Zgodovinski zapisi - 96 - Ciril Vnuk* SKORAJ POZABLJENI DROBIŽ MINULIH DNI V uvodnem delu govori članek o zbiranju in zbirateljih ljudskih pesmi in zgodb, ki so zajemali to blago tudi na našem področju. Nato avtor predstavi svoje narečje s stališča glasoslovja in problemov, ki jih imamo z zapisovanjem tega govora. V nadaljevanju je po spominu zbral folklorne ostanke otroških igric in igrivih, pretežno rimanih pesmic ter kratkih izrekov, ki so se ohranjali kot tradicija še vse do sredine 20. stol. Uvod O ustnem slovstvu obstaja dandanes bogata literatura od Vodnika dalje; tovrstno blago, posebno povedke in bajke, pa je zanimalo – seveda iz drugačnih razlogov – že Valvazorja. Ta pojav ima svoje korenine širše v Evropi, kjer se pojavijo zaradi naglega razvoja družbe, tiska in tehnike znameniti zbiratelji pri Nemcih, Francozih, pa tudi pri Slovanih – Čehih in Poljakih. Z novimi tehničnimi odkritji (parni stroj) se je spremenila tudi produkcijska družba. Posebno močan vpliv na ustno slovstvo je imelo razsvetljenstvo in z njim povezana uvedba obveznega šolanja v takratni Avstriji. Ko je znalo brati tudi veliko preprostih kmečkih ljudi, je potreba po ustnem prenašanju zgodb in pesmi naglo usihala. Zato se pojavi od konca 18. do začetka 20. stol. vrsta zbirateljev in prava »moda« zapisovanja in objavljanja celotnega spektra ljudskega slovstva v časnikih in knjigah. Tako je konec 19. stol. »iz tiskanih in pisanih virov zbral in vredil« dr. Karel Štrekelj zajeten prvi zvezek zbirke z naslovom Slovenske narodne pesmi. Sledili so še trije (1903, 1907 in 19231). To je dragocena in za slovenske razmere izjemno obsežna zbirka; za ilustracijo naj povem, da ima zadnja v njej objavljena pesem zaporedno številko 8686. Ustno slovstvo v nevezani besedi so prav tako zbirali in objavljali številni zbiratelji; najpomembnejši med njimi je bil naš rojak dr. Jakob Kelemina. Njegova zbirka Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z dodatkom naslova z mitološkim uvodom je izšla leta 1930 v Celju. V njej je v šestih razdelkih zbral in sistematično obdelal 260 pripovednih besedil s * Ciril Vnuk, Miklavž pri Ormožu 22, 2275 Miklavž pri Ormožu. 1 Po Štrekljevi smrti je ta 4. zvezek zaključil bibliotekar dr. Joža Glonar. številnimi variantami. Večino jih je nabral po časopisih in revijah, mnoge pa osebno na terenu. Če primerjamo odnos Štreklja in Kelemina do jezika besedil, moramo resnici na ljubo povedati, da je prvi v veliko večji meri upošteval narečne oblike, saj razen očitnih napak zapisa ali tiska ni dovolil spreminjati ničesar. V Keleminovi zbirki pa je jezik »približan književni rabi, vendar so ohranjene jezikovne posebnosti«.2 Tako sta oba avtorja zavrgla Krekovo svoboščino, ki zbirateljem dovoljuje jezikovne korekture; in ti so na veliko »popravljali« to ljudsko blago. Npr. Janez Trdina – ta je »izboljševal« celo nekatere ideje v nabranih bajkah, zato so protinemško naravnane, saj je imel kot narodnjak z nemštvom boleče izkušnje. Iz domačih krajev je Štreklju poslal tri ljudske pesmi tudi Jakob Kelemina, rojen na Vinskem Vrhu (takrat še študent v Gradcu); Štrekljevemu nasledniku Glonarju, ki je uredil snopiče 13–14, pa je poslal veliko zbirko še Franc Karbaš – takrat učitelj na Hajdini pri Ptuju, pozneje šolski nadzornik v Ljutomeru (upokojen je preživljal zadnja leta pri Miklavžu, kjer je umrl). Seveda je Štrekelj zajel tudi obsežno, v naših krajih zbrano Vrazovo gradivo, s čimer je bil teren