAŠA BLAGOST BODI ZNANA VSEM LJUDEM.
GOSPOD JE BLIZU.
NIKAR NE BODITE V SKRBEH, AMINA K V VSEM RAZODEVAJTE SVOJE ŽELJE
ZAKRAMENT BOŽJEGA USMILJENJA
OBRED
1'ostni čas smo na pepelnično sredo začeli 8 pretresljivim obredom pepeljenja. Duhov-ti je glavo potresel s pepelom z besedami: Spomni se, človek, da si prali in da se v Prah povrneš.’’
. *a obred je le ostanek prastarih obredov prvih stoletij krščanstva, s katerimi so lerniki-spokorniki začenjali javno pokoro.
a pepelnično sredo so se zbraii pred škofom a|i pooblaščenim duhovnikom, iti je nanje Položil roko in molil in jim napovedal po-. or°; obenem so prejeli spokorniško obleko *a so jih potresli s pepelom, na kar so bili izgnani" iz cerkve, dokler ne opravijo po-ore. 1’ostni čas, kvadrageno, so preživeli v 'Pokornosti redovniško strogo, jedli in obla-ei'i so se kar moči ubožno, niso se udeleže-Vak nobenih veselih prireditev, živeli so tiho fase opravljajoč razna dobra dela, za čas po-°l"e so bili izključeni iz družbe vernikov pri sv- maši in so se smeli udeleževati le prvega ®ta do vere, maše katehumenov; za darovanja so morali cerkev zapustiti in tako tudi tiso smeli prejeti sv. obhajila.
Končala se je pokora hi so grešniki dosegli ''žilavo in odvezo na veiiki četrtek zjutraj s P°sebno mašo, ki so se je že mogli udeležiti, P’njeti <17. obhajilo in tako skupaj z vsemi Vei*iiiki v veselju obhajati veliko noč.
,®a dan, na veiiki četrtek, so spokorniki Prišli bosi in v revni obiski in neobriti in ne-<,striženi hi so se vrgli na tla pred cerkvijo, x kateri so zbrani verniki že molili spokorne Psaline in litanije vseh svetnikov. Trikrat je '•■'dtem prišel iz cerkve duhovnik in spokor-h°m 'v škofovem imenu oznanil spravo in j*1 pozival k zaupanju in spokornosti. V cer-sZi drugi duhovnik prosil z ganljivimi be-i'dami škofa, naj te Izgubljene ovčice sprej-*he nazaj v čredo, saj so v solzah in žalosti i elali pokoro. — škof je tedaj molil nad spokorniki, jim dal odvezo in jih spet sprejel bed vernike: Prijel je prvega spokornika, tega -e Je oprijel drugi, in tako je vse, ki so ss lnS drugega držali, popeljal v cerkev.
Paki so bili pomenljivi obredi, po katerih ?e je včasih delil zakrament odpuščanja gre-°y,’ sv. pokora, čeprav že takrat ta javni aein delitve zakramenta ni bil edini.
Danes — kot vemo — je v zakramentu sv. Pokore vse tajno: spoved, odveza, pokora, aven je danes ta zakrament le v tem polenu, da se redno deli na javnem prostoru, . cepk<vi, kjer te spokornika morejo drugi 1 eti, kar je tudi treba ponižno sprejeti.
Kogu v molitvi in prošnji z zahv alo.
X B°ŽJI MIR, KI VSAK RAZUM PRESEGA, 0 VAROVAL VAŠA SRCA IN VAŠE MI-SLl v KRISTUSU. FHipljanom 4, 4—8 .
DR. ALOJZIJ ODAR
BISTVENO V ZAKRAMENTU
Različni so bili obredi odpuščanja grehov, ista pa je vedno v njih bila stvar, zakrament odpuščanja grehov.
Bistveno je v zakramentu sv. pokore, da se vernik skesan spove grehov in sprejme naloženo pokoro, pooblaščeni duhovnik — to oblast ima redno vsak duhovnik le na ozemlju škofije, kateri pripada — pa mu da odvezo z besedami: Odvežem te tvojih grehov... To skupaj j 3 “znamenje" tega zakramenta. Brez tega zakramenta sv. pokore ni.
S strani spovedanca je glavno iskreno kesanje nad grehi, ki mora biti pravo nadnaravno kesanje, ne 13 naravno zaradi kake naravne škode, ki mu jo je greh pozročil, kot morda bolezen, sramoto, kazen. Kesati se mora greha kot podlosti nasproti Bogu, s katero je zavrgel Boga in s tam izgubil nebesa in zaslužil pekel.
Navaden je prizor, ki se vsak trenutek na neštetih krajih sveta ponavlja: Vernik ponižno kleči v spovednici pred spovednikom kot božjim namestnikom skesano priznavajoč £<yo j o grešnost. Spovednik mu govori besede spodbude, tolažbe, pouka in mu naloži pokoro, ki jo pozneje opravi, in mu da odvezo. To je navadna delite<y tega zakramenta v rednih okoliščinah.
Pa se nam nudijo še drugi prizori. Vidimo duhovnika ob postelji bolnika, ki ves miren in potolažen umira, ko je pred Bogom priznal svoje slabosti in prejel odpuščanje. Tam je spet duhovnik ob postelji umirajočega, ki se več ne zaveda in se ne more spovedati. Tudi nj.mu veljajo odpuščajoče besede: Odvežem te tvojih grehov. . .
Mogli bi spet «videti — večkrat se je to zgodilo in se še dogaja — duhovnika, Kristusovega poslanca, na kraju nesreče, kjer morda umirajo mnogi: na cesti, se v morju potapljajo, morda umira duhovnik sam z drugimi vred. Vsem skupaj spet veljajo odpuščajoče njegove besede: Odvežem vas vaših grehov. . . V teli razmerah, v smrtni nevarnosti, se po teli besedah izbriše vsak greh, naj bi bil v rednih razmerah še tako strogo pridržan samemu sv. očetu, in more tako dati odvezo vsak duhovnik, ki v rednih razmerah sicer nima oblasti, pa naj bi bil tudi odpadnik ali izobčenec.
Med vojaki na bojišču vidimo duhovnika, ki daje odvezo množici.
V vseh okoliščinah življenja Kristus pošilja svojega duhovnika, ki rešuje duše, kot jih je On sam, odpuščajoč jim grehe v zakramentu sv. pokore. V vseh teh in podobnih primerih vsak od teh, ki jim je bila dana odveza, prejme s tem zakrament sv. pokore in se mu grehi odpuste, da se jih le kesa, čeprav se'grehov ne spove, ker se jili ne more spovedati, in mu tudi ni bila naložena nikaka pokora. Tudi oni, ki se ni več zavedal in se torej v tistem trenutku dejansko niti ni mogel kesati grehov, je prejel zakrament in so mu bili grehi odpuščeni, če je bil takrat nekako v razpoloženju kesanja, t. j. je imel
prej nekoč kesanje in dobro voljo vprašanje svoje vesti ob priliki pred Bogom urediti, kot sä je bil te dolžnosti v svoji vesti zavedal.
Če je na strani grešnika vsaj to, imajo besede pooblaščenega duhovnika v nj.em od Kristusa jim dano čudežno moč in res v njem izvrše, kar pomenijo: Grehi so mu res odpuščeni po teh besedah, kot bi Kristus sam bil tu in bi on izgovarjal te očiščujoče besede, kot je v Palestini pred dva tisoč leti govoril nad skesanimi grešniki.
MOČ ZAKRAMENTA
Kristus sani prihaja v zakramentu sv. pokore po svojih duhovnikih do duš in jim grehe odpušča. Grehov v duši ni več, grešnik ni več grešnik, ampak po svoji duši posvečen, kot bi ne bil grešil.
Če je človek imel smrtne grehe in je spoved veljavna, so mu vsi odpuščeni, naj bi bili še taki. S tem se mu obenem odpusti večna kazen pekla in tudi del časnih kazni za grehe; po drugi strani prejme spet pravico do nebes, ker se mu obenem vrne posvečujoča milost, nadnaravno življenje božjega otroka; obenem prejmi nazaj vse zasluženje za nebesa, ki ga je kdaj imel, pa ga je s smrtnim grehom izgubil. Po spovedi torej nikdar nima vernik manj zasluženja, kot ga je bil kdaj koli prej imel, naj je bil potem še tako hudo grešil.
To je glavni in bistveni učinek tega zakramenta; je zakrament mrtvih, t. j. zakrament, ki oživja po smrtnem grehu duhovno mrtve. Prvič človeka tako oživi sv. krst, drugič, po osebnih grehih, pa ta zakrament, ki ga cerkveni očetje zato včasih imenujejo “krst pokore”. Kot se brez krsta nihče ne mora zveličati, prav tako ne, kdor je po sv. krstu smrtno grešil, brez zakramenta sv. pokore.
Zakrament sv. pokore v cerkvi ozdravlja in oživlja bolne ude, ki tako spet za žive polnovredno življenje v čudoviti življenjski skupnosti skrivnostnega telesa Kristusovega v svojo in vsega Telesa korist; pomeni vrnitev izgubljenih sinov', ki so z grehom Očeta zapustili, spet v hišo in družino Očetovo, kar tako lepo ponazorujejo obredi starokrščanske javne pokore in sprave.
Če ima vernik pri sv. spovedi le male grehe, ob čemer go dolžnost spovedi ne veže, tedaj deluje ta zakrament kot zakrament živih. Posvečujočo milost in zasluženje za nebesa že ima in se mu vse to le pomnoži, odpuste sä mu spovedani mali grehi in vsaj del časnih kazni za grehe.
Vsaka veljavna spoved nam obenem da prav posebne milosti za popolno življenje, ki jih ne dado drugi zakramenti, prav posebno moč proti grahoin, ki so bili odpuščeni, moč prav za tiste kreposti, ki jih potrebujemo.
Med sadovi tega zakramenta je nazadnje navadno tudi, kar tako dobro razumemo, mir vesti, človek v tem zakramentu nekako res čuti božje usmiljenje in ljubezen. Koliko naj-bridkejših solz je že posušil ta zakrament, koliko strtih src potolažil in dvignil, morje prave tihe sreče vedno lije na zemljo ta — studenec miru. Resničnost Jezusove besede: “Mir vam zapustim, svoj mir vam dam...” zlasti tu čutimo.
Pravijo, da je naravno, da izpoved svoje krivde človeka pomiri. Prav. Kristus je tako nekaj, kav je človeku naravno, pritegnil v t» zakrament in tako zadovoljil tudi zdravemu naravnemu teženju; saj vera narave ne uničuje. A v tem miru iz sv. spovedi je še nekaj več. Je osrečujoča zavest; “Grehi so mi odpuščeni, nisem več grešnik, spet sem čist," kar pa je iz vere in je resnica po božji milosti, česar pa nobeno priznanje svoje krivde izv.n svete pokore ne more dati.
HITIMO PREI) PRESTOL MILOSTI
Pravi kristjan, ki je doumel veličino teg» zakramenta, ne čaka na strogo dolžnost, ampak večkrat pohiti k temu viru nadnaravnega ž-vljenja in moči, miru in sreče. Stroga dolžnost veže le človeka, ki je po krstu smrtno grešil; kdaj mora tak gotovo prejeti zakrament sv. pokore, doioča cerkvena zapoved: vsaj enkrat na leto, v velikonočnem času-Drugih — tako danes splošno uče — ne veže stroga dolžnost spovedi za veliko noč. kakor velja za vse dolžnost prejeti v tem času sv. obhajilo. A .vesten vernik obojo skupaj smatra za svojo versko dolžnost.
Verniki so včasih >- zakramentu sv. pokore sprejemali nase jako težko in dolgotrajno pokoro. Danes je pokora, ki se nalaga, navadno tako malenkostna. Glavno zadoščenje za naš6 grehe je pač zadoščenje Kristusovega trpljenja.
Iz njega ima zakrament in naša pokora svojo moč. Ko bi se zavedali moči pri sv. spovedi nam naložene pokore, bi se je ne bali, ampak l)j spovednika še sami prosili za večjo pokoro. Kajti te molitve in dela, ki so nam naložen» za pokoro, niso po svoji moči navadne molitve in dobra dela, ampak spadajo k zakramentu in imajo iz njega posebno moč, po kateri nam odpuščajo časne kazni, nam naklanjajo nad-nravno pomoč proti grehom v borbi za krepost in nam množe posvečujočo milost.
* • *
Za veliko noč Cerkev vsa prenovljena in prerojena s Kristusom vstaja in se veseli vstajenja, kot priča zlasti liturgija velike sobote: Grešniki so se spokorili in jih je na veliki četrtek Cerkev spet sprejela v svoje okrilje, ob krstu katehumenov na veliko soboto je dobila novih otrok, vse se je zgrnilo okrog vstalega Gospoda, ki v skrivnosti svete Evharistije v velikonočnem veselju vsä v sebi združuje. Zato vzneseno prepeva diakon ta dan in pozi.ya k veselju ob blagoslovu velikonočne sveče: “Veseli se, mati cerkev, ki se bleščiš v siju tolike luči, in to svetišče naj odmeva v mogočnih glasovih ljudstva.”
Taka je bila priprava na veliko noč pred stoletji, ko je še nastajala sedanja liturgija. Danes hoče Cerkev z zapovedjo posta, veliko- j nočne spovedi in obhajila doseči to: da duhovno vstanemo in globlje zaživimo in se po sveti Evharistiji še globlje povežemo v Kristusa, v novo poveličanje njegovega skrivnostnega telesa, svete Cerkve. “Kristus je vstal, vstali smo z njim in živimo v njem" — bo naša velikonočna misel in osrečujoča zavest.
DR. FRANC GNIDOVEC
®! 1AM1 PID
\ mračni sobi, kjer človeku v nos udarja uiih zdravil, med drugimi stoji postelja, na kateri leži mož. Njegovi posiveli, močno iz-lindii lasje in globoke brazde preko obraza piičajo visoko število let. Hropeče dviga svoja Prsi. v globoke udrtine oči se mu spuščajo sopi košatih obrvi.
Sestra Karmen pristopi k postelji ter se dotakne njegove tresoče se roke.
Bolnik, ki je dan in noč hropel, ne da bi odprl oči, 'je sedaj pogledal.
Obraz sestre je zažarel v veselju in v bridkosti, v upanju in bojazni, že je hotela spregovoriti besedo, a je v istem hipu umolknila V1 povesila oči. Morda si je vzela trenutek easa, da bi še enkrat dobro premislila, kako nkj spregovori... Nebi rada, da bi spet spregovorila zaman, kot pred 21 urami.
„ “AH vam je kaj bolje,” je potem polglasno
šepnila.
“Bolje, a prav malo,*’ je dahnil bolnik ter Za hip uprl svoj pogled v zaskrbljeni obraz sestre Karmen.
“Smilite se mi, ker toliko trpite. . . Kako d potrebovali tolažbe!"
Veter je jokaje zašumel med vejami dreves P°d oknom, starčkove oči pa so se obrnile Pr°č od sestre ter srepo zrle v prazno.
Z žalostnim obrazom in počasnimi korald le odhajala sestra Karmen v kapelo, kjer je Pokleknila k vznožju Križanega. Bolnik pa je prisluhnil glasu jokajočega vetra ter z 0ei'i in kretnjami iskal pokoja.
Svetlobo oblačnega dneva je polagoma zagrinjal mrak in veter je nekoliko utihnil. Bol-11 Ht je zaprl oči ter hropeč boril svoj smrtni hoj. Prsti sestre Karmen na so uro za uro Prebirali jagode rožnega venca. . .
Mrak se je potopil v noč. Ulice velikega Buenos Airesa so zažarele v lučih in hrup rozii je motil tišino bolniških sob.
Starček se ‘je na ležiču premaknil, lirope-,lje je utihnilo. Oči so se mu ponovno odprle ter iskale po sobi, dokler ni po daljšem času 'stopila sestra Karmen.
“Umrl bom," je naglo spregovoril, ko se 'du je sestra približala.
‘ 1'elo bo umrlo, le telo; duša ne umrje. .
,e odgovorila sestra z mehkim glasom.
‘Tudi moja duša bo umrla — v pogubljenju!”
“Nikar tako! Bog je neizmerno dober. . . !”
“A zame ne. . . Jaz že 30 let nisem prejel
zakramentov----------” Težko je šla ta be-
st>(la bolniku iz ust. Komaj je zadrževal potok solza.
‘Bog- vse odpusti. . ., ubožec.”
Sestra, pokličite mi duhovnika, naj pride s sveto popotnico...”
Veter je vrgel drobne kaplje dežja v šipe p , ! ko ie duhovnik zaključil sveto opravilo.
olnik je bil kakor spremenjen. Mirno je pričakoval smrt, ki se je bližala s počasnimi, a vztrajnimi koraki.
Starčevo posteljo so obstopili njegovi štirje sinovi.
“Ker ste se zbrali ob moji smrtni postelji, čujte, kaj vam rečem kot mojo poslednjo besedo. Jaz na pragu večnosti in vaša mati iz večnosti vas rotiva: Prejemajte vsaj enkrat v letu za veliko noč svete zakramente. Strašno jc težka sprava, če človek z njo odlaša; toliko težja, kolikor bolj kasna. . . Samo Bog ve, če boste imeli tudi vi ob zadnji uri milost te sprave, kot sem jo prejel jaz. .
Sinovi so se spogledali. Niso pričakovali take oporoke. A pretresla jih je. Preden je minila ura, so tudi oni pokleknili drug za drugim k duhovnikovim nogam. Tako so sebi in umirajočemu očetu olajšali slovo. Starček se je v nekaj urah poslovil od njih za vedno. * # *
To se je vse v resnici zgodilo. Zapisal sem v mislih na vse tiste med nami, ki isto za letom zanemarjajo velikonočno dolžnost. Naj pomislijo na bridkost njih živili ali pokojnih staršev, na nevarnost neprevidene smrti, na možnost večnega pogub?jenja. . . Vsem drugim pa naj bo zgodba kot opora za vztrajnost ter cabilo k molitvi za one, ki se ne zdramijo niti v tem svetem času. . .
“Vzdrami se, kateri spiš, in razsvetlil te bo Kristus...” (Sv. pismo.) MIHA KOCIMAN
INDIJANSKA VESTNOST
V Severni Kanadi je neki Indijanec pred Spreobrnitvijo kradel. Jezuit misijonar, kateri ga je pripravil za sveti krst in ga krstil na ime Janez, ga je ob njegovi prvi spovedi podučil in zavezal, da mora 2 šestici kalvin-skemu pridigarj|u povrniti. Janez gre k pridigarju in takole govorita:
“Kaj hočeš?” reče pridigar.
“Jaz sem ti ukradel. Duhoven so mi rekli: Jan@z, daj ukradeni denar nazaj.”
“Kakšen denar?”
Dve šestici, ki sem ti jih jaz, hudobni divjak, ukradel; pa sedaj sem dober Indijanec, sem krščen, otrok sv. Duha. Nä denar."
“To je lepo; nikar več ne kradi! Hvala, Janez!”
Hvala ni zadosti; hočem še nekaj imeti.”
“I kajj pa še hočeš?”
“Potrdilo.”
“Potrdilo?” Cernu ti bo? Ali ti je jezuit rekel, da ga tirjaj ?” reče pridigar osupljen zavoljo te prošnje.
“Duhoven niso nič rekli. Jaz Janez hočem potrdilo imeti.”
“Ti si me okradel in si mi povrnil; to je dovolj.”
“To ni dovolj,” odgovori Janez, “glej, ti si star, jaz mlad, ti boš gotovo prej umrl, jaz pa za tabo, razumeš?’’
“Ne vem, kaj je to.”
“Glej, to je veliko, to je vse. Jaz bom na nebeška vrata potrkal:	Peter bo odprl in
rekel: Ali si ti, Janez? Kaj hočeš? — Gospod, v hišo sv. Duha bi rad šel. — In tvoji grehi? — Mašnik so mi jih odpustili. — Pa tatvino pri pridigarju? Al( si denar nazaj dal? Pokaži mi potrdilo! -— Sedaj lahko vidiš nesrečo ubogega Janeza. Ubogi Indijanec, brez potrdila bi mogel, da bi te našel, teči skoz ves — pekel.”	Po “Zgodnji Danici”
Wl^sro BCOLTPISMI POIM1IM S^@Fli!L©iBCI@A ©MÄJ1A
ALES UŠENIČNIK
Obenem z njim pa je pomagal bistveno ustvarjati to zlato dobo slovenske katoliške narodne rasti rojak iz Poljan filozof dr. Aleš Ušeničnik, bogoslovni profesor in prvi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegovi Zbrani spisi so prava zakladnica katoliškega mišljenja, so temelji katoliškega socialnega in filozofskega naziranja, njegovi polemični spisi pa so biseri živih, krvavodrevnih razprav iz bogate zakladnico znanstvenika. S svojimi spisi je za dr. Mahničem in dr. Krekom dr. Aleš Ušeničnik pomagal ustvariti tako živo katoliško zavest v Slovencih, da so dozoreli do odločnega odklona slehernega brezbožnega življenjskega sistema, zlasti komunizma. Tragedija je, da mu je zdaj usojeno stara leta preživljati prav v tem “peklu”, ki ga je tako odločno hotel odvrniti od Slovencev.
OBA PRELATA KALANA
Krek in Ušeničnik sta izmed rojakov našega kraja pomenila višek in vrh v zgradbi katoliške duhovne sfere med Slovenci. V širjavo pa so tačas nastopili s svojim delom taki podrobni graditelji, kakor sta bila prelat Andrej Kalan iz Pevna in prelat Janez Kalan iz Suhe. Pevenčan Andrej je bil predsednik Slovenske ljudske stranke, poverjenik za kmetijstvo v prvi slovenski vladi. Bil je pa tudi urednik “Slovenca”, tudi “Domoljuba” ter je v njih širil med najširše plasti versko vzgojo in prepričanje. Kot predsednik Katoliškega tiskovnega društva je imel odločujoči vpliv na vse slovensko javno mnenje, kakor se je izražalo po našem časopisju in knjigah, kot generalni vikar pa na vse versko življenje. Bil je prijatelj in podpornik naših pisateljev (Cankarja) in tudi sam pisatelj:	začetkoma je pisal celo
pesmi; bil je en-o leto urednik 'Doma in sveta’, ne samo izdajatelj, sam pa je prevajal Tomaža Kempčana “Hojo za Kristusom” (nov prevod je oskrbel Ušeničnik!) in prevajal iz fran-soščine (Bourget: Zmisel smrti) ter iz španščine (Goloma: Malenkosti!). Kot predstojnik “Marijanišča” pa nam je vzgojil Narte Velikonja, Jakoba šolarja, kanonika Pogačnika (mene je sicer sprejel v prvo šolo osebno, pa sem šel potem drugam). Pri njem so našli vedno zatočišče slovenski katoliški kulturni delavci. Njegovo omizje v “Marijanišču” je bila najkulturnejša katoliška družba v Ljubljani.
Sušan Janez pa je bil nadaljevalec Jeranove tradicije. Ustanovil je “Bogoljub”, pisal in pisal knjigo za knjigo (nad trideset jih je sestavil, ne — on ni sestavljal knjig, on jih cista, bil pa je zanesenjak, romantik, strastni
borec, toda preprost in naiven, pravi nadaljevalec “ljudskih redovnih pridigarjev” iz sanja sta ga usposabljala za izrednega publi-je izlival iz sebe!). Lep jezik in lahkota pi-baročne dobe, odraz slovenske ljudske pobožnosti. Njegova agilnost je bila brez primere človek vedno novih idej, pa naj bo “treznost” (“Wasserkalan"), misijonstvo, izseljensko vprašanje (šel je na Westfalsko pastirovat), pisec brošur političnih in verskih, zasnovatelj svetovnih kongresov Kristusa Kralja in urednik mednarodnega lisla “Reginini Christi”. Udarjalec s kolom po liberalcih” in z bičem po komunistih, asket sicer, ki pa je umrl teden pred tem, preden bi verjetno postal resničen mučenik. . . Poleg najvišje katoliške kulture, je bila iz našega kraja tudi ta nova “jeranščina” dvajsetega stoletja potrebna vzgoji najširših plasti.
KNEZOŠKOF DR. ANDREJ KARUN
Koga naj bi še imenovali iz tega časa? Gotovo na enem najvidnejših mest “prifar-čana” dr. Andreja Karlina, kateheta ljubljanskih gimnazij, pisca verskih knjig in znanega potopisa “V Kelmorajn”,, zadnjega slovenskega tržaško-koprskega škofa, ki so ga pregnali fašisti iz Trsta, potem rektorja zavoda svetega Stanislava (v sedmi šoli me iz samega lokalpatriotizma ni izključil iz zavoda, kakor mi je rekel, iz osme pa zato, da je držal besedo, dano v sedmi šoli). Umrl je kot lavantinski škof in je pokopan poleg Slomška, katerega naslednik je bil. Imenujem naj še “Sušana" prof. dr Stanovnika, univ. profesorja ne teološki univerzi v Gradcu, odličnega znanstvenika, kandidata za ljubljanskega škofa ob Jegliču. Zdaj je pokopan na domačem pokopališču v Loki. (Imam ga v lepem spominu, kajti bil sem mu ministrant pri “nunah”, kjer je maševal na pamet, čeprav je bil skoraj slep. Vedno je hodil z veliko rdečo ‘marelo’). Omenjam drugega teološkega znanstvenika univ. prof. dr. Franceta Uše-ničnika, starejšega Alešovega brata in njegovega “vodnika” — po ljubljanskih cestah. . . pisatelja dušnopastirskih učbenikov in "janzenistične” zgodovine. Pa tudi njegovega naslednika na univerzi prof. dr. Potočnika, pisca asketskih knjig, in rojaka kateheta Čadeža, pisca nabožnih knjig in organizacije verskega pouka po šolah.
N BLOČANI V LOKI
Imenujem naj tudi delo tistih, ki niso bili Ločani, pa so živahno posegali v verskokul-turni razvoj: na prvem mestu naj tu imenujem M. Katarino Majlinič, prvo in tridesetletno prednico uršulink, ki so prišle v Loko leta 1895 in imele velik vpliv na vzgojo ženskega naraščaja za ves okraj, kar je povzro-
čilo, da so bile v splošnem ženske v tem okraju bolj izobraženo kot moški, (če je moj oče bil še analfabet, pa je moja mama imela nunsko meščansko šolo.) Potem pa enega Prvih spiritualov Bleiw^isa, ki je ustanovil -— prvo Marijino družbo v Sloveniji v Loki, kar je tudi treba omeniti pod tem naslovom. Potem delo takih ljudi peresa, kot sta prva "dominsvetovca” — pesnik Anton Hribar, župnik v Zalem Logu, ki ima opeto vso zgodovino svoje fare v verzih, Finžgar, ki je kot kaplan in župni upravitelj v Loki v začetku stoletja napisal tu par novel, v Sori kot župnik pa se razvil v pisatelja “Pod svobodnim soncem’1 pa vse do vojnih zgodb. (Tedaj sem bil — tretješolec -— prvič pri njem in nisem mislil, da bom pil še bratovščino z njim in to vpričo dr. Natlačena in dr. Ehrlicha! Kako smo se čudno in pomembno razleteli!) Novelist Baloh, član Cankarjeve "Zadruge”, je svoj čas pisal v Stari Loki; prav tam je pisatelj Janez Jalen pripravil za naš loški oder svojo dramo “Dom”, ki je Potem šla čez vse odre doma in gre z nami v tujino. Tu naj imenujem kaplana Terčelja, ki je bil ustvarjalec vsega, kar je bilo javno katoliškega v Loki in je njegov vpliv segal tudi v obe dolini (pa ga je na koncu selške doline pri Sorici zadela komunistična krogla Po ‘osvobojenju”). Imenujem naj še starega starološkega dekana Mraka, ki ima ta sloves, da je bil Kreku učitelj in prvi predsednik Prvega od Kreka ustanovljenega društva v Ljubljani In še starega kanonika Sušnika, neumornega spovednika, sestavljalca stoletne pratike, zvezdoslovca in zavarovalničarja. Predsednika in graditelja Vzajemne zavarovalnice, Ljudske posojilnice in Ljudske tiskarne v Ljubljani. Marljiv delavec po Krekovih stopinjah, kateremu je bil v Selcih kot kaplan prvi vodnik v to smer.
Vsi ti pa so delovali že v prvih desetletjih našega stoletja, do prve in druge vojne in še čez in nekateri žive še sedaj.
RAZNI PISATELJI
Pozabiti pa ne smemo tudi nekaj pisateljev, ki jih je dala Loka in pridejo v tem pregledu v poštev. Naj imenujem tu župnika Pavla Perka (umrl letos), ki je izdal knjigo z naših gora in napisal par novel v Dom in svet. Prav tako tudi ne njegovega nečaka Jana Plestenjaka (v mojih srednješolskih letih najbolj nadarjenega pisatelja ‘(Domačih vaj” v zavodu, pa ga je vojna vrgla v bohemstvo), ki se je šele zadnja leta razvil v enega naših najboljših ljudskih pisateljev, sodeč po spisih, ki so izšli, še bolj pa po tistih, ki so ostali v rokopisu On je postal poet sveta od loškega gradu (kjer sva bila v mladih letih za "mucka”-ministranta!) pa preko Hrastnice k svetemu Andreju in sveti Barbari, kjer je bil rojen, pa spet v ravnino proti Kranju, kjer je v žabnicah postavil njegov oče hišo. Njemu v spomin (ki je umrl pred letom.) bodi povedano, da je njegova proza v verskem pogledu izredno čista in tako tudi v motivih ter predstavlja resnično ljudsko povest. Med pisatelji “Mladike” je veliko obetal katehet
Anton žužek, pa je utihnil, čeprav je bil zelo talentiran. Med velike mislece bi se razvil umrli bogoslovec Janez Okorn iz Luše, Pregljev najboljši učenec, ki je pisal uvodno povest v Mentor o mojem stricu čudetu, poleg tega čudovite domislice, bil izredni znanstveni in metafizični mislec v smislu Dostojevskega, Orientalist in navdušenec za krščansko poslanstvo ter je umrl za jetiko z načrti pisati v Rusiji romane iz verske svetovne konstelacije. Znani mladinski in verski pisatelj pri “Vrtcu” in “Bogoljubu” je bil Janez Langerholc iz Sv. Duha, župnik pri Sv. Lenartu, znan pod psevdonimom “E. Bogumil”.
Resnično veliki pisatelj, za Tavčarjem največji v loškem okraju, pa je rojeni Ločan (pozneje bivajoč na Gostečem) veliki dramatik Anton Leskovec (Laudanov iz Karlovca pri kapelici). Njegove drame, katerih motivi so vzeti iz Loke (Dva bregova: stara prajerca, Macafur, itd.) so izrazito versko socialnega značaja, zadnja njegova “Vera in nevera”, ki je dobila prvo nagrado pri Prosvetni zvezi, pa že celo z naslovom pove, kaj je problem vsebine. Gotovo je Leskovec naš najgloblji dramatik zadnjega časa (bil je davčni uradnik v Radovljici) in le škoda, da je umrl na operaciji želodca, bolezni, ki jo je prinesel iz italijanskega ujetništva v prvi svetovni vojni. Bil je sotrudnik Dom in sveta.
LOČANI — SLIKARJI
Med modernimi slikarji bi rad imenoval mojstra Gojmirja Kosa, (katerega oče dr Franc Kos je bil iz Selc in spada med odlične znanstvenike; svoje monumentalno delo “Gradivo za zgodovino Slovencev” je izdal pri katoliški znanstveni akademiji “Leonovi družbi”, katere odličen član je bil), toda ne poznam nobene njegovih nabožnih podob. Med talentiranimi slikarji pa naj omenim Koširjevega Francelna (Spod mosta), ki sicer ni slikal religioznih podob, pač pa je njegova slika: “Rožni venec molijo” (doma v mlinu) bila že neštetokrat reproducirana ter je eden nailepših dokumentov molitve te lepe narodne pobožnosti, ki je bila udomačena tudi v njegovi rojstni hiši. (Naj bo tu omenjena tudi Vavpotičeva lepa podoba Kristusa na koru špitalske cerkve v Loki, ki je v ljubljanski Narodni galeriji.)
