i, £ ¥ O i93U — ŠTEVILKA Otrokovi nagoni. Sv. pismo pripoveduje, da je Bog prvima človekoma po ustvaritvi govoril ter ju blagoslovil: »Rastita in množita se in napolnita zemljo, ki naj vama bo podložna!« Iz teh preprostih besed svetopisemske zgodbe vidimo, da je Gospod Bog človeku dal trojno nalogo: raste naj, množi naj se in zemljo naj vlada. Bog je v človekovo naravo položil tudi one moči ki so potrebne za ohranitev življenja in telesnega razvoja, za ohranitev in množitev človeškega rodu na zemlji in pa za dosego gospodstva nad zemljo in njenimi močmi, Te nagonske moči pa morajo biti pod vlado pameti in prostosti, obenem pa pod vlado deseterih božjih zapovedi. Največ teh moči se zbudi v človeku, še preden prične razum delovati; hočejo se udejstvovati tudi tedaj, ko se je razum že zbudil, pa še nima nanje n kakega vpliva; udej-stvujejo se tudi proti razumu in proti prosti volji in priganjajo človeka, da poželi marsikaj proti razumu. To še ni nič hudega; človek ne more prav nič za to. Hudo pa postane, če prosto voljo ujamejo v svoje mreže. Potem vržejo človeka v greh ter ga preslepe, da uniči svojo lastno in tujo srečo. Temu je vzrok dejstvo, da tudi po krstu, ki izbriše izvirni greh, ostane v človekovi duši nered in slabost. Stalno se jima upirajo; človekova slaba stran se bojujejo z njegovo boljšo stranjo; meso se upira duhu. Vedeti pa moramo, da te nagon- ske moči niso v vsakem človeku enako mor V vsakem človeku se drugače uveljavljajo, pri enem bolj, pri drugem manj. To vsaka mati lahko opazi, če primerja dva izmed svojih otrok. Eden je morebiti razdražljiv, drugi pa miren in mil; eden morebiti lakomen, drugi razsipen; eden priden in delaven, drugi lenuh, Taka nagonska moč da otroku veliko opraviti; da, postane lahko zanj velika nevarnost. Zato je za starše, zlasti za mater važno, da te otrokove nagone pravočasno spozna in jih usmeri na prava pota. Naj se mati le ne da goljufati! Nikar naj ne misli, da so njeni otroci samo pridni, pravi vzori popolnosti! To bi bila prava zaslepljenost. Samo dva popolna otroka sta bila na svetu: Marija in Jezus. Vsi drugi otroci pa imajo posledice izvirnega greha na sebi ter svoje glavne napake ali glavne grehe. Od prastarih časov sem so naštevali sedmero takih grehov napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jezo in lenobo. To so obenem glavni nsifoni človeške narave. To je potrebno, da vemo. Pri vsakem pa hočemo pogledati, zakaj ga je Bo j zasadil v človeško naravo, kakšen pomen ima za človeka ali človeštvo. Dalje bomo pogledali, na kakšen način morejo biti nevarni «.a človeka in kako je treba vzgojo obrniti, da to nevarnost odpravi. Najprej moramo dobso vedeti, da je vzgoja tisto sredstvo, ki človeka navaja, da te nagone vlada in si jih podvrže. Zato mora vzgoja otrokovo voljo utrjevati. Otrok se mora učiti hoteti; kajti prav to je najboljše varstvo proti glavni napaki, da noče tega, k čemur ga glavna napaka sili. Volja je res kraljevska umetnost, najvišja umetnost življenja. Prvotno otrok hoče brez razumevanja »zakaj?« Hoče in stori to, kar starši, zlasti mati hoče, ker s spoštovanjem gleda nanje in jih spoštuje kot svoje voditelje in ve, da mu dobro hočejo. Uboga in se pokori višji uvidevnosti svojih staršev. Zato mu je pa tudi razum očeta ali matere luč toliko časa, dokler ni njegov razum dovolj razvit. Polagoma pa se otrok uči delati po svoji lastni uvidevnosti. Poznati mora svojo napako in jo premagati; postati mora sam sebi vodnik k dobremu. Starši ne bodo vedno ob njegovi strani; zato se mora osamosvojiti. Sam mora najti pravo pot skozi življenje. Čim bolj torej otrok dorašča, tem bolj morajo starši delovati na njegov razum in mu tudi povedati, zakaj mu to ukazujejo, ono pa prepovedujejo. Veliko veselje naj mu pokažejo nad dobrim, ki ga stori, da bo imel tudi sam veselje nad dobrim, zlasti v boju proti glavnim napakam. Dobro je na prvi poglel nekaj sitnega, težkega, kar otrok ne stori rad. Nagon ga vleče vedno bolj na drugo stran Šele, ko je spoznal, da je. dobro vir moči in veselja in ugodja v duši, pride do tega, da dobro rad in z veseljem vrši, se v njem utrjuje in prihaja polagoma h krščanski čednosti. Odomkt h sctiobrega