dobro prečesan. Ko je v začetku 20. stol. Kelemina zbiral še bajke in pripovedke, je bilo marsikaj že pozabljeno, tako da je reševal res zadnji hip. Po 2. svetovni vojni pa je zaradi že omenjenih vplivov prišlo do skoraj popolnega zatona in pozabe tega izročila. V dobrih dveh desetletjih je bilo vsega konec. Če smo pri Miklavžu kdaj za potrebe šolskega glasila Klopotec zbirali to ali ono ljudsko blago, so le redki učenci, ki so imeli doma še dedke ali babice, prinesli kaj uporabnega. O mojem drobižu Z zatonom ekstenzivne živinoreje v petdesetih in šestdesetih letih 20. stol., ko so majhna kmečka gospodarstva premogla le po nekaj glav večinoma goveje živine za vprego in mleko, je bilo konec paše in pastirstva. Obenem se intenzivno spreminja socialna podoba vasi. Mladina množično odhaja v mesta, kjer so odprte številne možnosti za šolanje in 2 Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, str. 35. UDK 811.163.6'282(497.4-18) 398.21(497.4-18) Zgodovinski zapisi - 97 - zaposlitev. Ljudje nimajo več časa za tradicijo, zato opuščajo stare običaje; mlade bolj priteguje novo, popularno na radiu in televiziji. V tem smislu sem imel srečo, da sem odraščal v precej tradicionalnem okolju Pesovščaka,3 kjer se je še ohranil marsikateri drobec prejšnjih časov. Najprej so to ljudski običaji,4 pa tudi otroške igre iz tistega časa. Današnja mladina jih skoraj ne pozna več, a jih zaradi omejenega obsega članka tukaj izpuščam. Ravno tako je z rimanimi besedili; spomnijo se jih morda le še starejši. Ta ali ona rimarija je nespodobna tudi danes, ker namiguje na spolnost (take so krožile v deški družbi). Marsikatera omenja drêk, kar kaže na to, da je bila ta beseda rabljena v narečju brez občutka vulgarnosti. Naslove rimanih igric in pesmic sem dodal zato, ker je temu drobižu pač bilo treba dati neki naslov. V izbor sem jih vključil po enem samem kriteriju, to je – biti so morale v domačem narečju; le tu in tam je zaradi zanimivosti dodana tudi kaka posebnost, npr. medžimurska govorica (ker je bilo življenje prepleteno) ali drugače obarvana prleščina. Besedila, katerih variante lahko najdemo tudi v 4. zvezku Štrekljeve zbirke, so označena z zaporedno številko, ki jo imajo v tej zbirki. Nekaj o narečnem jeziku drobiža Govorica prebivalcev »domorodcev« v pasu ob hrvaški meji, ki spadajo v krajevno skupnost Kog, se širi proti jugozahodu (z južno mejo nad Godeninci in Šalovci, pod Humom do Pušencev in Ormoža) skoraj preko celotne krajevne skupnosti Miklavž (s severno mejo od Gomile preko Hermancev na Jeruzalem, nakar zavije proti jugozahodu pod Svetinjami v Veliki Brebrovnik ter preko Pavlovskega Vrha proti Ormožu). To je pravzaprav pas dokaj enotnega govora, ki sicer spada v prleško narečje. Ob vzhodni hrvaški meji zasledimo v besedišču več mešanja z medžimurskim govorom [škóla, dojšo], južno smer pa določajo prehodi širokega êja v ozkega [vênda— vénda], űja v u [krűh—kruh], uja v ô [dúma—dôma] ali razlike v besedju [gnês—dénes]. Na zgornjem severnem pasu sta v soseščini ojevski ă in ó [prăvijo—próvijo] in tipične razlike v rabi opisnega deležnika [šo—ša; hodjo—hoda] ter v besedju [kokóšî—kűrî; škóla—šóla; dúneso—pŕneso]. Dialektolog Ramovš ta govor imenuje središčansko narečje (a so središke značilnosti omejene le na relativno majhen trikotnik južno od opisanega področja ob meji s Hrvaško in ob Dravi, večinoma to, 3 Zaselek vasi Jastrebci. 