GLASBENIKI
Med glasbeniki pa spadajo v naš okvir štirje pomembni možje: Najprej (kot smo Goj_ mira Kosa dali v Selca) naj imenujem organizatorja moderne slovenske glasbe in tudi komponista nekaj verskih pesmic univ. prof. jurista dr. Gregorija Kreka, sina graškega slavista istega imena, ki je bil Jeranov sosed iz Javorjev V Selški dolini je učiteljeva! pred več kot 50 leti Lehar, glasbenik ljudskih, cerkvenih in šolskih pesmi. Iz Poljan je učitelj Krame,, (pozneje v Sori), ki je zbral, na tisoče melodij starih slovenskih narodnih pesmi, ki še niso objavljene, pa so neizčrpen zaklad za slovensko glasbeno folkloro. In vse to gradivo je povečini versko pobarvano. Nekaj izredno lepih mašnih pesmi pa je uglasbil soriški učitelj Železnik, odličen sotrudnik “Ce-
cilijanske družbe”, pravtako poje Jobstovlh verskih pesmi naš narod mnogo. Pred vsem pa moram omeniti dr. Dolinarja iz Lučen, zgodovinopisca tega gibanja za nabožno cerkveno pesem in komponista. Ali je še kdo?
IN DRUGI. .
Izmed živih katoliških kulturnih delavcev iz te pokrajine, pa spada v naš pregled delo ravnatelja in bivšega poslanca za okraj Ivana Dolenca, Krekovega življenjepisca in prosvetnega predavatelja, dalje prof. Jesenovca, kot urednika nekdanjega “Kresa”, zlasti pa Sel-šana prof. Jakoba šolarja, ki je deloval v škofovih zavodih in pri Mohorjevi družbi, ter “Železnikarja” prof. dr. Fr. Koblarja kot vodilnega literarnega in dramatskega kritika pri nekdanjem ‘'Dom in svetu” in “Slovencu” in dolgoletnega urednika “Dom in sveta” (tradicija Ločanov?). Oba delujeta zdaj aktivno v domovini, katerima se pridružuje tudi Poljanec prof. dr, Maks Miklavčič, urednik “titovskega” duhovniškega glasila “Nova pota”. — Omenim naj še pesnika Cvetika Golarja iz Gosteč, ne sicer radi njegove “Zapeljivke” in ne “Vdove Rošlinke”, pač pa radi “Pesmi o grozdu, ki je šel k maši”, o “Mariji na prestolu” in toliko in toliko religioznih pesmi na folklorne motive, ki jih je polno pri tem Gaspariju v našem pesništvu.
Imamo pa mnogo znanstvenikov, pravnikov, inženirjev, zgodovinarjev in agronomov, profesorjev in zdravnikov iz Loke in obeh dolin, ki imajo velik sloves, toda ne spada njih pomembnost v naš pregled. Na vsak način pa spada sem ime onega, ki je danes z nami vred odgovoren za vso našo em'gracijo in ki dela z vsemi močmi za največjo versko kulturno rešitev našega časa in za našo domovino še posebej, boreč se namreč za ideal “rešiti domovino suženjstva brezbožnega komunizma”. Mislim na dr. Miha Kreka, rojenega v našem okraju pod Blegošem v Poljanski dolini. Sicer se on smatra .e za Bohinjca (in si ga lahko laste oni, kakor si mi Janeza Evangelista, Gojmira Kreka in Gojmira Kosa), toda zibelka mu je tekla na naših tleh nekdanjega brižinskega posestva. In z imenom tega moža, katerega delo, napor in težnjo vsi poznamo, naj zaključim ta pregled.
Gospod urednik! Vem, da Vam ni po godu, kajti iz dveh strani jih je prišlo sedem. Toda, ali sem jaz kriv, če je prav škofjeloški okraj tako bogat z ljudmi, ki so znani kot katoliški kulturni delavci in so kot taki ustvarjali dela umetnosti in delali na poljih organizacij, da se je njihov vpliv videl jasno v versko kulturnem razvoju naroda tudi izven mej našega okraja? Oprostite mi: zagledal sem se čez Pampo, evkalipt pred mojim oknom se je tresel v vetru kot moj spomin, ki sem ga klical izpod obzorja, kamor se 'zgublja osatna ravnina — dolga stoletja so šla pred mojim spominom, in tudi lastna doživetja, da nisem mogel iti mimo njih in jih ne omeniti. Užival sem ob zavesti, da nisem iz pampe prišel v pampo, ampak iz kulturnega sveta. . . menda najbolj
kulturnega dela Slovenije, gotovo pa enega najbolj versko zavednih delov domovine. Vsi izseljenci iz Loke in okolice se zavedamo lega.
Zdaj je veter prenehal... Evkalipt se je umiril in moj spomin se je zaprl. Ostalo je pod vekami samo še vprašanje: Kako je zdaj s to kulturo, ki so jo vsi delavci ustvarjali s krvjo in mislijo in tlačanskim delom?
Ne, na to nočem misliti. V srcu čutim samo šo ponos v tujini, da mi je tekla zibel v takem kraju kot je Loka, katere delo se je globoko zapisalo v zgodovino slovenskega naroda in ki je stala vedno zvesta v slovenskem katoliškem občestvu ter v stalni zvezi z vero tistega časa, ko so se naši predniki naselili v naš kraj po zamisli škofov, časa, ki je pred tisoč leti. zapisal našo prvo besedo, ki naj bo tudi zadnja:
“Bože, Gospodi, milostivy, Otče Bože!” DR. TINE DEBELJAK
“VIR NAJVEČJE SILE”
C M. «le Heredia, D. J.: “Vir naj večje sile.” I oslovenil F. Kremžar. Buenos Aires 1950. Izdalo “Duhovno življenje”.
Res je, da bivanje v tujini marsikako \id-ne storitve onemogoča, zato pa sili v to da tisto, kar nastane, nekaj pomeni. “Vir največje sile” spada med prevode, kakršnih-domovina ni dajala v izobilju; komaj toliko, da so cdteh-tavali prepovedane prevedene knjige in da so opozarjali na praznoto mnogih drugih.
Molitev je vsakomur nujno potrebna; je vsakdanje dejanje — in vendar je tako težka snov za teologa in psihologa in tako težko dejanje za dovršeno izvedbo. Pisatelj “Vira” je na občudovanja vreden način pobil obe težavi: povedal je vse, kar je bistvenega v teoriji molitve, in pokazal, kako moliti z uspehom. Neštevilne zapletenosti, ovire in vprašanja je tako kot vsi veliki izumitelji rešil na najbolj preprost način: s formulo x y z . x je tisti Bog, ki je obljubil, da bo vse dal, za kar ga bomo prosili z zaupanjem. Na naši strani je torej potrebno samo čim večje zaupanje. Nič lažjega, kot neomejeno zaupanje do Boga, vsemogočnega, “neskončno spodobne Osebe” (str. 246), ki “se'ponaša s tem, da je zvest” (17). Vse je v tem, da se popolnoma predamo resnici, da je Bog naš oče. O Njem so vedeli že pogani, da je neskončno d°ber, kristjani to vemo iz Njegovih besed — “Mislite, da je Gospod dober! Dobro mislite o Njem!” pravi sv. Duh v knjigi Modrosti —, predvsem pa iz dejanj: lastnega Sina je poslal v bedo in smrt za nas. Ta nam je spet z besedo in dejanjem pokazal jedro molitve, prošnjo, ki mora vedno uspeti in vedno v našo srečo: Zgodi se Tvoja volja! Zaupanje, ki je ob neskončnosti x-a nujno neomejeno (kdo ne bi slavil božjo dobroto!), je edini pogoj, da kdorkoli izprosi karkoli. Pri tem je opozoriti samo še na to, da za Boga ni časa in da se moramo v to vživeti tudi Njegovi otroci, rojeni za večnost; to se pravi, da moremo prositi za stvar, ki naj se zgodi v prihodnosti,
sedaj, v preteklosti ali v večnosti in da nam Jo Bog dä v mejah ene od njih — vedno tako, da bo nam v korist.
Knjiga je napisana prav za sedanji rod, ki Je v svojih dedih položil vse zaupanje v snov ln v človeški razum, bil zato v svojih očetih Prevaran in oropan zaupanja in zdaj trepeta Pred uničenjem in išče rešitve. Ljudem tega rodu, ki jih je napuh pahnil v sužnost živali, ki jo vsakdo nosi v sebi, in samovolji diktatorjev, kaže Heredijeva knjiga odrešenje v Resnici. Svetu, ki hoče videti v denarju edino sredstvo do sreče, dokaže, da je to sredstvo le molitev. Pisatelj nas odlično pozna, saj je eden od nas, zato je napisal knjigo tako, da je za vsakega, če pravi, da izvzema farizeje (str. 242), je to samo še en prijem več: tudi Jezus je imel s farizeji najtežje delo ih vendar je do zadnjega vse poskusil, da jih Pridobi.
x Pisatelju je bilo žal, kot sam pripoveduje, da mnogoštevilne knjige na tako dolgočasen hačin govore o molitvi. Sam je o njej, ki je človeška moč in božja šibkost, to.iko vedel. Poznal toliko njenih uspehov cd prvih časov do danes in toliko njenih čudežev sam doživel, da ga je moralo prav gnati k pisanju 0 vsem tem. Kar predstavljamo si ga, kako po dnevnem trudu kuri pipo, piše, striže pre-šernost peresa in se ob nji glasno smeje (str. 241/2). Njegov živi duh, trdno prepričanje o resničnosti in pomembnosti predmeta, premišljena obdelava, živahnost in šegavost sloga so pripomogli, da je knjiga “tako zanimiva .... in na nov način pisana, kakor nalašč za naš čas”, kot pravi naš prevzvišcni škof. Vsak odstavek vabi k razmišljanju: "Vir največje sile” je bogata zakladnica snovi 7-a duhovno razmišljanje, zlasti ker je pisatelj Poskrbel, da misel nikoli ni sama in suha, temveč vedno prepredena s podobami in dogodki, da nas zgrabi za srce in da kar sami Prilezejo na dan dobri nameni. Večina “slik”
S" rudi literarne slaščice.
Koljko je prevod ohranil moč izvirnika, ne vctn. Knjiga se lepo bere in tudi od jezikovne Mati vrši svoje poslanstvo. Nad revnost dnevnega tiska jo najbolj dviga izbrani besedni Zaklad. Vendar no manjka stilističnih in jezikovnih pomanjkljivosti.
KOLEDAR
SVOBODNE SLOVENIJE
Vredili uredniki Svobodne Slovenije. Izšlo }■ 1950 v Buenos Airesu. Z okoli 90 prispevki 'n mnegimi ilustracijami.
Prav je. da kdo tudi v “Duhovnem življenju” r stališča verske revije izreče besedo.
o	tem koledarju-zborniku. Pozdravljamo ?,a kot pojav sam na sebi in kot odjek ljudi in zi vij en ja, iz katerih je izšel.
Kot kulturni pojav prekaša ta knjiga vse dosedanje koledarje in se uvršča v neveliko skupino važnejših slovenskih zbornikov. Med uibami je pokazati na sicer nujno, a včasih le Preobčutno razliko vrednosti in važnosti pridevkov in na večkrat pregrobo malomarnost
za jezik. V primernem sorazmerju so pogledi V preteklost, razkrivanje usodne dobe 1941-45 in prerezi snovanja v begunstvu. Zbornik odlikuje realizem, ki je daleč od brezupne utrujenosti, pozna pa optimizem, rastoč iz dolge in častne katoliške tradicije, s posebno življenjsko silo pa iz nedolžno prelite krvi. (Gl. posebno strani 58, 62, 65, 88.)
Krščanski optimizem daje večini prispevkov pomen iskrenega iskanja resnice; spreminjaj ! se v gradivo, s katerim se bo zidala zgodovina. Morda pa le zbornik včasih greši s kako neobjektivnostjo? Z zamolčavanjem? Mislim, da redkokdaj in da nikoli ne hudo, če pisci ocenjujejo — kolikor ocenjujejo — s katoliškega vidika, je to edini objektivni vidik, kakor je prav preteklo desetletje spet tako jasno dokazalo, človeško je, če se ponekod so-oglaša strankarska ali drugačna skupinski zaverovanost. Ponavadi se ne da izločiti pri še tako vestnem iskanju resnice, če je ta pogoj
- vestno iskanje resnice — izpolnjen, nima nehoteno lahno barvanje dejstev nobene zveze z nepoštenjem. Zgodovinarjem iz poznejših' rodov, ki opazujejo že iz varne daljave, pripada naloga, da odstranijo take pege. Računati moramo še z redkostjo najbolj potrebnih virov in s tem, da imamo za sedaj še razloge, da to ali drugo zamolčimo. Popolno zgodovino komunizma bodo začeli pisati šele po njegovem razsulu. — Nekaterim se bo zdelo, da je premalo odkritosti v slikanju temnih plati begunstva in naših napak. A prvič ža celotno podobo begunstva sploh ni šlo; drugič pa prav tako ni javljenih vse polno najlepših in zato skritih dejstev. Kljub raznovrstnosti podatkov in številk je — kot vedno — mnogokrat en sam verz lirične pesmi ali odstavek iz črtice sposobnejši, da razsvetli naš obstanek in boj v svetu.
Zbornik potrjuje dosedanja dognanja: La obstanek je težji in ta boj hujši, kot si je kdo mogel predstavljati. Ä tudi koristnejši in plodnejši. Udarci, ki jih prejemamo in ki si jih sami zadajamo, so kot udarci po zvonu budilke: Vstanite! Iz polovičarstva, iz razprtij, iz preziranja sebe in drugih — ta čudna, dolgo negovana napaka, ki človeka vodi, da sebe napihuje in druge peha v nič in se istočasno sebe sramuje in pred drugim krivi hrbet — ta napaka je najslabša poteza v slovenskem značaju; to je tujina potrdila. Budnim in po koncu hodečim nam je Slovencem odprta pol v svobodo — ideal, ki ga zbornik največkrat opeva. Znamenje je ugodno: Marija je stopila v središče človeštva. Vsem Njej zvestim velja geslo: "V boj za spoznanje resnice’’
In ta nas boosvobodila. (Prim. str. 20 in 19 }
PROF. GERZINIč
M I (L I © D © m
Er, equivocarse creyendo verdadera la religičn cristiana, no hay gran cosa que perder; ipero que desgracia equivocarse creyendola falsa!	PASCAL
Los gobiernos que quieren mantenerse incorruptos, tienen que cuidar sobre tori as las cosas de mantener incolumes las ceremonias de la religičn y tener ä esta siemprie en su veneraciör.,
Asi Como la observancia del culto di" vino es causa y ocasiön de la grandeza de los Esiados, asi tambien el desprecio del culto divino es causa y ocasiön de su ruina.
Es imposible que quien manda sea res-petado par quien desprecia ä Bios.
La perdida de toda devociön y de toda religičn lleva en pos de si infinites incon-ver.ientes y desördenes.
MAQUIAVELO
Nuestros gobiernos modernes deben in-dudablemente al cristianismo su autoridad mäs sölida y el que las revoluciones seetn menos frecuentes; aun ä eilos mismos les ha hecho ser menos sanguinarios. Esto se prueba por los hechos comparändolos con los gobiernos antiguos. La religičn mejor cor.ocida, descartando el fanatismo, ha dado mas dulzura ä las costumbres x.Tistianas. Ese cambio no es obra de las letras, porque, en donde quiera hayan brili ado esias, no por eso ha sido mäs res-petada la humanidad; las crueldades de los atenienses, da los egipeios, de los em-peraderes romanos, de los chinos, dan fe de ello. i Cuänias obras de misericordia son fruto del Evangelio! [Cuäntas restitu-ciones y reparaciones produce la cor.fe-'sion entre los catölicos! Entre nosotros I cuäntas reccnciliacion.es y limosnas pro* duce la aproximaeiön de las epocas de comuničn!	ROUSSEAU
Nunca es ha visto en el mundo religičn alguna que tienda mäs directamente al fin de procurar la paz y la felicidad de los hombres que la religičn cristiana.
BOLINYBROCH
La voz de la naturaleza entera nos gii-ta que hay un Bios.	VOLTAIRE
En todos los paises y en todos los tiem-pos serä muy buena ley civil favorecer todo lo posible los progresos del cristia-
nismo; porque esa religičn, por mäs que parezca tener por objeto exclusivo la bien" av.enturanza en la otra vida, es empero entre todas las religiones la que mäs puede contribuir ä nuestra felicidad en este mundo. Su extrema utilidad procede de sus preceptos y de sus consejos, que todos tienden ä oonservar las buenas costumbres.
ENCICLOPEBIA FRANCESA
OM, Kl NIMA VEČ MAME
Kadar Ti zaveje vetrič preko čela, ne jezi se. Tvoja mama Te boža iz dalje. In kadar čuješ v svetišču spev, da se raduje srce, smehljaj se, to je glas Tvoje mame.
Kadar utrgaš cvetko, dvigni jo k ustom-’ poljubljal boš mehka lica Tvoje dobre mame.
V jasni zvezdnati noči poglej na nebo in pozdravila Te bo zvezda, svetla in ve' lika. Le glej jo in videl boš v njej mamico svojo.
Banes jočem A kdo razume bol? Komu naj potožim? Kam naj grem? Mati, mati. . .!
Živela si, pa Te r.i več . .
Nisem Te razumel, ko si hodila med nami — a sedaj, ko Te ni več, sedaj šele razumem Tvojo veliko, močno dušo. • Vse Tvoje življenje je le skrb in bolečina, delo in žrtev v brezkončni nesebični lju' bežni — za nas.
Sama si hodila po trnjevi poti življe' nja in danes vem, da so mnogokrat za' krvavele Tvoje stopinje, kajti trnje je zba" dalo globoko, in nikogar ni bilo, da bi hladil Tvojo bol... O mama, kako velika se mi zdiš, mučenica si v svoji žrtvi! Ko' likokrat sem premišljeval Tvoje trudne korake, ko si hitela v cerkev; Križanemu si potožila svoje težave, pri njem si našla zopet moči. Tudi tega takrat še nisem razumel. Sedaj pa razumem, danes tudi vem, da more zmagati to veliko trpljenje le ena mati, mati po duhu Kristusovem-
Jaz poklekam . mama, odpusti! Kam naj grem? Kdo me utolaži? — Mati, h Kristusu grem, tudi Ti si hodila k Njemu po uteho in moč . Tvoj otrok ti bo sle' dil .	MIRO
Dobro se spomnim, čeprav bo kmalu že -2 ,p-t o d tega in sein bil tedaj komaj 15 letni 'tndent. V cerkvi sv. Jožefa je bilo slovo od fl'pb misijonarjev, ki so šli iz Ljubljane v In ' Do, v Bengalijo, začenjat nag Bengalski mi-'sii°n. Govornik na prižnici je govoril misijo-"urjeni pred oltarjem in nam v cerkvi. Zakupnike slovenskega naroda na bojni fronti Kristusove Cerkve jih je imenoval, in jih zagotavljal, da jih narod ne bo pozabil, ne bo Pustil na cedilu, ampak da jih bo v vsem ni ib Pasijonskem delu podpiral z molitvami in zrtvami in gmotnimi darovi, kar da je naga sveta dolžnost.
Misijonarji so sprdjeli vsak svoj misijonski , Dž in ga poljubili. Poslovili so se od nas 'P Pogumno odšli na misijonsko pot, prepri-car|i, da v trudili in žrtvah in delu ne bodo 'Uni. Domovina, ki jo bodo zastopali, jim bo ' oporo.
Na sliki spodaj jih vidimo: p. Poderžaj v srcdi, brat Udovč na lovi in brat Drobnič nn l,psni. že 22 let delujejo v Indiji. Za seboj so P,ed tem privabili ge več drugih: Sedej, Dem-Ehrlich, Cukale... in bratje Vidmar, l'I)Rg (Ui je že odšel h Gospodu po plačilo), 'Ukan, pa še nekaj sobratov hrvaške narod-Posti in veliko sester iz vseh krajev Jugosla-1 'je. , Vsi so odhajali v prepričanju, da bo-tv' nas Dueli zveste sodelavce, sograditelje ,0žje Cerkve v Bengaliji, kajti -vsem smo z.uo-'il in znova to obljubljali.
Dlejte jih, “trj kralje", kakor je sebe in s°hrata nazval p. Poderžaj, ko nam je poslal '° sliko. Kako prijetno, toplo so nam smeli-J\io. \"escli so, ko gledajo ob dvajsetletnici
svojega odhoda v misijone nazaj, na trude in boje, na uspehe ne brez neuspehov'. . .
Meni pa njih nasmeh, prizanesljiv nasmeh, ge nekaj drugega pove: Zdi se mi, kot da bi z njim zakrivali obziren očitek domovini, nam, ki smo jim obljubljali nago pomoč, ki je pa nismo skoraj nič nudili, ampak smo jih zlasti zadnjih deset let pustili osamljene, sko-ro čisto osumljene. . .
Tedaj smo imeli morda opravičilo, ko smo bili pokopani v take stiske in težave. Tudi danes imajo opravičilo oni v domovini, vsaj glede gmotne pomoči.
A ini v svobodi? Mi danes nimamo opravičila za nags nesodelovanje. Nihče nas ne ovira v nagem molitvenem življenju: Molimo za naše misijonarje! Pa tudi trpljenja in bridkosti nam ne manjka: žrtvujmo nage križe tudi za slovenske misijonarje! Koliko pomagamo domov in kako se trudimo, da zgradimo sebi v- tujini novo bivališče — prav je to: A ne pozabimo pomagati pri tem nagim zastopnikom na Kristusovi osvajalni bojni fronti, pomagajmo zlasti graditi novo, dostojno bivališče evharističnemu Kralju v središču nagega Bengalskega misijona v Khariju.
"ZA PODEBžAJEVO CERKEV” — to je geslo glavne misijonske nomožne akcije Slovencev v letu 1951. Lani smo omogočili dr. Janežu, da je mogel nalomiti rentgenski aparat za slovensko misijonsko bolnišnico v čao-tungu, lvjer ge sedaj z njim dela “čudeže”. Letos pa pomagajmo n. Poderžaju postaviti cerkev in oltar v njej, na katerem se bodo vsak d in dogajali čudeži — skrivnostne daritve Jezusove.	L. L. C. M.
H ti
cmgßci^
Ko so nekateri misijonarji v Indiji, prijatelji našega Bengalskega miši iona, zvedeli, da hočemo izseljenski Sio-venci pomagati zgraditi cerkev v središču misijona, pozdravljajo to našo požrtvovalnost. Tu objavljamo sledeč ■ pismo:
Globoko me je ganila novica o Vašem delu za naš misijon. Občudujem Vašega duha, ki je tako prepojen s Kristusovim duhom, da najdete kljub bridkim skrbem — daleč od svojih domov — še čas za nas, svoje brate in sestre v Kristusu!
Gotovo tudi v bodoče nc boste prenehali s svojo velikodušno pomočjo. Prosim Vas, naj sc Vaše molitve v neprestanem toku dvigajo pred božji tron za tisoče, ki nc poznajo pravega Boga, oziroma za tiste, ki Ga poznajo, pa nimajo poguma okleniti se prave vere bodisi zaradi družabnih ozirov ali pa zaradi nasprotovanja s strani družine in družbe. Da, molitev je ena največjih potreb, saj pravi apostol Pavel: “Jaz sadim. Apolon
Stanko Podcržaj. Dolgo se že trudi tam ' daljnjem Khariju. Postavil je že cerkvi 7-'" dovc, jo pokril ter s pomočjo p. Sedelt i" dobrih bratov zgradil župnišče. Pa je mar 6 tem njegovo delo končano? Urednik Vani h» sporočil njegove velike potrebe in nainuinejS" že!.,e. A nič manjše, če nc večje so skrbi s krščansko vzgojo domačinov in s šolani'-Delo kliče po učiteljih in katehistih. Tod11 kdo jih bo plačal? Hvala Bogu imamo veti' kodušne dobrotnike. Vas, ki pomagate marši' kateremu našemu misijonskemu podjetju n« roge. Spominjajte sc še naprej Vaših h: ato'' in sester y Kristusu, in ko bodo ti sprejel' Kristusov evangelij, se Vas bodo spomnili •" klicali na Vas obilje milosti in blagoslova od skupnega Očeta.
Vaš prijatelj v Kristusu
R. J. Cordeiro S. I.
P. Cordeiro, po rodu Indijec, rojen -/ ZaP Indiji (Portugalski Goa) 2 5. aprila 19 19, ,ie stopil v red 28. oktobra 1936; skupm s svojim bratom, ki je tudi duhovnik in redovnik ter rektor višje šole sv. Lovrenca v Kalkuti, se .je odločil delati tam, kjer delajo nnši misijonarji. Ima še dve rodni sestri, ki :-le misijonarka med rojaki in rojakinjami.
zaliva, Bog pa je tisti, ki rast daje.” (1 Kor
.1-6).
Dd.jansko še nisem delal na misijonskem p,olju. 21. novembra 1950 šele sem prejel sveto mašniško posvečenje. Vendar pa sem tu1 kaj mesecev preživel na postajah 2-1 Par-panasa, kjer delajo slovenski in hrvaški misijonarji, in sein lahko na mestu ugotovil velikanske potrebe misijonarjev v teh krajih /lasti finančnem pogledu. Kajti tudi pomanjkanje denarnih sredstev lahko pokoplje marsikatero vzvišeno misijonsko podjetje.
Kakor Vam je znano, je okrožje 21 Par-genasa ob izlivu velike reke. Ker je t i področje prepojeno z rekami in pretoki, jv zelo malo potov. Zato si ni mogoče predstavljati, da bi vozila mogla od misijona do misijona. Koii.i, bicikelj in čoln f,o edina prevozna sredstva v teh krajih. štiriindvajset ur rabiš, da ilospeš od enega konca misijona do drugega. Kdor ne premore motornega čolna, s-» mora pač zadovoljiti s čolnom na dolga vesla, oziroma računati z vetrom in rečnimi tokovi.
Veliko j3 misijonskih problemov v teh krajih, ki teže naše misijonarje. Ed-n teli misijonarjev je Vam dobro znani rcj.-.t p.
P. Jože Cukale — misijonski reporter — poroča
Kurseong, 20. novembra. — Velika kapela Marijinega kolegija si je nadela svatovsko obleko. 37 mladih jezuitskih novomašnikov misijonarjev, ki študirajo na tem zavodu, došlil' iz vseh delov sveta, je prejelo na praznik sy. Cecilije 21. novembra mašniško posx-ečenje 'z rok prevzv. msgr. Periera, kalkutskega nadškofa, ki je znan tudi Slovencem, saj se je n" potih v Indijo dvakrat tudi v Ljubljani ustavil. število Gospodovih maziljencev je doseglo v tem svetem letu rekord. Za to priliko so od vsepovsod prihiteli predstojniki novomašn— kov, da jim v imenu svojih provinc in v imenu misijona čestitajo ter jim namesto staršev stisnejo roko, deleč z njimi novomačniško srečo. Nekateri med novomašniki so mogl' podeliti svoj novomašni blagoslov svojim sorodnikom. Pater Mac Farland na primer je dobil v Kurseong kar celo svojo družino, ki je za to slovesnost prispela iz New Yorka z letalom. Velika večina novomašnikov pa je radostno doprinesla k žrtvi Jagnjetovi še svojo osebno ir, svojih odsotnih dragih domačih žrtev.Po končanem šolskem letu bodo mlad' patri odšli na delo v indijske nižine, kjer j'*’ njihovi sobratje že težko pričakujejo, med tem ko se bo Marijin zavod napolnil z novim' bogoslovci.
Za božične praznike je dokaj uvomaSniko'
mog Do bližnjih misijonskih postajah v po-ha h^,l3onarjeni- 0stali 86 pripravljajo doma ŽD0 sIav]je- Kapela je v najbolj sve-gori™ ornatu- v t0Pl0 zakurjeni dvorani (tu slast,lmam° Preceišen mraz, ki gre na živce Vse 1 vro'i*Ile vajenim indijskim patrom) je ne>aP0Skrbl;ieI10 ln Pripravljeno, da preživimo J Prijetnih božičnih večerov,
P ritmeiakanslci bo^oslovec Fr. Bakewel nam se j°Veduje. vse je doživel v Nepalu, kjer
Pred tedni udeležil, ameriške znanstvene
6ks . Leujui uueiuzn. amei
H(,rdiCi3e 1181 Mont Everest, ki je odšla, da go Uei teren za končni naskok na najvišjo Pred Sve.ta' čeprav je bil gost ministrskega cip Sec*arka, je bore malo zvedel o revolu-vesfV n°*'ranj°str dežele. Najbolj razveseljiva ga ki nam jo je bogoslovec prinesel, je ta, v j,80 misijonarji povabljeni odpreti univerzo vin a*’tnanl^u> glavnem mestu nepalske kralje-evan • se j® do zadnjega upirala sprejeti od ntgeliF Podobna ponudba je bila stavljena Na.n ani meljske vlade za univerzo v Delhiju. Žg^cdovanje krščanstva v Aziji je sicer po-n°’ za nestrpno goreče misijonarje prepo-n°. a sigurno!
j^apjeeling. Vreme sijajno drži! Visoka yJ1nd^Pdžinga se je oblekla v najlepši herme-]	. °6asno ni študentovskega živžava v Ko-
Ud jU. sv' Jožefa, zato pa ima naš brat Janez °vč bolj proste roke, da pripravi in po-Biefl1 V?e Potrebno za prihodnje šolsko leto, let-1 tem ko jo brat France (Drobnič odletel z al°m proti Kalkuti po nujnih poslih. Dar-
jeeling je mesto bogatašev in budističnih bon-cev, pa so mu kljub temu božični prazniki vtisnili krščanski obraz. V evropsko urejenih izložbah najdeš vse,' tudi krščanske božične voščilnice. In celo jaslic ne manjka.
Kalingpong. Od vsepovsod se zgrinjajo ku-lijjt z velikimi koši svežih jabolk in sladkih mandarin na ramah, s čimer kar zasipljejo bližnje trge in vasi. Od časa do časa prihajajo karavane Tibetancev preko gorskih prelazov: to so begunci, ki se umikajo pred prodirajočimi komunisti. Tudi Dalai Lama, vladar Tibeta, se umika proti Indiji. Njegovi verniki, katerim uspe priti v njegovo bližino, mu izkazujejo božjo čast, verujoč, da je v njem utelešen poganski bog Ri-zi. Potrtost zaradi odhoda Dalai Lama v deželi narašča. On sam bo v Kalingpongu lahko obiskal svoji dve rodni sestri, ki študirata pri katoliških redovnicah . . .
Kalkuta. V Kolegiju sv. Frančiška Kšave-rija se srečujejo naši misijonarji, katere navdušeno sprejema br. Lukan. Blizu novega leta smo in zato se “posli” menjajo. P. Viktor Sedej bo zamenjal v Satkiri o. Lojzeta Demšarja, ki bo odslej služil drugega “cesarja”, kakor se sam izraža. Dodeljen je v pomoč o. Stanku Poderžaju v Khari, da bosta s skupnimi močmi in z domačo slovensko pomočjo dogradila župno in dekanijsko cerkev. P. Polgar odide v Morapaj. Z gora so predstojniki poklicali tudi o. Jožeta Cukale, da se v zelenem Seramporu privadi bengalščini.
