Veliko dela za malo ljudi
Če bi mi ie bilo dano podelili »blagajno« za najbolj urejen ali vsaj dopadljiv kraj, bi se najbrž odločil za Želimlje. Kraj, vsaj njegov ožji del, je resnično paša za oči: krasi ga lepa, nanovo preple-skana cerkev, pa urejene stanovanjske hisc, šola, nad vsem tem pa kraljuje še moderna zgradba srednjc vcrske šule, salezijanskega reda, ki so jo menda zgradili pred desetimi leti. Če bi vas pre-mogla še malo več asfalla. ji vsaj na zunaj ne bi imeli kaj več očitati.
»Ccsta je tu že dolgo največji problem.« jc potipal na najbolj občutljivo toč.ko kraja Edvard Jurhar, predsednik sveta KS Želimlje. »Pred ča-som smo resda dobili kos asfalta skozi vas in nekaj na odseku iz Pijave Gorice semkaj proti Želim-Ijam. vendar pa jc vmes v dolžini kake dobre tri kilometre še vedno makadam. To nam ni ravno v ponos. saj je to najpomembnejša cesta. ki teče po tej dolini. K sreči je cesta zdaj vsaj razširjena in bolj vozna, medtem ko je bila poprcj zgolj eno-smerna. Nasploh je vse pripravljeno za asfalt. tcga pa kar noče in noče biti. Z boljšo cestno povezavo pa si lahko obetamo tudi druge koristi; za kar sc utegnejo zanimati morebitni priseljcnci. medtem ko smo zdaj po številu prebivalcev najmanjša KS v občini.«
Neoporečna voda
Hitrejc kot pri cesti. pa se je v Želimljah prema-knilo pri vodovodu. Krajani so lani sami pljunili v roke in voda iz novega gravitacijskega vodovoda je pritekla praktično v vsa gospodinjstva (skupaj
okrog 70). Treba bo potegniti šc napeljavo v zaselka Poljane in Pleso, ki sta še brez nje. Voda je. pravijo odjemalci. več kot odlična in po vseh kategorijah neoporečna. Da je !e v hudih sušah ne bi zmanjkalo.
S podobnim udarniškim delom so se Želimlja-čani dokopali tudi do druge pomemebne pridobi-tve - lelefona. Zabojnikov za odpake ali javnega odlagališča pa žal v kraju še vedno ni. Za zdaj enkrat ne leto organizirajo odvoz kosovnega ma-teriala. vso drugo. šc zlasti gorljivo ncsnago. pa povečini sežigajo. Prej pa so na veliko metali v potok Želimljico. kjer sc jc nabiralo žc vsc mogo-če. zato so morali pripraviti vcč očiščcvalnih akcij.
Za zaslužkom v Ljubljano
Za želimcljsko dolino pravijo sami Želimeljča-ni. da je pravzaprav kot nekakšen »rep barja«. Da je dolga kot ponedeljek in razvlečerra. v širino pa je ni nič. Ima tudi bolj malo prebivalcev (komajda okrog 400). kar pri odgovornih Ijudeh na KS povzroča sive lase, saj morajo isti Ijudjc vcdno znova prevzemati nove in novc funkcije. Sicer pa si večina krajanov služi kruh v Ljubljani. Prava
kmeta sta menda samo še dva. Tudi učcnci viSjih razredov osnovne šole hodijo drgniti šolske klopi drugam - na matično šolo na Škofljico, kajti doma imajo na voljo samo podružnično štirirazrednico. Vendar pa to očitno nikomur ne povzroča prcgla-vic. Za prevoz otrok je, kot zagotavljajo. poskrb-ljeno. domača podružnica pa se tudi ponaša s tradicijo. ki je ne premore vsak kraj: leta 1903 jo je namreč pomagal ustanoviti sam Finžgar. Zato. razumljivo, zdaj tudi nosi njegovo ime. Tudi svojo trgovino premorejo v kraju. medtem ko kakega primernega gostišča še vedno nimajo. Ali ga vsaj nimajo več. »Kar težko razumem, ponekod imajo kar po šest ali sedem gostiln, tu pa nimamo niti ene same,« ne gre v glavo Edvardu Jurharju. »Povrh gre tu skozi še evropska peš pot. ki ima tu pečat in obljubljcno prenočišče. prišlekom. še zlasti tujcem. pa nimamo kaj ponuditi.«
Kdaj si bomo lahko mimoidoči v Želimljah potešili žejo. za zdaj zanesljivo še ne ve nihčc. Kakor zanesljivo nihče ne ve tudi. kdaj se bodo dokopali do prepotrebnega asfalta. ki bo sicer lepi in vabljivi kraj tesneje povezal s»svetom.
BRANKO VRHOVEC