4 O teh sem objavil članek Stare šege iz Pesovščaka za petek in svetek skozi vse leto v Zborniku župnije sv. Bolfenka (2007). kar obsega sedanja občina Središče ob Dravi. Tudi izraz prleško narečje je danes zgodovinski; izbran je bil v času, ko je raba besede pŕle/prlé (=prej) že močno opešala; zato so danes ustreznejša poimenovanja, izpeljana iz zemljepisnega pojma Slovenske gorice. Narečje, iz katerega izhajam, je govorica prehoda valovite ravnice v značilno vinorodno gričevje Ormoških goric. Zato bi mu lahko rekli severovzhodni ormoški govor. Sicer pa te meje bledijo zaradi čedalje izrazitejšega mešanja prebivalstva, oziroma ker se svet danes tudi na tem področju drugače in hitreje vrti. Če so se nekoč »v obdobju pešcev« narečne značilnosti oblikovale po farnih mejah, so jih v zadnjega pol stoletja porušili in na novo premešali šola, procesi drastičnega upadanja kmečkega prebivalstva, mediji in globalizacija. Kratka predstavitev narečnega glasoslovja spredaj zgoraj zadaj zgoraj i u é/î ó/ů e o ê ë ô ę ă a spodaj Položaj narečnih samoglasnikov v samoglasniškem trikotniku. Vsaka vas ima svoj glas, je rek, ki najbolje označi narečno pisanost slovenskega jezika. To velja tudi za prleščino, zato ji je nemogoče predpisati enoten črkopis, danes pa tudi ni potrebe za to. Le če menimo, da je naša govorica zanimiva tudi za druge, si moramo določiti osnovne normative za njeno zapisovanje. Največ težav je s samoglasniki; o soglasnikih je treba vedeti, da v izgovarjamo zobnoustnično in ne ustničnoustnično ali ujevsko kot v zborni izreki; če pa je v izglasju ali v vlogi predloga pred nezvenečim nezvočnikom pa kot glas f [picekof, f potoki]. Predlog s/z se ravna po asimilacijskem pravilu, v nekaterih primerih preide v ž [z njim — ž jin—žin]. Končni l opisnega deležnika za ed. m. sp. se spremeni v o [je šo]. Izglasni m se spremeni v n [bon povédo]. Razporeditev samoglasnikov je pestra. Najlaže jo prikažemo v samoglasniškem trikotniku, ki shematsko prikazuje ustno votlino in položaj jezika v njej. Glas a nastane pri odprtih ustih s spuščeno jezično ploskvijo, i z jezikom spredaj zgoraj, če pa ga pomaknemo nazaj, dobimo u. Med temi tremi glasovi so razvrščeni Zgodovinski zapisi - 98 - vsi ostali razen polglasnika, ki leži v sredi nad ajem, približno v višini ê–ô; običajno ga označimo z na glavo obrnjenim e, tu pa ga zaradi pomanjkljivega nabora znakov izjemoma označim z ë. Pojasniti moram še najnižji ejevski glas ę. Tak zelo široki, skozi nos izgovorjeni e sta poznali tudi stara cerkvena slovanščina in najstarejša slovenščina (Brižinski spomeniki). Če pri tem eju opustimo nosni izgovor, dobimo ravno pravo širino našega narečnega ę [zęmla]. Sledita mu knjižni široki ê in knjižni/narečni e [veliki/vejki/veki], temu pa zelo ozek in pogost narečni é, ki je že blizu ija, zato bi ga lahko zapisali tudi kot î [céli dén/cîli dîn]. V nasprotni smeri od aja proti uju leži najprej narečni ojevski ă [prăvijo], nato spet knjižni ô [rôka] in knjižni/narečni o [postelja/postela]; zadnji pred ujem je zelo ozek, a pogost narečni ó, ki bi ga lahko zapisali tudi kot ů [v nósi/v nůsi]. Nenaglašeni oji so ozki [Póžgănóvó]; nenaglašeni eji so široki [prêrášêno]; nenaglašeni iji so znižani proti eju [povîtíce, písalî]. Če bi hoteli na tak način zapisovati daljše besedilo [Kę stę si pă tó nekšnóga vrăga zapŕdnólé/zapŕdnůlî!], bi bilo branje preveč ovirano zaradi številnih znamenj, pa tudi iz knjižne slovenščine vajenih oblik; zato sem se tudi sam odločil za poenostavitev [Kê ste si pă to nékšnoga vrăga zapŕdnoli!]