Dl ©IM®M!IKB Z@©iO)©WOMi
j. . Bengaliji nismo v nikakršni divji pokra-» ’ al bi se šele zdaj izmotavala iz tisočletnih Qlscav in bi počasi stopnjo za stopnjo spreje-]tUla kulturo. Nasprotno! Dežela tisočletnih iz k'r 3e’	j’11 3e sčasoma prekrila goščava,
Qi_ta ab;re še zdaj štrlijo tu pa tam žalostni
0b„,ev.eda Bengalija ni vedno v sedanji obliki narajala’ kakor tudi ni obstajal bengalski izhivv k0*" *ak' pa iubko iz preteklosti to . 1110 zanimivih podatkov, ki nam v precej 8J,lb[obrisih predočujejo deželo in njen genij, nkaj zgodovine torej ne bo odveč!
živ Iranec Diodor (JDiodorus Siculus), ki je v ,e. Za žasa Julija Cezarja in Avgusta, piše „x0°ii splošni zgodovini sledeče:
(n ,.n	.1 Aleksander) je prejel od Fegeja
Ing-1 indijski prvak) opis dežele onstran račiji Na'il)re.1 Pride puščava, ki bi jo prekopom nV (ivanajstih dneh; potem reka z ime-katerav11^SS’ 32 stadiiev široka in globoka kot prosti „olVlru?a reka; onstran te reke se raz-katerih'Y kraljestva Brajzijcev in Gangeridov, 10 oon , raki Ksandrames ima zbrano vojsko vozov konjenikov, 200.000 pešcev in 2.000 Opr„m’i. Vl-h teg še 4.000 slonov, za vojsko Isu 'lenih in izurjenih.”
■iuŽnimiDa0<^ p!še na Drugem mestu: “Med Znatnen'f Ze ami zavZema prvo mesto Indija, mta zaradi svoje razsežnosti in goste
obljudenosti; kajti tam stanujejo mnogi narodi, med katerimi je najmogočnejši narod Gangaridov, proti katerim Aleksander ni izvedel vojnega pohoda, ker se je ustrašil velikega števila za vojno izurjenih slonov. .
Enako govori pisatelj Quintus Curtius Ruf us v svojem življenjepisu Aleksandra Velikega.
Plutarh opisuje zgornje podjetje: “Ker so ga (Pora), ki je imel samo 2(1.000 pešcev in
2.000	konjenikov, premagali le z največjim naporom, so se vojaki Aleksandra odločneje uprli, ko jih je silil čez Ganges. Slišali so bili namreč, da je ta reka 32 stadijev široka, 100 sežnjev globoka; na drugi strani pa da čakajo nanje vojaki, konji in sloni. Kajti kralja Gangaridov in Brazijcev sta bojda prežala nanje z vojsko 80.000 konjenikov, 200.000 pešcev, 8.000 bojnih voz in 6.000i bojnih slonov. To število ni prav nič pretirano: kajti Adro-kot, ki je kmalu potem zakraljeval, je podaril Selevku 500 slonov naenkrat in je z vojsko
100.000	mož prehodil Indijo in jo vso osvojil-”
Veliki zemljepisec Strabo, ki je živel oh času Avgusta in Tiberija (27 pred Kr. do 3 7 ?e Kr.), pa piše: “Vso Indijo namakajo reke. katerih nekatere se stekajo v dve največji: Ind in Ganges. . . —- Ganges... je največ ja indijska reka...”
Plinij Starejši (Gaius Plinius Secundus), ki je bil rojen leta 23 po Kristusu in je umrl ob izbruhu Vezuva, ki j!e uničil Pompeje, jo
v svoji “Historia Naturalis” kot zemljepisec napisal sledeče zanimive podatke: “Kajti raziskovale so jo ^Indijo) ne samo vojske Aleksandra Velikega ter vojske Seievka in Anti-joha (kraljev, ki sta mu nasledovala) ... in Patrocles, njun admiral, temveč so pisaii o njej tudi razni drugi grški pisci, ki so bival na dvorih indijskih kraljev, kot n. pr. Mega-sthenes ter (Dionizij1, ki ga je tja nalašč v ta namen poslal Filadelf. . . Seneca, naš rojak, ki je napisal razpravo o Indiji, navaja število njenih rek kot 6 5, njenih narodov pa kot 118.’’ Potem Piinij starejši preide na opis Bengalije, navaja kot njene prebivalce Ka-linge in izrecno navaja tudi Ganges.
Tudi Ptolomej se peča z indijskim zemlje pisom in vso Indijo deli na deželo tostran in onstran Gangesa.
V Indiji sami je Bengalija skoraj od pamti-veka mnogo pomenila. “Vanga’’, današnja “Banga’’ (izg. Böngo), po kateri je obliko vana naša “Bengalija’’, je omenjena v najstarejših indijskih virih in v največjih epih — Rämajani in Mohabhäroti. Mönu (= Manu- indijski zakonodavec) pravi, da je Bengalija tvorila del dežele Arijcev (Aryavarta). Izmed obeh največjih nasprotnikov braman-ske premoči je bil eden izmed njih bengalski kralj Pandujcev Bdšudeb (Vasu Deva).
Po veri so bili hindujske Bengalce budisti in džajnorci spreobrnili k svojim verstvom. Brainanski — hinduistični — vpliv je za nekaj stoletij iz dežele skoraj izginil.
številni budistični prvaki in reformatorji so bili rojeni Bengalci. Budizem so oznanjali v Tibetu, v Koreji, na Kitajskem in Japonskem. V zadnjih deželah ob času prvih stoletjih po Kristusu, še zdaj so priročniki japonskih bon-cev pisani v bengalskih črkah 11. stoletja, kar jasno pove, koliko so bengalski budistični pridigarji pomenili v deželi Vzhajajočega Solncu. Tudi na Javi) so se ovekovečili bengalski umetniki kot. graditelji templjev. Sloveli so tudi kot ladjedelci. Ladje, v Bengaliji zgrajene, so nosile pridigarje in trgovce na otok Ceylon, na Javo. na Kitajsko in Japonsko. Znana je dogodivščina Bijoy Sinka, bengalskega kraljeviča, sina bengalskega kralja Sinha-bahu-ja, ki je s 700 privrženci leta 543 po Kr. osvojil otok Ceylon, ki sc po tej bengalski dinastiji Sinhov (sinha pomeni lev) imenuje “Sinhol’’, t. j. dežela Sinhov. — še prej pa so Bengalci v Indokini ustanovili samostojno na. selbino čompo (Champa). — še v sredi 9. stoletja po Kr. sta bengalski umetnik Dhiman in njegov sin Bit Palo ustanavljala slikarske, kiparske in železolivarske šole. ki so izvajale precejšen vpliv na nepalsko, kitajsko umetnost in na umetnost vseh dežel v budističnem območju.
Kot že omejeno, je bila Bengalija id nekdaj sprejemljiva za vsako versko novotarijo. Od 2-1 džajnovskih “božjepotnikov“ (mož, ki so sloveli kot poosebljena božanstva) je 2 3 izmed njih doseglo “odrešenje’’ na ozemlju Bengalije. Mnogi izmed teh <o bili tudi po rojstvu Bengalci.
Voč stoletij so se potem Bengalci odkrito upirali bramanskemu hinduizmu. Monu, že
omenjeni zakonodavec, je sice1- vključil Bengalijo v arijsko območje, vendar pa je iz strahu pred slabim versko nravnim vplivom Dtf dističnih Bengalcev, med katerimi so se nravne vezi zelo zrahljale, hindom drugih dežel prepovedal občevati z Bengalci. Ta sloveči komentator prastare Hindu knjige je celo proglasil, da v Bengaliji stanujejo sami “hudiči (“rakoši” in “pisači”). Razlog je preprost: Bengalci so se bili tako navzeli budizrn. da jim je bolj nestrpni in versko-nravno si <• ji hinduizem presedal.
Kako po je potem hinduizem v bengalski j deželi vendarle prevladal? S strašnimi preg»' njanji. Ta preganjanja so uprizarjali “dvakrat rojeni’’ (božanstveni) brämanci. Klasično je besedilo, ki ga navajam naravnost iz bengal' skega vira:
“Mnogi prvaki (Bengalcev', ki so se upiraj1 hinduizmu), ki so oznanjali hudobne budi' stične in džajnovske nauke, so bili najpre.1 v znanstvenih razpravljanjih premagani. Po' tem pa so jim'bile glave s sekiro odsekane >° z bati na mlinskih kamnih v prah zdrobljen'’ Tako so bili ti zli nauki uničeni in dežela rešena nevarnosti...’’
Od takrat Bengalija velja za deželo hindov. Pa ne brez drugih primesi!
P.
STANKO PODERŽAJ D. J., Indij8
ZA PODERžAJEVO CERKEV v Kharij" (Indija) bo skušal Slovenski dušnopnstirskl odsek v Buenos Airesu med vsemi po s*1’* j raztresenimi rojaki in na razne načine v tek ; leta 1951 zbrati vsaj skromni prispevek slivenskega izšeljenatva — 1000 dolarjev. . Argentini je zbiranje prispevkov urejeno " sledeči način: člani in sotrudniki odseka 8 . prejeli NABIRALNE BLOKE, na katere n*j bi vsak v svdjem okolju zbral mesečno po •> pesov, delno od onih dobrotnikov, ki id ^ I odločili, kakor lani za dr. Janežev sklad, darovati mesečno vsaj po 10 pesov za Poderž® jevo cerkev, delno pa od priložnostnih d | hrotnikov, ki bi ob raznih prilikah kolikor koli prispevali v ta vzvišeni namen. — Na način se seveda še ne bo zbralo dovolj za d<* s-Ro deleža argentinskih Slovencev pri f<’' akciji, ampak se je in se bo ostala: vsota d<* bila Š3 na druge načine: z dohodki silvestr» vanja v Buenos Airesu, ki ga je bil odst priredil:	z uprizoritvijo misijonske draU>e
“Til modrosti starega Wanga“, ki jo Isti od’ sok pripravlja, in zlasti z zaključnim veliki» Poderžajevim srečelovom ob koncu leta 19“‘j — Lepo vabimo vse argentinske rojake, d se radi odzovejo povabilom požrtvovalnih D1 sijonskih sotrudnikov ter žrtvujejo po nio> t nosti večji ali manjši znesek v to važno sl°' vensko versko akcijo — gradnjo czrkve v diji. — Rojake v Kanadi, USA in drugod P” svetu pa pozivamo, naj se pridružijo arge" tinskim, kakor in kolikor jim razmere d o* puščajo. Z združenimi močmi razširjajmo b» žie kraljestvo vsaj tam, kjer se še da —■ doki zv se še da..., da ne bomo katoličani t" di v Indiji prepozni, kakor smo bili —1 n' Kitajskem, kjer smo odločilno uro morda * dolgo izgubili. . ,	Uredništvo
M©M MO O€0ßMO (P>@ ÖMJJO
NOVO PRESENEČENJE
Naslednje jutro me je pater Zurbitu povabil , Marijino božjo pot v Bandro. Hotela sva vJeti ge sveže vtise Marijinega nožnega obiska ^ tem kraju. Obenem me je hotel Presenetiti, kar se mu je tudi v polni meri posrečilo.
“V samostanu, ki je čisto blizu cerkve, žlvi in dela že dvajset let neka sestra iz .Tu-S°slavije. Hočete, da jo obiščeva?"
Kdo bi se upiral tako vabljivemu predlogu? ^akaj ne bi poizkusil, kako doni domača be-seda sredi Indije! Radovednost je dosegla Sv°j višek, ko mi je dobra mati prednica ®68ter sv. Križa predstavila sestro Konradino Resnik. Začela je angleški, nadaljevala hrvat.
a nazadnje sva so zedinila govoriti po ua-°e' Saj jo gotovo poznate! Naše goro list, do-iz Sel pri Kamniku. V začetku ji je kar “apo zaprlo od presenečenja, pa tudi meni ni bUo vseeno, govoriti v tujini' z našo misijonarko. Vse ji je bilo novo. Razmere doma, v tujini, v misijonih. Pristavila je pol zar,jS v šali, da ni prav, da gre vse tja, proti Kalkuti, dočim je ostala ona edina od Slovencev v tem delu Indije. Pa kljub temu ae sme biti pozabljena, saj je misijonska cenila v Argentini gotovo z njo v zvezi. O sv°jem bogatem delu dobra sestra ni hotela govoriti, pa ne bi bilo napak, da naš svet Zv® kaj več o njej. Izročil sem ji lepo sveti-jico za spomin na svetoletno romanje P o Kunu. šeie kasneje v Kalkuti sem opazil, da Setn ji pravzaprav izročil tisto blagoslovljeno “Vetinjico, ki mi jo je osebno podaril sveti °če o priliki, ko mi je uspelo prositi ga za Kgoslov naši dobri mami doma, ki so zboleli Za smrt. Pa hvala Bogu, zdravje se jim je čudežno vrnilo in to je vendar glavno. Sestra Konradina, slovenska misijonarka, pa ima ep spomin na sv očeta in to tudi mnogo velja!
Z VLAKOM PROTI BENGALIJI
Tudi naši patri so mi svetovali, naj na-eljujem vožnjo z vlakom. Listek stane šest !uPtj (ena rupija ca. liBO ital. lir). Vlak jo T?kaj v Indiji cenejši, kakor kjerkoli v Evropi, k °Mij«. traja on dan in dve noči. Tako se . °®t Izognil nepotrebnemu sončenju, ki mi ak v Indiji ne uide; preden pa jo Loenerkerk Pobriše v pristanišče, si lahko že ogledam aše misijonarje in njih delo.
Kdo ve, morda mi celo izplačajo izostalo voznino na ladji? Pa na to uho je bila ho-‘andska trgovska družba gluha.
Se ena želja se mi je izpolnila na dan od-. °®a. Rad bi obiskal misijonarja salezijanca u Benečije, ki deluje v Matungi, čigar mati 11 .1® izročila sto pozdravov zanj. Pa za Ma-Pugo sem vedel toliko, kakor za svojo jadnio *?• Pa me je inž. Clarence Rego, mlad in-pski uradnik, ki dobavlja olje za ladje v Pristanišču, povabil na svoj dom v Dadar, ki Je čisto blizu Matunge. Sicer Angloindijci ne žlve več v tistih blestečih razmerah, kakor Prej pod Angleži, vendar pa žive še vedno kot
gospoda Indije. Občudoval sem njegovo družino, ki je prežeta katoliškega duha. Duhovnik pomeni zanje višek sreče in temu primeren je bil tudi v sprejem. Pod večer, ko je bila vsa družina zbrana, nam je Clai'enceva sestra zaigrala na klavir. Pesmi za pesmijo so se vrstile:	Schubertova Ave Marija, Tirolska,
Sarafan, Sveta noč itd. Pozno zvečer pa mo je dobri Mathew, Clären cev mlajši brat, bogoslovec, z motorjem odpeljal v Matungo. Vesel j.) bil pater GiacomeRo pozdravov iz domovine in doma, kdo bi jih ne bil! Dal mi je drugo jutro tudi vodnika, da me je spremil nazaj v Bombay, dočim mi jo Mathew dostavil vozni listek Bombay—Kalkuta! !
Nekdo je pač pripravil ta srca, da so mi tako velikodušno stala tisto dni ob strani. Mar je težko uganiti Njeno ime? . . .
SKOZI SRCE INDIJE
Večerni vlak je krepko rezal daljave proti Nagpurju. Mesta in vasi so se počasi bližala, pa spet v naglici izginjala, zakopana v večerno luč zahajajočega sonca, ki je lila na gozdove in džungle, polja in vode, na nizke kolibice, ki so se stiskale v svojem preprostem slamnatem oblačilu ob prašnih cestah, med ozkimi stezami, izgubljajočimi se v daljavi. Globoko v osrčju dežele je še polno neraziskanih bivališč, o katerih nima niti indijska vlada mnogo pojma, zlasti kadar s težavo prešteva bogastvo svojega prebivalstva. Prvotno prebivalstvo dežele so črnci, ki so bili v davnini potisnjeni od draidskih plemen v notranjost dežele in kasneje še enkrat od arijskih plemen; danes prebivajo ti ljudje povsod po goratih predelih Indije. So zelo dostopni evangeliju, kakor pričajo uspehi čotanagpurskega misijona, ki ima svoje središče v Ranči ju, ki je najbolj obetajoča misijonska pokrajina Indije.
“Odkod prihajate,” je želel vedeti moj sopotnik, ko sva se srečala v jedilnem vozu. kamor sem zašel, da si malo dušo privežem.
“Iz Italije- Mislim ostati v Bengaliji, koder že delajo naši misijonarji iz Jugoslavije.’’
“Torej ste Jugoslovan?”
Pogledal me je začudeno, kakor pri nas gledamo Kitajca, kadar se pojavi na vasi. Novice iz naših krajev močno privlačijo vsakogar, ki z zanimanjem posluša zgodbe iz naših pokrajin. Seveda si lahko kar zadovoljen, če se jim posreči “uganiti”, da je Jugoslavija nekje na češkem. Indija namreč Čehe dobro pozna, saj njen “Bata” obuva in oblači vso Indijo, zlasti v dobi deževne sezone. Imel sem tudi priliko govoriti s Čehi, ki imajo tam pri Kalkuti kar celo mestno četrt, češki otroci pa študirajo na misijonskih srednjih šolah.
Seveda ni pustil, da bi si plačal svoje kosilo. To se vendar ne spodobi, da bi misijonar plačeval vpričo indijskega katoličana iz Goe!!
Zanimiva so ta srečanja z Indijci! Z menoj v kupeju sta sedela še dva trgovca iz Kalkute, dočim je na drugi strani kraljeval muslimanski Indijec s svojima dvema ženama in otroci, ženi sta bili neprestano zakriti, kakor je na-
vada tudi v naši Bosni; vendar pa sta cd časa do časa razgledovali svet okoli sebe; zlasti ju je zanimala moja obleka in moj brevir; morda sta mislili, da mora biti kak zanimiv roman, ki ga ta tujec tako z navdušenjem prebira.
“Gotovo ste katoliški misijonar in namenjen v Kalkuto v Ksaverijev Kolegij?”
“Uganili ste!’’ Začudeno sem pogledal prvega sopotnika na moji desni, kako je mogel uganiti tako natančno. Povedal mi je, da je študiral v Kolegiju in da dobro pozna naše patre in se pohvalil, da je Kolegij ena najboljših univerz v Indiji.
"Verujem,” sem nadaljeval, “da zmore edino evangelij prinesti ljudem srečo.’’
“Kakšno^ stroko mislite prevzeti na Kolegiju?”
“Moja želja je, živeti in delati med preprostim ljudstvom v 24. Parganasu, če ne odločijo drugače moji predstojniki. Hočem biti čisto njihov, vzgajati jih in dvigati h Kristusu.”
—	Govoril sem s poganom naravnost, to je najbolj učinkovito. Ob taki priliki mi je nekoč neki Indijec samozavestno pripomnil, da se Indijci od Evropejcev pač ne morejo mnogo naučiti, ko pa se znajo le mikastiti med seboj.
“Ali ne mislite, da je mnogo dobrega, kjer je mnogo zla, gospod? Mislim namreč, da Kitajska ni zmožna dvigniti same sebe iz težav, kamor je pahnjena, ker v sebi nima dovolj moči, dočim krščanska Evropa komaj čaka dne, kdaj razbije zaveso, ki je padla preko nje
—	ne čisto po lastni krivdi.” Utihnil je in si prižgal cigareto. Preden se je poslovil, nie je prosil oproščenja, kakor da bi me užalil. Občutljivost in samozavest Bengalcev je znana. Treba jih je le razumeti in biti z njimi dober, pa se ti približajo.
“Ali vaši starši še živijo?” me je vprašal drugi.
Pritrdil sem mu. Presenetilo ga je, kako je mogoče zapustiti starše in oditi tako daleč. Indijci so zelo navezani nanje. Iz nadaljnjih vprašanj sem dobil vtis, da misli, da sem prišel iskat sreče in zaslužka, oziroma da tiči v meni nekaj pustolovske krvi. Zato sem nadaljeval.
“Misijonar čuti globoko, kaj so čustva krvi ia srca. Toda ta sveta čustva se morajo umakniti pred svetejšimi, pred božjim klicem. In take žrtve so nujne pri uspešnem širjenju božjega kraljestva.”
Morda sta moja sopotnika razmišljala, o žrtvah misijonarjev, dobrih mater in sivolasih očetov, ki se s komaj zadržanimi solzami sklanjajo nad pismi svojih sinov in hčera, ki so odšli daleč, da osrečijo druge. Najbrž pa nista dognala, da so njihove žrtve tista velika gonilna sila, ki misijonarju pomaga pri veličastnem delu. Vendar sta ntoja sopotnika zaslutila nekaj tistega, kar pravi japonski pisatelj Takedo Izumu v “Prazniku cvetočih češenj”:
. .najvišja sila je žrtev!
Povabila sta me na kosilo in eden od njiju mi je na večer odstopil svojo blazino.
TAM JE KALKUTA
Noč je shladila ozračje in zarja je pričela zlatiti ogromna polja okoli štirimilijonskega
mesta. Ravnine so prepražene z rekami in pretoki in jezeri, med katerimi se stiskajo naselja, kakor gnezda močvirskih ptic, vse navzdol do Bengalskega zaliva. Tam, kjer šumijo slane vode, po katerih se podijo morski psi in skrivajo krokodili, v območju palm in bambusovih gozdov, ki dajejo zatočišča tigrom in leopardom, ki preže na črede, in koder ob večerili doni mehko otožna bengalska pesem, tam je 24. Parganas s Kalkuto.
“Kaj delajo naši misijonarji to jutro?” Pozdravil sem jih od daleč in jim želel vse blagoslove!
Tu je torej njih dom, njih veselje in trpljenje — sredi svojih duhovnih otrok, ki jih utrjujejo in pridobivajo za Kristusa.
(Dragi brät Lukan, zakaj nisi pridržal z br. Udovčem dr. Janeža in naših misijonarjev lazaristov malo dlje, pa bi danes skupno zgrabili za delo kar tu v Bengaliji? Kako bi bilo prijetno obdelovati skupno njivo v tako obilnem številu! Toda božja volja je, da oni pišejo zgodovini Skrivnostnega telesa Gospodovega nove slavne strani na Kitajskem!
Kolodvor v Kalkuti je oživel kakor mravljišče- Leni Gangesov rokav Hoogly se ovija okoli mesta kakor kobra; s svojo umazano vodo je živo nasprotje velikim in živahnim ulicam, ponosnim poslopjem in drzno se vzpenjajočim mostovom. Vse izginja polagoma v nedogled in palače postajajo hiše in hiše postajajo hišice in okna postajajo okenca. . .
Kalkuta še spi, med tem ko naš avtotaksi drvi skozi višinski moderni most pri Howrab kolodvoru.
Natančno ob pol sedmih zjutraj sem prestopil prag ponosne stavbe na univerzi sv. Frančiška Ksaverija. Smehljajoč me je pozdravil brat Lukan Jože. Odveč bi bilo pripomniti, kako bratovsko mi je stregel. In da je bilo najino veselje popolno, nama je Bog poslal še dobrega patra Lojzeta Demšarja iz "turške dežele”, s katerim sva si ogledovala mesto, zlasti, kadar je bil br. Jožo prehudo zaposlen, kajti prezidaval je šolo pri Kolegij»-izplačeval, nakupoval, je sploh desna roka patra ekonoma. Ob večerih smo krenili na sprehod proti “Majdanu”, ki je nekakšen kalkutski Tivoli. Ali pa je brat Lukan vze1 svoj težki motor s prikolico in naju popelje1 skozi Park Street, ki je evropski del mesta, mimo palače Viktorije in tja Zoološkeg» vrta. Včasih smo šli ogledovat bazarje ali pa velike kalkutske kolodvore.
Kakšen promet tramvajev, vojaških transportov! Vmes švigajo male rikše, to so vozičk1 (kakor jih imajo pri nas šentviške gospodinje) , ki prevažajo prebivalce iz enega mestnega kota v drugi za majhen denar. Avtobusni in avtomobilski promet je sploh izredno razvit. Vozači so po veliki večini ponosni Punzabci s severa, ki so zaradi svoje visoke postave, živobarvne obleke in lepega svilenega turbana posebnost indijskih mest. Iži vajo tudi sloves najboljših indijskih vojako' ■ ki so se zlasti izkazali ob pohodu Pakistance' na Kalkuto, katere so pognali spet nazaj v "turško” Indijo, med tem ko so se mirni Hindu držali doma in pričakovali, kaj bo, ter 60
Slezi mirno gledali bratsko borbo. A zdaj, 'aze, da se bo plemenitemu voditelju Indijcev ehruju vendarle posrečilo spraviti sprte brate,
^ Kalkuti se je ponovil isti prizor kakor Bombayu. Nad 20 % ljudi je v obeh mestih fez strehe, zato si posteljejo kar po pločni-aih. v zapranih oblekah, pokriti le z lalino bdejo, spe v klopčičih po cele dneve. Tudi Ksdar se mesto budi, nadaljujejo s svojo nir-'ano- Zakaj ne? Spanje je najcenejše razvc-tnlo, ki si ga morejo privoščiti vsi zemljani Veß ali manj. Čez dan si poiščejo par pesti Kža, ki ga prav počasi zavživajo. Tako mirno Prebdijo in prespijo ce"e dneve in to je naj-b°lj ekonomsko, kajti gibanje povzroča po-tebje, pa tudi žejo in glad. Torej. . .
“Ljudstvo, ki je sedelo v temi in senci
smrti. . .”
"Ali bo zagledalo veliko luč?...” Kdaj?...’’ Sv. oče Pij XI. je zaklical Pred leti: “Za vsako dušo, ki se bo pogubila P° naši krivdi oziroma nemarnosti, bomo odgovarjali pred Očetom ljubezni, ki je v nebesih.”
Ali ne pravi lepo Prešeren: “da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da čudno vodi k seb' otroke ljube, da ne želi nobenemu pogube”, d’orej so tudi Kitajci in Japonci in rdečekožci ‘n temnopolti Indijci njegovi ljubljeni otroci? La, vsi so poklicani k sreči, k videnju Njega, je Resnica, Dobrota in Lepota. — Kako to, da širne množice stradajo te sreče? Mar je Oče ljubezni pristransko delil? — On je sto-ril vse! — Ni pa človek storil vsega! — če so kristjani tako bogato obdarjeni z Resnico, je to gotovo skrivnost božje ljubezni. Ta dobrota pa tudi obvezuj^!!!
Kako naj torej pogani poznajo, da je Bog Ljubezen, če ne bo ljudi, ki bi jim o Njem govorili?
Mnogo Indijcev je mislilo, da bodo kato-
NAŠ MISIJONAR
Palača v Kalkuti
liski misijonarji zapustili Indijo obenem z umikom Angležev, kakor so storili mnogi protestantski misijonarji.
“Kako to, da so ti “sahibi” ostali še vedno med nami?” se vprašujejo Indijci. “Torej so samo zaradi nas ostali?...” Počasi se jim sveti v glavi, da je tista sila, ki drži misijonarje'v Indiji, ljubezen.
(Konec v prihodnji številki:)
O JOŽE CUKALE D. J.
V INTERNACIJI
I*. Janez Ehrlich, jezuit, ki sedaj vodi misijonsko tiskamo v Raniliiju (Indija), je preživel med zadnjo vojno dobro leto v inter-naciji, skupaj z 1227 misijonarji. Kako je do Liga prišlo in kakšno je bilo življenje tam, nam sam popisuje v tem zanimivem poročilu:
Prv0 leto v Indiji sem bil zaposlen na misijonski postaji Morapai. V januarju 1939 Sem se preselil nad 50.0 km proti severu od Kalkute, v Khrseong, .da se skozi štiri leta Posvetim študiju teologije- Vkljub divjanju Vojne vihre po svetu, so bila to zame mirna in srečna leta tihega študija in molitve. Svetovne dogodke smo dnevno sledili na velikih Zemljevidih s pomočjo vesti iz radia in ča-Sopisov.
V drugem letu teologije sem bil odrejen za katehista v bližnjem dekliškem internatu. Poučevati sem moral enkrat na teden v treh razredih veronauk v angleščini. V začetku je bilo malo nerodno zaradi jezika. Komaj sem
se privadil novemu delu, pa sem moral naenkrat prenehati. Zakaj? Ker sem bil italijanski državljan.
INTERNIRAN V KURSEONGU
V torek, 11. (i. 1940, zjutraj smo izvedeli po radiu, da je Italija stopila v vojsko. Drugi dan je prišel policist v civilu ter nas službeno obvestil, da smo pod “Haus-Arrest”, t. j. da ne smemo zapustiti posestva kolegija brez pismenega dovoljenja policije v Darjeelingu (30 km severno od Kurseonga), da ne smemo govoriti z zunanjimi ljudmi, ne razpravljati o vojski etc., ne imeti radia, bicikla, orožja itd. Ali je to bilo hudo? Zame gotovo ne; saj se drugo v našem življenju ni spremenilo kot to, da nismo mogli iti ven na sprehode. Drugim (vsega nas je bilo 7) je to bilo malo težje. Sicer pa smo imeli dosti prostora za sprehode — saj je treba celo uro, da se obhodi meja posestva, večji del gozd na hribu. Hišni predstojnik nam je seveda držal malo “pridigo”,
da ne «memo de'ati kakih 'neumnosti”, ki bi dražile policijo. To je bilo popolnoma umestno, ker je bil naš kalkutski nadškof osebno odgovoren vladi za naše dobro vedenje.
čez nekaj mesecev se je revir naših sprehodov povečal. Ob posestvu St. Mary’sa je posestvo internata za fante, ki je pod vodstvom irskih šolskih bratov. Smeli smo tedaj iti tudi tja, kar je znatno podaljalo sprehode. Dalo nam je tudi priložnost za malo spremembe, kajti v njih šoli (20 minut od našega kolegija) so imeli približno dvakrat na mesec kino ali kakšno drugo prireditev. Tudi smo smeli v decembru za dva tedna na počitnice v ‘vilo’, 3 km oddaljeno od Kurseonga. Nekajkrat sem dobil tudi dovoljenje, da sem šel v Darjeeling k zobozdravniku. Prvič sem sc moral javiti pri policiji ob prihodu in odhodu; druge krati še tega ni bilo treba. Sploh se je policija navidezno prav malo zanimala za nas. V dveh in pol letih, niti enkrat niso prišli pogledat v St. Mary’s, ali smo še vsi tam ali ne. Mi pa smo tudi delali, kar smo hoteli, samo na daljše sprehode nismo hodili. Glavno je bilo, da smo bili popolnoma svobodni glede pošte. Tako je ostalo vse do decembra 1942, ko so nas zares “zašili”. Toda o tem pozneje.
“Z BENGALSKIH POLJAN"
Leta 1941 sta bila z menoj v teologiji še dva sobrata iz “našega” misijona: p. Demšar in fr. Gabrič, še od prej pa sta bila tam brata Drobnič (kuhar itd.) in Schmid (farmer, t. j. nadzira delo na vrtu in pri živini: kokoši, svinje, 30 krav). Ko so bile zveze med Ljubljano in Ameriko ter Indijo prekinjene, nas je skrbelo, kaj bo s propagando za naš misijo!#« ki se je dol tedaj vodila iz Ljubljane. K sreči so iz Ljubljane še pravočasno sporočili v Ameriko, da naj pošiljajo misijonske darove iz Amerike naravnost v Indijo. V začetku oktobra 1941 smo prejeli prvo pošiljko darov s popisom dobrotnikov. To je bila naša ura! Sporazumno z drugimi misijonarji sem začel izdajati majhen listič z naslovom “Z bengalskih poljan” ter ga pošiljal slovenskim misijonskim dobrotnikom v Ameriko. V začetku smo imeli malo naslovov. Koncem leta 1944 pa sem “tiskal" vsake številke tisoč izvodov in pošiljal na 700 različnih naslovov v Ameriko. Decembra 1944, ko sem šel prvič v Ranči za terciat, sem predal izdajanje lističa p. Po-deržaju, dekanu našega misijona. Pri vsem tem delu mi je največ pomagal p. Gabrič, ki je že od prej z velikim uspehom izdajal tak listič v hrvaščini (“Tamo gdje Palme cvatu”) za hrvaške dobrotnike v Ameriki.