. Tako namesto znaka ę uporabljam bolj splošno znani približek ê, é ali ó pa najpogosteje zaznamujeta mesto naglasa, njune kvalitete pa ne vedno. Namesto naglašenega zelo širokega ôja dosledno rabim ă. S temi prilagoditvami se naša narečna besedila dajo brati bolj tekoče. (Večinoma) otroške pesmice, igrice, šale, zbadljivke in uganke Izštevanki 1. Am-pam, se-ka pam, zi-be ra-ke, vin-ce pla-ke, vi-ja ve-ja vam! (prvotno najbrž van = ven) 2. En-ci bên-ci po ka-mên-ci, tro-ja vră-ta za-pe-čă-ta,5 vi-ja ve-ja van! 5 Tretji in četrti verz mi je povedala Katika Vnuk. Ena pêna Najbrž kot zaklinjanje po čebeljem piku. Ena pêna – pênica, zdrava bodi Lênica! Žălec pălec, odnêsi jo v Grădec! Samoglasniške 1. I, i, i, mêne srat tiščí! U, u, u, jăs bi šo domú! E, e, e, dol po petah gre! O, o, o, da bi že biló! A, a, a, jă sen se posrá … 2. (7828.) I-u-e-o-a, naše mújce ni domá. Naša mújca f škólo šla, f škóli bita bíla, pri Túnči rep zgibíla. 3. I-u-e-o-a, naše mújce ni domá, f škólo šla, bita b’la, rep zgíbila, klečat šla. Gremo domú (7489.) Dvogovor »Gremo domú!« »Kê ’mo dúma?« »Žűpo kűhali.« »S čém ’mo méšali?« »Z žăbjoj tacoj.« »Ké je žăbja taca?« »Na polci.« »Ké je polca?« »Pogoréla je.« »Ké je ogen?« »Voda ga je pogasíla.« »Ké je voda?« »Na trato smo jo vléli.« »Ké je trata?« »Golóbi so jo počukali.« »Ké so golóbi?« Zgodovinski zapisi - 99 - »V grm so odleteli.« »Ké je grm?« »Sekira ga je posékala.« »Ké je sekira?« »Pri kovăči.« »Ké je kovăč?« »Prek Műre, prek Drăve! Keri dê prvo besédo bêkno, dê fse drêke požvêkno!« Čêh – plêh Čêh – plêh, gor po šténgah gre, sűhe kebre jé. Bon povédo 1. Bon povedo gospódi Golênki, kê boš tri dni f posranoj jênki! 2. Bon povedo gospódi Porékari, kê boš tri dni f posranen cékari! Prleška Pesem ima znani napev. Dêre sen jăs mali bíjo, te je lűštno b’lo. Kólca sen po hiš’ potako, várvo mújciko. Trálala, trálala, trála lála, trála lá! (Pripev se ponovi.) Dêre so cigăni prišli, te je bílo joj! Te sen se jăs hitro skrijo f părmo êl za gnój. Tralala, tralala, itd. Pŕlek se báha Jă sen Pŕlek, jă sen ftič, mêni nêmre níšče nič! Za »píčiti« Pŕleka Tako so nas zmerjali s hrvaške strani mejnega potoka Šantavca, ko »smo izkopali bojne sekire«. 1. Pŕlek íša, Pŕlek ša pa je g vrbi žgăjnke sra. 2. Štájerec Bájerec, (prvotno Bavarec?) măsten păcan vúgorek! Tila Joža (7963.) Tíla Jóža bop sadi; bol prtiska, bol smrdi. Stéli babo, skoči f tretjo grabo. Babica grabica Babica grabica, dedek na babici. Babica jêkne, dedek pa ftêkne. En grof (7561.) Je žívjo ên grof, ki je méjo na riti knof. Pa je skóčjo prek skale, pa so mo hlače dol opale. Je štejo skočíti više, Pa je mejo v riti žareče miše. Sveti Pêter kolendăr (7443.–7446.) Sveti Pêter kolendăr, ké je mêni séno dăł! Séno sên jăs kravi do, krava mêni mléko. Mléko sên jăs mujci do, mujca mêni miša. Miša se sên jăs góski do, góska mêni pêro. Pero sên jăs škofi do, škof pa mêni knígo. Knígo sên jăs Bogi do, Bog pa mêni srêčo. Srêčo sên jăs mami do, mama mêni cic, atek pa po riti – šmic! Sveti trije krăli Sveti trije krăli so s štíremi orăli; peti pa je plűžjo, pa je drêk zaslűžjo! Fašenk Fašenk se je žênit šo, mimo êne hiže šo. Néšče ga je notri zvo: »Fašenk, fašenk, hodi k năn, smo dobre vóle tăn!« Zgodovinski zapisi - 100 - Oča náš 1. Oča naš, Pêter glaš. Sűha véja pogoréla, Pêtri v rit zletéla! 2. (7432.) Oča naš, krűh je naš, bol ga jémo, bol je naš! Gremo spăt (6633.) Gremo spăt, Boga zvăt na en kraj – sveti raj, ké je Marija síneka zibala, s prăvoj rokój ga je gor zdigăvala: »Sinek, spiš al gledíš?« »Jăs ne spin, jăs ne gledin, Jăs samo za verne dűše skrbin!« Dobro űtro Dobro űtro, dober dén, baba tuče z ritjoj lén! (lan) Dnevi /…/ Sobota – pogáče fkűp kota, nedela – fsê pogáče pojela! To je najbrž le ostanek pesmi o dnevih v tednu. Baba in luk Baba je na vrti lúka pléla, za pišek jo je kúka vjéla. Je mislila, da je trn, pa je pokăzala pišek črn. Kê bi jeli? Na vprašanje, kê bi jeli, je bil pogost rimani odgovor: Povrtéle, ki ’do samé v rit letele! Vrăbec v zimi pri kújščaki (8070.) Ti lűbi krűh, kak si sűh! A v léti – čé bi méjo tri riti, bi je vűpo redíti! Naša mújca (7957.) Naša mújca mlăde méla, fčăsi štiri, fčăsi pet. Fčăsi smo je dúma meli, fčăsi smo je fkraj dalí. Kê je têbi Kê je têbi sivi mújcek? Cűrli, lűrli, rúmpupum! Kê se tak nemilo jočeš? Cűrli, lűrli, rúmpupum! Dékla me je napodíla, cűrli, lűrli, rúmpupum! … Očitno je to le del daljše pesmi. Oča Óča, v grábi je toča, na brégi pa dêš! Mati (7861.) Mati, kobíla so van v bláti. Béjšte jo Júrka, kê de jo vűn zeštúrka! Kak cvilijo drvéne tolíge (8111.–8123.) (Ko jih rineš v breg, počasi): Tri léta smo ne kláaali, tri léta smo ne klaaali … (Ko bežiš z njimi v grabo, naglo): Če bómo, če ne, če bómo, če ne, če bómo, če ne … Pokvarjen klopotec (Tako klopoče klopotec, ki mu manjka en »maclek«.) Prék potóka plántaf pês, prék potóka plántaf pês … Kak ftiči popévlejo Divji golób (8018.) Tű-tűű, Bok sidi, tű-tűű, Bok sidi, tű! Sinica Cicifúj, cicifúj, Fríček, Fríček! Zgodovinski zapisi - 101 - Kobilar 1. Friček je píti rezlééjo! Friček je píti rezlééjo! 2. Si že kê fežóla sadííjo? 3. Sivo kobílo! Kokóš 1. Kokodaak, kokodaak, jajca nêsen za tobaak, za tobaak! 2. (8026.) Kokodájc, kokodájc, puno gnézdo jajc! Pura in purăn »Kăn, kăn, kăn?« »F Kalábrijo na sêjen!« Nagajivka (7971.) Sraka íma dúgi rep, pisano mă pérje, pazi, pazi (trizložno ime) , kê te ne posérje! Potpoda (prepelica, 8038.) »Potpoda, potpoda, kón boš šla?« »Prek morjá.« »Kê boš tăn?« »Žéla bon.« »Kê boš jéla? »Pet pogăč, pet pogăč!« Črni kos (7458., 7462., 7471., 7502.) »Pleši, pleši črni kos!« »Kak bon pleso, če sen bos!« Zimska Krătka odeja, dúga noč, mêne zébe célo noč! Račűnske Osnovna matematika Ena in êna je čúkova žêna. Štétje do dêset (7929.) Ena, dvé, dvé gospé. Tri, štiri, po sekíri. Pet, šest, do nebés. Sêden, ósen, tak te plósnen. (tu si lahko pričakoval nazoren prikaz »učitelja matematike«) Dêvet, dêset, na taléri mali béli črni pêsek! Pa še po nêmšken Fonetično Ajn, cvaj, policáj. Draj, fir, oficír. Fűnf, zéks, guten éks. Ziben, aht, gute náht. Năjn, cen, šlafen gen! Ni mi znano, ali je to štetje prišlo šele z nemško okupacijo ali pa je bilo še iz stare Avstrije. Pa še po ne vén keren (8142.) Pri Štreklju je podobna med izštevankami. Enoga, dvănoga, trínoga, čečúre, píndže, líndže, smótke, lótke, dígole, díks. Za najmlajše Štetje prstov na roki od palca do mezinca. 1. Prvi gre na jăg, drűgi puško nêse, tretji dúma čuva, štrti žűpo kűha, péti pa déla: ziz, ziz, ziz! Zgodovinski zapisi - 102 - 2. Prvi na brvi cigênske cote pêrejo. Drűgi na plűgi zlăte rênške slűžijo. Tretji na šekréti drêk mlătijo. Štrti na vrti s korzíjafkoj măšejo. Péti se vičíjo po šumi boga kleti. S temi »komplimenti« smo se obkladali tudi šolarji, pri čemer so vrstilni števniki pomenili razred, ki ga kdo obiskuje. Keko si star-a? Vprašanje: »Kéko si star-a?