MOJA NOVA MASA
Zdaj pride na vrsto najvažnejši dogodek mojega življenja — sveto mašniško posvečenje: duhovnik Kristusov vekomaj! Bilo je v kapeli kolegija sv. Marije v Kurseongu. v petek, 21. novembra 1941 po rokah kalkut-skega nadškofa, prevzv. dr. F. Periera, D. J. Vsega nas je bilo ta dan dvajset novomašni-kov: 9 Belgijcev, 4 Indijci, 2 Amerikanca, 2 Italijana, 1 Grk, 1 Španec in moja malenkost — vsi jezuiti-misijonarji za razne pokrajine tirne Indije. Drugo jutro, 2 2. novembra, so
bile nove maše- Meni je asistiral naš rojak p. Sedej; ministrirala sta mi brata Drobnič in Udovč, medtem ko je p. Gabrič zastopal vse sorodnike, prijatelje in znance. Novo mašo sem daroval v kapeli kolegija in to na istem oltarju, kjer sta pred leti darovala novo mašo p. Poderžaj in še prej p. Jožko Vizjak. Večina mašnega perila, ki sem ga rabil pri novi maši, je bil dar jugoslovanskih in bengalskih misijonark, Da sem se pri novi maši prav posebno spominjal vseh svojih dragih, mi pač ni treba posebej pisati. V normalnih letih je navada, da novomašniki pošiljajo domov blagoslovni telegram na dan posvečenja; no, leta 1941 niti navadnega pisma nismo mogli pisati; toda božji angeli so odnesli moj novomašniški blagoslov k vam skozi vse cenzure; niti Gestapo jih ni mogla ustaviti.
STRIČEVA SMRT
Zadnje leto teologije (1942) je kar mimogrede minulo; saj je glavni cilj že bil dosežen z mašniškim posvečenjem; preostal je le še zadnji izpit. — V začetku avgusta 1942 sem prejel od kalkutskega nadškofa obvestilo o mučeniški smrti strica Lamberta v Ljubljani 26. maja 1942. škof ga je osebno poznal in cenil. Vest smo dobili po dobrem dr. M. Kreku iz Londona. Novica me ni preveč iznena-dila, saj sem vedel oziroma bil prepričan, da se stric Lambert ne bo potuhnil pred sovražnikom (akademik, ki je bil z njim ustreljen, je bil naš bivši sobrat Viktor Hojic.)
Sredi septembra 1942 sem končal s poslušanjem predavanj in v začetku novembra srečno absolviral teološke študije z zadnjim velikim izpitom. Po Kurseongu bi moral iti v Ranči za terciat. In res so predstojniki že delali prošnje za potrebno dovoljenje policije. No, ljubi Bog je imel druge načrte. . .
NA POTI V KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE
V nedeljo pred odhodom so nam naši sobratje pismeno obvestilo od bengalske vlade v KaL kuti, da bom 2. decembra odpeljan v taborišče za vojne ujetnike v Deoli, skupaj s 4 italijanskimi sobrati z istega kolegija. To je bilo seveda precejšnje iznenadenje, čeprav smo iz dogodkov zadnjih mesecev nekaj slutili. Začeli smo iskati na zemljevidu, kje je ta nesrečni Deoli. Našli smo ga: lz.800 km zapadno od Kurseonga! Pakiranje. Vzeli smo s seboj vse, kar smo mislili, da bo koristno in dovoljeno.
V	nedeljo pred odhodom so nam naši sobrati priredili poslovilni večer. Tudi mi smo morali nekaj “narediti”; jaz sem jim zapel “Gor’ čez izaro. . . ’•
V	sredo, 2. decembra 1942, opoldne smo zapustili Kurseong. Na postaji nas je čakal glavni policist Kurseonga, ki je kupil za nas karte od Kurseonga vse do )Deolija. Vlaku, ki je prišel iz Darjeelinga, je bil priključen poseben vagon II. razreda, v katerem je že bilo 2 4 italijanskih salezijancev (med njimi več Furlanov in Benečanov). Njim smo se pridružili mi, jezuiti: 3 duhovniki in 2 teologa. Seveda smo imeli "častno” spremstvo: 2 brigadirja z revolverji in 10 nepalskih policajev s
iPnWj™dniTOda VSi 80 bUi d° n8s zel° Prijazni
Ponoči ob 2 smo prispeli v Katihar. Bil je četrtek, praznik sv. Frančiška Ksaverskega 'eiikega apostola in zavetnika Indije in misi-jonarjev P. Vergottini in jaz sva Š'a na postajo gledat, kje bi našla prostor za sv. maso- Nikjer nič, vse polno ljudi. da. celo na Hodnikih, peronih itd. so ljudje spali. Tako 'm° 86 odločili, da mašujemo v vagonu. Jaz em maševal v kupeju salezijancev (med njimi sta bila samo dva duhovnika): imeli smo dialogirano sv. mašo. Oltar so bili kovčki. . Mašna knjiga je bila tako majhna, da sem 30 moral v roki držati. Prava misijonska maša.
Ob pol desetih zjutraj smo nadaljevali potovanje skozi Bihar. Na tej progi smo videli losaj posledic velikih nemirov in izgredov minulega avgusta (1942): požgane postaje izropane restavracije, poškodovane vagone itd £ato je bilo težko dobiti hrano na tej progi'
sreči so imeli salezijanci v zalogi kruha in «iobasC 1), pa so z nami bratsko delili. Vidi *e, da imajo salezijanci več praktičnega smisla pa "učeni” jezuiti.
Vozili smo se ves dan in vso noč ter v petek ob 6 zjutraj prispeli na postajo Gorakhpur. Mak je stal samo dobre pol ure,'pa sta mogla =amo dva maševati; imeli smo namreč stvari a dva oltarja. Drugi smo med sv. mašo prelen sv. obhajilo.
Isti večer smo prispeli v mesto Lucknow Razkropili smo se Po mestu. Trije izmed nas mo po dolgem iskanju našli samostan Lore-tmk (iste misijonarke kot v našem misijonu) Kjer Sm0 najprej obiskali Najsvetejše — prva’ Priložnost na potovanju. Sestre so nas zelo Prijazno sprejele. Dogovorili smo se, da bomo drugo jutro vsi trije pri njih maševali. Ko smo se vrnili na postajo, smo morali do polnoči čakat) na naš vagon; od tu namreč vozi ruga železnica. Takoj smo se spravili vanj 'n šli spat. -— še prej pa smo izvedeli, da so spremenili naš vozni red ter da bo naš vlak odpeljal drugi dan ob 6.50 zjutraj. To nam le bilo zelo nerodno, ker smo bili uredili za sv. maše pri sestrah ob 6.30.. Kaj storiti? Ce nobeden ne gre, bo zmešnjava in mogoče zamera. Zato sem vstal ob 4.30 ter po dolgem mkanju v temi vendarle s pomočjo angela varuha našel samostan ob 6. Vse je bilo zelo lcPo pripravljeno za tri duhovnike. Povedal Sem č. m. prednici, zakaj sem prišel sam. Ta-°j je razumela naš položaj in me peljala v kapelo, kjer sem v miru maševal. Ni bilo pasa za zahvalo ne za zajuterk. K sreči je prednica uredila za avto, ki me je odpeljal ha postajo. Prispel sem dve minuti pred odhodom vlaka... Vsa ta naglica je bila brez Potrebe, kajti po dveh in pol urah vožnje smo Prispeli v mesto Cawnpore, kjer smo morali 'Se do večera čakati na,drug vlak. Pač nismo bili svoji gospodarji.
Drugo jutro ob 7 smo prispeli v Delhi, glavno mesto Indije. Bi’a je nedelja. Blizu postaje smo našli farno cerkev starega dela mesta in hedalel? tudi samostansko kapelo, kjer smo Maševali. Po skupnem kraljevem zajtrku smo
O, Janez Ehrlich, D. J.
si ogledali šolo, penziona!, itd. Ptrpoldne smo se v manjših skupinah odpeljali s fijakarjem v novi del mesta Delhija, kjer smo videli od blizu krasni parlament, od daleč pa podkraljevo palačo in vrtove — vse zgrajeno v modernem indijskem slogu. Po dolgem spraševanju in iskanju smo našli tudi katoliško cerkev, “katedralo”, kjer je škofijski sedež. Tu smo imeli srečo, da smo bili sprejeti v avdienco pri apostolskem delegatu v Indiji, ki se je slučajno nahajal v Delhiju (stalno bivališče je imel do 1. 1947 v Bangalorju^ Južna Indija). V prijaznem razgovoru nam-je med drugim povedal tudi marsikaj o taborišču ter nam tako prihranil nekaj razočaranj.
Iz Delhija smo se odpeljali ponoči ob 10.15 in drugo jutro ob 9 prispeli v Ajmer, zadnjo železniško postajo našega potovanja. Od Kur-seonga do Ajmerja smo prevozili 1.998 km!
V Ajmerju smo najprej maševali. Opoldne smo se pa odpeljali na dveh tovornih avtomobilih v Deoli. Spremljala sta nas samo še oba brigadirja; od ostalih policajev smo se poslovili na postaji. Naši spremljevalci so nam na vsem potovanju šli zelo na roke, prav nič nam niso nagajali; zares častno spremstvo. V mestih smo šli celo sami, kamor smo hoteli. Glavna zasluga gre komandantu, ki nas je spremljal; bil je namreč slučajno katoličan s Ceylona. On nam je samo povedal, kdaj se moramo vrniti na postajo za obede in za odhod vlaka. Potovali smo seveda na državne stroške. — Pozneje smo izvedeli, da drugim skupinam ni šlo tako gladko kot nam. Mnogo je zaviselo od komandanta pa tudi od obnašanja ‘ujetnikov”
Po štlriurnem potovanju skozi puščavo smo vsi prašni prispeli pred žično ograjo taborišča Deoli Zbogom, svoboda:
V TABORIŠČU
Oblasti so nas zelo hladilo sprejele. Stroge so pregledali vso prtljago, odvzeli in spravili v shrambe vse “dragocenosti”, denar, zemljevide, orodje itd., vse kar bi moglo omogočiti
beg iz tabora. Ko je pregledujoči kapetan videl na* mojih litsinah, da sem bil prej avstrijski državljan, me je vprašal, če znam nemško. Ko sem pritrdil, reče: “Wo sind Sie in die Schule gegangen?’’, a s tako dovršeno nemško izgovarjavo, da sem se ustrašil, misleč, da sem padel v roke zagrizenemu Nemcu. Ko sem mu potem še povedal, da sem doma iz žabnic, itd., me je vprašal, če znam slovensko. Tudi temu sem seveda pritrdil. Zdaj pa stotnik hi nič dejal, samo z roko je pomignil na drugi konec barake. Od tam je prišel oficir, kateremu je nekaj govoril na uho, nakar je ta pristopil k meni ter me vprašal, od kod sem — v slovenščini! Kaj takega pač nisem pri čakoval v angleško-indijskem taborišču. V teku razgovora (slovensko ni znal dosti; govoril pa je dobro hrvaško — oba sta bila Čeha) sein izvedel, da je drugi oficir komandant našega oddelka ter da je tam tudi brat Ivan Germek iz Tomaja. . . Ostali del inšpekcije je bil potem bolj prijateljski. Smejal sem se kapetanu, ko je pogledal in potrkal moje ročno zrcalo s celuloidnim okvirjem. Vprašal sem ga, zakaj to dela. Rekel je: Veste, imamo izkušnjo. .
Ko so nas vse popisali, preiskali in zdravniško pregledali, so nas spustili skozi dvojno vrsto žične ograje v taborišče — kot miške v kletko. Tam nas je že čakalo 160 italijanskih misijonarjev! Vsi so nas prav prisrčno sprejeli. Med 14 jezuiti sem našel več znancev iz Gorice in iz Kurseonga. Odvedli so nas k “sobam”. Moj kotiček je bil v baraki št. 15. Prvi vtis je bil precej klavern. Vse, kar sem našel v celici, je bila neke vrste postelja in “modroc”, drugega nič. No, s pomočjo dobrih sobratov sem polagoma dobil najpotrebnejše, čez dva tedna sem nekje poliopal stol s tremi nogami; ko sem mu dodal čez nekaj dni še četrto nogo, sem bil pravi gospod.
227 MISIJONARJEV
O življenju v taborišču bi lahko napisal celo knjigo, ker sem tiste dni vodil dnevnik. Samo to rečem, da mi ni žal, da sem dobil tudi to skušnjo. V celem taborišču nas je bilo približno 4.000 ujetnikov, toda v našem oddelku smo bili sami misijonarji. Na koncu nas je bilo 227, med njimi dva škofa in nad 150 duhovnikov iz raznih redovnih družin (dominikanci, salezijanci, Misioni Estere di Milano, itd.). Bratska ljubezen nas je združila v eno samo družino, posebno pred Najsvete.i-šim, kjer sta izmenoma dva izmed nas noč in dan brez prestanita bila na častni straži. Vez bratske ljubezni v Kristusu nam je olajšala vse težave in neprijetnosti taborišča. Naj-bolj nas je bolelo, da smo morali zapustiti svoje misijone. Bali smo se, da bi nas poslali nazaj v Italijo. Naša edina želja in glavna molitev je bila. da nas čimprej pustijo nazaj v misijone.
NA SVOBODI!
26. februarja so nam sporočili, da se bomo v začetku marca vsi preselili v drugo taborišče, še bolj proti severo-vzhodu, ker je tam podnebje bolj zdravo. Začeli smo s v priprav-
ljati na odhod. No, meni ni bilo treba čakati. 1. 3. 1943 sem bil poklican v glavni urad taborišča, kjer so mi sporočili, da sem spuščen na svobodo in da lahko grem, kamor nočem. Hvala Bogu! Takoj drugi dan, t. j. točno tri mesece po odhodu iz Kurseonga, sem se poslovil od svojih tovarišev v taborišču in odpotoval. Najbližja železniška postaja je bila oddaljena nad 100 km! lio tja sem se vozil z avtobusom, od tam naprej pa z brzovlaitom v Bombay. Po vesteh, ki smo jih preje.i, bi moral namreč biti tedaj v Bombayu predstojnik kalkutskega misijona, s katerim sem hotel govoriti. Ni ga bilo. Pa nič zato, saj sem imel v Bombayu dosti drugih znancev sobratov, s katerimi sem bil skupaj v Kurseongu. Ostal sem v Bombayu teden dni in porami prve dni svobode za ogled tega velemesta (nad milijon prebivalcev), šest let preje, i x 10. 1937, sem prvič stopil na indijska tla vprav v tem mestu. Ker pa tedaj nisem poznal nikogar, in posebno ker nisem znal angleščine, sva s fr. Fostačem še isti dan nadaljevala poi proti Kalkuti. Zdaj je bilo vse drugače. Saj sem se že čutil domačega v Indiji, pa sem ta obisk res užival. Stanoval sem v veličastnem kolegiju sv. Frančiška Ksaverskega, no, večinoma le ponoči, čez dan sem si ogledal mesto in okolico ter povsod obiskal prijatelje in znance. Med drugimi sem obiskal tudi slovensko misijonarko sestro Konradino Resnik, ki je že nad 10 let v tem mestu; dvakrat sem maševal v njih samostanu.
Na pepelnično sredo, 10. marca 1943, sem odpotoval proti Kalkuti. Vozil sem se preko Itarsi, Jubbelpore, Katni, Allahabad, Patna in Asansol. Med potjo sem se ustavil za tri dni v Patni, kjer je sedež misijona amerikan-skih jezuitov, med katerimi imam tudi dosti znancev, sošolcev iz Kurseonga, pa so me seveda zelo lepo sprejeli. Tudi v tem mestu sem našel slovensko misijonarko, m. Miriam Zalaznik, I. B. M. V. Zanjo je bila to prvi priložnost po 13 letih, da je zopet enkrat govorila slovensko. Ne morete si misliti, kako je bila vesela obiska. Njeno delo v Patni pa ni bilo lahko —• biti predstojnica velikega zavoda, kjer je bilo v tistem času interniranih približno 30 nemških misijonark iz njenega reda. . .
V ponedeljek, 15. marca 1943, sem končno priromal domov, v Kalkuto. Pa sem bil res vesel in srečen: povsod znani obrazi, prijazni pozdravi, prijetna bengalščina. Ko sem “rapor. tiral’’ pri predstojniku, Sem dobil takoj svojo službo: kaplan v Bošontiju. Toda dovolil mi je, da najprej obiščem naše misijonarje v Ragliabpurju in Morapaju. Na praznik sv. Jožefa sem vandral v Bošonti, kjer sem potem začel s pravim misijonskim delom med Bengalci.
Tudi iz tega kratkega opisa se jasno vidi. da ljubi Bog vedno zelo lepo zame skrbi in da tudi moj angel varuh ni brez dela. V taki oskrbi in pod Marijinim varstvom pač ni težko biti srečen in zadovoljen. Prepričan sem, da imajo pri tein velikansko zaslugo dragocene molitve sorodnikov, prijateljev in znancev.
O.	Janez Ehrlich D, T,
BORBA V BARAGOVEM MISIJONU
III. Ninfa v službi rdečih
V' kroniki ningtuške župnije bo gotovo ostala ovekovečena Ninfa -Jang, ženska z vsemi znaki histerije, v srcu polna zvijačnosti, hudobije, na zunaj pa nežna, z milim tenkim glasom in dokaj čedno zunanjostjo.
NINFA SE SAMA IZDA
Kakor hitro jo Ninfa slišala najino sporočilo kristjanom, da se jc našel med ningtuški-mi kristjani Judež, je takoj prišla razgrajat 1 župnišče, češ da jo je g. AVoIbang po krivem obdolžil in pra-r njo imenoval za Judeža, tiospod Wolbang je bil nemalo začuden nad tem, kajti Ninfo ne le ni imenoval, ampak še mislil ni na njo, ampak na Ku Marijo. Jaz •sein pa že dalj časa slutil, da je Ninfa netivo vsega zla v ženskem zavodu, a do tistega <lne nisem še imel otipljivih dokazov. Tisti "an pa mi je postalo povsem jasno. Sama sv je izdala, ko je vse besede g. Wolbanka vzela, kot da nanjo lete, in povedala mi je velo, da je šla h Kralju pritoževat se, zakaj nama je povedal, da naju je ona tožila.
Ker sem uvidel, da so že skoraj vsi kristjani -y ženskem zavodu v službi rdečih, sem sklical vse skupaj, hoteč jim dopovedati, kako se jim lahko maščuje, ako bodo t,'i rušit Cerkev in blatit duhovnike. A Ninfa mi je sestanek onemogočila. V histeričnem izbruhu je začela poveličevati sebe, napadati pa Wolbanka in njegove novospreobrnjence, očitajoč ••tu celo prestopke zoper šesto božjo zapoved, ter končala: Odpadem od vere in bom vse storila, da se noben pogan več ne spreobrne in da vsi katoličani odpadejo.”
PRIDOBI ŽENO KUOMINGTANC.\
Vso Ninfino podlost pa sem spoznal, ko sem ugotovil, da ji je uspelo pridobi:! proti misijonu celo ženo onega Kuomingtaiiea, zaradi katerega so rdeči pri meni naredili preiskavo. Kc-r je imela žena z možem še vedno stalne zrveze, je bilo nevarno, da kaj izklepeta ^inli, kar bi potem le-ta gorko nesla rdečim na nos. Tudi sem se čudil, kako da policija ni dovolila, da bi ta žena zapustila itrkveno liišo. Dolgo sem moral ženo prepričevati, v kakjšni nevarnosti se nahajata ona in njen mož, če ostane v cerkveni hiši in v zaupnih stikih z Ninfo. Spregledala je in šla kar z menoj na policijo javit spremembo bivališča. Kralj se je pa obotavljal izdati presrlitveno dovoljenje. Spoznal sem njegove nam -ne in vpričo vseli uradnik»,- odločno nastopil, rekoč: Zaradi sprejema matere tega Kumiing-tanea ste mi delali take težave in mi končno izsilili pismeno izjavo, da bom natančno izpolnjeval vladne zakone. Ko na gre za njegovo ženo, ki ni katoličanka in si želi k sorodnikom , ji pa preselitve ne dovolite, a mi v isti sapi izjavljate, da bo name pa-Ta krivda, če se izkaže, da ima žena stikei z možem.
-— Zmagal sem in še isti dan se je zena preselila ter pretrgala vse stike z Ninfo. Iskreno
se mi je zahvalila, da sem jo rešil 'z tjjenih mrež.
ZLOBEN NAPAD
Ninfa se je pa kar penila od jeze. Za nedeljo je uprizorila zlobno preračunan izpad name in še bolj na g. Wolbanka. Pred glavno mašo, ko je bilo pred cerkvijo polno mladine in odraslih katoličanov, je začela pozivati vernike, naj se nihče več ne udeležuje svete maše, da sva midva, misijonarja, Inrliča, nevredna duhovnika, itd. Spodil sem jo iz župnišča, nakar je začela vpiti na cesti: “Kako pomilovanja vredni smo ningtuški katoličani, da smo dobili za dušne pastirje Jugoslovane, zločince, ki so ubežali pravičnim jugoslovanskim oblastem!" — Upala je, da bo potegnila katoličane za seboj in da bodo skupno z njo nastopili proti nama pred komunističnimi oblastmi.
NAJINA ZMAGA
A uspeh je bil ravno nasproten, še več poganov se je po tem nastopu priglasilo za ka-tchuinene, novokrščenci so pa jokali nad nehvaležno podlostjo starih katoličanov. Kralj jc uvidel, da ženska kljub strupenemu jeziku ni mogla pridobiti ljudstva zoper naju, temveč <la so se je vsi začeli izogibati, k-v je le preveč očitno pokazala, da je v službi rdečili.
Tako se je za nekaj časa prvi hrup rdečili in zlobnih katoličanov polegel. Kujeva družina se je celo skesala, vpričo več vernikov preklicala vse obdolžitve zoper g. Wolbanka in mu vrnila dobro ime. Tako sva z v. Wol-bankom 14 dni pred božičem imela 3' precej miru in vse lepo pripravila za božične praznike. V cerkvi na stranskem oltarju smo naredili lepe jaslice, izreden dogodek za katoličane, ki jih dosielj v svoji cerkvi še nikdar niso imeli. Imeli smo tudi polnočnico s krstom dueli dvanajstletnih deklic, na sveti -lan pa prireditev z igrami in petjem. Kot še nikibe prej je bila tisti dan cerkev obiskana 'n spet so se prijavili novi katehumeni.
PRIHOD G. JEREBA
Kralja in njegove je grizlo. Iskali sc nove možnosti za nasprotovanje. Prišli so z zahtevo, da bi jim odstopili cerkev za zborovanje, dali nekaj sob v najem vojaštvu, itd. Odločno je bilo treba zavračati iyse te nezakonite zahteve, sklicujoč se na zakone Maotsei ur.ga. Le nekaj šolskih klopi sem jim poselil za novoletno rajanje in prireditev. Januarja I. 1050 so namreč neprestano prirejali plešo ih se izživljali, tako da nas niso Imeli časa nadlegovati, (lasi so bili bjgdno na preži. Ič. naju je prišel obiskat dekan našega misijona g:-Jereb, so ga talcd.j preiskali, prepovedali vsak shod vernikov in njemu izhod iz mesta Ninfa je opravila očitno spoved, a na žalost, predmet njene izpovedi niso bili nieni, ampak najini namišljeni grehi. Vernikom je bilo ob vsem tem tako mučno, da so med njeno očit-
no spovedjo kar zapuščali cerkev. .N in la se kljub temu zunanjemu znaku kesanju ni poboljšala. Nadaljevala je z načrtnim blatenjem ne le naju, ampak tudi šole, učitelje.- ‘n ka-tehlstov. Vse sem poskusil, da bi jo I>11 odslovil iz misijonske hiše z vso družino vred, a ker so imeli pri rdečih zaščito, nisem usp<«.
NAJ BI KATOLIČANE IZDAL. . .
Kralj, ki se je posluževal Ninfe v vsej tej akciji proti nama in misijonu, je l ud sam med ljudmi govoril nezaslišane neresnične stvari proti nama, a ljudje so n.-.ma vse sproti pripovedovali. Ko je Kralj nekega dne prišel in zahteval seznam vseh katoličanov v Ning-tuju, ki nafj bi mu ga jaz izročil, grozeč mi s kaznijo, ako tega ne bi storil, sem mu v dveurnem razgovoru razkril vse, kar sem ve-
del o njegovem delu proti nama, in mu zagotovil, da raje urarjem, kakor da bi njemu katoličane Izdajal, ker da ima on le namen, odvračati jih od Cerkve z vabami in strahovanjem. Kralj je ob vsem tem stal pred menoj osramočen. Čutil je, da bi ga jaz po vsem tem moral sovražiti, dočim sem mu zagotovil, da ga kljub vsemu temu ljubim in da molim zanj.
Ker je Kralj uvidel, da smo Nintin > delovanje proti nama razkrili, se je lotil drugega pomočnika, stanovalca v misijonskem ženskem zavodu. To je bil neki betežen starec, ki je zaigral vlogo Judeža tako spretno, da jaz sam zadeve ne bi verjel, če bi mi jo le kdo pravil bi je ne bi doživel. Pa o tem v prihod njem sestavku.	(Se nadaljuje!)
JANEZ KOPAČ C. M.
MISIJONARJA KOPAČ IN WOLBANG IZGNANA IZ KITAJSKE
Naše uredništvo je prejelo dne 21. februarja 1951 sledeče pismo g. Kopača iz Hongkonga:
Hongkong, 13. februarja 1951.
Prečastiti gospod Lenček!
Po nepreračunljivih potih božje Previdnosti se z g. Karlijem vračava nazaj v Rim. V petek 16. februarja odletiva tja, od tam pa potem ali v USA ali v Argentino.
30. januarja sva bila namreč uradno izgna. na s Kitajske. Dobila sva najprej ustni ukaz izgona od policije, a ker se nisva uklonila, ao nama dali še pismeni ukaz izgona, uradno podpisan od glavarja v Ningtu. Razloga niso hoteli napisati, ustno so nama pa marsikaj očitali, vse izmišljeno, in zaključili, da bodo itak počasi vse tujce Izgnali iz Kitajske.
Od trenutka, ko sva dobila izgon, so naju zastražili, naslednji dan zjutraj pa so naju navsezgodaj v spremstvu vojakov in policije odvedli v Kanchow. Pod policijskim nadzorstvom sva smela s škofom izpregovoriti nekaj besed in mu izročiti sveta olja, nakar so naju odpeljali v Hongkong in naju izročili Angležem. šele tedaj so mi vrnili moj potni list in potem izginili.
Škof O’ Shea je želel, da greva v USA, a ker iz Hongkonga ni mogoče tja, bova šla najprej v Rim in od tam poskusila najti pot ali tja ali k Vam v Argentino.
Med komunisti sva mnogokaj doživela in bova vse popisala za Vaš list, ko prideva na svoja določena mesta. Gg. Jereb, Pokorn in Prebil so še na mestih. Popisali so jim vse, a še ne konfiscirali. Nama dvema so že 8 januarja vse konfiscirali in nama napovedali izgon, zadnje tedne so izgnali že več misijonarjev raznih narodnosti, največ Severoamerikancev. Mons Kerec je v Kunmingu in mu ne dovolijo vrnitve v čaotung. G. Majcen silno trpi; enega brata, Čeha po rodu (br. Oravec?), so mu že izgnali. Naš brat Ciril Verdnik je še v Šanghaju, a bo morda tudi izgnan. Policija je že pregledovala njegove potne liste. Vendar se
do 9. januarja z njim še ni nič posebnega zgodilo.
Teror rdečih se hitro stopnjuje. Zadnje mesece Kitajce kar v masah pobijajo, ker Se boje vdora čangkajšeka na kitajsko celino. Glede tujcev imajo še nalog, da jih ne smejo pobi jati. Značilno pa je, da nekaterim Amerikan-cem ne dovolijo odhoda Iz Kitajske.
Misijonarji, ki so ostali na Kitajskem, silno trpe. širjenje vere je skoraj izključeno. Tudi uiti ue moreš nikamor, ker te vsak korak zasledujejo. Mene so zadnje 14 dni še v stranišče spremljali vojaki. . . Kitajsko duhovščino in kristjane silijo k shizmi (ločitvi od Rima). Mučencev ne bo manjkalo, pa tudi odpadnikov ne.
In kaj bo z našim Baragovim kitajskim misijonom? čakajmo! če bo komunizem v bližnji bodočnosti (1. 1951—52) na Kitajskem uničen, bo Cerkev zacvetela, če se pa komunizem utrdi za daljšo dobo, bomo morali iti na delo v drug vinograd Gospodov in narediti križ čez Kitajsko. Jaz sem še vedno optimist.
Z g. Karlijem sva vse poskusila, da bi ostala kje na Daljnjem Vzhodu (Filipini, Formo-za, Japonska). Za na Filipine nisva uspela, na Formozo iti je riskirano, ker so povsod špijoni in bi g. Jereb in ostali sobratje gotovo radi najinega bivanja na Formozi morali veliko trpeti od rdečih, na Japonskem pa lazaristi še nimamo prave postojanke. Angleži pritiskajo, da morava Hongkong takoj zapustiti. Zato sva izbrala Rim.
Janez Kopač CM
Op. ured. — Iz tega in dr. Janeževega pisma spoznamo, kako bridke ure prihajajo za Cerkev na Kitajskem. Naša najosnovnejša dolžnost katoliške bratske solidarnosti je, da za misijonarje in kitajske katoličane, zlasti za domače duhovnike in redovnice, veliko molimo, da bi jim Bog dal izrednih moči za vztrajanje v sveti ven in katoliški Cerkvi. Molimo, molimo!
BOŽJE POŠILJKE ,
Ne, življenja res ni mogoče utesniti pod enoten naslov in ga prenesti na papir. Pisanost je njegova svojska lastnost. Zgodi se zdaj to, zdaj ono, brez reda, brez simetrije. Morda sc Posreči ujeti na papir kak prizor, kako po-aoba iz življenja, mogoče še tista ne.
Prav do večera ni prenehal mokri sneg. Padal je in Se tajal na blatnih poteh, da je bila prava brozga. Kljub ostremu mrazu blato ni zmrznilo.
Dve postavi sta poskušali broditi po po V' do koče onkraj dreves.
“Tam-le stanuje, v tisti bajti,” je pokazal prvi z roko.
‘Presneto je skromen! Pa ima kaj sostanovalcev: kuharja, spremljevalca?”
‘‘Kuharja ima. A pod isto streho stanujejo en jezuitski pater in dva brata.”
Spet sta preskakovala luže in iskala trdih mest. čofotanje po mlakužah je bilo slišati, sicer pa je vladal mir okrog reke Ste. Mary.
“V gornji sobi še gori luč ”
“Saj res. Sedaj bom že našel. Hvala lepa za spremstvo!” Poslovila sta se.
Prišlec je v temi nekaj časa ogledoval stavbo. Postavil je na tla prtljago in potrkal.
“Noter."
“Težko je odrinil vrata. V prostoru je bil polmrak, vrata v zadnjo sobo so bila odprta. Iz nje je udarjala luč sem proti vratom.
Zibajoča škofova postava v črnem talarju sp je približala.
"Kar naprej, kar naprej, človek božji.' Negotovo je gledal škof v poltemni prostor, ker še ni razločil, kdo naj bi bil večerni gost.
“Jaz sem, Janez Čebulj s Kranjskega.”
“O, gospod Janez!" škof je objel ves srečen novega misijonarja in ga za roko vodil v sobo
“Kaj ste le prišli, ste le prišli? Že pol leta vas nisem več čakal. Nisem mislil, da vas bom kdaj tu videl. Slecite si no suknjo, pa čevlje tudi sezujte- Ves ste premočen. In zebe vas. kajne? Takoj vam zavrem čaj. Da ste res tukaj. Kako je vendar bilo?” škof Baraga ni mogel končati z vprašanji. Preveč ga je presenetil nenapovedan prihod novega misijonarja.
Po večerji sta obsedela pri mizi. Tako toplo ,1e bilo v prijazni sobi. »ve kranjski srci -košček doma.
“Proti zahodu boste šli, v Minnesoto Mine. Tam se boste naučili pri župniku Foxu indi janščino, potem boste lahko prevzeli samostoj-no faro."
"Faro? Saj smo vendar v misijonih. In v misijonih menda ni far."
'Faro, faro. Predlanskim je sv. stolica povzdignila Michigan v redno škofijo, podrejeno cincinatski nadškofiji. S tem so vse misijonske
postaje spremenjene v redne župnije.”
Potem mu je škof našteval vse težave, ki ga tarejo: vlada neredno daje denar za šole, novih poklicev je malo, pa še tistih, ki se javijo, ni mogoče vzgajati v urejenih semeniščih, ampak jih pošilja kar duhovnikom v vzgojo. Indijanci se vdajajo pijači, duhovnikov ni. Še od teh nekaj, kar jih ima, mu izgine zdaj prvi, potem drugi: tako je lani zmrznil Lavtižar; zajel ga je snežni vihar. Jezuitski pater misli z obema bratoma oditi. Saj bi si iz Indijancev vzgojil duhovnike, pa ni mogoče. Pred časom se je javila devetnajstletna Indijanka Margarita Sagina, da bi jo sprejel k uf$u-linkam. Pa ni zdržala več kot en teden. Pač otrok svobodnih poljan, ki mu ni zdržati med samostanskimi stenami.
“Tudi revmatizem čutim na stara leta in naduha se me loteva."
Potem mu je škof odkazal posteljo in mu želel lahko noč-
Zjutraj ga je spremil do parnika. Nesel mu je prtljago.
"Vi vendar ne boste nosili moje ropotije, prevzvišeni!"
“Jaz sem star in ni me škoda. Vas je pa treba varovati. Mnogo dela vas še čaka. Sicer sem pa škof in me morate ubogati."
Ob slovesu mu je škof naročil, naj kaj piše. Dolgo je še gledal za ladjo, kot da bi lastnega sina pošiljal na pot. Dober misijonar bo, sinoči je lahko to ugotovil. In se ni zmotil. Čez mesec dni je že prejel pismo od njega:
“Tu je prav zanimivo in lepo. Gospoda Foxa sem našel vsega v capah. Sam si kuham. Rečem vam: prava kranjska kuhinja, Prevzvišeni. Sicer pa: pridite kdaj na obisk, pa bost' videli. Pijače ne manjka, saj je blizu jezero. Drva so poceni: nekaj zamahov s sekiro, pa jih je za- ves dan. Poleti se mi menda obetajo tudi sosedje: komarji in kobilice bodo rinili
h’šo. Sicer vam pa rečem, da sem vesel, in mislim, da ui srečnejšega človeka pod soncem če mi je dolg čas. zabrenkam na kitaro, da. ie veselje."
Ponovno in ponovno je prebiral škof vesele vrstice. Božje pošiljke so to: tak misijonar, pa tudi pismo od njega.
Misijonar se je obrnil na trdem ležišču. Šele sedaj, ko je uzrl nad seboj bele zvezde, se je zavedel, da leži na dračju, pogrnjenem z odejo sredi zasneženih poljan.Skoro vso noč ie prebdel, sedajle proti jutru je nekoliko zadremal.
Že dva dni so na nogah: dva dni na krp-ljali, dve noči v snegu Nocoj, če Bog da. bodo na cilju.
Za obrisi vzpetin je hllo čuti dan. škof
Baraga je vstal. Pretegnil je premrzle ude, si popravil dolge lase in si s snegom umil obraz. Skoro zavidal je Indijanca, ki sta smrkala, kot bi bila na najmehkejših blazinah.
Čez dve uri je zbudil tudi spremljevalca. Ogenj je že gorel. Pristavili so čaj. Po zajtrku so se odpravili naprej.
“V božjem imenu, še tri ure imamo do Huronskega jezera.”
Cap, cap, cap, cap. Enakomerno drsanje krpelj v sneg. Kadar se je takt zmedel, sta se Indijanca boječe ozirala nazaj, ker sta se bala za škofa, da jima ne omaga. Včasih je bilo treba med vejevjem iskati pot naprej. Zdaj zdaj se je s stoletnih velikanov vsula plast snega in se popeljala po zmrzlih kožuhih zgodnjih potnikov.
Cap, cap, cap, cap. Iz gozda je gaz pripeljala k jezeru. Pokrajina se je razmaknila, pogled je svobodno [zaplaval po zasneženi ploskvi.
“Poševno moramo kreniti, pa bomo v petih urah tam.’’
Spet ista pesem. A škofa so tako zelo bolele noge. Ali bo zdržal?
Naenkrat se vodnik ustavi.
-‘Poglejte!” Z roko je pokazal naravnost naprej. V daljavi je bila videti črna črta.
Baragove proslave
Odlični in vplivni slovenski duhovnik v USA, ki je neizmerno koristil slovenski skupnosti zadnja leta, je pred kratkim težko obolel. Podvrgel se je operaciji, pri kateri pa so zdravniki ugotovili, da je že prepozno in da je smrt neizogibna v treh, štirih mesecih; rešiti bo gospoda mogel le — čudež.
Takoj nato so prišla v roke našega uredništva pisma, v katerih na smrt obsojeni bolnik sam, pa škof Gregorij Rožman in minister Krek, prosijo nekatere znance in prijatelje smrtno obolelega, naj se obračajo v svojih molitvah k Bogu — potom svetniškega škofa Barage, da na njegovo priprošnjo stori čudež: ozdravljenje tega zaslužnega duhovnika.
Ne vemo, kakšni so načrti božje Previdnosti glede življenja ali smrti obolelega. Vemo pa, da je naša dolžnost vedno poskusiti vse, kar je še mogoče izrabiti, za dosego kake naše dobre želje. Kadar vsa človeška sredstva odpovedo, nam ostanejo še nadnaravna, da. celo prekonaravna — čudeži, ki jih navadno prosimo od Boga potom onih naših bratov in sestra, ki so že blizu pri njem — potom svetnikov.
Naša dolžnost je, da se tudi tega skrajnega sredstva poslužujemo, in to ne le v tem in drugih podobnih za skupnost važnih primerih, ampak tudi v naših osebnih ali družinskih težkih zadevah. Zatekati se k svetnikom po posredovanje — to spada v krščansko življenje.
Nikomur izmed nas ni neznano, da je škof Irenej Friderik Baraga svetnik, ne še proglašen od Cerkve, a po našem prepričanju in naj-
"Ljudje!”
“Proti nam gredo.”
Čez dvajset minut so bili tu. Dvajset okrašenih sani s pasjo vprego.
“Ce-e-e!" Rdeči obrazi so mežikali izpod kožuhastih kap. V polkrogu so pokleknili pred svojega škofa.
Baraga skoro ni mogel do konca izgovoriti blagoslova zaradi solz, ki so mu zapirale grlo. Spet je bil srečen_ nepopisno srečen. Zdelo se mu je, kot da se je Bog sklonil prav do njega.
In ko so drčale sani preko zamrzlega jezera, se mu je zdelo, kot da Se Bog sam vozi z njim skupaj na saneh. Pa še to mu ni hotelo iz glave: kaj niso tudi te sani božja pošiljka?
B°g ga je moral biti zares vesel. Saj ga jc gledal, ko je ponudil svojemu mlademu misijonarju posteljo, sam pa prespal noč na tleh, odet v svoj plašč. Drugič spet, kako je kot pravi mizar tesal tabernakelj za novo cerkev, pa oltarne stopnice in stojalo za mašno kniigo. Pozimi ga je srečaval nad pisanjem indijanskih knjig. In pri vsem tem Baraga ni pozabljal na Boga. Kje še! Po tri jutranje ure je že dolga leta posvečal samo razgovoru z Njim.
JANKO
boljšem spoznanju. Proglašenega slovenskega svetnika sploh nimamo, zato si ni mogoče misliti nič bolj naravnega kot to, da se zatekamo k tistim izmed nas, ki jih smatramo za vredne proglasitve, ki o njih trdno upamo, da so že mogočni s svojo priprošnjo pri Bogu. Med njimi je v prvi vrsti naš Baraga. K njemu bi se moral zatekati vsak verni katoliški Slovenec.
Pa če smo si odkriti, moramo priznati, da jih je le malo med nami, ki tako ravnajo. Zakaj smo tako nezavzeti za to posredovanje tega svetniškega moža, še posebno mi, ki smo izkusili njegovo posredovanje pri ugodni rešitvi našega izseljenskega vprašanja?
Zakaj? Premalo mislimo na Baraga, premalo ga imamo pred očmi, premalo zaupamo vanj. ker ga premalo poznamo.
Kakor že ves čas svojega obstoja, imajo tudi sodobni -‘Katoliški misijoni” za eno svojih najvažnejših nalog, širjenje poznanja In zaupanja do škofa Baraga med rojaki. V ta namen so vedno pisali o njem, v ta namen so izdajali knjižice, podobe in podobice o njem, zbirali gradivo za predavanja in prireditve v njegovo proslavo ter izdali veliko zbirko vsega tega: ‘Slava Baragu!" V ta namen tudi sedaj objavljajo Baragov življenjepis v črticah in članke o njegovi beatifikaciji in pripravljajo vse potrebno za veliko nrosla-vo Barage avgusta meseca 1951 v Buenos Airesu.
Za to propagandno delo pa “Katoliški misijoni” potrebujejo sodelovanje vseh naših poznavalcev Barage, pa pesnikov, pisateljev in drugih umetnostnih tvorcev. V januarski številki so razpisa'! poseben nagradni natečaj za celovečerno odersko delo iz Baragovega življenja, za otroško igro v zvezi z Baragovo bea-
tifikacijo, za Baragov portret ali Baragov doprsni kip, za pesniški spev o Baragi, za zborno deklamacijo naše mladine Baragi v čast, za besedilo in uglasbitev Baragove himne, za razne pesmi in črtice o Baragi, itd. Do 30. maja naj bi naši pisci oddali vsak svoj prispevek.* Upamo, da se bodo vsi naši pisatelji, pesniki •n drugi umetniki udeležili tega natejaja in s svojimi prispevki ustvarili gradivo, ki nam je nujno potrebno, če hočemo ne samo v Buenos ■Airesu, ampak tudi povsod drugod med Slovenci, sedaj in v bodoče proslavljati našega Uarago, ga tako spoznavati vedno bolj in bolj zaupati vanj in se k njemu zatekati ter končno izprositi od Boga na Baragovo priprošnjo obilo dragocenih uslišanj, nam in našim narodnim zadevam v korist, in čudežev, v beatifikacijo in kanonizacijo tega, poleg Slomška najresnejšega našega svetniškega kandidata.
L. L. C. M.
* Po pomoti je bila v razpisu natečaja pozabljena določba, da je treba poslati prispevke Pod šifro in priložiti zraven v zapečateni kuverti pravi naslov, kot običajno.
V ČAOTUNGU JE VEDNO TEŽJE
Koncem meseca januarja smo prejeli iz čao-tunga od dr. Janeža pismo, datirano dne 23. decembra 1950, ki poroča o poslabšanju položaja v tem tako priljubljenem slovenskem misijonu. Iz pisma povzemamo glavne misli: l>ragi gospod urednik! — I‘rišio ;e Vaše natlačeno pismo. Med drugim p ra» t'e, da Zadnje čase malo pišem in da bi radi še kaj slik. Rad bi veliko pisal, veliko slik poslal, a roka ml je zastala. Ne upam mnogo na ‘stroj lolči, ker bi kdo mislil, da kdo ve kake vesti pošiljam v svet; zato moj pisalni stroj lepo počiva v predalu kakor tudi moj fotoaparat.
Od mojega zadnjega pisma do danes je zavel popolnoma drug veter. Razlogov za to spremembo ni iskati tu, ampak zunaj, stvar •je načrtna, narekovana. Pa naj kratko opišem nage življenje zadnjega časa.
Msgr. Kerec je odšel po raznih opravkih na konjičku proti Kunmingu. To je bilo pred tremi meseci in še ni izgledov, da bi <c smel vrniti. Je kakor ujetnik pri g. Majcenu, ki tudi preživlja s svojim zavodom temne dni.
Url nas smo imeli burno leto, tezkm bolnikov na pretege, da prenekatero noč nismo spali. Ljudje so se na operacije sedaj nava-(Uli; mi se jili nismo ustrašili in vse prjlično dobro izvozili. Novodošli so prav tako radi k k nam zahajali po najrazličnejše stvari posebno pa na operacije, kajti na te se tu malokdo pošteno razume.
Novembra so rdeči prinesli vplivu« ga mo žn. štiri dni je bolehal na slepiču, na poti, v oddaljenem kraju, že smo ga poznali, k:tj1 pred 5 meseci smo mu ustavili no petdnevnen Prizadevanju izredno močno krvavijo.ije. Se daj je torej spet prišel k nam, rekoč: Sam« vi mi lahko še pomagate. Slepič je uii pa ž«
razlit! Pri operaciji je bilo zelo velika navzočih, tako da je bila operacijska- soba kar prepolna... In ko sem odhajal iz sobe, sem tudi v predsobi videl polno čakalcev. na hodniku pa dva do zob oborožena. Zgrozil sem s«', ko sem videl, v kakšnih okoliščina.i smo tvegali nevarno operacijo.
Ih) nekaj kritičnih dneh si je mož opomogel in se po 14 dneli na noge spravil. V bolezni mu je stregla ž «'na-tovarišica. Ivi je I il že precej dober, smo zaznali v hiši ne'.o nervoznost, nezaupljivost, ošabnost in podobno, namreč od strani naših uslužbence,. Neke sobote zvečer je bolnik brez običajnega slovesa odšel, na naše veliko začudenje, saj je vedno ponavljal, da smo mu že dvakrat življenje rešili. Naslednji dan so 4 naša dekleta, katoličanke, spokale svojo ropotijo «:i šle za njim. Brž smo razumeli, s čini se nam je vi-
šoki bolnik zahvalil! Dekleta so verjela njegovim sladkim propagandnim besedam in šla za njim, s čimer so naredila neniait škode slovesu bolnišnice in nas vse. Kaj je sedaj s temi dekleti? Eno je na vratih naše hiše čakala mati in jo potem domov odvlekla, dve sta menda pri rdečih, vse objokane, četrte pa sploh sprejeli niso, ker pisati ne zna, in prav ta se je menda najbolj zavzemala za odhod od nas in je lahko naredila njajvec zlega proti nam. Bila je zaposlena v kuhinji, včasih je meni v sobo kak čaj prinesla in je tako lahko vse videla. Naučene so bile, kako naj proti nam govore.
Vse to je merodajnim prav prišlo, kajti tedaj se 'je v vsej provinci začela gonja proti tujcem. Strašnega govorjenja, groženj ter na-migavanj ni manjkalo, že so nas pobijali, na žeblje natikali, bolnišnico zasedli, nas domov poslali, itd. Lbogi mi: pet žensk in en moški, tu v hribih! Vse proti nam, mi na brez človeka, ki bi nam mogel reči vsaj eno besedo »pa in tolažbe. Msgr. Kerec je bil odsoten, in končno, kij j nam bi lahko pomagal' Začeli so sc dnevni popisi belcev, po trikrat na dan,
razni obiski, neznani obrazi, ki so se postrani spotikali nad cerk-vijo ob bolnišnici, nad Bogom samim. Ni bilo dne, ko bi dve uri v miru prebili! Ko ni bilo drugega več, so nam prišli popisovat kokoši, race in drugo domačo žival.
Mi smo liri vsem tem vsaj na zunaj ostali mirni, prav nikomur besede rekli. Preostala dekleta in drugi uslužbenci so se počasi pomirili. Ena od deklet, hudo rdeče go:v"a, ki se je že pripravljala na odhod, je sanja..., ,.n je bilo vse mesto v strašnem ognju, le naša bolnišnica je bila nedotaknjena in zelo lepa. Vsa objokana je po teh sanjah prišla k prednici, se ji izpovedala in prosila odpuščanja. Sedaj je še vedno pri nas ter mimo dela naprej. V zadnjih dneh smo imeli dvakrat obisk radi stroja, ki naj hi po njem oddajali poročila po svetli. Sami smo jim ga takoj pokazali, jim dopovedali, da ni moj, da je last bolnišnice, da je že pet let tu, da je polomljen, da se lahko samo posluša in da ga že dolgo ne uporabljamo. Menda smo jih prepričali in bomo v tej zadevi imeli mir. Te dni nam o velikih dajatvah govore, (lovore tudi, da bodo vse tujcu pognali... A govori se mnogo, kot sem že zgoraj omenil. Obiskov in govoric smo se tako navadili, da nam je kar dolg čas, če jih ni.
Torej še vlečemo naprej naš misijonski voziček in ga bomo vlekli, dokler bo le količkaj šlo. Osebno proti nam nima niliče ničesar, a imamo tri slabe lastnosti: belci smo, katoličani in misijonarji! Povrhu vsega pa še ljubosumnost radi našega lepega dela in dobro urejene in oskrbljene bolnišnice. .
Neredko sem slišal, da ima belec, ki pride <v to deželo, le dvoje na izbiro: Deželo in ljudi ali vzljubiti ali zasovražiti, če občuti zadnje, naj pri priči odide, .faz sam imam Kitajsko in Kitajce rad in Kitajske ne bi rad z."pustil, če bi moral iti, hi vedno skušal nazaj priti, če imaš ti Kitajca rad, bo imel tudi >ri tebe. Rdečkar je po celem svetu enak; lahko hi rekli, da že zjutraj, ko vstane, sovraži >nmc-ga sebe, popoldne pa ves svet. . .
Proti koncil naj se v imenu vseh zahvalim z« poslano pošto Misijonskemu odseku, g. Dohodi Marjanu in vsem prijateljem, darovalcem in zlasti motilcem! Tu je Božič in Novo leto. Da bi pošiljali voščila, bi bilo prepozno, a bodite vsi, ki čitate te vrstice, overjeni, da se Vas bomo v naši cerkvici opolnoči Spominjali, ko bomo, obdani od sil teme, z rumenimi tovariši motiti: Gloria in e.vcelsis Deo!
DR, JANEZ JANEŽ
K SLIKAM NA TEJ IN PREJŠNJI STRANI:
Na str. 168 vidimo dr. Janeža na vrtu misijonske bolnišnice v čaotungu skupaj z dvema slovenjebistriškima šolskima sestrama. — Spodaj so tri dekleta, ki so se čez noč prelevile v “tovarišice”...
Na tej strani pa vidimo zgoraj misijonarko v čaotungu, ko bere bolnikom pismo; spodaj pa veselo skupino članov in članic slovenskega misijonskega odse-a v Buenos Airesu na družabni prireditvi ‘‘Društva Slovencev " koncem januarja 1951, kjer sö se spraviti v poseben kot in so poskusiti igrati ‘‘tombolo” v malem, da jo o priliki prirede -— v velikem.
OČETOM
IN
MATERAM
PLAČILO IN KAZEN PRI VZGOJI
K vzgojnim sredstvom prištevano tudi plačilo in kazen; sta koristni in potrebni sredstvi, a skoraj ju smemo imenovati le nujno zlo pri vzgoji. Zato ju smemo rabiti zelo redko in providno.
I. 'Plačilo, to je pohvala ali nagrada
Pohvala ali nagrada je kakor sončni žarek Za otrokovo hotenje in udejstvovanje. Nagradi ga za prestani trud, vzbudi v njem novo veselje do dela in nove moči za napore ter mu dvigne samozavest. Neprimerna pohvala ali nagrada pa more otroku tudi zelo škodovati. Zato naj nas pri pohvali in nagradi vodijo naslednja načela:
1.	S POHVALO BOM ZELO VARČEN!
2.	NIKDAR NE HVALI TEGA, KAR IMA OTROK ŽE PO S VOH NARAVI, BREZ SVO-•!E ZASLUGE, n. pr, nadarjenost, dober spomin, lepoto, gibčnost itd. S pohvalo smemo nagraditi le to, kar je otrokova zasluga. Z naravnimi darovi obdarovanega otroka rajši opozarjaj na veliko odgovornost za darove, ki jih je brez lastnega zasluženja prejel od Boga zato, da z njimi veselo a ponižno bližnjemu služi. Zaradi tega bo moral zalije dajati strog obračun pred Bogom.
3.	NE HVALI DELA, DOKLER NI KONČANO, razen če gre za težko in dolgotrajno delo, med katerim je otroku potrebna spodbuda!
4.	NIKDAR NE HVALI OTROKOVEGA PRIZADEVANJA, ČE VIDIŠ, DA MU GRE ZGOLJ ZA PRIZNANJE ali zgolj za to, da se pred drugimi pobaha ali če hoče le drugim dokazati, da zmore več kakor oni. Nagib njegovega prizadevanja ni dober, zato bi bila otroku pohvala le v škodo.
5.	ZLASTI NIKAR NE HVALI TEGA, KAR JE SAMO PO SEBI SLABO, n. pr. premetene laži, goljufije, neopravičene neposlušnosti, zahrbtnosti, surovosti do tovarišev ali celo do vzgojiteljev v šoli, delavnici, itd. Otroku s tem daješ potuho.
<i. ČE PA JE OTROK V KAKI KREPOSTI PREVEČ ENOSTRANSKI, GA OPOZORI ŠE NA DRUGE VRLINE:	vestnega v študiju
opozori še na vestnost v verskem življenju; varčnega opozori na dolžnost ljubezni do bližnjega, zlasti do revnih; za šport navdušenega opozori na važnost krepostnega življenja, itd.
7.	Z VESELJEM PA POHVALI OTROKOVO RESNO PRIZADEVANJE V TEŽKEM ALI NEPRIJETNEM DELU, njegovo vztrajnost in vestnost v dolgotrajnem delu, njegovo zmago nad občutno napako ali nagnjenjem, n. pr. če premaga močno nagnjenost k jezi, če je žaljive« ne le odpustil, ampak mu je celo dober, itd. Vendar naj bo pohvala tudi v takih primerih umerjena, bolj polivala dejanja, vztrajnosti, vestnosti kakor na pohvala osebe.
NE HI-ALI PREPOGOSTO, čeprav 1)1 bila pohvala upravičena, ker bi pogostna pohvala povzročila, da bi otrok delal dobro zgolj zaradi pohvale in bi za vsako malenkost pohvalo tudi pričakoval. Krepost mu postane trgovski posel.
KAKO POHVALITI? Včasih poh-vali le z dejanjem, tako da nič ne omeniš stvari ali kreposti, lci jo hočeš s svojim priznanjem nagraditi često zadostuje n. pr. za pohvalo že prijazen pogled, ljubezniv smehljaj, vesela pritrditev ali to, da vzameš otroka na polje, na sprehod, se z njim veselo razgovarjaš, Be-
sedna pohvala naj bo kratka, n. pr,: “Ta naloga je napisana lepo!” — “Le vselej tako napravi!" — “Vesel sem tvoje resnosti pri delu!" — “če boš znal sebe vedno tako obvladati, bo imel Bog s teboj veliko veselje!” — “Lepo ti bo v življenju, če boš vedno tako spoštoval božjo voljo!" — “Vse gre, če le človek hoče!"
RAJE POHVALI BOJEČEGA KAKOR POGUMNEGA: raje človeka, ki v težkih razmerah ohrani svoje čednosti, kakor tistega, ki 'je v ugodnih razmerah ostal dober. Baje pohvali manj nadarjenega kakor pa nadarjenega, ker bo slednji sicer postal objesten.
Kadar hočeš pohvaliti kakega otroka, pa so dobri tudi drugi otroci, ga pohvali NA SAMEM, ker bodo sicer tudi drugi pričakovali pohvale in, če je ne bo, moreš s tem povzročiti zavist in razdor med otroki ali do-mišljavost pri pohvaljenem. JAVNO PREI) DRUGIMI pohvali otroka le, če ga drugi zaradi čednosti, ki jo hočeš nagraditi, napadajo ali smešijo. V tem primeru pohvali mirno pristavi n. pr.: “Vesel bi bil, če bi bili vsi tako vestni (pogumni, marljivi, krepostni)." Če bi se pa otrok kdaj s tvojo pohvalo bahal, druge Izzival, mu za naprej pohvalo redno odtegni, čeprav bi se v tej ali oni stvari še tako odlikoval.
8.	Z DAROVI NAGRAJAJ OTROKE LE ZELO REDKO. Z darom nagradi le izredno zaslugo ali krepost; a ne nagrajuj s sladkarijami, igračami, z denarjem, ampak s kakim koristnim predmetom, ki otroku ostane, n. pr. s knjigo, z lepo sliko, z obleko, itd. A prav zaradi tega, ker taka nagrada ostane, bi mogla razlika v nagradah trajno neugodno vplivati na posamezne otroke, ki sploh niso bili ali niso bili enako nagrajeni. Zato omeji nagrade čim bolj in sicer na kak slovesen čas, n. pr. na Božič, na Veliko noč, na god in podobno, ko že tako vsi otroci dobivajo redno kak dar.
ZELO NEPREVIDNO RAVNAJO STARŠI, KI ZA VSAKO MALENKOSTNO ŽRTEV ALI CELO ZA SPOLNJEVANJE DOLŽNOSTI OTROKU ŽE NAPREJ OBLJUBLJAJO DARILA, n. pr., “če to storiš, boš dobil bonbončke!" — “če napraviš nalogo, pojdeš z menoj v kino!” — “če boš ubogal, ti kupim sladoled!" To so prave cvetke vzgojne nepremišljenosti.
9.	Pač pa si pri vzgdji zelo prizadevajmo, da bo mlad človek vedno bolj gledal pravo plačilo za izvršeno dolžnost in za zvestobo
pri delu predvsem V ZAVESTI, DA JE STORIL PRED BOGOM IN BLIŽNJIM SVOJO DOLŽNOST, da je napravil staršem veselje ter da bo kdaj bližnjemu in narodu v korist. Ti nagibi naj postanejo vedno močnejši, odlo-čilnejši, misel na nagrado in pohvalo naj stopa vedno bolj v ozadje. Le tako bo vzgoja vzbudila otroku plemenite nagibe za delo in dosegla trajne uspehe,
II. Kazen kot sredstvo vzgoje
Da se nam ne bo treba preveč zatekati b kazni, uporabljajmo pri vzgoji v čim večji meri tako imenovano preprečevalno metodo, to je, da z nadzorovanjem in potrebnim poukom preprečimo možnost krivde in s tem potrebo po kazni.
N ADZOROVATI SE PRAVI SKRBETI, DA OTROCI VSEPOVSOD VRŠE TO, KAR JE PRAV, IN TAKO, KAKOR JE PRAV. škof Slomšek naroča: “Kolikor otrok, toliko imej oči; otrok brez varuha dobro ne stori." Nadzorovati pa se ne pravi, biti stražnik, ki otroka zasleduje in izza ogalov opazuje ter se veseli, ako najde kako napako, češ: “Zdaj te pa imam"; to ni vzgojno in dela iz otroka hinavca. Nadzorovati se pravi z ljubečim in skrbnim srcem biti otroku vsaj z mislijo vse-povsod, zlasti v nevarnih okolnostih, n. pr. pri kopanju, na paši, na poti v šolo in iz šole’ v spalnici, itd., da ga obvaruješ zla. Nadzorovati se pravi, z očetovskim, z materinskim srcem otroka opazovati pri delu, v družbi, zlasti pri igri, kjer se lijegova notranjost povsem sprosti in najlažje spoznaš njegove lastnosti in nagnjenja, odlike in sposobnosti, pa tudi napake in nevarnosti, v katerih je, ter ga dobrohotno posvariti, ko jih odkriješ-
OTROK MORA ČUTITI, DA GA NE ZASLEDUJEŠ, DA GA PA VENDAR MOREŠ VSAK TRENUTEK PRESENETITI S SVOJIM PRIHODOM, čutiti mora, da zanj in z njim živiš. Ta zavest mu daje potrebno pobudo za vestnost in točnost, ga varuje lahkomiselnosti in prešernosti. Zato dobro nadzorstvo prepreči največ zla in s tem tudi največ vzrokov za kazni; stori največ dobrega, ker vzgaja otroka najbolj zanesljivo in najbolj mirno brez kazni in napetosti ter tako ohranja v njem vedro razpoloženje.
NADZORSTVO NAJ BO SKRBNO ŽE V ZGODNJI OTROŠKI DOBI, ker se v otroku že zgodaj javljajo sledi k slabemu nagnjenju narave, ter naj sega do časa, ko je otrok že
^°rastel; m ge takrat je nadzorovanje zelo oristno, če je otrokovi starosti primerno. Koliko otrok bi ne zašlo, če bi bili deležni agoslova strogega a dobrohotnega nadzor-stva oa zgodnje mladosti! ZLASTI JE TREBA ^ZITI NA OTROKE, KI SO RADI SAMI.
i	takih nekaj ni v redu. Kajti zdrav in posten otrok išče družbe ter brez nje ne strpi.
Seveda zahteva nadzorovanje od staršev KLIKO ŽRTEV, saj 'jim v nekem pogledu Jemlje svobodo, zahteva veliko potrpežljivosti, '^trajnosti in dobrohotnosti, kar zmore le skrena ljubezen do otrok.
Nadzorovanje mora biti zlasti
j OBROHOTNO, to je, da ne renčiš nad otro-.„rn °b vsaki spoznani napaki, da ga ne mo-t*š za vsako malenkost pid igri in pri delu,
r mu s tem vzameš sproščeno razigranost, ^branost in voljo do igre ali do dela. Tako nadzorstvo ubija, ustvarja mučno ozračje in °ljše nadzorstvo dazjo U:Z(doc?td hrdl mi hrinaga več škode kakor koristi. Zato je najboljše NADZORSTVO v tem, da si mED OTROKI OTROK, da sc z njimi zabavaš, Se veseliš, igraš in delaš ter tako neopaženo n®dziraš in se pri tem držiš načela: “Vse m°rag videti, veliko stvari prezreti, le na ma-°kuj opozoriti.”
TRPEČEMU JEZUSU
Tvoje rane kakor rože le ljubezen dihajo, kakor ust škrlat iz kože sveto se nasmihajo, vabijo me v sladko vznožje Tvojih vsemogočnih nog, da no sreči domotožje mi utešiš Ti, moj Bog.
Cvetje Tvojih ran me vabi, naj še jaz bom kakor Ti: če me trnja zob zagrabi, da iz rane sikne kri, naj ]e bolečino svojo združim s Tvojo, Jezus moj, in posnemam Tvojo hojo, v križu združim se s Teboj!
Bogdan Bu.inik
______________________________________
beseda ne bo zalegla, nastopil neizprosno z učinkovitejšim sredstvom.
A ČE OTROK STORI KAJ NAPAČNEGA N SPOZNA, DA SI OPAZIL, GA MORAŠ AKOJ, A MIRNO IN TIHO, ČEPRAV LE
pogledom ali s kratko besedo
k OZORITI, da drugi tega uiti ne opazijo, j r bi sicer zaradi tvojega molka sklepal, da sbvar dovoljena, ali da se vsaj ne meniš 'a njegove napake. ČE OPAZIJO NAPAKO KlTGI in VEDO, DA SI JO VIDEL TUDI ’ JO MORAŠ OBSODITI JAVNO NA ČIM ANJ HRUPEN NAČIN. Sicer pa raje poča-J primernega trenutka, otroka pokliči k 'ebi, z njim mirno obravnavaj njegove na-b®ke ali nagnjenja ali razvade. Ob koncu Ogovora mu daj primerna navodila za pridnost in skrbno pazi, ali jih bo tudi spolnjeval.