« Odgovor: »Eno leto pet minót, keri mêne pita, je săn falót!« Bóžaje Bóžo, bóžo (nežno božanje po licu ali roki) pesjo kóžo! (rahel udarec s prsti po istem mestu) Žgănce rezo To je zabava z majhnim otrokom ali celo z dojenčkom, navadno ko ga rešimo spon plenic ali ko ga okopamo. Nežno ga primemo za stopali in ju drgnemo s podplatoma, kot bi oblikovali žgance, in ploskamo z njima, kot bi oblikovali kruh, pri tem pa ritmično, pojoče govorimo: »Žgăn-ce re-zo, žgăn-ce re-zo – krű-űh pê-ko, krű-űh pê-ko! Žgăn-ce re-zo,« itd. Pri tej telovadbi otrok zelo uživa. Zóbeki, kê ’te pápali To je igrica z otrokom, ko mu mati (ali kdo drug) pripravlja rezino kruha, namazano z domačim svežim sirom. Pri tem vpraša in ritmično, pojoče odgovori sama: »Zóbeki, kê ’te pápali? – Sir pa krű-űh, sir pa krű-űh!« Uporabno je tudi, če je kaka druga hrana. Izak, Jakop Da je majhnemu otroku bilo bolj zabavno jesti sadje ali kruh ali kako drugo trdo hrano, so to počeli z igrico. S prstoma so prijeli primerno velik košček in ritmično govorili: »I-zak, (približali so ga otrokovemu levemu očesu) Ja-kop, (približali so ga desnemu očesu) A-bra- (približali so ga nosu) -ham!« (položili so ga v odprta usta) Cêcek, rêcek Podobna igrica še na telesu dečka: Cê-cek, (s prstom so se dotaknili prve prsne bradavice) rê-cek, (dotaknili so se druge bradavice) što-pl (dotaknili so se popka) špic! (dotaknili so se lulčka) Skrij golo Kadar ti je zlezla srajca izza hlač, so ti rekli: »Skrij golo, kê te náde zbolo!« Biba léze 1. (8168.) Biba léze, biba gre, tórbo nêse šivat gre. 2. Majhnemu otroku je bila zabavna igrica, ki se je začela navadno na njegovi nogi. Palec in kazalec (lahko tudi druga dva prsta) začneta »korakati« proti glavi, sprva počasi, zadnje besede pa hojo pospešijo: Bi-ba lé-ze, bi-ba gre, tór-bo nê-se pa po (ime) gre! Kriš kraš Kríš kráš, (na otrokovi dlani dvakrat nariše križ) kral Matjáš! Lűkjo vŕto, (s kazalcem v dlan »vrta« luknjo) láket notri – (vanjo »vtakne« svoj laket) poč! Matjáš! (s svojo dlanjo ploskne po otrokovi) Pajtl, pajtl (7862.–7869.) To je bil eden od prijaznejših načinov, kako si izprosil kak grižljaj ali kar koli drugega, kar je imel kdo, pa bi se prileglo tudi tebi. Dlani si ob iztegnjenih rokah navzkrižno sklenil, nato pa roki pokrčil in ju zasukal navzgor na prsi ter razprl palca in kazalca. Tako je nastala odprtina, nekakšen »beračev klobuk«. Nato si zaprl oči in začel prositi: Pajtl, pajtl pogorájtl, keri de mêni kê do, ’de pri Bogi spo; keri pa mêni náde nič do, ’de f pekli žareče kače jo! Zgodovinski zapisi - 103 - Včasih je bilo treba ponoviti, da se je prošeni omehčal in odstopil košček kruha, oreh, kostanj, bonbon ali kaj drugega, preslišati pa te skorajda ni mogel. Skópec Če ti kdo ni hotel česa dati ali posoditi, si mu zabrusil: Skópec, skópec, masten góbec! Zădji »argumênt«, ko prerekanje doseže skrajno točko: Idi v rit pa z drêkon péči mázat! So se že otpeláli Če kdo ni »pravi čas« česa slišal in je po tem ponovno vprašal, si mu zabrusil: »So se že otpeláli!« Ta pa mu navadno ni hotel biti dolžan, pa je takoj dodal: »Pa têbe v rit poslali!« Pêzdec Kadar je v družbi kdo po tihem spustil smrdečega, je »lastnik najboljšega nosa« seveda prvi protestiral: »Keri sê jê znêso?« Nekdo od prisotnih je nadaljeval: »Keri ga je zmíslo, tisti ga je stísno!« Nato pa je drugi zaključil: »Keri pa tó velí, pa se săn spezdí!