Če si otroka na napako že opozoril, pa ni ZaleSK>, ga OPOZORI PONOVNO, in sicer "'irno in resno, če se je v napako vračal iz P°zabljivosti ali telesne slabosti; če se je pa napake vračal iz lahkomiselnosti ali celo ** nagajivosti in upornosti, ga opozori STRO-IN ZELO RESNO, A MIRNO. NIKDAR ‘E Z OTROKOM NE PREREKAJ! Ves tvoj 'nistop naj mu pa pokaže, da boš drugič, č>‘
NESPAMETNO RAVNAJO STARŠI, KI SE JEZE NAD DRUGIMI LJUDMI, ČE JIH OPO-ZORIJO NA KAKO OTROKOVO NAPAKO ter otroka pred njimi za vsako ceno zagovarjajo in to celo vpričo rij ega. Zaradi takega ravnanja otrok nujno postane drzen, brez strahu in spoštovanja pred starši, škof Slomšek modro uči: “KAKO SLABO OČE IN MATI STORITA, KATERA ČEZ SVOJE OTROKE NIKOLI KAJ HUDEGA SLIŠATI NE MORETA, od otrok pa vss tožbe čez družino, sosesko in tovariše rada prejemata, se za otroke — najsi bodo krivi ali nedolžni — prepirata in poskušata. Od takih otrok strah božji beži; ne bodo se bali staršev ne drugih ljudi in bodo hitro svojim porodnikom krvava šiba."	DR. RUDOLF HANžELIč
eimMiTi®
Nedelja... ob 9 dopoldne.
Golorok, z zavihanimi rokavi, z nosom p oti •»gledalu, se gospod vprav pripravlja da se obrije.
Njemu ob strani stoji njegova žena, ki se je pravkar vrnila od maše, in krtači njegov klobuk.
"Ne pozabi, dragec, da obedujemo ob eni pri Karlovih in da imajo uro po želodcu.’’ 'Nikar ne govori, . . Se bom še urezal! ...” Molk.
Nič drugega ne sliši kot hrestanje britve po kosmati polovici "drageca”.
Gospod slednjič sname ogledalo, da dobro pregleda, ni li med splošnim pokoljem ostala kaka trdovratna kocina.
Pa je vse dobro; pomoli svoja gladka lica ženi in reče:
“Poglej me zdaj! ...”
* * *
“Si rekla, da je obed pri Karlovih?”
“Se ti že spet mudi?"
Meni se vedno mudi. Zjutraj opravki. . . Ob 10 sestanek izvedencev... Ob 10,30 delavci iz svinčenega rudnika. . . Bi bilo boljše, da sem šel takoj k brivcu. . .”
“Naramnice, te tiščijo?”
“Da, gospa, me vežejo. In, razen tega še en skok k tvojemu bratu radi davčne napovedi.”
“In potem. . . maša?”
“Oh, da... maša!”
“Prepričana sem, da je ne boš zamudil. Saj veš, da je obvezna.”
"Oh. . . obvezna?. . . Vse same velike besede. . . V vsakem primeru, treba je k maši, da, kakor je danes svet. . . Saj bom šel. . . ” “Toda kako?... S tvojim dopoldanskim programom! ..."
“Vzel bom svoj centimeter in bom vse premeril. Predvsem maša brez pridige. . . Duhovnik, ki jo opravi hitro. . . zelo hitro! Ti gotovo poznaš katerega? Pridem k evangeliju... in odidem pri obhajilu... V dvajsetih minutah je vse končano. .
“Ubogi ljubi Bog! Ali je tudi on s Centimetrom meril svojo ljubezen do tebe?”
Znova molk.
* * *
žena je gotovo užaljena.
“.. .Pa dobro, da te pomirim, ne bom šel k tvojemu bratu, oziroma šele po kosilu. . . okrog štirih.”
“On bo tedaj pri večernicah . . . On namreč nima centimetra.”
Mož je začuden prenehal z zapenjanjem zapestnic.	' ! 'r
“Tvoj brat hodi tudi k večernicam?... on. ki je gradbeni inženir za mostove in ceste! ...”
“Skoro vsako nedeljo.”
“To je pretirano! ...”
“Po tvojem.”
“Dobro; naj bo. . . Grem k njemu ob petih Toda ob pol šestih imam napovedan bridge
In bridge je nekaj svetega. Cerkev bi morala to dobro razumeti. . . biti moderna in se prilagoditi. . . urediti bogoslužje povsem drugače!”
“Kakšna škoda, da nisi ti papež!..,”
“O, potem bi že videli...”
* * *
Ob petih je mož precej slabe volje prišel > dobremu bratu svoje žene, ki se je res pravkar vrnil od večernic.
“Taka pobožnost! Ali ti ni zadosti maša?” “Ne. . . Ker je obvezna. Zato si želim z» Gospodov dan tudi nekaj prostovoljnega. Zelo rad hodim k večernicam. . . Nobenega prerivanja. Tam so le resnični verniki. Zame večernice pravo olajšanje, resnični odmor. Vse pozabim... Se popolnoma predam božjemu toku. . .- To je moja pravica. Ti seveda ljubiš bridge, kajne?...”
Mož je nervozno poslušal in slednjič j*1 izbruhnil:
“Ti govoriš kot kakšna blazna nuna!” Dobri brat, zelo, miren mož, se je kljub temu nekoliko razburil ob tej primeri. In g* je zavrnil takole:
* * *
“Prav, Tl bom navedel nek resničen dogodek.”
“. . .Bilo je med prvo svetovno vojno, leta 1914. Bil sem pri večernicah v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija, Videi sem vstopiti mož*, vojaka v civilu, ki je pokleknil nekoliko korakov od mene. . .
. . . Opazoval sem ga. . . Iz žepa svoje suknje je potegnil malo knjižico z zlato obrez0 in mirno sledil večernicam. Toda koncem večernic je pogledal na uro, se iznenaden začudil, se naglo prekrižal in odšel. . .
• • - Veš, kdo je bil ta mož? Ta b!azn* nuna. . . ? Bil je nihče drugi kot sam maršal Foch, ki je pred ministrskim sestankom prišel prositVIadarja nebes in zemlje za pomoč.’ In razgovor se je nadaljeval. . . razgovor precej rezek, kjer višje spoznanje enega uniči nagromadeno nevednost drugega, kot stre to, kar je božje, ono, kar je človeško.
* * *
Mož je odšel k svojemu bridge-u.
Toda razburjen. . . Njegov centimeter že ne velja več.
Zelo je raztresen . . . Igra slabo . . . zelo slabo. . .
Njegov soigralec mu zabrusi:
“Kaj pa ti je danes? ... J© li mar pomlad, ki vpliva na te?”
“Ne... Foch...”
“Foch. . .V’
‘iDa. . . Foch. čudno se me je dojmil. . “Pazi vendar!. . . zapiši malo damo. . .”
“O, saj res. . . Saj sem mislil. . .” odgovori mož kakor nekdo, ki se je zavedel šel* po hudem udarcu.
Igralci so se spogledali. . .
Toda nobeden ni razumel. . .
PIERRE L’ERMITE (prevedel Vinko Lovšin)
FANT ÜD FARE
( * l <,(J pol stoletjem je bil noj m pravega fan-®'stva na Slovenskem zelo izmaličen Fant je Pomenilo isto kot rogovilež, upornik, svoje-8 avec, sploh nadloga za dom in sosesko.
»v *a jo res doba, ko je slovenski fant do-*scal prepuščen sam sebi in kvarnemu vpli-j1' stabe fantovske druščine. Ta druščina je J. navadno pod diktatorskim vplivom enega 1 dveh starejših fantov, ki so do svojega n e^a prišli zaradi brezobzirnosti in telesne cl' ne pa zaradi razuma in značaja, in so brezobzirnostjo branili stare fantovske pra-bolje rečeno razvade, ter fantu, ki bi , e jbn ne uklonil, dobesedno onemogočili življenje v vasi. Ta izmaličena fantovska zako-°naja je dala pojmu fantovstva žalostno po-s, v' b’ant, ki je bil s posebnim obredom predet v fantovsko druščino, je začel svoje i nt°vstvo s ijijančevanjem. Poleg' te prve, se ^° l)rilik za pijančevanje še vse polno: z j?1!, žegnanja, šranganja, nabori! Zlasti ti «nji! Saj se še spominjamo naših naborov, , ? s° se naborniki, pijani kot muhe, med . et/vami, kvantami in rjovenjem, ki naj bi
bilo
.. Petje, vlačili cele tedne iz gostilne v go-lilo. Pijača rodi pretepe. Fantje z gornjega nca vasi so se pretepali z onimi s spodnje-konca, gruntarski z bajtarskimi, kmečki s rici in komiji, ena soseska z drugo. Za celo se 'i, naPrej so imeli določeno, kdaj in s kom ' bodo. In če se slučajno niso, je padel nek n'. l‘ž na fantovsko čast. Bolnišnice, mrtvaš-. je in ječe so pa teden za tednom sprejemale 'n te 8rde razvade.
Da bi fant kaj bral? Kaj še! To bi bilo Pod njegovo čast! Kmalu je še to pozabil, kar dala šola. Ko je bilo treba podpisati ,‘ '‘'lovanjsk0 pismo, se je ves poten pripravku četrt ure, predno je spravil skupaj črko vojega imena in priimka. Knjiga in časopis e bila po njegovem mnenju za stare ženice, f I,a za možake in fante,
, U|1t je moral biti versko mlačen. K spo-sk * S° Sa zrinili enkrat na leto, med nedelj-' ° pridigo je stal pred cerkvijo, med mašo e Pa z rokami v žepu cerkveni kor podpiral.
Kožnemu vencu v družini se je izmuznil, č® je bilo le mogoče.
Moralno je bil razbrzdan. Ni mu zadostovala domača kletev; brskal je no tujih, zlasti laških smetiščih, da je nabral izrazov, ki jiti naš jezik ne zmore, in je z njimi sramotil lastno mater, Marijo in Boga samega. Dekle mu je bila predmet umazanih misli in surovih kvant, ki so bile glavna tvarina pogovorov na fantovskih ponočevanjih.
Ne trdimo, da so bili vsi fantje taki, vendar oni, ki so bili taki, so delali videz, da se mora tako obnašati slovenski fant. Očetje so se sicer jezili, češ ali naj ga na verigo priklenem, rogovileža, matere so svarile in jokale, sosedje pa so potrpežljivo čakali, kdaj se bo poba zdivjal, se oženil in postal krotak, ali pa odšel za kruhom po svetu. Tako se je navadno zgodilo, med tem pa je dorastel nov rod, ki je vestno varoval razvade in napake svojih prednike,-.-vzornikov.
Dolga desetletja nesebičnega dcla je bilo treba, da so te grde slovenske fantovske razvade začele izginjati. Naše verske in prosvetne fantovske organizacije so v tem pogledu naredile veliko. Telovadba in šport sta zaposlila prekipevajoče fantovske moči in jih usmerila v plemenito medsebojno tekmo. Fantje iz različnih sosesk, ki so si od pamti-veka bile v boju in sovraštvu, so se spoznali in spoprijateljili. Prenehali so pretepi, zrušila se je tiranija fantovskih vojvod na vasi. Fantje so slišali nebroj predavanj, začeli so so zanimati za knjigo in časopis, sodelovali so pri pevskem zboru, na gledališkem odru, pri gasilcih. Udeleževali so se kmetijskih, sadjarskih, čebelarskih tečajev. Navadili so se ugldjenega nastopa in znali zastaviti besedo tudi v javnosti. Približali so se cerkvi in njenemu bogoslužju. Že smo videli skupine fantov, ki niso več postajali okrog cerkve, ki so zapustili stari prostor pod korom in se pomaknili naprej, ki so skupno s starejšimi pristopali mesečno k sv. obhajilu, kot člani Apostolstva, Marijine kongregacije ali Katoliške akcije, ki niso več pomišljali, ali bi se za tri dni zaprli v dom duhovnih vaj i!n se posvetili globljemu duhovnemu življenju.
Dolgo in trdo je bilo to delo. Veliko po-
tvpežljivosti je terjalo od vzgojiteljev in ve. liko bojev in težav od mladih fantovskih duš. Ni bilo moči doseči vsega, kajti kjer se organizira poštenje, tam zastavi satan vse sile, da bi podrl, kar se je zgradilo. Vendar pa je bila dosežena prva važna postojanka: pojili pravega fantovstva v naši deželi ni bil ve oni izpred petdesetih let.
Vsaka -vas in vsaka župnija je že imela skupino fantov, ki so si zaslužili časten naslov t a nta o d f a r e. Na tisoče in tisoče jih je živelo po naši zemlji: močnih in zdravih, veselih in okretnih, izobraženih in delavnih, moralno poštenih in globoko vernih, zato treznih in tovariških in viteških.
Kadar je skupina takih fantov stala pred mašo pred farno cerkvijo, med mašo pa na dostojnem mestu v cerkvi, so se očetje s ponosom ozirali na svoje sinove, češ, glej ga našega, kak dečko je, in mamicam se je topilo srce od sreče in marsikatero dekliško srce je zadrhtelo ob misli, kakšna sreča bi bila, če bi ji ljubi Bog dal, da bi mogla svojo ži‘."?.,enjsko pot hoditi ob strani svojega izvoljenca, ki stoji v gruči fantov od fare.
In fantje? Daleč ste od svojih dragih. Ali ste še fantj j od fare?	Kk
SLOVENEfC SEM
Ko je Bog z.mlji dno pokladal in vodam dajal poste.'/o, ko še ni spočel narodov, katerim je namenil to zemljo, takrat je že imel v mislih tudi naš narod in določil prostor, kjer bo živelo to ljudstvo, še predno ga je ustvaril, mu je začrtal zgodovino; njegove vesele in žalostne dni. In takrat tudi je že določil, da sva bila rdjena iz tega naroda midva — ti in jaz.
Tam pod mogočnim Triglavom je dajalec večnih zakonov zarisal meje naše domovine. Od Mure in Drave, pa tja preko Save, do Kolpe in Soče se je razlila naša kri. Tu med temi vodami so naši pradedje postavljali oltarje svojemu Stvarniku. Ob njihovih vznožjih sva tudi midva nekdaj poklekala .y zahvalo svojemu Bogu.
Slovenca sva.
Sinova naroda, ki 'je stoletja krvavel in umiral za svojo svobodo, pa ni umrl. Tujec mu je dajal zakone in ga davil, pa narod je ostal, ker se 'je zavedal pravice življenja in svojega poslanstva. S svojo kulturo 'je stopil v vrsto, enak drugim narodom; njegovi veliki sinovi so to svetu dokazali.
Ponosen sem, da sem sin naroda, ki je v odločilnem času človeške dobe pokazal svetu, kje rje njegovo mesto. Ko je preko velikih narodov, ki si lastijo naziv “vodilnih", ležala še koprena nevednosti in oklevanja, se je naš mali narod dvignil, čeprav razkosan in pritisnjen k tlom, ter zaklical resnico v svet in razkrinkal laž, ki se je priplazila k njemu vabljiva, hinavska, z masko svobode in bratstva, da bi mu zadala, umirajočemu, smrtni udar!
Slovenec sem! Sin očetov in brat sinov, ki so se izvili iz krempljev štiriglavega zmaja in stopili na okope domovine, da branijo križ v njenih mejah.
Kaplja tiste krvi sem, ki je bila sramotno prodana in pahnjena v brezna zato, ker j6 priznala Boga in ljubila svoj narod. O, kak<> s v-tu jc ta žrtev malega naroda. Z njo j6 postal velik in blagoslovljen od svojega Stvarnika v svojih mučencih.
Slovenec sem!
Ali sem tudi na tujem ostal zvest »voj' zemlji? Sem li vreden, da se imenujem brat onih, ki so umirati zanjo? Ali sem v ponos svojemu narodu, kjerkoli sem na tujih cestah? Sem ga li kdaj zatajil? Me je bilo morda kdaj sram naše govorice pred tujci'
Ne! Kamorkoli me bo zanesla pot tujine, hočem biti v ponos naši zemlji. Z besedo i" svojo dostojnostjo bom pokazal visoko kulturo svojega naroda. Z dejanji in poštenin' verskim življenjem bom razbil sovražnikove laži in dokazal resnico naše borbe in bo gunstva.
Nadvse ljubim našo pesem in domačo g0-voiico. Materina beseda mi je »veta; nje se ne bom sramoval nikoli in pred nikomer. Tudi tujih izrazov ji na bom primešaval 1 svoji domišljavosti, češ da sem domačega p°" zabil. Kaj pa, ko se povrnem, saj me mati še razumela ne bo, če ji bom mešal tuje besede, “ker sem njene pozabil". Skrbel bom z" lepo izgovarjavo in lepoto materine besede-
In naša lepa narodna pesem. Cenim jo nad vse, Mar naj jo zamenjani za tuj 3 popevke i° pocestne šlagerje?! Nikakor! Ona me razveseljuje v tujini. Yr njenih melodijah in besBdah se mi zopet odkriva vsa lepota in ljubezen naše zemlje. Z njo pohitim preko tujih polj iv nj-" no naročje.
Slovenec sem. Hočem biti zvest sin svoje domovine. O narod moj, moja misel spremlj* tvojo bol, čutim in trpim s teboj, čeprav daleč od tebe, skoro na drugem koncu sveta-Tvoja beseda mi je skrbno čuvana dota. Hranim Jo v srcu in z njo, neoskrunjeno, te boni pozdravil, ko se zopet povrnem k tebi, o zemljica naša!
SAMOTNA SOBICA
Nisem ga še videl, odkar mi je ob firenških valovih veselo zaklical: “Na svidenje! Kot, da ga je tu osvojila širina pampe 1" ga uklenila v svoj molk.
Pa je oni dan zavel -veter tudi preko dalji'6 nedosežnosti in mi prinesel njegovo pismo-Prav nič se nisem začudil. Pričakoval sem g®; ker vem, da čas ne more razbiti in zabrisati spominov, in človeško srce jc preslabotno, d» bi prevpilo bolečino samote.
“Pridi!” ml je pisal. “Samotna je moja sobica in naša beseda se v njSj le redko sliš'-Čakam, da ml prineseš košček domovine!"
Šel sem. Samotna pota, prah, boleča ravnina. Možje na konjih v širokih hlačah, s čudnimi klobuki in obrazi. Dekleta, ki znajo — čepeč pred bajtami — govoriti z očmi.
“Mislil sem, da te ne bo, pa si le prišel, me je pozdravil, ko sva si krepko pogledala v oči.
“Veš, dolgčas mi je," je začel. “Le redki so znanci, ki jih pot zanese semkaj; je to džvji kraj. In — ta pampa me navdaja včasih z neko čudno otožnosfjo.
"I1» zakaj no greš me<l naše ljudi?" sen» Ea kar naravnost, skoraj jezno vprašal.
Nasmehnil se je. “Saj sam veš. Naši ljudje s° čudni, če greš včasih v kino, pa si že ba-'uba; če ne greš vsako nedeljo k maši na eigrano, pravijo, da te je že cesta požrla, 111 če pogledaš naše dekle, si že izprijen."
l>ve uri in pol. Midva sva še govorila, Nenadoma pa je zmanjkalo besed; zadela sva °b bolečo točko.
Ozrl sem se po sobi. Na steni vrsta slik, Rezanih iz časopisov in revij. Pristopil sem mižje.
‘‘O, te zanima?" 'je bil ves vesel. “Filmske Zvezde. Glej: Veronika Lake, Esther Willi-0 so pa zvezdniki: Randolph Ccott, Allan aihs, Rita Mayvvorth, Ingrid Bergmann. . . “‘bl, Mickey Rony. .
Prav nič nisem vedel o tem. Presekal sem misel: “Ti od doma kaj pišejo?"
‘O, kar precej! Samo jaz se tako težko Pripravim k pisanju. Saj veš; paketi. Res ne morem poslati vedno vsega, kar bi radi. Po-je na tudi pisanje pisem tako nerodno."
‘‘Imaš kaj slik od doma ali domačih?"
‘‘Imam, če te zanima. . .”
Sklonil se je in privlekel izpod postelje zaprašen kovčeg. Odprl ga je in začel brskati P° njem.
‘Glej, to je mama!" Skoraj nasmehnil se k" ko j je pristavil jv zadregi: “Preprosta, 'mečka ženica." — “To so sestre; oče, ki so ga partizani ubili; brat, ki je bil vrnjen..." Ostro sta se pičila pogleda. Kot da je val r\i vzrojil v obeh, so nama lica pordela.
Priprl sem veke in z očmi sem mu segel v “šo. Čisto tiho, počasi sem mu govoril: ‘Mater imaš lepšo, kot vse filmske spake, ba te je sram njene preprostosti. Njo — naj-1 l‘#žji zaklad, hraniš — pod posteljo, na steni !,a častiš slike vlačug —
Košček domovine si želiš! Ne morem ti ga Prinesti jaz. Imaš ga sam, pa si ga skril in Pozabil pod posteljo. . . ”
, “Allan Lad, Randolph Scott. . . Hm, si že p aJ slišal imena: Pavčič, Kikelj, Grozde, "znaš naše domobranske častnike in vojake, * so padali na domačih tleh? Oni so neprimerno večji junaki kot filmski igralci.
Slovenci smo zate preštorast in prepolbožen ■‘arod. Pastirji iz pampe, z noži za pasom, dekline s ceste in sanjači “filmskih zvezd”, l)a so dovolj “moderni”, da ti lahko solijo
Pamet.
Morda res včasih napačno sodijo naši lju-Je. A če greš včasih v kino, še nisi zato baraba; če nisi redno pri slovenski maši, se še j si zavrgel; in če pogledaš naše dekle, kar Je prav, da ji daš prednost pred tujko, tudi aisi izprijen. Toda tl hočeš videti prav vsak mn; ker ne greš k maši na Belgrano, tudi drugam ne greš. Slovensko dekle, da ne pogledaš, ker so “moroche” in “negre" bolj Proste, ali če hočeš: prostaške. ,Te tako?"
Je včasih res," De trpko prikimal.
“So jnekaterl, ki hočejo biti “moderni", "krbno pazijo, da ne planejo na tla; so pač Povsod napisi, da to ni spodobno. Da pa pljuni0 na svoj narod, njegove svetinje in blatijo svojo čast..."
Obrnil sem se hi odprl vrata. Globok, vprašujoč pogled je bil v očeh. Pa — razumela sva se.
Še bom prišel v njegovo sobico. Prijatelj to ve. In‘jaz vem; tedaj bo ta sobica vsa drugačna, košček Slovenije bo v njej.
Vse to nama je povoda! tisti zadnji vprašujoči pogled. . .	BORUT
PAVČIČ — NAŠ VZOR
3. POSTANIMO KVAS MNOŽICE
V	borbi proti brezboštvu, za resnico in Kristusa ni Janez nikdar popuščal, še manj klonil. Boril se je do konca svojega življenja z neutrudljivo vztrajnostjo, z vso svojo osebnostjo, umom in srcem, prepričevalno, kot nihče na učiteljišču. Kakor ni trpel nobenega polovičarstva v svojih opravilih, z enako doslednostjo se je tudi notranje gradil in spopol-njeval.
V	zavesti lastne nemoči je vedno obračal svoj pogled v Boga in pri Njem iskal pomoči. Apostolski nemir njegove duše, ki je želela v božji ljubezni zajeti ves svet, je bil vedno vidnejši. Iskal je najraznovrstnejša in najbolj primerna pota za pridobivanje duš, zlasti svojih sošolcev. Mnogi ga tedaj še niso razumeli. Včasih so ga imenovali celo “fanatika”, pa ne le ‘oni”, tudi nekateri iz “naših” vrst. Janez pa se ni zmenil za take opake, kajti vedel je, da je njegova pot prava, in cilj je jasno videl pred seboj. Dosledno se je držal papežkih okrožnic in pisem, ki jih je kot zvest sin Cerkve temeljito študiral. Zavedal se je pogubne brezbožne nevarnosti, ki jo more odvrniti le Bog. S spreobrnjenjem duš, z velikim povratkom k Njemu in s priznanjem Njega za vladarja vesoljstva, bo Vsemogočni odvrnil kazni in trpljenje, ki grozi svetu.
V	enem izmed svojih govorov je dejal: “V vedno večji meri odpada človeštvo od Cerkve in Boga. Kdo bo zaustavil to, dragi moji? Ni li naša naloga, nas, ki se imenujemo še “zvesti sinovi Cerkve”, da zaustavimo to odpadanje, da prekvasimo množice in jim zopet pokažemo pot k Bogu? Velika in težka je ta naloga, zato zahteva navdušenih in ognjevitih borcev, apostolov besede, zgleda in molitve in dejanj. Zahteva “celih” katoličanov!
Navadno ločimo Cerkev v:	zmagoslavno,
trpečo in vojskujočo se Cerkev. V teh časih pa bi mogli govoriti še o neki četrti, to je “speči” Cerkvi. Tudi ta dejansko obstoja in je v veliko breme vojskujoči se Cerkvi. Njeni člani so vsakega boja nezmožni. Navajeni so le v zaledju in od tam znajo kritizirati vsako stvar, ki je v zvezi z vero. Iščejo človeške napake pri Cerkvi ter povečujejo in raznašajo sovražnikove klevete o Cerkvi in njenih predstavnikih.
Morda smo se tudi mi kdaj družili z njimi ali jim celo prikimavali. Proč, dragi moji, od teh, proč s takim katolicizmom. Bodimo resnični, pravi sinovi Kristusove Cerkve! Ne razdirajmo jo s satanom, temveč gradimo jo. s
Kristusom, ki je Bog. Usoda Cerkve je naša usoda; če Cerkev trpi, trpimo mi, in če Cerkev zmaguje, zmagujemo tudi mil
Apostoli besede, zgleda, molitve in dela moramo biti! Pogumni borci, ki se ne sramujemo svojega prepričanja, svoja načela izpovejmo ter zagovarjajmo povsod.
Toda sama beseda še ne zadošča, če ji ne sledi zgled. Kar z usti ustvariš, ne smeš podreti z dejanji. Zato moramo širiti načela in sami po njih živeti.
Prekvasiti moramo našo mladino s katoliškim borbenim duhom. Iz take bo izšla zdrava inteligenca, ki bo stopila v javnost z odločnim brezpogojno katoliškim programom.
Kako čudovito jasen in dobro premišljen je bil Janezov program; kako pravilna njegova taktika. Jasno se je zavedal, da posameznik ničesar ne opravi proti usodni zmoti, ki grozi zajeti ves svet — svetovno organizirano brez-boštvo. Zato je hotel ta svoj program vnesti v organizacije, ki naj bi postale enotna borbena katoliška fronta. Svojim fantom je dejal na sestanku:
“Pij XI. opozarja katoličane na to. da je njih delo pogosto brezuspešno, ker so katoliške sile preveč razpršene, ker manjka edinosti, kateri Podlaga pa je resnica. Zato danes ne moremo govoriti o edinosti, če ne priznamo popolnosti resnice, ki jo uči katoliška Cerkev, papež in škofje. Težko jo je sicer najti, še tež-ie ji je slediti.
Ne v razkropljenosti in zmedi v konkurenčnih skupinah, temveč v močnih udarnih vrstah gremo s Kristusom. “Enotnost in disciplina vas bosta privedli do zmage!” je zaklical papež belgijskim žosistom.' To je tudi naš načrt.
Borbe proti brezboštvu je zmožna ona mla-.jina, ki ima jasne stalne smernice, ki je disciplinirana in ki hoče to, kar hoč© Cerkev. Novi red, ki ga ves svet željno pričakuje, bo obrnjen proti nam, če ga ne bomo zgradili mi. Zmaga beži od nestalnih in slabičev. Vsakemu je prvi korak pogum.
Stopimo v odločni korak, saj to je voVa Cerkve, družila pa nas bo resnica Kristusova!”
njTFOVNF, VAJE
Take hvale se pa res nisem nadejal, kot sem jo slišal na prvo postno nedeljo pri pridigi na Belgrano, namreč, da argentinska zgodovina najbrže ne pomni, da bi se kdaj za pustn« čase odločilo za duhovne vaje 140 fantov in 175 deklet.
Pridigar, g. dekan Milavec, ki je po 3 letih zopet prišel med svoje rojake, je bil ginjen nad tem uspehom. Res, lepo število, čeprav bt vsaj fantje lahko še malo zvišali udeležbo. Dekleta so se vsekakor bolj “odrezale”.
Fantje smo imeli "odprte” duhovne vaje, na pustno nedeljo popoldne smo jih začeli-Nezaupno sem gledal lepo število fantov, misleč, danes je nedelja, jutri bo delavnik in Število fantov se bo znatno skrčilo.
Mislil sem, da me bo motilo noro pustno razpoloženje ljudi med vožnjo domov in me
popolnoma odtujilo razmišljanju. Nasprotno, ob tem živem nasprotju sem si še enkrat obnovil prvi govor, v katerem smo si odgovarjali na vprašanje: “čemu smo na svetu?” — Svet mi je kričal: -‘Na svetu si, da noriš, da uživaš; izrabi kratek čas!" — ‘jDa, izrabi kratek čas, ampak ne za grešno veseljačenje in uživanje, temveč kot pripravo za srečno večnost. Bodimo veseli, a pravo veselje je brez greha!” Dobri Bog nas ni ustvaril samo za to bedno in skopo veselje, pri katerem se že pred začetkom bojiš konca; naša duša si hoče popolnejšega trajnega veselja. “Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokle? ne počije v Tebi." — Groza me je bilo, če sem pomislil, kako svet pozablja na pravi smisel življenja, posebno pa še v teh “norih” dneh...
Z veseljem sem naslednje jutro ugotovil svojo zmoto: Vsi fantje so prišli, ni jih odtrgal svet! Pokazali so lepo krepost, lastno našim ubitim bratom — vztrajnost do konca. To je fantovsko! — Popoldne po govoru se je začelo spovedovanje. Zamišljeni in lahno sklonjeni so stali fantje v dolgih vrstah pred spovednicami. . Se je le nabralo nekaj smeti, ki so se skoraj neopazno prikradle v srce in jih pri bolj površnem izpraševanju vesti niti ne opaziš. . . — Toda, da bi jih videl fante po spovedi! Pokoncu so stopali iz spovednice-ustnice so se zaokrožile v smeh, sproščenost in olajšanost sta odsevali iz njihovih oči. Najrajši bi objel ves svet! Duša pa je drhtela v veseli hvaležnosti k svojemu Stvarniku: “O Bog, kako si dober! Hvala Ti!” — Prepričan sum, da v tem presrečnem trenutku prav nobenemu ni bilo žal, da se je odločil za duhovne vaje.
Naslednje jutro, t. j. na pustni torek, smo bili vsi pri skupni sv. maši in pri sv. obhajilu.
V zaključnem govoru nam je govornik pokazal dve najučinkovitejši sredstvi. V sv. Evharistiji bomo našli moč za vse borbe, pri Mariji pa materinsko varstvo in božje posredovanje.
Izkažimo svojo hvaležnost gospodoma govornikoma dr. Jakliču in prelatu dr. Odarju na ta način, da bomo hodili po poti, ki sta nam jo pokazala.
S pesmijo “Povsod Boga” smo zaključili duhovne vaje.
Fantje, mi hočemo povsod Boga! S tem navdušenjem in ogrijem v življenje In boji
M. S.
KAT ST m SUSAL...?
“Jernej, kaj so se zadnjič naša dekleta “menila” v “Duhovnem življenju”," sem ga kap na cesti pobaral.
“I, ka^ pa spet, Nace!” me je vprašujoč8 pogledal. Iz oči mu je kar sijalo. “Pa ne, da bi nas imele #v “grifu”.”
“KiV.j še nisi bral zadnje številke “Duhovno življenje" in poškilil y njihovo “plat"?”
“Veš tista tvoja skrb, ki si mi jo zadnjič potožil zaradi dekleta, le ne bo tako resna, kot se je nama zdela.
rc.. elt,eta isto mislijo, ne prav isto; hočem .cl,i) Podobno. Veš, kaj tam pravi neka Ma-' *'a so naša dekleta zapuščena in prezi-nj":i 0,1 vsdh in da se mi fantje vse bolj za-Oiaino za tujke kot pa za naša poštena de-">ta, ki. . . »
nij ; • ti Šmentano dekle, da bi jo koklja...," 1 Je vpadel Jernej in se skoro razhudil.
kH'",aZ Pa i'11 tako “čislam". In ti tudi, Nace, ,Jo!"ci in Peter tudi, na Glisti, Janez, Tone, g0*®’ France in vsi, prav vsi, kar nas je tam
sp ^akaj. Jernej," sem ga zaustavil. “To, 'ta'1/ naj^ujše. Veš, kaj še pravi tista Marija: s )0 šla iv samostan in tudi Andreji tako ,,l1jete in še drugim dekletom.” z„ .^aah!" je klonil Jernej, kot da bi se mu 1 *‘je upanje podrlo.
°rej še tisto, kav je prišlo z nami, bo Js'o od nas."
ß	Jernsj, saj ni tako hudo," sem ga
n olažil. “Veš, saj ostala dekleta se ne stri-Q|JaJ° z Marijo. Vse lepše mislijo o nas kot v'*’ tako kot pravzaprav je. Morda so Mariji ,1' upanje le nekateri redki primeri. Pa kaj ■ letom, ko pa imajo še vedno toliko iz-lrei hm, I : 7.“
Če pa se kak,šcn spotakne od tujko, pa J se, se bo vsaj tisto razmerje zmanjšalo," '”‘rnej skoro sebičen.
Torej, tako si rekel, Nace, da..." a, - da je tudi za naju pošteno slovensko 'kle v tujini, Jernej."
Kar korajžno, še Rog bo naju vesel!"
’ ' ' uojeva iiea so kar žarela in v očeh sem Ul hral njegovo tiho željo, ki mu 'je gorela $>'cu: "Moje dekle. . .»
PISMO JERNEJU
^ragi Jernej! Tvoje
15. februarja 1951
0	-ic pismo me ni prav nič presenetilo, ^pže dalj časa srečujem prijatelje, ki jih r . *sta negotovost kot Tebe, in če sem od-
1	J — tudi mene. Rešitev pa niti ni tako cza,vna kot si morda predstavljaš.
v Najprgj )3j Te prosil, da ohranjaš v sebi ec optimizma. To je predpogoj za vsak uspeh , .z'vljenju. Rodi vesel, delaven, ljubi družbo,
2	er je doma pošteno veselje, skači po igriščih, P?j in zavedaj se, da si mlad. Nikar se ne
P.	ruži tistim — zaenkrat, hvala Bogu red-v tii — našim fantom, ki mislijo, ker jih je jna prezgodaj postarala, da je biti spet ve-® in izžarevati mladost — otročje in nepri-Pno- Veš, kaj sledi iz tega? Nedeljsko po-Poldne v najbližjem kinu, večer v baru (do-er ne zlezejo pod mizo), zabavljanje čez Jmoštre, “ki nas ne pustijo do deklet," in nar kletvic, češ saj mi smo že odrasli, kaj va,n pa morejo. Glej, tudi midva sva bila °Jaka, smrt nama je bila tovarišica, vrnili *? nama brate, pobili domače — a duha nama
niSo
zamoril;
še j6 svež, vesel in zdrav. Pa
boš dejal, da je onih “korajžnih" fantov malokdo brez dekleta, da oni znajo Nikar se ne varaj, saj veš, da takega dekleta niti Ti meni ne privoščiš kot tudi ja,z Tebi ne.
Za naju sta družici pripravljeni drugje. Kje? V cerkvi na Beigrano, na plesu, mlada soseda-domačinka. . . ? Kje?
Toda predno greva iskat, poglejva, če sva že sploh pripravljena dobiti dekle, ki jo bova takole čez leto mogla poročiti. Zaslužiš dobro? Pod osemsto je še premalo, kar premisli izdatke. že zidaš? Dobro. Pa tudi, če še ne in si že malo starejši, na vznemirjaj se- To bo že še prišlo, ker tista "ona" bo boljša gospodinja kot si Ti gospodar in hiška bo kmalu tu. Kaj pa tedaj še manjka? Duhovna priprava. Koliko že veš o zakonu? Koliko poznaš žensko dušo? Bi mogel vzgajati otroke kot so jili Tvoji starši? Ali se vzgajaš za zakonsko življenje? Mislim, da bi mogel vzeti v roke tudi že kakšno tovrstno špansko knjigo, ko domačih ni dobiti. Mandiola :Tu y ella, jo-ven; Plus:	Hacia el matrimonio; Elizalde:
Cartas de un Cura; Angel del Kogar: El ma-trimonio — so že štiri zelo dobre knjige. Vzga-ja>j se, saj se moramo vsi, in to vse življenje. Menil boš: naši starši so zelo malo ali pa nič brali o teh zadevah in niso si delali problemov. Morda imaš prav. Pa je tudi svet bil takrat še drugačen, vzgoja otrok tedaj manj težavna. Danes je pa okolje strahotno razkri-stjanjeno in zato je treba sebe in naraščaj vzgojiti za uspešno borbo z njim.
Toda Ti praviš, da si že vzgojen, da si tudi gmotno dobro pripravljen. Potem oprosti zgornjim mislim. Manjka Tebi in meni tedaj samo še eno: najti dekle. . .
i? ~
Dolžnost naših organizacij bi bila, pomagati nama. Morda je vzrok, da Se naša mladina pomalem izgublja, tudi na njih. Toda ne obsojajva! Je ta naloga zelo težavna in Bog ve, kako bi jo izpolnjevala midva, ko bi bila zato postavljena. Prav gotovo pa bodo v teku časa priredile naše mladinske organizacije kakšne skupne zabave, kjer se bova mogla ozreti po najinih deklicah. Toda dokler se organizaciji borita z začetnimi težavami, z udeležbo na sestankih, dokler deklet še ne znamo dovolj spoštovati in ne prav razumeti — kdo nas pa upa spustiti skupaj! Pripeljiva torej fante na sestanke, vztrajajmo pri organizaciji, svetujmo in pomagajmo, da bo mogla dosegati cilj, ki bo nam vsem v korist.
Vidiš, dragi Jernej, to je po mojem mnenju najboljša pot, da prideva do najinih družic. Seveda, če nisi preveč nestrpen. Pa tudi zoper to je zdravilo. Popolnoma se predati v voljo božjo. Si že kdaj dobro premislil pomen besed: “Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse drugo vam bo navrženo." Tudi za naju je govoril Gospod in zaupajva vanj. Bodi gotov, da tudi za naju po dobrotljivosti božji bije nekje slovensko dekliško srce. Pozdrav!
Slavko.
ŽENA IN NJENO MESTO
žena je čuvar življenja. Iz ljubezni med možem in ženo se rodi otrok. Ljubezen je stvariteljica življenja bi brez ljubezni življenja ne bi bilo. Žena je tista, ki bolj čuti in pozna to zvezo med življenjem in ljubeznijo. Mož da otroku življenje in ga potem lahko pozabi, žena tega ne more. Devet mesecev je to življenje odvisno samo od nje, življenje otroka je pred njenim lastnini, ona pozabi sama nase. Narava jo uči, da je življenje otroka odvisno od samožrtvovanja. Ko e dete rojeno, je še vedno odvisno od matere, fizično in psihično. In če se žena in mož prepirata za enakopravnost, za delovno polje, kjer naj se udejstvujeta, noben mož ne bo odrek 1 ženi pravice skrbeti za nedoraslega otroka. Otrok med vsemi živimi bitji najdalj potrebuje varstva in podpore. Vezi med starši in otroki ostanejo vedno, te vezi ljubezni in hvaležnosti se morejo razrahljati, toda nikoli izginiti.
Ko mož postane oče in žena m-Mi, je ustvarjen dom. — Dom zasluži svoje ime jiolno šele takrat, ko so z vezjo ljubezni povezani med seboj trije; tnož, žena in otrok, žena ustvari dom za svoje otroke. K j ti ti so tako slabotni, tako pomoči potrebni, dolgo, dolgo, preden so zmožni za življenje, da potrebujejo trdne opore. Beseda dom ima čvdovit pomen med človeštvom; žena ga ustvarja in oskrbuje. Samo ona s svojo ljubeznijo je zmožna narediti resničen in dober d' m, ki je raj na zemlji, v koliltor je raj na zemlji sploh dosegljiv. Resničen dom je zgrtjen na božjih zakonih življenja. Gospodov “govor na gori” se uresničuje z dneva v dan, iz ure v uro v takem domu.
Dom je glavna lastnina žene in v domu so otroci. Le tukaj je njeno resnično mest:;. Usoda otroka je v njenih rokah. To ji nalaga veliko odgovornost, ki zahteva poguma nesebičnosti in modrosti. Mož ji pomaga pa je nikdar ne more popolnoma nadomestiti Zato je ženina odgovornost večja, ker ji je bolj svojska, dana ji od Boga.
Neki Francoz je rekel:	“žena nadaljuje
ustvarjalno delo Boga." In mogočna ustvarjalna sila žene se bo v bodočnosti, kakor se je v preteklosti, razdajala v materinstvu, žena
umetnica, znanstvenica bo morda številne]^ kakor je bila v preteklosti, vendar \ vel'11 manjšini, primerjaje jo z možem na t*’1" polju.	‘	Z. V., U. S. A.
ODGOVORI ANDREJI
ZA BOGA Sl USTVARJENA, ZA VEČNO SREČO!
Andreja, rada bi k tvojim vprašanje..; 1|0' vedala nekaj misli. Ne bo to jasen odg“'0' nanja, toda, ker sem ena izmed tebi podob' nih, bom vsaj povedala, kako zase skuš8111 reševati te dekliške probleme.
Govoriš o trpljenju zaradi nejasnosti sv°' jega cilja. Pravzaprav cilja niti nimaš; ** večnost že — toda -za zemsko življenje ga n.‘ poznaš. Ne veš, kakšnega poklica naj se Ih*18' kateremu delu posvetiš, za kateri stan se P*1 pravljaš.
Za osnovo moraš vzeti večnostni cilj in 12 tega gledišča izbirati In presojati opravi'8' stan, kateremu naj se posvetiš.
Kateremu poklicu naj se torej posvetiš? delo, ki ga sedaj vršiš, te je potisnilo izseljc niško življenje, da se le preživiš. Saj je r<>9' da se lahko v vsakem delu posvetiš, da ) vsako delo častno, da ga le vršimo po bov volji, toda, ker je Bog dal ljudem sposobn0-sti, nagnjenja za različna opravila, je goto'1’ prav, da vsakdo poišče tisto mesto v nju, katerega mu je Bog odločil. Tudi ti im8,8 pravico, celo dožnost, da najdeš svoj živi,ie": ski poklic, če te delo, ki ga sedaj opravU88’ ne osrečuje in želiš najti svoj pravi poklif' moraš najprej ugotoviti, kateri poklic le 1,8,\ bolj veseli. Seveda tako naravno veselje **, dovolj, najmanj v tujini, da bi že mogla Prlt do zaželjenega cilja. Ko spoznaš, katero de 1 bi te osrečevalo, stopi na realna tla in dobi’11 presodi svoje zmožnosti, svoje znanje, pr8*1" lično usposobljenost, zunanje okoliščine, Ü8' [‘o vsem tem boš spoznala: kaj bi rada do' srgla, na drugi strani pa, kolikšna je moZ' nost, da zaželjeni poklic dosežeš, če ni izS^f dov, tedaj opusti misel nanj, ker so to le Šf sanje, ki te ne bodo nikamor privedle. Če pa poklic dosegljiv (čeprav preko ovir), P°' tem pa začni takoj odstranjevati vse, kar (l je v oviro na poti do njega.
ALI ŠE VEŠ ...
. . . da je bil 16i marca 1942 od komunistov ustreljen v Ljubljani akademik Franček župec.
. . . da je dva dni kasneje, 18. marca 1942, pod streli istih morilcev, omahnil za Ljudskim domom v Ljubljani akademik Jaroslav Kikelj, revni katoliški medicinec.
. . . da so bili 19. marca 1942 odpeljani jugoslovanski častniki v internacijo po zaslugi ‘borcev proti okupatorju”, komunistov.
. .da je 2 2. marca 19 42 prevzv. škof dr. Rožman v posebni poslanici javno obsodil zločine.
...da je bil 15. marca 1945 začetek on8 velike domobranske ofenzive, v kateri je b’ razbit 9. partizanski korpus z glavnim š>8' bom v Cerknem.
Ali so tudi tebi znani važnejši dogodki nas8 zgodovine preteklih let, pa se ti zdi, da gred8 v pozabo? Daj, poišči in zberi jih! če more?’ ugotovi glavne osebe dogodka, kraj, čas * nekaj vrstah podaj kratko vsebino. Pošlji vse to bogato gradivo bomo brali na naših straneh tega lista. In spet bodo med nami zaživeli nagi junaki in njihova junaška dejanj3, ki se zde, da so sedaj pokopani v pozabi. SP°' znali in še vse bolj bomo cenili našo junaška dobo minulih let, zgodovinarju pa bomo zbrali dokaze naše pravične borbe.
Pri izbiri poklica pa se moraš ozirati še na »ekatere stvari. Ker si dolžna biti koristna claniCa svojega naroda, je en vidik pri odlo-tatiju poklica tudi narodni: koliko boš v po-ucu, katerega se misliš oprijeti, lahko ko-lstila svojemu narodu. Zlasti pa misli na Sv°j končni cilj. če spoznaš, da bi v takem Poklicu bilo v nevarnosti zveličanje tvoje du-se’ tedaj se oprimi drugega, Kaj ti pomaga tekaj srečnih let v tem življenju, ko na ti odo prinesli večno nesrečo. Bolje je delo,
0	katerega samo po sebi nimaš veselja, pa
1	le polni srce z zadovoljstvom, ker delaš v Navesti, da si z lljirn služiš nebesa.
Pri vsem tem presojanju boš sama kaj »hko pristranska, zato se posvetuj s pamet-0It,'i ljudmi in moli za svoj poklic.
Muči te tudi vprašanje bodočega stanu:
. ' naj grem v samostan?" če te Bog kliče ll> imaš sposobnosti zanj, gotovo. Toda, če> bi ‘Mislila iti v samostan zato, da bi bila preskrbljena, da te med svetom ne bi zmerjali s staro devico — v slučaju, da se ne poročiš, ,e<laj ne hodi. Bog kliče redovniške poklice noče takih, ki bi se vrinili med Njegove ki’oljence VJj tako sebičnih namenov.
Dalje vprašuješ: “Ali naj čakam na fanta d zakon?" če nimaš poklica za v samostan, l^aj je res zate in za večino deklet odgovor: a> mirno čakaj. Seveda ne prekrižanih rok. ,.U|je dekliško življenje naj bo priprava na z vljenje v družini. Vzgajaj se za dobro gospodinjo in tudi za dobro ženo in mater. V aki pripravi pa čakaj, če ti je Bog namenil ^®ta, te bo že našel. Nikar ne nasedaj mne-niu nekaterih, ki pravijo, da jih fantje ne tiorejo najti, zato je potrebno, da pač one stopijo za njimi. V tem pogledu se že marsi-aj sliši tudi med fanti, med katerimi neka-tri smatrajo dekliško dostojanstvo in ponos *a nekaj nazadnjaškega, za nekaj, kar je , tlo doma v navadi. Govorijo že tako, a ko si •foirajo družice za življenje, iščejo le resna ekleta, take, katere morajo sami poiskati. Dstani torej resna, ohrani dekliško dostojanstvo, ki pa nima nič opraviti s prevzetno--— In še na nekaj ne pozabi: moli, da 1 ti Bog poslal pravega zakonskega druga.
‘ 8 boš ti in še marsikatera nasmejala temu na-syetu, pa je icu,. upravičen. Vsaka ima pralen ustvariti si družino in sicer srečno dru-Zln°. Ker pa je sreča družine odvisna od obeh ^koncev — zakaj ne bi molila za takega,
1 ti bi pomagal srečo ustvarjati.
Andreja, nekaj svojih misli sem ti pove-. a*a- Morda ti bo katera prav prišla pri ure-JanSu tvojega bodočega življenja.
draga Andreja;
Veseli me, da sem našla v Tebi dekle, ki esitje enaka vprašanja kot jaz. Saj, kjer sta Va> se tudi težave dele, ne samo veselja, in t0 me tolaži.
. Dolgo tudi jaz nisem našla odgovora vprašujem, ki so se mi ob vsakem koraku stav-tola v tem novem velemestnem življenju. aj šeni in kaj bom? Ob prazniku Brezmadež-e sem opravila tridnevnico. V tistih dneh se 'll je razjasnil pogled na moje življenje. Na-
šla sem cilj svoji sedanjosti in rešila vprašanje bodočnosti.
Ves moj dan doma, na cesti, v tovarni, v družbi in cerkvi osvetljuje od tedaj cilj — izoblikovati se v idealno dekle. Saj sem bila tudi preje dekle kot danes, a ne z zavestjo svojega poslanstva. Bila sem kot človek, ki nekfjj je, a samo po svoji zunanjosti, v notranjosti pa se tega ne zaveda in, nekako valovom predan, plava v smeri toka. Ob prazniku Brezmadežne pa sem si ustvarila tisti ideal dekleta, ki je dosegljiv meni osebno pri tistem stroju v tovarni, kot delam jaz, na istem stanovanju in med istimi ljudmi, kot živim jaz, v isti cerkvi in organizacijah, kamor zahajam jaz. Nič ni več nejasnosti v meni, saj vsaka minuta mojega dneva vodi do prvega cilja — izpopolniti se v dekle, ki bo enaka vzoru, ki sem si ga zastavila.
In veš, zakaj me je to spoznanje še posebno osrečilo? Ker sem s tem rešila tudi v glavnem vprašanje bodočnosti. Kako? — Kot otrok sem si želela postati učiteljica. Begunstvo mi je željo nekoliko spremenilo, izseljenstvo pa dodalo nejasnim željam nove. Res, da je marsikaj, kar sem si zamislila, težko doseči. A če bi bila trdno prepričana, da me Bog kliče na določeno delo, za katerega mi je dal veselje in zmožnosti, bi to hotela za rsako ceno doseči. Toda tega ne vem. Zato sem ugibanjem bodočnosti napravila tak le konec:
Bog, ki me je ustvaril in me vsak trenutek ohranja, mi je določil v vesoljstvu tudi neko mesto, ki naj ga v svojem življenju izpolnim. Da bi mi ga ne pokazal? — Trdno zaupam v Njegovo previdnost, v kateri je že določen dan, ko bo to storil. Jaz pa »lu bom ves čas poslušna, da ne preslišim Njegovega klica, in vztrajna v izpopolnjevanju sebe, da bom, ko mi On pokaže, na delo pripravljena.
S temi načeli, draga Andreja, je osvetljena mdja dekliška pot. Prepričana sem in prosila bom, da tudi Tebi postane pot iz nejasnosti v srečno bodočnost.
APOSTOLAT S KITARO
V Quito, glavnem mestu Ekvadorja, so v preteklem poletju nad vse slovesno praznovali proglašenje k svetnikom 2 6 letne deklice. To je bila Maria Ana de Paredes, “Lilija iz Quita", ki je tamkaj pred tristo leti živela in bila poznana ne le po svoji veliki spokor-nosti, temveč tudi vsled vnetega delovanja med indijanskimi otroki. Med relikvijami, ki jih hranijo, je tudi kitara. Z njo je pridobivala mladino in jo navduševala za dobro.
Torej tudi z igranjem kitare moremo postati svete!
OB SKLEPE DUHOVNIH VAJ V PUSTNIH DNEH 19Ö1 POŠILJAMO PRISRČNE POZDRAVE VSEM SLOVENKAM PO SVETU Z ISKRENO ŽELJO, DA BI TUDI VE MOGLE ČIMPREJ IZKORISTITI TA VIR MILOSTI, SREČE IN SRČNEGA MIRU
Dekleta iz Velikega Buenos Airesa
5. februarja je sv. oče govoril pridigarjem. Spomnil se je prelepih piizorov med stotisoči romarjev lanskega leta, nato pa prešel na sedart.1* )>oložaj v svetu, ki mu povzroča veliko zaskrbljenost. Ljudje so razdvojeni v spominu na komaj preteklo vojsko in v strahu pred novo, nep1-*' merno lm:šo. Dolžnost vodilnih mož je, da pomnože prizadevanje za zmago nad moralnim zlom, ki napravlja neznosno vzdušje v javnem i" zasebnem življenju. Papež je pozval duhovščino, naj vztraja v dušno* pastirskem delu in skrbi zlasti ža duliovske poklice.
v izrednem svetem letu
mun Mtetu
BOJ ZA SPODOBNOST
Ni dolgo tega, kar so argentinska katoliška dekleta začela akcijo v obrambo čistosti in borbo proti nemoralnosti. Položaj je po vsej Latinski Ameriki podoben, zato ni čudno, da se je boj za podobnost okrepil tudi drugod. V Braziliji so katoliške žene vstale proti pornografiji po dnevnikih, revijah, kinih in plakatih. Pritožile so se na najvišjih mestih. V poslanski zbornici je zastopnik mesta Säo Paulo prebral spomenico ženskih društev, ki zahteva izpolnitev ustave, da bo mogoče, uspešneje nastopiti v obrambo družine in kaznovati zločince, ki uničujejo nravnost. Skupščina je tudi sklenila, da bo protestirala pri vladi in sodiščih zaradi počasnosti v izvrševanju postopkov, ki jih ustava in kazenski zakon določata proti širiteljem pornografije. V prebrani spomenici ženskih društev je naveden tudi odstavek iz govora, ki ga je imel pred tedni poslanec Leite, ko je poročal o pokvarjenosti gledališč in kinov in pozival vlado in cenzuro k odločnosti, preden bo nov ogenj z neba med nami ponovil uničenje Sodome in Gomore. Kako moreta biti vlada in družba neobčutni ob vedno večji pokvarjenosti brazilske mladine?
V Peniju je stopila na čelo boja za čistost Katoliška akcija. V pos’anici sprašuje, kako morejo imeti uspeh njena prizadevanja za vzgojo krščanske zavesti in čuta odgovornosti med Peruanci, če jih civilne oblasti ne podpirajo v bojih proti počutnosti. In kai naj veljajo napori oblasti za izboljšanje šolstva, če istočasno trne širjenje umazanih revij, dnevnikov s škandaloznimi zgodbami in slikami človeškega mesa, pohujšljivih nrpdstav in reklamnih letakov in radijskih oddaj z nesramnimi popevkami?
DUHOVNI ŠOPEK SVETEGA LETA
Dekleta iz Avstrije, Italije, Španije. Portugalske, Luksemburga, Malte, Švice, Združenih držav, Peruja in Mehike bodo v tem svetem letu poklonile papežu 11,500.000 maš in preko 10,000.000 rožnih vencev.
PREGANJANJE NA ČEŠKEM
Rdeči boj proti Cerkvi je posebno hud na Slovaškem. Večina duhovščine je že odstranjena. Posebno pa so se komunisti zagnali v
najvišje pastirje. Lanskega aprila so obsodili deset vodilnih redovnikov, decembra oloniu-škega pomožnega škofa. Stanislava Zela, letos januarja pa so priredili proces v Bratislavi, da sG znebe še treh škofov, neuklonljivih braniteljev pravic sv. Cerkve. Dva so obsodili na dosmrtno ječo; to sta mons. Pavel Gdjdič, škof grškega obreda v Prešovi, in Mihael Btizalka-pomožni trnavski škof; mons. Janu yojtagku. spiškemu škofu pa so naložili 2 4 let ječe. Vs<> tri so še oropali: mons. Vojtašek je moral plačati globo 500.000 kron (t. j. 10.000 dolarjev), ostala dva pa po 200.000 kron. Krivda cerkvenih dostojanstvenikov je bila njihova zvestoba v službi. Obsodili so oblasti, ki S» zaprle samostane; povedali so ljudem, kakšen je “seminar”, ki so ga rdeči oblastniki odprl* v Bratislavi; brali so s prižnice pastirska pi-s' ma. Skratka: vse njihovo delo za duše je bil° eno samo vohunstvo in veleizdaja v službi sovražne sile — Vatikana.
Zločinski rdeči režim je cerkvene kneze n® proces pripravil po že preskušenih metodah: z mučenjem raznih vrst, posebno pa z drogami, ki uničujejo voljo. Vpliv drog je bil najbolj čutiti pri mons. Buzalki, ki se je ' pravem komunističnem žargonu obtožil dejani proti državi. Tožitelji so mu postavili dve P0-dobni vprašanji in obtoženec je obakrat odgovoril z istimi stavki. “Sodniki” so spoznal' napako in takoj prešli na druge zadeve.
Tudi na to rdečo prireditev ni imel nohen dopisnik tujih listov dostopa; edini poroč6' valeč je bil uradni praški radio. V dvorano so smeli samo delavske udarne brigade in nekaj odpadlih duhovnikov.
Kmalu po prireditvi v Bratislavi' so rdeč' gnali cerkvene dostojanstvenike na sodnij0 v Pragi. Obtožba ,je ostala ista: veleizdaja in vohunstvo. Obsojenci so: drugi tajnik praškega nadškofa — 13 let ječe; po 12 let' Rudolf Rykyr. tajnik škofa Morica v Kraljevem Gradcu; dr. Jožef Yrska, tajnik olonu1 škega nadškofa; Jožef Hynek, prior samostana na Sveti Gori. Več drugih duhovnikov je dobilo po 3 do 11 let ječe. Vse premoženje obsojencev je bilo zaplenjeno.
POLOŽAJ NA SPLOŠNO
Od 7000 duhovnikov. ki jih je bilo 118 Češkoslovaškem, jih je kaka polovica po za
Porih äli 'drugače onemogočenih. 70 % župnij jo brez dušnega pastirja. Ves katoliški tisk, Uidi najnpznatnejši listi, je uničen, pač pa ,r°ži vse polno ponarejenih brošur in letakov, hočejo sejati zmedo. Redovniki ne smejo Prekoračiti meje svoje župnije brez posebnega Policijskega dovoljenja.
Vsi napori brezbožcev pa so zaman. Duhov-11 a avtoriteta Vatikana je neporušna, zvestoba duhovščine in večine vernikov neprcmak-Uiva. Molitve tega svetega leta na vseh kon-tuh sveta bodo še pomnožile njihove moči in krajšale čas preskušnje.
I*apež PSj X. bo kmalu prištet k blaženim. •'a praznik Lurgke Matere božje je Pij XII.
potrdil veljavnost čudežev, ki so se zgodili na priprošnjo papeža Pija X. S tem je proces beatifikacije zelo napredoval in na veliko veselje in radost vsega sveta bo veliki evha ristični papež kmalu postavljen na oltar.
Prihodnji mednarodni Evharistični kongres se bo vršil drugo leto spomladi v Barceloni v Španiji. Skoraj dvomilijonsko mesto se je že pričelo pripravljati na ta dogodek z velikim splošnim misijonom, ki se je vršil letos v februarju in pri katerem so sodelovale vse večj'e redovne družbe. Samo lazaristi madridske province so poslali na misijon okrog 140 misijonarjev.
SOCIALNI OBZORNIK
STANJE ČLOVEŠTVA
Zadnja raziskava n ja so prinesla, naslednja
uejstva:
človeštvo se je v zadnjih 500 letih silno uaninožilo. L. 17 0 0 je bilo na zemlji okoli 063/5 milijonov prebivalcev. L. 1800 je bilo milijonov, 1. 1900 pa 1.008 milijonov Judi. v svetem letu je število naraslo na -•30o milijonov.
Napredek znanosti, večje izvajanje higijcn-
. h predpisov in drugo je podaljšalo življe-uje v nekaterih deželah za 10—2 0 ali še več ,eL Ponekod v Aziji je srednja življenjska «oba 23—25 let, v Franciji 63 let, 'v Zed. državah in švedski pa 67 let.
Nepismenost je zelo velika. Nekaj številk:
' URoslavija ima nepismenih 32,7 % mož in “'•i % žensk; Grčija 23,3 % moških in 5 7,6 "dstotkov žensk; Turčija 67,4 % moških, 89,7 °dstotkov žensk; Portugalska 40,3 % moških ‘U 56,1 žensk. — Izven Evrope imajo In-„ia nepismenih 84,7 % moških, 97,C ■>/, i^nsk, Egipt 75,6 moških in 93,9 o/, žensk ter Brazilija 51,5 % moških in 61.7 % žensk.
^ kratkem je stanje povedano takole: Na s'etu je polovica ljudi, ki živi še na podfilo-'eški stopnji v veliki nepismenosti in neza-. ’äanem pomanjkanju higijene, hrane, obleke 1,1 stanovanj. Kakšne velike naloge še čakajo s°claine delavce!
NEKAJ ŽOS1STIČN1H
Monsignor Cardijn je že petič postal častni °ktor. Zadnja univerza, ki mu je podelila 'ustni doktorat političnih in družabnih ved, je °vanjska katoliška univerza v Belgiji.
Predsednik japonskih žosistov Hideo lilija je prejel sv. krst šele pred dvema le-toitia. Letos je prišel v Belgijo na konferenco, bazaj grede -se je oglasil tudi v Rimu. kjer aiu je prefekt kongrecije za širjenje vere po-e*'l sveto birmo.
žosistične mednarodne konference v Brus-Ju se je ude’ožilo 4 5(1 zastopnikov iz 45 raz-lpuih dežel. Cardijn je jokal, ko je videl to pisano množico fantov in deklet vseh jezikov 'n barv, željno dela, prežeto z istimi ideali in 2 isto ljubeznijo debati za Boga in za rešitev s'°jih tovarišev.
ITALIJANSKI DELAVCI IN POČITNICE
Agencija Doša (laški Gallupov zavod) je raziskavala vprašanje počitnic delavstva v I. 1949. Ugotovila je, da je število delavcev, ki so si privoščili počitnice, naraslo v primeru z 1. 1948. Opaža se težnja, da gredo na počitnice v juliju in avgustu. 59 % delavcev, ki so 5H na počitnice, je šlo 51 delavcev k staršem ali prijateljem, 27 v hotele, 12 v zasebne hiše, 4 pa na taborjenje. Mladina in ženske hodijo rajši n a morje, možje pa v hribe. Glavni vzrok, da si ne privoščijo počitnic, je pomanjkanje denarja.
BROŠURE O DELAVSTVU
Lyonski pomožni škof Ancel je napisal v zadnjem času več brošur o delavstvu. Med nji. m; so naslednje: “Jlelavska miselnost”, '‘Delavsko gibanje”, Delavci in vera” in “Cerkev in de’avski razred”.
BERAČ-MILIJONAR
\ belgijskem Bruslju so prijeli poznanega berača, ki je stal vedno na oglu prometne ulice. V njegovem stanovanju so odkrili pol milijona frankov! Ko so ga prijeli, je rekel na policiji: “Hvala Bogu, da so dobili samo polovico. Je pa vseeno škandal, ko tako okradejo reveža.” — Kdo ima sedaj prav?!
TRISTO ZAŠLIH
Nov dokaz, kam more človek zaitti v današnjih časih, so pokazali zastopniki 36 narodov, 300 po številu, ki so se zbrali, da b; razpravljali o zaščiti živali. Ob zaključku kongresa so poslali brzojavko svetemu očetu. V tej brzojavki prosijo — brez norčevanja podčrtujemo — naj bi sveti oče proglasil, da imajo živali v osnovi iste pravice kot človek. . .
DELAVSKA KULTURA
V zadnjem času Se mnogo govori in dela, da bi delavstvo izobrazili, da bi spoznalo svojo odgovornost in pomembnost, da bi mu dali kulturno vrednost. Pri tem obstoji nevarnost, da se ustavijo pri vrhu in ne gredo na globoko. Nj dovolj, da delavcu omogočiš dostop do radia, kina, gledališča, boljše obleke, po-Ctnic. Spoznati in vzljubiti mora predvsem nalogo, ki jo ima kot človek, in vrednost svoje duše!