« Ace pace To je bila zabavna igra treh. Na tleh na hrbtu ležečega sta vsak s svoje strani prijela dva, navadno močnejša dečka, nato pa z njim v ritmu zanihala proti kupu slame ali sena: A-ce pa-ce, prim’te ga za tace! Hítite ga v jamo, pás’te kê vas náde hámo! Pri zadnji besedi sta »žrtev« hkrati izpustila, da je poletela na mehek kup. Ho-ruk! Deklicam smo nagajali: Ho-ruk! Dedi na cuk, babe pa peš! One pa so nam vrnile: Ho-ruk! Babe na cuk, Dedi pa peš! Bóžja krávica (1981., 1985.) Pikapolonic otroci nismo smeli pobijati, saj smo jim rekli bóžje krávice. Dvomim, da so odrasli poznali njihovo vlogo v naravi, saj bi nam jo gotovo razložili, pa je niso. Prepoved smo spoštovali, ker je bilo ime teh živalic v zvezi z Bogom … Ko je otrok našel pikapolonico, jo je dal na dlan, razprl prste in roko dvignil. Potem je ponavljal: »Bóžja krávica, pokăži, ké je moj dúmek!« Itd. Nato jo je opazoval, kako je izbrala neki prst in zlezla po njem na vrh. Tam se je navadno motovilila, razprla krila in poletela, včasih res v smeri proti domu. He, na pašo, he, domú S to »čarovnijo« si lahko ukanil kakega mlajšega. List detelje si si nalepil na oslinjen noht palca, na dlan pa položil drugi list, da ga je »zelenec« videl, ter napovedal coprnijo. Dlan si zaprl in z zamahom čez ramo in ob besedah He, na pašo! odvrgel list, nato pa negodnežu pokazal prazno dlan. Potem si z enakim gibom za vratom z nekaj spretnosti snel list z nohta ter ga na odprti dlani pokazal z besedama: He, domú! Po osli pozdraviti Kakemu neizkušenemu otroku si naročil, naj gre h komu in mu reče, da ga ta in ta »pistí po osli pozdraviti«. Če je nasedel, je bilo smeha, saj je »zelenec« moral ugotoviti, da je osel sam. Oča so rêkli To zabavo si je navadno privoščil starejši in močnejši od tebe. »Žrtvi« se je približal za hrbet, jo z rokama nenadoma prijel za ramena, nato pa začel: »Oča so rêkli kokóta v rit strlíti, ênoga pa na plêmen pistíti!« Pri besedah v rit strlíti, te je s kolenom dobro sunil v omenjeni predel. Potem so se režali on in vsi naokoli, tebi pa navadno ni bilo nič smešno. Rêči … Za te šaljive besedne igrice »od riti in drêka« si si moral najti manj izkušenega, navadno mlajšega dečka. Če je rešitev poznal, je odgovoril, če ne, pa je ponovil zahtevane besede: Starejši: Mlajši: Rêči krníčka. Krníčka. Tvoja rit se kopíčka. Rêči slíva. Slíva. Tvoja rit je pisníva. Rêči odeja. Odeja. Tvoja rit je breja. Rêči rêči. Rêči. Drêk si spêči. Zgodovinski zapisi - 104 - Rêči púška. Púška. Tvoja rit húška. Rêči: na brégi se kolo vrti. Na brégi se kolo vrti. Pa têbi v lámpe drêk leti! Rêči: kokót, kokót, pa ne kokóš. Kokót, kokót, pa ne kokóš. Néje praf. Rêči: kokót, kokót, pa ne kokóš! Kokót, kokót, pa ne kokóš. Tu se za starejšega in druge prisotne začne zabava, saj mlajši sprva težko razume, da je dovolj, če reče le kokot, kokot. Preizkus otroškega govora Otroku naročimo, naj naglo ponavlja: 1. Plűk pot klopjój, plűk pot klopjój … Zaradi neugodne razporeditve soglasnikov se pri hitrem govoru rado zaplete, kar vzbudi smeh. 2. Šekret riglca, čakatúr ritnica. To je preizkus obvladovanja glasu r. 3. Ponăvlaj năglo: Mati spi z decój. Smeh zbuja vulgarna sprememba pomena. Hecni gúči Smejali smo se, če je kdo govoril »šifrirano«, z izpuščanjem določenih besed. »Te pa réč po réči (smo se spomíjali/spominali) pa lêhko nóč (smo se poslovili)!« »Oča nékšoga vrăga cájtnge Gospodăra(štéje), jăs pa (sen si prvezala) fűrtoh z rdečin okóli (obróblen) te pa sok s protróla píntni lúnček (vzéla píntni lúnček soka s protróla).