Poročilo očividca. Slovenec iz Belgije, ki je obiskal domovino in je bil v Kranju, pripoveduje: Za delavce so maše zvečer. Takrat je več ljudi kot pri vseh mašah dopoldne. Na kolodvoru je bilo ogromno ljudi. Vprašal sem jih, kam gredo? Na Brezje! Ko sem bil tam, so bile maše od petih do devetih kar naprej in cerkev popolnoma polna. Dolge vrste ljudi drsajo vzdržema po kolenih okoli oltarja. Sorodnik mi je pravil, da je videl pri maši tisto nedeljo človeka, ki se je pred leti pridušal, da ne bo šel nikdar več v cerkev, in res ga ni do tedaj videl. Zgodi se, da pripe'jejo v cerkev h krstu že stare otroke. Na Notranjskem je prišel oče s fantom, ki je kar sam odgovarjal pri krstu, članom partije, policije in organizacij je prepovedano poročiti se v cerkvi in dati krstiti otroke. A vseeno se mnogi skrivaj noroče v cerkvi, zlasti po hribih. Ljudje po vlakih in cestah kar javno brijejo norce iz razmer in se to kar prenaša, ker je partijce postalo sram, ko vidijo, kam so jo zavozili. Sedaj pravijo, da bodo dali kmetije spet kmetom nazaj, tovarne pa de’avcem. Povsod strašna revščina. Moreč občutek: Vse je zavoženo! —— (Vzeto iz "Pisma”— Anglija)
LJUBLJANSKO “OZNANILO” JE V ŠTEV. 9 10, LETNIKA VI. OBJAVILO SLEDEČE MISLI OSEMDESETLETNEGA ZLATOMAš-NIKA IN PISATELJA F. S. FINŽGARJA:
F. S. Finžgar, duhovnik-zlatomašnik, slovenski pisatelj, -dolgoletni urednik Mohorjevih knjig, član Akademije znanosti in umetnosti, obhaja 9. februarja 80-letnico svojega bogatega življenja. Ob tej priliki je tudi Oznani'o želelo od svojega stalnega sodelavca in prijatelja dobiti odgovor na vprašanja, ki živo segajo v naš čas. Tudi tokrat se je g. jubilant naši prošnji odzval. Hvaležni smo mu za to.
Kaj vas je kot duhovnika pri vašem obilnem dušuopastirskem delu najbolj osebno osrečevalo?
Z ljubeznijo in skrbjo pripravljeni otročiči za prvo sv. obhajilo. Ko sem spoznal, kako ta drobna nedolžnost zahrepeni bolj s srcem kakor z vsem poukom po skrivnosti sv. Rešnjega Telesa, sem bil ves pretresen. — Da nisem zamudil bolnika, ki je zaželel sprave z Bogom, •da me ni nobeno vreme, ne trda noč ne grda pot za trenutek zadržala. — Kadar se ml je posrečila sprava dveh sosedov, ki sta se zagrizla v sovraštvo. — Da nisem mrzil nobenega političnega strankarja. Po Pavlovo:
"Omnibus omnia, vsem vse.” — nasvet, toplo besedo, pomoč vsem in vsakemu.
Bili ste vedno v prvih vrstah borcev z» pravice naroda. Kakšen naj bi bil po vašem mnenju odnos vernega človeka do narodnih vprašani?
Odnos do narodnih vprašanj je za duhovnika in vernike zelo preprost. Nared je naravna združba ljudi v skupno sožitje. Nadnaravno življenje moremo zidati samo na naravni temelj. Kristus je zgled. Skoro vsa nauke je navezal na prilike iz naravnega življenja ljudstva. Duhovniki smo vzeti iz ljudstva in postavljeni za ljudstvo. — Kdor temu ljudstvu hoče ugrabiti jezik (narodnost) ali zemljo, je zločinec. Z ljudstvom vred se mora duhovnik zoper njega boriti.
Vaše delo za dobrodelnost in sodelovanje pri reševanju socialnih problemov pri nas je dobro znano. Je tudi to izviralo iz verske zavesti?
Veren človek, če ni njegova vernost zlagan», mora sočloveka ljubiti. Iz zapovedi ljubezni je nastalo vse karitativno delo tistih velikih kristjanov, ki so prvi osvobajali svoje sužnje, ki so bogati razdali svoje premoženje revnemu ljudstvu In se sami umaknili v samoto in revnost. V teku časov se je splošno sprožilo socialno vprašanje: klic revnih in ponižanih. IJu-hovnik in vsaj vsak izobražen vernik je do'-žan študirati ta zapletena vprašanja in se Pridružiti borbi za pravično ureditev življenjskih razmer vsega človeštva.
Nihče ne bo mogel nikoli tajiti vaših velikih zaslug za kulturo. Ali se vam zdi, da imajo katoličani do teh vprašanj pravilen odnos?
Kultura ima tri razrede:	civilizacijo, izo-
brazbo in umetnost. Prva, se mi zdi, se ne tiče bistva duhovniškega dela.—Izobrazba je vsesplošna potreba. Zato ne sme ne duhovnik ne katoličan okoreti. Brez nehanja se moram0 učiti, zasledovati razvoj znanosti, poučevati i11 razlagati. Brezbrižnost, zaostalost je nesreča tudi za vernost. — Umetnost pa si sama izbira talente. Ločiti je treba resno in resnično umetnost od hlapčevske, ki j'e pisana "in usum delphini”. Ta lahko mnogo pokvari. Zoper tako lažno umetnost je potrebna trda beseda odpora.
Kaj vam je ob vaši vsestranski in dolgotrajni delavnosti v posebno -adoščenje?
Zavest, da sem delal, koMkor sem mogel, vsestransko kljub svojim človeškim slabostim
j? ostal zvest sebi in svojemu prepričanju: ’Su in narodu.
P° zadnjih poročilih iz domovine je oil 1 scen na svobodo slovenski lazarist dr. Ja-(ob Žagar.
AA' januarja je umrl na Vagensperku pri
''iti,!
r°ati,
»ištvi
P- Viktor Kopatin D. J. v 73. letu sta-40. letu mašništva in 50. letu redov-
Vo ,/a- Pokojni je bil znan po Sloveniji kot ia./t'-'ij duhovnih vaj, misijonov in kot pro-skoat°r J^P°st°istva mož. Za njegovo apostoi-sM t‘e'° se mu je pri grobu zahvalil ljubljan
Pomožni škof.
nedavnim je v domovini umrl č- g. djl'^elj Anton Koritnik, ki je dolga leta vo-lja sk°fijsko gimnazijo v št. Vidu nad Ljub-
i,0	°; v«č o pokojniku, upam, da bomo mogli r°cati v prihodnji številki.
KOROŠKA
Prijatelj Slovencev. — Znani
švicarski
" ladinski pisatelj in prijatelj Slovencev, preč. tr Schm' "
Slovenci v Radigah na Koroškem. Pred
tn Iikar Schmid, je zadnjle počitnice preživel
ul D\'nn ni	T) rl 1 y„ V,	„ TV"^ ^ -C 1.	n.. J
“"hode
^adiša
‘'Pt ttudil
n- °d°m v Švico je naslovil na Slovence v th naslednje pismo:
redno odpotujem v Švico, ne bi rad žago Pfilike, da naslovim par besedi na dra-«adigane.
bl,0-v srčna hvala za vso prijaznost in do-H0 ’„}c.atero ste mi povsod izkazovali. Z mir-
ŠaQ^®sti° lahko trdim, da odnagam od Radl-Rad se vas bom spominjal pri sveti da-
vtiseV ‘n slovenskega ljudstva kar najboljše
ritvl
v«n’ih
Vaš
da boste ostali zvesti dediščini svojih prednikov.
vaš častitljivi jezik, vagi lepi običaji, in Z(j'e pesmi so ravno tako darovi božji kakor teiif^6 'n znanje- Nekoč boste morali tudi o np. ^ed Bogom polagati obračun, kakor o sraaV •tl^u drugih darov božjih. — Kdor se •'arorf1''6 SV0JeSa materinega jezika in svojega Ver 0a’ ta Se tudi prav kmalu sramuje svoje letlA katere se je učil pri svoji materi na ko-rr>dn ^aZ vas vse prosim, da gojite svojo na-eoalt°St in i° čuvate tudi v svojih otrokih, p0 ® kot tudi mi Švicarji negujemo svojo , ebn°st in tvorimo kljub štirim dež.elnim jpont eno državo.
bilo0’ ^ar m' j® vaš narod tako zelo priklepa *5 srcu, je množina mučenigke krvi, so takap S0‘za’ katere je moral Vag narod pre-
kor^*01, bi Vage trpljenje in Vaše junaštvo Ce	vsem. Bog preizkuša svoje ljubljcn-
’ da jih potem povzdigne!
{ Oliko ljubezni do Matere božje, toliko sohi ^a do vernih duš sem videl! — želim, da hv A? rnaterinsko varstvo nebeške Kraljice in ]j ,ežna Priprošnja rajnih vodila skozi živ-Jeb.1e,
sklepu se priporočim Vaši molitvi za P°vo mesto, kot vikar v W., katero det ^ Pastopim, kakor tudi za vse pisateljsko 0 v službi katoliške mladine.”
pa ako gleda na naš jezik, na našo kulturo ua opš narod, našo vero in naše mučence šv: ki duhovnik.
MED IZSELJENCI
Duhovne vaje za fante in dekleta. Prav za uvod v izredno sv. leto in kot pripravo na Veliko noč so nagi fantje in dekleta opravili duhovne vaje. V načrtu so imeli obojni zaprte duhovne vaje, in sicer fantje v zavodu Leon XIII., dekleta pa v “Hogar San Vicente”. Zaradi nekaterih sprememb so imeli fantje duhovne vaje v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia, tako da so zvečer hodili domov, čez dan so pa ostali v zavodu. Vodila sta duhovne vaje g. prelat dr, Odar in prof. dr. Jaklič. Udeležilo se je duhovnih vaj okoli 140 fantov, vsi veseli, da so jih opravili in z željo, da bi jih prihodnje leto mogli opraviti zaprte. — Dekleta so imela več sreče in so v istem zavodu kot lani opravile zaprte duhovne vaje, ki jih je vodil prof. dr. Hanželič. Po številu su presegle lansko leto, saj se jih je nabralo nad 170. Nič se jim ni zdelo hudo, da so se v pustnih dneh odtrgale svetnemu vrvežu in posvetile čas svoji duši.
Dušnopastirski obiski med slovenskimi izseljenci. Svoje počitnice so naši slovenski duhovniki porabili, da so obiskali naseljence, raztresene po Argentini. Tako je že 25. jan. odšel g. Markič, kaplan iz Lanusa, v Rosario, kjer živi veliko število zlasti prejšnjih naseljencev, nekaj pa tudi iz zadnjih let. Pridno je obiskoval družine ter za Slovence maševal 28. januarja in 4. februarja v cerkvi Marijinega Brezmadežnega Srca. Za nekaj dni se mu je pridružil tudi g. Orehar, s katerim sta skupno obiskala domove naseljencev, ki so bili obiska duhovnikov veseli. Samo to so želeli, da bi vsaj enkrat na mesec prišel med nje slovenski duhovnik za sv. mašo in sv. spoved. ’
V dneh od 7. februarja do 20. februarja
pa sta g. Orehar in g. Mali obiskala rojake na severu. Za kratko samo sta se ustavila v Rosario ter zvečer že dospela v Cordobo. V dneh do nedelje sta obiskala družine v mestu in okolici, v nedeljo 11. februarja pa so imeli pri sestrah sv. Petra Klaverja (pri katerih je kot redovnica tudi rodna sestra misijo-Med sveto mašo so lepo peli. Od novona-
nar ja g. Janeza Kopača) skupno sv. mašo. seljencev je manjkal le eden. — še tisto dopoldne sta odšla preko cordobskih gora na Vampa d Achala, kjer imajo svoj samostan slovenske šolske sestre, med katerimi živi v teh tednih nekaj Slovenk iz Capitala na oddihu in zdravljenju. Tudi za druge imajo še dovolj prostora. — Zjutraj sta odšla preko gora v Villa Dolores in od tam v San Luis. Po prenočevanju v semenišču sta v spremstvu g. prelata dr, Odarja obiskala vse slovenske družine, bivajoče v San Luisu. Zvečer sta s Cuyanom odpotovala v Mendozo, kjer je največja skupina novih naseljencev in med njimi pastiruje g. Malenšek. V mestu in okolici so raztreseni in povsod sta jih v naslednjih dneh obiskala v Godov Cruz, Las Heras, Guayrua-llen. Lepo je videti slovenske družine s številnimi otroci. Sobota in nedelja pa sta bili določeni za duhovne obnove, in sicer je popoldne ob 3 za otroke, ob o za žene in dekleta pridigal g. Mali, zvečer za može in fante g. Orehar. Vedno je bila prilika za sv. spoved. V nedeljo zjutraj je bila služba božja ob 7 in nato navadna slovenska služba božja ob pol 11. Popoldne ob 5 pa je bila zaključna pobožnost sv. križega pota, s pridigo in litanijami. V ponedeljek zjutraj sta gospoda odšla nazaj v Capital.
Preobleka treh novink pri šolskih sestrah v Rosario. Kakor vsako leto so tudi letos pred svečnico sestre imele duhovne vaje; ob sklepu so sprejele novinke in obnovile zaobljube. To pot so bile med novinkami sprejete tudi 3 izmed novih naseljencev. Slovesnosti se je poleg staršev in sorodnikov udeležil tudi g. Orehar, ki je na željo provincijalke s. Terezije Vidan tudi v slovenskem jeziku spregovoril novinkam. Sestre so izrazile željo, da bi še kaj slovenskih deklet vstopilo!
Duhovniške spremembe med Slovenci v Argentini. Za hišnega duhovnika v bolnišnico Rawson, Av. Alcorta, 1402, tel. 23-2838 je nastavljen Franc Kolenc; iz Lanusa v Villa Ballester, FCNBM, časa parroquial, g. Viktor ISratulič. Zadnje dni je odšel kot vikar na samostojno mesto g. župnik Ravnikar Anton v Manuel Ocampo, FCNBM, prov. Buenos Aires, Col. Santa Maria Micaela.
Počitnice je preživel v Buenos Airesu g. Milavec, ki je s sv. mašami nadomeščal odsotnega g. Oreharja. G. Jakob je bil v Mendozi.
Službo božjo so imeli Slovenci v San Justo za župnijo in okolico. Opravil jo je to pot salezijanec g. Mernik.
Lep zgled žrtve za skupnost. Prekmurski Slovenci so si v Bernalu ustanovili društvo “Eslovcno" in si v kratkem zgradili lep in prostoren dom. H gradnji je kakih 110 članov društva prispevalo okrog 22.000 pesov kot posojilo in okrog 11.000 kot darilo ter okrog 1000 ur ročnega dela pri stavbi. Ni pa všteto tu delo specialistov-obrtnikov kakor tudi ne delo In žrtve žena in deklet, ki so dom z vsem potrebnim opremile. — Naj Bog blagoslovi te žrtve v čim večji porast narodne in verske sile naših Prekmurcev!
Za romanje v Liljan v nedeljo 13. maja za vse Slovence se priprave že začenjajo. — Opo-
zarjamo na to zlasti rojake izven Buen° Airesa, da mislijo na udeležbo, vsaj po za-stopnikih.
X' Ramos Mcjia so bili v času od 12. n°v do 12. februarja krščeni sledeči slovenski n°" vorojenčki: Marija Magdalena Babnik, liči St® nislava in Marije, roj, Florjančič; Nikolaj fan, sin Matevža Potočnik in Katarine Koš*1"’ Antonija Marjeta, hči Franceta Štefančič i11 Rozalije Rupnik; Janez Andrej, sin Janez® Bavec in Ivane Zigmund; Helena Jožefa, dc Avguština Jeločnik in Martine Bedenčič; J»uc;1 Viktor, sin Viktorja Ba'.,ec ni Miriam Glinic Leopold, sin Leopolda Golob in Ivane RemiC’ Silva Lucija Durič, hči Franceta Durič in N® Dtink; Janez Franc, sin Franceta Hrovat iB Marije Zelene; Viktor, sin Pavla Jclovčan '!’ Helene Marije Krojgaard Larsen; Janez P1’ bard, sin Alojzije Skubin; Blaž France, 8,11 Jožeta Žirovnik in Julke Fajdiga.
ŠPANIJA
Slovenski akademiki in akadi mičurke Španiji so se v decembru lanskega leta skuP*J z drugimi visokošolci-begunci udeležili svet0 letnega romarija v Rini. O romanju smo Pre jeli naslednje poročilo:
Romanje O. C. A. U. (španska katolišK univerzitetna podporna ustanova, ki je rol®* nje omogočila — opomba ured.) v Rim je b*1 lepa prireditev. Vsega skupaj nas je bilo _ romarjev. Odpotovali smo iz Madrida 12. 0 cembra; 13. smo nadaljevali pot iz Barcel°n?e Vožnja po Franciji in posebej še po Italiji 1 kot “noč pa dan’’ v primeru s španskimi * leznicami. V Rim smo dospeli 14. ponoči; 11 j kolodvoru nas je sprejel g. Iskra. Slove»0 smo stanovali skupaj s Poljaki v Colegi° lr landese.
Prvi dan bivanja v Rimu smo posvetili bisku štirih rimskih bazilik, da prejmemo sV ' toletni odpustek. Tiste dni je bilo še P0*^ svetoletnih romarjev po teh cerkvah. Nas. romarska skupina se je morda ločila od drug po večji zbranosti v molitvi. —— V Madrid smo imeli posebno duhovno obnovo kot Pr pravo na svetoletno romanje. Med vožnjo snl vsak večer tudi skupno molili rožni venec.
Naslednji dan smo bili pri skupni P*P.e zevi avdijencl v baziliki Sv. Petra. Sv. oč° pozdravil s posebnim nagovorom tudi »a°. romarsko skupino. Prišel je tudi med zastopniki narodnih skupin iz kolegija so 6 pozdravili v imenu svojih skupin in mu P ljubili prstan; za slovensko skupino je storila visokošolka iz Zaragoze. Med rados^. nimi vzkliki številne množice so odmevali tu , vzkliki v slovenskem jeziku: Živel sv. oc° Živel! — Zvečer smo se udeležili križeve-pota v Koloseju.
Tretji dan smo imeli priliki biti pri sv. n1® š i. ki jo je papež daroval na grobu sv. Petr. Prelepo koralno petje in papeževo maševaPL je našo zbranost in notranje razpoloženje s povečalo.	.
Popoldne smo si nekateri ogledali stari d® Rima v prijetni družbi g. Iskra. Ob 6 pa sa bili vsi že na Via Colli, pri slovenskih šolsK sestrah, kjer so bili že zbrani ripiski Siov° ci, med njimi preč. g. asistent p. Prešere
' J- in dekan Bester, č. g. dr. Robič je ob Asistenci pel slovenske litanije, vsi skupaj pa *Ia° vneto odpevali in prepevali .Marijine pes-|ni. Po litanijah nas je č. mati Hanželič po-Miiia na pristno slovensko potico in čaj. Na ‘ blogno željo je naš zbor zapel nekaj aloven-t. narodnih pesmi iz štajerske in Dolenjske. ' a,ta način smo se vsaj malo oddolžili č. ma-cri njeno Iskreno gostoljubnost in drugim ‘ruskim Slovencem za nepozaben večer, 101-,ltega smo preživeli v njihovi družbi.
^ Zadnji dati zjutraj smo bili v katakombah 'V- Kalista. 0. p. Prešeren je imel za vse slo-t-nske romarje sv. mašo na grobu sv. Ceci-‘Je. Med sv. mašo smo prepevali slovenski. ip|Stni' Po maši nas je g- dr. Blatnik, upravnik katakomb, povabil na skupen ogled kr-M‘;utskil1 kulturnih zanimivosti, katerih so |l0*na ta podzemna svetišča.
I'roti večeru nas je sprejel in pogostil span-'1)tl veleposlanik pri sveti Stolici, g. Ruiz Ji-,ltinez. Ta gospod je eden izmed glavni)] podanikov in ustanoviteljev mednarodnega ko-.'rSija apostola sv. Jakoba v Madridu, kjer tl1'1..'11 študira večina slovenskih visokošolcev tel je bil našega obiska in nekaj vzpodbudnih besed za
v ponedeljek, je odpeljal naj
■ Madrida. Ve !‘U!n je povedal "»dočnost.
10 zvečer,

»au« i 5
r7I	¥šmLl
■1	
	
|0| 1	1
Skupina slovenskih vtsokošolk in visokošolcev iz Španije pred cerkvijo sv. Petra v Rimu
v lak iz Rima. Vožnja nazaj je bila polna spominjanja na preživete dni. Vesela slovenska druščina si je s pesmijo in z bomboni, katerih
VELIKO ŠTEVILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV IZ BUENOS AIRESA IN OKO-VICE se vsak mesec zbei‘e na tem ali onem kraju, navadno ob priliki godova n ja tega ali onega izmed njili. Najprej si privoščijo duhovno misel, ki jim jo podaja č. g. Gregor Mali, potem pa poti vodstvom č. Si- Oreharja razglabljajo razne tekoče slovenske dušnopastirske zadeve, na kar sledi prost razgovor. — v mesecu januarju so se zbrali PRI GODOVNJAKU č. G, ANTONU RAVNIKARJU, ki je bil tedaj še v bAN" FERNANDO, kakih 30 km od Buenos Airesa. Na spodnji sliki jih vidimo. V PRVI VRSTI sede, od leve na (lesno, gg.: Skvarča, Košmerlj, Hladnik, župnik iz San Fernanda, godovnjak Ravnikar, Orehar, dr. Jaklič, Zajc, dr. Gogala. V DRUGI VRSTI stoje (od leve na desno): Jurak, Avguštin, Lamovšek, Stanovnik, Mali, Radoš, Kalan, Petek C. M., Mernik S. D. B„ Markič. V ZADNJI VRSTI: Lenček V. M„ Kolenc, Petelin O. Cist., Arko OFM, skrite, Levstek, Smolič in Novak mlajši.
t	....V
%■; . . - ■ •
dekletom še vedno ni zmanjkalo, sladila po-t vratek.
Še eno presenečenje so nam pripravili organizatorji romanja na poti domov, namreč ogled Nize in Monte Carla v Monaco.
RIM
Č- mati Terezija Hanželič praznuje letos 75 letnico rojstva. Kdo od Slovencev, ki je zadnja leta obiskal Rim, ne pozna č. matere Hau-želič, vrhovne predstojnice slovenskih šolskih sester, ki na Via Colli s pravo materinsko ljubeznijo in postrežljivostjo sprejme vsakega Slovenca, ki pride tja, pa naj bo to po oprav kih ali pa samo na obisk? Letos 19. februarja je praznovala 75 letnico rojstva.
Ob tem jubileju č. matere Hanželič je treba poudariti velike zasluge, ki jih ima na versko vgojnem polju v slovenskem narodu. Spomnimo samo na važno vzgojno in versko delo in poslanstvo, ki ga je vsa leta vršilo Mari janišče v Ljubljani in kjer je bila častita mali dolga leta šolska vzgojiteljica in predstojnica; podobnih večjih ali manjših zavodov, šol itd.
so imele sestre v Sloveniji mnogo. Sama in po svojih sosestrah je tako a poučevanje® mladine na odličen način sodelovala pri verski in kulturni izobrazbi slovenskega naroda S svojo močno roko je utrdila pozneje delo šolskih sester tudi v Beogradu in Zemun® V vseh teh hišah so se vedno zbirali Slovenci, kjer so vedno našli odprta vrata in široko odprte roke.
Kot vrhovna predstojnica je med drugo svetovno vojno prenesla sedež družbe v Rim. Ker je bilo delo v domovini kmalu zelo onemogočeno, se je s toliko večjim zagonom posvetil'’ delu in organizaciji hiš po drugih delih sveta-zlasti v USA in Argentini.
Tu je jubilej č. matere Hanželič združen z nekim drugim jubilejem, ki nas izseljene5 v Argentini še s posebno hvaležnostjo spotu*' n ja na č- mater. Letos bo poteklo 20 let, odkar so se naselile slovenske šolske sestre v Argentini, kjer danes tako lepo delujejo. Gornja slika nam kaže č. mater v sredi prvih seaUr iz hiše na "Paternalu” v Buenos Airesu, Pr’ katere ustanovitvi je sodeloval tudi č. g. J® nez Hladnik (tudi na sliki). že preje pa delale v Rosariju. Več o 20 letni zgodovin njih dela v Argentini ob drugi priliki.
Slovenci radi vsega tega č. materi Hanželič iz srca častitamo, se ji zahvaljujemo ^ vse dokaze njene materinske požrtvovalnost1 in ji želimo pri vodstvu in pri delu za družb0 božjega blagoslova.
Po raznih govoricah naj bi v zadnjem prišla v Rim nekaka delegacija jugoslovanskih duhovnikov z namenom, da bi doseg® sporazum med sv. Stolico in Titom. Merodajni vatikanski krogi odločno zanikajo vsakršno podlago za take govorice. Omenjeni d® hovniki- redovniki so prišli v Rim po svoji" zasebnih in družbenih potih.
Gornja slika nam kaže dekleta — udeleženke slovenskih zaprtih duhovnih vaj v Pustnih dneh 1051, leva spodaj pa udeležence podobnih duhovnih vaj za fante isti čas
chila:
lzS»'“vui5če ZH zapoznele duhovniške poklice. 3kih Ua(*0r^a smo	Pisuii dveh sloveii-
fantov in jih radi zanimivosti v glavnem
Odvijamo
ini ltako sem hrepenel po dnevu, ko bi se jaz,0t*Prla pot’ Postanem duhovnik tudi v ‘	lota begunstva sem še upal, ker smo
s aP01'lšču živeli nekako skupno življenje in dar ylisliI’ ko bomo šli čez morje, mi bo ven-pa o°g pomagal, da bom mogel študirati, bil 861U bazadnje že skoraj obupal, saj ni kak'aobene&a izhoda več; delati sem moral, slu"°v ^Va m°ia mlajša brata, da smo si zala 1 ‘ VSa^ “ajpotrebnejže za borno življenje. Bo» ° sem bil najmanj pripravljen, je dobri nle, ieP° uredil; in tako sem sedaj že se-V,.). lsl'hik! Tudi gospod Dionizij (Dionizij doriCVnik Je bivši salezijanski brat v Ecua-ietj	op. ured.), s katerim smo že dve
eaj p°znani, ker smo skupaj delali na nekem bolM ^auskem vrtu, J6 prepričan, da je Bog n;,, za'> da nas “stare" z našimi srčnimi proš-J^i. ni zavrgel.
rl^ ak° se je vse to zgodilo? Vsa Južna Ame-bui; kakor sami veste in vidite, silno potre-žeJa dobrtb duhovnikov. Tukajšnji škof je Hj “b0znal. da Slovenci niso “kar tako". Za-tiova.,se Je. <la bi dobil nekaj slovenskih du-g ^lkov za Lojo, kjer se je izkazal že preč. kriti \arKrižman. Deželo sicer nekateri zelo aiedZ‘raj°:	od teh pa ne pomisli, da je
g0r , tr°P1čuim podnebjem ob obali in med ra2]|, m tukaj na višinah 2000 m, velikanska si0v a' V tukajšnji lojanslti škofiji deluje ko	salezijanski župnik in dekan g. Mir-
je Daveč in še nek drug duhovnik, kateri itleni' šk°fu uspel, da je sprejel v dijaško seje »ji. več starejših fantov, med katerimi šest" . ‘°bizij najstarejši, saj ima že 4 5 let. bas je sedaj in več Slovencev še pride.
Str. i ...
Semenišče za zapoznele poklice bo imelo ver jetno svojega vodjo, slovenskega duhovnika. 7. decembra nam je škof dal talar in sedaj bomo nadaljevali študij, dokler ne bomo vstopili v semenišče." Starost in dosedanja izobrazba nista zadržek, da more kdo vstopiti. Kako smo vsi Bogu hvaležni za milost sv. duhovniškega poklica. Kar ne morem verjeti, da bi nam kdo na ta način pomagal v Argen tini! Napišite nekaj besed v “Duhovno življenje” o tem prvem semenišču za zapoznele poklice, v katero lahko vstopajo Slovenci; prepričan sem, da boste marsikaterega slovenskega fanta pridobili, da bo postal duhovnik, pe čeprav je že v letih.” — Kukavica Ludo in Dionizij Vrhovnik.
..La Vida Esplritual” — “Duhovno življenje” je slovenski duhovni mesečnik, ki ga Izdaja konzorcij. — Uredništvo in uprava: Victor Martinca 50, Buenos Aires, Argentina. — Za izdajatelja, uredništvo in upravo: Ladislav Lenček CM. — Naročnina: Za Argentino 4 0 pesov; Uk inozemstvo: USA 7 dolarjev; Kanada 8 dolarjev; Anglija 5 USA dolarjev; čile 300 čilskih pesov; Italija 2000 lir;
Francija 1000 frankov; Avstrija 50 šilingov.
O
ti «C
5 o
3
O m O
TARIFA
REDUCIDA
(’onceslön No. 2560
185—192
so v prilogi "Božje stezice”, št 3
183
“POLIGLOTA" Corriautes 3114
Prosimo, poravnajte naročnino!
IZ VSEBINE MARČNE ŠTEVILKE — ČLANKI: Škot' Gregorij Ro/man: Z Marijo pripravljeni na trpljenje (II. del). Ne bodi vam prazno, zjutraj vstajati pred zoro...! — France žužek: Naš veliki ‘eden 1941—1945 — Dr. Odar: Krščanski optimizem — Dr. Gnidovec: Znkraui nt bozj s« usmiljenja Dr. Tine Debeljak:	Versko kulturni pomen
škofjeloškega okraja (III. del in konec) — Reli-giön — Dr. Hanželič: Plačilo in kazen pri vzgoji - ČRTICE — Heredia-Kremžar: Dopolnjeno je N. Zemlak: Zorenje — M. Kociman: Ob zadnji uri
—	Miro: Oni, ki nima več mame — Pierre I,’ E -
mite-Lovgin: Centimeter — PESMI —1 Hudnik: Trpečemu Jezusu — Fantom in dekletpm:	Kk:
Fant od fare — Slovenec sem — Samotna sobica l Borut) — Pavčič, naš vzor — Duhovne vaje Kaj si že slišal? — Pismo Jerneju — žena in njeno mesto — Odgovori Andreji _ SOCIALNI OBZORNIK
—	PO KATOLIŠKEM SVETU — IZ DOMOVINE MED IZSELJENCI — KATOLIŠKI MISIJONI Dobro se še spominjam (L. L. C. M.) — Za Pod3r-žajevo cerkev — O. Cukale: Poročila iz. Kurstonga
—	O. Podevžaj: Iz Bengalske zgodovine 4— O. Cukale: Moji pvi koraki po Indiji — O. Ehrlich: Naš misijonar v internaciji — Kopač: Borba v Baragovem misijonu — Misijonarja Kopač in XX olbang izgnana — Janko: Oče velikih jezer — L. L. C. XL: Baragove proslav6 — Dr. Janež: X čabtungu je
težko — BOŽJE STEZICE
SLIKE NA OVITKU prikazujejo — Prva stran: Poljsko znamenje; škof Rožman na svetoletnem romanju v Rim v razgovoru z rojaki pri katakombah; božja pot pri Čedadu — Ta stran: Slovenski duhovniki bodo šli kmalu spet blagos’avljat velikonočna jedila med naše ljudi (g. Avguštin iz Floride pri Buenos Airesu, 1. 1950); o. Jože Cukale D. J., naš novi indijski misijonar, na prehodu preko voda Gangesove delte; Slovenska dekliška organizacija v Bs. Airesu je začela zbirati najmlajše v svoj krog. Pasijonske vinjete so delo akad. slik. B. Rercčeve.