« »Tri tobăke (páklne tobăka), špice (šíbice), kvăs,« je naročil neki kupec trgovcu. Venegof vené (zamolčan osebek) je venegovoga venega (zamolčan predmet) z venén (zamolčano sredstvo) do kraja zvenego (zamolčano dejanje). Uganke Kê je to: na strehi sidí pa fajfo kadi. (Rol.) Kê je to: gor hítiš bélo, dol pa žuto opădne. (Jajce.) Kê je to: okróglo kak rêšeto, dugo kak žrt, nevarno kak smrt. (Zdênec.) Kê je to: črno, malo, gíngavo, vélki/vejki trček zdígnolo. (Buha f tvojoj posteli.) Kak daleč veter piše? (Do hrvácke mêje, dale pa púše.) Keko čávlof nűca kovăč za dobro potkovănoga kúja? (Nič, čé pa je že dobro potkovăni.) Kê je to: Jă sên né têbe kűpjo, kê bi têbe lűbjo; jă sên têbe zăto kűpjo, kê bi svojo golo f tvojo kosmăto rivo. (Rokavica.) Kê bi rajši nêso: sto kil železa êl sto kil perja? (Železo, perja je prevéki kűp.) Kê je to: Lés na lés, plătno zmes, štiri dűše – pet teles. (Trűga z mŕtvecon, ki ga nêsejo štirje pokópiči.) Na kéro străn opădne zăvec, gdă ga jăger strlí? (Na kosmăto.) Kê je to: lűkjica pri lűkjici pa voda ne premoči. (Slămlata streha.) Ké je kúnec vóde? (F kokošíjoj riti.) Kê je najvékša kűnšt? (V okrógloj hiži se f kot posráti.) Na klini visi, pa je sploh sito – kê je to? (Sito za sejaje mêle.) Sklep To so drobci ljudskega slovstva, za katere se mi je zdelo, da so vredni zapisa in s tem gotove pozabe, saj za večino od njih danes ni več primernih razmer, da bi se še ohranjali skozi čas in prostor po ustnem izročilu. Lahko da so jih zbiralci 19. stol. spregledali ali pa v to obrobje niti niso posegli; mogoče so se jim zdeli celo nepomembni – drobiž. Meni pa pomenijo dokaz za humoristično žilico naših preprostih ljudi, velik smisel za ritmičnost jezika in besedno igro teh anonimnežev. Obenem vidim v teh drobcih povezanost in prepletenost z drugimi v širšem vzhodnoslovenskem prostoru, njihovo trdoživost; od časa, ko je nekatere variante med njimi zapisal ilirec Stanko Vraz, do moje mladosti je vendarle steklo po Dravi obilo vode. Ocenjujem, da je podobnega drobiža na tem območju še več. Ob današnjih možnostih ga niti ne bi bilo tako težko zbrati, le nekaj domače medijske podpore bi bilo treba – predvsem v fazi zbiranja sodelavcev. Ključne besede Prleško narečje, ustno izročilo, drobiž, pesmice, igrice. Zgodovinski zapisi - 105 - Viri Drobiž zbral avtor po lastnem spominu. Literatura  Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom, [ilustracije Darko Humar]. Bilje: Studio RO, Založništvo Humar d. o. o., 1997. (Ponatis istoimenske zbirke Jakoba Kelemina iz leta 1930).  Karel ŠTREKELJ: Slovenske narodne pesmi. 1. zvezek 1995–1998, 2. zvezek 1900–1903, 3. zvezek 1904–1907, 4. zvezek 1908–1923, Ljubljana, Slovenska matica, Faksimilirana izdaja Cankarjeve založbe ob njeni 35-letnici. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1980. Povzetek V uvodnem delu govori sestavek o zbiranju in zbirateljih ljudske poezije in proze (Štrekelj s sodelavci, Kelemina), ki so zajemali to blago na našem področju. Nato je predstavljen severovzhodni ormoški govor (avtorjevo domače narečje) s stališča glasoslovja in problemov, kako ta govor zapisovati. Sledijo (večidel rimane) otroške pesmice, igrice, šale, zbadljivke in uganke. Za slabo tretjino teh besedil lahko najdemo vsaj zelo približne variante v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi. Večinoma pa so besedila take vrste, ki zbiralcev v 19. stol. niso zanimala (take so npr. uganke) ali pa so jih spregledali.